Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 35.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 50.000
PODUREDNIŠTVO	Zračna pošta inozemstvo	Lir 80.000
34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 11234499
i
Leto XL. - Štev. 36 (2015)
Gorica - četrtek, 22. septembra 1988 - Trst
Posamezna številka Lir 1000
(Govoril Tomaž Simčič po maši zadušnici za bazoviške žrtve v Bazovici 6. sep. 1988).
SPOMENICA SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH DUHOVNIKOV
Tri mesece po strelih na bazovski gmajni, se pravi decembra 1930 so slovenski in hrvaški duhovniki v Italiji sv. očetu poslali daljšo latinsko pisano spomenico, v kateri med drugim beremo: »Ljudi se loteva obup, ker ni nobenega sodišča, kamor bi se obrnili, nobenega foruma, da bi povzdignili svoj glas proti krivicam in preganjanjem, ki spominjajo na žalostne čase na Irskem. Zato nekateri iz Italije bežijo v inozemstvu, drugi pa sodijo, da se je treba sili upreti s silo. Kako je med ljudstvom razširjeno ogorčenje, priča naslednje: v slovenski zgodovini prejšnjih stoletij ni najti enega samega primera t. i. političnega zločina. Sedaj se je to zgodilo prvič. Napačnih metod mladine sicer ne odobrava noben pošten človek, vzroki pa so vsem treznim ljudem jasni. Če se razmere ne bodo spremenile, se je zares bati, da bo del slovanske mladine, na katero v sedanjih okoliščinah duhovniki in katoliški možje ne morejo imeti kakega posebnega vpliva, začel ustanavljati teroristična in protidržavna revolucionarna društva.« 1
Prebrani odlomek naj nam pomaga, da se za trenutek vživimo v razmere med slovenskim narodom v Italiji okoli septembra leta 1930, ko je posebno soidšče za varnost države izreklo smrtno obsodbo proti štirim slovenskim fantom, obtoženim, da so nastavili bombo pred vrata fašističnega dnevnika »II Popolo di Trie-ste«.
Razmere so bile pač take, kakor jih v nadaljevanju opisuje tudi omenjena spomenica: slovanske šole zaprte, tisk ukinjen, društva razpuščena, slovanska beseda prepovedana, izobraženci večinoma izgnani, politiki v tujini ali pa kje internirani itd.
Na okopih so ostali duhovniki, ki so kot edini izobraženci z izjemo redkih laikov mogli delovati med ljudmi in ki so s svojo evangeljsko doslednostjo in vztrajnim delom gotovo najbolj pripomogli, da je naš narod vsaj v kulturnem pogledu srečno prebrodil najtežje čase preganjanja in nasilja.
Bili pa so seveda tudi drugi, predvsem mlajši narodnjaki, ki so se svetovnonazorsko opredeljevali drugače in so tudi v praksi iskali drugačnih poti od one, ki jo je nakazovala duhovščina. Tudi oni so prispevali pomemben in nenadomestljiv delež pri uporu zoper fašistično potujčevalno politiko, uporu, ki se ni začel šele leta 1941, kot so do nedavnega trdili razni ideologi, ampak kot prvi v Evropi že takoj po nastopu fašizma.
Ta upor je bil sprva kljub razhajanjem v mišljenju in taktiki skupen. Skupna je bila zavest, da je narodnost nekaj elementarnega v človeku, nekaj, kar ga določa v njegovi intimni notranjosti, kar ga poleg določene telesnosti, določenega časa ln prostora dela, da je to, kar je.
OŽIVLJENA SLOVENSKA ZAVEST
Danes, 48 let pozneje, potem ko je fašizem že 45 let premagan, v času, ko se v italijanski javnosti akademsko razpravlja o zatonu antifašizma kot združevalnega momenta demokratičnih sil, ko postajajo tisti, ki so te hude čase doživeli na svoji koži, manjšina, v času, ko celo narodu v matični državi grozi, da se bo znašel v položaju narodne manjšine, v času, ko »trajnejše harmonije«, da si izposodim besede letošnjega predavatelja v Dragi, srbskega pisatelja Dobriče čosiča, »In nespornih vrednot ni na tem svetu nikjer in v nobeni stvari; vse okoli nas je ena sama sprememba, nasprotovanje In zanikovanje minulega in doseženega, povsod negativnost pred jutrišnjim dnem, vse resnice In vrednote so vprašljive«,2 ali kot pravi Spomenka Hribar, »če ni nič sveto, more biti vse ne le preseženo v svetišče, temveč najpoprej prekleto; če ni nič trdnega, more biti vse premakljivo, če ni nič nedotak-
ljivega, more biti vse dotakljivo, če ni nič zavezujočega, more biti vse razvezlji-vo«,3 pa se vendar ravno danes, v našem času ravno ta prej omenjena moralna zahteva, namreč »bodi to, kar si«, z nepričakovano silo v obliki oživljene narodne zavesti v slovenskem narodu zopet uveljavlja v vsej svoji razvidnosti. Dandanes je ne samo slovenskemu razumništvu, ampak najširšim plastem naroda jasno, da je narod bistvena družbena kategorija, da je nacionalnost pred ideologijo in razredom, za kar si je celo v našem nacionalno ogroženem zamejstvu kak Boris Pahor do nedavnega utegnil zaslužiti oznako reakcionarstva.
VAŽNEJŠE JE BITI KOT IMETI
Tudi pri nas, tostran državne meje, se vse bolj zaskrbljeni sprašujemo, kako se bo razvijala naša skupnost v prihodnjih sto, dve sto letih, ali bodo slovesnosti, kot je današnja, res pomenile obujanje vrednot, ki nam bodo svete, ali pa se bodo sprevrgle v golo formalno ceremonialnost brez kakršne koli povezave z življenjem.
Mislim, da je prav na dnu, v samem bistvu stvari, vse odvisno od tega, okoli katerih vrednot se bo v življenju naše skupnosti ustvarila polarizacija ali okrog vrednot v redu IMETI (se pravi koristnosti, kariere, premoženja itd.) ali okoli vrednot v redu BITI (to se pravi etike),4 kakor je to dilemo že pred leti v svoji znani knjigi postavil psiholog E. Fromm.
Če se bodo, kot upamo, uveljavile slednje, bomo morali pač še naprej biti, to se pravi bivati v polnosti, biti bomo morali to, kar smo bili in kar smo. Posebno kot kristjani si na tem področju ne moremo dovoliti nikakršnega kompromisar-stva. Posebno zato ne, ker je čas sam dokazal to, kar je sicer vedno bila praksa slovenskega katolicizma, da je bilo namreč nekdanje prerekanje o prvenstvu vere nad narodnostjo napačno postavljeno in da tu ne gre za noben ali-ali, ampak za in-in.
»Dobro ne more biti dobremu nasprotno«,5 je Jakob Ukmar že leta 1910 ugotavljal v svoji »Zarji«. Evangelij s svojo najvišjo zapovedjo, zapovedjo ljubezni, vključuje ljubezen do lastnega naroda kakor seveda ljubezen do vseh ljudi.
In ravno v današnji krizi, ki jo označuje v prvi vrsti moralna kriza, kriza vrednot, ima Cerkev s svojim veselim »oznanilom«, edinstveno priložnost, da počasi zapolni prostor, ali bolje rečeno pogorišče, ki ao ga za seboj pustile ideologije.
In tako upamo, da se spet poslužim besed enega letošnjih predavateljev v Dragi, Alojza Rebule, da bomo sodni dan poleg ostalih narodov dočakali tudi Slovenci, in tu dodam tudi tržaški Slovenci, med katerimi so za ta ideal pred več kot pol stoletja štirje fantje postavili na kocko tudi svoje življenje.
Med črnci v službi evangelija
V BOCVANI
Po treh dneh bivanja v Zimbabveju je sv. oče s spremstvom nadaljeval svojo pot proti jugovzhodu in se ustavil za en dan v puščavski državi Bocvani, ki je bogata na diamantih, a revna na vodi in šteje komaj milijon prebivalcev, kateri pripadajo plemenoma Hotentotov in Bušmanov, Bocvana velja za najbolj demokratično državo v vsej Afriki, kar je poudaril tudi sv. oče v svojem pozdravnem nagovoru: »Država, v miru s seboj in s sosedi, otok miru sredi viharnega morja; ljudstvo, ki ljubi mir.«
Cerkev je mlada, šteje komaj 62 let življenja, kakor je tudi mlado glavno mesto Gaborone (komaj 20 let). Na mestnem stadionu je papež maševal, v pridigi pa govoril najprej o pomenu križa, ki nas vabi k spreobrnjenju, k zavračanju greha in k veri v evangelij. Govoril je nadalje o zakramentih, o družini, ki izgublja svojo tradicionalno podobo in jo razkraja raz-poroka, katero žal sprejemajo vse bolj tudi katoličani, nadalje o potrošništvu in materializmu, ki »vodita vaše duše k obu-božanju«.
PRISILNI PRISTANEK V JOHANNESBURGU
Sv. oče je, kot znano, za to potovanje izključil Južnoafriško republiko, največ zato, ker bi njegov obisk v državi, ki izvaja rasno ločevanje, neugodno odjeknil v drugih črnskih državah, v katere se je namenil iti. Toda že na poletu proti Zimbabveju je izjavil, da misli Južno Afriko čimprej obiskati, morda že na prvem prihodnjem potovanju v Afriko.
Toda spet se je izpolnil pregovor: »Človek obrača, Bog pa obme.« Letalo, ki ga je nosilo proti kraljevini Lesoto sredi južnoafriškega ozemlja, je moralo zaradi hudega neurja, ki je divjalo nad lesotsko prestolnico Mašeru, pristati na letališču v Johannesburgu. Tu ga je v letališki hali sprejel zunanji minister Pik Botha in se z njim nekaj časa razgovarjal.
Tu je sv. oče zvedel za krvoprelitje, ki ga je nekaj gverilcev povzročilo malo pred njegovim prihodom v Lesoto. Gverilci so se polastili avtobusa, ki je bil namenjen na sprejem papeža v Mašeru. V njem je bilo 71 potnikov, med njimi 36 otrok in 25 žensk (od njih osem redovnic). Kasneje so varnostne sile ob pomoči oddelkov, ki
so prihiteli iz Južnoafriške republike, napadle avtobus in se ga polastile. Žal je osvoboditev terjala šest mrtvih in 22 ranjenih. Ubiti so bili tudi vsi gverilci.
Južnoafriške oblasti so dale sv. očetu na voljo vozila, da se je lahko po triurnem postanku v Johannesburgu podal po avtocesti proti Lesotu, kamor je prišel na večer 14. septembra z deveturno zamudo.
KRALJEVINA SREDI GORA
Lesoto, nekdanji Basutoland, je obdan od vseh strani od Južnoafriške republike in leži med gorskimi verigami, katerih vrhovi presegajo 3.000 m, ter meri 30.000 kv. km, malo več kot Belgija. Šteje 1.560.000 prebivalcev, od katerih je 653.000 katoličanov, tj. 42% celotnega prebivalstva. Duhovnikov je 135, redovnic 702, 1.430 je ka-tehistov. škofije so štird. Država je kraljevina od leta 1918, neodvisna pa od leta 1966. Od leta 1986 je v rokah generalov, ki so tedaj izvedli državni udar z namenom, da okrepijo povezavo z Južno Afriko. Proti tej povezavi se bori gverila, kateri so pripadali tudi napadalci na omenjeni avtobus.
V prestolnici Mašeru je sv. oče obiskal v bolnišnici ranjene, žrtve gverilskega atentata, in razglasil za blaženega belgijskega redovnika Josepha Gerarda, prvega misijonarja v Lesotu. Šel je tudi na njegov grob, ki je v mestecu Roma, 34 km od prestolnice, in tam maševal.
Blaženi Joseph Gerard je deloval v deželi 52 let, od 1862 do 1914. Pripadal je redovni družbi oblatov Marije Brezmadežne. Ko je umrl, je pustil za seboj 15.000 vernikov; danes je skoro polovica Basutov katoličanov. Cerkev ga je razglasila za blaženega zaradi čudeža, ki se je izvršil na njegovo posredovanje. Deklica Florina, slepa od šestega leta, je neko noč imela videnje, v katerem se ji je prikazal neki duhovnik in ji položil roko na oči ter ji zagotovil: »Spet boš videla.« Ko se je prebudila, je res videla. Pokazali so ji slike raznih duhovnikov. Takoj je prepoznala p. Gerarda kot tistega, ki se ji je prikazal. Zgodilo se je to leta 1927, Florina pa je umrla leta 1982.
POSTANEK V SVAZIJI
Svazija (Svaziland) je kraljevina s še starimi običaji in fevdalnim ustrojem. Velika je kot dežela Lacij, ima eno samo Škofijo, katoličanov je 40.000, tj. 6% celotnega
Začetek poletnih olimpijskih iger
1 Arhiv Jakoba Ukmarja.
2 D. čosič, Izročila ideologije v zgodovinski usodi srbskega naroda, tipkopis, str. 1.
3 S. Hribar, Vrednote mladih, v zborniku Vrednote, priloga »Tretjega dne«, Ljubljana 1986, str. 101.
4 Prim. R. Klinec, Manjšinska problematika v luči naravnega prava, krščanske etike in cerkvene zakonodaje, Zbornik Drage, 1969, str. 10-58.
5 »Zarja«, 26.2.1910.
Split ima novega nadškofa
Dosedanji splitki nadškof in metropoHt Frane Franič se je odpovedal vodstvu nadškofije. Na njegovo mesto je papež imenoval msgr. Antuna Juriča, župnika in škofovega vikarja za Makarsko. Novi nadškof se je rodil leta 1922. Bogoslovne študije ie dovršil v Splitu, Djakovu in Zagrebu. V duhovnika je bil posvečen leta 1947. Opravljal je razne duhovniške službe. Nekaj let je bil župnik, prefekt v semenišču, rektor semenišča. Zadnjih deset let je bil župnik v Maikarski in škofov vikar.
V prestolnici Južne Koreje v Seulu so bile slovesno odprte 24. poletne olimpijske igre modernega časa. Udeležuje se jih 9.633 tekmovalcev iz 160 držav, do sedaj nai-višje številke. Odsotnih je le šest držav: Kuba, Nikaragva, Etiopija, Albanija, Sej-čelski otoki in Sev. Koreja, torej države z izrazito marksističnimi režimi. Igre se bodo zaključile v nedeljo 2. oktobra.
Panež Janez Pavel II. je v poslanici or-gazinatorjem letošnjih olimpijskih iger zaželel, da bi bile »praznik prijateljstva, miru in dobre volje med narodi«. Obenem je zagotovil svojo molitev, da bi med tekmovalci in gledalci vladala ubranost m bratstvo. »Naj bodo te olimpijske igre pričevanje za svet brez sovraštva, v katerem bo branjeno in spoštovano človekovo dostojanstvo in bodo vsi narodi sposobni na težave sedanjega časa odgovoriti s solidarnostjo in zavzemanjem za mir.«
•k
■ Več kot 80 prebivalcev mesta Sveto-zarevo v Srbiji je podpisalo odprto pismo, ki so ga v petek 16. sept. poslali občinskemu svetu SZDL Slovenske Bistrice, s katero je Svetozarevo pobrateno. V pismu je rečeno, da jih je hudo prizadel sklep republiške konference SZDL Slovenije, da ni pripravljena sprejeti preganjanih Srbov in Črnogorcev ter organizirati mitinga solidarnosti. Sprašujejo se, ali so že pozabili na gostoljubje, ki so ga bili Slovenci
s Štajerske deležni leta 1941 v nekdanji Jagodini, sedanjem Svetozarevu, ko so jih Nemci pregnali z njihovih domov v Srbijo. Srbsko ljudstvo da bo močno razočarano, če ne bodo prisluhnili njegovemu glasu.
★
■ V kratkem zaporedju je prišlo kar do dveh državnih udarov, ki pričajo o neurejenih razmerah v Tretjem svetu. Na Haitiju, črnski državi v Karibskem morju, je general Prosper Avril, nekdanji tesni sodelavec leta 1986 odstavljenega diktatorja Duvalierja, pognal z oblasti šefa vojaškega režima Henrija Namphyja, ki se je zatekel v Dominikansko republiko; v Burmi pa je zaradi neprekinjenih neredov, stavk, nasilja in pustošenj prevzel oblast obrambni minister in načelnik generalnega štaba Saou Maung.
★
■ Predsednik zveznega izvršnega sveta Branko Mikulid je 16. sept. obiskal vojake združenega odreda narodne zaščite, ki je nameščen v Ajvali nedaleč od Prištine na Kosovu in dejal, da odred ne bo več ostal na enem samem mestu, temveč ga bodo porazdelili na 22 krajev, kjer naj bi posredoval pri zaščiti osebnih svoboščin in premoženja prebivalcev pokrajine, kajti država je dolžna svojim prebivalcem zagotoviti spokojno in mirno življenje. Če bo potrebno, se bo odred še povečal in s tehničnimi sredstvi okrepil.
prebivalstva, ki šteje 670.000 duš. Stari kralj je umrl leta 1986 in zapustil za seboj sto žena in 67 sinov. Papeža je sprejela kraljica-mati, ki ima naslov »velika slonica« in sedanji kralj, ki ima 20 let in je prišel k maši s šestimi ženami. Ni čuda, da je sv. oče poudaril krščanski zakon in obsodil mnogoženstvo. »Samo zakon z eno ženo,« je dejal, »je v skladu s prvotno božjo zamislijo o zakonu, v katerem morata imeti mož in žena enako dostojanstvo.«
Svazija je trenutno polna beguncev, kar
26.000 jih je, ki so predvsem pribežali iz Mozambika in Južne Afrike. O njih je spregovoril duhovnikom in redovnicam, ki so se zbrali v stolnici: »Ti begunci,« je rekel, »so značilen bič neravnotežij in spopadov sedanjega sveta.«
V večernih urah je Janez Pavel II. zapustil Svazijo in dospel v Mozambik, zadnjo državo na svojem tokratnem potovanju.
MOZAMBIK — SMODNIŠNICA AFRIKE
Ko je Mozambik dosegel neodvisnost izpod portugalske kolonialne uprave, se je takoj začelo nasilno uvajanje marksističnega socializma. Odšlo je 250.000 Portugalcev, marksistična vlada je začela s preganjanjem vere, gospodarstvo je šlo vedno bolj rakavo pot. Vse to je dalo poleta gverilskemu gibanju Renamo, ki obvlada že 80% državnega ozemlja.
V to obubožano, razdejano in opustoše-no državo je prišel sv. oče, da poudari pomen dialoga med sprtimi stranmi in nudi trpečemu prebivalstvu svojo moralno pomoč in podporo. V prestolnici Maputo je imel najprej 40-minutno srečanje s sedanjim voditeljem države Joaquinom Chis-sanom, nato pa je obiskal pristanišče Bei-ra v osrednjem Mozambiku, kjer je maševal pred ogromno množico in govoril predvsem o Evharistiji, evangelizaciji, o hudih trenutnih razmerah polnih strahu, nasilja in smrti ter o važnosti »inkultura-cije«, tj. kako evangelij približati domačemu človeku, da se bo znal pogovarjati z Bogom in bližnjim.
Iz Beire se je papež podal še bolj proti vzhodu v Nampulo, kjer je imel bogoslužje božje besede kar na letališču. Prisotni so bili tudi muslimani. Dal je osem priporočil: trudite se služiti sočloveku; oznanjajte veselo oznanilo; oblikujte krščanske družine in domove; branite dostojanstvo človeka in človekove pravice; bodite oznanjevalci nenasilja; pospešujte spravo; zavzemajte se za dialog; odkrivajte svojo narodno in kulturno istovetnost.
Zadnji dan svojega bivanja v Mozambiku, v nedeljo 21. septembra, je papež preživel v prestolnici Maputo, ki se je v času portugalskega kolonializma imenovala Loren g o Marquez. V teku dneva je imel kar šest pomembnih srečanj. Najprej je obiskal glavno bolnišnico m se ustavil v ortopedskem oddelku, kjer se zdravijo žrtve bratomorne vojne ter daroval 50.000 dolarjev.
Nato je imel na stadionu sv. mašo pred
90.000 verniki. V pridigi je opozoril na zla, ki tarejo državo (slaba uprava, pomanjkljivo šolstvo, odklanjanje dialoga z uporniki), svetovno javnost pa je pozval na solidarnost s tem trpečim ljudstvom.
Sledil je obisk četrti revežev ob ustju reke Zambesi, med katerimi delujejo frančiškani. četrt je polna beguncev s podeželja, ki nimajo drugega kot otroke. Tu je zavrnil stališče tistih, ki pravijo, da je napredek možen le, če število prebivalstva ne bo naraslo.
Med dnem se je srečal še z duhovniki in redovniki ter predstavniki drugih krščan-stih ver, nazadnje pa še s škofi. Dejal je, da se nahaja mozambiško ljudstvo na meji preživetja zaradi nasilja in lakote, da zato to ljudstvo potrebuje mednarodno pomoč in razumevanje za njegove tegobe.
Papež se je vrnil v Rim v ponedeljek 19. septembra ob 19. uri.
J. K.
Kako it z našimi svetniškimi kandidati Problem manjšin na letošnji Dragi
V septembru slovenska Cerkev obhaja dneve naših svetniških kandidatov Friderika Barage in A. M. Slomška; njima lahko pridružimo še škofa Franca Gnidovca, ki je sicer manj znan, a nič manj resen kandidat za blaženega.
Predno pa pride, da Cerkev koga dvigne v čast oltarja, so potrebne številne in resne raziskave, ki jih opravlja v Rimu posebna papeška kongregacija. Potreben je tako imenovani svetniški proces. In seveda tudi čudeži.
Zato poglejmo, kako je s tem procesom glede Barage in Slomška. Ta proces je v rokah vicepostulatorja p. Bruna Korošaka, frančiškana. Ta je profesor na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in sedaj tudi župnik v Žabnicah. V »Duhovnem življenju«, reviji, ki izhaja v Buenos Airesu, je letos januarja o poteku procesa za beatifikacijo Barage in Slomška p. Bruno to-kole poročal:
Procesi za kanonizacijo kandidatov morajo obsegati tele razprave in pozitivna dognanja:
1. POPIS IN OCENO VSEH SPISOV. Ocena ne obravnava le na splošno, ali je v kandidatovih spisih kaj proti veri in morali, ampak konkretno obravnava dejstvo, ali iz samih spisov res veje očitnost svetosti. Kongregacija za svetniške procese je pri Baragu in Slomšku pozitivno ocenila njune spise.
2. DOKAZ, da se svetniškim kandidatom ni izkazovalo uradno dovoljeno češčenje, ampak samo spontano češčenje s strani vernikov. Sveta kongregacija je tako razpravo za naša svetniška kandidata že sprejela in odobrila.
3. NATANČEN IN TOČEN ŽIVLJENJEPIS. Pri napisanem delu ne gre toliko za zgodovinsko naštevanje dogodkov iz življenja in delovanja kandidata, ampak bolj za dokaze, da se kandidat v svojem zem-skem življenju ni pregrešil proti sedmim krepostim: vera, upanje, ljubezen do Boga in bližnjega, socialna pravičnost, pogum v težavah življenja, treznost in presodnost. Pri Baragu manjka samo še natančna obravnava v tej smeri zadnjih 4 let škofova-
Skof Anton Martin Slomšek
Škof Friderik Baraga
nja, pri Slomšku pa je potrebna obravnava 14 let.
4. O SLOVESU SVETOSTI PO SMRTI. Tu je treba zbrati dokaze, da so ljudje skozi vso dobo od kandidatove smrti do sedanjega dne imeli za svetnika tako Baraga kot Slomška. Taka pričevanja za Baraga so že zbrana in kritično ocenjena. Bila so že predložena Kongregaciji za svetnike. Pri Slomšku je treba še skoraj vse obdobje na drobno preiskati. Precej je že zbranega, toda material še ni dokončno preverjen.
5. O SLOVESU PRIPROŠNJIKA. V razpravah te vrste je potrebno dokazati, da so se ljudje stalno priporočali Baragu ali Slomšku, priporočali se v svojih stiskah in nadlogah in da so bili uslišani. O Baragu je taka razprava že napisana, ne upošteva pa zadnjih uslišan j, ki so jih bili verniki deležni po letu 1982. O teh so štiri zabeležili v Sault Ste. Marie. O uslišanih priprošnjah Slomška nabiranje podatkov še traja. Razprava ni napisana.
6. O TELESNIH OSTANKIH SVETNIŠKIH KANDIDATOV. Razprava mora dokazati, da so telesni ostanki, ki počivajo v grobnici, res kandidatovi ostanki, torej zemski ostanki Baraga in Slomška. O Baragu je bila dokumentirana razprava že napisana in predložena sveti Kongregaciji. Velike težave so nastale zaradi izjav J. Benkoviča, ki je okoli leta 1900 javno pisaril, da je ob požaru marquettske stolnice ogenj uničil Baragove zemske ostanke. Iz zbranih dokumentov pa smo dokazali, da so Benkovičeve izjave brez vsake zgodovinske podlage. Za Slomška so potrebni dokumenti že zbrani. Treba bo samo še napisati primerne uvode in zaključke.
Poročilo p. Korošaka je strokovno in zato suhoparno. Iz drugih virov pa vemo, da je zadeva Friderika Barage že zelo napredovala in da je proces že blizu zaključka. Človek se le vprašuje, zakaj ni papež ob svojih dveh obiskih v ZDA omenil tudi Barage, kot tistega, ki se je junaško boril za pravice Indijancev in gojil tudi ekumenizem oz. mirno sožitje med narodi in verskimi skupnostmi v tedanji ameriški družbi. Ni kriv tega papež, marveč tisti, ki mu govore pripravljajo.
Predsedstvo SFR Jugoslavije in Zvezni izvršni svet (zvezna vlada) nimata več v rabi toliko poslopij zaprtega tipa kot v času Tita, obdržala pa sta si Beli in Stari dvor na Dedinjah, potem še dve vili v Beogradu in kajpak dve vili na Brionih. V vseh teh objektih sprejemajo tuje državnike in delegacije, v izjemnih primerih pa, s posebnim dovoljenjem, tudi »domače« funkcionarje. V vseh teh stavbah čaka gosta popolno udobje s prostori za oddih in poln penzion. Bivanje je za tuje in domače funkcionarje brezplačno. S tujci ni problemov, saj tudi jugoslovanski funkcionarji radi potujejo in takrat uživajo brezplačen obisk — gre za povračilo jaz tebi, ti meni —, domači gostje pa ne plačajo iz enostavnega razloga, ker se smatra, da prihajajo v te prostore — službeno!
Nadalje se člani Predsedstva zastonj vozijo v sredstvih javnega prometa kot so to avtomobili, vlaki, s helikopterji itd., katerih lastnik je Predsedstvo SFRJ. Plačo jim zagotavlja družbeni dogovor, enako stanovanje, za ločeno življenje, če ga živijo, pa dobijo nadomestilo. Ko so zreli za upokojitev, se jih ne upokoji na silo, tudi boleznina, če zbolijo, se ne odbije od plače. če pa se le odločijo oditi med upokojence, jih pred bedno usodo zavarujejo tako, da jim še eno leto izplačujejo funkcionarsko plačo. V skrajni sili pa to raztegnejo še za šest mesecev.
Znano je, da predstavniki tujih držav velikokrat obdarujejo jugoslovanske predstavnike. Vsa darila, ki jih poklonijo člani Predsedstva, plača CKZKJ, povra-
OKRNJENA DRAGA
Ce sta moč in tradicija dosedanjih srečanj v Dragi izzivalnost in prijateljstvo, potem je razveseljivo, da se Draga 88 pomlajuje. Žal pa letos ni bila zastopana slovenska diaspora v svetu, kakor je bila zastopana skoraj v vseh dosedanjih Dragah, zato je bila letošnja močno okrnjeno. Manjkal je tudi predavatelj, ki bi obravnaval gospodarska vprašanja v domovini, v zamejstvu in v svetu, kar smatram za življenj siko obrambno silo nekega naroda ter pogoj za čvrsto delovanje kulture, iki je jamstvo za narodni obstoj.
SLOVENSKI POSLANEC V DUNAJSKEM PARLAMENTU
Prvo letošnje predavanje je obravnavalo »utrujeno« manjšinstvo. Slovenski poslanec v dunajskem parlamentu Karel Smolle je v referatu »Manjšinstvo z evropske perspektive« izčrpno predstavil problematiko manjšinstva po celotni Evropi. Poudarek je dal seveda le slovenski manjšini v Avstriji. Njegovo vsestransko primerjanje manjšinskih problemov po Evropi s problemi slovenske manjšine v Avstriji je nakazovalo nove pristope pri reševanju manjšinskih vprašanj. Nekateri novi pogledi zelo spreminjajo stare obrazce pri reševanju manjšinske problematike.
Tu naj omenimo le Smolletovo soglasje pri sprejetju novega manjšinskega šolskega modela, ki je vzbudilo val ogorčenja
med Slovenci. Smolle je v debati imel priložnost analitično predstaviti vzroke, zakaj je moral glasovati t^ko kot je. Njegova glavna teza pa je, da so v tej situaciji Slovenci v Avstriji izgubili še najmanj. Ali je poslanec Smolle v predavanju hote ali nehote prezrl močno akcijo v prid slovenske manjšine oziroma njenega šolstva na Koroškem, ki jo je izvedla slovenska mladina po svetu pred avstrijskimi veleposlaništvi, pri čemer jim je oddala tudi pismene protestne spomenice?
Smolle je omenjal tudi sodelovanje z matično Slovenijo ter »odprto mejo« med matico in manjšino. Šele Viktor 'Blažič je v diskusiji opozoril na realizem v odnosih med manjšino in državo matičnega naroda. Opozoril je, da ta realizem ne sme prezreti zadnjih dogodkov v Jugoslaviji, v katerih so Slovenci pod izrazitim pritiskom. V tem vzdušju se je potrebno spraševati, kaj lahko Slovenci v zamejstvu pričakujemo od osrednje vlade, s katero je matični narod že kar v stalnem spopadu.
NEKAJ NEOVRGLJIVIH DEJSTEV
K Blažičevemu opozorilu moram dodati še nekaj dejstev. Dolga desetletja se jugoslovanska vlada sploh ni trudila, da bi se uresničeval 7. člen avstrijske mirovne pogodbe, ki je zadeval manjšinska vprašanja. Vprašanja slovenske manjšine se zavoljo nekih »skrivnostnih« državnih interesov še vedno zanemarjajo in žrtvujejo.
Privilegiji vodilnih komunistov v Jugoslaviji
čilna darila pa zadržijo posamezniki, razen manjšega števila daril, ki imajo veliko vrednost. V dnevih, ko presedijo člani Predsedstva SFRJ na sejah, ko ni žena, ki bi kuhale, dobijo kosilo in pijačo zastonj, enako tudi vsi udeleženci iz notranjosti, ki prihajajo, pa še dnevnice povrh.
Leta 1987 so imeli zvezni organi na voljo 1151 potniških vozil, od tega 94 najnovejših znamk, 52 avtobusov in minibu-sov, 209 tovornih in dostavnih vozil, 129 ostalih vozil za raznolike specialne namene, sedem letal in helikopterjev, štiri železniška vozila in 11 plovnih objektov.
To bi bilo približno tisto glavno in čemur pravimo posebne pravice članov Predsedstva SFRJ. Zelo verjetno pa nad temi privilegiji ni strogega nadzora, saj se dogaja, da se te pravice prenašajo na sorodnike, do njih se lahko dokopljejo ljudje, ki niso nikoli delali v federaciji in niso bili nikoli delegati, noben problem pa tudi ni dobiti stanovanjski kredit z rokom odplačila dvajset let in s triodstotnimi obrestmi. Dogajalo se je tudi, da so funkcionarji za stanovanje, ki so ga prepustili sorodnikom, dobili nadomestilo, ko so se vrnili v svoj kraj.
če pa imajo srečo, se lahko prebijejo v stavbe zaprtega tipa, ki jih je danes manj kot nekoč, in tam preživijo dopust. Tako lahko, s posebno odobritvijo, uživajo ob popolnem penzionu, na voljo so jim prostori za rekreacijo in popoln komfort. Bivanje se ne plača, število dopustniških dne se ne zmanjša, ker se razume, da so tam službeno.
Poslovili smo se od leta, posvečenega Odrešenikovi materi, ki smo ga na različne načine doživljali. To leto milosti je bilo Bogu gotovo všeč in naj se podaljša v vso dolžino našega življenja. Zbližalo nas je namreč z vsemi Marijinimi otroki v premišljevanju vseh njenih odlik, ki nas vodijo k Odrešeniku.
Vsaka romarska božja pot, ki smo jo obiskali kjerkoli v katoliškem svetu, nam je vnela srca v še večji ljubezni, tako da bomo naše življenjsko poslanstvo zvesto opravljali. V težavah pa nam bo stala ob strani naša nebeška mati.
Poleg znamenitih Marijinih svetišč naj tokrat pride na vrsto še odmaknjeni božji hram v Kačičah.
POSVEČENA MARIJINEMU ROJSTVU
Na drugi strani državne meje in le nekaj kilometrov od nje, v župniji Rodik, tj. pri Herpeljah-Kozini, nedaleč od Škocjanskih jaim, le kakih 300 m od istoimenske vasice, stoji na manjši vzpetini cerkev.
Z deklico Majo sva v vročem avgustovskem dopoldnevu pripešačili iz Bazovice v Lipico, nato po vročem asfaltu šle mimo Divače, končno po senčnati poti med borovci in skrbno obledanimi žitnimi polji odšli v goščavo k Mariji v Kadiče, ki sameva v zelenem gozdiču.
Kraški svet je to, ki se dviga v brkinsko podolje, katero skriva vrtače, slepe dolinice in jame. Bogatijo pa ga hrasti, lipe, kostanji, breze itd.
Ura je opoldanska. Suha zemlja žehti od vročine. Tudi škržati so utihnili. Okoli nas je opoldansko premirje. Sva pred Marijinim oltarjem. Vsaka s svojimi prošnjami in zahvalami. Iz odprtega zvonička visi debela vrv, in ne moreva si kaj, da je ne bi potegnili. Marija nas posluša, Mati, »proseča vsemogočnost«. Kot na Blejskem otoku.
Ob obisku te male božje poti se s spominom vračam v daljna otroška leta, ko nas je sem, k Mariji, večkrat pripeljal njen goreči častilec
MSGR. FRANC GUŠTIN
Minilo je 50 let od njegove prezgodnje smrti. Mi, takrat odraščajoči otroci, člani Marijinega vrtca, smo zelo občutili, ko nam je zmanjkal. Zato naj mi bo dovoljeno, da mu posvetim toplo misel.
Gospod Guštin je, kot voditelj Marijine družbe »Marije Milostljive«, zgradil v Trstu v ulici Risorta lep in gostoljuben dom, v katerem so vsa leta našla zatočišče dekleta, ki so prihajala s podeželja v Trst iskat zaposlitev.
Velik Slovenec je bil duhovnik Guštin. Rojen v Trstu, v Rojanu, je poznal vse težave mestnih otrok, ki so živeli v skromnih stanovanjih, v potujčevalni italijanski šoli, saj so v tridesetem letu zaprli zadnjo slovensko šolo, Ciril-Metodovo pri Svetem Jakobu.
Ne samo za dekleta, za katera je vneto skrbel, da se v mestu ne bi izgubila, tudi za nas otroke se je razdajal kot najboljši oče. Da ne bi bili prepuščeni cesti,
MR
Častni kakonik Franc Guštin, rojen 9. okt.
1869 in umrl 1. aprila 1937 v Trstu
tujim »ricreatorijem«, nas je vodil v zavetje odmaknjenih Marijinih cerkva. Ena od teh so bile Kačiče. Del poti smo se peljali z vlakom, nato pa peš po stezicah k samotni romarski cerkvici.
Prijetna zavetja smo našli tudi na Repen-tabru, Oberšljanu pri Komnu, v Podgorju pod Slavnikom, v Vzročku pri izviru Ri-žane — in spet in spet v Kačičah.
Po srečanju z Marijo smo posedli pod košato lipo; g. Guštin je razgrnil svoj pravljično veliki havelok, in takrat smo okusili srečo, da smo zavarovani, da nas nihče ne ogroža in da nas ima naš voditelj rad. Ni nas usmerjal samo k Bogu in njegovi Materi, čutil je kot svojo neovrgljivo dolžnost, da nas osvešča v zavesti narodne pripadnosti.
Marljivo je delal v blagor takratnih slovenskih vernikov pri Novem sv. Antonu. Pozneje smo zvedeli, koliko je pretrpel preganjanja. Skrival se je, da bi se njegove ovčice ne preplašile, da so ga fašisti tudi ranili, ko so streljali nanj med pridigo na prižnici.
■Prav bi bilo, da bi se slovenski verniki primemo oddolžili njegovemu spominu, in raziskali vse njegovo razvejano delovanje govornika in voditelja. Saj je dolgih 30 let preživel med dekleti in ženami vsako nedeljo v ul. Risorta. Vzgajal, svaril in pripravljal kulturne prireditve kljub čmo-strajčnikom, ki so nemočni rjoveli na ulici.
Da se vrnem v Kačiče! 'V prijetnem spominu mi je srečanje z romarji iz Klanca, ki so se pripeljali na lojterniku s svojim župnikom Gabrijelom Piščancem.
Na vozu pa je bilo veliko presenečenje za nas otroke: plenir (jerbas) rdečih sladkih češenj. Oba gospoda sta bila velika prijatelja in sta vedela, kaj je organizacija in kako lahko razveseliš tržaške otroke, ki še niso videli toliko češenj.
Pri Mariji v Kačičah smo bili doma. Molili in peli smo, skakali in se igrali na zelenici okoli cerkve.
Naš voditelj pa je vsakokrat pred odhodom zaželel, da mu zapojemo koroško pesem »Gor čez izaro, gor čez gmajnico...« Veliko mu je pomenila ta pesem. Verjetno je mislil na dobro mamo, o kateri nam je pripovedoval in obenem trpel ob misli na Trst, ki so ga tako načrtno potujčevali.
Evelina Pahor
(Konec prihodnjič)
Za ilustracijo bom navedel primer iz polpreteklosti.
Ko je Tito nekoč potoval s svojo delegacijo v Rim, je bil v to delegacijo vključen tudi pokojni predsednik IS Slovenije Stane Kavčič. Kakšen teden pred odhodom je dal za revijo »Panorama«, glasilo italijanske manjšine na Reki intervju, v katerem je dejal, da bo potrebno v Rimu obravnavati tudi nerešena vprašanja slovenske manjšine v Italiji. Ko je tedanji italijanski veleposlanik v Beogradu Trabal-zo zvedel za ta intervju, je od jugoslovanskega zunanjega ministra zahteval, da naj Kavčiča črtajo iz Titove delegacije. Na njegovo mesto so dali opreznega Sergeja Kraigherja. Še bolj žalostno pa je, da je uradna slovenska politika vedno ideološko zapostavljala slovensko manjšino. Podpirala je tiste politike pri manjšini, ki so ji bili naklonjeni, drugače misleče pa je diskriminirala.
Slovenski manjšini v Italiji in Avstriji bi dosti bolj uspešno živeli, če bi se borili za svoje pravice predvsem kot državljani držav, katerih pripadniki so, ob tem pa bi se morali sklicevati na ustave teh držav. 'Večinski narod bi jih tako mnogo bolj upošteval in spoštoval, kot pa sedaj, ko se za vsako »malenkost« zatekajo k politikom matične domovine, rezultati vsega tega pa so malenkostni ali nični. S tem početjem brez dvoma izgubljajo ugled pri večinskem narodu.
Po iSmolletovem nastopu v Dragi 88 ter po diskusiji, ki je sledila, se moramo zavedati, da se lahko zamejci opiramo le na lastne sile, saj je matična 'Slovenija že lep čas pod izredno napadalnim pritiskom konservativnih zveznih organov. Na žalost je to resničnost, prek katere ne moremo. Lahko pride celo do paradoksa, da bo moralo celo slovensko zamejstvo in Slovenci v svetu reševati rojake v domovini!
Na koncu moramo priznati slovenskemu poslancu Smolletu njegovo visoko politično in diplomatsko zgrajenost, prepričljiv nastop in upamo, da bo zgodovina pokazala, da je pot, ki jo je o šolstvu v danih razmerah sprejel, pravilna. To mu želimo in voščimo še obilo uspeha v prid slovenski manjšini na Koroškem.
Vinko Levstik
BB TEM BB mina
■ Predsedstvo SZDL Slovenije jc odločno zavrnilo ponudbo, da bi gostilo demonstracije Srbov in Črnogorcev v Ljubljani. Mnenja je namreč, da z ustrahovalnimi ukrepi in sredstvi odnosov na Kosovu ne bo mogoče urediti. Po besedah Petra Novaka je Kosovo le povod, ne pa vzrok sedanjim razmeram v Jugoslaviji. Vprašal se je, kolikšna je krivda zvezne vlade in službe državne varnosti, ki zelo učinkovito ukrepa v malenkostnih primerih, ne naredi pa ničesar, ko se dela na rušenju avnojske Jugoslavije.
m Predsednik jugoslovanskih borcev Pe-tar Matič je po gonji, ki so jo srbski komunisti sprožili zoper njega, odstopil. Obtožili so ga, da je avtonomist (da noče velike Srbije z Vojvodino in Kosovom), da podpira peto kolono in da je celo izdajalec srbstva. Vse to zato, ker je na zaprti seji pokrajinske konference Vojvodine zavzel stališča, ki so v opreki s sedanjim vodstvom srbske partije, ki jo vodi Slobodan Miloševič. Tega že kličejo za »vo-dža« (duceja) in ga proslavljajo kot novega Tita, ki bo osvobodil Srbe in vzpostavil Veliko Srbijo.
m V bližini Trapanija (zah. Sicilija) je ponovno prišlo do umora, ki ima očitno mafij siko obeležje. Neznanci so tokrat ubili upokojenega sodnika, 72-letnega Alberta Giacomellija, ki je bil svoj čas tudi član komisije za prehodne ukrepe proti mafiji. Umorili so ga na pokojnikovem posestvu, že lani pa so mu zažgali eno njegovih hiš.
m Na Švedskem imajo parlamentarne volitve vsaka tri leta. Tako so v nedeljo 21. septembra spet šli na volišče. Znova so izkazali zaupanje socialdemokratom, ki jih stalno podpirajo komunisti in prejeli skupaj z njimi 178 sedežev (43,7%). Ta povezava vodi Švedsko že kar 55 let (razen obdobja 1976-1982). Sredinsko desničarska opozicija je nazadovala in si zagotovila 151 poslanskih mest. Prvič so nastopili krščanski demokrati, a so ostali brez poslanca, ker niso dosegli štirih odstotkov. Močno pa se je uveljavila stranka »zelenih«, ki je tudi prvič nastopila in ima 20 sedežev v novem parlamentu. Politično se nočejo vezati z nobeno obstoječo stranko.
Sv. Hromacij, oglejski patriarh
Goriški nadškof A. V. Bommarco je za nedeljo 25. septembra napovedal zaključek Marijinega leta za goriško nadškofijo. Slavje bo v Ogleju popoldne z mašo ob 17. uri v tamkajšnji baz>iliki. Zaključek Marijinega leta je združil s spominom oglejskega patriarha sv. Hromacija, ki je bil konec leta 388 ali v začetku 389 posvečen za škofa v Ogleju, kot meni furlanski zgodovinar Pio Paschini.
Sv. Hromacij je bil oglejski duhovnik za časa patriarha sv. Valerijana. Bil je med odličnejšimi člani oglejskega klera. saj je bil v tesnih stikih s sv. Hieronimom, ko je ta bival v Ogleju (370-373); takrat je bil v tesnih stikih tudi z Rufi-nom, ki je kasneje prišel v ostre polemike s sv. Hieronimom. Bil je Rufinov vzgojitelj oz. učitelj.
Rufin je bil doma iz Concordie, kjer se je rodil leta 345. Od tam je prišel v Oglej, stopil v šolo k Hromaciju in se v Ogleju dal krstiti, nakar je šel med menihe. Toda kmalu se je sprl s Hieronimom in se ločil od njega. Odpravil se je na Vzhod v Egipt in Palestino, kjer je bil v Jeruzalemu leta 390 posvečen v duhovnika. Veliko je bral grške očete in jih tudi prevajal; zlasti se je vnel za Origena. V latinski jezik je prevedel razne njegove spise, posebno njegovo delo »De prinoipiis«. Poleg tega je zagovarjal Origenove zmote glede izvirnega greha in druge. Zavoljo tega je znova prišel v polemiko s sv. Hieronimom. Patriarh Hromacij ga je pregovoril, da je v latinski jezik prevedel Evzebijevo »Zgodovino Cerkve«; prevodu je dodal še svoje nadaljevanje do Teodozijeve smrti leta 395. Rufin 'je umrl leta 411.
Patriah Hromacij je torej bil povezan z najodličnejšimi možmi svojega časa, s Hieronimom, Rufinom, sv. Ambrožem iz Milana, ki je bil navzoč ob njegovi izvolitvi za patriarha in s katerim je ostal v prijateljskih stikih do Ambroževe smrti. Nastopil je tudi s posebnim pismom v obrambo sv. Janeza Hrizostoma, patriarha v Carigradu, ko ga je carigrajski dvor preganjal in poslal v pregnanstvo. Sv. Hieronim je iz spoštovanja do tega svojega prijatelja in mecena, ki ga je gmotno podpiral, posvetil nekaj svojih razlag in prevodov Svetega pisma ravno patriarhu Hromaciju. Naj še omenimo, da si je dopisoval s papežem sv. Anastazijem.
Hromacij sam je bil tudi pisatelj in govornik. Ohranjenih je 18 njegovih govorov oz. razlag evangelija sv. Mateja. Posebno so cenjeni njegovi govori o evangeljskih blagrih. V tem oziru je na Zahodu eden redkih cerkvenih piscev, ki je posebej razlagal evangeljske blagre, ki imajo v vzhodni teologiji in zlasti v pravoslavnem duhovnem življenju tako zelo odlično mesto. V svojih razlagah Matejevega evangelija se je ustavil tudii ob njegovih poročilih o Jezusovem rojstvu in seveda v zvezi s tem tudi o Mariji, božji Materi. O tem izhajajo zdaj članki v tedniku »Vo-ce Isontina«. Umrl je v Ogleju leta 407 ali 408.
Do sedaj nimamo kakiih posebnih študij o tem oglejskem patriarhu. Študijski dnevi, ki bodo v Ogleju od 23. do 25. septembra, bodo gotovo marsikaj novega povedali o tem velikem oglejskem škofu, ki so ga - začeli odkrivati šele v zadnjih desetletjih. Njegov spomin obhaja goriška Cerkev 2. decembra.
K. H.
Bazovica
Vseko leto, od 1949 dalje, se v naši cerkvi spomnimo štirih slovenskih fantov, ki so jdh fašisti ustrelili na bazovski gmajni 6. 'septembra 1930. Naš spomin je združen s sv. mašo, ki jo darujemo zanje in za vse žrtve nasilja. Vsako leto povabimo k maši tudi kakega govornika, da nas navduši za zvestobo svojemu narodu. Letos smo imeli prof. Tomaža Simčiča, katerega govor posebej objavljamo.
Žal letos udeležba ni bila prav hvalevredna. Premalo važnosti polagamo na podobne svečanosti, ki nam pomagajo biti zvesti materini besedi in sploh naši kulturi. Premalo pomislimo, da je mladina malo zavzeta za to našo problematiko. Premalo se tudi zavedamo, da se največ poudarka na pomenu naše identitete nudi
prav v cerkvi, kjer se naša skupnost zbira, da posluša, moli, poje v svoji materinščini. Kje drugje se naš človek lahko tako stanovitno in bogato hrani, vzgaija, navdušuje v svoji istovetnosti?
Od leta 1949 imamo v naši vasi v večernih urah procesijo ob prazniku Marijinega rojstva. Začeli smo jo, ko je Marija romala po vseh naših vaseh in v tem vztrajamo vsa leta. Tudi letos smo se zbrali v kar lepem številu in razpoloženju ter po maši imeli procesijo z lučkami. Po slovesnosti nam je govoril sežanski župnik g. Ivan Maslo. V procesiji so peli litanije poleg omenjenega župnika tudi katinarski župnik Anton žužek in svetoivanski kaplan Milan Nemac. Verniki so bili veseli urejene procesije.
V ponedeljek 19. septembra je naša
Pomanjkljivosti ob srečanju treh dežel v Krki
Ob sklepu Marijinega leta 15. avgusta letos je celovški škof Egon Kapellari naslovil na ljubljanskega nadškofa A. Šuštarja, videmskega Battistija in graškega We-bra pismo podobne vsebine, v katerem poudarja pomen srečanj treh dežel ob papeževem obisku v Krki 25. junija, glede Slovencev pa dostavlja: »Versko pričevanje v Krki navzočih kristjanov slovenske province in krške škofije ter liturgični izraz njihove navdahnjene kulture sta bila za druge romarje posebno darilo.«
Na pismo mu je odgovoril dr. Šuštar 3. septembra. Ko da celovškemu škofu nekatera priznanja, nadaljuje: »Ostaja pa vendar ob tako lepem dogodku v Krki neprijeten občutek razočaranja. Razlogi za to so predvsem trije:
1.	Srečanje treh dežel, ki smo mu zadnja leta želeli dati svoj poseben pomen v preseganju različnih meja zgodovinskega nasprotovanja in medsebojnega nerazumevanja, je ostalo nekako ob robu in nikakor ni doživelo tistega osrednjega poudarka,
Slovenska birma v Stuttgartu 19. junija letos. Ob mariborskem pomožnem škofu dr. Jožefu Smeju se je zbralo 8 prvoobhajancev in 34 birmancev s svojimi botri. Mladinci so olepšali praznik z nastopom v narodnih nošah. Z leve ob škofu dr. Janez Zdešar iz MUnchna, vrhovni dušni pastir za slovenske izseljence v zahodni Evropi, z desne pa Ciril Turk, ki deluje med Slovenci v Stuttgartu
kakor ga je imelo v pripravi vsaj na Slovenskem. V liturgiji je to vse drugače prišlo do izraza.
2. Drugi razlog je, da so bili Slovenci na avstrijskem Koroškem v papeževem nagovoru zamolčani in prezrti, kakor da bi jih sploh ne bilo. To dejstvo je posebno težko razumljivo v primeri s papeževimi besedami na Gradiščanskem in nekaj tednov pozneje na Južnem Tirolskem. Ne mislim se spuščati v raziskavanje, kako in zakaj se je kaj takega moglo zgoditi, a ne morem mimo tega, da ti ne bi odkrito izrazil naše prizadetosti.
3. Tretji razlog pa je, da sem v našem skupnem prizadevanju za novo Evropo, za medsebojno razumevanje, edinost in prijateljstvo od sv. očeta pričakoval veliko bolj konkretnih besed, smernic in pobud za naše sožitje ravno v teh krajih, v teh razmerah in v teh časih. Ker je znano, kako konkretne odgovore na aktualna vprašanja daje papež na svojih potovanjih, se mi zdi tako pričakovanje tudi za Krko upravičeno.
Seveda je bil papežev obisk v Krki samo postaja na njegovi dolgi poti po Avstriji. Vesel sem, da so ocene tega drugega papeževega obiska v Avstriji v vsakem oziru zelo pozitivne. Zato želim, da bi na srečanje s papežem v Krki ohranili kar na j lepše spomi ne in kolikor le mogoče odstranili in pozabili grenkobo slovenskih udeležencev. Praznovanje svetovnega dneva miru 1. januarja 1989, za katerega je papež določil spoštovanje manjšin kot pogoj za mir, bo neke vrste preizkušnja tudi za nas, kako pošteno in iskreno smo pripravljeni pri tem sodelovati.«
škofa Kapellarija je pismo ljubljanskega nadškofa močno prizadelo. Odgovoril mu je 12. septembra, skušajoč zavrniti točko za točko, vendar mu to v glavnem ni uspelo, kajti ni znal pojasniti, zakaj je škof v Železnem (Eisenstadt) na Gradiščanskem tamkajšnje Hrvate posebej papežu predstavil, on pa je koroške Slovence zamolčal in govoril le o Slovencih »iz slovenske province«. Brani se tako, da se je že »ducatkrat jasno izrekel zanje, za njihovo domovinsko pravico na Koroškem in za
njihov jezik«. Morda je bil glede tretje točke Kapellari še najbolj prepričljiv, ko je razložil, zakaj je papež v Krki govoril predvsem o ženi v Cerkvi in družbi. (Krka je kraj edine svetnice tega območja.) Nadalje v celotni zamisli papeževega obiska ni smela manjkati tema o redovništvu, duhovništvu in novi evangelizaciji. Obenem se celovški škof že na začetku pisma pohvali, da so mu ob njegovih obiskih v Rimu, Švici, pa tudi v Avstriji premnogi spontano čestitali k oblikovanju slavja v Krki. Skratka: dr. Šuštar ga ni doumel. In to ga boli.
SSk o političnem položaju na Tržaškem
Pokrajinski izvršni odbor SSk v Trstu je na seji 14. sept. razpravljal o trenutnem političnem položaju v zvezi s pogajanji za oblikovanje novih odborov in večin na tržaški občini in pokrajini. Največ pozornosti je namenil osnutku programskega dokumenta, ki je osnova za sestavo novih večin v omenjenih ustanovah.
Tako je programski osnutek, po mnenju SSk, pomanjkljiv pri nekaterih konkretnih točkah, kot so vprašanje kmetijstva, okolja in uravnovešenega gospodarskega razvoja v tržaški pokrajini ter kulturna problematika, povezana s Slovenskim stalnim gledališčem in drugimi kulturnimi manjšinskimi ustanovami.
Na seji so razpravljali tudi o poteku pogajanj med strankami in izrazili zaskrbljenost zavoljo nevzdržnih stališč PSI, ki hoče z oporekanjem prisotnosti SSk izključiti iz novih odborov predstavnike slovenske manjšine. To je še toliko bolj očitno in zaskrbljivo, ker PSI sam nima med svojimi izvoljenimi svetovalci na tržaški občini in pokrajini nobenega Slovenca.
Kar zadeva sklicevanje tržaškega vodstva PSI na stanje v devinsko-nabrežinski občini, pokrajinski izvršni odbor SSk pripominja, da so socialisti po lastni odločitvi pretrgali s koalicijo. Zato je zavzemanje PSI za izključitev SSk iz tržaških odborov zaradi Nabrežine samo izgovor, da se iz omenjenih krajevnih ustanov že vnaprej izključijo predstavniki slovenske manjšine.
V soboto 24. septembra ob 11,30 stopita pred oltar v cerkvi sv. Mihaela na Vrhu in si obljubita večno zvestobo
CLAVDIO ULIAN in
NERINA DEVETAK
Obilo božjega blagoslova jima želijo na novi življenjski poti starši Renato in Hel-ka ter brat Avguštin z družino.
osnovna šola začela šolsko leto s sv. mašo. Žal je sedaj na naši šoli komaj 26 otrok! Bodočnost ne bo lepa, če ne bo več otrok v naših družinah. Po maši smo se pogovarjali pred cerkvijo o slovenskih družinah, ki živijo v Kanada. Naša faranka je pripovedovala, ko je bila z mladimi pevci v Kanadi, kako lepo so jih sprejele naše družine. V teh družinah, ki štejejo tudi več kot pet otrok, se moli pred jedjo in družine se redno udeležujejo sv. maše. Isto smo slišali o Slovencih, ki živijo v Argentini, da imajo zelo številne družine. Ne živijo v pomanjkanju, ker pridno delajo. So med seboj povezani v župnijski skupnosti in se redno udeležujejo slovenskega bogoslužja, čudovit zgled za upa polno bodočnost!
Protest SSk v zvezi z lokacijo sinhrotrona
Pokrajinsko tajništvo SSk v Trstu ostro protestira proti ravnanju tržaškega občinskega odbora, ki je samovoljno in po nuj-nostnem postopku zavrnil vse ugovore, ki so jih bili vložili domačini in slovenske organizacije protii namestitvi sinhrotrona pri Bazovici ter potrdil podrobnostni urbanistični načrt za to področje.
S tem je občinski odbor storil dejanje, ki se nikakor ne uvršča med tekoče upravne zadeve, ki jih lahko opravlja odbor, ko mu zapade mandat, kakor se je zgodilo v Tirstu. Ni se oziral na proteste slovenskih ustanov in organizacij ter ekoloških združenj, ki so tudi dokazale, da bi svetlobni generator lahko postavili znotraj področja za znanstvene in tehnološke raziskave in s tem ne bi tako hudo prizadeli Bazovice in okoliških vasi.
Pri tem se je tržaški občinski odbor, čeprav mu je mandat že zapadel, oprl na člen 140 občinskega zakona, ki mu dovoljuje, da v izrednih in nujnih primerih lahko odloča namesto občinskega sveta. Le-ta, ki bi moral podrobno obravnavati tako važen problem, bo sedaj lahko samo ratificiral, kar je bilo sklenjeno.
SSk bo kot politična stranka naredila vse potrebne korake proti tako drznemu in z demokratičnega vidika neopravičljivemu dejanju, dejansko naperjenemu proti življenjskim interesom slovenske narodne skupnosti, ki na tem področju stoletja živi in ohranja naravno okolje, kateremu bo s postavitvijo sinhrotrona zadan nepopravljiv udarec.
V Sežani v župnišču (Trg 28. avgusta, 4) poteka ob nedeljah od 2. do 30. oktobra ob 15. uri (pet nedelj)
TEČAJ
PRIPRAVE NA ZAKON
Dušne pastirje in starše bodočih zakoncev naprošamo, da na tečaj opozorijo mlade, ki mislijo na poroko in se ga udeležijo. Pogosto se namreč zgodi, da se zglasijo pri župniku, ko ni več možnosti za temeljito pripravo na cerkveno poroko.
					
Dr. Jure Kocfe
Dr. Korošec kot politik
Seveda ni bilo v predvojni Jugoslaviji vse v redu; daleč od tega. Tudi dr. Korošec je doživel razne nevšečnosti, neuspehe in udarce. Dne 28. sept. 1930 ni bil »izrinjen«, ampak je v znak protesta sam izstopil iz Živkovičeve vlade. Toda ob prvi priložnosti, tj. takoj po formiranju Sto-jadinovičeve vlade, je uspel, da sta bili prej razpuščeni Prosvetna zveza in telovadna organizacija Orel pod imenom »Slovenski fantje« zakonito priznani in začeli zopet svobodno delovati. A ne samo to!
Priznati se mora, da je šlo na vseh področjih polagoma bolje. Kot notranji minister je bistveno pripomogel, da se je politično ozračje pomirilo. In njegova osebna zasluga je, da so bile volitve 11. dec. 1938 res svobodne povsod in zlasti na Hrvaškem, tako da je Hrvatska seljačka stranka pri volitvah tako sijajno zmagala, da je dr. Korošec komaj deset dni po volitvah, tj. 21. decembra moral izstopiti iz Stojadinovičeve vlade, voditelji Hrvat-ske seljačke stranke pa so javno prizna-
vali svojo hvaležnost dr. Korošcu. Dr. Miklavčič bi se moral najprej potruditi, da prebere v »Slovencu« govor v čast dr. Korošcu, ki ga je leta 1940 v Unionski dvorani imel dr. Juraj Šutej, takrat finančni minister v Cvetkovič-Mačkovi vladi in eden najuglednejših članov Hrvatske seljačke stranke. Ce bi bil to storil, ne bi mogel tako na splošno govoriti o Koroščevi »protihrvaški politiki«, ki je dr. Korošec splih ni nikdar vodil.
V ustavodajni skupščini je Korošec odločno govoril proti centralistični ureditvi države. A na dan glasovanja za ustavo, 28. junija 1921, se dr. Korošec s svojimi poslanci ni udeležil glasovanja, ampak je bojkotiral skupščino kot jo je že prej in tudi istega dne bojkotiral Radič s svojo stranko. Ker je že vnaprej bilo znano, da se je Pašiču posrečilo dobiti večino za centralistično ustavo, je bil v takratnih razmerah bojkot najučinkovitejši izraz protesta proti centralizmu.
Torej zgodovinsko dejstvo je, da sta bila oba, tj. dr. Korošec in Radič, s svojimi poslanci proti centralistični ustavi. Po sprejetju ustave je dr. Korošec ostal v zvezi s Hnvatsko seljačko stranko in je s svojimi prizadevanji uspel, da je 24. marca
1924 prišlo v skupščino 20 Radičevih poslancev in tako je Pašič izgubil večino v skupščini ter moral podati ostavko. Zato ta politika dr. Korošca gotovo ni bila protihrvaška.
Zgodovinsko dejstvo je, da je dr. Korošec bistveno pomagal, da se je spor med Hrvati in Srbi tako ublažil in da je končno prišlo do sporazuma. In ni bilo več spotov med njimi, ki bi pokopali predvojno Jugoslavijo, kot to trdi dr. Miklavčič. Srbski narod je kot tak odobraval sporazum, kar se je pokazalo že ob padcu Stojadinovičeve vlade v skupščini. Jugoslavija je bila na najboljši poti v svetlo prihodnost. Kar je pokopalo Jugoslavijo, je bil zločinski puč 26. marca 1941, za kar nosijo zgodovinsko krivdo Dragan Kneže-vič, general Simovič in Bora Mirkovič, a ne srbski narod.
Dejansko Koroščeva politika ni bila nikoli niti prosrbska niti Protihrvaška. Kot daljnoviden politik, o katerem je bilo splošno znano, da je mož jeklenih živcev in železne discipline, je sistematično delal in potrpežljivo čakal, da pride čas za preureditev države in s tem njene konsolidacije v korist tako Srbov kot Hrvatov in Slovencev. Zato se ni nikoli odpovedal
svojemu programu o avtonomni Sloveniji. Nikoli ni pustil iz vida bistvenih interesov slovenskega naroda. To so ob njegovi smrti poudarjali vsi časopisi širom Jugoslavije in zlasti tudi hrvaški časopisi na čelu s »Hrvatskim dnevnikom«, glavnim glasilom Hrvatske seljačke stranke.
Dr. Miklavčič pravi (glej 2. odstavek, stran 26), da po 41 letih v emigracijskem tisku »še vedno ne najdemo ene same besede kritične analize tega obdobja. Še vedno beremo o tem, da je vsega njihovega zla kriv le brezbožni komunizem. Ne pa tudi zgrešena politika dr. Korošca in zgrešena politika škofa Rožmana«.
A sebi dr. Miklavčič dovoljuje, da po več kot po 41 letih brez kritične analize, da, v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, pavšalno in ostro žaljivo govori o »zgrešeni« politiki dr. Korošca. O krščanskih socialistih s Kocbekom na čelu pa celo milo in blagohotno govori, češ da se »niso ostvarile njihove ambicije« (glej. str. 26, 27 in 28).
Ne, dr. Koroščeva politika ni bila »zgrešena«. Dr. Korošec in njegov naslednik dr. Kulovec in klerikalci so bili predvsem zavedni Slovenci. Bili so tudi pravi, resnič-
ni krščanski socialci, ki so v korist obstoja malega človeka nadaljevali delo dr. Janeza Evangelista Kreka, zvesto in vneto podpirali zadružništvo in ga dovedli na višino, da je uživalo ugled povsod v svetu.
Korošec ni »izročil Srbom« nič slovenskega, a krščanski socialisti so izročili slovenski narod brezbožnemu komunizmu z vsemi katastrofalnimi posledicami za njegove »strateške« interese. In to so storili, četudi so od vsega začetka videli, da se je »v ozračje OF vrinilo nekaj tujega in nevarnega, čutili smo nadslovenske in nad-demokratske namene. Partija je ukinila osvobodilno enakopravnost in si začela graditi izključno oblast. Začel je delovati tihi teror« (E. Kocbek, pričevalec našega časa, Trst 1973).
Zaključek: Prepričan sem, da bo zgodovina potrdila, da nimajo krščanski socialisti absolutno nobene pravice govoriti o »zgrešeni« politiki dr. Korošca, škofa Rožmana in slovenskih klerikalcev, in to je mišljenje mnogih mojih prijateljev in znancev, ki niso bili klerikalci. Vsa čast slovenskim klerikalcem, ki so kljub vsem človeškim slabostim od vseh slovenskih strank največ storili v dobrobit slovenskega naroda. (Konec)
Parnčio stavie v Svečah na Mišem
Zbrali se bomo v Ogleju
Ob zaključku študijskih dni o patriarhu sv. Hromaciju se bo goriška nadškofija v nedeljo 25. septembra zbrala v Ogleju. Popoldne ob 15,30 bo kratko študijsko srečanje v dvorani, ob 17. uri pa bo slovesna maša v baziliki. S tem se bo zaključilo Marijino leto v goriški nadškofiji, istočasno pa se začenja novo pastoralno leto, g. nadškof bo pa tudi izročil misijonski križ g. Pavlu Zuttionu, ki bo odšel v škofijski misijon v državi Slonokoščena obala.
K temu velikemu slavju so vabljeni vsi duhovniki in verniki, zato v nedeljo odpadejo vse večerne maše v škofiji. Tudi slovenski verniki naj se v čim večjem številu udeležijo vsaj maše v baziliki, kjer bodo berila in prošnje tudi v slovenščini kakor tudi liturgično petje.
Seja goriškega občinskega sveta
V ponedeljek 19. septembra se je sestal občinski svet v Gorici in razpravljal o zadevah redne uprave. Na prejšnjih dveh sejah je svet obravnaval samo resolucije splošnega značaja, posebej še ono z zahtevo po ohranitvi 13. bataljona orožnikov v Gorici (po znanem odloku obrambnega ministra, da se ta preseli v Kalabrijo).
S tem v zvezi je prišlo do večurne debate, v kateri so svetovalci iznesli svoja stališča. Med diskusijo je prišlo do raznih interpretacij dn predlogov. Tako je med drugim liberalni svetovalec Fomasir skušal podkrepiti zahtevo po tem, da orožniki ostanejo, tudi z dokaj čudnimi tezami. Taje npr. dejal, da bi odhod orožnikov (šlo-bi skupno za kakih dva tisoč ljudi sikupno z njih družinami) dvignil odstotek slovenskega prebivalstva od osem na deset odstotkov. Šlo bi torej za »nevarno« naraščanje slovenske prisotnosti v občini.
V imenu skupine SSk je odbornik dr. Bratuž (načelnik skupine dr. Paulin je bil službeno odsoten) ta natolcevanja zavrnil. Dejal je, da se tudi SSk strinja z ohranitvijo orožniške enote v Gorici, ker to pritiče našemu mestu ob meji. Gre pa za odprto majo in meddržavne odnose, ki jih danes med drugim jamčijo Osimski sporazumi in Helsinška listina, torej za politiko miru in sožitja obmejnih področij. Če bi veljala liberalna teza in bi to bil duh skupne resolucije, bi SSk ne glasovala zanjo.
Na zgoraj omenjeni zadnji seji je bilo tudi na dnevnem redu več zadev, povezanih z našo problematiko. Liberalni svetovalec Fornasir se je v debati o Konzorciju za univerzo v Gorici obregnil ob dejstvo, da so slovanske srednje šole še vedno v se-meniški stavbi in s tem ovirajo začetek univerzitetnih tečajev. Svetovalec SSk dr. Paulin je liberalnega predstavnika zavrnil rekoč, da Slovenci nismo proti ustanovitvi univerze v Gorici, obratno, pač pa da morajo slovenske šole ostati v stavbi nekdanjega Malega semenišča vse dotlej, dokler ne bo končano novo šolsko središče.
Še enkrat se je vnela razprava, ki vsaj posredno zadeva slovensko stvarnost. Občinska uprava ima namreč v oskrbi zapuščino Matilde Covacig, ki določa letne štipendije dijakom z »odličnimi italijanskimi čustvi« — in torej izključuje slovenske dijake. Svetovalec dr. Paulin je označil tako postopanje uprave za nesprejemljivo,
S to proslavo, ki bo v nedeljo 25. septembra, začenja ŠZ OIympia z rednim zimskim delovanjem. Skupaj s šolskimi vrati se namreč odpirajo tudi vrata naše telovadnice. Odbojka je športna panoga, ki ji OIympia posveča največ pozornosti, in skrbi tako za najmlajše odbojkarje kot za igralce v višjih ligah.
Poleg odbojke sc v teh dneh pričenja tečaj ritmične telovadbe za deklice osnovnih šol in prav kmalu bodo povabljeni še dečki na njim primerno vadbo. Tudi za odrasle in starejše se bo oktobra začel tečaj. Vsi, ki imajo za to veselje, naj se javijo pri odbornikih, trenerjih ali pa neposredno v telovadnici.
Velik del naše pozornosti je seveda letos namenjen prvi ekipi, ki nastopa v C1 ligi. To moštvo že redno trenira in nastopa. V nedeljo 11. septembra se je udeležilo prijateljske tekme proti Salonitu v Renčah, kjer so odprli novo telovadnico. V soboto 24. septembra bo 01ympia nastopila v Izoli. Vseskozi pa redno sodeluje
saj bi se prek javnih ustanov (kot je občina) ne smelo delati razlikovanj v tem smislu. Prav zato so predstavniki SSk — kot že vedno prej — glasovali proti temu sklepu in predlagali drugačne rešitve za bodoče. Temu so se pridružili tudi komunisti in zeleni.
Na seji je svet tudi volil predstavnike v razne 'komisije. Tako je med člane drugostopenjske davčne komisije bila na predlog SSk izvoljena Marija Ferlefcič.
Odprla so se šolska vrata
V ponedeljek 19. septembra so se v naši deželi odprla vrata za novo šolsko leto. Pouk se je povsod začel s šolsko mašo za tiste dijake in učence, ki so to želeli; tudi udeležba staršev oz. mater je bila ponekod lepa.
Ko se je začelo novo šolsko leto, v naših krajih ni problemov s šolskimi prostori. V glavnem imajo vse šole dovolj dostojne učilnice in ostale prostore. Toda temu stanju botruje tudi število otrok, ki je iz leta v leto manjše. To se pozna zlasti po slovenskih šolah na vaseh. Nekatere šole so že zaprli, druge čakajo na podobno usodo prihodnje leto; ohranjajo se le šole v več j ih središčih.
Sliši se tožba zaradi takega stanja. Toda mnogi teh naj pomislijo, kako so glasovali na referendumu za razporoko in za splav. Kar smo takrat sejali, sedaj žanjemo in bomo še bolj želi v prihodnje. Razdrte, ločene družine ne morejo biti vrt za nove in srečne otroke, še manj, kjer se otrok hranijo tudi z abortusom. Ob začetku šolskega leta se vsi zavejmo, da potrebujemo več življenjskega poguma in narodne zavesti.
Vsej šolski mladeži in njih vzgojiteljem želimo dosti poguma in zavesti.
»Prebrisana vdova« v Dornberku
Ob krajevnem občinskem prazniku in ob začetku trgatve so v Dornberku priredili vrsto kulturnih prireditev, ki so se začele v petek 16. septembra in nadaljevale sledečo soboto in nedeljo. Na otvoritvenem večeru so nastopili člani dramske skupine PD Štandrež in uprizorili Goldonijevo komedijo »Prebrisana vdova«.
Prireditev je bila v šolskem poslopju, ki ima velik večnamenski prostor, primeren za take predstave. Domačini, ki so se v lepem številu odzvali, so bili z igro zadovoljni, saj so štandreškim igralcem ponovno ploskali med njenim izvajanjem.
Na najboljši poti v asimilacijo
Rad bi vedel, zakaj tržaška slovenska radijska postaja ima že celo poletje rubriko »Oprostite, ne juriš?«, v kateri avtorja uprizorita v drugem delu prizor z italijanskim besedilom, tako da je pol oddaje v slovenščini, pol pa v italijanščini. Problem se morda ne zdi pomemben, a mene žali, ne samo zato, ker je prizor običajno prostaški, ampak tudi zato, ker je to tipična pot, ki nas vodi v asimilacijo. Počasi plovemo v tisto dvojezičnost, v kateri plavajo in tonejo Korošci. Podoben protest sem pred kratkim poslal tržaškemu tedniku, kateremu se ni zdelo vredno, da ga objavi. Upam, da vi ne boste storili isto. Lahko pa sami poslušate in presodite.
K. D.
z ekipo Salonit-Kanal, s katero je navezala ne le športne, pač pa tudi prijateljske stike. V nedeljo 26. septembra, ob praznovanju prve obletnice odprtja telovadnice se bo moštvo predstavilo še doma. Na programu je namreč tudi prijateljska tekma proti ekipi »Pomurje« iz Murske Sobote.
PROGRAM OBLETNICE ODPRTJA TELOVADNICE
15.00 Turnir v minivolleyu. Nastopajo: deklice; Azzurra, Dom Agorest, Soča,
01ympia;
dečki: Mossa, O.K. Val, Soča, 01ym-pia.
17.00 Govor predsednika društva: Obračun ob prvem letu dejavnosti nove telovadnice.
17.30	Prijateljska tekma:
Pomurje (Murska Sobota) - 01ympia.
Sredi preteklega avgusta je bilo v Svečah na Koroškem veličastno in obenem prijetno domače poročno slavje, na katerem se je zbrala množica domačinov in prijateljev s Koroškega, iz matične domovine, iz Primorskega in iz zdomstva. Poročila sta se dr. Zdravko Inzko, ki že vrsto let deluje v diplomatski službi, zdaj pri Združenih narodih v New Yorku, in priznana operna pevka Bernarda Fink iz Buenos Airesa, ki se zaradi svojega poklica pogosto mudi v Evropi. Številnim članom Inzkove rodbine in njihovim sorodnikom od blizu in daleč so se pridružili nevestini starši, bratje, sestre in drugi sorodniki, ki so prišli iz daljne Argentine in iz Slovenije.
Bila je prava koroška »ohcet«, s starimi običaji in pokanjem možnarjev. V lepi domači cerkvi, ki je prav blizu ženinovega doma ter meji z znano Goršetovo galerijo in ki je bila tokrat veliko pretesna za vse, je poročno slavje doseglo višek v duhovno bogati in pomenljivi slovesnosti. Potekala je ob zbranem poslušanju božje besede, v molitvi in ljudskem petju. Dopolnjevali so jo moški zbor iz Sveč, solista dr. Anton Feinig in Marko Fink, pri orglah pa Andrej Feinig. V skladu s celoto je bil še glasbeni delež nevestinih prijateljev, filharmonikov z Dunaja in iz Salzburga. Posebno ganljiv je bil trenutek, ko so takoj po poročnem obredu tri Finkove sestre, med njimi nevesta, zapele Marijino pesem Pozdravljena, pomoč kristjanov. Bogoslužje je vodil p. Ivan Antolič.
Ženin in njegova družina imata veliko prijateljev na Goriškem in Tržaškem. Prve stike med Goričani in Korošcii so pred več desetletji navezovali prav družina dr. Valentina Inzka, pok. dr. France Cigan in še kdo, z goriške strani pa med drugimi pokojna prof. Mirko Filej in Viktor Prašnik. Tudi nevesta si je na Primorskem pridobila že precej prijateljev. Obema želimo obilo božjega blagoslova, sreče in uspehov v velikem svetu. V prijazni domači vasici ju bo vedno čakala starodavna Einspielerjeva domačija, iz katere izhaja Inzkov rod in ki si jo novoporočenca pripravljata za svoj koroški dom. Naj ju v življenju spremlja tista toplina, ki so jo jima na predvečer praznika Vnebovzete izkazale Sveče in vsi, Jci so bili ta dan z njima. I. b.
Nove večine v goriški pokrajini
Pretekli teden se je na svojem sedežu v Gorici sestalo pokrajinsko tajništvo SSk. Pokrajinski tajnik Marjan Terpin je poročal o zaključkih pogajanj za sestavo in oblikovanje novih večin na goriški Pokrajini ter v občinah Tržič in Ronke v luči mandata, ki ga je delegacija SSk, ki je sodelovala na teh pogajanjih (poleg tajnika še Branko Čemic in Karlo Brešan) dobila od pokrajinskega sveta SSk.
Po dolgotrajnih dvostranskih sestankih je končno prišlo do oblikovanja novih večin v treh omenjenih svetih. SSk bo na Pokrajini ohranila svojega odbornika, ki bo še naprej držal tudi resor za šolstvo, kar je za slovensko manjšino bistvenega pomena.
Tajništvo torej pozitivno ocenjuje zaključek pogajanj in zavrača stališča republikancev, ki niso razumeli pomena slovenskega predstavnika v pokrajinskem svetu in zahtevali njegovo izključitev.
Bralci pišejo
V letošnji »Dragi« smo slišali precej zanimivih misli, vendar pa je ob teh bilo precej poenostavljenih in celo sprtih z osnovnimi zgodovinskimi dejstvi. V poročilu o predavanju duhovnika Jožka Pirca o Antonu Mahniču v »Primorskem dnevniku« 6. sept. 1988, ki ga je podpisal A. M. (Ace Mermolja), najdemo tudi takšno cvetko: »Med diskusijo pa smo slišali tudi nasprotno sodbo: škof Mahnič je s svojim nastopanjem osnoval slovenski integrali-zem, ki je bil poguben za slovenske katoličane in sam narod. Svoj tragični višek je dosegel med drugo svetovno vojno, ko je bil podlaga domobranstva in odpai-ništva: Slovence je pognal v bratomorno vojno, ki se je zaključila z velikim porazom katolikov, porazom, ki je zapustil še danes žgoče in odprte rane.«
Res je, da se v Sloveniji še vedno ne sme pisati resnice o vzrokih za pojav bratomorne vojne, vendar to še ne pomeni, da morajo nekateri še danes operirati z očitnimi neresničnostmi. Sicer pa lahko danes že tudi bralec v Sloveniji, čeprav rojen po vojni, če seveda spremlja pisanje po revijah, povsem jasno ugotovi, kako so potekali dogodki pred izbruhom in prvo leto vojne na Slovenskem.
Danes lahko vsak, ki ni zlonameren, spozna in trdi, da so komunisti s svojo taktiko oz. početjem sejali klice razdora. Z umori, ki so se pa začeli kar hitro vrstiti (likvidacije VOS-a), so povzročili obrambno reakcijo in državljanski vojni se ni bilo mogoče več izogniti. Očitno so komunisti potrebovali takšen scenarij, če so kot peščica hoteli izvesti socialno revolucijo, kar pa ne pomeni nič drugega kot boj za oblast. Danes je to povsem jasno.
Ne vem, kako lahko danes, 43 let kasneje, ko so dogodki kljub komunistični cenzuri tudi v Sloveniji že zelo realno raziskani, nekdo še vedno obdolži samo eno stran, druge, ki je več kot očitno glavni krivde bratomorne vojne na Slovenskem, pa sploh ne omeni!?
A. Mermolji svetujem, da si nabavi in prebere knjigo eminentnega komunističnega zgodovinarja Toneta Ferenca »Ljudska oblast na Slovenskem« (1987), v kateri so citirana Kardeljeva pisma Ivu Ribarju-Loli (str. 367), kjer se pritožuje, kako nekateri t. i. partizanski »vojvode« pobijajo ljudi po Dolenjskem. V dokaz bo lahko našel celo sliko (str. 365), ki jo je Ferenc ponatisnil iz »Črnih bukev«, ki prikazuje pobito družino Kolenc s strani partizanov (med žrtvami je bila tudi 4 leta stara deklica), katere edini greh je bil, da so v njihovo gostilno prihajali tudi Italijani.
A. M., po vaše bi morali ogroženi Slovenci s prekrižanimi rokami čakati, da jih komunisti zdesetkajo?
Zato vas prosim, da ne iščete grešnega kozla v primorskem škofu Antonu Mahniču, temveč pri tistih, ki so bratomorno vojno v resnici izzvali, torej pri slovenskih komunistih stalinističnega kova. V »Dragi« je v diskusiji res bilo postavljeno vprašanje, ali so Mahničevi nazori vplivali na državljansko vojno na Slovenskem, vendar ste vi to vprašanje spremenili v trditev.
Pa brez zamere in upam, da se bova ob srečanju še naprej prijateljsko pozdravljala.
Vinko Levstik
Neprimernost ženskega duhovništva
Škof 0’Connor iz škofije Arundel in Brighton meni, da predstavlja veliko oviro na poti k ponovnemu zedinjenju anglikanske in katoliške Cerkve žensko duhovništvo v anglikanski Cerkvi.
Posvečevanje duhovnic v škofe pa povzroča hudo kri tudi v anglikanski Cerkvi sami, kajti vsi r.isc za to, kot tudi niso za žensko duhovništvo. Škof 0’Connor je podpredsednik mednarodne anglikansko-katoliške komisije za dialog. O posvečevanju duhovnic v škofe so zelo živahno razpravljali na konferenci, ki je bila od 16. julija do 6. avgusta v Canterburiju.
DAROVI
Za Katoliški glas: N. N., Gorica ,15.000; ga. Frida, Trst 10.000 lir.
Za zvonik v Števerjanu: v spomin pok. Ignaca Maraža darujejo Anica in Frančiška Vogrič 50.000, Nežica Bajt 50.000 in nečaki 300.000; Bruno Hlede v spomin pok. Afre Komjanc 50.000; Bogdana Komjanc v spomin pok. očeta ob 44. obletnici smrti 100.000; iRoman in Marija Vogrič v spomin na pok. Tonino Vogrič 100.000; N. N. 150.000; Hadrijan Hlede 200.000; N. N. 50.000; N. N. 100.000 lir.
Za Slovensko skupnost: N. N., Gorica 50.000; Jože Cotar 10.000 lir.
Za popravilo orgel v Števerjanu: druž. Drago Komjanc 200.000 lir.
Za obnovitev cerkve v Sovodnjah: I. Komjanc 225.000 lir.
V spomin Jožeka Bertollni: Pavla Rijavec za novo telovadnico v Gorici in za skavte po 28.000 (skupaj 56.000) lir.
V spomin moža in očeta Ivana Vetriha: druž. Vetrih za Zavod sv. Družine in za župnijo sv. Ivana v Gorici po 50.000 (skupaj 100.000) lir.
Za cerkvico v Cerovljah: ob prvi obletnici smrti mame Anice Terčon se je spominjajo otroci Drejc, Antek in Manica tor darujejo 150.000 lir.
Za Marljanišče na Opčinah: ga. Meri, Trst 40.000 lir.
Za cerkev na Repentabru: ga. Mery, Trst v čast Materi božji 100.000 lir.
Za obnovitev Marijinega doma v Rojanu: J. F. 100.000; nečak Andrej v spomin Antonije Tole 50.000 lir.
Za misijone: Terezija Bembi 100.000; Marija Fabjan 50.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
1\ Radio Trst A
Spored od 25. sept. do 1. okt. 1988 Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Jurček«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 15.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Spomini na Alberta Rejca. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Pisani listi. 12.00 O ljubezni v književnosti. 13.20 Zborovska glasba. 13.20 Glas od Rezije. 14.10 Gospodarska problematika.
15.00 Roman v nadaljevanjih. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Dekliški zbor Vesna iz Sv. Križa pri Trstu. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Bog sveta - svet Boga. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Pisani listi. 12.00 Kam pojdeš v soboto zvečer? 13.20 Od Milj do Devina. 14.10 Otroški kotiček: Prvo, drugo ali tretje? 14.30 Iz Benečije. 15.00 Roman v nadaljevanjih. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Dekliški zbor Vesna iz Sv. Križa pri Trstu. 18.00 L. Piran-dello: »Dosmrtnina«, radijska igra.
Sreda: 8.10 Problemi sodobne družbe.
10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Pisani listi. 12.00 Zdravniška posvetovalnica.
12.40 Zborovska glasba. 13.20 Na gorišikem valu. 15.00 Roman v nadaljevanjih. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Violinist Mario Si-mini in pianistka Neva Merlak. 18.0 Marko Dvorak: Slovenec v Pragi pred 20 leti.
Četrtek: 8.10 Bog sveta - svet Boga. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Pisani listi. 12.00 Naravna prehrana. 12.40 Zborovska glasba. 13.20 Nediški zvon. 14.10 Dvignjena zavesa. 15.00 Roman v nadaljevanjih. 17.00 Kulturna Jcronika. 17.10 Mešani zbor Primorec-Tabor iz Trebč in Opčin.
18.00 Zanimivosti iz arhiva Giril-Metodove šole v Trstu ob stoletnici ustanovitve.
Petek: 8.10 Pogled v restavratorsko delavnico. 10.10 Koncertni in operni spored.
11.30	Pisani listi. 12.00 Opoldanska rubrika.
12.40 Zborovska glasba. 13.20 Od Milj do Devina. 14.10 Otroški kotiček. 15.00 Roman v nadaljevanjih. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Glasbena kronika s Hrvaškega. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Pisani listi.
12.00 Koncert za srce in orkester. 12.40 Zborovska glasba. 14.10 Goriški razgledi. 15.00 Drugi program. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Dijaki šole Glasbene Matice. 18.00 W. Shakespeare: »Macbeth«.
OBUEST1LA
Tečaj ritmične telovadbe. Tudi letos ga prirejata PD Štandrež in ŠD Velox ob četrtkih od 15. do 17. ure v občinski telovadnici v Štandrežu. Tečaj bo vodila prof. Nataša Sirk in se bo pričel v četrtek 6. oktobra. Tečaja se lahko udeleži mladina od 5. do 16. leta; tečajniki bodo razdeljeni v skupine. Prijave sprejemata Anica iPavio (te!. 21003) in Joana Marušič (tel. 21419 ali v trgovini).
V mali dvorani Kult. doma v Gorici bo v petek 23. sept. ob 18. uri predstavitev knjige »Max Fabiani o kulturi mest«, ki jo je uredil prof. Marko Pozzetto. Pri predstavitvi bo sodeloval tudi prof. Fulvio Mo-nai. Knjigo je izdalo ZTT.
Goriška amaterska gledališka skupina »Terzo teatro« bo v soboto 24. sept. ob 21. uri v Kult. domu v Gorici uprizorila Mo-lierovo komedijo «Žlahtni meščan« (»II borghese gentiluomo«). Režija Mauro Fon-tanini. Prireditelji predstave so trije goriški rajonski sveti: Svetogorska ul., Gorica center in Pevma-Oslavje-Štmaver. Vstop prost.
Slov. Vincencijeva konferenca v Trstu
počasti svojega zavetnika sv. Vincencija Pavelskega z mašo, ki bo v torek 27. sept. ob 17. uri pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu ul. Docce 34.
DAROVI
Za cerkev v Bazovici, ki bo dobila šest barvnih oken: Marija Šemčeva v spomin na mater Marijo 10.000; Ana Ražem 15.000; v spomin Lojzke Križmančič: hčerke 55.000, Marija Francova 30.000; sorodniki v spomin Pepke Brce 100.000; Vida čač 30.000; romarji iz Vareseja, ko so se vračali iz Medjugorja 50.000; N. N. 5.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19 % IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
„0lympia"DPa2Rnie dpvo obletnico odortia lelovadoice