! VSEBINA: Veliki človek Avgust Forel. - Kapitalizem in socializem po svetovni vojni. - Ivo Žic-Klučič, gorice. Ivanuša, Sužnji noči. - Kaj je marksizem. — R. Golouh, Zlati gradovi se majejo. — Pantelejev, Ura (z dvema slikama). — V spomin Ivanu Ml I Hribarju. — Knjige in knjižnice. — Društveno življenje. — Dramatika. — Delav. šport. — Delav. pesem in glasba. — Po svetu. — Razno 9 MestniM^ Ljubljana, Prešernova ulica štev. 3 IIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIM ie naivečia resulativna hranilnica v Jugoslaviji Ima vlog nad 430,000.000 Din. Za vse vloge jamči ljubljanska meslna občina z vsem svojim premoženjem iti z davčno močjo. Vloge se sprejemajo na knjižice in na tekoči račun. Naložbe proti odpovedi se obrestujejo po dogovoru kar najbolj ugodno. Posojila se dovoljujejo na posestva, menice in vrednostne papirje čim najceneje. Za male trgovce in obrtnike obstoji pri hranilnici kreditno društvo, za pupilarne naložbe pa sodni depozitni oddelek. Za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice. Telefon št. 2016 in 2616. Poštni čekovni račun št. 10533. Uradne ure za stranke so od 8. do 12. in pol. 05071109040811060807110809090911090303030304091106031004040510040508081107090809050303030405070903050306030606 September 1931. -- 9. štev. SVOBODA Naročnina za člane Svobode letno...................Din 12•— Naročnina za druge letno . ..................• . , 3&— polletno...................• . . 18 — , . četrtletno................... , 10•— Naročnina za Ameriko letno................. . Dolar 1 — Uredništvo in uprava za Jugoslavijo: Ljubljana, Palača Del. zbornice, Miklošičeva c. I, Za Ameriko: Chicago lil. 3639 W, 26 Th. St. Veliki človek Avgust Forel 1. septembra t. 1. bi ves svobodoljubni svet proslavljal 83. rojstni jubilej Avgusta Forela, če ne bi malo pred tem umrl. Našim bralcem je poznano njegovo ime po njegovi razpravi o spolni morali, ki smo jo priobčili v »Svobodi«. Toda Forel je napravil toliko koristnega za človeštvo, da moramo podati njegovo celotno sliko, v kateri bomo našli vsi mnogo vzorov za oblikovanje svojih značajev in mnogo vzpodbude za vztrajnost v delu za boljšo bodočnost človeštva. Avgust Forel se je rodil 1. septembra 1848 na posestvu svojih starih staršev v Švici. Mož se je torej rodil v enem najbolj revolucionarnih let novejše zgodovine. V otroških letih je bil zelo- bojazljiv in telesno bolj slaboten dečko, ki se je bal svojih surovih tovarišev. Že v sedmem1 letu starosti se je začel strastno zanimati za svet hroščev, metuljev, pajkov, os, polžev in zlasti mravelj. Ko mu je za 11. rojstni dan podarila babica klasično Huberjevo knjigo »O življenju mravelj«, jo je mladi Forel naravnost požiral in prisegel, da bo vse svoje življenje proučeval mravlje. Še isto leto je odkril nekaj novega iz življenja mravelj. Z 12. letom je začel svoja opazovanja iz življenja te soc:alne živalice zapisovati v posebni zvezek. Mož je napisal 33 takih debelih zvezkov. S šolo je bil nezadovoljen. Po njegovi izjavi je bilo oblikovanje njegovega značaja delo matere, ki ga je učila predvsem, da naj vedno ljubi resnico. Zgodaj je pokazal svojo odkritost, jasnost in zrelost v mišljenju. S 14. letom je že dobil resne verske dvome. Na travniku je glasno rotil boga, da naj ga takoj ubije, ker sicer ne bo več veroval vanj; bog je seveda molčal. Pridige zelo uglednega župnika v Lausauni so se mu zdele prazne fraze. Ni mogel več verovati v boga, ki je ustvaril človeka z nagnenjem do slabega in ki zato stalno grozi s peklom temu človeku, ki mu je bog sam dal zlobno nagnenje. Ni mogel več verovati v boga, ki naj bo neskončna ljubezen, hkrati pa trpi pekel na zemlji. Zadvomil je nad vsemi cerkvenimi nauki in ni hotel več izpolnjevati nobenih obveznosti do nauka, ki je bil po njegovem mnenju napačen ni nesmiseln. To je odločno povedal tudi materi, čeprav jo je bolelo. Ta njegov prelom s. cerkvijo je bil končnoveljaven, nepreklicen za vse življenje, kakor so bili trdni vsi njegovi važni sklepi. Kmalu se je seznanil tudi z Darwinovim delom o izvoru živali. Kot gimnazijec je dejal po prečitanju Darwinovega dela: »Ce živali izhajajo druga iz druge, velja to tudi za ljudi; potem morajo biti pri vseh živalih, tudi pri mravljah, možgani organ duše. Torej moram primerjalno študirati možgane in njihove funkcije.« Po dovršenih srednješolskih študijah se je vpisal na medicinsko fakulteto. Prirodoslovja (živalstva) si ni izbral za glavni poklic samo iz materialnih razlogov, da postane čim prej samostojen, ker oče ni bil posebno bogat. V tem času se je otresel vsake bojazljivosti in je samozavestno počel to, kar se je njemu prav zdelo. Pri študijah so ga najbolj mikala predavanja Guddena in Huguenina o anatomiji možganov in o psihiatriji (zdravstvo duševnih bolezni). Med študijami je v svojem 24. letu napisal delo o švicarskih mravljah, ki je dobilo dvojno: švicarsko in francosko znanstveno nagrado. Ta knjiga velja še danes za najvažnejše delo o mravljah v svetovni literaturi. Poglavja o gradnji mravljišč, o negi zaroda, o roparskih pohodih in vojnah mravelj se čitajo kot napet roman. Najvažnejše je pa poglavje o mravljinem želodcu, ki ga imenuje Forel socialni želodec, ker je odkril po raznih poskusih, da mravlja s tem želodcem ne le hrani svoje tovari-šice, temveč ima v njem tudi svoj splošni socialni nagon. Ker 1. 1873. ni dobil zaprošenega mesta sekundarnega zdravnika v umobolnici pri Lausanni, je moral začasno zapustiti nehvaležno domovino, ker je postal asistent pri svojem nekdanjem profesorju Guddenu, ki je tedaj vodil vseučiliško kliniko v Munchnu. To je bila zanj sreča, ker tu je postal velik psihiater (zdravnik za duševne bolezni). Gudden mu je najprej naročil, naj zboljša njegov mikrotom. To delo se je Forelu tako posrečilo, da se danes večinoma govori o Forelovem in ne o Guddnovem mikrotomu. Z mikrotomorn, narejenim po Forelu, se dajo človeški možgani razrezati na 2000 finih delov. To je bila vsekakor važna tehnična iznajdba za nadaljnja možganska raziskovanja. Medtem je izšlo njegovo delo o mravljah na 450 tiskanih straneh. I)arwin mu je v posebnem pismu izrazil svoje priznanje. Radi njegovih uspehov so ga tovariši zavidali. Radi njegovega čistega življenja so mu rekli »brezspolni delavec«. Koncem 1. 1878. je odpotoval z inženerjem in entimologom Stein-heilom v Kolumbijo, da raziskuje življenje tamkajšnjih mravelj. Kasneje se je oženil s Steinheilovo hčerko. 1879. 1. je postal sekundarni zdravnik v umobolnici Burgholzli v Zii-richu. Ta zavod je bil tedaj na slabem glasu. (Na ozemlju zavoda je bil n. pr. bordel.) Forel je začel energično delati za zboljšanje razmer v zavodu; kot 31 letni doktor je postal ravnatelj zavoda in ostal 19 let. To so bila leta najintenzivnejšega, najbolj vsestranskega dela. 16—18 ur na dan je delal in ni poznal ne praznika ne nedelje. Poleg tega je bil na univerzi profesor psihiatrije. Pri njem je bila predavalnica vedno natlačeno polna. Mnogo svojih učencev je vzgojil v odlične psihiatre. V svojem znanstvenem delu je raziskaval predvsem možgane. V zvezi s tem je raziskaval vprašanje podedovan osti in vzrokov duševnihbolezni sploh. V nekem predavanju 1880. 1. je dokazoval, da vpliva na duševne bolezni poleg podedovanosti (dve tretjini norcev ie dedno obremenjenih) napačna vzgoja — bodisi presurova bodisi pre-nežna. Nadalje je škodljiv težak boj za obstanek v mestih. »Bedno tovarniško življenje ob slabem zraku za mlade ljudi, ki potrebujejo vsestranskega razmaha moči, življenje izven zakona, razdra-pano spolno življenje sploh, nemirno, razdraženo življenje brez počitka radi velikega-prometa, konkurence in zgodnje blaziranosti — to so za možgane skrajno škodljivi vplivi »moderne« civilizacije ... Poleg tega vpliva kvarno proklinjajoča, fanatična in dogmatična plat vere, posebno dogma o podedovanem grehu in prekletstvu vseh grešnikov.« Poleg vsega tega je stalno študiral mravlje. Izdal je 200 knjig o njih. V 50 letih je popisal nad tri tisoč pet sto novih vrst mravelj! Boril se je in delal za splošno zboljšanje v oskrbi in zdravljenju umo-bolnih. Pri tem svojem delu je postal popolen abstinent. Do tega ga je pripravil navaden čevljar. Forel je namreč z žalostjo opažal, da so se navadno zopet vračali v pijanstvo pijanci, ki jih je zdravil v Burg-liolzlu, da pa dosega čudovite uspehe čevljar Bosshardt, ki je vodil društvo za reševanje pijancev. Forel ga je vprašal po vzroku njegovih uspehov in čevljar mu je odgovoril: »Popolnoma enostavno, gospod ravnatelj, jaz sem abstinent, v i p a n e.« Forel sam je takoj po tem postal in ostal dosleden abstinent. Hkrati pa je z njim abstinenčno g banje pridobilo moža, ki je potrebo abstinence znanstveno dokazal in jo propagiral z vso vnemo s spisi in predavanji. Predavanja je imel po Švici, Skandinaviji, Belgiji, Avstro-Ogrski, Grčiji, Mali Aziji in Srbiji. Forel meni, da je rešitev le v popolni abstinenci, kajti takozvani zmerni pivci so le mikaven zgled za uživanje alkohola množicam, ki ne poznajo mere. On meni: »Alkohol, ki čutnost trenutno zviša, da jo kasneje otopi, alkohol, ki s počasnim, n e o p a ž e n i m zastrupljanjem naših možganov otopi in uničuje naše etično čuvstvovanje, mišljenje in hotenje, alkohol, ki nas dela še bolj živinske in surove, kakor smo že, alkohol, ki že v semenu kvari naše bodoče generacije, je najhujši sovražnik človeškega rodu. Napovedati mu moramo uničevalno vojno in ne smemo mirovati, dokler ga definitivno In popolnoma ne preženemo v kemični laboratorij, kamor edino spada z morfijem, opijem in kokainom.« V zvezi s tem se je boril proti prostituciji in dosegel v tem oziru precej uspehov. Ko so mu nekateri zdravniki nasprotovali, jim je ogorčeno zaklical: Glejte, da postane že enkrat neresnično ono, kar se poje v neki študentovski pesmi: Medici, medici semper sunt porci! (Zdravniki, zdravniki so vedno prašiči.) V znanstveno-pshiaterski smeri je dosegel največ uspehov v hip-n o z i. O hipnozi ni samo teoretiziral in delal poskusov, temveč jo je predvsem uporabil v korist človeštva. S hipnozo in sugestijo je ozdravil mnogo ljudi. Z njo je zdravil predvsem živčna obolenja, motenja v želodcu, glavobol, motnje pri menstruaciji in pijance. Bolnikom je pred operacijo sugeriral tudi anestezijo (omrtvenje živcev, da bolnik ne čuti bolečin), tako da so lahko operirali bolnika, ne da bi ga narkotizirali. Najboljša Forelova knjiga o tem je: »Hipnotizem ali sugestija in psihoterapija.« Moči hipnoze pa ni nikdar precenjeval. Videl je, da nima hipnoza trajnih uspehov. Nekega naravnega daru. ki ga človek nima, se ne da sugerirati. Zato je zelo uporabljal tudi delovno terapiio: delo v poljedelstvu. vrtnarstvu itd1, odvaia človeka od bolnih misli in ga usmerja v koristno udejstvovanje. Leta 1894. je imel na kongresu naravoslovcev in zdravnikov na Dunaju predavanje »Možgani in duša«, ki je izšlo kasneje tudi v knjigi. Tu razodeva Forel svoje filozofsko svetovno naziranje. Bil je m o n i s t, t. j. pristaš nauka, ki trdi, da sta materija in duh enotna in edina svetovna potenca (sila) in da je naravno duh nemogoč brez materije. Vse zavestno duhovno življenje je navezano na možgane; ni možganov brez duše in ni duševnosti brez možganov. Motnje v enem samem delu možganov povzročajo motnje v enem delu duševnega življenja, splošno obolenje možganov povzroča splošno duševno obolelost. Materija (snov) ni višja od duha in duh ni višji od! materije, ker sta eno in neločljiva. Duh je toliko kot snov. Naravno Forel ni priznaval, da bi imel človek svobodno voljo. Čuvstvo, da imamo svobodno voljo, je iluzija (zabloda), ki izvira iz tega, da se ne zavedamo mnogostranskih in podzavestnih motivov svojega hotenja. Možgane lahko primerjamo z dinamo-strojem, le da je stroj neka gotova, narejena stvar, dočim ima živeča živčna substanca to lastnost, da si prilašča vedno nove pojave, da se tem prilagodi, da se da vplivati po njih in da na ta način ustvarja novo. Ta plastična zmožnost prilagoditve in kombiniranja je značilna za bistvo zdravih možganov. t. j. zdravega duha. Mi smo torej le relativno svobodni, to se pravi, da naše mišljenje, čutenje in dejanje poteka prilagojeno in odgovarjajoče vsem zunanjim in notranjim razmeram. S svojimi 50-imi leti je opustil položaj ravnatelja umobolnice, ker je z vsem svojim znanstvenim delom tako zrasel nad to pozicijo, da bi ga ta ovirala. Preselil se je na deželo v Chigny. Hotel se je v miru popolnoma posvetiti svoji znanstveni in propagandistični delavnosti. Toda naval bolnikov je kmalu izpremenil njegov mirni dom v nekak zavod za živčno bolne. Nanj so se obračali bolniki z vsega sveta. Da pomaga vsem, ki so pomoči potrebni, je ustanovil »ligo za moralno akcijo«, čije naloga je bila po Forelovem zasnutku: »Na eni strani moramo delati pri samih sebi, brez miru in prestanka moramo razvijati svojo ljubezen do pravičnosti, dobrine in resnice ter pobijati svoje predsodke, svoje egoizme. Na drugi strani moramo pogumno stopiti v areno socialnega boja in se tam> boriti za dobro in proti slabemu ... Naš smoter je ustvaritev boljšega socialnega stanja^ v katerem bo vladala pravičnost, resnica in člove-čanstvo.« Ta liga je kmalu postavila v Lausanni ljudski dom s čitalnicami, knjižnico, zborovalnimi prostori in brezalkoholno restavracijo za delavce. Nadalje je liga ustvarila v Lausanni organizacijo konsumentov s 6000 člani in zadružno tiskarno. Liga je prirejala stalno predavanja, ki jih je imel največ Forel. Da ne bi imel kdo pri imenu »liga za moralno akcijo« napačnega mnenja, moramo, pojasniti, da je Forel odklanjal vsako versko ali filozofsko moralo. Versko moralo je vedno pobijal, ker jo je imel za skrajno škodljivo, ker s svojim naukom o posmrtnem življenju in peklu vpliva na to, da ljudje z vsemi silami ne delajo za ustvaritev nebes na zemlji. Najpomembnejše socialno-znanstveno delo iz te Forelove dobe v Chignyju je vsekakor njegova knjiga »Spolno vprašanje«, ki je izšla in še izhaja v vedno novih izdajah in je prevedena skoraj v vse jezike. (Srbi imajo prevod tega 600 strani obsegajočega dela, dočim ga mi nimamo. V »Svobodi« smo svoj čas priobčili poglavje iz njega). Do tedaj (1905. 1.) so bile le tri vrste knjig o spolnem vprašanju: pornografske (umazane), potem knjige, ki bi rade bile moralne in ki so vso spolnost predstavljale kot pregrešnost, in končno čisto znanstvene, za večino ljudi nerazumljivo pisane knjige. Forel je v razumljivem slogu razložil vse spolno življenje in dal osnovo spolni morali, ki sloni na socialnosti, Izbruh svetovne vojne je vplival na Forela tako, da je stopil tudi v p o 1 i t i č n o ž i v 1 j e n j e. Forel je bil vedno najhujši nasprotnik vsake vojne. Proti vojnemu navdušenju je začel 1914. 1. propagirati: 1. Splošno razorožitev na morju in na suhem; 2. ustanovitev združenih držav Evrope in nadnacionalnega razsodišča; 3. uvedbo integralnega socializma, t. j. sistematičen boj proti izkoriščanju človeškega dela od interesov privatnega kapitala, odprava socialnih razlik, reforma šole po zgledu enotne delovne šole in z obveznim poukom v mednarodnem jeziku esperanto itd. 1916. 1. se je formelno organiziral v socialno-demokratični stranki; tega ni storil že prej samo radi svoje individualne liberalnosti. Propad kulture v svetovni vojni ga je pa navdal s prepričanjem, da more le mlado in mednarodno delavsko gibanje imeti tisto moč, ki bo ustvarila nov svet; zato je čutil, da je dolžan, da formelno postane aktivni član socialdemokratične stranke. Pri generalni stavki švicarskega delavstva v novembru 1918 je ponovno v javnosti z vso silo zagovarjal delavske interese. Sploh je tudi po vojni vedno zavzemal aktivno stališče napram vsakemu važnemu političnemu dogodku. Ko je tudi žena postala socialistinja, je za njen 60. rojstni dan izdal knjižico »O pravem socializmu bodočnosti«. Tudi po vojni je napisal več znanstvenih del, izmed katerih je najvažnejše »Socialni svet mravelj«. V 83. letu starosti je smrt prekinila njegovo plodovito delo. O sametn sebi je dejal Forel: »Kaj je torej moj jaz? Združen možganski in duhovni učinek: 1. mojih podedovanih, nagonskih lastnosti, 2. sekundarnih avtomatizmov, za katere se moram zahvaliti šoli, knjigam, časopisom in svoji okolici (ljudem in stvarem); k temu pridejo 3. slučaji, nesreče, bolezni, smrt; ostane samo še 4. moje osebno delo od otroških let do smrti. Toda to 4. izvira zopet samo iz srečne ali nesrečne kombinacije 1., 2. in 3. Kar sem postal, se moram zahvaliti razen mravljam in drugemu še P. Hubru, Darwinu, Meynertu, Guddnu, Bernheimu, Franku v Miinchnu in svoji ljubi ženi Ani. Kaj še preostane za ponos, za oboževanje mojega ljubega »jaza«? Nič, popolnoma nič!« To skromno sodbo o sebi je izrekel mož, ki je bil velik in dober zdravnik, psihiater, raziskovalec mravelj, mislec in bojevnik za boljšo človeško bodočnost, bojevnik, ki je vedno dosledno živel po naukih in zahtevah, ki jih je propagiral. Zato spada Forel med največje ljudi in zato pomeni njegovo ime program. —-elj. Kapitalizem in socializem po svetovni vojni (Po Bauerjevem delu »Kapitalismus und Sozialismus nach dem Weltkrieg« prireja Talpa.) 4. Racionalizacija in družabni red. a) Bistvo racionalizacije. Doslej smo si v naših člankih ogledali posledice racionalizacije in šele sedaj se moremo vprašati, kaj je prav za prav bistvo racionalizacije in kakšen namen ima. Beseda »racionalizacija« se rabi v različnem pomenu. Prvotno je pomenjala ta beseda enkratni zgodovinski proces. Ko je Nemčija po inflacijski katastrofi uvedla 1. 1923. zopet stabilizacijo denarja, je izbruhnila v njej kriza v industriji. Nemčija ni imela nobenega trga, kjer bi mogla prodajati svoje industrijske izdelke, radi tega je bilo treba vso industrijo preorijentirati. Med industrijskimi magnati se je širil klic: »Naše tovarne so zastarele in zato nismo zmožni konkurence; treba jih je racionalizirati!« Tako je uvedla Nemčija sedaj v industrijo vse ono, kar je imela Amerika že 1. 1914. Z uvedbo novih strojev pa je morala uvesti nov način dela, uvesti je morala intenzivacijo ter standardiziranje. Ves ta proces, ko se je nemška industrija polagoma skušala prilagoditi novim pogojem in ki je trajal od 1. 1923.—1929., se imenuje: racionalizacija. Racionalizacija si je ustvarila sama svoj trg. Povsod so se zidale nove naprave pri tovarnah, postavljali so se novi stroji — vse to pa je povzročilo, da je bilo povpraševanje po gradbenem materijalu, po orodju in po strojih zelo veliko. Zato so delale v tej dobi tiste industrije, ki proizvajajo produkcijska sredstva (stroje), s polno paro. Te industrije so zaposlile mnogo delavstva, ki je bilo razmeroma še precej dobro plačano: v dobi konjunkture si zna delavstvo zmeraj izbojevati boljše plače! To dobro plačano delavstvo je predstavljalo dobro kupno moč in tako so začele delati s polno paro tudi industrije, ki izdelujejo konzumno blago (obleke, perilo, živež). L. 1926: je bila kriza, ki je sledila stabilizaciji denarja, že premagana. Zato pomenjajo leta 1926.—1928. pravo konjunkturo racionalizacije, dobo procvita na vseh poljih. Bila je to doba, ko so nemški kapitalisti verovali, da bodo z racionalizacijo hitro premagali gospodarske posledice vojne in poraza. To je bila doba, ko se je utrjevala demokracija v državi in ko je nemški narod radevolje sledil Stresemau-novi mirovni zunanji politiki. Toda vsa ta konjunktura racionalizacije se je kmalu prav klaverno končala. Kakor hitro so tovarne uvedle nove stroje, je seveda začelo po-nehavati povpraševanje po njih. Stroji se ne obrabijo tako hitro in kmalu je nastala v tovarnah strojev kriza. V teh tovarnah so začeli odpuščati delavce, in ker ti niso več zaslužili, tudi niso mogli kupovati vsakdanjih potrebščin: tako je sledila krizi v strojni industriji prav kmalu tudi kriza v konzumni industriji. Tudi slednja je začela odpuščati delavce, brezposelnost je naraščala in 1. 1929. je bila Nemčija že sredi najstrašnejše gospodarske krize. Konjunkturi racionalizacije je sledila torej kriza racionalizacije. Podjetniki, ko so v letih 1923,—1928. izpopolnili svoje obrate z najnovejšimi stroji, so morali 1. 1929. spoznati, da teh strojev ne morejo povsem izrabiti in da tudi ne bodo mogli prodati ogromnih zalog produktov, ki so jih v dobi konjunkture izdelali. Nekdanji optimizem1 je skopnel kakor pomladanski sneg. Podjetniki in kapitalisti so začeli sedaj tarnati, da je bila vsa racionalizacija velikanska zabloda. Povsod je zavladalo razočaranje, ki si je dalo duška zlasti v političnem življenju. Vera v demokracijo je izginila, ker so bili razočaranci prepričani, da demokracija ni mogla obnoviti gospodarskega življenja. Naraščalo je sovraštvo proti delavstvu, ker si je znalo priboriti v dobi konjunkture dobre plače, prav tako pa so začeli zametovati vsi mirovno, sporazumno zunanjo politiko. češ, da je bila vse preveč popustljiva proti zmagovalcem', ki jim je redno plačevala tribute, ki jih je zajemala iz industrije in dela. Zato je vzvaloval 1. 1930. preko vse Nemčije val nacionalistične, fašistične reakcije, ki je našla svoj izraz v takozvanem »nacionalnem socializmu«. Pa tudi v drugih državah so bili kmalu razočarani nad racionalizacijo. Tako so n. pr. izvolili v U. S. A. iz navdušenja nad racionalizacijo za predsednika držav njenega utemeljitelja, Herberta Hoovra; ko pa se je konjunktura izpremenila 1. 1929. v strašno krizo, je izgubil Hoover vso popularnost. Zgodovinski zmisel racionalizacije je torej bil, da se je morala vsa industrija preurediti, da je postala zopet sposobna za konkurenco. Racionalizacija se je končala 1. 1929. in z njo je bilo konec tudi navdušenju za »ameriške čudovitosti« in pa iluziji, da bo »nova industrijska revolucija« ozdravila kapitalizem ter napravila mir med delom in kapitalom. Vsi ti upi spadajo danes že v zgodovino. Dočim pa se je revolucionarna racionalizacija ustavila, je povzročila posledice, utemeljila preobrazbe, ki se razvijajo in ki se še bodo razvijale dalje. V enem izmed prejšnjih člankov smo pokazali, da je dalo največ povoda za racionalizacijo poročilo »Waste in industry« iz 1. 1921., ki ga smemo imenovati manifest racionalizacije. To poročilo je skušalo podati nekatere misli, kako se naj odpravijo pri industriji izgube na blagu in delovni sili. In prav to je namen racionalizacije. Ce smatramo racionalizacijo za proces gospodarske preobrazbe, ki je bila potrebna po inflaciji, je bil to enkratni in zaključeni proces. Če pa smatramo racionalizacijo za znanstveno odpravo izgube pri blagu in silah, pa še ni dovršena, temveč je v tem slučaju neka razvojna tendenca, ki se je začela po inflaciji, ki pa se bo razvijala dalje. To je razvoj, kjer smo doživeli komaj prve začetke. Racionalizacija se razvija v kapitalistični družbi. Vsa znanost, ki je na njej zgrajena racionalizacija, služi kapitalu in njegovim interesom. V kapitalistični družbi se ne vrši racionalizacija zato, da bi bilo treba ljudem manj delati, da bi bolje žveli, marveč zato, da bi izbili podjetniki iz svojih podjetij pri uspešni konkurenci čim večji dobiček. Čim pa služijo znanosti v praksi kapitalu, tedaj začno razvijati tudi v teoriji druge ideale in drugačno vrednotenje. Vsak podjetnik stremi po čim večjem, dobičku. Pri tem pa mora pomagati podjetniku inžiner, kajti od njega zavisi način dela. Toda inžinerji so zopet združeni v svojih organizacijah, kjer ne razpravljajo o tem1, kako bi dobil vsak podjetnik čim večji dobiček, marveč skušajo rešiti vsako vprašanje s stališča splošne državne industrije in njenega napredka. Iz tega razvidimo, da obstoja med znanostjo in pa kapitalističnim pohlepom po dobičku velika razlika. Ta razlika se v dobi konjunkture ni opazila. Takrat so bili tudi inžinerji in znanstveniki prepričani, da je najplodonosnejše vodstvo posameznih podjetij obenem tudi že največji dobiček za celotno industrijo, za državo. Kriza racionalizacije je to iluzijo razbila. Sedaj so spoznali inžinerji, da vsi njihovi napori niso mogli preprečiti strašne gospodarske krize, da se je vsa racionalizacija končala z brezposelnostjo in obubožanjem vsega delovnega ljudstva. To velja za kapitalistično racionalizacijo,' drugače je seveda z družabno racionalizacijo, ki jo je treba razlikovati od kapitalistične. Taka družabna racionalizacija pa je možna samo v ne-kapitalistični družbi in tedaj seveda koristi najširšim plastem. Kapitalistično racionalizacijo imenujemo zato z drugo besedo: »napačno racionalizacijo«. Zakaj — o tem nas bo poučil naslednji odstavek. b) Napačna racionalizacija. Delavec trosi svojo energijo v življen-skem in delovnem procesu. V življenskem procesu uporablja energijo za to, da mu utriplje srce, da diha, prebavlja itd. Če pa še dela, uporablja energijo seveda tudi pri delu. Vso uporabljeno energijo pa je treba nadomestiti s hrano. V današnji družbi je delovna sila blago, ki jo delavec prodaja podjetniku. Dokler podjetnik potrebuje delovno silo, mora plačati zanjo delavcu mezdo in sicer vsaj toliko, da more delavec stalno nadomeščati energije, ki jih uporablja v življenskemi in delovnem procesu. Kakor hitro podjetnik delavca več ne potrebuje, ga odpusti. Delavec postane brezposeln. Toda družba mora tudi sedaj skrbeti zanj, da si nadomešča energijo za življenski proces, kajti sicer bi ne mogel) več delati, kadar bi ga zopet potrebovala: bil bi že v grobu. Tako so bile uvedene podpore za brezposelne. Recimo, da potrebuje delavec za življenski proces a dinarjev, za delovni proces b dinarjev, tedaj bi morala znašati njegova mezda, kadar dela: a + b dinarjev. b dinarjev plača podjetnik delavcu samo, kadar slednji dela. To plačo smatra podjetnik za del produkcijskih stroškov. Pa tudi u plača podjetnik delavcu samo tako dolgo, dokler delavec dela. Kakor hitro postane delavec brezposeln, tedaj ne skrbi zanj več podjetnik, temveč družba (čeprav slabo!). Iz tega razvidimo, da zneski za ohranitev delavca, ko je ta brezposeln, ne spadajo med produkcijske stroške, ki jih plača podjetnik, marveč so produkcijski stroški, ki jih plača družba. Namen vsake racionalizacije je: znižanje produkcijski stroškov. Toda podjetniku je le za to, da se znižajo njegovi produkcijski stroški, ne pa družabni. Iz tega razvidimo: podjetnik znižuje svoje produkcijske stroške na račun družbe, ki mora skrbeti za brezposelnega delavca, da ga ohrani podjetniku, ko ga bo. zopet potreboval. To je bistvo napačne racionalizacije. Napačna racionalizacija torej povečuje dobiček podjetniku, obenem pa zmanjšuje čisti dohodek skupnega dela vse družbe. Ona zvišuje rentabilnost posameznih podjetij, obenem pa znižuje produktivnost družabnega dela. Zato taka racionalizacija napravlja posameznika bogatejšega, celotnost pa revnejšo. V dobi kapitalizma se vsaka racionalizacija izpremeni nujno v napačne racionalizacijo, ki škoduje širokim plastem, ker jih napravi brezposelne in popolnoma obuboža. To nam bodo dokazala sledeča razmo-trivanja. 1. Oglejmo si najprej tehnično racionalizacijo, toda ne z našega stališča, marveč s stališča kapitalističnega preračunavanja produkcijskih stroškov! Stroški vsakega podjetja razpadejo v sledeče dele: a) stalni stroški, ki ostanejo neizpremenjeni (obrestovanje, amortizacija, vzdrževanje tovarne in poslopij) b) proporcionalni stroški, ki so tem večji, čim več tovarna producira; sem spadajo stroški za nabavo sirovin in delavske mezde c) degresivni (padajoči) in progresivni (rastoči) stroški, ki rasto sicer s porastom! produktov, a rasto počasneje ali hitreje kakor produkti; sem spadajo stroški za pridobivanje sil, za nadzorstvo delavcev itd. Vendar pa te stroške lahko štejemo med stalne in proporcionalne. Tako imamo pri vsakem podjetju dvoje vrst stroškov: stalne in proporcionalne. To pa je treba vedeti, kajti podjetnik racionalizira svoje podjetje samo tedaj, kadar so stalni stroški, ki jih zahteva racionalizacija, manjši kakor prihranek na mezdi za delavce, ki ga povzroči racionalizacija. Ali z dru- Rimi besedami: podjetnik natančno preračuna amortizacijo za nove stroje, stroške za njihovo vzdrževanje itd. Potem izračuna, koliko bo prihranil pri mezdi, ko bo radi uvedbe novih strojev reduciral toliko in toliko delavcev. Racionalizira pa šele takrat, če ga amortizacija in vzdrževanje novih strojev staneta manj, kakor prihrani na mezdi; racionalizira torej takrat, če ima že s samo racionalizacijo profit. Pri tem pa gre kapitalist do skrajne meje. Primer take racionalizacije, ki gre do skrajne meje, nam podaja dr. Vogler, predsednik združenih nemških jeklenih tovarn. V svojem- poročilu o racionalizaciji teh tovarn pravi sledeče: »Racionalizirali smo na najmodernejši način neko tovarno jekla, ki ima tri peči, in smo samo na enem mestu, kjer je bilo preje zaposlenih 120 delavcev, reducirali 110 izmed njih, tako da jih je ostalo samo 10. Delavec stane na leto 400 mark in tako smo si prihranili 440.000 mark. Prezidava je stala 2.8 milijonov mark; 15% od tega je 420.000 mark, ki veljajo za obrestovauje in amortizacijo in tako pogoltnejo skoro vse naše prihranke« (ki pa znašajo vkljub temu še zmeraj 20.000 mark!). Čisto drugačno sliko pa nam pokaže tehnična racionalizacija, če jo preiščemo s stališča družabnega preračunavanja produkcijskih stroškov. Z uvedbo vsakega novega stroja se prihrani nekaj delovnega časa: delavci se zato pri racionalizaciji odpuste in postanejo brezposelni. Sedaj jih mora rediti družba z brezposelnimi podporami, a delavci dobe sedaj mnogo manj, kakor bi dobili, če bi delali. Če tak delavec zopet najde delo, ga najde navadno v drugem: kraju: sedaj ima stroške za selitev, preje že pa za iskanje nove službe (vožnje, oglasi itd). S stališča družbe je racionalizacija samo tedaj koristna, če se zmanjšajo produkcijski stroški celotne družbe. V vsakem drugem slučaju pa je racionalizacija s stališča družbe napačna. Pokažimo to na primeru racionalizacije, kakor ga je podal dr. Vogler. Tovarna jekla si je prihranila radi racionalizacije in njej sledečega odpusta delavcev 20.000 mark na leto. 110 delavcev, ki so bili odpuščeni, pa je dobilo gotovo več brezposelne podpore kakor 20.000 mark; samo selitveni stroški za nekaj delavcev, ki so poi dolgem' času našli delo, so znašali mnogo več. Recimo, da je dobil delavec samo 500 mark podpore — kar ni mnogo —, bi že to znašalo 55.000 mark. Iz tega razvidimo: kapitalist je prenesel stroške racionalizacije s svojih ramen na rame družbe. To je seveda zanj zelo ugodno. Najbolje je racionalizirati v dobi prosperitete, ko se delavci, ko so postali brezposelni v enem podjetju, takoj lahko nameste v drugem. V dobi prosperitete (blagostanja) družba zato ne trpi mnogo radi racionalizacije. Taka je bila racionalizacija v U. S. A. v letih 1922.—1929. Takrat ie izgubilo v tej državi radi racionalizacije okrog 2,200.000 delavcev službo. in sicer v industriji, pri železnici, v rudnikih in pri poljedelstvu. Toda večina teh delavcev je bila takoj zopet zaposlena v tistih industrijah, ki so se pomnožile. Take industrije so bile: avtomobilska, radioindustrija in stavbarstvo. Vkljub temu pa je bila vendar marsikatera racionalizacija v U. S. A. s stališča družbe napačna. Kajti prehod iz enega poklica v drug poklic je za delavca zmeraj težaven: treba se mu je na novo učiti, razen tega pa je bil vsak delavec vsaj nekaj čas brezposeln. Inžinerji sodijo, da je bilo tudi v dobi največje prosperitete brezposelnih v U. S. A. vsaj 1 milijon delavcev; da pa so se ti delavci priučili novemu delu, je stalo I milijardo dolarjev. V drugih državah pa se je vršila in se še vrši racionalizacija v dobi, ko ni prosperitete. V takih slučajih ostanejo delavci leta in leta brezposelni. V teh državah se je izvršila vsa racionalizacija na račun družbe, ki je nosila in nosi zanjo vse stroške. Iti zraven tega se še ti gospodarski krogi bore proti »neznosnim« bremenom, ki jih jim nalagajo davki za socialno zavarovanje. Prav radi teh davkov trdijo, da nimajo od racionalizacije nobenega dobička, s čimer sami priznavajo, da je bila njihova racionalizacija napačna! Napak pa bi mislil oni, ki bi menil, da je napačna racionalizacija posledica napačnih računov, da so se torej podjetniki pri računih zmotili. Napačna racionalizacija je marveč globoko utemeljena v kapitalističnem mezdnem sistemu. Ta sistem smatra delovno silo za blago, ki ga podjetnik kupi, kadar ga potrebuje, drugače pa se zanj ne zanima. Kdaj pa bi bila racionalizacija dobra in uspešna? Samo tedaj, kadar bi bili stroji last družbe. Družba bi potem racionalizirala samo tedaj, kadar bi bilo to dobro za vse ljudi. 2. Toda ne samo tehnična racionalizacija, marveč tudi racionalizacija in intenzivacija delovnega postopka sta bili zgrešeni. Delavec ne dela v vsaki starosti enako. V mladosti njegova delavnost narašča, doseže med 25. in 30. letom svoj višek, nato pa polagoma pada. S 40. leti je delavnost že precej nizka, s 60. leti pa so delavci za delo navadno že nesposobni. Delavnost zavisi od razmer, ki v njih delavec živi: če je moral delavec že v mladosti trdo delati, hitreje opeša. Racionalizacija je delo olajšala, kajti najtežje delo opravi danes stroj. Vendar pa delajo pri stroju zmeraj iste mišice. Razen tega vlada pri stroju zmeraj isti, zelo hiter delovni tempo. Vkljub temu, da se pri tem nabirajo v mišicah strupi, mora delati delavec v istem tempu dalje. Radi tega se širi strup iz utrujenega središča tudi v sosedne predele mišičevja. Tak človek nekaj let dela, nato pa se pokažejo pri njem posledice kroničnih poškodb radi zbiranja utrujevalnih strupov. Sedaj začne delavnost prav hitro padati. Vplivi-novih delovnih metod se kažejo v tem, da je čim dalje več delavcev bolnih na živcih. Razen tega pa dobe danes starejši delavci prav težko službo. V Ameriki principijelno odklanjajo starejše delavce, zato je tam navada, da si tak delavec pobarva osivele lase, kadar išče delo. Podjetnik intenzivira delo, ker znižuje tako svoje produkcijske stroške. Podjetnika pa prav nič ne briga, če postane delavec delanezmožen; v takem primeru ga odpusti in najame mlajšo moč. Poglejmo pa si sedaj intenzivacijo še s stališča družbe! Dočim se zanima podjetnik za delavčevo delazmožnost samo tako dolgo, dokler ga zaposluje, se mora brigati družba za delazmožnost, dokler delavec živi. Podjetnika zanima, koliko napravi delavec v eni uri, družbo pa, koliko v življenju. Če je delavčeva sila prehitro izrabljena, je to za družbo napačna racionalizacija. Tudi ta racionalizacija je utemeljena v današnjem mezdnem sistemu. Podjetnik izrabi z intenzivacijo delavca, prepusti pa družbi, da skrbi zanj, ko je postal delanezmožen. To pa se zgodi radi novih delovnih metod zelo zgodaj. Vsak podjetnik skuša zato čim bolj intenzivirati delo, kajti stroškov za to ne nosi sam, marveč družba. V bodoči družbi, ko bodo produkcijska sredstva socializirana, bo družba skrbela za to, da se delavec prehitro ne izčrpa. Tako bo imela od intenzivacije dobiček, skrbela pa bo za delavca, ko bo star. Če imajo uradniki pokojnino, zakaj bi je ne imeli delavci? 3. Pa tudi racionalizacija vodstva obratov vodi v napačno racionalizacijo. Znanost o obratnem vodstvu uči, da je treba vsako stvar preračunati. Toda podjetnik računa v svoj prid, ne pa v prid družbe. Poglejmo primer! Marsikateri podjetnik ima na razpolago dve možnosti: ali dela vse leto, ali pa nakopiči vse delo v par sezonskih mesecih. Pri stalni zaposlitvi potrebuje podjetnik manj strojev in zaposluje lahko stalno izvežbane delovne moči. Vkljub temu pa delajo mnogoteri podjetniki samo v sezoni. Nekateri predmet se prodaja samo v sezoni, n. pr. o božiču, in podjetnik, ki te predmete producira, bi vložil mnogo kapitala v podjetje, če bi delal vse leto enakomerno. Prav to pa je vzrok, da je danes silno razširjeno sezonsko delo. Nekatera sezonska dela so bila sezonska radi podnebnih razmer (zidanje), pridružila pa so se jim še druga, ki so nastala radi kapitalističnih preračunavanj stroškov. Posledica tega pa je, da so velike mase delavstva zaposlene samo nekaj mesecev v letu. Samo U. S. A. izgube radi take sezonske zaposlitve vsako leto nič manj kakor dva milijona delovnih let. Oni kapitalist, ki dela za božič, noče porazdeliti dela enakomerno na vse leto, ker bi ga stalo to preveč obresti. Njega prav nič ne briga, da mora družba skrbeti včasih po 10 mesecev na leto za sezonske delavce, ko ti niso zaposleni. V bodoči družbi se bo to izpremenilo, ker bo delo enakomerno razdeljeno na vse leto, sicer bi imela družba škodo; le tisto delo, ki se ga more opravljati samo v posebnih vremenskih razmerah, bo ostalo sezonsko. Namen vsake racionalizacije je, da se stopnjuje produktivnost dela. To stopnjevanje povzroča, da se da izgotoviti več produktov z zmanjšano delovno silo. Bogastvo družbe pa se pri tem poveča samo tedaj, če se delavci, ki so postali odveč pri produkciji ene vrste blaga, takoj uporabijo pri produkciji drugega blaga. To pa se v današnji družbi ne vrši, kajti danes je racionalizacija za podjetnika dobičkanosna tudi tedaj, če ostanejo delavci radi nje brezposelni. Zato pa vidimo v današnji družbi: 1. tehnološko brezposelnost, ko je stroj izpodrinil delavce in ti ne morejo dobiti drugega zaslužka; 2. invalidnost starejših delavcev, ki so se radi intenzivacije prezgodaj izčrpali; 3. sezonsko brezposelnost, ker je mnogo delavcev zaposlenih samo v sezoni. Bogastvo na blagu ne more rasti v današnji družbi v istem razmerju, kakor raste produktivnost dela, kajti s tem, da produktivnost dela raste, izgubi mnogo delavcev zaslužek. Razen tega pa tudi zaposleni delavci niso dobro plačani. Tako pridemo do viška, ko se čisti dobiček iz družabnega dela ne veča več, marveč začne s stališča celotne družbe padati. To nasprotje pa je posledica današnjega mezdnega sistema. (Konec sledi.) Kaj si v tem mesecu storil za »Svobodo«? Ivo 2ic-Klačič: Slovenske gorice Zvoni... Niz verigastih se Haloza roni jutranja suza. Teče snena Drava ... Sa svakog humka skida veo sna po jedan krst, jedan bor; mala pastirica s molitvenikom u ruci i šarena, mršava krava. Pogrbljen viničar s motikom na ramenu i u zubima lulom smrdljivog duvana vuče se kroz vinograd svoga gospodara. * Zvoni... Na svakom humku gori po jedna bela molitva, potok Pesnica žubori kraj pokošenih livada i požnjctili njiva. Umorni žetevci odmaraju svoje kosti na snopovima rijave pšenice... Kroz ptujsko polje sikče črna lokomotiva neka teška prokletstva. * Zvoni... Mladi kapelan sa prozora parohijske sobe guta mutnim pogledom debelu kafedžiku Zinku, a stari župnik pred oltarom Prečiste Deve moli skrušeno Delo kajanja i Vere. U jaruzi pokraj druma pijani armonikaš Francek promuklo peva: «Dekle je na vrtu plela ...« Putem su pali gladni nadničari ko biblijski skakavci. Ivo Zic-Klačič je učitelj v moravski banovini ter eden glavnih sotrudnikov sodruž-ne revije »Snage« v Sarajevu. To pesem je poslal nam v prvo objavo. Izdal je že zbirko novel in zbirko pesmi. — Op. ur. Vilko Ivanuša: v Sužnji noči (Odlomek) Z bledimi, izpitimi obrazi in krvavimi, od trahoma otečenimi očmi so delali. Težko so dihali irii oči so se jim zapirale od smrtne utrujenosti. Stali so v tisti neznosni vročini in s težavo mesili težko testo, ki se je v njihovih mišičastih rokah raztezalo kakor prožen in sluzast kavčuk. Njihova gola telesa so se lesketala v znoju, ki se je cedil s sključenih postav v naš vsakdanji kruh. Ta kruh je bil prepojen z njihovim krvavim- znojem, z njihovo mladostjo! Vsa moč, zdravje in mladost — vse je prešlo v teku dolgih let njihovega težkega življenja v kruh. Žemljice, ki jih jedo zjutraj milostljive pri beli kavi, ogledujoč si pri tem modne žurnale, te žemljice so prepojene s krvjo. Z njihovo krvjo, ki so jo dajali, da so mogli hraniti otroke vsaj s črnim kruhom, če že belega drugi jedo. Njihovo mladost in zdravje so jedli drugi, dočim so sami neprespani in utrujenih teles počasi umirali. Tuberkuloza jim je uničevala telesa v oni soparici in prahu, ki se je lepil po njih, in je ustvarjala iz njih žive mrliče. Vsako jutro, ko se je začela dvigati na vzhodu meglenega obzorja žareča solnčna krogla, so se počasi prerivali iz pekarne. Kakor legija obupanih! Oči so se jim mrzlično bleščale, drobovje krčilo, a obrazi so jim bili potni in mastni od napora prečute noči. Trudni od dela so se zavijali v neke cunje in se vlekli kakor sence domov, da se pozno ponoči zopet prostovoljno povrnejo v ječo. Doma so brez teka pozajtrkovali, izpregovorili nekaj nervoznih in brezpomembnih besed in trudni polegli v postelje. Spali so slabo in vsak škripot je povzročal poluspanje, včasih pa so se tudi prebudili. Tedaj se je z njihovih izsušenih ustnic zmeraj oglasila težka kletev. Kadar ni bilo miru, tedaj dolgo niso mogli zopet zaspati. V takih hipih so jim prihajale v glavo različne misli, toda skoraj nikoli niso prekoračile delokroga pekarne in težkega dela, ki so ga opravljali v njej. Opoldne so prihajali otroci iz šole domov in so v svoji živahnosti zmotili očeta v težkih mislih. Izpregovorili so včasih tudi kako besedo. Toda vkljub temu ni nikoli bilo tiste intimne radosti, o kateri so podzavestno čutili, da bi morala biti. Takoj po kosilu so odhiteli otroci, prav tako bledikasti kakor starši, čim preje na ulico in v šolo, ker se jim je zdelo doma vse nekam pretesno, revno, mrzlo in tiho. Zunaj med drugimi otroki je bilo lepše, veseleje, prijetneje! Ves popoldan se je vlekel nekam počasi, dolgočasno in leno. Pri popoldanskem spanju jih je vnovič oblival znoj, da so bile rjuhe in odeje vlažne. Toda večer je hitro prišel in tako je bil zopet nov dan iztrgan iz njihovega življenja — kakor list iz cenenega koledarja. Utrujenost jim je jemala tek, večerjali so površno, nato pa so zopet polegli po posteljah — z veliko pazljivostjo, da ne zaspe ure, ko jim je treba na delo. Tako so minevale ure, otroci so legli k počitku, žene so žalostno ugašale svetilke — ko so odhajali na delo. Toda v večerih, ko žvižga veter krog uličnih oglov in brzojavnih drogov in ko na njih neprijetno br.enče žice, a zvezde zasmehljivo trepetajo v zimski noči, tedaj se prične šele njihova Kalvarija. Odhajajo na delo, ko se njihove žene, željne življenja in ljubezni, doma slačijo in spravljajo v posteljo v bolestnem hrepenenju in samoti, medtem ko spe otroci v monotonem: snu v oni bedni jazbini, polni vlage, bolezni in rie-prodirne teme. Ta množica gnilega in ranjenega mesa je nesrečna, ker trpi in — molči! Neznosen prah in vročina, težko delo in ponočni trud jih ubijajo. In vse radi mizerne in sramotne mezde! Da morejo pojesti kos suhega kruha in ga dati še ženi in otrokom! Da se prebijejo skozi ta pekel in se nato zrušijo! Njihova izmozgana trupla bodo položili v preprosto črno rakev iz jelkinih desk, poškropili jih bodo z nepotrebno vodo in nato z jokom vrgli v jamo. A Življenje, Veliko Življenje, bo teklo dalje po svoji blatni strugi.,.! Solnce bo še dalje svetilo, cvetje cvelo, trava zelenela, a nove generacije bodo še dalje trpele v smrdljivih brlogih in ječah, če se ne zbude iz cmrtvelosti. Včasih jih je žalilo, da ne morejo živeti drugačnega življenja. Lepšega, svetlejšega. Sramovali so se, da morajo prodajati svojo moč za tako cenen denar, kakor prodaja prostitutka svojo mladost, in tedaj so ob nedeljskih popoldnevih popivali v smrdljivih krčmah do nezavesti. Alkohol jim je vnemal fantazijo in jim v prividih kazal čarobne reči. Dušil je v njih čuvstvo bede in poraza, prekinjal je vsakdanjo enoličnost mizerije in tako so bili vsaj nekaj hipov svobodni ljudje, prosti okovov vsakdanjih skrb'. V njegovem objemu so pozabljali na svojo nemoč in na umazano kloako življenja. Jezik se je zapletal in je v presledkih govoril svinčene besede. Tedaj so zmeraj mislili na to, da bi bilo najboljše, da si sami končajo življenje; toda tega ni nihče poizkusil. Včasih so se med seboj potolkli do krvi; zverinsko in brez usmiljenja so napadli drug drugega. V pijanosti so menili, da je tovariš kriv njihovi nesreči, in tolkli so se z bolestnim užitkom. Potem pa so se z ranjenimi glavami, težkimi mislimi in sivimi predstavami vračali domov — zmeraj potrti in do smrti utrujeni. Taki strašni in pijani nedelji je sledil zopet težak in dolg teden. Sledili so dnevi in v težkem delu prečute noči. In zopet se je nadaljevalo počasno umiranje ... Kaj je marksizem 1. Marxovo in Engelsovo stališče do materializma V prejšnjih razpravah smo mogli spoznati, da ni med marksizmom in materializmom nobene notranje stvarne in zato ne nujne zveze. Pa tudi nobene osebne zveze ne moremo dognati; niti Marx niti Engels, nihče cd obeli ni bil materialist v pravem pomenu besede. To nam bo postalo jasno takoj, če bomo premotrili zgodovinske oblike materializma. V novejši filozofiji poznamo namreč dve glavni perijodi materializma. Prva je perioda angleško-francoskega materializma, klasični njegovi predstavniki so bili Hobbes, Priestley, Holbach itd., in ta perijoda je bila v 18. stoletju. Druga pa je perijoda naravoslovnega materializma, v 19. stoletju; tipični predstavniki njeni so L. Biichner, Vogt in Moleschott. Za Marxa in Engelsa je značilno, da sta sicer priznavala materializem 18. stoletja radi velike kulturno-politične in revolucionarne važnosti, ga pa v teoretičnem pogledu kot preozkega odklanjala. Nasprotno pa sta v vsakem' oziru in brezpogojno ter z izrazi najhujšega zaničevanja odklanjala materializem 19. stoletja. Posebno Marx se je ponovno v svojih spisih izjavil proti takemu materialističnemu naziranju. 2. Vpliv Ludvika Feuerbacha. Navadno menijo, da je bil Ludvik Feuerbach oni, ki je napravil Marxa in Engelsa za materialista. Češ, da je imel Feuerbach kot veliki mislec odločilen vpliv na oba. Tudi to naziranje je napačno. Da se to spozna in prizna, pa je treba odkloniti vulgarno oceno Feuerbacha kot materialista in se poglobiti v temeljitejše proučevanje Feuer-bachovega naziranja. — Res je, da sta pisala oba, Marx in Engels, odu- ševljeno in navdušeno o Feuerbachu. — Res je zato-, da je na oba Feuer-bach močno vplival. Vendar pa sta pisala o Feuerbachu, še preden se je naslonil posebno tesno na Moleschotta in naravoslovni materializem. — Četudi se je Feuerbach včasih imenoval materialista, vendar ni rabil tega izraza v dogmatičnem smislu, marveč je hotel s tem1 le reči, da se hoče naslanjati v svojem miselnem sestavu na nematerialno podlago, torej ne na kakršnekoli spekulativne konstrukcije, marveč, da se hoče opirati vedno le na materija!, ki mu ga nudi čutna izkušnja. 3. »Materializem« pri Feuerbachu, Marxu in Engelsu je pozitivizem Kdor resno prouči Feuerbacha, mora priznati, da je njegov »materializem!« le zahteva, da sme mišljenje temeljiti le na po naziranju danem materijalu izkušnje. Skratka: Feuerbach ni zastopal materializma, marveč le načelo pozitivnega znanstvenega mišljenja. Zato je tudi lahko določiti značaj Feuerbachove filozofije. Ona je pozitivizem, to se pravi, omejiti se hoče na miselno obdelavo čutno danega, kar imenuje »resnično«. To je tudi Feuerbach sam popolnoma točno zapisal. On pravi: Filozofija je spoznanje tega, kar je. O stvareh tako misliti, jih tako spoznati, kakor so, to je najvišji zakon, največja naloga filozofije. Feuerbachov materializem obstoja le v tem, da noče tavati za praznimi abstrakcijami, marveč, da hoče ostati na tleh materijalne izkušnje. Ravno to pa je tudi »materializem« pri Marxu in Engelsu. Marx in Engels sta to večkrat zapisala. Tako piše enkrat Marx: Je resnično veliko lažje, potom analize najti zemeljsko jedro religijoznih oblačnih predstav, kakor pa obratno, iz vsakokratnih dejanskih življenskih razmer razviti nebesne oblike. Ta zadnja je edino materialistična in zato znanstvena metoda. Engels pa piše: Odločili smo se, resnični svet — naravo in zgodovino — tako razumeti, kakor se prikaže onemu, ki ga proučuje brez idealističnih in nestvarnih predsodkov; treba je le zavreči brez usmiljenja vsako idealistično navlako, ki ni v skladu s stvarnostjo in resničnostjo. In več pa materializem sploh ne pomeni. Zato trdimo, da pomeni Marxov in Engelsov materializem- le pozitivizem moderne znanosti, omejitev na vzročno preiskavo dejanskih činje-nic, kar sta zavestno primenila Marx in Engels na pojave zgodovinsko-družabnega življenja. \ 4. Zakaj sta se imenovala Marx in Engels materialista Odgovoriti pa je vendar treba na vprašanje: Če je gornje res, zakaj sta se vendar kljub temu imenovala Marx in Engels materialista? Le psihološko-zgodo-vinski razlogi so mogli biti merodajni, ker ni najti nobene zveze s filozofskim materializmom. Z označbo materialist sta hotela Marx in Engels pred vsem povda-riti odločno nasprotstvo do vsakršne idealistične metafizike. Torej posebno zanikati in izpodbijati pojme, kakor bog, duša, neumrljivost itd. Za jezikovno rabo je bilo pri Marxu in Engelsu negiranje teologije in supra-naturalizma, kratko, antimetafizika, istovetna z materializmom. To istovetenje najdemo še danes pri mnogih nasprotnikih cerkve in metafizičnega mišljenja. Drugi razlog, da sta se Marx in Engels nazivala materialista, je, ker sta hotela s tem izraziti, da sta priznavala nezavisno od mišljenja obstoječo realiteto stvari, ki služi pa za podlago in izhodišče vsemu mišljenju. Z drugimi besedami moremo tudi reči: verjela sta v sam od sebe obstoječi zunanji svet, v katerega naj bi bilo šele ustavljeno mišljenje, oziroma je šele kesneje nastalo. In, če natančno pogledamo, je ta realizem jedro vseh onih duhovnih smeri, ki se tudi še danes imenujejo materialistične, si pa ne belijo glave s filozofskim temeljnim problemom materializma. Končno pa preostane še en razlog, ki nam razloži, zakaj sta se imenovala Marx in Engels materialista. Besedo »materialističen« je v njuni jezikovni rabi razumeti pred vsem polemično in sicer proti oni duhovni smeri, katera je za Marxovih in Engelsovih časov prevladovala in katere sta se morala šele oprostiti in iznebiti: proti Heglu in nanj priklenjeno spekulativno mladohegelijansko levico. V nasprotju z idealizmom Heglove filozofije »sta se hotela postaviti Marx in Engels na tla materijalnih dejstev in stopiti iz meglene špekulacije na trdna zemeljska tla. Njun materializem ni nič drugega kot odpoved idealizmu in špekulaciji Heglove filozofije. 5. »Materialen« pomeni v marksizmu »resničen« Že gori smo videli, da sta uporabljala Marx in Engels besedo »materialističen« namesto besede »resničen«. To istovetenje obeh besed se lahko dokaže z mnogimi citati iz Marxovili in Engelsovih spisov. Z oznako »materializem« hočeta torej Marx in Engels le povedati, da je treba izhajati od resničnih razmerij stvari in in ne od izmišljenih zvez in od materijalnih razmer dejanskega razvoja, ne pa od idealnega smotra duhovne smeri. Po vsem tem bomo tudi besedo »materialistično« v naslovu materialistično pojmovanje zgodovine pravilno razumeli le, če jo bomo prevedli z besedo »pozitivistieen« ali pa »izkusnoznanstveno«. — 6. Tudi beseda »dialektičen« ne pomeni nič »materialističnega« Na tem ne izpremeni nič, če nekateri včasih sami priznajo, da Marxov in Engelsov materializem ni identičen s filozofskim materializmom 18. in naravoslovnim materializmom 19. stoletja, češ, da je pač po izrecnem povdarku Marxa in Engelsa pač dialektični materializem. Gotovo je po-vdarjanje dialektičnega momenta važno. Stališče Marxa in Engelsa pa ni prav nič bolj materialistično, če upoštevamo tudi še dialektiko. Sklicevanje na dialektiko pomeni le, da uvaja marksistično stališče ono aktivi-teto človeškega udejstvovanja v vzročni proces, zbog katere je človek z a e n o ustvaritelj in produkt družabnega procesa. Tudi ob tem dialektičnem stališču ostane Marxovo in Engelsovo naziranje pozitivistično kavzalno ugotavljanje činjenic in ni v nobeni točki materialistično, fzraz »dialektičen« kot dodatek izrazu materializem je mišljen le polemično proti nehistoričnemu in mehanističnemu načinu mišljenja. illiilllilllillliliiillllliiiiiiilllliiiiiiiiiiilillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Ali so Tvoji znanci in prijatelji že vsi člani »Svobode«? Rudolf Golouh: Zlati gradovi se majejo Po demisiji Macdonaldove vlade Sredi grozečega nemškega poloma je objavilo časopisje vest o padanju angleškega funta. V našem1 svetu ni ta vest izzvala pozornosti, ki jo zasluži. Javnost se ni zavedala, da se z majanjem funta maje najmogočnejša kapitalistična država našega kontinenta. Sama kriza nemškega gospodarstva je spričo tega dejstva skoroda sporedne važnosti. Moč angleškega funta šterlinga je rastla vzporedno z naraščanjem angleške industrije in trgovine in angleškega kolonijalnega posestva. Angleški funt je izražal stabilnost in solidnost neomajnega, brezmejnega, cvetočega angleškega gospodarstva. To gospodarstvo je črpalo svojo silo in bogastvo iz angleške industrije, še pred nekaj desetletji prve na svetu, iz svojih.rudnikov, iz svoje svetovne trgovine, iz svojega ogromnega plovstva, izs kolonijalnih plantaž, iz dominijonov, raztresenih po vseh morjih, iz brezobzirne eksploatacije naravnih zakladov ugrabljenih ozemelj in delovne moči lastnega naroda in stotine milijonov s silo in denarjem zasužnjenih ljudstev. Anglija je bila ponosna na svoj funt bolj ko na svojo, po vseh morjih plovečo in skoro po vseh morjih gospodujočo zastavo. Ž njim je vladala svet. V funtu šterlingu je videla simbolizirano neizčrpno in neporušljivo moč britanskega imperija, razvijajočega se nekaj stoletij za ceno neprestanega osvajanja tujih dežel. Pa je prišel sodni dan tudi za ponosno in nasičeno Anglijo, prevzetni funt se je omajal! r,. , Ne pretiravamo,-če trdimo, da je bilo s tem ranjeno v srce ne samo angleško gospodarstvo, nego tudi kapitalistično gospodarstvo vobče. Ni le slučaj, da se je začel funt majati sredi nemške krize; ž njim se ni namreč samo zamajal največji imperij na svetu, zamajale so se osnove celokupne svetovne ekonomije. . Kar je predvsem vstvarilo moč funta, ga je tudi omajalo. Osnova Anglije so njene kolonije. Kot kolonizatorična država je žela Anglija največje uspehe in koristi. Kolonijahja politika, kakor jo razumejo osvajajoče države, znači v bistvu in načelu predvsem nasilje in krajo. V vsej angleški kolonijalni politiki je ogromno tega. Vendar je znala Anglija prinesti v kolonije, med nerazvite ali speče narode, tudi impulz nekega novega življenja. Bilo je veliko gorja, bilo je tudi nekaj dobrega. Z eksploatacijo plantaž, rudnikOT, s trgovino, industrijo itd., z izkoriščanjem cenene delovne sile kolonialnih narodov in z vsiljevanjem svojih produktov je grabila in gradila syqrje bogastvo, je pa obenem te narode zbudila iz njihove letargije, jih prisilila, da mislijo in da se vsaj kot narod organizirajo. Ti narodi so se polagoma probudili. Čim bolj so se pro-bujali, tem bolj so čutili sramoto in težo tujega robstva. Tako so se začeli polagoma dvigati proti .Angliji Avstralci, Kanadci itd., pa Kitajci in Indijci. Anglija si je vzlic temu znala pomagati, vsaj do zadnjega časa. Dovoljevala je upirajočim J&e dominijonom in kolonijam najpopolnejšo samostojnost, zadovoljevala se je češče le s trgovskimi ugovori in carinskimi zvezami. Vedela je, da so gospodarske zveze močnejše od političnih. Toda politično probujeni narodi so začeli polagoma težiti tudi za gospodarsko osamosvojitvijo, kakor je to slučaj na Kitajskem in v Indiji. Ostalo je storila konkurenca drugih kapitalističnih držav, zlasti Nemčije, ki je še danes v ekšportni trgovini visoko aktivna, v glavnem na račun Anglije, katero izpodriva v lastnih kolonijah. Kakor hitro so se pa ti narodi tudi gospodarsko osvobodili, je začelo gospodarstvo Anglije nazadovati in njeno bogastvo padati. Vedelo se je že nekaj let, da nenavadna višina angleškega funta ne odgovarja več faktični finančni moči in gospodarski aktivnosti Anglije. Toda vlada ga je vzlic vsemu držala dalje na določeni višini le iz ponosa. Napravila je iz njega na svojo veliko škodo vprašanje nacionalnega prestiža. To se je polagoma maščevalo. Pri padanju funta so soodločevale tudi neke spretne špekulacije Francozov, v glavnem1 ga je pa rušila pasivnost angleškega gospodarstva doma in v mnogih zelo pomembnih kolonijah. Anglija je krila sama še pred enim stoletjem polovico celokupnega svetovnega eksporta. 49% eksporta je bilo angleškega. Ta prevalentnost angleškega izvoza je trajala še dolgo, saj se je nemška Industrija začela ustvarjati šele po francosko-nemški vojni 1. 1871. Dotlej je bila Anglija pravzaprav edina industrijska država na svetu. Nemška industrija je začela šele kesneje, ko je dosegla neki razvoj in popolnost, konkurirati angleški. Prednost Anglije v industriji in njena kolonijalna ekspanzivnost sta bili dolgo obilen vir bogastva, bogastva, ki ga je bilo polagoma deležno tudi angleško ljudstvo. Življenski standard angleškega delavca se je dvigal vzporedno z dviganjem angleškega gospodarstva in njegove ekspanzije. Čim je pa nastopila kriza v gospodarstvu — in nastopila je v polnem obsegu šele po vojni —, se delavske mase niso hotele vračati v prejšnje slabše, nasprotno, zahtevale so vedno več, vedno boljše in do-stojnejše življenske pogoje. Borbo za večje in večje delavske plače in druge socialne pridobitve so vodile delavske strokovne organizacije, je vodila laboristična stranka, ki je združevala v sebi milijone in milijone angleških proletarcev. Ta stranka je pritegnila nase produkcijske sloje Anglije, dosegla ogromen vpliv v državi in prevzela po zadnjih volitvah vlado. Toda razmah laborističnega gibanja spada že v dobo krize angleške prosperitete, v dobo, ko kaže masivna gospodarska stavba Anglije že močne razpoke. Milijonska armada nezaposlenih raste iz leta v leta, noben resni angleški ekonomist ne računa več z možnostjo, da se bo dalo kedaj te brezposelne zaposliti. Par milijonov ljudi je obsojenih v Angliji na trajno brezdelje. Kako naj živijo? Macdonaldova vlada, od katere so ogrožene mase pričakovale rešitve, ni mogla dvigniti industrije, ki je prehajala v hujšo in hujšo krizo vsled izgubljenih tržišč, pa ti%di v-sled racionalizacije in nadprodukcije ni mogla niti izpolniti pričakovanja delovnih mas po novih socialnih pridobitvah. Vladajoča londonska bančna City je nasprotno zahtevala od laboristične vlade, da ukine mnoge, delavstvu že zasigurane socialno politične dajatve. Kapitalistični razred ni hotel, kakor navadno, radi krize ničesar žrtvovati, žrtvovale naj bi se spet le delovne mase. Čim je začel funt padati, so zatrobile vse kapitalistične fanfare na alarm. To je razumljivo. Tangirana je bila osnova. Večno molčeči predsednik angleške narodne banke, Norman, se je-končno oglasil, da pove večno optimističnim Angležem, da je prišel tudi -zanje čas pesimizma. Pod vplivom funtove oscilacije so se jeli dogajati čudeži. Sanacijski načrt je bil naenkrat gotov, le da je tudi originalni Anglež izgubil v stiski vso svojo originalnost. Ta sanacijski načrt vsebuje namreč.vse slabe sanacijske predloge, kar jih je omahujoča Evropa v zadnjih letih že preizkusila. V dobi deklamacij za panevropskim gospodarskim sporazumom - . ■ se zateka končno tudi Anglija k carinskim odredbam, v dobi potencirane socialne nejevolje zahteva tudi ona, da se znižajo socialne dajStveJ Če Macdonaldova vlada ni mogla delavstvu, iz prej omenj(fajl))raz-/-^ logov, dosti dati, ni mu še manj mogla ali smela kkj vzetj.j Ne^gialnUp* sanacijski načrt angleških bankirjev je pokopal -Mačdonaidevo*. Laboristična vlada je prva žrtev majajočega se.fimta^ 1 Za angleške kapitaliste je bila laboristična vlada le epizada..-.\Lj|ia ki traja dalje, in iz katere ne znajo in ne morejo. Anglija razpolaga še z ogromnimi rezervami, toda te rezerv« bodo pri tako obsežni krizi vse hitreje izčrpane nego so bile ustvarjene, ^Prsto desetletje njenega nazadovanja je že izpodkopajp stabilnost funta; 4, Naravno je vse to. ^fl^vi Gospodarstvo je danes svetovna celota. Kriza gospodarstvi« i e države privlači za seboj krizo druge. Po Nemčiji in Ameriki je m#edu Anglija. Prva pokreniteljica modernega industrializma, prva in najmogočnejša utemeljiteljica kapitalističnega in kolonijalnega imperijalizma, se strese in lomi v svojih najbitnejših osnovah. Vedno smo trdili, da ni današnja; kriza kriza ene ali druge države, nego celokupne kapitalistične ekonomije. Sedaj je na vrsti v zlatu se dušeča Anglija industrijskega in koloni: jalnega stoletja. . t■ Naš Čankar pravi: »Pride čas, ko -se bodo zlati gradovi majali.« Ta čas je tukaj. 'j.:v;-j .. \ '.S L. Pantelejev: TT i Ura . Prevaja Mile Klopčič. ILustrjr^B. F. (Nadaljevanje.) . cit*Xfvvnfi In nekega dne je snežilo. Visok sneg, do kolen. V ste dvorišče žašneL ženo. Brez lopate nisi mogel,.nikamor. ... .. . 1 -»'i'iy