BOŽIDAR RAIČ IN LJUDSKE PRAVLJICE* Jože Ftičar Božidar Raič je na raznih področjih kulture razvil intenzivno de- javnost, leposlovja pa se je komajda dotaknil. Graška družba,- v kateri je doraščal, se je izživljala pretežno v filologiji. Kollârjev duh, ki je vel od Zagreba, je njeno zanimanje vklepal v širše slovansko obzorje, ki se mu je mogla približati samo z intenzivnim študijem slovanskih jezikov. Najbližji literarni vzornik je bil tej družbi .Vraz, ki je Raz- lagovo generacijo idejno pridobil in organiziral. Leta 1849 se je Raič z Vrazom osebno seznanil, ko ga je obiskal na domu njegove sestre. Ob tej priliki mu je Vraz polagal na srce delo za narod in boj za nje- gove pravice.^ Nobenega dvoma ni, da je dal Vraz Raiču tudi pobudo za zbiranje ljudskega blaga, če ne direktno, pa vsaj indirektno preko svojega dela. Folklorna motivika je tudi edina leposlovna zvrst, ki se je Raič z njo ukvarjal. V prvem letniku Razlagove Zore je priobčil ljudsko pravljico ^>E rb o s a j d a n«.^ Kratka vsebina. Po vztrajnem prizadevanju Erbosajdan ugrabi perut kopajoče se vile. Ta ostane sedaj brez moči in precej pristane na nje- govo zakonsko ponudbo. Možu obljubi zvestobo, a mu ob prvi priliki zbeži. Erbosajdan jo gre iskat. Po dolgem tavanju jo najde končno v zlatem gradu na stekleni gori. Tu ga postavijo za gospodarja, edino v klet mu prepovedo. Erbosajdana pa le zanese vanjo. Hudobec, ki ga tam najde, ga prosi kruha. Trikrat mu ga Erbosajdan dâ, vsakikrat hudobec strga eno verigo. Končno se osvobodi, ugrabi Erbosajdanovo ženo in jo odpelje. Erbosajdan ga najde in skuša dobiti ženo nazaj. Trikrat mu jo vrne in trikrat ponovno ugrabi. Četrtič pa Erbosajdana zmelje v prah. V lobanji zvali škrjanček svoj zarod in v zahvalo Bogu prosi za vstajenje pokojnika. Erbosajdan oživi. Sreča raka, volka in vrana in jim v stiski pomaga. Pride k neki gospodarici za hlapca. Tri leta pase čredo, ves ta čas pa dobi le tri koščke kruha. Kos kruha mu mora zadostovati za celo leto. Iz stiske mu pomagajo živali, ki jim je nekoč pomagal. Gospa mu odteguje tudi obljubljeno plačilo, ob odhodu * Odlomek iz neobjavljenega daljšega spisa, ki je bil leta 1957 predložen kot diplomsko delo na filozofski fakulteti ljubljanske univerze z naslovom Božidar Raič, narodni buditelj, jezikoslovec, mladoslovenski politik in ideolog. ^ Anton Raič, Božidar Raič, Slovan III., 1886. str. 542. ^ »Zora« 1852, str. 44—57. 149 Jože Ftičar pa mu ponudi na izbiro zlato, srebrno in blatno žrebe. Erbosajdan izbere. Pride hudobec in vsi trije zajahajo okrog sveta . . . Namen tek- movanja: kdor ga bo prvi objahal, dobi vso trojico žrebet. Erbosajdan zmaga in blatno žrebe, ki ga je ob ponudbi izbral, se spremeni v nje- govo ženo, brez katere ni mogel živeti. Jezik pravljice je štokavščina z neznatno primesjo slovenščine, t. j. Razlagova ilirščina. Sorodne motivike v slovenski folkloristiki doslej nisem našel (— le zgodba o ugrabitvi kopajoče se vile je podobna slovenski ljudski pravljici Pastirček in čarovnikova hči —), zasledil pa sem jo v srbsko- hrvaški literaturi. Pravljica o Erbosajdanu je tematično tako podobna srbski Baš-čelik, da se ne morem ubraniti medsebojni komparaciji obeh in iz nje izhajajočih zaključkov. Namen, ki me pri tem vodi, pa je pokazati, kako se je mednarodni motiv, o nasilju močnejšega nad slab- šim (dr. L Grafenauer pripisuje Baš-čeliku turško poreklo)^ razvil na Slovenskem in kako na Srbskem. Razpravljati o Erbosajdanu se mi zdi vredno tudi zaradi tega, ker gre za eno prvih zabeleženih slovenskih pravljic (še pred Valjavcem). Preden pa taka primerjava more imeti smisel, moram dognati na- cionalno izvirnost slovenske variante. Gre za vprašanje, ali si ni Raič pravljice sposodil pri sosedih (bivanje v Varaždinu, ilirizem). Nacio- nalno poreklo neke folklorne zvrsti pa sem upravičen iskati šele, ko doženem, da je zares ljudska in ne samostojna tvorba izobraženega pisca, ki jo je objavil. Raičeva pravljica ima v podnaslovu označbo: Narodna povest iz- vorna (v eni vrstici z razprtim tiskom) od Božidara Raiča (v drugi vrsti s kurzivo). Na videz protisloven stavek mi v skladu z jezikom sestavka in značajem almanaha (ilirizem!) vsiljuje razlago, da se pri- devnik »izvorna« nanaša na predstoječi subjekt, spodnja vrstica pa ima le pomen objavitelja. Glede naslova pisec pripominja, da ni mogel zvedeti njegovega pomena. Pripomba že sama po sebi pove, da je snov vzel iz ljudstva, saj je ime povezano z vsebino pravljice. Da ne gre za samovoljno priredbo ljudske snovi, pa mi dokazuje sintaktična in vse- binska struktura pravljice hkrati z drugimi momenti. 1. Neurejeno mešanje časov: dovršniki in nedovršniki sedanjega in preteklega časa se prepletajo v enem samem stavku. To je do neke mere pripisati tudi nedognanosti ilirščine, toda Raič je bil tenkočuten filolog. Premi govor ne sestavlja posameznih, zaključnih stavkov, ampak je vključen v tok pripovedovanja. Od časov prevladuje nedo- vršni sedanjik. Pogost pojav je premos dogajanja s 3. osebe singulara na 1. osebo v indikativnem stavku. Tako natrpan slog zapušča vtis pripovedovanja oziroma hlastnega prizadevanja, da se pripovedano za- piše. Subjektivne pripombe k dogajanju pisatelj postavlja v oklepaj. " Neobjavljena rokopisna pripomba dr. I. G r a f e n a u e r j a v SAZU, odd. za narodopisje. 150 Božidar Raič in ljudske pravljice V tekstu se čuti odsotnost subjektivnega faktorja, pisatelj si prav nič ne prizadeva ustvariti pravljično slikovitost, kakršna je n. pr. pri Baš- čeliku, prav tako se izogiba čustvenemu poantiranju dogodkov (razen zgodbe o škrjančkih, če ta ni ljudska). V celoti zapušča zgodba vtis lilastnega pripovedovanja, oziroma prizadevanja pripovedovalca, da zgodbo strnjeno pove, čustvene in miselne elemente pa prepusti poslu- šalcem. Tako mi že sintaktična struktura zgodbe kaže, da jo je Raič po nekem neukem pripovedovalcu skušal čimbolj verno obnoviti, če je ni še zapisal sproti. Ni pa izključena kakšna njegova prenaredba v malem, ki pa celoti značaja ljudskosti še ne more odvzeti. 2. Posamezni snovni elementi vsebinsko niso izpeljani. V obliki, v kakršni jih je Raič podal, povzročajo nejasnost (puščavnik-kaznjenec pravi o sebi, da že pet let ne sme videti nobenega kristjana), nastati so mogli tako, da je narod prvotno zgodbo polagoma opuščal, ali pa jo je pozabil, oziroma opustil Raič. Komaj nakazane fabulativne prvine bi umetni oblikovalec razširil, da prikaže pravljično slikovitost dogajanja. To bi bil storil vsaj Raič, ki je celo dovršenim opisom v oklepaju pritikal podkrepitve. Sem sodi nedoslednost pripovedne logike (junak, ki krade, je kmalu zatem označen kot človek, ki se tujega blaga ne dotika), kakršno bi izobražen sestavljalec le težko spregledal. 5. Ko bi pravljico Raič idejno sam obarval, verjetno ne bi bil do- pustil, da junak pravljice krade. Kot priložnostni zapisovalec se tudi ni poglobil v značaj ljudskega pravljičnega oblikovanja, ki dopušča krajo v primeru, da brezpravni junak krade imenitniku.* Tako je tudi v našem primeru to le nepotvorjen izraz ljudskega realizma. 4. Pisateljskega daru Raič ni imel. Pisanja se ni lotil niti takrat, ko je leposlovnim piscem ponujal teme iz slovenske zgodovine. 5. Razlag v »Svršetku« Zore pravi, da so manj znane besede v ,narodnih pripovedkah' izraz prizadevanja, podati ljudsko blago v čim bolj izvirni obliki. Opozorilo urednika priča, da je imel do folklore odgovoren odnos. Zato smemo domnevati, da je enakega zahteval tudi od sodelavcev. Literarne predloge pri pisanju Raič po vsej verjetnosti ni imel. Pravljica s tem motivom vsaj v srbohrvaški književnosti dotlej ni bila objavljena. V prvi izdaji Vukovih pravljic leta 1821 je ni, ima jo šele v izdaji iz leta 1870. Slovenski ilirci so se pri zbiranju folklornih snovi načelno držali slovenskega ljudskega blaga. To in okoliščina, da je v času objave živel izključno v vzhodnoštajerskem domačem okolju, go- ^ori za domnevo, da je pravljico slišal na Slovenskem. Slovenski značaj Erbosajdana potrjuje delno tudi pravljica sama. Poleg krščanskega reševanja problemov je v pravljici nakazano tudi gospostvo tujega fevdalnega sloja. (Na slovensko domovino variante kažejo morda tudi elementi, ki se nanašajo na pokristjanjevanje). Ce drži pravilo, da nosi vsaka pravljica značaj kraja, kjer se je usidrala. ' Pro d ano vic: Antologija narodnih pripovedaka. Beograd 1951, str. 19. 151 Jože Ftičar morem sklepati, da jo je Raič slišal v panonskem delu slovenske zemlje: dejanje se odvija v razsežnih gozdovih na ravnini (pri Baš- čeliku v planinah — geomorfološki faktor razpoznavanja). Sorodnosti snovnih prvin. Fabulativno je osrednja zgodba pri obeh variantah skoraj identična. Tako srbskemu kot slovenskemu junaku dado na razpolago z zakladi obložen grad, le v eno sobo jima prepo- vedo. Oba premaga radovednost (— to je pravzaprav stereotipni primer pravljic nasploh). Carjevič najde tam vkovanega Baš-čelika, Erbosaj- dan priklenjenega hudobca. Nasilnika se rešita na enak način: po sle- pem zaupanju obeh junakov. Oba nasilnika ugrabita in odvedeta žene lahkovernih junakov. Ta dva ju zasledita in skušata dobiti žene nazaj. Nasilnika ju prestrežeta, jima trikrat oprostita, nato pa zagrozita s smrtjo. Junaka poskusita srečo četrtič, a nasilnika ju ujameta in ubi- jeta. Oba vstaneta od mrtvih. Tu se zgodbi razideta in se snideta po- zneje le v enem elementu: junaka končno premagata močnejšega nasil- nika in osvobodita žene. Obema junakoma pomagajo iz stiske enaki mitološki rekviziti (živalska peresa, vržena na ogenj). Za obe pravljici velja, da junakov ne odrešijo dokončno nadnaravne mitološke sile. Na koncu zgodbe le-te odslužijo in postavijo junaka pred dejstvo, da si rešitev išče sam. Osnovne motivne sorodnosti. 1. Nasilnika obeh variant se osvobodita roke pravice, ko jima človek slepo zaupa. 2. Nasilnika sta na videz vsemogočna, premaga ju le trezni ljudski razum, posamez (Erbosajdan) ali ob_pomoči nadnaravnih sil (Baš-čelik). 3. Sla po ljubezni in pravici človeka je močnejša od volje do živ- ljenja. Prav tako vera, da bo s temi lastnostmi zmagal. Kljub navedenim analogijam pa varianti ne moremo identificirati. Vsaka zase nosi pečat kraja, kjer je v določenem času živela. Medna- rodni motiv nasilja se je pri vsakem narodu modificiral po njegovih specifičnih zgodovinskih in družbenih razmerah. Slovenska pravljica ima izrazito socialno obeležje. Motiv nasilja je pri Erbosajdanu porazdeljen na hudobca in gospodarico. Tako pri prvem kot pri drugem nasilniku zastonj išče pravice. Krivična gospo- darica mu odteguje obljubljeno plačilo, ga izkorišča, dokler ga končno ne skuša odstraniti. Ponudi mu sredstva, ob katerih upa, da jih hlapec izbere tako, da ga bo lahko pogubila. Erbosajdan naj izbere eno po- nujenih žrebet. V naravni težnji po blagostanju se fantu zasvetijo oči. Toda v tem se zave krute realnosti svojega socialnega položaja in razmišlja: »Ako uzmem zlato, mi ga oduzmu velikaši, ako izvolim si srebro, ga oduzmu gospoda: blatno cu uzeti, to bude vendar meni ostati.« Hudobec in gospodarica sta postala naenkrat personificirana: velikaši in gospoda. Da aplikacija ni zgrešena, priča konec pravljice. Ko Erbosajdan izbere, se pojavi nenadoma hudobec, ki je medtem v zgodbi že izpadel. Z gospodinjo zasedeta žrebeti, ki ju je Erbosajdan označil za pohlep velikašev ter gospode in vsi trije se pomerijo v med- 152 Božidar Raič in ljudske pravljice sebojni tekmi. Tako odkrite sociološke poante so v slovenski pravljici redke. Lastne so bolj pripovedkam. V srbski varianti je ljudstvo motiv nasilja prav tako pripisalo po- litičnim sovražnikom, toda tam se je javljalo nasilje predvsem v ne- prestanih bojnih spopadih (in krvavem socialnem zatiranju v času oku- pacije), v katerih sta (v skladu z možnostmi srbskega državotvornega naroda) pomagala lahko le vojna zvijača in meč. Zato je v Baš-čeliku poudarek na fizičnem obračunavanju s sovražnikom, na neskončnem heroizmu in na metodah vojaškega značaja: zvijača, združena s silo. Enako prizadeta junaka v obeh pravljicah na nasilje povsem raz- lično reagirata. Carjevič svojo ženo ugrabitelju suvereno vzame, Er- bosajdan pa gre hudobca prosit zanjo. Prvi se nasilju upira s silo, drugi pa le s pasivnim iskanjem pravice in vdanostjo v usodo. Carjevič Baš-čelika ubije, Erbosajdan pusti sovražnika živeti in se zadovolji z moralno zmago. Gibalo zgodbe je pri Baš-čeliku boj, pri Erbosajdanu strpnost. Podoba je, da navedene razlike izvirajo v različni družbeni ideologiji obeh narodov v zgodovinskem razvoju. V srbski varianti odseva prirodni humanizem, brezkompromisni boj na življenje in smrt, slovensko pa je — vsaj v tem primeru — prekvasila krščanska misel- nost. Erbosajdan se da puščavniku krstiti. Ubegle žene ne kaznuje. Pravice si ne jemlje, kot stori to srbski junak, ampak prosi zanjo. Od mrtvih vstane na krščanski način (carjevič na mitološki). Maščevanja ne pozna, zlu se ne upira s silo, marveč prepusti vse razvoju časa, v veri, da bo zmagal le s prenašanjem trpljenja. Zatiran po tujih vla- darjih in krivični gosposki, brez vsakega upanja na politično osvobo- ditev z lastnimi močmi, zapade tolažbi krščanstva. Svojemu trpljenju in svoji veri poišče primero v prirodi. Škrjanec, ki ga ljudje preganjajo, da lahko vali le v nepristopnem trnju, žvrgoli mladičem o usodi svo- jega življenja: »Imel sem mlade u travniku, pokosiše mi nje kosci, imel sem mlade na njivi u reži, požeše nje žnjeci, sad pako sem nje imel u toj lubanji potrtoj i srečno sem zgodnjal vas, radujmo se zajedno i prosimo Vsemožnoga, da nek oživi i uskrsi on, kteroga su ostanci ovi...« Mitologija se je v slovenski pravljici umaknila — mistiki. Srbski junak pa je v svojem odkritem boju v vsakdanjih bitkah potreboval predvsem duha heroizma. Za pripovedko ga je našel v lastni zgodovini, za pravljico v mitologiji. Tako je v večji meri ohranil spo- min na boj človeka s prirodo, z njim je podžigal heroizem svojih narodnih vladarjev (osebe v Baš-čeliku so sami carji in carjeviči). V konkretnem primeru mu je bil potreben zato ves mitološki pristroj (boj carjevičev s krilatimi kačarni). V slovenski varianti imajo mito- loške sile le pomen trenutne pomoči slabotnemu človeku. Človeka pa rešuje krščanski credo (»in hoc signo vincis«). Če za »stekleno goro« sprejmemo Keleminovo razlago: steklena gora = nebo,^ najde Erbo- Jakob K e 1 e m i n a : Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Celje 1950. str. 26. 153 Jože Ftičar sajdan odrešitev šele v onostranstvu. Smisel izbire tekmovanja in zmage bi v tej luči izpadel kot ponazoritev dogme (kdor se povišuje, bo po- nižan in narobe). S tako interpretacijo pa se ne morem zadovoljiti. Nasilnika — v našem primeru enega obeh zatirancev — je ljudstvo izenačilo s hudičem. Erbosajdan sicer služi, a ni do kraja servilen. V stiski si pomaga po svoje (pri kmetih krade, pri gospodarici ne izpol- njuje nalog z lastnim delom). Nauk o odrešitvi v onostranstvu bi bil lahko izpeljan že v okviru zgodbe o hudobcu. Ker je čutilo dva zati- ralca, je ljudstvo zasnovalo dve zgodbi. Poudarek je torej na socialni plati pravljice. V tem smislu pa »steklena gora« lahko pomeni blago- stanje nasploh. Z etnografskega stališča elementov posamezne pravljice ni do- pustno aplicirati na konkretne zgodovinske razmere, dokler nimamo na razpolago več variant." V podrobnostih sem se temu izognil, v sploš- nem pa se spričo tako naravnost izražene socialne motivacije v slo- venski pravljici ob primerjavi z njeno srbsko sorodnico nisem mogel. Mitološki elementi d Erbosajdanu. 1. Animizem: volkovi razmišljajo, govore, pomagajo človeku, podobno rak in gavran. Imajo dušo. 2. Metamorfoza: Glavni junak se spremeni v jelena, v hrast, de- kleta v gosi in narobe. V pobegu žene (le-ta prelomi obljubo in uide možu k sestram) je mogoče kaka analogija Lepe Vide (v variantah z njeno nezvesto vlogo). Te domneve pa ni moč potrditi, dokler ne najdemo sorodnih slovenskih variant. Motiv o pobegli ženi-vili ima tudi Valjavec v pravljici Žena odišla na steklenu goru.' Pravljica o Erbosajdanu je v času Bachovega absolutizma mogla postati zopet aktualna. Obravnavo pa zasluži tudi v primeru, če se dokumentarno izkaže, da je v glavnem Raičevo samostojno delo. Bleiweisove Novice 1859 prinašajo dve po Raiču zapisani ljudski pravljici. Prvi je naslov Neman in B e 1 a n a.* Ker je pravljica aktualni predmet današnjega folklornega razpravljanja in ker gre za eno še živih ljudskih pravljic, se bom pri njej pomudil malo dlje. Vsebina. Po smrti staršev se bratec in sestrica odločita v svet. Pre- življati se mislita s petjem in igranjem. V nekem gozdu se ustavita, on zaigra, ona ga spremlja s petjem. To slišijo razbojniki in ju napa- dejo, a Neman jih pobije. V njihovem stanovanju si uredita dom. On hodi na lov, ona gospodinji. Toda poglavar razbojnikov, ki ga je Ne- man z drugimi vred ubil, ji ne gre iz glave. Kar najde lonček s čudežno mastjo, steče k mrtvemu razbojniku, ga namaže in ta oživi. Belana ga skrije. Med Nemanovo odsotnostjo skleneta, da ga zaradi svojega raz- " Dr. Ivana Grafenauerja in dr. M. Matičetova ustno opozorilo. ^ Matija V a 1 j a v e e : Narodne pripovjedke u i oko Varaždina. Varaž- din 1858, str. 104. " »Novice« 1859. str. 21. 154 Božidar Raič in Ijudslcc pravljice inerja odstranita. Po razbojniko\em nasvetu se Belana napravi bolno in pošlje brata k volkulji po mleko. Neman uboga, a se srečno vrne. Na enak način ga pošlje še k medvedki in levinji. Živali pa Nemana same čakajo in mu poleg mleka dado še mladiče, češ da mu bodo nekoč pomagali. Belana in razbojnik se čudita, da ga niso zveri raztrgale. Ne- man pove, da bo ob moč šele, ko mu nekdo zveze palca, sestra to po- skusi, razbojnik ga napade, a ga Neman premaga in razseka. Sestro pusti v gozdu, odide po svetu, reši v nekem mestu prebivalce in kra- Ijično pozoja, se s kraljično zaroči, pred poroko pa gre po nezvesto sestro. V tem ga njemu podoben hlapec ukani pri kraljičini — prevari jo, češ da je Neman on. Pravi dvojnik ji piše pismo, nesejo ji ga mladiči prej omenjenih živali. Kraljica se obotavlja, a ga končno spusti k sebi, ga spozna, objame, poroči, Belana pa postane njena služabnica. Y Raičevem zapisu je bila pravljica na Slovenskem prvič zabe- ležena. Dr. Milko Matičetov je ugotovil doslej šest variant pravljice o sebični sestri. Za Raičem je pravljico zapisal Josip Jurčič. Zapis, ki nosi naslov »Nehvaležna sestra«, je ostal v rokopisu in ga je 1870 nekoliko poenostavljenega objavil v Stritarjevem Zvonu pod novim naslovom »Brat in ljubi«. Tako zgodbo je slišal in napisal Andrej Savli na Tol- minskem in ji dal naslov »Pastorek in pastorka«. Ker omenjeni zapi- sovalci zgodb niso zapisali neposredno ob pripovedovanju oziroma, ker so jim dali svojo obliko, jih šteje Matičetov za zgolj literarno prirejene variante, ki da niso narodne, ker »jim je ljudska le tematika«. Nasproti tem postavlja tako imenovane ljudske variante iste pravljice, ki so jih povedali Miha Kosmač (1872 Cerkno), Regina Kramaro Kolićesa (1940 Beneška Slov.) in Joža Kravanja Marinčič (1952 v Trenti). Prvo je za- pisal Frančišek Sedej, drugi dve pa Milko Matičetov. V svoji folkloristični študiji »Brat in Ijubi«^ postavlja Matičetov variante literarne skupine nasproti variantam ljudske skupine in na osnovi primerjanja izvaja folkloristično-literarne zaključke ter skuša obenem izreči literarno-estetsko sodbo vrednotenja. Za Raičev tekst pravi, da »je za petdeseta leta . . . kar čedno be- rilce«, odreka pa mu značaj ljudskosti. Odstavek, ki rabi Matičetovu v dokaz neljudskosti Raičevega tek- sta, je gotovo Raičeva samovoljna romantična tvorba, ki jo ima še od Razlagove Zore, ni pa izključeno, da je v svojem pomenskem jedru od- stavek ljudski. Ljudstvo v vinorodnih štajerskih goricah je v svojem živahnem družbenem značaju nagnjeno h glasbi in petju, zato je uteg- nilo motiv prosjačenja zapuščenih otrok zamenjati z muzikantskim načinom iskanja kruha. Oblikovno-stilno Raičev tekst prav gotovo ni ljudski. Za ljudskost neke pripovedi pa po mojem mnenju ne more biti odločilna le oblika, ampak tudi fabulativna konstrukcija besedila. To mora veljati vsaj za ' Milko Matičetov: Brat in ljubi,« separati iz Zbornika Primorske založbe Lipa 1956. 155 Jože Ftičar sredo 19. stoletja, ko pisatelji ljudskih snovi niso zapisovali toliko iz folklorističnih, kot iz leposlovnih nagibov. Zato se niso posluževali folklorističnih sredstev »fotografiranja« ustnih izročil, temveč so bolj ali manj verno zabeležili le vsebino, ki so jo spravili v svoj oblikovni kalup. Tako zapisana besedila pa se spričo tega, ker drugačnih z izjemo Valjavca za to dobo ni, smejo brez predsodkov smatrati za ljudsko blago. S tega stališča pa v knjižnem jeziku oblikovani pravljici morem oporekati folklorno pristnost šele tedaj, ko doženem, da je poleg samo- stojne oblike tudi vsebinsko samostojna priredba, oziroma svobodno fabuliranje na ljudsko temo (ta primer imamo pri Trdini). Raič v svojih folklornih prispevkih točno označuje, ali jih je za- pisal, ali priredil. Obravnavana pravljica nosi podnaslov »Narodna pripovedka. Zapisal Raičev B.« Resničnost avtorjeve navedbe pa morem potrditi, oziroma ovreči šele, ko pritegnem v obravnavo ostale literarne variante ob istočasni primerjavi z živimi ljudskimi besedili iste prav- ljice. Kosmačeve in Šavlijeve variante ne morem upoštevati, ker mi doslej nista bili dosegljivi. Za sintezo pa mi zadoščajo že ostale va- riante. Ob pravljici »Brat in ljubi« je Jurčič pristavil, da jo je zapisal leta 1862 »v višenjskih hribih«. Prvotna oblika zapisa je 1954 prišla v rokopisni oddelek NUK, in sicer med Levčevo zapuščino.^" V podna- slovu nosi rokopis označbo »narodna povest«, objavljeni tekst pa »na- rodna pripovedka«. Milko Matičetov, ki mu je za ljudskost pravljice odločilni razpoznavni kriterij oblika, Jurčičevima tekstoma odreka upravičenost pridevka »narodna«. Na osnovi oblikovno-stilističnih raz- lik med prvo in drugo redakcijo Jurčičeve pravljice zaključuje, da tu ne gre za zapis, kot trdi objavitelj, marveč za obnovo. V poslednjem ima Matičetov prav. Kot Raič tudi Jurčič ni zapisal pravljice z da- našnjo znanstveno metodo, pač pa si je zabeležil le vsebino, ki jo je potem oblikovno po svoje prikrojil (književna slovenščina z nekaj do- lenjskimi dialektizmi). Tako preoblikovanje pri Jurčiču nazorno kaže primerjave prve in. druge redakcije pravljice. Kaže pa obenem — in to je Matičetov prezrl — da si Jurčič v 2. redakciji prizadeva, ohraniti vsebinsko enotnost prve redakcije. Res poseže Jurčič tu in tam tudi v dejanje, toda če sodimo nepristransko in objektivno, spoznamo, da gre tu za nebistvene snovne spremembe, ki na celoto ne vplivajo. S tem, da je črtal eno izmed dveh hiš v gozdu (1. red.), dogajanja ni bistveno spremenil, marveč ga le osredotočil v eno prizorišče. Tu vidim le teh- nično spremembo, potrebno zaradi večje jasnosti in koncentracije do- godkov. V tem, da je v 2. redakciji pustil razbojnikom, da babi glavo odsekajo — vi. redakciji ta zbeži — je spremenil le postransko de- janje, verjetno z namenom, da poudari karakter razbojnikov. Tako je dosegel le večji realizem. Od prve redakcije se je po mojem najbolj oddaljil s tem, da je v drugi drugače izpeljal konec. V prvi redakciji Milka Matičetova ugotovitev v »Brat in ljubi«, str. 16. 156 Božidar Raič in ljudske pravljice brat sestro zapusti, v drugi pa pusti, da jo zveri raztrgajo. Na izgled tiči tu velika razlika. Toda če upoštevamo, da gre za pravljico, se uam sprememba pokaže v drugačni luči. Skladno s pravili pravljičnega sno- vanja mora biti sestra kaznovana. Kaznovana je že v prvi redakciji. Po obračunu z njenim ljubim jo brat zapusti. Ko napade brata, jo medvedka podere na tla — tu je njena kazen nakazana. V 2. redakciji jo medvedka raztrga — tu pa je kazen izpeljana. V 2. redakciji vidim tako le dosledneje izveden mitološki zakon o nepopustljivem kazno- vanju krivice. Taka rešitev se je skladala z motivom, ki se večkrat po- navlja v Jurčičevih povestih — maščevanje ponižanih in razžaljenih ljudi zoper one, ki jih zatirajo (n. pr. Domen). Razen teh treh snovnih sprememb in nekaterih nepomembnih opis- nih dopolnil je vsebinsko 2. redakcija popolnoma enaka prvi. Nedo- slednosti v tekstu 2. redakcije, ki jih Matičetov pripisuje Jurčiču,^^ v pravljičnem svetu postanejo razumljive, interne pravljične nejasnosti pa morem v večji meri pripisati neukemu pripovedovalcu iz ljudstva, kakor izobraženemu umetniku, ki je dotlej — brez nedoslednosti — zmogel že večje pripovedne tekste. Prav nedoslednosti v tekstu me na- gibljejo k prepričanju, da je hotel ostati veren besedilu, ki ga je slišal med ljudstvom. Možno je namreč, da je v času od 186t do 1870 slišal novo varianto iste pravljice. Kot na drugem mestu Matičetov pravilno zaključuje, pa je v pri- meru lastnega prenarejanja Jurčič v 2. redakciji le »poenostavil de- janje in se s tem približal ljudstvu«. Dejanje je le poenostavil, medtem ko mu je ostal vsebinsko zvest. Ce se pravljica, ki jo je povedala Regina Kramaro Kolićesa »snovno lepo krije z Jurčičevo pravljico ,Brat in ljubi',potem med Jurčičevima redakcijama ne moremo videti razlike. Neprikrito prizadevanje, da ob stilnih in oblikovnih popravah, ki so bile za objavo potrebne, ohrani snovno podobo prvotnega teksta, kot tudi enako sosledje snovnih elementov v obeh redakcijah po moji sodbi dovolj zgovorno priča, da je Jurčiča vodil tu princip zvestobe ljudski povesti in ne poizkusa, da ljudsko snov obdela po svoje. V tem sklepanju me podpira tudi literarna zgodovina. Dr. I. Prijatelj pravi, da se je Jurčič — pač v duhu časa in pod Levstikovim vplivom (indi- rektni poziv k nabiranju narodnega blaga v Popotovanju 1858) — najprej lotil nabiranja narodnega blaga. »Prvi poskusi Jurčičevega pe- resa« pravi Prijatelj dobesedno, »so posvečeni narodnemu tradicional- nemu slovstvu. Pod vplivom dotedanjih literarnih delavcev zapisuje Jurčič narodne pravljice in pesmi, zapisuje jih, da jih objavi hot take« (podčrtal Prijatelj).^' Ce upoštevamo Jurčičevo sočasno navdušenje za " Razgledi, Trst 1948, str. 454. Milko Matičetov: »J. Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore«, Razgledi 1948, str. 450. " Ivan Prijatelj: Zbrani spisi J. Jurčiča, 1. zv., str. XII. 157 Jože Ftičar narodne pravljice — v njih je videl veliko poetično lepoto (glej njegov članek o narodnih pravljicah in pripovedkah) — in dejstvo, da se je po učiteljevem nasvetu šel učit k narodu, mora biti dvom v Prijate- ljevo trditev izključen. Podvomil pa je Matičetov, ki je v medsebojni primerjavi Jurčičevih tekstov iskal le potrdilo za domnevo, da Jurči- čeva pravljica ni narodna, marveč njegova last. Prečrtana mesta, po- pravki in dostavki v prvi redakciji pravljice — vse to se nanaša le na tehnično sestavo besedila — vodijo Matičetova »za kulise Jurčičevega snovanja pravljic«, zato na osnovi tega tudi prvotnemu tekstu odreka značaj ljudskosti. Glede obravnavane pravljice pa je dvom v Prijateljevo trditev do neke mere upravičen. Jurčič »Nehvaležne sestre« ni objavil, pač pa je v letih 1864—1865 skušal napraviti iz nje samostojno epsko pesem. Nahajamo jo v notesu iz teh dijaških let pod naslovom »Dragi in brat«. Za to pesem lahko šele rečemo, da je Jurčičeva samostojna literariia obdelava ljudske tematike (konkretno motiva o izdajalski sestri). Mo- tiv je pravljici in pesnitvi skupen: zaradi ljubezni sestra žrtvuje brata sovražniku. Najti je tudi nekatere stične točke snovnega značaja. Spre- membe pa so tako velike, da pesmi ne moremo prisojati značaja ljud- skosti. Tu šele se je Jurčič suvereno lotil samega dejanja. Prizorišče dogajanja je prestavil v grad. Bratec in sestrica nista več zapuščena siromaka, marveč premožna grajska dediča (odrasla!). Razbojnike in njihovega poglavarja nadomesti Turek. Prišel je snubit graščakinjo Anico, a brat ga je zaprl. Živali izginejo iz zgodbe. Vile, ki jih dekle kliče, se ne odzovejo. Bajeslovne sile zamenja vedeževalka. Kaj se je zgodilo? Jurčič je zgodbo iztrgal iz pravljičnega okolja in jo prestavil v realno življenje. Poleg tega jo je tudi tematično drugače izpeljal. Ljubljenega Turka Anica osvobodi na ta način, da zavda bratu. Zlo- čina ne prestreže pravica, kot v pravljici, marveč je izpeljan do konca in nekaznovan. (Tragični konec je hotel v tej dobi dati tudi prvi za- snovi Desetega brata.) Jurčič je čutil, da tako prenarejena zgodba z ljudsko nima več zveze, zato jo je podnaslovil z izrazom »povest«. Za- vedal pa se je hkrati, da mu pesem ni uspela. Kljub temu je vztrajal, da napravi iz pravljice samostojno literarno delo. L Prijatelj pravi, da se je s svojo »povestjo resneje bavil, ker jo je pozneje mnogo po- jjravljal.« Uspelo mu po vsej priliki ni, zato je končno spoznal, da bo najbolje, če jo predstavi svetu v njeni organski, ljudski podobi. Da jo objavi kot tako. (Morda se je za to odločil tudi pod vplivom Levstika, ki se je v tem času na osnovi dvoma v slovensko, od folklore oddalju- joče se pripovedništvo pripravljal na objavo ljudskega izročila kot takega,^* gotovo pa pod vplivom žurnalistične tlake pri Slovenskem Narodu, ki mu ni pustila, da bi ^se nabrano folklorno gradivo izvedel v samostojna dela). V ta namen je pripravil za tisk rokopis pravljice iz 1862, vendar tako, da ji je vsebino pustil neokrnjeno. Tako prirejeni " Anton Blodnjak: Zbrano delo Frana Levstika IV, str. 482. 158 Božidar Raič in ljudske pravljice pravljici je lahko zdaj spet pritaknil vzdevek »narodna«. Pristavil je še, da jo je zapisal v višenjskih hribih 1862. (Matičetov je ugotovil, da jo je zapisal že 1861.) Vsebinska doslednost objavljene pravljice mi po tako očitnem odklonu 1864—1865 pove, da jo je sklenil podati tako, kot jo je slišal. Stilno jo je v ljudskem duhu sicer nekoliko preobli- koval, ne da bi v epsko zgoščeno snov skušal vnesti osebno pripovedno noto, v kolikor ni slišal nove ljudske variante (zadnje je verjetno vsaj glede privzema psoglavcev in harambaše, na ta način je zla bitja obar- valo zlasti ljudstvo ob hrvaški meji). V rokopisu iz 1861 in v Zvonovi objavi je torej gledati obnovljeno ljudsko pravljico, v pesnitvi »Dragi in brat« iz 1864—1865 pa Jurčičevo samostojno delo, oziroma poskus samostojne obdelave ljudske snovi, iz katere je vzel le glavno temo. Če odmislimo obliko, ki je vsakemu zapisovalcu ljudske snovi v tej dobi svojska, smemo za sno^ no konstrukcijo besedila še vseeno reči, da je ljudska. Vsebinske folklorne origiualnosti Jurčičeve in Ra- ičeve variante Matičetov z ničemer ne izpodbija. Na osnovi najnovej- šega izvirnega ljudskega gradiva, ki njemu služi v potrdilo neljudskosti »literarno« oblikovanih variant, pa je z medsebojno komparacijo mo- goče dognati, da sta Raičev in Jurčičev tekst vsebinsko ljudska. I. Osnovne motivne skladnosti literarnih in ljudskih variant: I. Neugodne domače razmere nedorasla otroka prisilijo v svet (brat — sestra). 2. Srečanje z razbojniki, ki jima strežejo po življenju. Ne- varnost je mimo, ko jih deček na fantastičen način premaga. 3. Lju- bezen do poglavja pobite tolpe, ki se vzbudi v dekličinem srcu, raz- dere njeno ljubezen do brata in zahteva njegovo žrtev. 4. Zahrbtni in izdajalski naklepi deklice in ljubega se izjalovijo, pravica prestreže izvedbo zločina in kaznuje storilca. II. Skupnost fabulativnih prvin: Bratec in sestrica doma ne moreta živeti, zato morata z doma. Prvo prizorišče njune samostojnosti je gozd. Tu naletita na razbojnike. Toda bratcu je dana čudna moč: po vrsti jih z mečem poseka. V njihovem brlogu si napravita dom. Ona postane gospodinja, on hodi na lov. Deklica se zagleda v poglavarja premaganih razbojnikov. Začuti po- trebo, da ga za vsako ceno reši. Oživi ga in skrije. V bratovi odsotnosti se sestane z ljubim, ga vpraša za svet in pristane na njegov načrt: odstraniti brata, ki je na poti njuni ljubezni. Poslati ga v smrt. Na- pravi se bolna in pošlje brata po zdravila k zverem. Brat uboga, zver pa mu ne stori hudega, z lahkoto dobi hrano in žival mu obljubi pomoč. Ko ji ustreže, ga sestra po razbojnikovem nasvetu pošlje k nevarnejši zveri. Ko ji tudi to željo izpolni in ko spoznata, da mu zveri ne morejo do živega, se poslužita zvijače. Ta jima uspe samo na pol, v usodnem trenutku se brat zave pasti in se reši, položaj se zaobrne, brat ubije poglavarja in kaznuje nehvaležno sestro. V tem fabulativnem ogrodju se stikajo vse variante tega prav- ljičnega motiva od Raiča do Marinčiča (varianti A. Savlija in Mihe 159 Jože Ftičar Kosmača mi nista bili dostopni). Ti konstantni fabulativni klišeji pa so v svojih podrejenih snovnih prvinah v raznih pokrajinah dobivali različne poteze: skladno z življenjem kraja in sposobnostmi pripove- dovalca so se stopnjevali, se deformirali, se umetniško gradili in krhali, se fantazijsko razraščali in poenostavljali, tako v pravljično kot v re- alistično smer. Ti svojevrstni elementi osnovnega motiva ne spremljajo, prav tako ne nadrejenih snovnih skupin, pač pa fabulo čustveno obar- vajo, pravljično razgibljejo ali življenjsko realno približajo. A skladu s svojo dikcijo in stilizacijo dejanje po svoje poganjajo in zavirajo, ga predstavno skomplicirajo oziroma osvetlijo. Nekaj zgledov: Izguba doma ima različno ozadje: smrt staršev (Raič, Količesa), hudobna mačeha in očetova podrejenost (Jurčič), socialna ogroženost — kanibalizem (Marinčič). Usoda otrok nas v Jurčičevi dolenjski va- rianti najbolj čustveno zagrabi. Tu sta otroka vržena v svet nasilno, ne da bi vedela, kaj se z njima dogaja in zakaj ju je oče zapustil. V ostalih variantah otroka vesta, zakaj odhajata od doma. Dolenjska otroka sta v gozdu najdlje prepuščena svoji nesreči, medtem ko ju ostali oblikovalci prehitro zbližajo z ravbarji. Najbolj revna na doga- janju je tu vzhodnoštajerska (Raič) varianta, kjer otroka naletita na ravbarje še preden zaideta v njihovo bivališče. Meč ima Raičev junak s seboj (sukati ga je naučil že oče), junaki v ostalih variantah pa ga najdejo šele v gozdu in jim služi kot magično sredstvo. Srečanje z razbojniki je najbolj plastično in napeto orisal Marinčič. Njegov fant pobije razbojnike šele, ko jih zvijačno užene, medtem ko je v ostalih variantah dečkovo junaštvo preveč naivno preprosto. Najmanj efektna je tu vzhodnoštajerska Raičeva varianta: fantek poseka ravbarje z lastno močjo, ne da bi sodelovale pri tem magične sile orožja. Ubije tudi poglavarja. Le-ta je v dolenjski jn beneški varianti le ranjen, pri Marinčiču pa med pokolom premeteno zbeži. Tudi razmerje med raz- bojnikom-poglavarjem in sestro je najbolj prepričevalno zapletel Ma- rinčič. Izdajalski načrt je v vseh variantah zasnovan enako, enako se tudi razpleta. Razhajajo se variante le v končni izbiri zlonamernega sredstva. V »Nemanu in Belani« je past, ki jo zaljubljenca nastavita, dokaj naivna in premalo utemeljena je tudi bratova rešitev. Izbira zvijače je najbolj domiselno zastavljena in izpeljana v trentarski in dolenjski pravljici. Zanimivo pa je, da se v Raičevi zgodbi junak iz- mota sam, brez pomoči prisotnih živali, ki v ostalih variantah odločilno posežejo v dogajanje. Pravljični efekti pa so tu neprimerno večji. Pri- roda in človek sta tu v tesni medsebojni povezanosti, medtem ko je pri Raiču to razmerje premalo motivirano. Kot začetek, je tudi konec v vseh štirih variantah različen. Razbojnika sicer povsod zadene smrt, tudi sestra je povsod kaznovana, a kazen je za njo različna: v vzhodno- štajerski, trentarski in dolenjski (L red.) varianti jo brat zapusti (Ma- rinčič jo zraven še osmeši), v 2. redakciji dolenjske in pri Količesi pa jo doleti smrt. Dolenjska pravljica tu konča, medtem ko se v ostalih variantah nadaljuje s postransko, v glavnem prav tako ujemajočo se 160 Božidar Raič in ljudske pravljice Zgodbo (junakova zmaga nad pošastjo, ki ogroža mesto in kraljico, pe- ripetije okrog ženitve z rešeno kraljico). Prevladovanje dialoga in do kraja reproducirana ljudska dikcija ustvarjata v zahodnoslovenskih variantah razgibano dinamiko in dra- matičnost dogajanja, ki sta oblikovno obnovljenim variantam Raiča in Jurčiča tuja (seveda ne po njuni krivdi). V vseh variantah je torej pravljica privzela le one posebne ele- mente, ki na vsakemu pripovedovalcu svojski način osvetljuje poti obeh junakov, metode in sredstva za bolj ali manj nazorno reševanje njune, v snovnem ogrodju konstantno začrtane zgodbe. Snovno se najnovejši zahodnoslovenski varianti od skupne vsebin- ske sheme prav toliko oddaljujeta, kot varianti v Raičevem in Jurči- čevem tekstu. Skupne so jima samo tiste črte, ki so hkrati enake dolenjski in vzhodnoštajerski varianti. To dejstvo pa priča, da sta slednji ljudski in ne po ljudski tematiki samostojno obdelani tvorbi. Tako pa pravilo, da »je neki motiv ljudski samo dokler je ljudska oblika, v kateri se nam predstavlja«,^^ drži le za žive ljudske pravljice, v ljudskih pravljicah, zabeleženih v pre- teklosti, pa izgvdji na praktični veljavi. Oblikovna struktura ljudske proze ni obča narodova last (»spre- minja se na poti od ust do ust«),^'* zato mora biti v raziskovanju iste primarna šele, ko iščemo žive ljudske proizvode, oziroma'nosilce fol- klore, nikakor pa ne more biti odločujoči kriterij v preverjanju fol- klorne pristnosti onih zapisov, katerih avtorji teorije o nosilcih folklore še niso poznali. Ugotavljanje folklorne originalnosti prvenstveno s stališča obli- kovne analize besedil namenu znanstvene folkloristike popolnoma ustreza, vendar le kot metoda, ki se je poslužujemo v vsakdanji praksi. Brž ko pa operiramo z njo v preteklosti, izpade kot literarno zgodo- vinsko formalistična. Metoda oblikovno točnega registriranja ljudskih ustnih izročil se je mogla uvesti šele z nastankom znanstvene folkloristike kot posebne panoge in z razvitejšo posnemovalno tehniko (fonografi). V Raičevem in Jurčičevem času to pri nas še ni bilo v navadi, zato ljudskih pripo- vedi niso beležili v taki pristnosti (dialektološko sem dognal, da se je jezikovno stilni izvirnosti ljudskih besedil najbolj približal Valjavec v svojih folklornih doneskih iz Varaždina in okolice). Neizogibno je bilo, da je zapisovalec vplival na obliko poustvaritve. »Oblika, ki jo najdemo pri pripovedkah v enem ali drugem zapisku, je vselej last dotičnega zapisovalca« (Kelemina istotam). Če je vsebinsko zapisovalec besedila zvesto posnel, in jih odel v svojo obliko, še ne smemo reči, da njegovi teksti niso ljudski. V tehniki, ki smo jo dosegli danes, niso mogli biti zabeleženi. »Že s čisto tehničnega stališča bi bilo nemogoče Milko Matičetov: Novi svet 1952. str. 547. " Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slov. ljudstva, str. 51. It Slovenski etnograf Jože Ftičar ohraniti prvotno stilizacijo« (Kelemina, istotam). Takratnih zapisov z današnjimi zato že iz historično-folklorističnih pogledov nismo upra- vičeni vrednotiti. Ce ni namen folklornega raziskovanja zgolj v tem, da registriramo le fabulativno najbolj efektne, estetsko in umetniško najbolj bogate zapise ljudskega izročila (za iskanje nosilcev folklore je to na mestu), potem značaja ljudskosti onim, v teh ozirih revnejšim variantam še ni moč oporekati. To tem manj, kadar imamo opravka s starimi zapisi. Da- je Jurčičeva pravljica »Brat in ljubi« snovno ljudska, sem dokazal. Jurčič ni raziskoval pravljic iz narodopisnih, marveč iz leposlovnih nagibov (Prijatelj). Zato po mojem sklepanju ni iskal najbolj efekt- nega pripovedovalca oziroma ga ni našel. Naletel je na relativno po- vprečnega pripovedovalca, sam si pa prizadeval, da ohrani pravljico vsebinsko verno njegovi pripovedi. Raič in Jurčič, ki sta ljudsko fabulo le tehnično odela v obliko knjižnega jezika (v tem je vsa njuna »obnova«), z njo nista interno zaživela, da bi ji vdihnila svojega duha, občutja, ji vtisnila svoj in svojega okolja pečat, kot delajo to pripovedovalci iz ljudstva (nosilci folklore), zato v njuni obnovi ni iskati osebne pripovedne note. Svo- jega duha in svoj pripovedni dar je razvil Jurčič le v onih po ljudskih motivih posnetih delih, ki jih je razširil v daljše pripovedne tekste. Pravljica »Brat in ljubi« za tako obdelavo ni prišla na vrsto. Estetsko- umetniška podoba ter fabulativna razgibanost pravljice »Brat in ljubi« torej nista rezultat Jurčičeve umetniške in pripovedne zmogljivosti, marveč sposobnosti njegovega pripovedovalca. Zgolj tehnično-oblikovna priredba neke. po ljudskem pripovedo- valcu suženjsko posnete fabule umetniku sama po sebi ne nudi, mož- nosti, da zgodbo obdela po svoje, oziroma da jo razvije do take umet- jiiške višine, kakor bi jo bil sicer zmogel sam. Zadevno pravljico »Brat in ljubi« torej ne smemo smatrati v prvi vrsti za Jurčičevo, marveč za narodovo last. Oblikovalca iz ljudstva (t. j. nosilca folklore), ki z ljudsko snovjo živi, se v njej razvija, jo vsak dan čustveno in fantazijsko gnete, po- temtakem ne smemo enačiti z enkratnim, ljudsko snov v neljudski knjižni jezik formirajočim poustvarjalcem. V tej luči pa literarno-umetniško tekmovanje med Jurčičem in Marinčičem, na katerega v obliki ankete srednjim šolam poziva so- dobni folklorist, izgublja svojo upravičenost in smisel. (Podobno tudi oblikovno-estetsko vrednotenje Jurčičevega teksta z besedili ljudskih pripovedovalcev v Zgodovini slov. slovstva 1956, str. 126.) Kot ljudska je pravljica »Brat in ljubi« (v 2.redakciji Jurčičevi) sprejeta tudi v najnovejšo Bolharjevo zbirko Slovenskih narodnih pravljic. "Alojz Bolhar: Slovenske narodne pravljice 1952, 1955. 162 Božidar Raič in ljudske pravljice Na podoben način je zapisana in obnovljena tudi druga pravljica v Novicah 1859 z naslovom Bali n/* Ta pravljica je bila pri nas menda prvič zabeležena v Raičevi obnovi. Valjavec je v Nar. prip. u i oko Varaždina še nima, le kajkavska pravljica »Siromak sina vragu zapisal« je v naslovnem obsegu podobna Balinu.^" Kot prejšnjo, je Raič tudi to pravljico spravil v obliko knjižnega jezika (z nekaj dialek- tizmi). Da pa je vsebinsko pravljica Ijvidska, kaže prekmurska prav- ljica Madaj, ki sta jo zapisala M. Valjavec in Štefan Kuhar. Prvi jo je zapisal v Noršincih v Prekmurju in objavil v Kresu 1885^", Kühar- jeva varianta pa je izšla v Kalendari Najszvetejsega szrca Jezusovega za 1913.^^ Za ti dve varianti smemo reči, da sta tudi oblikovno ljudski: dikcija njunih besedil se sklada s sintakso prekmurskega govora. Tudi jezikovno odgovarjata narečju kraja, kjer sta bili zapisani. Varianti se motivno in v temeljnem fabulativnem ogrodju popolnoma ujemata z Raičevo varianto Balin, imata pa nekaj različnih in novih snovnih elementov; le-ti dogajanje nazorneje predočijo in napravljajo pripoved živahnejšo. Po Raiču zapisana varianta boleha na pravljični domisela nosti, nastavljeni pripovedni elementi so ponekod pomanjkljivo izpe- ljani (Balin se skuša znebiti le znamenja, prejetega z očetovo kletvijo, kupna pogodba z vragom pa ostane neupoštevana; Balin v peklu sploh ne vpraša po razbojnikovi kazni), drugod preskopi in pravljično nelo- gični (prizor v peklu, razbojnik se skesa, ne da bi zvedel za kazen, niti ne vpraša, ali je Balin pogoj izpolnil). Medtem ko je Valjavčeva va- rianta še epsko strnjena in nerazgibana, ima Küharjeva že pravljično stopnjevano zapletanje dogodkov (n. pr. sinovo poizvedovanje po oče- tovi žalosti, prepir med hudiči, prizor med Madajem in fantom). Prekmurska pravljica Madaj je po mojem mnenju služila kot fol- klorna predloga umetni obliki iste pravljice, ki jo je med prvo sve- tovno vojno napisal Fran Milčinski z naslovom Tolovaj Mataj.^^ Poleg naslova (Madaj — Mataj) si je pri njej sposodil tudi samo zgodbo. Večino snovnih elementov je vzel iz Valjavčeve variante. Nekaj snovnih prvin pa je vzel Milčinski tudi od Kuharja: prizor ^ peklu, obotavljanje hudiča s krstnim listom, hudiči mu grozijo z Madajevo posteljo, klečeči spokornik, metamorfoza: simbolični golob — duša, spokornik se spremeni v prah (to dvoje ima že Raič), dttše Madajevih žrtev v jabolka. Od Raičevega Balina si je Milčinski morda sposodil Lucifer ja, grožnjo z ognjem, vzdevek »tolovaj«, zunanji videz spokorjenega tolovaja (bolj zemlji podoben), kolikor ni teh elementov izbral samostojno po asociaciji. »Novice« 1859, str. 68. " Matija V a 1 j a v e C : Narodne pripovjedke u i oko Varaždina. Varaž- din 1858, str. 195. Matija V a 1 j a v e C : Madaj, Kres 1885, str. 502. Kalendar Najszvetejsega Szrca Jezusovega za 1915, str. 56. Fran Milčinski: Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, Ljub- ljana 1917. "* 165 Milčinski je posamezne fabulativne prvine razširil in vnesel vanje umetniško dognano pravljično slikovitost. Z grotesknostjo prizorov, po- življeno z rahlim humorjem, je dal besedi barvo in zvok, stavku melo- dijo in ritem. Osebam je vdihnil življenje, jih tipiziral ter njihova dejanja in reakcije nanizal s tako plastično stopnjevanostjo in čust- veno prizadetostjo, da učinkuje kot živobarvna slika. Ker se je tesno naslonil na ljudsko snov, smemo tudi njegovi pravljici priznati fol- klorni značaj, ker pa jo je po svoje stiliziral, jo moramo smatrati pred- vsem za umetno pravljico. Z internim podoživljanjem in preobliko- vanjem avtorja je v izbrušenih stilnih sredstvih dobila umetniško podobo. Raič, ki se je v tem času bavil izključno z jezikoslovjem in zgodo- vino, se je nabiranja in objavljanja pravljic 1859 bržkone lotil pod Miklošičevim vplivom: ta je 1858 pozval Slovence k intenzivnejšem na- biranju ljudskega blaga. Raičevi folklorni doneski oblikovno niso izdelani, vendar pa glede na vrsto kasnejših variacij iste ljudske snovi zaslužijo literarno zgodo- vinsko in folkloristično pozornost. Zusammenfassung BOŽIDAR RAIČ' VERHÄLTNIS ZUM VOLKSMÄRCHEN Božidar Raič, slowenischer Publizist und nationaler Förderer (1827—1886), hatte in der Zs. »Zora« 1852 das Märchen »Erbosajdanu und in der Ztg. »No- vice« 1859 die Volksmärchen »Neman in Beiana« (Neman und Beiana) sowie »Baiin« veröffentlicht. Der Vergleich von »Erbosajdan« mit der serbischen Va- riante »Baš-čelik« ergibt, wie dasselbe Märchenmotiv von der Unterdrückung des Schwächeren durch den Stärkeren eine verschiedene soziologische und weltanschauliche Fassung erfahren kann. Das Märchen »Neman in Beiana« ist trotz Raič' formaler Bearbeitung volkstümlich geblieben, weil es einen gemein- samen stofflichen Aufbau mit der Variante »Brat in ljubi« (Bruder und Ge- liebter), welche der Erzähler Josip Jurčič (1844—1881) in der Wiener Zs. Zvon 1870 veröffentlicht hatte, und mit den Texten noch lebender volkstümlicher Märchenerzähler aufweist. Volkstümlich ist dem Inimité nach desgleichen das Märchen »Balin«, welches mit der im Prekmurje (tJbermurgebiete) aufge- zeichneten Variante »Madaj« (von M. Valjavec in der Zs. »Kres« 1855 und von Stevan Kühar in Kalendar 191J veröffentlicht) als folkloristische Grundlage des Kunstmärchens^ »Tolovaj Mataj« von Fran Milčinski (1867—1932) gedient hat. 164