Izlet članov odbora RK na  Kozjansko
Čeprav je bilo zgodnje, prav mrzlo novcmbrsko jutro, so prihiteli vsi izletniki, tu pa nas je že čakal naš dobri, topli avtobus. V veselem raz-položenju smo posedli, se prešteli in odbrzeli v smer načrtovane poti. Sredi vsakovrstnih napotkov je na-stopil svečan izletniški obred, deli-tev »kačje sline«, katere se za čudo ni nihče branil.
Ob šoferju se jc kmalu pojavil še povabljcni humorist, naš stari znanec Oleg Križanovski, po partizansko Igor in začel stresati anekdotc in okro-gle šale, da so se mnogim zarosile oči od smcha, ki jc bil kar neverjetno nalezljiv.
Prva postaja na tem izlctu je bila tovarna Polzcla, kjer so po zabcljcnih ccnah prodajali nogavice in slično. To vse pa se že najde na polkah naših trgovin in še celo brez gncčc, kakršna jc bila ta dan v Polzcli. Med mnogc nakupovalce se je težko prerinil tudi Igor in spraševal prczaposlenc proda-jalke o tcm in onem. Zlasti ga jc zani-malo, če so tc nogavice malo znižane zato, ker imajo luknjc. Prodajalke so trdile, da lukcnj pa že nimajo. Potcm pa jih že nc bom kupil, jim odločno odvrne Igor, ker če nimajo lukenj, kako se bo pa obula. Po prodajalni sc je širil smch, saj je Igor postregel še s kupom pamctnih pripomb, na ka-tere pa prodajalke niso vedele odgo-
vora. Po mrzličnem nakupovanju se je prodajalna le izpraznila, mi pa smo se zbrali ob avtobusu in krenili zopet naprej, zdaj že številnejši, saj se nam je v Polzeli priključili še avtobus izlet-nikov pod vodstvom župnika iz Zal.
Naprej nas je pot vodila na Goro Oljko, seveda jc bila prav strma in
petjem pevci mladinskega pevskega zbora iz župnije Žale.
Zunaj pa je sijalo sonce, ki pa le ni bilo v celoti kos vsiljivemu mrazu, zato smo se vsi prav radi pognali v za-vctje našega toplega avtobusa in se v etapah spustili v dolino, tu pa poča-kali še vse ostale, nakar smo vsi sku-paj zasedli svoja stara mcsta in odbr-zeli k našemu novemu izletniškemu cilju - na Kozjansko, to je v Dobje pri Planini.
Prispeli smo v lepo, prijetno vasico Dobje, kjer domuje lep kulturni dom,
Rdeči križ ne bi bil to, kar je, če ne bi takoj priskočil na pomoč. To pot res le z avtobusom, kajti naš je bil manjši in zato kos tudi vsem hudim vzpeti-nam in še hujšim krivinam. Zahvalju-joč tej pomoči smo se vsi srečno pripc-ljali na znamenito izlctniško točko, kjer je lep planinski dom na Gori Oljki. Tu je 734 mctrov nadmorske višine, čudovit razgled po okolici in prelcpa zgodovinska cerkev z dvema turnoma. Vsakdo, ki je ljubitelj ne-omadeževanc prirode in njenih lepot, mora vsaj enkrat v življenju videti ta izletniški raj. Cerkev je zgodovinsko zaščitena vrednost, saj sega v dobo srednjega veka, kar izpričuje tudi njcna notranjost. V bogatcm orna-mentalncm siogu jc cerkev pravo bo-gastvo in v tem ambientu je župnik iz Žal priredil tudi krajši cerkveni obrcd, katerega so oživili s čudovitim
poln priznanj o dcjavnosti na širokem kulturnem področju. Pri vhodu v ta kulturni hram nas je gostoljubno pri-čakal domačin, gostilničar Hugo Salo-bir in nas počastil z dobro kapljico, kar se je še kako prileglo po dolgi vožnji. V dvorani pa nas je pozdravil njegov brat Franci Salobir, predscd-nik kultrunega društva in njegova živ-ljenjska tovarišica Jožica, učiteljica na osnovni šoli Dobje, katera sta poskr-bcla za pester kulturni, glasbeni in folklorni nastop. Vse to so izvajali domačini, zavedajoč se potrebe po razvoju turizma v tem kraju, ki je tako oddaljen od mestnih naselij.
O bogatem kosilu in prav tako bo-gati večerji pa raje ne bi govoril, kajti hudo je, čc se ccdijo sline, kar nam mnogim prcostanc ob današnjih astro-nomskih cenah. Zato raje povem le na kratko, da je bilo enkratno in toliko,
da je mnogim ostalo še za kakno ma-lico, kar pa je glavno, bilo je poceni.
Na krajši prireditvi so zaslužni člani Rdečega križa in prireditelji domačini prejeli nagradne značke, nekaj pa jih je podelil tudi župnik Tone Rojc. Celo naš humorist Igor je prejel značko iz rok župnika, čeprav je njegov večni konkurent. Župnik namreč ob po-grebnih svečanostih operira z duSami, Igor pa z ostanki teles in cako oba v kooperaciji vršita poslednje ceramo-nije na Žalah. Prisrčna vez pa doka-zuje, da je vsako združevanje koristno in prijetno, to pa dokazuje tudj ta uspeli izlet. Brez takih vezi, ki jih v današnjih časih šc kako pnmanj-kuje, bi bilo življenje prazno. Prav zato so vsi sodelujoči zaslužili prizna-nje in lep turistični nagelj.
Neradi smo ob zvokih ansambla, prijetne kapljice in sredi plesa zapu-stili gostoljubno vas, ter se prepustili v varstvo šoferju Janezu, ki nas je po prepletenih cestah in vozličih varno pripeljal domov.
Vseh 81 udeležencev tega izleta se prisrčno zahvaljuje vsem, ki so pripo-mogli k duhovni poživitvi. Vse ime-novati bi bilo preveč, nekaj jih pa le moremo, ker to resnično zaslužijo:
To so Rdeči križ Jože Moškrič-Ciril Nove Jarše in njegova predsednica Tončka Abina, prijetni gostitelji na Kozjanskem, lahko bi rekli kar dru-žina Salobir, župnik župnije 2ale Tone Rojc in humorist Igor, ki je bil steber veselega razpoloženja.
Za ta zapis se je skupno s Tončko Abina potrdil Oleg Križanovskij-Igor