Utva: Na dnu voda.                                            25
III.
Opevala sem v srečnih dneh mladosti vse, kar krasi življenja lepe dni . . . ljubezni tiho srečo, nje sladkosti in zdihovanje srca sred noči.
In tožno lira moja se glasi, polresna zdaj in polna zdaj  bridkosti, le redko dani glasi ji radosti. — Pomlad ta polna je jesenskih dni. —
Pa dajte brzih orlovih mi kril, polet duha bo višji in bolj čil — in srce upalo bo, verovalo ....
in vrne se v najvarnejši asil . . .
in vrne se v deželo idealov —
v pristan miru — z morja penečih valov.
M. P. Nataša.
tt
Na dnu voda.
a dnu voda,
na dnu globokega morja
trohni samotna krsta . . .
A v krsti tej,
oh, ljubček, glej,
so davni, težki dnevi
in ž njimi vse moje solze
nezdramno spe.
Na morje sije solnčni svit in ves moj svet je ž njim oblit. Ah, saj na dnu morja trohni samotna krsta, bridkostnih časov vrsta — črez nje kot bel labod mirno vesla ljubav moja.
Utva.