BREŽICE IN NJIH MESTNE PRAVICE DR. VIKTOR TILLER Brežice (165 m) leže sredi rodovitne Krško - bre žiške kotline ob levem bregu Save blizu izliva Krke in Sotle v Savo in so važno trgovsko in obrtno središče v Posavju. Mesto je oddaljeno 2'3 km od kolodvora, odkoder vodi glavna prometna žila skozi mesto in nato po mostu čez Savo in Krko do državne ceste Ljubljana—Novo mesto—Zagreb. V glavni ulici sto jijo tri cerkve, in sicer župna cerkev sv. Lovrenca iz 1. 1781., frančiškanska cerkev sv. Antona Padovan- skega s samostanom in podružna romarska cerkev sv. Roka, zgrajena okoli 1. 1740., dalje dvonadstropna uradniška hiša, dvonadstropni Narodni dom, župnišče, rotovž iz leta 1769., poslopje okrajnega načelstva, v stranskih ulicah pa meščanska šola, osnovna šola in javna bolnica. Glavna ulica je prav čedna. Na jugu jo zapira impozantni dvonadstropni Attemsov grad. O zgodovini Brežic in okolice imamo malo podatkov, zlasti o najstarejših časih smo slabo poučeni. Mesto samo hrani iz preteklosti le malo listin. In ni čuda, Brežice so bile v turških bojih in kmetskih uporih večkrat razdejane. V 10. stoletju in v prvi polovici 11. stoletja so spadale Brežice pod rajhenburško gospoščino, katere lastnika sta bila Viljem, mejni grof Savinjske marke, in njegova žena, blažena Hema iz rodu Breško-Seli- ških. Po moževi smrti je grofica podarila 1. 1043. svojo posest salzburškim nadškofom, ki so bili potem go spodarji Brežic do konca srednjega veka. Salzburški nadškof Konrad (1106—1147) je nanovo sezidal in utrdil brežiški grad, prvotno zgrajen najbrže že v Brežice 76 KRONIKA 11. stoletju. Za salzburškega gospostva se imenujejo sledeča imena za Brežice: Rein (I. 1241.), castrum (grad) Revne in Ravne (1. 1249.), Rayn (1. 1274.), Reyn (1. 1275.), castrum Raein (1. 1322.), mareht (trg)1 Ram (1. 1360.) in Rayn (1. 1443.). Rain = Rann = breg (dem. brežec) se tedaj omenja kot naselbina ob Savi, ki je v 13. stoletju najbrž tekla tik pod današnjim mestom. Najstarejše cerkveno središče med Savo in Sotlo je bilo brez dvoma v Vidmu ob Savi. Od te pražupnije se je že zgodaj odcepil vikariat v Brežicah, iz kate rega se je razvila še pred reformacijo samostojna župnija Brežice. Sprva je župnija pripadala oglejskim patriarhom, od 1. 1751. pa goriškim nadškofom in šele od 1. 1787. lavantinskim škofom. Prejšnjo župno cerkev sv. Lovrenca so sezidali salzburški nadškofje, ki so radi prihajali v Brežice in prebivali v gradu. Stara župna cerkev je stala na zahodni strani mesta nad Savo na ozemlju, kjer stoji danes Petanova hiša in Mestna hranilnica, okoli cerkve je bilo tudi po kopališče. V Brežicah se križata dve važni prometnici, Savska dolina in dolina Krke in Sotle. Blizu Brežic so se stikale Hrvatska, Kranjska in štajerska. Zato se je mesto že zgodaj razvilo v cvetočo naselbino z živahno trgovino in važno obrtnostjo in je postalo upravno, sodno in obrambno središče salzburškega posestva med Savo in Sotlo ter izhodišče koloniziranja breži škega polja. Brežice so imele najbrž že v 13. stoletju svoj magistrat in od 1. 1268. — če že ne od 1. 1178. — svojo civilno in kazensko sodstvo v okvirju mestnega pomerija, ki je bil zadnjič označen s kamni 1. 1764. 20 minut vzhodno od Brežic so stala vešala, kar do kazuje, da je mesto že tedaj imelo svoje krvno sodišče. Od 1. 1252. so imeli salzburški nadškofje tukaj svojo kovnico denarja (moneta de Rein). že v letih 1248. in 1253. se omenjajo Brežice kot sedež urada (offi- cium), 1. 1322. kot mesto (civitas), isto tako 1. 1329. kot mesto (oppidum).- Najstarejši ohranjeni mestni privilegij, ki ga je izdal salzburški nadškof Ortolf, je datiran z dne 18. maja 1. 1353. in se hrani v De želnem arhivu v Gradcu. Ta privilegij določa (med drugim): Mesto ima svoje sodstvo in svojega sodnika ter azilsko pravo: Kdor se ni pregrešil proti salz- 1 V pomenu civitas (mesto) ali oppidum (mesto). 2 Glej urbarja salzburške nadškofije iz 1. 1322. in iz 1. 132!)., ki se nahajata v Deželnem arhivu v Gradcu. Glavna ulica z Narodnim domom Glavna ulica z uradniško hišo burški oblasti in proti Brežicam, sme nemoteno bivati 14 dni v mestu. — Osem dni pred semnjema, ki se vršita o binkoštih in o sv. Lovrencu (10. avgusta), in osem dni po njih sme vsakdo svobodno tržiti v mestu. Mestni sodnik razsoja vse tožbe meščanov in plemičev; okoličani smejo tožiti brežiške meščane le pri mestnem sodniku. Meščani imajo pravico pro stega ribolova in prodajanja rib pod pogojem, da nudijo salzburškemu nadškofu in njegovem vicedomu ob bivanju v mestu dovolj rib. Nikdo ne sme v Bre žicah na drobno vina prodajati. Meščani-trgovci so prosti vsake mitnine in carine. Kdor je meščanu kaj dolžan, naj se pridrži v mestu toliko časa, dokler ne plača. Sploh naj mesto uživa vse tiste pravice in svo boščine, ki sta jih takrat imeli mesti Ptuj in Lipnica. Ptujsko mestno pravo je bilo zapisano šele 1. 1376. in je bilo poleg dunajskega najobsežnejše mestno pravo v tedanjih alpskih deželah. V njem nahajamo določbe zlasti glede trgovine, obrti in davkov, potem glede mestne ustave, uprave, policije, civilnega in deloma tudi kazenskega sodstva ter glede razmerja med deželskim in mestnim sodiščem. Brežiški mestni privilegij iz 1. 1353. sta potrdila salzburška nadškofa Pilgrim 1. 1381. in Bernard 1. 1475. Brežice so bile že zgodaj močno utrjene. Debelo in visoko obzidje in globok jarek sta mu bila v bran. Ohranil se je deloma še vzhodni zid; ob njem stoje hiše in 47 m visok vodovodni stolp v stranski ulici, ki teče vzporedno s podolgastim glavnim trgom, v drugi vzporedni ulici pa se je raztezal nekoč mestni jarek. Tudi severni zid je še deloma ohranjen. V njem je vzidana Predaničeva hiša. Mesto je imelo dvoje mestnih vrat, ki so jih I. 1750. podrli. Severna vrata so bila pri sedanji uradniški hiši (prejšnjem I. 1909. zgrajenem Nemškem domu), južna vrata pa pri gra du, ki je dobil, kakor kaže letnica nad grajskimi vrati, sedanjo obliko 1. 1548. L. 1493. je prišlo mesto z gradom vred pod oblast Habsburžanov3 in je bilo podrejeno celjski četrti. Celjska četrt, ki je bila po izumrtju celjskih grofov 1. 1456. ustanovljena namesto celjske grofije, je ob- 3 Ker se je salzburški nadškof Bernard zvezal s hrvat- sko-ogrskim kraljem Matijo (kraljem Matjažem), je moral odstopiti Ptuj in Brežice Maksimilijanu L, ki mu je bilo mnogo na tem, da utrdi položaj Habsburžanov ob meji. Ptuj je sicer prišel zopet pod oblast salzbur.ških nad škofov, 1. 1565. pa pod oblast Habsburžanov. KRONIKA 77 Glavna ulica z župno cerkvijo segala peti del tedanje štajerske.1 Novi lastniki Habs- buržani so dajali brežiški grad skupno z mestom in graščino v deželnoknežji fond različnim plemičem: v 16. stoletju Rajhenburškim grofom (Janezu, Juriju in Krištofu), Ivanu pl. Ungnadu, Gallu pl. Gallen- steinu i. dr. Obenem so mestu potrdili vse stare pra vice in naklonili novih. L. 1501. je cesar Maksimi- Ijan I. dal Brežicam pravico do lastnega grba, ki kaže nad tekočo vodo tri brda in v ozadju piramido. Tekoča voda pomeni Savo, tri brda bržkone dežele štajersko, Kranjsko in Hrvatsko, a piramida za temi deželami vzhajajoče sonce. Obenem je dovolil dva sejma in te denski tržni dan (v soboto). L. 1526. so Habsburžani zavladali tudi na Hrvat skem in Ogrskem. Od tedaj je zgodovina Brežic tesno zvezana s hrvatsko zgodovino in slovensko ime kraja nam je iz 16. stoletja ohranjeno v hrvatskih zgodo vinskih spomenikih. V 16. stoletju se je rabila veči noma edninska oblika »Brežec«. Isto obliko naha jamo največkrat v 17. stoletju pri Frankopanih, te danjih lastnikih gradu,- poleg množine »Brežci«. Oblika »Brežci« je torej starejša nego »Brežice« (izg. Brežce), kar priča tudi sedanja govorica okoličanov, ki pravijo »Brežci«. L. 1532. in v letih 1539. do 1554. so mesto radi grozeče turške nevarnosti nanovo utrdili. L. 1535. je nadvojvoda Ferdinand na novo potrdil vse privilegije, ki so bili izdani 1. 1353., 1475. in 1501.,3 1 Namesto te razdelitve je Marija Terezija 1. 1763. usta novila 5 okrožij s sedeži v Gradcu, Mariboru, Celju, Brucku in Judenburgu. 2 Med 1. 1634. in 1640. je kupil brežiški grad grof Vuk Frankopan Tržaški (t 1. 1652.), njemu sta sledila grof Jurij IV. (t L 1661.), brat junaka-zarotnika Franja Krsta Frankopana (t 1671), in Jurijeva hči Marija Julijana, vdova po grofu Abenspergu in Thraunu (t okoli 1.1696.). Jurij IV. in njegova vdova grofica Zofija, rojena grofica Forgach, in njuna hči Marija Julijana so od 1. 1657. do I. 1685. gradili prvotni enonadstropni frančiškanski sa mostan in sedanjo samostansko cerkev sv. Antona Pado- vanskega. L. 1696. so kupili brežiški grad grofje Attemsi, ki ga imajo še sedaj v posesti. Ignac grof Attems je I. 1732. dvignil samostan še za eno nadstropje. Po potresu 1. 1917. so zgradili na istem mestu sedanji enonadstropni sa mostan. 3 Zlasti je potrdil Brežicam pravico do lastnega grba, ker je bil tozadevni privilegij pogorel. 78 istotako 1. 1551. in 1553. in naklonil meščanom še pravico lastnega prevoza z brodom preko Save. L. 1567. so bile mestne pravice potrjene po nad vojvodu Karlu in 1. 1639. po cesarju Ferdinandu III. V drugi polovici 16. stoletja se je protestantovska vera hitro širila tudi po Brežicah, ki so imele tedaj svoje predikante: Vramec Anton (1577—1579), Lang, Kesselbrester (1585), Peter šalkovec (1587—1590). Stara podružna cerkev v šent Lenartu (nasproti ko lodvora) je bila tedaj edino katoliško svetišče v tej pokrajini. Sedanja podružna cerkev Božjega groba v šent Lenartu je bila zgrajena 1. 1840. Iz mestnih zapisnikov od 1. 1585. do 1. 1561., ki jih je preiskal univerzitetni profesor dr. Metod Do lenc, je razvidno sledeče: 1. mesto se je tedaj uradno imenovalo »Rain« in je bilo podrejeno celjskemu upraviteljstvu; 2. notranji svet »štirih« in »dvanaj sterih« je izvrševal sodstvo v civilnosodnih in kazen skih zadevah pod predsedstvom mestnega sodnika in s sodelovanjem mestnega pisarja; 3. mnogo sodnih obravnav se je vršilo v slovenskem jeziku; 4. v za pisnikih z dne 30. maja 1586 in 30. maja 1603 so se imenovali mestni sodnik in notranji svet z mestnim pisarjem vred »magistrat«; 5. od 1. 1646. se je mestni sodnik imenoval predsednik, oziroma oskrbnik. Mestne pravice so nadalje potrdili cesar Leopold I. 1. 1659., Jožef I. 1. 1706., Kari VI. 1. 1718., Marija Terezija 1. 1744., Jožef II. 1. 1784. in Franc 1. 1. 1811. Jožef II. je potrdil tudi volitev mestnega sodnika, 4 sejme na leto in mestni grb. Pozneje je dobilo mesto pravico še do 2 sejmov, tako da ima od konca 19. stoletja 6 sejmov, in sicer 14. februarja, ponede ljek po sv. Florijanu (4. maja), na dan sv. Antona Padovanskega (13. junija), na dan sv. Lovrencija (10. avgusta), na dan sv. Lenarta (6. novembra) in 19. decembra. Tržni dnevi so ob sredah in sobotah, ob sobotah tudi svinjski sejmi. Oglejmo si natančneje še gospodarske in narodne razmere v Brežicah v zadnjih sto letih! Brežice so bile že od nekdaj znamenito mesto radi svoje lege ob Savi in na križišču važnih cest (Zidani most— Brežice—Zagreb in Ljubljana—Novo mesto—Breži ce—št. Peter pod Sv. Gorami—Poljčane—Slovenska Bistrica—Maribor) in radi dobro obiskanih sejmov. Leta 1862. se je otvorila železnica Zidani most— Brežice—Zagreh—Sisak, ki je postala v Jugoslaviji del glavne železniške proge Ljubljana (Maribor) — Zidani most—Zagreb—Beograd. L. 1890. so nekateri narodno zavedni možje ustanovili Brežiško čitalnico, 1. 1895. Posojilnico, 1. 1904. pa Narodni dom in Bre žiškega Sokola. L. 1906. je bil zgrajen železobetonski most čez Savo in Krko, ki je velikega pomena za Grič — kopališče ob Krki KRONIKA STATISTIČNI PODATKI BREŽIC Leto 1785 1798 1810 1817-19 1850 1869 1880 1690 1900 1910 1921 1931 Velikost ha — — — — — — — — 303 159 113 163 Število hiš 98 120 147 127 — 133 130 126 135 128 131 150 Prebivalci — — 749 677 674 925 996 1058 1164 1269 1138 1229 Slovenci — - — — — — — — 391 430 951 1184 Srbohrvati — — — — — — — — — — 30 14 Nemci — — — — — — — — 723 777 129 24 Drugi — — — — — — — — 50 62 28 7 Frančiškanska cerkev promet Brežice—Novo mesto in Brežice—Samobor— Zagreb.1 L. 1915. so dobile Brežice kanalizacijo, vo dovod in električno razsvetljavo. Cerkveni jezik je bil že pred svetovno vojno slovenski, ker je slovenska mejna občina Zakot — danes Brežice-okolica — tvo rila z Brežicami skupno župnijo. Nasprotno pa je bila občinska uprava do prevrata kljub naporom odličnih slovenskih mož v rokah Nemcev, ki so I. 1908., da bi tem laže zmagali pri občinskih volitvah, zmanjšali skoraj za polovico površino mestnega pomerija. šele novembra meseca 1. 1918. so prišle po potresu dne 23. januarja 1917 hudo prizadete Brežice v slovenske roke. V Jugoslaviji se Brežice v narodnem in gospodar skem oziru hitro razvijajo. Medtem ko je imelo mesto 1. 1910. od 1269 prebivalcev 430 Slovencev in 777 Nemcev, je imelo 1. 1921. od 1138 prebivalcev 951 Slovencev, 30 Srbohrvatov in le 129 Nemcev, 1. 1931. pa od 1229 prebivalcev 1184 Slovencev, 14 Srbohrvatov, 24 Nemcev in 7 drugih. Zaradi svoje izredno ugodne lege ob glavni železniški progi so postale Brežice najznamenitejši kraj v spodnjem slo venskem Posavju in važno mesto Dravske banovine. 1 Do 1. 1906. sta posredovala promet med Brežicami in Kranjsko dva brodova, in sicer brežiški brod med Bre žicami in Krško vasjo, čateški brod med Brežicami in Čatežem. VIRI: Časopis za zgodovino in narodopisje. Ma ribor: Medved : Predavanje o zgodovini brežiškega me sta in okolice. L. V. 1908. I lesi č: Brežice, Solčava. L. XVIII. 1923. Kos: K postanku urbarjev iz 1. 1309 in 1. 1322 za salzburško posest v Posavju. Kovačev zbornik. L. XXXII. 1937. Dolenc : Pravne razmere v Brežicah od 1. 1585—1851. Ljubljana 193(i. Ponatis iz Zbornika znanstvenih raz prav pravne fakultete. XXII. Ljubljana 1936. Gruden : Zgodovina slovenskega naroda. 1.-6. zvezek. Celovec 1911—1916. J a n i s c h : Topographisches Lexikon der Steiermark. I—III. Graz 1885. Kos : Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. I—V. 1902 1928. Kos: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. I Ljubljana 1933. Prekmurje. Zgodo- 1928) K o v a č i č : Slovenska Štajerska vinski opis. Ljubljana 1926. Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije. (1228- ob 7001etnici njene ustanovitve. Maribor 1928. Krajevni leksikon Dravske banovine. Kronike: občinska, župnijska, franči škanska in šolska. L a p a j n e : Politična in kulturna zgodovina Štajerskih Slovencev. Ljubljana 1884. M a 1 : Zgodovina slovenskega naroda. 7.—14. zvezek. 1928-1932. 1934- 1936. Mayer: Geschichte der Steiermark. Graz 1898. Melik: Zemljepis Slovenije. I. in II. Ljubljana 1935 in 1936. M e 11 : Grundriss der Verfassungs- uiid Ver\valtungs- gesehichte der Steiermark. Graz 1929. Orožen : Gradovi in graščine po narodnem izročilu. I. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje 1936. Peinlich: Die altere Ordnung und Verfassung Stadte in Steiermark. Graz 1889. Pirchegger : Geschichte der Steiermark. L— Graz 1936. S c h m u t z : Historisch - topographisches Lexikon Steiermark. Graz 1822—1823. S ii d s t e i e r m a r k : Ein Gedenkbuch. Hausmann. 1925. W e n g e r : Die Stadtanlagen der Steiermark. Graz 1932. Zahn: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Graz 1893. Zahn: Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark. L—III. Graz 1875- 1903. Zbornik za umetnostno zgodovino: P o k o r n : Begesti kostanjeviškega samostana pri Krškem. X. Ljubljana 1930. der III. der Graz KRONIKA 79