Knjiga Slovenska V XIX. veku. Matija Vertovec (1784—1851) kdo je bil in kaj je spisal slovenski, to je povedano v Jezičniku XVI. 1. 1878 (str. 60—71), in JHiliael Verne (1797—1861) v teni istem letniku (str. 72—83). Jožef Poklukar r. 16. apr. 1791 v Gorjah, posvečen 1816, škofov kapelan, učeuik nravne v Gorici in Celovcu, potem profesor duhovnega pastirstva v Ljubljani, kanonik, u. 7. marc. 1866. — Spisal je a) Duhovno Pastirstvo, ktero je bil pričel slovenski zlagati Juri Zupan (r. 2. apr. 1784 v Zaspih, mašnik 1807, profesor in ravnatelj semeniški, korar, u. 10. nov. 1857 v Ljubljani), po kterem se je mnogo let učilo, ktero je pa — v lastnih oblikah in izrazih — ostalo rokopisje. Priobčil je Prof. —r b) po Novicab na pr. 1. 1845 št. 29 — 31: Prilike ali primere (resnici, laži, nedolžnosti, modrosti, prevzetnosti, bahariji, sovraštvu, ponižnosti, ljubezni z njenimi blagricami in rajskimi prebivavci); 1. 1847 vže z nekako lastno pisavo: Prošnja farmanov do sojiga fajmoštra (str. 3 — 198) o potrebnosti šole in šolskega olikovanja itd. — L. 1849: Kako dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga pravopisa slovo dali (str. 8-75), kjer svgtuje pravopis — v treh vladinah brez sneme, namreč: BPiši tako, kakor omikani Ijudje sploh govore, ali kakor slovna (gramatika) izrekovati ali brati uči; ko je pa izreka kake čerke v ti ali uni besedi nerazločna, jo piši s tako čerko, ki jo pri nje izviru, ali pa pri nje sklanjanji slišiš; in če se primerijo take imena ali besede, ktere ljudstvo razno izgovarja, boš prav storil, ako vselej to izvoliš, kar je meči ali lepoglasneje". — Temu nasproti jo zapoje Podlipski v Sloveniji 1. 30: BSmešnica in resnica"; v Novicah 1. 20 pa odgovori v dokaj resnem spisku: Pišimo kakor smo pisali! — BVredništvo Novic ni prijatel abecednih rečf, ker zdej in vselej je bila naša želja: le delati, delati, in knjige, ki jih tako silno potrebujemo, pisati. De smo vzeli tako obširin sostavek gosp. —r v Novice, srao storili to le iz visociga spoštovanja do za slovenšino mnogozasluženiga gosp. — r, de nej svet presodi njegove misli. Daljniga govorjenja ne bo več v Novicah v tem, kakor de bomo po dani obljubi eno pesmico v nasvetovanim pravopisu natisniti dali". — To se je zgodilo v prikladi k 1. 22 v pesmi nLavdon" z obširnim odgovorom Poklukarjevim (Vid. Jezič. XII str. 19. 20). L. 1850 je spisal prof. Poklukar jako čvrsto in podučno razpravo v Novicah (str. 99—110) z naslovom: Od oinike slovenskiga jezika. BBilo je to pojasnjenje povirno v nemškiin jeziku izdelano in nemškimu časopisu namenjeno; ker ga pa častita vredija ni hotla v natis dati, smo ga izročili Novicam v slovenskim jeziku". — Začetek se glasi: nŽe pred nekaj časam je bil v Ljubljanskitn nemškim časopisu en sostavik na svitlo dan, v kterim nek pisavec iz Čateža pod naraiko in pretvezo, povzdigo slovenskiga jezika pospešiti, z naglo spremenjenim obrazam čez oiniko tajistiga svojo sodnjiško palico zlomi. ,,Rebus in arduis aequam mentem servare memento!" to je: ,,Pomni v protivnih rečeh, de pokoj duše ohraniš!" srao po besedab pevca sami sebe opominovali, ko smo z globoko nejevoljo to visoko učeno, z greškim imenstvam potreseno čerkarijo brali. Ne trohe nismo mogli dvomiti, de se bodo sinovi Slovenije eden pred drugim skušali, temu zakritimu protivniku njegovo čelo izbrisati in sramoto našimu jeziku, od njega storjeno, pred ravno tistimi bravci, pred kterimi je dan zagledala, zopet v tamo pognati. Tode zunaj kratkiga odgovora v Ljubljanskinc časniku nam dosedaj še nobeno natankniši odslovilo ni na vgled prišlo. — Kaj tedaj? Ali v resnici tako slabo stoji z našim jezikam? Ali je res tako vse olike prazin, de bi se njega in njegoviga učenstva skoraj sramovati mogli? itd. Velika bogatost in mnogoterost, ki jo slovenski jezik v končnih zlogih ali izhodih svojih imen itna, to delo (domače imenstvo — terminologijo) zlo polajša, in stori, de se tudi nar manjši zakloni in zapoge (Nuancen) zaumenov z ravno tisto besedno korenino naznaniti zamorejo. V dokazo tega in v poljubno rabo spodej (v dokladi k 20. listu) en par izgledov podverstimo" — v treh glagolih: dati, vzeti, pisati — po njih koreninah slovenski in nemški na pr.: Pis, pisek, pisaj, pisje, pisilo, pisnost, pisljivost, pisalo, pisava, pisatelj, pisar, pisač, pisarun, pismo, pismar, pismarstvo itd. itd. L. 1851 je dal po Novicah (1. 27) in po Danici (1. 29 in 1853 1. 17) razglasiti: Naznanilo prihodnje izdaje noviga, občno-slovanskiga, zraven tudi nemškiga, francoskiga in laškiga, in po dopustljivosti okoljšin tudi vesolniga ali celosvetniga alfabeta s priloženo kratko predlago samiga slovenskiga v poskušnjo . . . Ker je to naznanilo z doklado slovenskiga alfabeta v poskušnjo ne le Slovencam, ampak tudi vsim drugim Slovanskim naiodom in verh tega tudi Nemcam, Francozam in Laham namenjeno, je moglo po tim takim v nemškim jeziku pisano biti, in se dobi pod naslovam: 15* c) Ankiindigung eines nachst zu veroffentlichenden allgemeinen lateinischslavischen, zugleich deutschen, franzosischen, italienischen und eventuell auch eines Universal- oder Welt-Alphabetes mit Beigabe eines Brevi-manu-Vorschlages des slovenischen Alphabetes als Probe. Von Joseph Poklukar, Domkapitular an der Kathedrale zu Laibach, emerit. k. k. Professor der Theologie. Laibach 1851. 8. 42. Ign. v. Kleinmayr. Poslal je tega dela nekaj na ogled v Monakovo, nekaj v Moskvo, ali od nikoder nikakega čisla! — Sara je vedno preminjal, popravljal — in 1. 1860 stori, da je 1. 34 prva, 1. 48 druga in 1861 1. 5 tretja -Poskušnja novih domestivnih čerk za slovenski alfabef prišla na svetlobo, toda brez vspeha. Prvo poskušnjo spremlja vredništvo z opazko: -Prošnji častitega g. pisatelja, bivnega profesorja, iskrenega Slovana, ustreči, da bi se njegov predlog slovanskemu svetu razglasil, je današnjemu listu priložena doklada z nazočimi opomki. Gosp. pisatelju bo prav ljubo, ako zvedeni možje svoje misli v Novicah ali drugih slovanskih časnikih o tem predlogu razodenejo". — Drugo poskušnjo pošilja med svet že samo z besedami: ,,Da ustrežemo posebni prošnji g. iznajdenika novih čerk, smo priložili današnjim Novicam nov in zadnji predlog (str. 383)". — Na to drugo poskušnjo oglasi se vendar v Novicah 1. 52 vsostavku: -Ozir na dozdanje slovenske alfabete — dovzete in ponujane" pisatelj BAbecedar", češ, prepozno je misliti na vpeljavo le nekterih donaestivnih čerk, če še toliko ugodnih, ker nam že terka na duri ves drugi alfabet, Slovencom skoz in skoz nov od konca do kraja — Cirilica itd." (str. 417). Novice so si o tej priliki drznile poslednjo prošnjo: _Naj nam verjamejo častiti gospod, ki nas hočejo osrečiti z novimi čerkami, da vse njih prizadeve bojo brez uspeha, ker noben slovansk časnik še ne omenil ni njih ponudbe, in da vsi veliki stroški, ki jih darujejo blagi rodoljub abecednim poskušnjain, bi bili velika velika dobrota domovini, ako bi ta dnar obernili po kaki drugi poti slovenskemu slovstvu v prid, ki bi njih ime zapisalo v zlate bukve domorodcov naših na veke!" — Ali tudi ta dobri svet je bil zastonj! L. 5. t. 1861 je Jožef Poklukar, korar stolne cerkve v Ljubljani, bivni c. k. učenik moralne in pastirske vednosti, na svoje stroške pridejal še tretjo poskušnjo — s pristavkom: _de bo omenjeni alfabet (delo več ko 30letniga preiskovaDJa) po naši smerti v Ljubljanskim Muzeju pod imenani: nAllgemein Slav. und Universal- oder "VVeltalphabet" s priklado Analitike in Sintetike lat. alf. vred dobiti; in ko bi se od kake Akademije ali kogarkoli želje po njega sprejemi oglasiti vtegnile, za tri tavžent gold. Avstr. Velj. oddati; ktera znesnina je vsa v zalogo dobrotnih naprav namenjena (Gl. oporoko v Danic. 1866 str. 68)". — V pridejanih Opomkih odgovarja -Abecedarju" ter jih sklepa s pomenljivimi besedami: »Operti torej na zaupanje, de za mrakam pride še kak dan, in de dostojniši in istinoljubniši sodniki v temu delu ne bodo saraih poraot in zmešnjav iskali, in torej tudi ne samiga mraka najdili, se nismo mudili, še tretji in zadnji natis te poskušnje spisati, in ga častitim bravcam v blagovoljen spregled podati". Nekdanji učitelj in poslej prijatelj Slomšekov (Jezičn. XXIV str. 10) je vsled dopisa Djegovega Ijubljenca — Fr. Kosarja — v Zg. Danici 1850 št. 7: Dopis od Savine — od treh slabih znamenj med Slovenci (3. de se nam je stari abecedni ali čerkini prepir zopet v slovenske časopise vrinil itd.) — spravil se celo na Pegaza ter je d) v Zg. Dan i ci št. 9 piiobčil pesen: Gospodu K—. pri Savini iz Ljubljane. Nej Ti Dragi pri Savini! nej Ti znano bo, De besede iskra vsakikrat mi šine, Kader piše kol' jo Tvoje bratovsko pero, Eakor blisk u sčrca mojga globočine. Oh, zakaj nek uladijske morajo mejd Zmirej še ločiti nas od tacih svatov, K' z nami jih edinjo jezik, vade in sercš — Oh nar blagši in nar ljubši naših bratov! — 0 Slovenia! razumen bil je tvoj okus, Sine vse streniti v eno opasilo, In po tem zidati vsoko — vnitis viribus! — Ali oh! — de zvezda ti — ne sveti milo! — Kar je v spisku: BOd omike slovenskiga jezika" po latinskem pesniku: Rebus in arduis aequam mentem servare memento — povedal slovenski: Pomni v protivnih rečeh, de pokoj duše ohraniš; — toje različno spreminjal ter na svetlo dal v Danici 1851 1. 52. — Ker je raož, toliko let profesor duhovnega pastirstva, prevelik vpliv imel do duhovnov slovenskih, ker se je v slovenščini dokaj poskušal in je mnogim vtisnil svoj značaj, in ker se vprav v pričujočem sestavku po Djegovem prostem pravopisu kažejo njegovi duhovni nazori, naj se tu ponatisne: Pomni, ko protju se braniš, de pokoj duše ohraniš. Ti, ki prebivavic si sovzne doline, k' te usakomnoge protja in terplenja tarejo, in le prerade k nepoterpežlivosti in serdu ženejo: pomni de serd in nepokoj nič ne pomaga, ampak le terplenje kupiči in k nespodobnimu obnašanju ali clo krivičnimu djanju zapelje. Torej: Pomni, ko protju se bran'š, de dušno mirnost ohraniš. — Ti, ki z jezično ženo prebivaš, in za usako dobro besedo po deset bodečih dobivaš: Pomni, vihro navskriž z ravnomernim pokojem vkrotiš. — Ti, k' pijanca za spruga imaš, in z njim vedno u kregu in prepiru živiš: Pomni, k'prepir se budi, de pohleven glas serd ohladi. — Ti, ki soji gospodi z zvestobo strežeš, pa od uje vedno nevšečnost in grenke primke prejemaš: Pomni, če tcža teži, de preteža še težji jo st'ri. — Ti, ki po dovžnosti podložne svariš, in njih napake kaznuješ: Pomni, ko druge ozdravljaš, de sam seb' miru ne ustavljaš. — Ti ki med tunjem prebivaš, in hinavske sosede ali tovarše imaš: Glej, pot med tunjem edina, de pravaje in varna stopinja. — Ti, ki prilizovavca zapaziš, ki je, po reku pregovora, spredej te gladu, zadej pa praskav: Pomni, če studiš tud' djanje, de oseba poštvana ti ostane. — Ti, ki memo usociga gospoda greš, ki ti sedej še klobuka ne perzigne, desravno je nekdej pod tabo abecede se učiv: Pomni, četoteboli, dena sveti tok šega je vse dni. — Ti, ki nepristojn* in vidno po veči sreči hrepeniš; pa vunder le malo ali nič ne dosežeš: Pomni, de sreča mu vpiše, kter nepohlevno jo jiše. — Ti, ki dvomljive pravice zavetješ, in zavoljo njih pravdo počneš: čuj, de le vu r'snično vestno spričvanje up da, in pokojno ti spanje. — Ti, ki usak dan u tedni nedeljo praznuješ in nepokojno na tuje duri terkaš: Pomni kar pratka uči, de černih u tedni je šest dni. — Ti, kiu dovžnostih poklica marljivo se trudiš; pa vunder nepozuan in pozabljen ostaneš: Pomni, če sreča se skriva, de mat' nje ti v sercu prebiva. — Ti, ki drugim dobrote skazuješ, pa v zahvalo le pelin prejemaš: Pomni, če pokoj 'maš s'boj, de v obrajtvi cev svet bo pod t'boj. — Ti, ki pod jarmam bolezni zdihuješ, k' te bolečine mučijo ali rane pečejo: Pomni terplenja de ni, ko ga dušna krepost ne vkroti. — Ti, ki te zadnja boleziu objiše, in se ti noč pred očmi že deli: Pomni k' tu noč dozorf; de gor' večni se dan zasviti. e) Govor od znamnja prave keršanske čednosti. Spisal Jožef Poklukar, korar, bivni c. k. učenik bogoslovne devstvine in pastirske vednosti. V Ljubljani 1859. 8. 41. Nat. J. R. Milic. — Po reku: V tem bodo vsi spoznali, da ste moji uCenci, ako bote ljubezen imeli med seboj (Jan. 13, 35) — skazuje, da je ljubezen do bližnjega to gotovo znamnje. f) BUčiteljski Tovarš" 1. 1862. je prinašal spis: Imenozlaga (etymologie) farnih vasi na Kranjskem — po iraeniku ljublj. škofije leta 1859 — str. 11 do 292: Adelsberg Postojna — Suhorje, kjer se je nagloma ustavil. Vzrok terau je bil, da je J. Poklukar v tem razlaganji svoje muhe lovil in vedel se kakor Pater Marka Pohlin v prejšnjem sloletji. Proti takcmu razlaganju se oglasi Fr. Levstik v No- vicah 1862 1. 27—34, kjer mu naposled še na njegovo trmasto oporekanje ali na njegov zapominj v Tov. kratko pa krepko pove: ^Jezikoslovstvo dan denes ni več slepo ugibanje, ampak vednost, in nova slovenščina stoji na podlagi stare itd." L. 186G str. 100 omenja BUčit. Tovatš" smrti in pogreba obeh Jožefov Poklukarjev (Danic. str. 61. 68), korarja in fajraoštra, ki sta oba bila velika prijatelja slovenskemu šolstvu. Na grob obeh stavi ,,Tovarš" njima v spomin, drugim pa v posnemo lastnoročni spis, ki so inu ga ranjki g. korar že pred nekaj časom v natis poslali (nasprot vošilcu: Sit ei terra levis): Kratke vošila za mertve. Slava (hvala in slava — večna slava) Djegovemu spominu! Slava in hvaležnost njegovim visokim zaslugam! Njegov spomin bodi blagoalovljen! Bog mu poverni po obilnosti njegovega zasluženja! Bog dodeli njegovemu dubu večno luč! Bog daj njegovi duši večni pokoj! Bog mu daj večni raj! — Na veke naj slovi njegovo ime! Naš odmen je: ločiti se; naš up: zopet viditi se. Kader se tukaj doli zam rači, se tamkej gori zasvitli. Ko zemska tukej neha straža, se rajska tam odpre tolaža.