C. kr. zavod za višjo vzgojo dohovniko? na Dnnaji. V. Premil. gosp. kaezoškof dr. Mihael Napotaik. (Dalje.) Koajice, zlate Konjice! Vaše prealavao ime avetilo ae bode aa vekov veke v zgodoviai aaše Lavaatske zgodoviae, ker vas je doletela preredka sreča, da ate ataroalavaej našej škofiji 54. a mestu Mariborakemu tretjega kaezoškofa dale. Ne v kaežjem gradu Koajiškem, ae v kraaaem trgu Koujiškem, ae v kakšaem gradiču zuaaj trga, ae — v priprosti kmečki hiši atarodavae aadžupaije Koajiške tekla je zibelka aašega mil. kaezoškofa Mihaela. — Ako jo po državai cesti mahaeš iz Koajiakega trga proti Slov. Bistrici, zapaziš proti vzhodu, kako da ae cesta polagoma iz doliue vzdiguje v kreber, dokler se pičlo uro hoda od trga ae zavije za košato šumo. Brdo, ki ti zakrivlje dalaji razgled v veliko Tepaajako ves, zadajo aadfare Koajiške, imeauje ae TepaBJaki vrh. Skrajai hiši v tej po brdili raztrošeai veai pravijo od aekedaj že pri Lipiikib. V tej pošteaej kmečki hiši zagledali so Baš mil. kaezoškof kvaterai petek, dae 20. aeptembra leta 1850 luč sveta. Kmečki botri aesli so jih v cerkev sv. Jurija v Koajicah, da so jim tadaaji vikarij Koajiški, sedaj čaatai korar Lavaatake škofije, preč g. Tomaž Rožaac podelili sv. krst na ime Badaaaugelja sv. Mibaela. Tako iz vode ia sv. Duha prerojeaega Miaaela priaesli so botri aazaj ajegovim oarečeaim roditeljem. ki ata oba bila iz Tepaajake veai doma. Oče Jurij Napotaik, p. d. Lipak, ki še živijo, bili ao pri Kolariči doma, a mati Neža, ki že 5 let pri sv. Aai Bad KoBjicami v hladaem grobu počivajo, rodili so se pri Solarji. Komaj 22 let stara prižeaili so ae kot pošteBo kmečko dekle k Lipaku na Tepaajakem vrhu, a le prehitro poatali 80 tam vdova z dvema malima aiakoBia. Ce sv. apostol Pavel v svojem prvem Hstu do ljubljeaega učeaca Timoteja že aploh daje avet mlajšim vdovam, da aaj ae može, otroke rodiH-ajo, gospodiajijo (5. pogl. 14 v.), koliko bolj je to potrebno bilo tej mladi vdovi Jeravšekovi (tako so se pisali po svojem prvem možu) aa tako obširaem ia težavaem kmečkem domu ali gruatu. Pri tem vedela je tnlada vdova pravice siakov svojega rajaega moža, kar je bilo Bajveč mogoče dobro okovariti. Naš sedaaji mil. kaezoškof, ki ao prvorojea sia drugega zakoaa, so aekako podobai alavaemu kaezoškofu Krškemu dr. Wiery-u, katerih življeaje smo v III. odatavku tega apiaa popisali, ki so bili tudi prvorojeaec, pa še le tretje žeae ajihovega očeta. Pri Lipakovih aa Tepaajekem vrhu, kjer ao imeli že hčerko Nežo, dobiliao s časom še Mico, Fraačeka, Ančko ia Jerčko, ki je pa še zelo mala umrla. Umrl je tudi Franček, prvorojeaec prvega zakoaa, med tem, ko se je ajegov brat A. Jerovaek že pred 20 leti aa dobro kmetijo v Sloveajebiatriški fari prižeail. Mlajši Fraačišek iz II. zakoaa, prevzel je pred leti Lipakovo domačijo ter je bil kmalo potem aamesto avojega že priletaega atrijca Šimoaa Napotaika, p. d. Kolariča izvoljea za cerkveaega ključarja toliko obširae aadžupaije Koajiške. Ueatre aašega mil. kaezoškofa izvolile ao si pa vse tri deviški ataa, katerega akrbao aegujejo pri svojem vdovem očetu aa ajih lastaem poseatvu v Tepanjski okolici. Ce povem, da očetovega že omeajeaega brata Šimoaa, starejša hči Neža kot seatra Roza vzgledao deluje že 29. leto v redu sv. Viaceacija Pavlaaakega, sedaj v Mariboraki bolaišaici, ajeai brat Fraace pa kot č. o. Leopold Napotaik 5 let kot duhovaik — redovaik av. Beaedikta aa samostaaaki lari sv. Lamberta aa Goreajem Štajarakem, potem bo aleherai mi pritrdil, da je to vzgledaa aiša, ki ae vživa zaatoaj avojega dobrega aloveaa pri dalajih kakor bližajib aosedah. Ako bi me pa kdo vprašal, zakaj da te podrobaosti tukaj priobčujem, povem mu, da aem zadajie z veaeljem bial poročilo, ki je pravilo, kako sta bila čast. brat duhovaik ia seatra auaa oba s Fraacoskega v Rimu aavzoča, ko ao av Oče tovaej-le ajuaega brata mučeuca Jaaeza Gabrijela, duhovaika družbe sv. Viaceacija Pavl. slovesao prišteli vzveličaaim služebaikom božjim. Poročevalec ai pozabil omeaiti, da druga seatra, ki je auaa aa Kitajskem, kjer je ajea vzveličaai brat svojo kri prelil za sv. vero. ai mogla pra vodobao k tej avečaaoati dospeti v Rim. Kar sem jaz rad zvedel, o tem aodim, da bodo drugi tudi radi kaj zvedeli. Ker stariši, če so še tako skrbui, ae morejo otroka vedao aa rokah aoaiti, zlaati na kmetih ae. kjer doatikrat človek ae vp, /a katnro delo bi poprej prejel, tam je treba dete tem bolj goreče ajegovemu aagelju varhu pri- poročevati. To ia ae vec atorili so raajka mati našega mil. kaezoakofa vestno vsako jatro ia vsaki večer. Pokazal je pa tudi zvesti aagelj varah avojo službo prav očivestao, ko je rešil aašega škofa iz velike smrtae aevaraosti, v katero jih je bil že kot otroka zlobai koaj sivec spravil. Samemu aagelju varhu skrb za otroke prepušcati pa tudi ae gre, to vaaki razume, stariši morajo otrokom tudi peatera ali nvaru6ev" priskrbljevati. Poeetao ali Ijadako šolo obiskovali so aaš mil. kaezoškof v Koajicab, kamor ao imeli blizo do eae ure boda vaaki dea. Prveace brati učili so aamesto bolaega učitelja (Bablerja) ovodobai vikarij 6. g. Šim. Craoša, sedaj župaik F^išečki. V višjem oddelku bili so jim tudi kateket. ki vejo še sedaj o bistri glavi ia blagem srcu tega svojega vzoraega učeaca pripovedovati. Druga priča aam je poročala, kako prisrčao da bo aaš sedaaji kaezoškof prosili svoje ljube stariše, da bi jih v Celje v šole dali, ker že takrat kazali so prav posebao veselje do dubovskega staaii. 06e Lipak zaprežejo dragi daa po Mihaelovem godu 1 1862. sivca, ter peljajo svojega 121etnega siaka v Celje v četrti razred tadaajih glavaih šol, kjer ao se mladi Hiha aemškerau jeziku tako hitro privadili, da so leta potem v prvi latiaski aoli že skoraj vseh 67 svojih aošolcev prekosili. V šolakih poro6ilih gimaazije Celjske od leta 1871. vidimo ime Napotaikovo svetiti že aa čelu vseb uoeacev vse viaje gimnazije. Prav blizo stal jim je ajibov rojak ia verai prijatelj g. J. Pukl, (Sloveacem dobro zaaa rodoljub na Duaaji) potem še 6 drugih odličajakov ia 19 učeacev, ki so prav povoljao zvraili osmo latiasko šolo. Gotovo ai mala reč med tolikimi zavzemati prvo mesto. Ravao tako sijajao doatali so izpit zrelosti dae 12. avgusta 1871. Ker so s svojimi stariši vred od mladih dai gojili željo, postati duaovaik, zato brez dolgega premišljevaaja vložijo avojo poaižao prošajo aa preč. ka. šk. ordiaarijat v Maribor za sprejem v dubovaišnico Mariborsko. Bili so tudi kmalo sprejeti. A ko dae 1. oktobra leta 1871 pridejo v Maribor, da bi vatopili v bogoslovje, zvedo aa splošao začudeaje, da morajo takoj v Celovec, kjer bodo aameato kajig aoaili puško, a aamesto talarja, vojaako sukajo. Kako da je tako prišlo, povemo prihodajie. Daes sklenemo s tem. da božja pota so res čadaa — 6e dostikrat aam aezapopadljiva. (Dalje prih.)