P. Verlaine I PogOTOr Boga S Človekom
Iz knjige »Modrost« poslovenil Ivan Ca m pa
I.
Moj Bog mi del je: Ljubi me, moj sin, saj viš to žarko stran in kri, ki iz srca se izliva, noge, ki Magdalena polne ran umiva s solzami jih, rame razbite, ki težiš
jih z grehi, in roke. In ko strmiš na križ, v žeblje, žolč, gobo, zate morala vabljiva bi biti v trpkem svetu, ki ga sla obliva, le moja Kri, Meso in klici v paradiž.
Mar te do svoje grenke smrti ljubil nisem,
ti brat mi po Očetu in po Duhu sin,
in trpel nisem prav po pričevanju pisem?
Mar nisem jokal v stiski tvojih bolečin,
v nočeh ne brisal znoja v skrbi vedni,
ki iščeš tam me, koder sem, prijatelj bedni?
II.
In jaz nato: — Govoril duši si, o Knez. Saj to je res, da iščem te, a brez uspeha. Da ljubim te! Ljubezen mi pri tleh že neha, a tvoja vedno dviga se ko silen kres.
Ti vir miru, ki si le žeji vsej uteha, glej boj in bol, ki bolj in bolj mi vre čez jez! Mar sled stopinj smem tvojih počastiti res s koleni, ki skele jih sveže rane greha?
Vendar po tebi v blodnem sramu hrepenim, da v svojo senco bi zavil me, si želim,
a ti brez sence si, ljubezen plameneča,
\
s
o mirni vir, ljubimcem tem samo grenak, ki se pogubljajo ob njem, o žarka sreča za vse, ki vek jim ni zaprl poljub težak.
III.
Ljubiti me je treba! Jaz poljuba mik neskončni sem, sem ustna, sem poklop očesa, ki govoriš o njem, o ljubljeni bolnik, in tudi ta vročica, ki telo ti stresa.
Daj, drzni si! Ljubav se moja pne navpik, do kjer ljubezen tvoja bedna ne pripleza, in nese orlu, ki je zajca ukral, nalik do viškov te, ki draga jih rose nebesa.
O moja jasna noč! Pogled tvoj v mesečini! O postelj jasnih vod in luči pas v temini! O vsa nedolžnost ta, vse poživilo to!
Besedi »Ljubi me!« — ukaz ta siloviti kot Bog tvoj vsemogočni dal bi ti lahko, pa hočem komaj to, da moreš me ljubiti.
Preveč, Knez! Tebe, rože čudežni razpor, ki v sapicah ljubezni čiste diš, ljubiti? Ljubiti te? Oh, ne! Drhtim, ne upam si in niti ne maram! Nisem vreden. Tebe, ki si zbor
svetniških src, ki bil si Izraelu zor slepeč in si čebela čista, ki počiti si v popek gre, v nedolžnosti napol razviti naj jaz, naj jaz ljubiti mogel bi? Si nor?1
Ti Oče, Sin in Duh! Jaz grešnik klečeplazi, nadutež, ki po zlu, ko da bi moral, gazi in mu v vseh čutih, tipu, vidu, sluhu, niti
okusu, vonju in — gorje! — v vsej svoji biti ne v nadi ne v kesanju drugega ni mari ko Ijubkanje, ki v njem zgoreva Adam stari.
1 Sv. Avguštin.
V.
Ljubiti me je treba. Norec sem, kot del si; Adam novi, ki strasti več starih nima, Pariz tvoj, Sparta, Sodoma, veličje Rima, sem bednik, ki v jedi strahotne sem zašel.
V ljubezni tvoji sem ko plamen, ki izhlapel brezumno bi telesnost vso za vedno v dima ničevost ko parfum — in sem potopa plima, ki preplavila vso hudobno bi posev,
da vstal nekoč bi Križ moj, ki na njem sem visel, in bi v dobrote groznem čudu te pozval, da krotek in drhteč tedaj prišel bi k meni.
Daj, ljubi! Pusti tmino! Ljubi! Večna misel
je moja, da ljubiti, ubožec zapuščeni,
bi moral mene, mene, ki sem sam ostal.            (Dalje.)
323