In sedaj — jaz iščem v globeli doline
če drevesne koture
so hranile moje žive spomine
najslajše te ure.
Takrat široki svet je žarel — za nas dvoje.
A norec, kdor spet bi imeti hotel
kar za vedno prešlo je.
Med ono uro in to je prepad —
a ti misliš spet name.
Iz daljave pogled tvoj kakor takrat
spet upira se vame.
Razločno čutim tvoj lepi obraz pred seboj,
najslajša strahota — strast in nemir sta s teboj.
Po zelenem travniku grem
med temnimi gorami,
in ognjenosladek spomin
se bolestno mi drami —
kakor zbuja strahove v oknih malega grada
rožnorumeni večer, ki nalahno pada.
SPEČI APOLO
MIRAN JARC
Kadar Apolo strune je prebiral, je človek onemel, še zver obstala je krotka, reka tek je zadržala, ves svet je od lepote tih zamiral.
Iz pesmi šlo je sonce v kri in šoke, razvnela so objela se telesa, prečaral stvarstvo pesnik je v nebesa, razpel nad zemljo mavrične oboke ...
Zdaj skrivoma samo še samotar prisluhne pesmi, kot bi pil napoj iz reke smrti... Plašen se zbudi
kot mesečnik: Joj, kakšen je vihar ves svet pomračil! Nem se vda: ta boj bo pogasila le človeška kri.