ROZKA ŠTEFAN, POLJSKA KNJIŽEVNOST
Poljsko-slovenski literarni in kulturni stiki imajo že kar lepo tradicijo, saj je zavest skupnega izvora in povezanosti z ostalimi slovanskimi narodi slej ko prej upoštevala in vključevala tudi Poljake (Bohorič, S. Herberstein, Pohlin), a v dobi romantike smo zarezali že tudi prve plodne brazde na tem območju. Tedaj smo dobili prve prevode iz poljske literature, ki so jih oskrbeli Stanko Vraz, France Prešeren in drugi, čeprav so bili to večinoma prevodi v nemščino in so večidel ostali v rokopisu. To sodelovanje so že tedaj krepili predvsem osebni stiki, saj imata zanj največ zaslug poljski politični pregnanec Emil Korvtko, zlasti pa Matija Cop, ki se je med svojim bivanjem v Lvovu temeljito seznanil s poljsko kulturo in literaturo in je po svojem povratku lahko posredoval svoja spoznanja prijateljem v Ljubljani. Tem začetnim poskusom je v drugi polovici 19. stoletja sledila vrsta nenačrtno izbranih prevodov polj-
169
skih literarnih del, nato pa v našem stoletju že kar bohotna prevodna književnost iz poljskega jezika- Ta napredek je pospeševalo posebno to, da je več naših ljudi študiralo na poljskih univerzah, to pa je povzročalo tudi čedalje bolj smotrno in tehtno pisanje o poljski literaturi (Ivan Prijatelj in drugi). V dobi med dvema vojnama smo imeli že tudi radijski tečaj poljskega jezika, po drugi svetovni vojni pa smo uvedli celo lektorat za poljščino na vseučilišču v Ljubljani (tako tudi lektorat za slovenski jezik na poljskem vseučilišču, in to začasno že v dobi med dvema vojnama). V tem času je nastal tudi prvi poljsko-slovenski slovar, ki je, žal, za zdaj še v rokopisu. Sad teh stikov in medsebojnih prizadevanj je tudi »Poljska književnost« Rozke Štefanove,* prvi obsežnejši in sistematični pregled razvoja poljskega slovstva pri nas.
Ni treba poudarjati, da smo že nekaj časa čutili potrebo po takem delu in da je knjiga potemtakem izpolnila občutno vrzel med knjigami, ki nas seznanjajo s Poljaki in z njihovo kulturo. Avtorica se je namenila, da nam v svojem pregledu poda kar se da popoln pregled poljskega jezikovnega snovanja in slovstvenega ustvarjanja od začetkov do današnjih dni, in je tako razdelila tvarino na devet poglavij: I. Doba pismenstva (str. 5—24). II. Renesansa (str. 25—74). III. Baročna književnost (str. 75—90). IV. Razsvetljenstvo (str. 91—152). V. Romantika (str. 153—248). VI. Pozitivizem in kritični realizem (str. 249—304). VII. Mlada Poljska (str. 305—365). VIII. Doba med obema vojnama (str. 366—429). IX. Med drugo svetovno vojno in po njej I str. 430—469). V teh devet poglavij je zajet skorajda tisočletni razvoj poljske besedne umetnosti v zvezi z ostalim družbenim življenjem od 10. stoletja, ko se je Poljska po sprejetju krščanstva uvrstila med kulturno naprednejše evropske države, pa vse do šestdesetih let 20. stoletja, saj obsega celo najnovejše pojave v poljski literaturi in nas seznanja z deli še živečih pisateljev, ki prikazujejo dogodke povojnega življenja in obravnavajo idejna in moralna vprašanja nove poljske družbe.
Poljska književnost je poleg ruske nedvomno najbogatejša izmed vseh slovanskih literatur. Nemogoče se mi zdi, da bi v okviru kratkega poročila vsaj opozoril na pomembnejša dela v posameznih obdobjih, kajti tudi tak prerezni izbor imen in naslovov bi bil preobširen. Primernejši se mi zdi kratek sintetičen pregled, a še ta more biti kajpada samo povzetek. Poljska literatura iz dobe pismenstva (od 11. do 15. stoletja) obsega poleg spomenikov nabožne vsebine v vezani in nevezani besedi tudi nekaj posvetnih pesniških del. Njihovo število je sicer zelo skromno, po vsebini in obliki pa so v primerjavi z enolično cerkveno literaturo dokaj raznovrstna. Iz njih kot v miniaturi odseva že resnično poljsko življenje s svojimi značilnimi družbenimi nasprotji in življenjskimi navadami. Za tako upodabljanje so morali znani in neznani avtorji izoblikovati tudi primerna pesniška sredstva. Pri tem so se oprli na domačo ljudsko poezijo in na latinske pesniške predloge ter pod tem vplivom ustvarili prvi verzifikacijski sistem. Vprašanje izvora poljskega knjižnega jezika pa še danes ni do kraja pojasnjeno. Nekateri imajo za izvor knjižne poljščine velikopoljsko narečje, po drugi tezi pa naj bi se bil razvil skupni poljski jezik na malopoljski narečni podlagi. Današnja knjižna poljščina je vsekakor plod dolgega razvoja, v katerem so — kot v slovenskem
* Rozka Štefan, Poljska književnost. Založila Državna založba Slovenije. Ljubljana 1960. Strani 560.
170
knjižnem jeziku — sodelovala razna poljska narečja in se v celoti — prav tako kot naš literarni jezik — ne govori v nobeni poljski pokrajini.
Renesančna literatura (16. stoletje) je postavila prve temelje za razvoj poljskega naroda. Poljaki so v tej dobi poleg Dubrovnika in Dalmacije edini med slovanskimi narodi ustvarili bogato posvetno književnost. Za mejnike na tej razvojni poti imajo Biernata iz Lublina, Nikolaja Reja in Jana Kocha-nowskega. Med glavne pridobitve renesanse spada enoten knjižni jezik, ki so ga skušali ustvariti s črkopisnimi reformami, s slovnicami in slovarji. Polemike med protestanti in katoliki so vplivale na razvoj poljske proze. "V" poeziji sta najmočnejši lirika in satira, kot vmesna zvrst pa »fraszka« (igračka, šaljiva pesem), nastala iz antičnega epigrama. Stara klasična in sodobna tuja renesančna dela so bila vzor za idile. Pojavi se prva poljska drama, iz intermedijev v latinskih dramah pa zrastejo ljudske igre. Tudi v gradnji kitic prevladuje klasična poetika, od romanskih oblik je poljska renesančna poezija prevzela samo sonet.
Baročna književnost nemirnega 17. stoletja je obogatila poljsko književnost z novimi literarnimi vrstami in ustvarila zanjo nove oblike. Poleg čustvene lirike se je močno razvila zgodovinska, verska in pravljična epska poezija. Kljub številnim in raznovrstnim literarnim delom pa je bila poljska baročna književnost v primeri z renesančnim »zlatim vekom« korak nazaj, kar zadeva umetniško vrednost pa tudi razširjenost. Noben pesnik te dobe ni dosegel harmonične lepote del Kochanowskega. Večina literarnih del te dobe je vrhu tega ostala v rokopisih in zato napori posameznikov niso mogli prispevati k splošnemu dvigu poljske družbe.
Po razkroju stare književnosti v saški dobi se začenja s prosvetljenstvom doba moderne, narodne poljske literature. Ta literatura nadaljuje s svojo humanistično vsebino in skrbjo za čist jezik izročilo klasičnih del poljske renesanse in ga razvija skladno z novimi družbeno političnimi potrebami nastajajočega poljskega naroda. Nova literatura, ki ji ni več vzor stara latinska poezija, temveč sodobna francoska, se zavzema za zveze z življenjem ter skuša dvigniti narodno in politično zavest Poljakov. Snovno sicer še prevladuje v njem plemiški svet, a ta je prikazan kritično. Ker je književnost v tej dobi pretežno poučna, prevladujejo v njej basen, satira v obliki pesmi in komedije ter vzgojni roman. Poleg tega so se poljski klasicisti poskusili v epu in tragediji. V okviru sentimentalizma pa se je razvila izpovedna lirika in idila. Pri tem so pisatelji večkrat segli po snov izven plemiškega kroga, med ljudstvo. Z ljudskimi izrazi so bogatili tudi knjižni jezik.
Novo razdobje v razvoju poljske književnosti, romantika, se začenja z letom 1822, ko je izšla prva Mickiewiczeva pesniška zbirka, zaključuje pa se z letom 1863 — z letom druge poljske vstaje proti ruskemu okupatorju, ki pomeni hkrati konec fevdalizma na Poljskem. Glavno gibalo nove poezije je čustvo ljubezni do domovine, v romantični literaturi so v ospredju bistvena vprašanja narodnega obstoja, osebne bolečine ustvarjavcev se prepletajo s težavami poljske skupnosti. V umetniškem pogledu je romantika presegla vse prejšnje dobe in se zlasti v poeziji in dramatiki lahko meri s svetovno književnostjo. Bila je revolucionarna v idejah, čustvih in izraznih sredstvih. Romantiki so zavrgli shematična pesniška pravila in skušali obliko prilagoditi vsebini. Snov so pogosto jemali iz domače poljske in litovske zgodovine. Iz ljudske poezije so sprejeli tudi nekatere pesniške oblike in z ljudskimi izrazi
171
osvežili literarni jezik. Porušili so meje med čistimi literarnimi vrstami in tako ustvarili nove literarne oblike: roman v verzih, pesnitev z lirskimi vložki, dramatske fragmente.
Med pridobitvami, ki jih je vnesla v poljsko književnost doba pozitivizma, je na prvem mestu kritični realizem. Pojavil se je že v pripovednih delih sredi 19. stoletja, po vstaji 1863 pa je vzporedno z razvojem meščanske družbe prevladal in ustvaril nove podobe, zajete iz vseh tedanjih družbenih slojev. Prav tako je ta doba z novih vidikov in z novimi metodami razvila zgodovinski roman. Pri Sienkiewiczu prevladuje še romantični realizem, Prus pa je tudi v zgodovinskem romanu uvedel novo kritično metodo. Pesništvo nadaljuje romantično idejno tradicijo — težnjo po narodni svobodi in skrb za življenje ljudstva, ki jo je zlasti Konopnicka razvijala z novimi umetniškimi sredstvi, zajetimi iz ljudske poezije. Nova je razpoloženjska in refleksivna lirika, ki jo je prispeval Asnyk.
Za mladopoljsko leposlovje je najbolj značilno to, da so v njem močne lirske prvine. V pesništvu se te prvine, izražene na nov način, spajajo z melodioznim ritmom in različnimi kiticami v dovršene umetnine. Iz njih odseva lepota poljske pokrajine, povezanost med naravo in človekom, ki je tu neposrednejša in globlja kot kdajkoli poprej. Pesništvo Mlade Poljske je tudi idejno zelo raznovrstno, poleg dekadenčnega pesimizma in nevere v življenje izraža notranji nemir, iskanje novih vrednot in ljubezen do človeka. V pripovedništvu se prav tako prepletajo lirske digresije, ki posegajo v epski tek dogajanja in ustvarjajo nov tip romana, ohlapno zgrajenega in razčlenjenega, kot bi bil sestavljen iz krajših pripovednih oblik. Čustveni element je posebno močan pri Žeromskem, tako v delih, ki upodabljajo boj za narodno svobodo, kot v zgodbah iz delavskega in kmečkega življenja. Nekateri pripovedniki nadaljujejo naturalistični tip romana, a vnašajo vanj tudi nove elemente, zajete zlasti iz impresionističnega doživljanja narave (Revmont). Tudi dramatika te dobe sloni deloma na naturalističnem slogu, nove vrednote pa je prinesla simbolistična drama, ki vključuje razen liričnih elementov tudi glasbo in upodabljajočo umetnost (Wyspianski).
Doba med obema vojnama je vnesla v poljsko književnost nove idejne, snovne in oblikovne vrednote. V živem stiku s povojno stvarnostjo je novi rod nastopil zoper mladopoljsko melanholijo, se s pogumno besedo zavzemal za ogrožene kulturne pridobitve in z revolucionarnim zanosom opeval boj za boljše, pravičnejše življenje. Družbeno ostrino dopolnjuje psihološka pro-dirnost, snovno pa se tradicionalna kmečka problematika začne umikati upodabljanju mestnega življenja in nasprotij kapitalističnega sveta. V umet-niškooblikovnem pogledu je ta literatura izredno raznovrstna. V večini del je zavrgla mladopoljski manirizem in spet uvedla preprost, a bogat in jasen, realističen slog (Dabrowska).
Sedanja poljska književnost v marsičem nadaljuje literaturo med dvema vojnama, ima pa kljub razmeroma kratki razvojni dobi mnogo svojskih potez. Poleg občutljivosti za družbena vprašanja so se pojavila nova idejna in moralna vprašanja, zlasti razmišljanje o osebni odgovornosti v boju zoper nacizem med vojno in o graditvi socializma po vojni. V prvih letih prevladujejo dela z vojno tematiko. Malo pa je v prvem desetletju izšlo dobrih del o sodobnem življenju, saj shematičnih povesti socialističnega realizma ne prištevajo  med pravo  leposlovje.  Po  demokratizaciji  kulturnega  življenja   so
172
izšla nova dela, idejno zaostrena, a brez cenenega optimizma, polna težkih vprašanj iz sodobne poljske stvarnosti.
Ze ta kratki povzetek brez nadrobnejšega razbora imen in del razodeva obsežnost pričujočega dela. Gradivo in sodbe o njem je avtorica zajemala iz bogate literarnozgodovinske in kritične literature, ki jo posebej navaja. Vendar je treba poudariti, da ne gre za preprosto kompilacijo, ampak za samostojno delo, ki ga označujejo dobro poznavanje materiala, izčrpnost, urejenost, preglednost in živo podajanje. Izbor gradiva in sodbe o njem so v pravšnjem sorazmerju, čeprav je prikazovanje posameznih pojavov, osebnosti in del ponekod le bolj opisno. Toda suhoparnemu historizmu in naštevanju faktov in imen se je Štefanova spretno ognila s tem, da je posamezna obdobja in dogajanja v njih osvetlila tudi s sociološkega vidika. Sem sodijo tudi kratke obnove, ki bravcu približajo posamezna dela, in prav tako strnjeni, čeprav ne dosledni povzetki med ali na koncu posameznih poglavij, kar vpliva poživljajoče in omogoča boljši pregled. Isto velja za razne primerjave, stike in podobnost med poljsko in slovensko literaturo oziroma med poljsko in južnoslovanskimi književnostmi sploh. Posebno pogostna so taka opozorila pri Prešernu (str. 59—60, 170, 173, 175). Razen njega omenja knjiga Pohlina (108, 114), Zoisa (99), Matija Čopa (186), Gunduliča (83), Karadžiča (164), črnogorsko epiko (187), motiv osojskega mutca in osojski samostan (11, 61, 243), naše kraje pri Konopnicki (266) itd. Take primerjave so slovenskemu bravcu dobrodošle, lahko bi jih bilo celo več, pri Nikolaju Reju (442) pogrešam na primer primerjavo s Trubarjem. Posebno vrednost dajejo pričujočemu pregledu številne navedbe pesmi ali njihovih odlomkov, ki so jih prevedli Rozka Štefan, Erna Muser in Lojze Krakar. Največ prevodov je oskrbela Štefanova, tako na primer odlomke ali celotne pesmi Jana Kocha-nowskega (renesansa), Jana Andreja Morsztvna (barok), Ignacija Krasickega (prosvetljenstvo), dalje Mickiewicza, Stowackega, Krasinskega (romantika), Konopnicke in Asnvka (realizem), pa tudi Kasprowicza, Staffa in Wyspian-skega (moderna). Muser jeva je prevedla nekaj pesmi Tuwima in Slonskega (doba med dvema vojnama), ista prevajavka in Lojze Krakar pa sta ponašila nekaj pesmi sodobnih avtorjev (Broniewski, Galczvnski, Roževvicz). Prevodi so uspeli, nekateri celo dognani, in dobro posredujejo vsebino, ritmiko in slog izvirnikov. Morda bo iz teh prevodov sčasoma dozorela antologija poljske poezije, ki bo dopolnila Krakarjev izbor moderne poljske lirike.
Vprašanje pisave osebnih imen je Štefanova rešila tako, da navaja imena in priimke avtorjev v izvirni obliki, medtem ko imena zgodovinskih oseb in oseb iz leposlovnih del večinoma piše v slovenizirani obliki. Tako beremo Kazimir Veliki, Boleslav Hrabri, Vladislav Jagelo, Andrej T$czynski, pa Stanislaw Konarski, Wac!aw Rzewuski, Kazimierz Brodzinski, Jaroslaw Iwasz-kiewicz. Vendar pa tega načela ne upošteva dosledno, kakor kažejo takile zgledi: Tadej in Tadeusz Kosciuszko, Jožef in Jožef Poniatowski, prav tako Pjast poleg Piast. Po mojem bi bilo treba pisati Piast, podobno kakor pišemo Kairo, izgovarjamo pa Kajro. Ker je knjiga namenjena čim širšemu krogu bravcev, bi bila tudi pri pisateljih primernejša slovenska pisava osebnih imen. Pisateljica Marija Dabrowska na primer se celo pritožuje, zakaj njenega priimka ne pišemo Dombrowska, češ da ga ljudje potemtakem najbrž ne izgovarjajo pravilno. Vsekakor to vprašanje pri nas še ni do kraja razčiščeno. Prevodi naslovov so dobri, omenil bi le, da »lampka oliwna« E. Ze-
173
gadlowicza (393) pač ni petrolejka (lampka naftowa), temveč oljenka, oljenica, svetilka na olje. Prav tako se ne strinjam s prevodom »Praznik mrtvih« za Mickiewiczeve »Dziady«. Zveni mi preveč sodobno in preveč me spominja na nemški »Totenfeier«. Razen tega se sklicujem na samega Mickiewicza in na Matija Čopa. V izvirniku ima pesnitev naslov »Dziady«, ki pa ga je moral pesnik pojasniti tudi poljskemu bravcu. Beseda sama pomeni toliko kot dedi ali predniki, vendar se uporablja tudi za posebni pogansko-krščanski obred zadušnice, kakor se je ohranil v raznih krajih Litve pa tudi drugod. Tako se imenuje ljudski običaj čaščenja in klicanja duhov, da bi vzeli od živih hrano, ki jim jo prinašajo v kapelice ali zapuščene domove blizu pokopališča. Ker Slovenci nimamo za tak obred posebnega izraza, se mi zdi najprimernejši »Dan vernih duš«, zlasti ker je poganski obred po Mickie-wiczevih besedah pomešan s krščanskimi verskimi predstavami. Ljudstvo, pravi Mickiewicz, je mnenja, da z jedili in pijačo olajša trpljenje dušam v vicah. V pesmi »Vampir«, ki uvaja drugi del, pravi dobesedno, da se pokojnik na dan vernih duš (2. novembra) vrača na kraj svojega življenja, in prav tako duhovnik v začetku četrtega dela pravi, češ da »današnji dan obhaja Cerkev za krščanske duše, ki trpe v vicah«. Tudi po razlagi Matija Čopa to čaščenje »sovpada z našimi vernimi dušami«. (Prim. mojo razpravo »Jaz in domovina sva eno!«, Bori, Koper, 1955, stran 248.) Tudi nekatere sodbe me ne zadovolje popolnoma, tako bi si na primer želel drugačne osvetljave nekaterih problemov pri Mickiewiczu, prepričevalnejša se mi zdi oznaka Kasprowicza pri Prijatelju (glej Eseji II., strani 299—307), deloma sporne sodbe o Krasinskem ali Kadenu~Bandrowskem in še nekatere, moti me pre-pogostno ugotavljanje, češ da se ta ali oni avtor še ni »dokopal« do »pravilnega« gledanja, ko je vendar, zlasti glede na kvaliteto, vse to tako zelo relativno (primer absurdne sodbe o Gradniku v Janeževem Pregledu, L, str. 418!). Kaj pomaga, če je, postavim, Brandvsov roman »Državljani« — in pri tem gre za drugače nadarjenega pisatelja, kot je na primer Leon Kruczkowski — sodobno angažiran, če pa je tako zelo »aktualen«, da je postal zastarel, še preden sem ga utegnil prebrati do kraja! Rekel bi, da se je avtorica ponekod nemara le preveč zanesla na sodbe poljskih kritikov iz dobe shematizma.
Posebej je treba omeniti Bibliografski pregled slovenskih prevodov iz poljske književnosti, ki so ga sestavili Gregor Kocijan, Jože Koruza in Jože Pogačnik. Z njim so opravili potrebno in pomembno delo. Njihov pregled povečuje vrednost knjige in je pendant k Bibliografskemu pregledu hrvatskih i srpskih prijevoda iz poljske literature v zborniku »Današnja Poljska« (Zagreb, 1948, 207—249), in prav tako Bibliografiji rasprava, članaka i književnih radova, Zagreb, 1956. Ne da bi se spuščal v podrobnejši razbor, naj omenim samo, da prevod Zveste reke v Slovencu 1938 ni moj, marveč ga je oskrbel Janez Cesar. Ker je po SBL imenovan za isto leto prevod Konrada AVallenroda v rokopisu Radivoja Peterlina-Petruške, bi prireditelji lahko prav tako ugotovili moj prevod Zeromskega romana »Prah in pepel« (glej uvod Pred pomladjo, Slovenski knjižni zavod, 1955, str. 16). Revmontove novele še niso bile zabeležene. Prevajavec novel pod naslovom »Poljski pripovedniki« (Gorica, 1937) Ivan Lesjak je France Bevk.
Tipografsko je knjiga odlično opremljena. V tekst je uvrščenih okoli osemdeset podob. Te prikazujejo dele mest (Krakov, Varšava), posnetke starih književnih spomenikov (najstarejši ohranjeni zapis Bogorodica, Biblija kra-
174
ljice Zofije), naslovne strani pesniških zbirk (Zalostinke Kochanowskega) in podobno. Največje število podob pa obsega portrete ali slike avtorjev, pesnikov in pisateljev, pa tudi kraljev, vladarjev in vojskovodij. Pridejani so tudi štirje zemljevidi, ki prikazujejo teritorialni razvoj Poljske, delitev poljske države, razdelitev Varšavske kneževine in meje Poljske po i. in 2. svetovni vojni. Zemljevide je narisal Josip Posavec. Lepo in prikupno zunanjo opremo je oskrbel Marijan Sežun. Vse to poživlja knjigo, ponazoruje besedilo ter nam še bolj približa deželo, njeno pokrajino in ljudi. Tako avtorica Rozka Štefan in drugi sodelavci kakor tudi založnica zaslužijo priznanje. »Poljska književnost« je izpolnila občutno vrzel v naši strokovni literaturi in bo nedvomno prispevala k poglabljanju in utrjevanju poljsko-slovenskih literarnih in kulturnih stikov.
France  Vodnik
175