M. Nagajka: Moj pas nima več lukenj Prav resno sem v zadregi in ne vem, kje bom dobil novega. Kaj takega se mi šc ni pripetilo. Čevlji mi še pristajajo, noga sc kar noče spremeniti na nobeno stran, podplat je zmeraj enake velikosti, obleka tudi še nekako, postala je sicer ohlapna in oguljcna jc že, a da bi šla kar tako v nič kot pas — tega še ne. S pasom jc pa križ. Prvič, ko sem ugotovil v tako zvanem privatnem gospodarstvu nekak primanjkljaj, me je nekoliko pogrelo. »Porušeno je ravnofežje,« sem dcjal. Najbrže siem se tudi počehljal za ušesi. Prav gotovo sem se. Kadim ne, tudi pijem nc — pa se mi številke niso skladalc. Kar se tega tičc, imam iz vsega dober nauk: če piješ in kadiš, nimaš nič, če ,ne piješ in nc kadiš, pa še manj. Žena pa tudi ni hotela biti kriva. »Križ božji,« je rekla, »ccne naraščajo, kaj pa misliš! Zdaj pa glej, kako bomo shajali!« In sem začel gledati. Pa kakor sem glcdal okoli scbc, ničesar nisem našel. Pač, kultura, pri nas jc polno tako zvanc kulture. Nc vem, koliko časopisov je prihajalo v hišo in knjige so ležale po vsch policah, na omarah in pod omarami in otroci so jih prcbirali, kakor so videli mcne in žcno, čeprav niso poznali niti črkc — sploh polnokrvna kultura. No, in tc kulture se je zazdclo ženi preveč. »Ali nc bi črtali malo kulturc?« Mcžikal scm malo, pa scm vseeno začel prevračati knjigc — pa kakor st-m izbiral, nič pametnega mi ni prišlo na misel. Pa je sedla šc žena, mislila jc, da nemara nočcm, gledala je in iskala, ne, tega ni mogla, tu so dobre knjige, tam je spct nckaj znamenitega, gledala je in gledala, računala in sc ni mogla odločiti. »Izberi in odloči sam!« je dejala srdito in mi pustila vse skupaj. »Pa naj še Pimožar da kaj za kulturo!« Pimožar jc namreč naš trgovec in mesar, takole na debel milijon ga cenim, no, kar se tičc kulture, ga moram opraviči-i. mož je res v stiski, letos je zgradil novo vilo, koliko je imel z njo skrbi in težav — zdaj bi ga res ne smeli nadlegovati še s kulturo. In. sva se zmenila z žcno, letos naj kar <j_tane pri starem, nič ne bomo spremenili, naj, pač malo zadrgnem pas. In sem prvič zadrgnil pas zaradi kulture. Potem so prišli čevlji. S čevlji je tudi križ. »Bos ne moreš v šolo, kaj bodo Ijudje rekli!« je skrbelo ženo. Zastran ljudi mi ni dosti, ljudje mi ne bodo nič rekli, to vem. Saj vendar zmeraj učim v šoli, da je zdravo, če hodi človek bos. Večina mojih kmetov poleti tudi hodi. Čemu bi torej ne hodil še jaz? Ampak pride zima iir zaradi čevljev ne morem ostati doma, za take stvari se zaenkrat ne dobi dopusta. Štel sem in računal, to je bilo več dni in mi je delalo več preglavic kot enačbe s tremi neznankami in žena me je priganjala. Zenske imajo sploh slabo lastnost, da jih skrbijo čevlji. Sprevidel sem, da ne gre drugače. »Bom pa še malo zadrgnil pas,« sem rekel. In sem ga zaradi čevljev tudi pošteno zadrgnil. Potem je prišla obleka. Za suknjo nič ne rečcm, od poroke jo imam in vsako leto se tolažim, da bo eno zimo še vzdržala. In vzdržala je že precej zim, nemara jo bom še enemu izmed sinov dal za doto. Hitro rastejo, cene pa še hitreje, mislim, da se ne bomo mogli dohajati. Plače so namreč obstale, so še edina stvar na tem božjem svetu, ki notira po stari predvojni ceni. Seveda, za gledališče ali za promenado taka suknja ni. No, gledališče imamo pri nas v kuhinji in promenada je precej, velika, greš po hosti in dolgo vrsto ur ne srečaš nikogar. Na kmetih smo vsi enaki. Razen Pimožarja. Ta ima seveda usnjat suknjič in s kožuhovino je podložen, kakor se za zimske časc spodobi. Suknja bi torej potrpela. Tudi z obleko sva se še nekako pogodila, nekoliko manj jo bom tiral in bo še vztrajala, vsaj, dokler ne pade London in bomo spet lahko dobivali angleško sukno. Pa so še srajce in druga drobnarija, pogledaš okoli sebe in je ni več. Zastran kravate sem itak že sklenil, da bom pustil brado rasti, pri- hranil bom milo in britev in kravate. Tudi se ne vidi tako natanko, če je srajca oguljena in preprana. Zaradi nogavic in drobnarije pa res ni bilo mogoče drugače — spet sem zadrgnil pas za eno luknjo. Ne vem, nobene luknje ne morem napraviti v njem. Preveč jih je že. Potem so tukaj otroci in za te je ravnotežje precej omajano. Nič ne rečem, moji niso še toliko zrasli, da bi morali kam v šolc. pa je vendar nekaj sitnosti, Rastejo s cenami vred in zastran primanjkljaja mi gre. Da bi poskusil s posojilom, tega nikar. O dolgovih nimam dobrega mnenja. In kadar nisem vedel, kaj je treba, sem sfisnil zobe in zadrgnil eno lukojo. Seveda, bili smo vsi zdravi, to se pravi, po proračunski možnosti. To srečo imamo še, da uravnavamo bolezen po proračunski možnosti. Namreč bi moral že davno popraviti zobe, oba bi jih morala, jaz in žena. pa jih nisva, ne zaradi malomarnosti, o za vse dobro veva, tudi v časnikih sva že neštetoprat brala, kako je s temi zobmi in predavanja sva poslušala in neštetokrat sva ugotovila, da je vse neobhodna potreba, pa je z najinimi zobmi kot z ljubljansko bolnico v državnem proračunu — ne pridemo zlepa skupaj. In je prav tako z mojimi oemi, zdi se mi, da sem kratkoviden, pa ne morem do naočnikov. In je še sreča, da si nisem nikoli noge zlomil in da me ni doletelo kaj drugega. Tudi za to bi moral zadrgniti pas. Moj pas nima nobene luknje več. Ne vem, kaj 'bo še prišlo. Lahko se zgodi marsikaj, na primer premestitev — no, to je, kar se tiče pasu, kakor potres. Greš, ne veš, kam, ne veš, s čim. Miklavž in božič sta letos odpadla, <ta dva nista nič kriva pri pasu, pa bodo prišle še kake druge stvari, ljudje se zmeraj domislijo česa posebnega, mogoče bodo poplave ali kaj drugega. Kako bo zaradi pasu, še ne vem gotovo. Na vsak način si bom moral pomagati. Najbržc bom vzel navadno vrvico. Ali pa bom brez pasu. Zadnje bi bilo še najboljše.