25 LET GLASILA JAVNA TRIBUNA
Kol vam je iz uvodnika razbrati letos v Šiški praznujemo 25 let Javne tri-bune — glasila naših občanov in delovnih ljudi (er 30 let od prvega izida gla-sila v naši občini.
Ob tej priložnosli smo povabili vse nekdanje sodelavce našega glasila — glavne in odgovome urednike ter tehničnega urednika na razgovor.
VabUu, predsednika OK SZDL Lojzeta MEŽNARIČA in Vere VO-GRINČIČ, glavne in odgovome urednice Javne tribune, so se odzvali Mir-ko DAMJAN, Pavle ŠEGULA, Bojan ŠTULAR in Mario L. VILHAR. V prijetnem klepetu so obudili spomine na njihovo urednikovanje.
Mirko Damjan
Korenine sicer segajo v leto 1961, ko smo se na takratnem občinskem odboru SZDL Lj. Šiška odločili izdajati občinsko glasilo ,,Občinski razgledi". Potreba po takem glasilu se je pojavila pri samih občanih. Pač želeli so imeti glasilo, v katerem bi bili obveščeni o vseh pomembnih dogajanjih v občini. ,,Občinski raz-
Januarja leta 1964 so se ,,Občinski razgledi" ob vse močnejšem uveljavljanju družbenega samoupravlja-nja preimenovali v,,JA VNO
TRIBUNO" šišenskih obča-nov, oz. delovnega Ijudstva naše občine.
gledi" je bilo glasilo občinskega od-bora SZDL. Zatom sem bil jaz kot predsednik občinskega odbora SZDL tudi glavni in odgovorni urednik. Urejanje in izdajanje glasi-la ta bili ena izmed nalog odbora. Nihče ni zato delo prejemal poseb-nega honorarja.
Terenski odbori SZDL so imeli glasilo za resnično svoj časopis, zato tudi ni bilo posebnih težav s pri-spevki oz. gradivom. Vsi smo delali prostovoljno, zato je bil list sicer po obsegu samo na 4. straneh, vedno zelo aktualen, stvaren in s srcem na-pisan. Vesel sem, da se glasilo vsa ta leta skrbno ureja, še več, ob profesio-nalnem pristopu je dosegel visoko kakovostno raven.
Pavle Šegula
Želel sem, da bi naše občinsko glasilo ne bi bilo le glasilo občinskih organov, temveč predvsem glasilo občanov samih. Tako so ,,Občinski razgledi" kmalu prerasli v ,,Javno tribuno" šišenskih občanov, pozne-je pa delovnega ljudstva občine Lj. Siška. Hoteli smo imeti kakovostno glasilo, ki ga bo bralo staro in mla-do. Zato smo nenehno uvajali nove rubrike — še posebej brana je bila rubrika ,,Naš intervju" z znanimi osebami.
Denimo intervju z Edvardom Kardeljem, tedanjim predsednikom skupščine SFRJ, je vzbudil veliko pozornost po vsej Ljubljani in širše.
Postali smo ugledno in brano gla-silo, pa tudi gmotni položaj se nam je izboljšal. Veste, takrat smo še po-birali naročnino, 3,00 din na izvod. V tem obdobju je izšlo tudi največ številk JT sploh, saj smo jo izdajali redno vsak mesec. Dobivalo jo je okoli šest tisoč občanov.
,,Letna naročnina še vedno samo 3 nove dinarje. Naročnikom sporočamo, da letos nameravamo izhajati redno vsak mesec in sicer v razširjenem obsegu. To bo zlasti izvedljivo, če bodo gospodarske organizacije pokazale ustrezno razumevanje in z dodatnimi sredstvi omogočile, da bo JT dejansko glasilo našega debvnega ljudstva, to-rej vseh tistih, ki prebivajo ali delajo na območju naše komune.
ZATO NAROČITE JT TAKOJ. Vse poverjenike po šolskih PO, po krajevnih organizacijah SZDL, DPM, ZB, TD, RK itd., po sin-dikalnih podružnicah in po osnovnih organizacijah ZK prosimo, da takoj pobero in dostavijo naročnino za tekoče leto." (JT leto 1966).
Nedvomno je bila takrat šišenska Javna tribuna najmočnejše družbe-no sredstvo za informiranje in akti-viranje občanov, ki žive ali delajo na območju naše občine. Takrat smo dobili tudi prvega profesional-
Bojan Štular
Bilo je v zadnjih mesecih leta 1967, ko sva s tov. Vlajkom KRI-VOKAPIČEM začela urejevati ši-šensko glasilo. Pet let sva skoraj bila edina pisuna, poleg tega pa mi je Krivokapič stal ob strani tudi kot oblikovalec in tehnični urednik. Po-rabila sva na litre čmila in se stalno ubadala s kionično boleznijo — je-
tiko na tekočem računu JT. Sicer pa to ni bil samo moj problem, z njim so se spopadali tudi uredniki, moji predhodniki. O tem najbolje priča-jo nekatere stare številke tribune, ki
JT je bila najcenejši slo-venski list. Za stranke so bile uradne ure vsak ponedeljek in petek od 9. do 11. ure in ob sredah od 16. do 18. ure.
NAŠA ANKETA •
NAŠAANKETA • NAŠA ANKETA • NAŠAANKETA • NAŠAANKETA • NAŠA
Ali berete Javno tribuno — Če jo sploh dobite
Ko smo delali anketo med občani naše občine na temo — Ali berete Javno tribuno, če jo sploh dobite — smo imeli neverjetno srečo ali pa morda tudi smolo. Prav vsi anketiranci so namreč izjavi-li, da jo dobivajo redno in da jo tudi redno pregledajo. Na drugi strani pa za vsako številko dobivamo pritožbe, da jo niso dobiii v tej ali oni hiši, da jih je zmanjkalo v stopnišču stanovanjskega bloka . . . Upamo, da bo poslej teh pritožb nekoliko manj, saj so pristojni uredili zadeve v zvezi z nagrajeva-njem raznašalcev . . .
Majda Kosmač, Zapoge
,,V Zapogah redno dobivamo tribu-no, prinesejo jo pa osnovnoSolci. Seve-da jo pregledamo in tudi preberemo, posebej, če je kaj iz našega konca obči-ne. Všeč pa so mi naši 'grehi', ki jih objavljate na zadnji strani. Kar precej novega zvemo iz Tribune o dogajanjih v občini. Resnično ni slabo glasilo, še posebej, če človek razmisli kako težko je urediti takšen časopis. Morda bi v Tribuni objavljali še kakšno nadaljeva-nje, ki bi ga vsi težko iakali, pa več re-ponaž . , ."
Tone Čebulj, Vodice
,,Tribuno redno prebiram, seveda pa najprej pogledam, če jc kaj iz našega konca. Glede raznafanja Tribune se ne moremo pritoževati, lahko pa bi bilo v njej vee iz Vodic. Prav v zvezi z gasils-tvom bi lahko več pisali, vsaj o naših tekmovanjih.
Časopis pa kar temeljito pogledam, ker me zanima kaj počnejo v drugih krajih naSe občine, kako skrbijo za va-rovanje naravnega okolja, in ob tem se vedno jezim ker nekateri mečejo od-padke kjer jim padejo iz rok . . ."
Marjana Šemole, Šmartno
,,Včasih so Tribuno raznašali šolarji, sedaj pa res ne vem kdo nam jo prina-ša. Dobivamo pa jo redno.
Kar precej zvem iz glasila — kaj in kje se kaj dogaja . . . Brati pa jo zač-nem z zadnje strani, najprej fotcmtrip, nato pa 5ele druga obvestila in članke. Žal je bolj malo člankov iz Šmartnega ..."
Franc Medved, Tacen
BJa, kar redno jo prebiram. Vsega seveda ne preberem, saj tudi drugih ča-sopisov ne beremo od a do ž. Preberem tisto kar me najbolj zanima: fotoutrip, obvestila iz krajevnih skupnosti, pa tu-di vesti o dogajanjih v skupščini. Ra-znašalci pa nam jo prinašajo kar red-no . . ."
Aleš Rojjc, Bežigrad
,,Stanujem za Bežigradom, delam pa pri zasebniku v Dravljah, kjer redno dobivamo Tribuno in kadar utegnem jo tudi preberem. Najraje preberem krat-ke vesti in tiste članke kjer me pritegne-jo že naslovi. Prav vsega pa nikoli ne preberem, ker za to ni časa. Zanimivo je koliko ugibanj povzrota foloutrip na zadnji strani in prav zaradi tega se mi zdi zanimiv."
so bile popisane s pozivi, naj bralci vendarle poravnajo naročnino.
Odločili smo se, da bi bil list za ši-šenske občane brezplačen in vsul se je cel plaz kritike, češ, kako si upa-mo zahtevati dodatna sredstva, pri tem pa ne pobiramo naročnine. Še večji rom-pom-pom je nastal, ko smo se odločili, naj list dobi v hišo vsaka šišenska družina. Naklada se je od 2600 izvodov povečala na 21000, s tem pa so nastali tudi novi problemi. Kako spraviti toliko pa-pirja najhitreje do občanov?
Poskušali smo preko krajevnih skupnosti, časopis je ostajal v pisar-nah. Poskušali smo po pošti, časo pis je zamujal. Nazadnje smo bili prisiljeni organizirati lastno mrežo raznašalcev. Ob stalnem povečanju stroškov za tiskarno je ostajala do-tadja skoraj enaka. Vse prošnje za višja sredstva so bile besede v veter. Zato je list prihajaJ do bralcev bolj po božji volji, kot po volji uredniš-tva.
Ko sem odložil breme uredniko-vanja, sem čutti olajšanje. Nič več glavobola zaradi člankov. Namreč porajale so se težave v gospodarstvu in družbi nasploh, ki so narekovale drugačno, bolj kritično vsebino gla-sila. to seveda občinarjem ni bilo všeč. Ostal pa mi je vendarle prije-ten občutek, da je v tem času JT prišla v vsak dom, da smo pogum-neje snovali vsebino, bolj po meri občana in da je JT s prihodom teh-ničnega urednika Maria VILHAR-JA dobila tudi novo obliko oz. svoj image. Izhajala je v revijalni obliki, v vseh barvah, vsaka rubrika je ime-la svojo glavo in še bi lahko našte-vali.
Mario L. Vilhar
Še kako rad se spominjam tistih starih dobrih časov. kar malce oto-žen sem ob spominu nanje, obenem pa ponosen na prehojeno pot, kajti mislim, da smo z Zlatkom ŠETIN-CEM kot glavnim urednikom in Frandjem ROZMANOM odgovor-nim urednikotn, skoraj 10 let skrb-no urejevali glasilo in snovali nove rubrike, ki so bile med bralci zelo priljubljene, kot denimo ,,Iz dnevni-ka malega šiškarja".
A kaj hočemo, leta hitro mineva-jo. Eni smo odšli v pokoj, drugj na nove dolžnosti. Za vsakogar pa je nova služba gotovo izziv. Tako je tudi z našim glasilom, ki je zdaj pod novo taktirko.
RADE DOBRIČ, RAZNAŠALEC JAVNE TRIBUNE
»Koristno združujem s prijetnim!"
Sedaj že upokojeni Rade Dobrič iz krajevne skupnosti Bratov Bab-nik je eden od raznašalcev Javne tribune, to delo pa opravlja z vso resnostjo, rekli bi celo s kančkom ljubezni. ,,Bilo je nekako pred sed-mimi leti," se spominja Rade in na-daljuje: ,,za raznašanje Javne tribu-ne sem se odločil iz več razlogov. Prvi je ta, da sem rad med ljudmi, koi upokojencu pa mi kakšen dinar tudi prav pride."
Rade je tudi sicer delaven. Je de-legat vojaškega stanovanjskega fonda, pomaga hišnemu svetu, je član odbora Društva vrtičkarjev v ustanavljanju, pri 61-tih letih pa je še vedno vešč pri popravilih koles, izdelovanju okvirjev za slike, če pa ne znate sami nabrusiti škarij ali noža, se obrnite kar na Radeta . . .
,,Ja veste, da 3650 izvodov časo-pisa raznositi v vsako hi.šo in gospo-dinjslvo ni kar tako. Takoj, ko mi kombi pripelje časopis, si delo or-ganiziram. Najprej raznosim po blokih Dolomitskega odreda in Bratov Babnik, potem pa še osta-lim. Po opravljenem delu še sam prelistam Javno tribuno od prve do zadnje strani."
Rade Dobrič se rad pogovarja, za vsakega inia pravšnjo besedo, zato ni nič čudnega če je med mno-gimi krajani vedno dobrodošel. ,,Včasih me tudi kakšen okrega za-kaj v Tribuni ni tega ali onega obvestila, vendar jim odgovorim po svojih močeh. Tako je bilo pri zad-nji številki, ko ni bilo objavljeno obvestilo o cepljenju psov. Toda kljub temu so krajani zadovoljni, tako z glasilom kot z mojim delom, saj sem najbrž edini, ki prinesem na dom kaj brezpJačnega," je sklenil najin pogovor sogovornik Rade Dobrič.
Jože Čurin
Maja leta 1965 je list dobil lastno pisalno mizo in oma-ro (zaradi tega arhiv in do-kumentacija iz prejšnjega obdobja nista popolna).
Januarja 1966 je list dobil svojo samoupravno samo-stojnost (pravila uredniškega odbora) in samostojna sredstva za izhajanje.
• NAŠAANKETA  • NAŠAANKETA • NAŠAANKETA • NAŠA
Marta Rojc (s hčerko Urško), Vi-žmarje
,,Tribuno prebiram redno, bolj na hitro, ker za temeljitejše branje nimam časa. Prav zanima me, če fotografije na zadnji strani pomagajo, da se zadeve hitreje urejajo . . . Verjetno pomaga-jo . . . Nekaterim je nerodno pa pos-pravijo, drugi pa najbrž kramo odpe-ljejo v kakšen drug kraj . . . Kot lokalni čašopis pa se mi Tribuna zdi zelo v re-du . . . "
Srečo Ciglarič, Hraše
,,Dobim jo dobim! Prinesejo jo šo-larji. Preberem jo pa kar precej: naj-prej zadnjo stran, kulturo . . . Vraga, slikajte že enkrat tistole nažo cesto sko zi Hraše . . . Banda! Samo odlašajo z obnavljanjem ceste in nas vlečejo za nos!
Še to sem opazil v Tribuni: mladina se je v Šiški kar nekam izgubila. Ni ču-titi njene dejavnosti, še manj pa njene radikalnosti ..."
lgor Otavnik, Spodnja Šiška
,,Kdo nam prinese Tribuno ne vem. Tisti, ki jo prinese jo vrže na stopnišče vhoda za vse stanovalce. Prelistam jo vedno, preberem pa tiste članke kjer me pritegnejo naslovi. Piše pa odločno pre-malo o največji občinski hibi: O davčni politiki. Ta je v občini preveč neselek-tivna in na 'počez' ..."
Besedilo in fotografije: Brane Praznik
Karikaturist Alojz Metelko
Na prvi pogled bi človek sodil, da je Alojz Metelko resen in zadržan mož. Deloma to tudi drži, saj ni pre-tirano zgovoren in bolj nerad govori o sebi. Kljub te-mu pa je pod resnostjo opaziti prikrit humor in pozor-nega poslušalca. To pa sta tudi osnovni značilnosti, ki ju nosi v sebi kot karikaturist.
S karikaturo se je začel ukvarjati pred približno de-setimi leti, ko je bil še zaposlen v Litostroju. Prvi sta
KLEPET OB KAVICI
z Vero Vogrinčič, glavno in odgovorno urednico naše Javne tribune
Figo, ne pa klepet ob kavici!
S tole našo Vero med delovnim časom sploh ni mo-goče klepetati! Vsedeš se, naročiš Dubravki (tajnici v uredništvu) kavo, Vero skoraj na silo zvlečeš od tele-fona za mizo in začneš: „? . . . "
Telefon!
Vera vstane, gre do telefona, dvigne slušalko . . . zardi, kima, obrne oči v strop in vzdihne . . . Ko odloži siušaJko, s prikritim glasom vzdihne: ,,Razna-šalci!"
Vsi, ki delamo tako ali drugače pri Tribuni, vemo kaj pomeni večni problem z raznašalci. Enkrat se za-takne v najmanjši, drugič v največji krajevni skupno-sti. Ker ljudje ne dobijo Tribune, telefonirajo v ured-ništvo, Vera nato visi na telefonu, gladi, preklinja v sebi, opravičuje sebe in druge, čeprav je za to, da Tri-buna ni razdeljena, še najmanj kriva. Toda, tudi to sodi k urednikovanju Javne tribune.
Človek skuša nadaljevati pogovor ob kavici, pa ne gre. Telefon nenehno zvoni. Kličejo iz krajevne skup-nosti kamor naj bi poslala novinarja, ker je nekakšen nebodigatreba zaprl lokalno cesto. Seveda je na drugi strani telefona slaba volja, ko pojasni, da prav ta hip nima pri roki novinarja, ki bi ga lahko poslala, sama pa tudi ne utegne, ker je tik pred zaključkom redakci-je (vljuctno zamolči, da jo gnjavi — po nalogu uredni-škega odbora — še poklicni kolega).
Kava se žc zdavnaj ohladi, saj jo še najmanj trije ,,vlečejo" na telefon, drugi stopajo skozi vrata in spra-šujejo . . . Vera pojasnjuje, odgovarja na nadležna vprašanja (zanimivo je kako se nekateri občinarji ob zaključku redakcije zanimajo za Tribuno, pred tem pa je treba cel mesec moledovati za podatke . . .)? na-roča kaj je treba še poostriti, kdo mora dostaviti foto-grafije ali članek.
,,Vera, ali veš kolikšna je povprečna starost novi-narjev," jo zbadljivo vprašam, ko vidim, da je le ne-koliko prenapeta in živčna pred izidom jubilejne šte-vilke. ,,Vem, vem," odgovori s kislim nasmeškom, ,,toda, kaj, ko je to poklic, ki te zasvoji. Novinarstvo je izziv, ki se nikoli ne konča. Ko ga začutiš, nosiš pa ga globoko v sebi, se mu ne moreš upreti. Z novinars-tvom sem se 'zastrupila', takoj po diplomi, v notra-njepolitični redakciji ljubljanske televizije."
Še predno je dokončala stavek so jo ponovno zmo-tili. Še sreča, da zvem za njene osebne podatke: rojena je 23. marca 1951; osnovno šolo, Šubičevo gimnazijo in nato slavistiko na filozofski fakulteti je končala v Ljubljani (po narodnosti je Srbkinja); njena prva za-poslitev je bila na Ijubljanski televiziji . . . Da, mar-sikdo se jo bo po fotografiji spomnil iz ljubljanskega obzornika, kjer je delala dokler ni prevzela Javne tri-bune.
Zopet prisede.
Sprašujem: ,,Dolgo si delala na televiziji. Zakaj si presedlala?"
,,Na to ni tako preprosto odgovoriti," si vzame čas in nadaljuje: ,,televizija je čudovita iznajdba, ki te za-svoji kot vsi drugi mediji. Težko sem se poslovila od nje. Ko sem se zaposlila pri Tribuni so mi misli pogo sto uhajale nazaj, v prejšnjo zaposlitev. Prepričana pa
jih začela objavljati časopis Litostroj in časopis sozda ZPS. Le za prve poteze njegovega lika delavca, ki so ga v Litostroju poimenovali Ludvik in je postal ne-kakšen maskota časopisa, bi lahko rekli, da so bile ne-koliko negotove, ideje in sporočila karikature pa so bile zelo jasne in kritične že tedaj. Celo toliko, da jih nekajkrat ni bolo moč objaviti zaradi njihove preveli-ke kritičnosti.
Z leti so postale Alojzove karikature čistejše, bolj dovršene in še pronicljivejše. Objavljati so jih začeli tudi drugi slovenski ter jugoslovanski časopisi, število izdelanih karikatur pa se je povzpelo na več tisoč. Po tematiki so to največ politične karikature in idej zanje Alojzu nikoli ne zmanjka. Nudi mu jih vsakdanje življenje — naša stvarnost, za katero ima pretanjen posluh. Sam pravi, da mu pomeni karikatura neke vr-ste ventil, ki ga sprošča ob vsakdanjih skrbeh in pro-blemih. Svojo jezo ali negodovanja sprošča ob risa-nju, ki nas sooča z našimi napakami in dvoličnostjo.
Po stilu je Alojz Metelko zelo samosvoj. Zelo ceni češkega karikaturista Bartaka — po čisti risbi in ide-jah, ne želi pa ga posnemati. To, da je postal znan, mu ne pomeni kaj dosti, če pa že, si bolj želi biti ce-•njen v krogu karikaturistov in med uredniki, kot pa slaven.
Nenavadno je, da sta v njem združeni dve značilno sti. V prvi, kjer ga poznamo kot karikaturista je skrit človek, ki se je želel vpisati na umetnostno akademijo, a mu kot kmečkemu fantu iz Rake pri Krškem ni bilo dano ter v drugi, ko se je izoblikoval v tehnično usmerjenega človeka, ki ga privlači inovatorstvo in se s tem tudi uspešno ukvarja. Tako se sedaj kot samo-stojni obrtnik ukvarja s tehnologijo specialnega varje-nja sive litine, v prostem času pa nadvse rad slika pa-stele in monotipije ter prebira slovenske in svetovne klasike. Skupna značilnost obojega je ustvarjalnost.
Lojzevo življenje je bogato. V njem se prepletajo delo in raznovrstne dejavnosti, ki jili ima rad. Čeprav navidezno pušča veliko nedokončanih stvari, o njih premišljuje in ko ideje dozorijo jili dokonča.
Malo nas je takih, ki bi živeli tako polno. Zato je toliko večje veselje in zadovoljstvo poznati takega člo-veka, ki izžareva toliko skrite moči in ustvarjalnosti, kot je AJojz Metelko.
M&M
sem bila, da lahko tudi iz občinskega glasila naredim nekaj ka bo ujelo utrip življenja ljudi. Pa ne samo to. Med ljudmi nastaja ogromno problemov in če jim lahko vsaj za malo pomagamo zboljšati razmere, ima-mo vsi dober občutek."
O svojih težavah nerada govori. ,,Koga pa to zani-ma," zavrže pogovor na to temo. Res je življenje neiz-prosno. Ko po cele dneve presedi na sestankih tja do pozne noči, da nato iz številnih izrečenih puhlic izbere ,,užitno" celoto za nekaj odstavkov besedila, jo doma čaka mož in dva sinova. Športnika. Če bi načel pogo-vor o njenih fantih, potem pogovora ne bi kmalu do-končala. Njeni fantje so pravzaprav tudi njen hobi, razen morda občasno igranje tenisa, pa še to v družbi njenih moških.
Urednikovanje Tribune ne pomeni samo zbiranje člankov, njihovo prebiranje ali pisanje besedil. Ured-nik Tribune mora časopis zasnovati (uredniški odbor mu je pri tem sarno v pomoč), dogovoriti s sodelavci vsebino sestankov, zbrati nekaj deset tipkanih strani rokopisa in fotografij, s tehničnim urednikom obliko-vati končno podobo glasila, sodelovati s stavci, mon-tažerji in tiskarji v tiskarni, izdelati način distribudje glasila in navsezadnje še poslusati vse kritike na račun vsebine glasila ali njene dostave. In delo ni nikoli kon-čano. Komaj izide številka že je treba zasnovati novo. Iz meseca v mesec — nova živčna vojna.
Zaupanje v ljudi je vrednota, ki je dana le redkim. Vera zaupa ljudem. Morda še preveč, kajti sodelavci so jo že pogosto ,,našajbali". Obljubijo članek, potem pa ni ne sodelavca in ne članka. Kaj stori? Napiše ga sama, če ne gre drugače — tudi ponoči. Zjutraj je tre-ba članek oddati v tiskarno!
,,Vera, boš zdržala?" drezam vanjo. ,,Seveda bom, saj se teh težav zavem šele takrat, ko se o njih začne-mo pogovarjati ali pa po izidu številke, ko zajamem sapo za novo. Človek se na te težave navadi, čeprav se z njimi ne bom nikoli sprijaznila."
Vera gre zopet na telefon: „ . . . torej velja! Dogo-vorjeni smo, da Tribuna izide v četrtek. Držim te za besedo! ..."
Zaprem beležko. Je to sploh kakšen klepet ob kavi-ci? Ampak kaj hočem. Portret Vere Vogrinčič je tako neulovljiv kot njeno delo ali vragci v njenih črnih očeh.
Zapisal in fotografiral: Brane Praznik