LETO (ANO) L (44) Štev. (N8) 9
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 21 de marzo - 21. marca 1991
RUDOLF SMERSU
Kdaj je bila ustanovljena OF
Zadnji aduti
Razni pisci iz vrst Komunistične partije in bivših partizanskih borcev trdijo, da je bila OF ustanovljena dne 27. aprila 1941. Tudi je slišati trditev, da so se tedaj pridružili OF vsi Slovenci ne glede na svoje versko, idejno in politično pripadnost.
Obe gornji trditvi sta popolnoma neresnični.
OF ni bila ustanovljena 27. aprila 1941, ampak je bila tedaj v Vidmarjevi vili pod Rožnikom ustanovljena „Protiimperialistična fronta”, naperjena predvsem proti Angležem in ostalim zahodnim zaveznikom. Takrat je bila namreč nacistična Nemčija, ki je skupaj z Italijo okupirala Jugoslavijo, povezana z obrambno in prijateljsko pogodbo s Sovjetsko zvezo. Pod imperialistično silo so tedaj označevali vsi zgolj zahodne zaveznike.
OF se je ustanovila šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. O tem piše uradni partijski zgodovinar dr. Tone Ferenc v svoji knjigi „Ljudska oblast na Slovenskem — Država v državi” na straneh 7 in naslednjih, v katerih je točno povedano, da je bila OF ustanovljena in njen program javno objavljen šele po 15. juniju 1941.
Druga neresnična trditev pa je v tem, da naj bi se Slovenci ne glede na versko, idejno in politično pripadnost pridružili tej OF, ki jo je ustanovila komunistična partija. Kot znano katoliški Slovenci s KPS niso nikdar sodelovali zaradi njene totalitarne in protiverske usmerjenosti. Pri tem je treba opomniti, da so bili prav katoličani glavna tarča vseh grozovitosti, ki so se v letih 1941/45 dogajale na Slovenskem. Komunistična partija se je v teh letih strahotno razdivjala nad katoliškim življenjem, nad katoliško Cerkvijo in nad katoliškimi inštitucijami. Tako silno preganjana in uničena ni bila nobena verska skupnost v Evropi, kot se je godilo na Slovenskem.
Popolnoma neresnična je torej trditev, da bi slovenski katoličani začeli sodelovati dne 27. aprila 1941 pri Protiimperia-listični fronti in tudi pozneje ne pri OF. Na omenjenem ustanovnem sestanku je v imenu katoličanov (brez vsakega pooblastila) nastopal krščanski socialist Tone Fajfar, o katerem so njegovi dobri poznavalci trdili, da je bil že nekaj let prej član komunistične partije. V tistem času sta bila v Sloveniji znana krščanska socialista prof. Edvard Kocbek in dr. Aleš Stanovnik. Teh dveh pa na tem ustanovnem sestanku ni bilo, ker je sklicatelj in predsednik komunistične partije Boris Kidrič povabil na ta sestanek samo člane komunistične partije in nekatere iz vrst levih Sokolov in nekaj avantgardnih intelektualcev. Vsa imena zborovalcev iz ustanovnega sestanka Protiimpeialistične fronte navaja dr. Ferenc v že omenjeni knjigi.
Ob tej priložnosti naj omenim, da so se katoliški Slovenci ob napadu nacistov in fašistov na Slovenijo dobro zavedali, kaj je njihova dolžnost. Dne 27. aprila
1941 so se zbrali predstavniki mladinskih-katoliških organizacij v „Delavski zbornici” v Ljubljani in so tam ustanovili prvo prótiokupatorsko bojno organizacijo z imenom „Slovenska legija”. Kmalu nato so tudi Sokoli, ki niso sprejeli sodelovanja s komunistično partijo, ustanovili „Sokolsko legijo”. Poleg teh so nekateri domoljubi ustanovili še eno protiokupatorsko organizacijo, ki se je imenovala „Narodna legija”. Vse te tri legije so bile tesno povezane in imele svoje vojaško sodstvo.
V tem času ni bilo prav nobene druge protiokupatorske bojne organizacije, ampak je bila pod vodstvom partije samo omenjena Protiimperialistična fronta.
Vodstvo OF je tedaj storilo velik in nezaslišan narodni zločin. Ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je zahtevalo, naj se vsi Slovenci borijo proti okupatorju le pod vodstvom OF. Kdor bi se boril izven tega okvirja, je že narodni izdajalec in zasluži smrtno kazen.
Tako si je KP in z njo OF lastila monopolni značaj protiokupatorske vojne. Za to vojno je partija dobivala orožje tudi od zaveznikov. Tega orožja ni uporabljala prvenstveno proti okupatorju, temveč ga je usmerila zoper svoje slovenske, predvsem krščanske rojake. Če pogledamo danes seznam izgub nacistov in fašistov v vseh letih okupacije na Slovenskem, vidimo, da so bile te izgube silno majhne, dočim gredo uboji Slovencev v velike tisoče.
Na ta način so Slovenci, organizirani v „legijah”, morali posvetiti večino svojih sil samoobrambi pred komunističnim nasiljem, čeprav niso nikdar izgubili izpred oči svojega prvotnega namena, ki je bil odpor proti okupatorju in ohranjanju slovenskih življenj.
Potem, ko jugoslovanski zvezni parlament lani sploh ni bil na novo izvoljen, čeprav je sedanjemu že pred enim leton potekel mandat, in tako torej že vse leto deluje „de iure” ilegalno in je na vsakem zasedanju nesklepčen, saj seje enkrat bojkotirajo Srbi, dnigič Slovenci in Hrvati, tretjič Makedonija in Bosna. Ko je Markovičeva vlada povsem brez moči, saj so se vse republike „de facto” odcepile. Po vsem tem je te dni razpadlo Predsedstvo Jugoslavije... Najprej je teatralno odstopil turnusni predsednik Predsedstva Srb Jovič, za njim pa še Črnogorec Bučin, Vojvodina trenutno nima člana v predsedstvu, je pa pohitela z napovedjo, da ga tudi ne bi imenovala...
Po demonstracijah v Beogradu, ko je srbsko komunistično vodstvo poslalo oborožene policiste in nato še vojake s tanki nad demonstrante, se je začelo postavljati vprašanje, zakaj nastopa armada proti demonstrantom — to se je,
SRBIJA SE JE UPRLA
Ko se v ostali Jugoslaviji počasi širi zavest o odcepitvi in demokratizaciji, se v Republiki Srbiji — kjer so na volitvah zmagali komunisti — pod vodstvom Miloševiča in njegovega predstavnika v predsedstvu Jugoslavije dr. Joviča širi namen z vojsko rešiti potapljajočo se ladjo. Najprej so hoteli razorožiti vse ,,paramilitarne” organizacije (ni se posrečilo), trdno so vztrajali na federalnem konceptu, ki so ga že vse druge republike odločno odklonile; 2. marca pa seje pričelo rožljanje z orožjem: v vasi Pakrac na Hrvaškem, kjer imajo večino Srbi, so oklicali avtonomijo in razorožili hrvaško policijo. Nato so Hrvati prišli delat red, za njimi in nadnje pa jugoslovanska vojska, ki je pregnala Hrvate.
V Beogradu so pričeli demonstrirati študentje in zahtevali odstop petih voditeljev TV, Miloševičevih ljudi. Zaprli so takoj Draškoviča, voditelja demokratične opozicije, a so ga zaradi povečanih demonstracij kmalu morali izpustiti. Medtem je prišlo do streljanja v množico demonstrantov z mrtvimi, kar je povzročilo še hujše nemire. Vsa Jugoslavija je začela goreti v uporih, demonstracijah, vojaški pripravljenosti, predvsem sta si stopili nasproti Srbija in Hrvaška. Iz dneva v dan se je večal nemir in govorice o vojaškem nastopu, kar se je končno izkazalo za pravilno — vojska je to res nameravala in sicer z legalno podporo predsedstva Jugoslavije.
VOJSKA JE POGORELA
Predsednik pi-edsedstva dr. Jovič je 13. marca sklical sejo, ki naj bi naredila
kakor je znano, samo teden dni pred beograjskimi dogodki zgodilo tudi v mestecu Pakrac na Hrvaškem. Ob takih pomislekih je takoj začel zasedati generalštab jugoslovanske vojske. Na neprestanih, za javnost hermetično zaprtih sejah, so se generali prepirali kakšno vrsto izrednega stanja je treba uvesti v Jugoslaviji, da bi Titovo državo za vsako ceno obdržali skupaj. Pri namerah generalov so vestno sodelovali tudi vsi tisti člani Predsedstva države, ki so zdaj odstopili. Končno je prišlo še do skupnih sej Predsedstva in generalštaba in na zadnji teh sej se je proti beograjsko-novosadsko-titograjski koaliciji, ki je bila na strani generalov, postavil še član Predsedstva z Kosova in tako je bilo pet članov proti uvedbi izrednega stanja, trije pa za uvedbo.
Zgodili so se odstopi, Predsedstvo je razpadlo. Potem je srbski „monarh”
Nad. na 5. str.
red v Jugoslaviji — red, kakor si ga predstavljajo Srbi oziroma komunistični generali.
Na tèj seji je izredne ukrepe v vsej Jugoslaviji zahteval sam dr. Jovič.
V njegovem uradnem predlogu je bilo, da naj dobi JLA splošno pooblastilo za samostojno ukrepanje po lastni presoji, brez dogovarjanja in pooblastila predsedstva SFRJ kot vrhovnega poveljnika. Predlagani pa so bili tudi kratkoročni politični ukrepi: v pol leta naj bi sprejeli novo zvezno ustavo, uskladili vso republiško zakonodajo z zvezno in izpeljali še „demokratične volitve” v zvezni parlament.
O prvem delu ukrepov sploh niso govorili. Če bi, bi predlog doživel popoln neuspeh, saj sta mu nasprotovala tudi člana predsedstva iz Črne gore in Vojvodine. Pogorel pa je tudi drugi, politični del predloga, saj je bil rezultat glasovanja 4:3. Za predlog so glasovale samo Srbija, Črna gora in Vojvodina.
S tem je bil zaključen legalni postopek, kako naj bi vojska vzpostavila spet komunistični, federalistični in velesrbski princip v Jugoslaviji. Predsedstvo, ki je glavni poveljnik JLA, se je izreklo proti nasilni vojaški „pomiritvi” države.
In ker so se ta vrata zaprla, ni ostalo več drugega, kakor nelegalistični postopek, ki so se ga seveda Miloševič in njegovi poslužili. Predsednik dr. Jovič, delegat Republike Srbije je odstopil, prav tako delegata Črne gore in Vojvodine. Se več, vse tri republike so objavile, da odrekajo legalnost sedanjemu predsedstvu, da zvezne vlade ni več in da je s tem dejansko Jugoslavija stopila v razbitje. Njihovi delegati so odstopili od predsedstva, „ker nočejo biti odgovorni za državljansko vojsko”.
Tako je jasno, da v vsej Jugoslaviji preostane le še vojaški puč s polno podporo Miloševiča, kar se bo nadaljevalo v medsebojnih borbah, ali pa dejanskim koncem Jugoslavije, ki pa so jo tako dokončno razbili Srbi sami.
Predsedstvo predsedstva je predčasno začel izvrševati predstavnik Hrvatov Stipe Mešič, ki pa so mu Srbi onemogočili sklic prve seje. Vsi preostali člani predsedstva so mnenja, da zvezno predsedstvo še obstaja, in da so edina možnost razgovori med republikami za mirno razdruženje države, kakor ga je predlagala Slovenija in sprejela Hrvaška. Nihče v Evropi in drugod jim ne bo mogel očitati, da so oni nasilno razbili državo, saj je bilo vedno poudarjeno hotenje za mirno, diplomatsko ter državniško rešitev v konfederacijo; ki pa sedaj skoraj ni več možna — in to po zadrtem in nasilnem nastopanju vojske, Republike Srbije ter komunistov.
Po zadnjih novicah so Srbi odpoklicali še delegata Kosova ter je tako predsedstvo nesklepčno. Kučan je za četrtek izklical sejo vseh predsednikov republik, da najdejo rešitev.
Nad. na 5. str.
MMmimiiMimmiiMiniiTmmiiiri r mirnim
VINKO LEVSTIK 99
Tito je kriv”
SLOVENIJA S PERSPEKTIVE ŠIRŠEGA SVETA
Tone Mizerit
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
Dr. Zdravko Inzko, Draga 1. septembra 1990 — št. 4.
Tedaj namreč, ko sta Češka in Slovaška bili trdno v okviru avstro-ogrskih meja, ko še ni bilo političnih in psihosocialnih pogojev za odcepitev od Monarhije, takrat je gradil Tomas Masaryk svoj nacionalni program na zamisli o „nadrobnem delu”, to se pravi na zamisli o poštenem, odgovornem delu na raznih področjih. To delo je imelo kot cilj zvišanje osveščenosti in kakovosti narodnega ustvarjanja in s tem zvišanje narodne samozavesti. To so bila predvsem področja informacije, vzgoje, izobrazbe, morale in humanizma. Masaryk je videl edino izhodiščno točko za dostojanstvo naroda v človeku in v tem, kar si človek ustvari kot pogoje za svojo lastno, dostojanstvenejšo človeško usodo. Sprememba človeka je bila za Masaryka izhodiščna točka za spremembo položaja celotnega naroda.
Taki ljudje izhajajo iz pravilnega stališča, da je vsako dobro delo hkrati tudi inderektna kritika slabe politike in da tako delo lahko slabi obstoječi Sistem.
To „nadrobno delo” na Slovenskem je bilo seveda Peterletu znano. Vedel je kot pevec za mnogoštevilne cerkvene in druge zbore, kot urednik je vedel za odmevnost Ognjišča, Tretjega dne, Družine, Revije 2000. Vedel je za tradicijo Braslovč v Savinjski dolini., kjer je letos odprl novo galerijo, bivši hlev, vedel je, kdo obnavlja slovenske cerkve, kot je bilo npr. v Radovljici že pred leti pri prostovoljnem delu na cerkveni strehi istočasno sedem zdravnikov, med njimi sedanji šef radovljiških SKD, dr. Jovan, oče petih otrok. Peterle je vedel za štrevilne veroučne, družinske, mladinske in študentske skupine, poznal je po primerih skoraj vse Slovence, ki so opravljali na osnovi krščanskega etosa „nodrobno delo” na Slovenskem. Trditev torej, da SKD nimajo svoje baze in da Peterle ne pozna prostora in časa, ni samo absurdna in groteskna, je neresnična in hudobna. To obširno naštevanje seveda ni služilo hvali Peterleta ampak pogledu v bodočnost. Ministrski predsednik Peterle potrebuje namreč ravno omenjene skupine ljudi najbolj, da lahko uspešno nadaljuje svoje delo, da se premaga mračna dediščina in da se Slovenija razvije in krepi kot etična dežela.
III.	Slovenija naj bo demokratična in pravna država, država človekovih pravic in svoboščin, država, ki omogoča in pospešuje iskanje in uveljavljanje resnice in pravice. Iskanje resnice morda v nekaterih krogih Slovenije ni zaželeno, tudi brskanje po preteklosti ne, saj se nekateri ravno bojijo preteklosti, ki še lahko pride, preteklosti, ki se še lahko odkrije. Vendar se zgodovine ni treba bati. Nasprotno, šele odkrivanje preteklosti nam omogoča varno prihodnost, razčistiti jo mora vsak rferod zaradi svoje psihohigijene, tudi ponižani in izmaličeni slovenski narod, drugače bo ostala Slovenija „duhovna Biafra”, kot bi rekel Luis Aragon. Resnica mora na dan, pa četudi bi se izkazalo, da je cela Slovenija eno samo pokopališče. Gre za bodočnost, gre za nove temelje Slovenije, gre za osnovna načela humanosti. Zato nikakor ni sprejemljivo, da bi se iskanje resnice zaviralo ali preprečevalo z namigom na revanšizem. Ta velikokrat zlorabljena beseda je dejansko samo strašilo ljudi, ki imajo slabo vest in ki se
bojijo za svoja mesta ali položaje. Kajti, bodimo odkriti: sedanja ekipa ne more izvajati nobenega revanšizma, niti ga ne načrtuje. V Sloveniji sploh ni nobene oblasti, verjetno na celem svetu ni nobenega sodišča, ki bi vse stotisočkrat storjene krivice moglo obravnavati ali primemo popravljati. Revašizem je zaradi neskončnih grozot neizvedljiv in govorjenje o njem je prazno in čista demagogija.
V poglavje o Sloveniji kot pravni državi seveda nujno spada tudi odlomek o narodni spravi, oziroma razmišljanje o tem pojmu. Mislim namreč, da uporaba tega pojma ni povsem difinirana in da prihaja v tej. zvezi do vrste netočnosti.
a)	Ali je sprava z zmotami sploh mogoča?
b)	Ali je možna sprava s partijo, katere zgodivinska krivda je neizbrisna?
c)	Sprava je možna le med spornimi strankami. Danes pa nasprotna tabora nimata več institucionaliziranega predstavništva. Tako Cerkev ne predstavlja takratnega katoliškega političnega tabora, sedanja državna oblast pa ne tedanje KPS.
Zato gledam v klicu k spravi le vabilo k pomiritvi med ljudmi, saj formalna sprava, akt med tabori ni realistična in bi prinesla le zunanjo umiritev, ne pa dejanskega pomirjenja. To pomnjenje pa izhaja iz moralne, iz notranje duhovne drže. Da bi pa se sploh moglo govoriti o kakem trajnem pomirjenju, bi se po mojem morale nujno upoštevati tudi sledeče okolnosti, oziroma pogoji:
1.	Priznanje legitimnosti boja proti boljševizaciji Slovenije, saj je bilo že takrat neizpodbitno, kakšni so bili načtri revolucije na Slovenskem, spomnil bi samo na pesem: „Slovenija, sovjetska bodeš ti!”
2.	Prenehanje moralnega ocenjevanja zgolj taktičnih potez z izdajstvom, kvizlinštvom in kolaboracijo, ker nikoli ni šlo za skupne cilje domobranstva in vaških straž z okupatorji.
3.	Umik nekdanjih partijskih kadrov z vseh mest, ki imajo politično konotacijo, kot so sodišča, vodilna mesta v prosveti itd.
Sploh bi se morali razpisati vsi tisti položaji, ki so jih ljudje zavzemali samo zato, ker so bili na kadrovski listi. Sposobni med njimi bi seveda svoja bivša službena mesta po razpisu zopet lahko zasedli, ampak samo zaradi svoje strokovne sposobnosti in poštenosti.
4.	Odpraviti bi se morale vse diskriminacije, npr. liste ob meji in priznati bi se morala nikdar izgubljena narodna čast tistim, ki so bili diskriminirani.
5.	Urediti bi se morala oskrba po revoluciji prizadetih in popraviti materialna krivica, kolikor mogoče.
6.	Odpreti bi se morali vsi viri za odkrivanje zgodovinskih resnic, katerih se ne smemo bati. Saj bi ta resnica ne služila nikomur v osebno zadoščenje, ampak bi to iskanje imelo pogled odprt naprej.
Po moje naj bi mrtvi dobili poleg zaznamovanja grobov tudi večji zid, kot ga imajo v Washingtonu za 58.0000 žrtev vietnamske vojne, z vklesanimi imeni vseh padlih. Emigracija naj se izrecno
I
(se nadaljuj«)
Za otvoritev novega šolskega leta je predsednik pohitel v oddaljeno severozahodno Formoso. Tem naj bi se pouk začel, medtem koje v večini provinc učiteljstvo stavkalo in seje pouk dejansko začel en teden pozneje. Ponekod pa otroci še vedno nimajo pouka in Bog ve, kdaj ga bodo imeli. Menem je imel smolo. Kot se rado zgodi, je za hip njegov spomin odpovedal in trikrat je hvalospevno omenil Chaco, njegovega guvernerja in njegove prebivalce, dokler se ni zbistril, da se dejansko nahaja v Formosi, in je napako popravil. A bilo je dovolj, daje vse časopisje pisalo o tej zadevi, in uporno učiteljstvo gonilo, da je to zemljepisno nepoznanje posledica prepičlih fondov, ki jih država pripisuje vzgoji.
KAM PLOVEMO
„Peron, Peron, kako si star,” je naslovil buenosaireški jutranjik, ko je poročal o slavnostni otvoritvi debate o doktrinarnih temeljih ki se je pričela v peronistični stranki. Predsednik Menem se je tako uradno znova naslonil na stranko, koje spoznal, da zaenkrat ne bo nič iz njegovih sanj o novem „menemističnem” gibanju. Ideologijo je treba prenoviti. Besedilo omenjenega naslova, popačeno in peronistične himne, pa jasno kaže v kakšnem položaju se nahaja predsednik.
Vsekakor ni mogoče danes vladati kot Menem s Peronovo ideologijo. Če je Peron podržavil železnice, jih je težko v njegovem imenu privatizirati. Če je Peron slonel na bojevitih sindikatih, jih je težko danes v njegovem imenu preganjati. Po pravici povedano, bi se sedanji predsednik že davno poslovil od strankine ideologije in tudi imena, če bi mu uspeli njegovi napori. A to je moka za drug kruh.
čudno, res čudno, kako se stvari v Argentini sučejo, in politiki iz njih ne razberejo nauka. Alfonsfn je sanjal o „tretjem zgodovinskem gibanju”, v katerega bi vpletel široke ljudske množice, ki bi trumoma zapuščale svoje stranke in se naslanjale na njega. Pretekla so štiri leta, ko mu je volilni rezultat pokazal, da je pogledal previsoko, da sedanji niso časi za zidanje gradov v oblakih, da povodenj realnosti odplavi marsikatere načrte. Menemu ni poteklo še drugo leto vladanja, ko je prišel do istega spoznanja, čeprav bi to moral vedeti takoj ob nastopu.
Politika je nehvaležen posel, še bolj nehvaležen, kadar ga opravljajo nespretneži. In to je najmanj, kar moremo reči o sedanjem predsedniku. Zato ni čudno, da se podirajo drug za drugim njegovi volilni „gradovi” in se mora, kot je to storil sedaj, povrniti k stranki, k tisti mali mistiki, ki jo je od peronizma še ostalo. Medtem se na obzorju kopičijo oblaki.
ANKETE, TAKSNE IN DRUGAČNE
Ker so neznanke vedno večje, so prišle v modo ankete. Kot gobe po dežju rastejo razne „usposobljene” ustanove, ki sprašujejo ljudi na dolgo in široko o priljubljenosti strank in kandidatov. To pa je največkrat pesek v oči, kadar ne enostavna predvolilna propaganda. Le tako si moremo razložiti astronomske razlike ene in druge ankete.
Nekaj pa je jasno: med peronisti je
edino podpredsednik Duhalde tisti, ki lahko potegne za seboj večje število volilcev. Med radikali pa to mesto zavzema stari Juan Carlos Pugliese. A nenadoma seje na bojnem polju pojavilo večje število znanih in neznanih kandidatov. Na primer glavni tajnik uporne CGT Sadi Ubaldini; ali eden prvoborilcev proti peronistično-radikalni povezavi na buenosaireškem plebiscitu, Osvaldo Cornide; in še bivši tajnik za socialno skrbstvo, katoliški predstavnik Santiago de Estrada. Vsi se potegujejo za blesteči plen guvemerstva buenosaireške province. In sedaj je v volilno areno znova stopil stari intransigent Oscar Alende, ki je v spominu mnogih provincijskih prebivalcev priljubljena figura, ker je kot guverner imel uspešno vlado med leti 1958 in 1962. Okoli njega se lahko zbere zmerna levica (tudi levičarski odcepek peronizma „los ocho”?), ki bo delala probleme ne le peronizmu in radikalom, marveč tudi trockistično-komunistični povezavi, ki si od volitev mnogo obljublja.
Težka pa je za peronizem tudi sprememba med radikali v prestolnici. Tukaj so namreč pred dnevi izvedli puč proti levičarski veji, znani kot „Coordinadora”, ki se je razbohotila pod Alfonsinovim vladanjem in kateri na čelu je stal poznejši notranji minister Nosiglia. Povezavi, ki ga je strmoglavila, je načeloval bivši senator De la Rua, tudi zanimiva figura, ki je izredno priljubljen med ljudstvom, a ima malo moči v lastni stranki. Po vseh pravilih tradicije bi moral biti še vedno na senatorskem mestu, če ga ne bi odplavila ljubimska povezava med peronisti in liberalci takoj po Menemovi zmagi.
Sedaj se vrača zmagovit proti notranjemu nasprotniku, medtem ko si radikali znova obetajo zmago v prestolnici. Če do tega res pride (in ni neverjetno, mesto Buenos Aires je bila tradicionalna radikalna trdnjava), je še bolj življenjsko važno, da si peronizem zagotovi zmago v provinci Buenos Aires. Brez te si je težko zamišljati mirno nadaljevanje Menemove vlade. Časi se spreminjajo in argentinska politična kasta se bo kmalu znašla pred novimi presenečenji.
Avstrija nas bo priznala?
Slovenski predsednik Milan Kučan seje 13. marca srečal z avstrijskim zunanjim ministrom Aloisom Mockom. Osrednji temi pogovorov sta bili položaj v Jugoslaviji kot celoti ter osamosvojitev Slovenije.
Beograjski dogodki — tako je dejal Kučan—so prav tako pokazali nesposobnost in nepripravljenost vladajočih sil v Srbiji, da bi reševale spore po poti političnega dialoga.
„Predsedniku Kučanu sem zagotovil, da podpiramo načelo samoodločbe narodov in načela demokratizacije. Slovenska pot v prihodnost je seveda stvar slovenskega naroda, mi pa bomo dobri sosedje,” je dejal Mock.
Ali to pomeni, da bo Avstrija priznala Slovenijo, če se bo Slovenija razglasila za neodvisno še pred 15. majem? „Če bo razplet dogodkov zahteval osamosvojitev, boto novo dejstvo, Avstrija pa bo reagirat v skladu z novimi dejstvi in okoliščinami. Okoliščine, potrebne za osamosvojitev bo morala Slovenija seveda ustvariti sama, vendar bo Avstrija morala v takšnem primeru zelo hitro ukrepati,” je za diplomatski jezik dokaj jasno povedal vodja avstrijske diplomacije.
Predsednik Cluba Andino Bariloche V. Enevoldsen, polkovnik M. A. Amespil in predsednik SPD Dinko Bertoncelj
Slike in keramika Bare Remec.
Blaž Razinger ml.
med razstavo slovenske folklore
Pogled v razstavni prostor
Zgodovina SPD v slikah in arhivu.
dr. Arko bere zapisnik ustanovnega občnega zbora
Vitrali
Marka Jermana
Dinko Bertoncelj, dr. Vojko Arko in Romana Bertoncelj
Takoj ko je slovenska politična emigracija prišla v Argentino, seje vi'sta Slovencev naselila v Bariločah, turističnem mestu pod Andi, 1600 km od glavnega mesta. Mestni asfalt jih je odbijal, vlažno in vroče podnebje uničevalo. Zato so radi odšli v deželo jezer in gora, ki je bila vsaj malo podobna Sloveniji — Gorenjski. In zato je tudi naravno, da so ob vsaki priliki odšli na gorske ture, saj so živeli pod Andi.
Na neki taki turi na Capillo je padla zamisel, da se ustanovi — kot se Slovencem spodobi — Slovensko planinsko društvo v Bariločah.
22.	februarja leta 1951 so se zbrali na ustanovnem občnem zboru. Ni jih bilo veliko, a bili so vsi med seboj prijatelji in imeli so v sebi močno voljo in ljubezen do gora.
Društvo seje ustanovilo, utrdilo, raslo in delovalo. Kmalu je dobilo pobratima — SPD v Buenos Airesu, kar je glavna zasluga pokojnega Roberta Petrička. Od tam so mestni turisti prihajali na počitnice v Bariloče pa nabirali denar za Skalco, Stan itd.
Leta so tekla... nekaj ustanovnih članov je umrlo, nekaj se jih je odselilo... a prišli so novi, iz Bariloč in velemesta, mladi in starejši, in nadaljevali delo in uživali v gorah. Slovensko planinsko društvo je postalo še nekak okrajni Prosvetni dom, v njem je poslovala bariloška osnovna šola, srednješolski tečaj, vrstile so se igre in družabnosti, predavanja in podobno.
A še vedno je bila prva skrb društva gore: prav v zadnjem času se je tamkajšnja slovenska mladina odločila, da izdela novo slovensko pot na Capillo in tam postavi slovenski bivak — ravno tako kot je pred 40 leti potegnila „šuma” Slovensko stezo in uredila Skalco.
Tako je prišla 40. obletnica društva. Častitljiva starost društva, ki je lahko ponosno na svojo zgodovino in na sedanjost ter ima še svetlo prihodnost.
PRIREDITEV OB OBLETNICI
Zato so sklenili proslaviti to obletnico s kulturno prireditvijo za vso argentinsko bariloško javnost, ki Slovence dobro pozna in spoštuje.
V Mestni razstavni dvorani na Moreno so 21. februarja odprli veliko umetniško razstavo, pri kateri so prikazali slike slovenskih umetnikov iz Bariloč ter drugih gostov iz velemesta, ki so tu iskali navdiha. Poleg tega pa so pripravili pregled zgodovine društva s slikami, fotografijami in članki, obenem še opozorili na slovensko folkloro ter na bogastvo kulture z umetniškimi knjigami,
ki so predvsem prikazovale slovenske gore, kakor tudi nekaj slik iz Slovenije.
Večer je odprl predsednik SPD Dinko Bertoncelj, ki je pozdravil navzoče goste: Občino je zastopal pri otvoritvi šef protokola Carlos Hidalgo. Prišla je tudi ravnateljica kulture Noemi Valias; razstavo je obiskal tudi predsednik občinskega odbora (Consejo Municipal) Carlos Manuel Fernandez. Vojake je na otvoritvi zastopal polkovnik Miguel Angel
Amespil. Obisk je bil precej bolj številen kot pa je navadno na takih razstavah. Od „colectividades” sta bila Hrvat Anič in Flensborg, zastopnik Dancev. A seveda se ne sme pozabiti Victorja Enevoldsena, predsednika Cluba Andino Bariloche ter časnikarji in argentinski in slovenski gostje.
Za njim je povzel besedo dr. Vojko Arko, „živa zgodovina” ter starosta in duša slovenskih gornikov. V kratkih in zanimivih potezah je orisal nastanek SPD pred 40 leti, podal najznačilnejše uspehe slovenskih planincev — med katere lahko štejemo še sedaj obstoječo Picada Eslovena, Pod Skalco, slovenski križ na Capilli, spominsko ploščo Klementu Jugu na Slovenskem zvoniku itd. Omenil je prvenstvene ture, ki so jih izvedli Slovenci: prva naveza na Slovenski Zvonik — Campanile Esloveno (najtežja tura v Bariločah), prvi na Cerro Tuma (tudi slovensko ime), odprave na Balmacedo, San Valentin, Paine, pa uspehe bratov Skvarča, ki sta za desetletje vzela v zakup Kontinentalni led in tam opravila vrsto prvenstvenih tur ter
posejala gore s slovenskimi imeni; Bertonclja na Himalajo (prvi slovenski himalajec) ter Jureta Skvarče na Mount Everest. Omenil je še vrsto drugih uspehov slovenskih andinistov ter poudaril, da se tudi danes nadaljuje vrsta z mlajšimi gorniki. Dodal je še gore s slovenskimi imeni — Pico Bara, Jezero Tonček itd.
Seveda ni pozabil na slovenske smučarske uspehe, ko je bil Jerman dolgoletni državni prvak v smuškem teku, za njim pa njegovi otroci; kakor tudi na knjižno dejavnost, ko smo izdali vrsto knjig z gorniško tematiko.
Za njim je slovenski zborček, ki ga je za to priliko sestavil dirigent Andrej Jan, zapel nekaj slovenskih narodnih pesmi.
Nato pa so mladi v slovenskih narodnih nošah pogostili goste, ki so si lahko medtem ogledovali razstavo.
UMETNIŠKA RAZSTAVA
Akademska slikarka Bara Remec je razstavila svoje akvarele, ki so kazali vso njeno umetniško moč v črno-rdeči tehniki. To so bila njena zadnja dela, saj je nenadoma umrla teden zatem. Poleg nje je razstavljal Ivan Bukovec iz Buenos Airesa vrsto svojih krajinskih olj z gorskimi motivi. Sestri Dolinar, Andreja in Marjeta, sta poslali svoje risbe, kakor tudi Andrej Makek. Posebno zanimanje je bilo za mlado Zalko Arnšek iz Bariloč, ki je razstavila svojo grafiko in keramiko, ki obljublja velik uspeh in moč. Trenutno študira v Ljubljani.
Poleg njih so razstavljali svoja dela z gorskimi motivi Romana Bertoncelj, Zora Gerzetič in Metka Žirovnik.
Posebej pa naj omenim še umetniške vitrale mladega umetnika Marka Jermana, ki so vzbudili veliko pozornost s svojo barvitostjo. Jerman je pred kratkim izdelal vrsto vitralov za cerkve v Ljubljani, med njimi za cerkvi v Mostah in Fužinah.
Razstavo je umetniško pripravil in prijetno izdelal arh. Andrej Duh.
SLAVJE ZA SLOVENCE
Naslednji dan, točno na obletnico, 22. februarja so se zbrali v dvorani edini še v Bariločah preostali ustanovni člani SPD, kijih lahko kar naštejemo: dr. Vojko Arko, Dinko Bertoncelj, akad. slikarka Bara Remec, Blaž Razinger in Davorin Jereb. Ti so obudili spomine na začetna
Slovenski zvonik
trda leta, se poveselili uspehov društva ter kovali načrte za bodočnost. Žal se je nekaj dni nato poslovila Bara Remec, za vedno.
ODMEVI
O tej 40-letnici so poročali bariloški listi, radio in televizija, daljše članke so prinesli Prensa Bariloche ter provincijski list Rio Negro. Tine Debeljak je poslal faks v Ljubljano, kjer je daljše poročilo objavilo Delo v gorniškem kotičku. Najzanimivejše pa je , daje sedaj ob 40-letnici Planinski vestnik v Ljubljani pretrgal svoj molk in pod novim uredništvom Marjana Raztresena pričel objavljati vso zgodbo slovenskih kulturnikov v Argentini izpod peresa dr. Vojka Arka, to na uvodnem mestu ter s precej slikami; namen ima prinašati to poročilo skozi ves letnik.
SPD ima za seboj 40 plodnih let. Bog mu daj še veliko možnosti za uspeh, da bo tako na argentinskih gorah ostal za vedno pečat slovenske prisotnosti.
TD
Razstavo in prilogo Svobodne Slovenije so omogočili s svojim darom:
Cerro Campanario — ESSO (M. Jerman, Flere)
Družina Mavrič
Bariloche Silvestre (P. Drajzibner) Agencia Las Muticias (T. Pavlovčič)
SIM S.R.L. Metalürgica (Godec)
Quiosco Las Brujas Foto Triglav (Arnšek)
Ermitage (Kambič)
Siquia Pieles (Vodopivec)
Regionales Lenki (Janez Rode) Regionales Slovenija (Lojze Simčič) Hotel Dhaulaghiri (Dinko Bertoncelj) Alquiler Ski Don Blas (B. Razinger) Marjan Grohar, mizarstvo Tone Kovič, agrimensor Peinados Primožič Božo Eiletz
Zapateria El Suizo (J. Drajzibner) Aluminé S.A. (dr. Vojko Arko)
Les (Jerman in Magister) arh. Andrej Duh
Ustanovni člani SPD ob 40-letnici: od leve
Davorin Jereb, dr. Vojko Arko, Bara Remec, Dinko
Bertoncelj in Blaž Razinger.
Bara Remec
ogleduje
knjižno
darilo, ki
staji ga
izročila
Dinko
Bertoncelj
in
dr. Vojko Arko.
Anketa v Torontu
KAJ MISLI IZSELJENSTVO O DOMOVINI!
Izvedena je bila v Torontu ob priliki študijskega dneva SKS dne 3. februarja t.l. Povabljeni so bili vsi, bivša politična emigracija, sodelavci SIM-a, Kongresa, vsi dosegljivi klubi. Odgovorov, deloma oddanih med predavanjem, deloma dostavljenih po pošti je 124, procent vrnjenih formularjev je torej preko 50%, kar da precej dobro povprečno sliko. Odgovori:
Boste obiskovali Slovenijo? da 116 = 93%; ne 8 = 7%
Vanjo gospodarsko vlagali? da 28 = 23% Se tja za stalno vrnili? da 8 = 6%
Kaj pri novi vladi najbolj cenite?
Plebiscit o samostojnosti — da 104 = 84%
Mednarodno povezavo — da 56 = 45%
Kje je vlada prepočasna, šibka?
Odprava simbolov komunizma - da 52 = 42%
Gospodarstvo — da 38 = 31%
Častni zastopniki RS v diaspori:
Naj jih imenuje vlada? — da 14 = 11% Se naj upošteva naše nasvete? — da 78 = 63%
Volijo naj jih izseljenci? — da 80 = 65% Boste obdržali slovensko državljanstvo? — dallO = 89%
Volitve v skupščino:
Izseljenci naj volijo svoje zastopnike? — da 96 = 77% — ne 26 = 21%
Slovenske stranke:
kateri bi danes dali vaš glas?
Demos — (ves blok) 12 = 10%
SKD — (Peterle) 70 = 56%
Liberal ci-demokrati 2 = 2%
Zeleni 2 = 2%
SKZ-LS (Oman) 25 = 20%
SDZ (Rupel) 12 = 10%
Vse pole niso bile povsem izpolnjene, zato odstotek ni vedno 100%. Ponekod so anketiranci izbrali dve opciji, zato odstotek preko 100%.
Gospodarstvo: Komu bi dali prednost?
Privatnemu sektoiju — da 97% Družbenemu sektorju — da 3%
Sprava: nakazujeta se dva načina:
Resnica o krivdi za državljansko vojno, priznanje, obžalovanje, poprava krivic, odpuščanje; podpirate to smer? — da 112 = 90%
podpirate odpuščanje brez ugotavljanja krivde? — da 12 =10%
Komentarji anketiranih:
1.	malo več pozornosti!
2.	rabijo samo naš denar, mi pa bodimo tiho.
3.	Demos pridobiva nemške marke, a izgublja slovensko dušo.
4.	slovenske države še ni!
5.	SIM naj bo brez komunistov.
Izseljenska matica:
naj se odpravi? — da 44 = 35% reformira — da 80 = 65%
6.	izkoriščevalce in partijce v Srbijo!
Slovenski kanadski svet
Ern
Zadnji aduti
Nad. s 1. str.
NEGOTOVA BODOČNOST
In kaj sedaj: Vsi v državi se boje državnega udara. Hrvaška je mobilizirala svoje rezervne policijske enote in z njimi zavarovala ključne objekte.
Lojze Peterle, predsednik slovenske vlade, je dejal, da je „opazil mnogo znamenj, da vojska nekaj pripravlja. Hoče izigrati svojo zadnjo karto. A smo pripravljeni — še bolj kot včasih — da se
uspešno branimo.”
Slobodan Miloševič, predsednik Republike Srbije, je poudaril: „Razbitje Jugoslavije je stopilo v etapo smrtne agonije!”
Naj navedemo še poziv vlade Združenih držav Severne Amerike: „Poudarjamo, da je ameriška pomoč Jugoslaviji tesno povezana z njeno podporo miroljubnim demokratičnim reformam... Jugoslovanskim oblastem smo že dali zelo jasno vedeti, da bomo močno nasprotovali vsaki uporabi sile ali ustrahovanja, s katerim naj bi preprečili demokratično spremembo ali vsiliti nedemokratični režim v državi.”
TD
„Tito je kriv“
li Lin 11111111 immuri n n mi 1111111111111111 m 11111 m 111 mi i m m n i m m i i i i m i n i i i i
vendar ločeno od Predsedstva, ki je vrhovno poveljstvo vojske.
Če se kdo more v vsem tem znajti... Kaos je popoln. Slovensko obrambno ministrstvo meni, da vsaj v Sloveniji armada ne bo nastopila, pa če generali še tako zasedajo. Zelo pronicljiv časnikar Marko Zorko pa je prišel na zamisel, da generali niti ne morejo izvesti državnega udara, ne morejo vpeljati izrednega stanja. In vsemu temu je, po njegovem kriv rajni maršal Tito. Generali so ga bili vedno navajeni ubogati. In ne le to: prav tresli so se pred njim. In zdaj si ne upajo, brez njegovega ukaza, izvesti državnega udara. Marko Zorko zato „jamči”, danas bo tudi vojska pustila na miru — po Titovi krivdi...
Nad. s 1. str.
Miloševič razglasil, da je za Srbijo Jugoslavija mrtva, da Predsedstva Jugoslavije več ne priznava. In to ista Srbija, ki se je ves čas borila za odstranitev take — federativne Jugoslavije, ki je po zaslugi treh članov, ki jih ima v državnem Predsedstvu vedno zavračala težnje Slovenije in Hrvaške po osamosvajanju. Ta ista Srbija se je zdaj „de facto” odcepila. Z ostankom Predsedstva Jugoslavije, ki mu zdaj nekako predseduje podpredsednik, Hrvat Mesič, noče ničesar več imeti generalštab, ki odslej še vedno kar naprej zaseda
po faksu iz Gorice (19. marca)
M SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Poroka: V cerkvi Marije Pomočnico v Punta Alta sta se pročila v soboto, 2. marca 1991, Martin Rode in Mariana Mussini. Za priči sta bila ženinova mati Jana Rodetova ter nevestin oče Fernando Mussini. Česti tamo!
Krsti: V soboto, 16. marca, je bil krščen v cerkvi Marije Kraljice V Slovenski vasi Boris Aleksander Mehle, sin Staneta in Vere roj. Adamič. Botrovala sta Janko Mehle in Aleksandra Mugerli. Krstil je Jože Bokalič CM.
Dne 17. marca 1991 jo bila krščena v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Nadja Monika Miklič, hčerka Jureta in Monike roj. Pérez. Botrovala sta Olga Miklič in Roberto Pérez. Krstil pa jo je delegat dr. Alojzij Starc.
Dne 19. januarja je bila krščena Barbara Ferfolja, hčerka Jožeta in Moniko roj. Pirc. Krstil jo jo župnik Tone Rant, SDB, botrovala pa sta Luci Ferfolja in Sebastian Borrini.
Srečnim staršem naše čestitke!
ZEDINJENA
SLOVENIJA
44. REDNI LETNI OGNI ZBOR
V nedeljo, 17, marca, se je vršil v Slovenski hiši 44. redni letni občni zbor društva Zedinjena Slovenija. Vsa poročila odbornikov so bila sprehjeta brez pripomb. Tudi članarino in posmrtnino je odobril občni zbor, kakor je bila že svoječasno objavljena v našem tisku. Upravni svet je na predlog nadzornega odbora prejel za opravljeno delo priznanje in razrešnico. Vendar bo dosedanji
upravni svet vodil dalje društvo do tedaj, ko bo čez en mesec na nadaljevanju občnega zbora izvoljen novi upravni svet, kar bo pravočasno obljavljeno v našem tisku. Poročila odbornikov bomo objavili v prihodnjih številkah Svobodne Slovenije.
OBISKI IZ SLOVENIJE
V	letošnjem poletju je bilo na obisku pri Slovencih več rojakov iz domovine pa tudi iz drugih dežel severne poloble. Saj jim pride kar prav in tako združijo dobro s koristnim: mrzlo zimo zamenjajo z južnim soncem. Nekaj podobnega se dogaja nam, ko odhajamo v Slovenijo na njihovo poletje.
V	nedeljo, 3. februarja, je obiskal Slomškov dom podpredsednik kranjske občine (podžupan) Stane Vreček. Uspešen podjetnik kot je in narodnjak je bil izvoljen na zadnjih volitvah na listi Demosove koalicije strank in krepko posega na področju obrtništva in industrije. Na srečanje v Domu ga je pozdravil in mu izrekel dobrodošlico predsednik Maijan Loboda, nakar nam je gost predstavil gospodarski položaj v kranjski občini in na splošno v Sloveniji. Prejšnji režim jim je zapustil težko dediščino na vseh področjih in Slovenija že ima in bo imela še večje gospodarske težave, a Vreček je prepričan, da bo slovenska pridnost, podjetnost in iznajdljivost premagala tudi te. V razgovoru s številnimi rojaki, ki so se udeležili srečanja, je rad odgovarjal na številna vprašanja in pojasnjeval zadnje spremembe v Sloveniji.
Sprejem v Ljubljani
Prejšnji teden je odšel v Ljubljano z vso svojo družino predsednik Slovenske kulturne akcije lic. Andrej Rot. To je prvi primer, da se vsa družina političnega begunca oziroma njihovih potomcev vrne v Slovenijo. Tako prof. Rot kot žena Lučka ter otroci so bili rojeni v Argentini. Želimo mu, da bo v svojem novem delu v družbenih občilih med vsem slovenskim narodom širil ideje svobode, demokracije ter krščanstva in umetniške kvalitete kot doslej med nami.
Dan po odhodu smo prejeli naslednji telefaks iz Ljubjane:
G.	Jure Vombergar predsednik Zedinjene Slovenije
Natanko pred tremi urami je na brniškem letališču pristalo letalo z Rotovo družino.
Sprejema so se udeležili predsednik
Peterle, minister Dular, gospodje Pavle Bratina (predsednik sklada za repatriacijo), Lado Lenček in drugi, seveda tudi brat Andreja Rota z družino, gospe Alenka Goljevšček in Vera Aljančič (SKD), sestra g. Zdenka Rota idr. Srečanje je bilo nadvse prisrčno, snemala je tudi TV, kvintet je zapel nekaj pozdravnih pesmi. Potem je bila takoj na letališču tiskovna konferenca, ki so se je udeležili časnikarji Dela, Družine, radia idr. Poudarjen je bil pomen te vrnitve in njena simbolna vrednost tako za Republiko Slovenijo kakor tudi za slovensko skupnost v Argentini...
Dogajanje pri nas je napeto, vrnitev Rotove družine v tem trenutku nas dodatno zavezuje in spodbuja, da bomo zdržali.
Prisrčen pozdrav vsem!
dr. Janez Dular Ljubljana, 14. marca 1991
S.
Na belo nedeljo, 7. aprila 1991
36. Slovenski dan
na Pristavi v Castelarju
v--------------—----------------/
Znanje angleščine za potovanje — Mila Hribar, T.E. 651-5354 Prodam parcelo na privatnem pokopališču „Los Ciprcses“ T.E. 795-7014 PSIHOANALIZA
Psihoanalitični konzultorij; lic. psih. Marko Mustar; French 3531, 5s „B“ — Capital — T.E. 801-8220 in 71-3546
ELEKTRONIKA
Elektro Ader — Električni material za industrijo in dom, splošne inštalacije. Ader 3295 - Munro; Tel.: 766-8947.
Varnostni elektronski sistemi (al arm as) za hišo - tovarne - avtomobile.
Inž. Janez M. Petkovšek, Amianot 9969 -Tel.: 769-1791 - Loma Hermosa Kadar se o računalnikih (kompjuterjih) govori, inž. Janez Kocmur vam poskrbi. Tel.: 651-7459 - Brandsen 2167 -San Justo.
SERVIS
Dolenc Lojze - popravila barvne TV, videokaset, radio snemalcev, kaset in avdio -Corvino 3942 - San Justo - Tel.: 651-2176. ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Leber - splošna odontologija, implantes óseo-integrados; sreda in petek, od 14 do 18; Bclgrano 3826 - 7. nadstr. „B“
-	San Martin - Tel.: 755-1353.
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk - Tol.: 762-2840.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek,
sreda, petek od 17 do 19 - Don Bosco 168 -
San Isidro - Tel.: 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik - ponedeljek,
torek, petek od 16 do 20 - Tucumän 1455 -
9. nadstr. „E“ - Capital - Tel.: 45-0320 in 46-
7991
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne -trgovske - industrijske - odobritev načrtov
—	Andrej Marolt - Avellaneda 216 - San Miguel - Tel.: 664-1656.
ŽADOM
Matija Debevec - soboslikar. Barvam stanovanja, pohištvo. Péguy 1035 - (1708) Morón.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge - Bolivar 224 - Ramos Mejia - Tel.: 654-0352.
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš dom
-	L. Vernet 4225 - (1826) Rem. de Escalada
-	Tel.: 248-4021.
Garden Pools — konstrukcije bazenov - filtri
-	avtomatično zalivanje - Andrej Marolt -Pte. Illia (Ruta 8) N9 3113 - (1663) San Miguel - Tel: 664-1656.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital (1 kvadra severno od postaje Liniers).
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385 -1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - Tel.: 325-2127.
Kreditna Zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97
-	(1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do potka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do potka od 10. do 19. ure. SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 - Uraduje od sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande Češarek). SLOGA—PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) - H. Yrigoyen 2756 - Tel.: 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9.30 do 11.30 ure (gdč. Julka Moder).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN Slovenski dom - Córdoba 129 - Tel.: 755-1266 - Uraduje ob četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Obcržan).
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS - Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 ure (ga. Marija Gorše).
Cena največ štirih vrstic A 14.000.- za enkratno objavo, za vsak mesec —4 številke— A 42.000,-
Legajo 3545-82
Rojaki, se spominjate, kako je lep mesec maj v domovini pod Triglavom? Pridružite se nam na skupinsko potovanje v
SLOVENIJO ’91
Lepo število rojakov iz Argentine bo prisotno na majskih in junijskih prireditvah po Sloveniji. Če niste še vpisani pri nas, morate pohiteti. Razpolagamo še z nekaj prostora in sicer samo do konca marca, kajti do takrat velja ista cena. Možno je, da se z aprilom povišajo cene.
Več informacij v naši poslovalnici:
Hipólito Yrigoyen 2742, San Justo.T. E. 441-1264/1265 Delovni čas; od 9 do 19. Ob sobotah od 9 do 12.
RAZSTAVA DEL arh. VIKTORJA SULCICA
r
c
ZI
Centro Cultural Recoleta; Jum'n 1930 Otvoritev 20. marca ob 19.; odprto do 7. aprila.
3
Slovenska kulturna akcija
Slovenska hiša, Ramón L. Falcón 4158; otvoritev v soboto, 13. aprila ob 20.
J
Tovarna z delikatesami
PLANIKA
nudi prekajeno meso, jezike, svinjska rebrca, hren, barve za pirhe, itd.
Belgrano 308 - Moron - T.E. 628-9932 Nasproti moronske katedrale od ponedeljka do sobote, 8.30 - 13.30 in 16.00 - 20.30
V Slovenskem domu v Carapachayu bo na cvetno nedeljo, 24. t. m., po duhovni obnovi in sveti maši, ki bo ob 11.30,
skupno družinsko kosilo.
Rojaki in prijatelji prisrčno vabljeni!
Poravnajte
naročnino
£•>. ' &>.	W5S;*'*.
' .................
SOBOTA, 23. marca:
Razgovor s Spomenko Hribar in Alenko Puhar pri Slovenski kulturni akciji; v Slovenski hiši ob 20.
NEDELJA, 24. marca:
Redni letni občni zbor društva Slovenska vas. Prvi sklic ob 16. Pričetek ob 17 ob vsakršni udeležbi članov.
SREDA, 3. aprila:
Sestanek Zveze slov. mater in žena ob 17. uri v Slovenski hiši. Delegat dr. Alojzij Starc govori o temi „Slovenska skupnost v Argentini v luči navodil sv. očeta argentinskim škofom v nov. 1989 in v jan. 1991“.
SOBOTA, 13. aprila:
Razstava del arh. Viktorja Sulčiča; pri
Slovenski kulturni akciji v Slovenski hiši. SOBOTA, 27. aprila
Koncert pevskega zbora Gallusa ob 20.30 v Slovenski hiši.
Argentina v Sloveniji
Argentinec Maximiliano Guerra, predstavljen kot „eden največjih plesalcev svetovnih baletnih odrov”, je uspešno debitiral v Ljubljani. Predstavil je Princa Sigfrida pri Labodjem jezeru. Irena Pesarič, „bela in črna labodka, ki je v Ljubljani navdušila že več kot deset tisoč ljubiteljev baleta,” je prevzela naslovno vlogo na velikem odru Cankarjevega doma. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička. Publika je burno ploskala nastopajočim, predvsem vodilnemu paru.
Kronist pozna Guerra še iz Colonskega instituta, ko je sam študiral operno petje, Maximiliano pa je bil dijak baletne šole in zelo obetaven plesalec. Pogovor v kavarni Maksimarketa ob capuccinu im kremšnitah je bil povod, daje Guerra povedal svoje presenečenje nad Ljubljano. „Nisem pričakoval tako zahodnega mesta z modernimi avtomobili, lepo oblečenimi ljudmi, ki v večini znajo angleško.” Guerra je namreč
ESLOVENIA LIBRE
Fundadon MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovenia Unida Redacción y Administradón:
RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA
Telèfono y Telefax: (54-1) 69-9503 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml.
Uredniški odbor:
Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N9 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije:
za Argentino A 360.000; pri pošiljanju po pošti pa A 400.000; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 75 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svobodno Slovenijo: v Trstu: Knjigarna Fortunato, Via Paganini 2; v Celovcu: knjigarna Mohorjeve družbe, Viktringer 26.
v Ljubljani: Pri Prešernovem spomeniku.
Stavljenje: MALIVILKO Talleres Gräficos “VILKO” S.R.L., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires - Tel.: 362-7215
( \
V proslavo 400-letnice smrti
našega naj večjega klasičnega ustvarjalca
Jakoba Petelina-Gallusa in pred odhodom na proslave tega jubileja v domovini
pevski zbor Gallus vabi na
KONCERT,
ki bo v soboto, 27. aprila, ob 20.30 v dvorani Slovenske hiše.
Na programu izbor najlepših pesmi iz repertoarja, ki ga zbor pripravlja za koncert v domovini. Dobiček koncerta bo namenjen delnemu kritju stroškov potovanja, zato se priporočamo tudi za mecenske prispevke
V______________________________/
pred kratkim nastopal v Novosibirsku, Sibiriji. Poleg mraza (—30) je z lastnimi očmi opazil današnje stanje v Sovjetski zvezi.
Triindvajsetletni Argentinec je glavni plesalec (principal dancer) English National Baleta, ki ima v Angliji veliko tradicijo. „Z ženo Sandro že tri leta stanujeva v Londonu in sva zaljubljena v to fantastično mesto, kjer imaš vse na razpolago.”
Vsak plesalec mora dnevno obvezno vaditi po eno uro in pol, dve uri, vse to izven vaj za nastope. To nalogo je Argentinec opravljal v plesni šoli Kazina, sto metrov od ljubljanske pošte. Guerra in Julio Bocca, sta skupaj končala Colonsko baletno šolo in sta tudi dobra prijatelja. „Časnikarji so naju hoteli skregati, ko sva lansko leto istočasno nastopala v Buenos Airesu. Tega je bil kriv nesporazum agentov. Midva se večkrat dobiva, večerjava in po možnosti obiskujeva premiere eden drugega.” Guerra bo zopet plesal v Ljubljani 25. in 27. marca.
Janez Vasle