i Ekstatično stoji vedno na treh nogah. Če se vdre um, zažari brazda. Riba pod prhkim snegom plane. Obstane po guncanju. Preostala dva uda sta skrivnost in statični požar. Ne glede na plimo in oseko sta zavezana s paski. II Kadilo, ki samo zgrinja simbole, para nosnice. Vitez je čekan. Sadje, jabolka skotrljana po ledu, Tomaž Šalamun 603 Krst 604 Tomaž Šalamun ta ogenj hrani vaše rumeno lice. III čisto potrošniško slavje sem videl v vrtu v svoji glavi. Zakrivala ga je arabeska. Lampioni so nihali. Avgustovska vlaga je blažila škripanje ločil. Potem se je neki zelo utrjeni predmet polastil vina. Gostom je s svojo pneumo razkužil vrat. Hihitali so se kot bedasti otroci. Po štirih so odracali k svojim avionom in kot srne zaspali nad bleščečimi zastavami. IV Stalaktiti so pero. Bulvarji v kraških jamah zahtevajo neverjetno disciplino. Umaknem gospoda s cilindrom, požre ga karbid. In na čisti sveži prt pade kaplja rdečega vina. Račke, ki bi jim po vseh zakonih moral škoditi hrup, se vrtijo. Medijo se na monumentalnem podstavku v brezobzirno pripekajočem soncu. V Mladost je Vlahov obraz. Čuk sedi na veji in ga brezbožno gleda. Vrata določi, pohod v svilo. In nos, brki, črne in pepelnato sive lise na njegovih oblačilih se zdrznejo kot besni bober pred strupom plazilca. Ampak čuk je nem. Mladost vrvi. VI Oče sanja, da je iz svoje piščali potegnil sina. Trdno in zanesljivo gleda svojo belo nitko. Sin se kremži in se pači. Bujen je. Kape preizkuša in ventil. Kruh nam pobija gromovnik, ki za svoj god kot za šalo stisne Adamovo jabolko abortirancem, 605 Krst 606 če ne užijejo abstraktnega plamena tiste barve, ki ima trenutno prednost in nosi vso težo njegovega apetita. Najbolj neučakan je krožni dinar. Fasado mu prekriva gozd. Jasni se. Tiho, med požiralniki klokotata med in voda. Obrezati ga bom dal pozno. Naj se mu v banki širi srce, v žametnem šefu naj mu bije žila. Priljubil se mi je. Zapečatil mi je pogled. Naj torej tudi zanj velja isti poln zakon smrti. Tomaž Šalamun VII