Spomini o cirkniškem jezeru.
Sjiisal «lr. H. DoIpiicc.
I.
iHilaninca jez'^rca Izvirnesc najbolj ljubezen do doma. Prvega
j&E^jf rekel l»i, da zategadelj, ker se človek v hribih čuti najbolj
IA5S2& prostega in ker inu prelepi prizori v prirodi ostanejo nepo-
zabljeni; kajti čim dalje je od mesta, kjer jih je gledal, tem krasnejši
se mu v duhu stavijo pred oči in tem bolj ga vlečejo do kraja, kjer
bi jili zopet gledal ter prostost, užival. A jezercu, rekel bi, da je
povsod doljj čas, kjer ni vode in luega. kjer ni kratkočasili«. katerih
je navajen in katerih ima na bregu in na vo li vselej dovolj. Hibe,
povodne ptice in druge živali, katere posebno v zimskem času do
nižine in vode silijo, te oživljajo vso prirodo in uže gledati živali
je kratkočasilo, tem več pa loviti jih.
Iz toga obzira ni mikavnejšega kraja, nego je vedno spremi-
njajoče se cirkuiško jezero in gotovo je tudi malo krajev, kjer bi se
toliko raznovrstnih živalij polovilo kakor tukaj.
Mala voda, velika voda, povoden j, popolnoma suho jezero —
vsaka teh izprememb ima svoj poseben lov. In vrhu tega pa še to,
da je naježeni in v jezeru zinirom dosti živalij. Hib nikdar popolnoma
ne polovis, ker se otino o suši v podzemeljska jezera, od koder jih
povodenj zopet na dan prinaša; povodnih ptic pa vsako jesen dovolj
prihaja in rade se tukaj naseljujejo, ker jezero ima največ plitvo dno
in dosti bregov, ki ne zaunzujejo, tako da je /mirom obilo živeža
dobivati.
Ne vem, bi li dal prednost zimskemu ali poletnemu času,
/inirom je vse živo. zinirom lepo. Ako sam ne loviš, kratkočasiš se,
ko gledaš druge, ki lovijo in tudi ako saiuo gledaš obilo živalij, naj
si bode ribe na vodi in pod vodo ali množino raznih ptic, mine ti
čas, da sam ne veš kedaj.
1'rebivalci okolo jezera so zatorej tudi malo ne vsi lovci. Od
sedemletnega fantiča do osivelega starega moža poni ire si ljudstvo
z lovom k življenju ali si z njun napravijo, zabavo.
iS	Dr. II. Dolcncc: Spomini o cirkniSkem ježord.
Še ko sem bil deček mladih let, poslušal sem rad in pazno,
ko so starejši sorodniki in naše hiše prijatelji pogovarjali se o lovu
na cirkniškem jezeru in uže od mladostnih let bila me je želja, da
bi tudi jaz kedaj na tem mestu lovsko veselje užival.
Bil sem prvikrat na jezeru o poletnem času še kakor dijak ali
samo toliko, da sem je nekoliko prehodil in pregledal. Ko me je
poklic blizu jezera postavil, gledal sem je prvikrat o krasnem zimskem
dnevi. Prišel sem vrhu jezera iz loške doline. Nastavil sem se ravno
nad Obrhom. Bilo je jezero do dobrega polno iu gladko zamrzneno.
Samo ravno pod manoj kadilo se je iz talega brega. Neizmerno lep
bil je ta pogled! Prav nasproti seba vidiš Triglav iu vse sneženobele
gore, nad katerimi kraljuje ta sivoskalnati pogorski očak in sicer
vidijo se ti tako od tal iu tako blizu, da bi rekel: Cirknica je kar
na poduožji teli planin. Cirkniško jezero, Triglav in malo iz poti
mej njima postojinska jama, iu evo ti najzanimivejše trojice naše, s
tolikimi prirodnimi culi obdarjene domovine!
Solnce jelo sc je nagibati iu tem bolj lesketala se je ledena
ravnina obrobljena na levej strani o l prijaznih vasic, a na desnej
s črnini tihim gozdom. Tolikanj prevzela me je ta lepota prirode in
pogleda, da sem popolnoma pozabil namena, ki me je k jezeru
privOdcl. Imel sem psa iu puško pri sebi in vendar Iti bil še gledal
ter se prekrasnej priredi čudil, da 1112 ni predramil ropot in krepak
mošk glas: „Les plaveč!* Tik Obrha drži vozna pot iz gozda in
jezerec je vozil po njej teško klado. Ogovori me prijazno, kakor je
sploh tukaj ljudstvu navada, ter vpraša me, kaj čakam in če ne
pojdem av dnou. Povem mu, da sem prvikrat na jezeru, da si je
ogledujem, da grem še v bližnjo vas Gorenje jezero in da hočem za
denes samo nekoliko pozvedeti, kako in kedaj bi so najbolje race
lovile. Z nekakim začudenjem ga tudi povprašam, kako je to, da ni
rac nič videti.
„Kako? — Rac ni videti V!" pravi mož, ki je za nekoliko voz
ustavil. flPogledite jih no cel trošak precej pod vasjo, in doli bolj
pod Črno mlako in okolo Belile, ali jih ne vidite, kar po vsej
širjavi
„Kaj to, vse to so race?" povprašam.
O11: „Kaj pak! Samo še četvrt ure, ko bi postala pa gledala,
videla bi, kako b)lo vse te pike oživele in trošak za trošakom sc
bode vzdignil in poletaval na pašo. Pojdiva zdaj skupaj v vas, še
t)r. IT. Dolcnec: Spomini o cirkniškem jezeru.	li)
jc čas, da jih greste potem čakat. K Vragu morate iti, ta Vas bo
peljal na pravi kraj; 011 je zdaj prvi za tako reč."
Pogovarjaje se bila sva skozi cerovo hosto brzo do vasi; pokazal
mi je mož Vragovo liišo ter ukrenil z blagom doli po vasi, jaz pa
sem šel k Vragovim.
Skozi vežo na desno vstopil sem v prostorno svitlo izbo. Oče
Vrag sedel je za mizo in pušil iz kratke lesene pipicc. Ko me
ugleda s puško in psom, razjasni se mu polno, rudeče lice in prijazno
odzdravi na moj: dober večer!
Povem mu, kdo sem, od kod sem in kaj hočem. Reče mi na
to, da, ako me je ravno želja, uže greva rac čakat; toda zdaj ni še
pravi čas, ker je še preveč taline. Mislil sem si: tako izkušen lovec
kakor so Vragov oče, mora uže pravo vedeti. Zategadelj sem opustil
misel iti na lov in sol sem za mizo. Vragova mati, ki so bili tudi
krčmarica, prineso ga polič in mahoma sva bila z očetom v gostem
pogovoru, seveda samo o lovu.
Oče Vrag so bili krepak mož, da malo takih, bolj velike rasti
in silno plečat. liodi-si za vzdigniti, bodi-si za udariti ali pa za
hoditi, ni mu ga bilo skoro para pred leti. Tudi zdaj je bil mož
še pri moči ali, kakor je pravil, huda bolezen ga je zadosti pohabila.
Mož surovega ni več pil, ampak samo še žganega in mislim, da
nekoliko vino iu potem žganje sta krepkega moža več pohabila nego
bolezen.
Zmenila sva se najprvo o jezeru in racah, a hitro sva bila
tudi v bregu pri srnah in medvedu. Mož mi je pravil, kako jc
zadnjega medveda ustrelil ravno nad vasjo v Stražišči. Zapadel je
bil zgodenj sneg in zasledili so medveda, ki je hodil na želod. Sporočili
so v Lož in od tam prišel jc gospod uradnik F., z njim še jeden
gospod in dva žandaija. On da je vse lovce nastavil, sam pa da jc šel
na mesto, kamor je bilo medveda samo tedaj pričakovati, ko bi više
postavljenim lovcem ušel. Komaj so pogoniči oglasili se, pravil jc
dalje mož, zaslišim gospoda F., ki je z drugimi vred više od mene
stal, da zavpije na vso moč: Ha v! — na to soseda zopet: Hav! in
potem tretjega lovca ravno tako : Hav! — in puška poči. V tem je bil
pa medved uže tudi pri meni in v takej naglici, da bi ga bil skoro
zamudil in da sem ga še le od zadaj streljal, ko se je postavil črez
grajo pri ogradi, kjer sem stal. Hrbtenico sem mu prestrelil. Strašno
je rjovel, valil se in si pomagal daljo šo kakih dvoob korakov.
20	Dr. H. Dolenec: Spomini o cirkniSkom jezertl.
Nisem se upal za njim, ampak šel sem nazaj li gospodom, pa ni
bilo nobednega na svojem mestu.
Jaz se nasmejem, oče Vrag me pogleda in vpraša, čemu se
smejem, ter pristavi sam: „N'ajbrže ljesedi „Hav!" Jaz ne razumem
nemški in ne vem, kaj pomeni ta beseda, ampak vem pa vendar, da
ravno tako je vsak zavpil. Povejte mi Vi, kaj pomeni ta beseda?"
Jaz se mu začnem na glas smijati ter poskušam možu dopovedati,
da ta beseda je samo izraz strahu ali začudenja, a zastonj je bil moj
trud. Mož je, le svojo trdil, da jaz vem, kaj beseda pomeni ali da
mu nečem povedati in še dve leti kasneje, ko je mož ravno ta
dogodek meni in mojemu bratu pripovedoval, ni se dal prepričati,
da ta beseda neina posebnega pomena.
Izrekel sem tudi svoje začudenje, da gospodje niso večkrat stre-
ljali po medvedu. Oče Vrag nekoliko umolkne. kakor bi premišljeval,
potem pa reče: „Ej, seveda so se gospodje prestrašili, ko se je
medved prikazal —pa kaj! takemu ni zameriti, ki ni navajen zveri,
katera je vendar le grozna."
V takih in jeduakili pogovorih je hitro čas minul in odpravil
sem se proti domu. Obljubila sva si z Vragom, da se bodeva večkrat
videla. Krasna noč, nebo jasno, polna luna je svetila. Oče Vrag me
je še opomnil, da ne bi zašel na razpotji proti Obrhu in gozdu in
šel sem z najboljšim občutkom proti domu.
Tako sva se bila seznanila z Vragom in ostala sva si dobra
znanca dolga 4 leta, dokler mi ni moža smrt otela. Preveč morda
se je Vrag z lovom pečal in premalo z delom pri hiši in na polji.
Kakor je premoženje pojemalo, tako je hiral tudi mož; doživel je še.
da je starejši sin, lep in priden junak, od vojakov prišel in se oženil
ter da se je vse na l>oljc obrnilo. Samo očeta so bile skrbi in nevolje
preveč žganju v roke potisnile in to je bilo krepkega moža naposled
pokopalo. V teh štirih letih našega znanstva sva z Vragom dostikrat
skupaj lovila po suhem in po vodi, po gozdu in po ledu, a zmirom
sva se dobro razumela. Meni se je mož priljubil, dasiravno je bil
mnogim preosoren; prijal mi je, ker je bil raožbeseda, nikakor ne
priliznen in, kadar je bilo treba, svoje glave.
Menim, da bode prav, ako uže zdaj in tudi nekoliko več omenim
o drugem moži, ki mi je bil tudi malo ne vedni spremljevalec na
jezeru. Pil je to Starcč Miha. N'e morem se znebiti misli in zategadelj
jo tudi povem, da ni prav, če se na tega moža ni nameril kakšen
učenjak, ki potuje po centralnej Afriki ali pa kakšen tak gospod,
ki si je izbral nalogo preiskavati najbolj severne in ledene kraje.
Kajti Miha ni nikdar zeblo in nikdar se ni za vročino pritožil. Ne
vem ali mu je bilo to prirojeno, kar bi sklepal po njegovih otrocih,
o katerih bom tudi govoril, ali se je mož toliko izvežbal v teb lastnostih,
da mu je bila vročina in mraz vse jeden, ali bolje rečeno, nobeden
občutek.
Miha je bil velike rasti, ne tenak ali še manj pa obilnega života.
Kolikor ga je bilo, bilo je uže sama žila in pa kost. Stopal je daleč, a
vendar hitro kakor mravlja; tekel je, če je bilo treba. kar cele pol
ure. Sam mi je pravil, da za pešca ga ni ugnal še nobeden drug,
kakor Vragov boter, pralno so bili še bolni. Ta mož, da je jednokrat,
ko so psi jelena pojali, pritekel iz dna jezera pa do vrha Loma v
treh četvrtih ure. Navaden človek potrebuje poldrugo uro. Dasiravno
velik, zginil je Miha kar v tla, ako se je bilo treba živali potajiti
ali pa zalazovati jo. In to je 011 tolikokrat v svojem življenji ponavljal,
da se mu je kar ves život tej navadi udal. Uže ako je Miha o racah
pripovedoval ter na primer rekel: „Kar jih ugledam za ovinkom"
uže so mu bile rame stisnene in život prihuljen. In ako so race še
tako daleč od naju letele, zašumele ali oglasile se, kolikor toliko je
Miha rame stisnil iu med-nje glavo potisnil. Ko se je Miha ženil,
bil je jeden najboljših posestnikov na Gorenjem jezeru; ko sva se midva
spoznala, bila je samo še hiša njegova. Hiša stoji sredi vasi. in ako
bi tega tudi ne povedal in samo rekel: pojdi v vas. in v tisto hišo
pojdi, v katerej prebivalci samo od rib in rac žive, ne bi Mihovega
doma mogel izgrešiti, kajti kakor okolo lisičje luknje bilo je okolo
Mihove hiše vse polno ostankov iu odpadkov vsega, kar so Miha in Mihovi
v hišo prinesli in použili. Miha je imel zdravo, krepko ženo in osem —
ne osinero — otrok, namreč samih fantov. Zadnji štirje so bili dvakrat
dvojčki. Kakor hitro je sneg skopnel, grelo se je vse to pred hišo
na solnci, in kadar sem v vas prišel in proti hiši zavil, brž me je
jedno ali drugo dete opazilo in, kakor lisičice v luknjo, potajilo se je
vse v hišo in pravilo, da „gospod" gredo.
Ko sem prvikrat v hišo stopil — bilo je v zimskem času, —
takrat so imeli dvojci po jedno in po dve leti in vsi štirje so popolnoma
nagi čepeli na peci kakor ptički v gnezdu, katerih se še ni prijela
mišja dlaka. Vprašam mater, zakaj jih ne obleče, a takoj se mi
odreže, da še nikdar niso imeli srajce na sebi, in da dokler je bilo
SS I. Franke: F.stetična na?ela pri obleki in stanovanji.
Se kaj pri hiši, da jih je nekoliko pomrlo, zdaj pa da ne umrje
nobedno več. Starejši trije fantje so bili uže lovci. Riba na plitvici
jim je teško ušla: najstarejši je tudi uže s puško znal pomeriti. Rili
so si podobni kakor krajcarji, vsi izrezani tako kakor oče, plavkastib
las, pegastega obraza, pogleda pa tako bistrega, kakor ga ima samo
jastreb v zraku ali ščuka v vodi. Nisem se mogel nagledati teh očij,
ne da bi rekel zaradi njih lepote; in da se niso samo meni posebne
zdele, dokaz je to, da me je tudi kmetski mladenič, ki me je na
jezero spremljeval, nanje opozoril ter rekel: „Ti otroci so tako vajeni
za ščukami gledati in jili loviti, da se jil>. je uže ščukino oko prijelo".
Estetična načela pri obleki in stanovanji.
Spiral Ivan Franke.
I.
i našo eksistenco ali bitje potrebne stvari sinejo se deliti v
take, katere so nam neobhodno potrebne, brez katerih živeti
ne moremo, in v one, brez katerih se da sicer prebiti, a po
katerih hrepenimo tako, da se čutimo nesrečne brez njih. Te zadnje
tako zvane kulturne potrebe so se v teku časa z napredkom človeškim
jako pomnožile in še vedno narastajo. Pri stvareh, ki ustrezajo našim
kulturnim potrebam, je nebrojno takih, katerim daje ceno formalnost
ali vnanja oblika. Ti predmeti so zopet dvojni, namreč oni, katerih
vrednost obstoji jedrno v formalnosti, pri katerih je dovršenost oblike
jedina svrha; in oni, kateri nam praktično služijo, pri katerih pa
cenimo in zahtevamo poleg praktične popolnosti prijetno vnanjost,
primerno krasoto t. j. hočemo, da ustrezajo našemu okusu, da so
lepi. Take objekte proizvaja umetnost takrat, kadar je formalnost
jedina svrha; in umetniška obrt, kedar ima predmet zadoščevati
praktičnemu namenu in našemu okusu. *)
*) Slovenski izraz umetnost ali pravilneje, toda nenavadnoje umetelj-
nost, pomen j a toliko kakor nemški Kunst. torej vse umetnosti. Za umetnosti,
katerih proizvodi so za vid, t. j. za arhitekturo ali zidarstvo, kiparstvo, slikar-
stvo in vse risarske umetnosti nemarno Se skupnega slovenskega izraza. Tudi
drugi narodi imajo lc bolj konvencijonalna imena; Italijani zovejo navedene