LetoIV.	OMLADINSKI	KULTURNO - POLITIČNI LIST
Izhaja štirinajstdnevno	' Ljubljani, dne 2. marca 1939	Celoletna	nar
St. 5. (51)
očnina znaša 18 Din
Najpreža dmmosf unifarisfičkih studenata
Ljubljana, četrtek 2. marca 1939.
Vsako politično, kulturno, gospodarsko ali kakršnokoli drugačno gibanje potrebuje poosebljenje v svojih voditeljih. Brez avtoriterte in vodstva ne more računati nobena, ideja na uspeh. K a -dar nima gibanje svoje vodilne osebnosti, takrat je n j e g o v s et ak o dob er program brez življenja in organizacijo razkrajajo tedaj notranji spori me d m a l i m i a m b i -c i j a m i i n računarji ali pa se pojavljajo d e s i d e n t s t v a.
Neprecenljive vrednosti vodstva se zavedajo vsi pametni ljudje. Pristaši raznih idej so si umetno ustvarili avtoritete, kadar niso imeli v svoji sredini voditeljev po božji milosti. V interesu ideje in njenega gibanja je tedaj nadomestila stvarno avtoriteto vsaj formalna. Vrednosti vodstva se zavedajo zlasti avtoritarna in dogmatična gibanja, katerih organizacijska hierarhija n uj n o vadi da a n c v o d i l n e osebnosti, ki razpolaga z veliko idejno in organizacijsko kompetenco, da lahko pooseblja gibanje na z u n a j in čuva njegovo disciplino na znotraj.
Med taka dogmatična politična gibanja sodi tudi klerikalizem, katerega organizacijski sistem je strogo hierarhičen. Če vzamemo za primer naše domače razmere, lahko vsak dan opazujemo, kako umetno se ustvarja in neguje kult avtoritete in voditeljstva. Vsakemu dejanju in vsaki besedi voditelja se pripisuje izredna globina in izreden pomen samo zato, ker ga je storil, oziroma jo izrekel voditelj. Če, snamemo tako voditeljsko gloriolo, običajno najdemo za njo povprečnega človeka, ki ga je politično gibanje iz svoje lastne potrebe umetno dvignilo nad gladino giban ja.
češče in mnogo bolj pereče je lo vprašanje pri naprednejših in liberalnejših političnih gibanjih. Pri teh se pojavi problem vodstva često tudi takrat, kadar imajo v svoji sredini najmočnejše osebnosti. Vzrok tiči v miselnosti naprednih množic in v liberalnih osnovah njih vsakršnega združevanja in delovanja. Dopustu o st ne o m e jen e kritike, ki često ne ostane v zdravih i n objektivnih mejah, je pri naprednih političnih p okretih često zmanjšala marsikatero resnično avtoriteto in povzročila nediscipliniranost, ki mnogokrat ni ostala brez škodljivih p o sl e di c. Ta, včasih več kot demokratična svoboda je privzgojila nagnjenje zanikati vodstvo, kar stopnjujejo še nasprotniki s tendenčnimi in načrtnimi napadi na predstavnike naprednih političnih ali kulturnih gibanj, čemur napredne množice često nekritično podlegajo.
Danes se povsod prakticira kot najuspešnejše propagandno sredstvo ideje čim pogostejši kontakt množice s predstavniki ideje, kakor se seveda poslužujejo nasprotniki napadov na pred-
Dvadeset godina nakon naeionalnog Oslobodjenja, našli smo se mi mladi ljudi, jugoslovenski nastrojeni, u jed-nom Čudnom položaju. Kada se u celom svetu rešavaju krupni nacijonalni ili so-cijalni problemi, kad sve teži ka što tešil jem okupljanju pozitivnih snaga, kad se pred male države avetinjski postavlja pitanje nacionalne slobode, mi smo ukoče-ni nerešenim plemenskim pitanjima, od-vojeni od teških problema pasivnih kra-jeva nacionalno neobezbedjenih pogra-ničnih delova, nezainteresovani ogromnim procentom nepismenih, u bespomoč-nosti da učinimo nešto stvarno za svoju budučnost. Čak šta više, uskoro čemo se za dugi niz godina naci u teškom položaju da od naših roditelja branimo ju-goslovensku misao, najsjajnije i najdra-gocenije nasledje koje su nam nekad za-veštavali, jedini i neophodni uslov našeg daljeg bitisanja u ovom nesredjenom delu Evrope. I što je za nas najmučnije, a moglo bi bili i sudbonosno po komični razvoj naših političkih prilika, to je čilijem ca da smo mi, pristalice unitaristič-ke misli, potpuno neorganizovani, bez idejnih središta, bez povezanosti delovanja, i bez uzajamnog poznavanja.
Generacije koje su prošle kroz naše škole za ovili dvadeset prohujalih godina, makoliko da su se idejno sukoblja-vale, premda su bile zavod jene svakovrs-nim nepotrebnim in neb itn im stvarima, ipak su otvorile prve uslove za zajed-ničfci život i rad, i odgojile u isvom naj-poštenijem delu jedan niz mladih inte-ligentnijih ljudi, koji su se osečajno toliko približali idealu jednog naroda, da hi vrlo rado preduzeli da dovrše teški zadatak sjedinjevanja jugoslovenskih plemena, najdragoceniju pouku koju nam je vekovima pružala naša teška i nesretna istorija.
Mi ispaštamo greške onih koji su ideal jugoslovenstva shvatili na poli.tičko-par-tiski način; mi trpimo posledice čudnog partijskog razračunavanja u kome se trguje i cenjka oko najuzvišenije misli jed-ne sudbine; i mi smo, na kraju, prisiljeni da priznamo da se zaista grešilo pri sprovodjenju naše misli, ali nam je duž-
stavnike ideje, kot najuspešnejšega sredstva v borbi, p r o~ t i i d e j i. Iz tega sledi težka odgovornost in težak položaj voditeljev, kateremu morejo biti dorasli le v najtesnejši. povezanosti s svojimi idejnimi pristaši. Popularnost voditelja pomeni korist ideje, kakor pomeni njegova osovraže-nost njeno škodo. Za [)opularnost tistega, ki. ima voditeljske predpogoje, so dolžni skrbeti njegovi somišljeniki kakor tudi sam. Često se d o g o j a, da branijo vodilne politične osebnosti predvsem tisti, ki jih osebno, pobližje, poznajo in prav zato, ker jih poznajo in d a jih obremenjujejo z najbolj n e o s n o v a n im i
nost da tim zatočnicima ipak odamo pravdu, jer su žurili da što pre uklone svaku podvojenost, priterani očevidnim državnim potrebama. Vremena su bila takva da jedan narod nije imao kad da čeka da se sjedinjava onim tempom ko-jim su se sjedinjavali veliki kulturni narodi. Po našem shvatanju to je bio opravdani uzrok svih onih poznatnih i več ozloglašenih težnji za brzim jugo-sloveniziranjem. Da tu politiku nisu često sprovodili oni koji su se njom služili samo kao partiskim orudjem i sretstvom za održanje na vlasti, mi bi ih morali i danas podržavati. Jer samo ta politika može da nam da snagu za teške dogadja-je koji stoje pred celim čovečanstvom; jer ®e samo tom velikom žrtvom može stvoriti neprobojni i jednodušni blok Slovena od Soče da Varne.
Oni koji su »jugoslovenizirali« pone-kad nisu to radili iskreno, pokatkad nisu to črnili pošteno, najčešče nisu radili vešto i s poznavanjem činjenica. Otuda je nastala državna potreba da se čini regres, da se prave koncesije plemenskim osečanjima i navikama, dai se vrača na stare prilike i ljude. I to vračanje imače po nas dobrih posledica: treba videti šta je zaista nužno da se poštedi od »totaliziranja«, sa kojim č.i-niocima treba računati, šta se ne sme dirati, koje su to snage koje drže naše društvo. Kao što je Lenjin sa NEP-om činio korak natrag da bi mogao još više da poskoči, tako i mi mora da se bar donekle pomirimo sa tim vračanjem da bi drugi put što sigumije uspeli, da bi daleko, vrlo daleko otskočili.. .
Pa ipak, lek što se naziru stvarni oblici tog korigiranja državne jugosloven-ske politike, a več se pokazuju predratni političari sa starim mentalitetom, sa na-vikaina i uspomenama koje su imale pravo na život u malenoj Srbiji ili podvojenim i porobljenim krajevima Au-gtro-Ugarske monarhije. Dvadeset zajed-ničkih godina več je prošlo: nove generacije odrasle su pod istim političkim režiimima; država je postala opšte narodna; štampa je iz srbijanskih krajeva več prodrla u zagorske, kao što se i dal-
očitki pr e d vsem tisti, ki jih najmanj poznajo, ker jih ne ■ o z n a j o. Iz tega sledi nu jno potreba, da vsak voditelj razširi krog svojih neposrednih stikov do največje možne mere.
Vprašanju vodstva, avtoritete in discipline bomo morali v interesu programa posvetiti več pozornosti, kakor smo jo doslej. Predstavnikom našega kulturnega in političnega življenja bo treba spričo vsega liberalnega duha, ki preveva naše napredno življenje, priznati in zagotoviti močnejši položaj, kakor bo■> do iz tega sledile zanje večje dolžnosti.
matinski, slovenački i bosanski listovi čitaju i na kranjem istoku; činovništvo izmešano po celoj zemlji; rekruti Pomo-ravlja služe po Hrvatskoj kao što se Slovenci sretaju po Staroj Srbiji; škola je budila osečanja jedinstva i imala sret-stava da potstakne i izdigne sve one koji su se zanosili jedinstvenom budučnošču i prošlošču. U toj mešavini mi smo stu-pili u masovne dodire koje vekovima nismo imali, i več se od nas nešto isku-valo. To neče stari da viide. To oni ne osečaju, jer su se izgradjivali pod drugim prilikama, uz druge osetljivosti, sa mnogo slabijim poznavanjem stvarnosti. To če da se i zvanično istakne i podrži tek tada, kada nove generacije preuzmu vodeča državna-mesta.
Kao što su grešili zvanični Jugoslove-ni, tako počili ju da greše i oni koji žele njihove greške da isprave. Izgubili su poimanje mere dokle je potrebno izvršiti regres, i nastoje svim silama da stvore takve okvire i uslove koje če za decenije da ukoče svako jugoslovenstvo. Sveteči se starim političarima, druga grupa starih ljudi preko osvete jugoslo-venstvu titra se sa budučnošču svoje de-ce. A u ime te budučnosti mi smo se, na našu narodnu žalost i sramotu, šilom našli u tom položaju da tražimo pravo na život. Mi, koji srno Drošli kroz ta mnogobrojna kuvanja, kroz raznovrsna mešanja i dodire svih jugoslovenskih plemena i slojeva, mi koji počinjemo da se osečamo jedno i želimo da budemo jedno, makar danas to i ne bili, tražimo pravo na opstanak, tražimo da nam se omoguči da nastavimo to zbližavanje, da nam se ne uskrate ti uslovi koji če pomoči da se konačno prirodno sjedini-mo. To je zahtev ne samo onih koji su opijeni svojom državom vekovima oče-kivanom, pa danas pristaju da nemilo-srdno brišu sve ono što je posledica teške prošlosti i šilom uče druge da smo več jedno, nego je to i želja onih koji uvi-djaju da još nismo jedinstveni ali da moramo to biti. To je na kraju krajeva
i	uslov naše obezbedjene budučnosti, to je konačno i prirodni zakon istorije kome se nikakva politika neče moči šilom opreti.
Pomireni s tim da su stoletne borbe s tudjinom na raznim stranama i pod različitim Tislovima ostavile svoje ne-sumnjive tragove, da smo tragičnom igrom istorije često bacani jedni prema drugima u borbe, da su naše porodice davale vojnike dvema neprijateljskim stranama, pa da se mora računati sa oset-ljivostima prema onim uspomenama koje su i danas drage onima koji su u njima svoje živote istrošili —, mi moramo priznati pravo na opstanak mno-gobrojnim plemenskim osetljivostima. Ali tražimo da nas ne vaspitaju onom prošlošču koju su oni preživeli, a ne mi; zahtevamo da nas ne osvrtavaju i stješ-njavaju u one okvire u kojima je pre rata moralo da se živi i radi: hočemo da i Jugoslovejii ima ju pravo na život,
Akademija znanosti in umetnosti
v Ijubdjani
a ne samo Srbi, Hrvati, Slovenci, Muslimani, Črnogorci i ko sve još ne.
Desilo se da mi koji tek nastopamo moramo da ponesemo na svojim slabim plečima 'bar jak jugoslovenske zavetne misli, i da ju moramo braniti od onih koji su zbog te ideje i mogli »tvoriti ovu zajedničku državu. A branitelji te divne misli nisu svrstani u borbene redove, nisu povezani istim brigama, ne izgradjuju sami svoju sudbinu, jer ne-maju ni svojih op Štih organizacija, ni svoje stalne i dugotrajne štampe, niti ikakvih sretstava i načina da dodju do reči. Mi mora da se branimo i borimo, a to ne možemo ovako razcepkani i neu-poznati. Mi nemarno ni kulturno ni nacionalno snažnog i mocnog središta ju-goslovenske misli. Mi nemarno medju-sobne veze, niti se gde možemo obratiti za zaštitu i pomoč.
Beogradski študenti večim delom se ne i brinu za nacionalne stvari, oni su se predali socijalnim problemima; za-grebački naj večim delom nastoje da se bar dana«, u jugoslovenskoj državi, na-
Letošnji občni zbor Jugoslovanskega akademskega podpornega društva v Ljubljani se je vršil z dvomesečno zamudo dne 26. januarja v mineraloški predavalnici ljubljanske univerze. — Uvodno besedo je spregovoril predsednik g. prof. dr. ing. Kral, ki je pozdravil zbrane zastopnike članstva strokovnih in kulturnih društev ter nato prešel na dnevni red občnega zbora.
Predsedniško poročilo g. prof. Krala je vsebovalo med drugim zahvalo so-trudnikom v odboru in objavo, da bodo po poročilih dana zastopnikom v pretres nova pravila J. A. P. D.-ja. Po svojem kratkem poročilu je g. predsednik podal besedo podpredsedniku tov. Škofiču, ki je svoj referat osredotočil na glavni namen društva, na podpore. Iz njegovega poročila smo razbrali, da je J. A. P. D. kljub skromnim sredstvom, ki so mu bila na razpolago, popolnoma zadostilo svoji nalogi. Poročilo je vsebovalo tudi grajo radi premajhnega zanimanja posameznih odločujočih faktorjev za to velevažno socialno ustanovo ljubljanskih akademikov, dalje pa tudi zahvalo vsem dobrotnikom, ki so tekom leta priskočili društvu na pomoč, bodisi z denarjem, bodisi z darili v oblekah in hrani. Ob koncu svojega poročila se je tov. Škofič dotaknil izpadov proti J. A. P. D.-eju, ki jih je povzročil samostojen predlog tov. Bajuka na letošnjem občnem zboru Društva slušateljev juridične fakultete. (V svojem predlogu je tov. Bajuk tedaj zahteval, naj odbor D. S. J. F. pokrene akcijo, ki bo zastopala mnenje, da naj vse podpore, ki so namenjene študentom ljubljanske univerze, pa najsi bodo državne, banovinske, mestne ali pa zasebne, dajo na razpolago Jugoslovenskemu akademskemu podpornemu društvu. Proti temu predlogu so se oglasili kolegi iz katoliških krogov s trditvami, da je odbor J. A. P. D.-eja pri razdeljevanju podpor pristranski in naj se radi tega podpore razdelijo tudi med druga akademska podporna društva, kakor je n. pr. Vin-cencijeva konferenca. K temu bolnemu izpadu proti J. A. P. D.-eju se je že tedaj oglasil tedanji podpredsednik D. S. J. F. tov. Cigan, ki je odločno zavrnil nesramno klevetanje s pripombo, da bo prišla ta zadeva med poročila na občnem zboru J. D. P. D.-eja.) V nadaljevanju svojega referata je tov. Škofič dokazal, da je vsak namig, da bi bil odbor J. A. P. D.-eja pri razdeljevanju podpor pristranski, absurden in do skrajnosti akademski. Konec podpredsednikovega poročila so zbrani zastopniki sprejeli z glasnim odobravanjem. Besedo je dobil tajnik II. tov. Žerjal, ki je prebral poročilo odsotne tajnice. Sledilo je poročilo gospodarja. Mesto odsotnega blagajnika je podal izvleček iz blagajniške knjige g. predsednik in omenil, da je imelo društvo dokajšen denarni promet
cionalno izžive; slovenački su podeljeni na one koji stoje pod uticajem crkve i one koji hoče toga da se oslobode. Bar nam to odavde tako izgleda. Pa i pored svojih pokrajinskih briga, i pored razli-čitih političkih nastrojenja, ipak je potrebno da študenti jugoslovenski raspo-loženi otpočnu posao oko prikupljanja omladinskih snaga. I da to prikupljanje vrše samo na osnovu iste jugoslovenske misli, jer smo bar tu jedno, a uizajam-nim dodirima mogli bi i politički i kulturno da se poistovetimo. Nije važno da li če svi na isti način shvatiti jugoslo-venstvo: kao več gotovu stvar, ili kao dragocen ideal. Važno je da smo mi, Jugosloveni, več integralni ili to želimo biti, našli p uta i načina da se organizu-jemo i zaštitimo.
Na koji način bi to moglo da se ostva-ri, o tome bi bilo interesantno saslušati mnogobrojna mišljenja. Ako bi ovaj napis izazvao plodnu diskusiju, on bi ispu-nio svoj zadatak.
Beograd, februara 1939.
Milovan Popovič.
in da je v začetku zimskega semestra imelo v blagajni vsoto 7.880.— din. Za tem je g. predesdnik prebral izjavo predsednika nadzornega odbora g. prof. d.r. Polca in smatral, da s svojo pohvalo predlaga absolutorij, ki so ga zastopniki nato s ploskanjem sprejeli.
Nato je g. prof. Kral prebral osnutek novih pravil ter se obenem zahvalil bivšemu predsedniku D. S. J. F. tov. Plaj-hu, ki je ta osnutek na prošnjo odbora izdelal. G. predsednik je dalj časa vodil razpravo o posameznih točkah osnutka, ki so bila na koncu soglasno sprejeta tako, kot jih je predlagal odbor.
§ 3. novih pravil govori o obveznih prispevkih rednih akademikov, katerih višino določi občni zbor sporazumno z univerzitetnimi oblastmi, in ki se pobirajo ob vpisu v semester. K temu se je oglasil k besedi zastopnik Akademskega katoliškega društva »Zarje« tov. Osterc in prosil g. predsednika za pojasnilo, če bodo univerzitetne oblasti pripravljene sodelovati pri izvršitvi te točke. G. prof. Kral mu je dal na to vprašanje popolno zagotovilo.
Posebno živo debato je izzval § 4., ki govori, da ne morejo postati člani J. A. P. D.-eja slušatelji teološke fakultete. G. prof. Kral je k temu povedal, da osnutek omenja to radi tega, ker so teologi eo-ipso socialno preskrbljeni.
Zelo zanimiv je § 8., ki omenja, da sestavljajo občni zbor le delegati, ki so bili izvoljeni na občnih »borih svo jih strokovnih društev in sicer na polno število 50 slušateljev dotične fakultete po eden. Dalje je bila v osnutku predlagana izprememba v članstvu upravnega odbora (§ 1?.) tako, da bodo odslej sestavljali upravni odbor: predsednik, ki mora biti vedno univerzitetni profesor, 4 podpredsedniki, in sicer vsak iz druge fakultete, tajnik, blagajnik, gospodar in
2	namestnika.
Kot že omenjeno, so bila po daljši smotrni debati pravila v celoti sprejeta. G. predsednik je izrazil nato željo, da bi se naslednji občni zbor vršil že po novih pravilih, da pa imajo pri tem odločujočo besedo občni zbori strokovnih društev, ki morajo po d’Hauntovem sistemu določiti delegate za občni zbor J. A. P. D.-eja.
Sledile so volitve novega odbora, pri katerih je bila s spontanim odobrava-jem sprejeta edina lista pod ponovnim predsedstvom gosp. univ. prof. dr. ing. Krala.
Pri slučajnostih je prosil za besedo lov. Osterc. V svoji izjavi je priporočal zastopnikom strokovnih društev, naj na naslednjih občnih zborih svojih društev skrbno pazijo na to, da se ne bo slišal neopravičen očitek napram odboru J. A. P. D.-eja, češ, da tak izpad po navadi izraža namen, kot da bi se tisto, kar kleveta, res vršilo.
D- k.
Po dvajsetih letih življenja v svobodni državi smo dobili tudi Slovenci najvišjo znanstveno ustanovo, kojih delovaje prehaja pri Srbih in Hrvatih že v tradicijo. Mislimo, da bo naša mlada Akademija tudi pokazala kmalu svoje pozitivno delo, ki najbrže ne bo zaostajalo za delom njenih južnih posestrim. Ker se v našem listu še nismo 'bavili z Akademijo, je naš sotrudnik obiskal generalnega sekretarja Akademije g. univ. prof. dr. Gregorja Kreka, ki je bil tako Ijubeznjiv, da je v kratkem času, ki je bil na razpolago, obrazložil postanek, delo in potrebe naše Akademije znanosti in umetnosti.
Začetna delo okoli ustanovitve Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani segajo že daleč nazaj v dobo rojstva naše svobodne države. Pobudo so dala razna znanstvena in kutlurna društva, kakor Slovenska Matica, društvo »Pravnik«, Muzejsko društvo itd. Mnogo je delal tudi na tem vprašanju dr. Danilo Majaron, ki si je stekel že itak mnogo zaslug pri ustanovitvi naše univerze. Žal pa so stremljenja naših znanstvenih krogov naletela pri merodajnih krogih na precejšnje nerazumevanje, kar je tudi glavni vzrok, da se je faktična ustanovitev toliko zavlekla. Za nekako nadomestilo za Akademijo se je pred leti ustanovilo v Ljubljani društvo, katerega pravila je takratni veliki župan dr. Vodopivec že odobril. Po teh pravilih naj bi bil imenoval prve člane rektor univerze. Društvo je pričelo že z delovanjem in z zbiranjem materijalnib sredstev, ko se je ponovno pokrenila akcija za ustanovitev prave Akademije znanosti in umetnosti, ki naj bi bila javna ustanova pod zaščito države.
G. generalni sekretar je nadalje obrazložil težave, s katerimi se še vedno mora boriti naša Akademija znanosti in umetnosti. Največja ovira vsemu uspešnemu delu je pač ogromno pomanjkanje denarnih sredstev, dočim razpolagata ostali Akademiji z znatnimi sredstvi, ki ne izvirajo toliko iz državnih kakor iz privatnih virov. Dejstvo je, da se premožnejši sloji Srbov in Hrvatov mnogo bolj zavedajo svojih dolžnosti in le redko leže kateri v grob, ne da bi se spomnili dobrodelnih in sličnih ustanov. Naša
V	zadnji številki »Naše misli« smo opozorili na želje našega klerikalizma, da bi zase dosegel ob preurejevan ju našega notranje - političnega življenja tak položaj, kakor ga imajo po tragediji Če-hoslovaške republike slovaški klerikalci. Nedvoumno je izrazil stremljenja za to-taliziranjem Slovenije v duhu katoliškega dogmatizma. Na to osnovo naj bi se postavila vsa duševna in telesna vzgoja mladine in vse naše znanstveno, kulturno in politično življenje.
Na dvoje so pri tem pozabili naši klerikalci. Prvič, da Slovenija ni Slovaška in drugič, da bomo Jugosloveni uredili svoje notranje življenje brez zunanjih posredovalcev, katerih napad na bratsko republiko in njeno stisko je slovaški klerikalizem brezvestno zlorabil.
Klerikalizem se vara, če misli, da more v svojih stremljenjih slediti slovaškemu primeru. V veliki zmoti je, ko vzporeja primitivne kulturne, politične in socijalne slovaške razmere s slovenskimi. Tako politično barbarstvo je bilo mogoče zagrešiti samo nad narodom, ki si je po težki sužnosti šele ustvarjal temelje svojega kulturnega in političnega življenja in samo v takih mednarodnih razmerah, v katerih je zagospodovala slovaška klerikalna manjšina nad večino nacijo-nalnega in naprednega slovaškega ljud-' stva, ki bo gotovo še prišlo do besede in poplačalo klerikalizmu ta politični zločin.
Temu nasprotno pomeni stremljenje totalizirati slovensko kulturno in politično življenje v klerikalnem smislu, napovedati boj naši stoletni kulturni in po-
dolžnost je, da s pomočjo tiska zainteresiramo prizadete faktorje, da se tudi oni češče spomnijo naših institucij, ki so bolj kot kdajkoli potrebne finančne podpore. Danes razpolaga naša Akademija s sledečo imovino: fond v svrho ustanovitve Akademije Din 300.000, naklonilo industrijalca iz Maribora dinarjev 100.000 in naklonilo notranjega ministra Din 50.000. V letošnjem državnem proračunu je vnešenih 170.000 Din kot nekak reden dohodek od strani države, ki pa je za celotno delo absolutno premajhen, če pomislimo, da odpade od te vsote za izdajanje publikacij samo okoli 20.000 Din, kar ne zadostuje niti za ma-
lo	večjo brošuro, kaj šele za znanstveno publikacijo. Pač pa je v letošnjem pro-računu predviden še izredni dohodek Din 100.000 za ureditev Akademije znanosti in umetnosti. Če pa pomislimo, da ona še danes gostuje na univerzi, je omenjena vsota tudi vsekakor mnogo premajhna. Če vzamemo v obzir, da posedujeta zagrebška in beograjska Akademija krasne palače, upamo, da se bo našel tudi v Ljubljani primeren in skromen kotiček, kjer bodo lahko znanstveniki nemoteno vršili svojo nalogo v čast in dobrobit naroda.
Na vprašanje, kdaj in kako se misli Akademija predstaviti javnosti, je g. generalni sekretar objasnil, da je program za publikacije v glavnem že izdelan. Kot redna izdaja bi izšel vsako leto »Letopis«, kjer naj bi bilo popisano vse delo preteklega leta. Vsak razred pa bo v svojem okviru izdajal publikacije ali v obliki rednih zbornikov ali posameznih del. To je odvisno od odločitve dotične-ga raizreda. Naša Akademija pa razpolaga že tudi s svojo biblioteko, ki se sedaj nahaja v Narodnem domu v prostorih znanstvenega društva. Vsako leto meseca maja pa se bo vršilo javno zborovanje, kjer se bo prikazalo delo Akademije in vršilo znanstveno predavanje. Če se bo omenjena prireditev vršila že letos, še ni sigurno, kajti organizacijska dela gotovo še ne bodo končana.
Ko zaključujemo naš članek, moramo izraziti prepričanje, da bo naša Akademija dostojno vršila svojo nalogo, za kar nam daje popolno garancijo njeno vodstvo.
litični zgodovini, ki je organsko ustvarjala močne kulturne in politične tradicije našega narodnega življenja. Poleg tega pomeni to borbo reakcije proti najnaprednejšemu delu našega naroda, ki je po svojih kulturnih ustvarjalcih dal Slovencem vse reprezentativnejše vrednote in ki je po svojih političnih voditeljih odločujoče vplival na našo usodo. Nacijonalni in napredni element je organsko vključen v slovensko bistvo, iz katerega zdravih virov je črpal s svojimi globokimi koreninami moči za velike uspehe v duhu svobodoumnosti in jugo-slovenskega nacijonalizma. S svojimi številnimi in vsakovrstnimi ustanovami je življenjsko nerazdružno povezan z našo narodno celoto, katere dobri del je.
Zato s posmehom in omalovaževanjem gledamo na brezupne napore zadnjih ostankov srednjeveškega nazadnjaštva, kako se skuša ohraniti pri življenju. Klerikalizmu, kot političnemu pojavu povsod zmanjkuje tal pod nogami. Pri vseh velikih in kulturnih narodih se je cerkev morala umakniti na svoje versko področje, kar se je pokazalo koristno zanjo in za te narode. To se bo prej ali slej zgodilo tudi pri nas. Namesto nazadnjaške totalizacije, ki si jo zamišlja naš naivni klerikalizem, gremo nasproti časom svobodnejšega političnega in kulturnega življenja, iz katerega tekme bomo izšli gotovo zmagoviti.
V	OSTALEM PA SMATRAMO, DA JE TREBA KORUPCIJO UNIČITI!
Vugosdovensko
akademsko podporno društvo
(0. A. P. D)
SGovenija ni SCovaška
Nehajte
s farize
Kočevsko pismo
»Straža v viharju« se zelo razburja zaradi našega članka v prejšnji številki »Kulturni boj?«. Pravi, da smo se sedaj dokončno razkrinkali, ko smo odločno protestirali proti poskusom podrediti univerzo katoliškemu dogmatizmu in totalitarizmu in zahtevali, da mora biti univerza »... svobodna vseh predsodkov in v enakem kritičnem odnosu do vseh znanstveno nedognanih pojavov, neiz-vzemši verskih naukov.« Temu nasprotno zahteva katoliška mladina izključno prednost za svojo ideologijo, kar smo v smislu gornjega načelnega stališča odklonili.
»Stražarji v viharju«, vi niste od danes nego že od včeraj, zato vemo, kaj pomenita »pozitivni krščanski nauk« in »slovenska narodna tradicija«, v katerih smislu naj bi morala delovati univerza in vzgajati slovenski inteligenčni naraščaj. Vam so postali verski nauki čisto navadno sredstvo za dosego političnih ciljev. Vam, ki ste potegnili vero in cerkev na ulico je malo mar za onstranske blagre. To dokazuje vse vaše življenje. Ako vam je res za pokristjanjenje naše univerze, začnite najprej pri sebi, ker vi ste najbolj potrebni spreobrnjenja. Vi ste slabi apostoli, ker pozabljate, da so resnica, ljubezen in strpnost do bližnjega bistvene oznake teoretičnega krščanstva in ne sovraštvo, nestrpnost, nasilje in laž. S hinavskim zlorabljanjem besed boste malo koristili svoji mrtvi ideologiji, če ji ne boste dali žive privlačne sile s svojim iskrenejšim praktičnim življenjem. Ako bi vi zahtevali, da bi morala univerza v duhu krščanstva vzgojno vplivati na slušatelje zaradi poboljšan ja vas samih, potem bi se s to vašo zahtevo popolnoma strinjali. Samo to bi morali vi javno izpovedati. Ker pa vemo, da v svojem farizejstvu mislite pri tem na nas uboge cestninarje, se temu odločno upiramo, ker mi smo samo teoretično manj kristjani kot vi, zato pa veliko bolj praktično, vi pa ste neprekosljivi v svojem teoretičnem ka-loličanstvu, zato pa zadnji v praktičnem.
Nehajte s farizejstvom, saj smo vendar v pepelničnem času, času kesanja in pokore, a krinka je padla z vašega obraza že na pustni torek.
V	ostalem pa imamo pri rokah zad-jo številko »Dejanja«, kjer ugledni katoliški prvak g. dr. Andrej Gosar razmišlja o brezbožništvu. Njegovo mnenje mora biti kompetentno, saj piše o sredini, ki ga je vzgojila in s katero je zrasel ter jo mora radi tega p'rav dobro poznati. To, da se je na stara leta odtegnil tej sredini (brez razloga tega ni storil!) ne odvzema njegovim mislim v »Zapiskih ob robu« prav nič na kompetentnosti in objektivnosti. Nasprotno!
Dr. Gosar piše med drugim:
»Premnogi dobri kristjani in katoličani se danes vznemirjajo in tožijo zaradi modernih brezbožniških gibanj ter kličejo na odpor proti njim. Vse to je brez dvoma lepo, dobro in potrebno . . . Vendar bi storili veliko, vprav usodno napako, če bi pri tem, ko se borimo proti odkritemu brezbožništvu . .. pozabili na drugo prikrito, pa prav zaradi tega posebno nevarno obliko brezbo-štva, ik se kaže v tistem čudovito drznem in ciničnem prevračanju božje resnice in pravice, kakor ga opažamo danes v vsem javnem življenju in njegovih glasilih domala vseh struj in skupin .. . Ne smemo namreč pozabiti, da je Bog poosebljena resnica in pravica. To se pravi, da pomeni zavestno, kaj šele namenoma dobro rpemišljeno in preračunano preziranje, zanikanje in zatiranje očite resnice in pravice preziranje, zanikanje in zatiranje Boga samega. Če si stvari tako predočimo, in samo tako gledanje je pravilno, potem se moramo v resnici zgroziti, koliko je deianskega brezboštva danes med nami. To brez-hoštvo je toliko bolj nevarno, ker se samo neredko odeva celo v plašč borcev za dobro stvar, za božjo resnico in pravico. Tu na tem področju nas čaka silno mnogo dela in napora, nredno bomo zares spoznali in se zavedli, da je Bog samo eden, da ni poleg njega nikdar, v nikakršnih razmerah prav nobene druge, recimo oportunistične resnice in pravice, pa na se zdi še tako praktična in koristna, da vsak, kdor to sprejme, se zanjo vnema in jo bami, s tem Boga samega zameta, se njemu upira in ga napada. Ko bi to do dna spoznali, se tega resno zavedli, bi se mnogi med nami, v dno duše zadeti, zgrozili nad sedanjim svojim brezbožnim početjem.«
Razstava itaCijanske knjige
Ljubljana je sprejela z razumevanjem razstavo italijanske knjige. Za razstavami čehoslovaške, francoske in naše knjige je to v kratkem času že četrta slična kulturna prireditev.
V	nedeljo 19. februarja je italijanski generalni konzul gosp. Guerini-Maraldi otvoril v imenu svoje vlada razstavo, ki potuje sedaj po naši državi in ki ima namen obiskati še Madžarsko in Poljsko. Otvoritve so se udeležili vsi trenutno najvidnejši predstavniki našega političnega življenja.
Vsi naši časopisi z veliko naklonjenostjo pišejo o znova vzpostavljenih kulturnih stikih med obema sosednima narodoma. Tudi mi smo mnenja, da spadajo take prireditve med najuspešnejša sredstva sodelovanja med kulturnimi narodi, njih vzajemnega spoznavanja in zbliževanja. Tudi g. ban dr. Natlačen je v svojem pozdravnem govoru rekel med drugim tudi to-le:
»Te razstave se mi Slovenci veselimo še zlasti zaradi tega, ker gojimo nado in tudi trdno pričakujemo, da bo dana v dogledni bodočnosti tudi nam Slovencem prilika za podobne razstave v Italiji in da bomo na ta način dosegli tudi naši slovenski knjigi pri italijanskem narodu ugled in spoštovanje, kakor ga izkazujemo italijanski knjigi pri nas.«
Že par let sem prireja JNAD Jadran, oziroma njegov naslednik JNAD Jugoslavija delovne narodno-obrambne tabore na Kočevskem. Navadno se vršita letno po dva tabora: eden v mesecu februarju med semestralnimi počitnicami, drugi- poleti, v času glavnih počitnic. Ti tabori imajo namen, da se potom njih navežejo stiki s Kočevsko, ki so danes prepotrebni in da se na terenu samem nudi opora tamošnjim Slovencem, ki so jo tako silno potrebni.
Tudi letos je priredila JNAD Jugoslavija v dneh od 21.—28. februarja tak delovni narodno-obrambni tabor na Kočevskem: v Borovcu in v Kočevski Reki.
Priobčujemo prvo pismo, ki smo ga prejeli. V naslednji številki pa bomo objavili obširno poročilo o poteku tabora.
★
Ni slučaj, da smo se odločili tudi letos za obisk Borovca in Kočevske Reke. Bili smo tam doli tudi že lani in spoznali smo, da je potrebno, da še pridemo. Delo, ki smo ga mi, oziroma naši lanski taborniki, opravili, že kaže lepe rezultate. Začeli smo in prodrli led. In kjer je enkrat prebit led, tam je nadaljevalno delo že silno lažje. Ljudje se sproste predsodkov, s katerim te sprejemajo prvikrat in ko se med nje vrneš ponovno, se te oklenejo takoj in to s tolikšno prisrčnostjo, kot je ne bi pričakoval
Z današnjim dnem smo zaključili prvo etapo našega dela — taborjenje v Borovcu, 24 km proč od Kočevja. V celem smo priredili 3 prosvetne večere in popoldansko matinejo za šolske otroke iz Borovca in Brige. Imeli smo predavanja: splošno politično, gospodarsko ter zdravstveno-higijensko. Poleg tega smo predvajali filme kulturnega značaja in
posebno z njimi jako zadovoljili tamoš-je prebivalce. Obisk je bil pri vseh predstavah nadvse lep ter je število posetni-kov iz dneva v dan rastlo tako, da se je dvignilo od 90 na 150. Že naraščajoče številke povedo, da pridobivamo ljudi s svojim delom.
Vendar pa večerne predstave s predavanji ne izčrpavajo našega programa. Treba je v tern kratkem času, ki ga imamo na razpolago, storiti čim več. Predvsem je treba navezati stike z ljudmi. Tam, kjer smo »doma« t. j. v Ravnali, 20 minut proč od Borovca, se je to izvršilo že prvi večer, z drugimi pa smo navezali stike ali na predavanjih ali pa smo odšli sami do njih. Odšli smo v tem času na dva izleta: v Brigo, kjer učite-ljuje in z lepim uspehom prosvetari mlad učitelj g. Mehora, pa v Inlauf, vasico blizu Borovca, kjer deluje eden izmed glavnih generalštabovcev kočevar-skili. Ljudje so nas sprejemali prisrčno, z radostjo, ker se v težkih časih, v katerih so, še vendarle najdejo, ki pridejo med nje, ne da bi zahtevali uslug, ampak da bi dajali, kolikor imajo.
V	glavnem se vendarle držimo Borovca. V upravitelju g. Tratarju, ki deluje tukaj že več kot dve leti, imamo izvrstnega poznavalca prilik v Borovcu in na Kočevskem sploh ter neumornega delav-ca-idealista, ki nam je v veliko pomoč.
Včeraj (24. II. — op. ur.) smo imeli poslovilni večer. Ljudje so nas zadrževali na vse mogoče načine, le obljuba, da se zopet vrnemo, jih je pomirila. Neverjetno, a resnično: s kako malim so zadovoljni oni, ki ničesar nimajo in kako bogato poplačujejo drobtinice. Da bi se zavedali tega naši merodajni činitelji!
Danes popoldne gremo naprej — oziroma nazaj — v Kočevsko Reko. Od tam se zopet oglasimo!
Osredotočimo
naše dedo
Mi z izredno pozornostjo zasledujemo napore italijanskega naroda, kako nam vzporedno s svojimi političnimi interesi posreduje neposredno svoje kulturne vrednote. Ta razstava in še bolj razstava italijanskega portreta v Beogradu sta dokaza izredne pozornosti. Toda pri vsej širokogrudnosti, ki jo ob takih prilikah kot kulturen narod manifestiramo, se ne moremo sprostiti tistega pritiska, ki v veliki meri razvrednotuje take kulturne prireditve. Pri vsem občudovanju višine kulturnih stvaritev našega soseda se ne moremo izogniti primerjavi med plemenitostjo posameznih tvorcev njegove kulture in življenjsko prakso njegovih političnih voditeljev. Svojo polno vrednost bodo rodile take prireditve .šele takat, ko bo zginil zadnji razlog za upravičene predsodke, ki se jih danes ne moremo osvoboditi. Želimo, da bi bilo živ-I jen je italijanskega naroda v soglasju z njegovo kulturo in da bi se to manifestiralo na vseh interesnih točkah našega sosedstva.
Pridružujemo se nadi g. bana, da bo imel naš narod v Primorju kmalu priložnost videti, kaj smo v svobodi dosegli na polju književne kulture in da bo naša beseda in knjiga sprejeta pri italijanskem narodu z njegovo nekdanjo širokogrudno kulturno tradicijo.
Jugoslovensko in napredno usmerjeni Slovenci smo v svoji skrbi za obča narodna in državna vprašanja morda zanemarjali svojo politično aktivnost v svoji ožji domovini. Mi smo bolj vodili svojo politiko v Beogradu, kakor pa doma. Temu nasprotno je posvečal klerikalizem svojo pretežno skrb domačemu političnemu poprišču, katerega je vedno do podrobnosti in sistematično obdeloval. Od tu nam je streljal v hrbet in sabotiral naše delo.
Zdi se nam, da je napočil čas, ko je potrebno osredotočiti čim več naših političnih sil na najožjem političnem terenu. S kulturnim in političnim nasprotnikom se moramo spustiti v neposred-nejšo borbo. Predvsem moramo z dejanskimi dokazi ovreči klevete, ki jih je klerikalizem kopičil sistematično na naša ramena med nezadostno poučenim ljudstvom in istočasno razkrinkati njegovo lastno dvoličnost in škodljivost.
VSEM NAROČNIKOM, ČITATELJEM IN PRIJATELJEM!
V	smislu sklepa konzorcija »NAŠE MISLI« bo list odslej izhajal vsak drugi četrtek, počenši z današnjo številko. — Opozarjamo vse naše sodelavce, da se bo redakcija lista zaključila vsak vmesni četrtek med izidom dveh številk ter da mora biti rnaterijal v rokah uredništva najkasneje na ta dan.
Vsi dopisi, in prispevki za. »Našo misel« naj se odpošiljajo na naslov: Drnovšek Bogdan, Cesta 29. oktobra 7, Ljubljana.
Prav tako opozarjamo vse naše naročnike, da blag< moli jo poravnati naročnino za list.
KONZORCIJ IN UREDNIŠTVO.
Skratka: zdi se nam potrebno zmanjšati. naš politični ring, da bo naša pest zanesljivejše zadela nasprotnika na najobčutljivejše mesto. Politično borbo moramo prenesti na konkretnejša vprašanja, da bo politična pozornica vidnejša slovenskemu ljudstvu. V konkretnejši politični borbi bo klerikalizmu odvzeto orožje pavšalnih klevet in lažne obrambe.
Samo v taki borbi bo mogel tudi največji slepec videti, komu je res za dobro naroda, resnice in pravice.
Za slovensko univerzo
Pod tem naslovom je glasilo iz Kopitarjeve ulice prineslo pred par dnevi notico, da sta se v »Belgradu« mudila zastopnika Slovenske, dijaške zveze Viktor Šarc in Leopold Klavž ter v zadevi ljubljanske univerze obiskala senatorja Smodeja, nato pa bila sprejeta pri ministru Snoju, Kreku in Čiriču, kjer sta povsod dobila zagotovila, da se bodo interesi slovenske univerze v polni meri upoštevali.
Mi se nočemo spuščati v vprašanje legitimacije, s katero sta omenjena gospoda nastopala v Beogradu v imenu Aleksandrove univerze, niti ne v vrednost zagotovil, ki sta jih baje dobila. Želeli bi samo, da bi dobila posnemalce in pa, da ne bi Slovenska dijaška zveza ali pa Akademska zveza ali sploh kdo tam iz one strani takih in podobnih »prizadevanj« v primeru kakšnih dotacij ljubljanski univerzi porabil za volilni šluger in reklamo zase, ker bi bilo to, verjemite, res že preveč prozorno ...
»PRIVILEGIRAN POLOŽAJ«
Zadnje čase opažamo v takozvanem katoliškem časopisju stalno ponavljajočo se zahtevo po privilegianem položaju, ki se naj prizna katoliški politični skupini v našem javnem življenju, po-sbno še na naši univerzi. Ker so klerikalci često v svojih zahtevah namerno nejasni in ker svoje zahteve tudi tokrat seveda niso utemeljili, si nismo mogli prav predstavljati, kaj si pod tem »pri-vilegiranjem« predstavljajo. Nedavno pa se je pripetil dogodek, ki je, čeprav nenameravano, razkril njihovo zahtevo.
V	Celju so sklenili tamošnji kulturni delavci, da se organizirajo v društvo, ki bi združevalo celjske umetnike, znanstvenike in druge kulturne činitelje in tako skrbelo za poglobitev kulturnega dela in tradicije. To je brez dvoma naloga, ki je vredna podpore in priznanja. Toda na občni zbor je navalila pestra množica discipliniranih klerikalnih ovčic, ker je menda spoznala, da je tu treba uveljaviti »privilegiranost«. Prišli so prav vsi: nedoletna mladina, obrtni naraščaj, cestni pometači itd. Kulturni delavec je seveda ostal v manjšini.
Dogodek sam na1 sebi nas ni presenetil, saj smo sličnih že vajeni. Vendar pa se nam vsiljuje načelno vprašanje: ali si klerikalci ne predstavljajo svoje zahteve tudi na univerzi v takem smislu? Ali ni jasno, da je za nje važnejša politična opredeljenost od kvalitete in sposobnosti? Ali ne bi oni, če bi jim to bilo omogočeno, tudi n univerzi za vsako ceno onemogočiti vsakogar, ki ni njihov?
Izkušnje nas uče, da hi temu bilo tako. Znanstvena višina univerze bi iz-gledala precej bedno. Zato se bomo zna-
li	takim in sličnim zahtevam pač odločno upreti!
PIETETA KATOLIŠKIH VISOKOŠOLCEV
Zvečer, po pogrebu sv. očeta, 15. II. t. 1. je prišla v neko ljubljansko gostilno skupina mladih ljudi. Med njimi smo opazili kandidata za predsednika »Akademske akcije« g. Ludvika Leskovarja. Ti mladeniči so sedli za mizo v sobi, v kateri je že bilo nekaj gostov, sosedna večja soba pa je bila polna. T i katoliški »mladci« so se takoj začeli po svoje zabavati. Kdor jih ni poznal, je mislil, da so prvič prišli med kulturne ljudi. Niti malo niso sličili na visokošolce, kaj šele na katoliške visokošolce, ki imajo po pisanju »Straže v viharju« vso moralo in dostojnost v zakupu.
Izzivali so na vse strani. Med rjovečim prepevanjem so si dovoljevali najbolj neokusne in nekulturne izpade proti političnim predstavnikom nacijonalnih in naprednih Slovencev in proti »Sokolu«. Grozili so, da se bliža čas avtonomije, ko bodo obračunali z naprednimi voditelji. Enemu so napovedali smrt na »kande-labm«. Pa menda ja ne na tistem iz leta 1914. znamenitem »kandelabru« pred univerzo? O drugem so vedeli povedati dični »mladci«, da se spominjajo, kako je v culi nosil mrhovino prodajat... Posebne pozornosti je bil deležen seveda »Sokol«. Vsebine njemu posvečenih pesmi ne prinašamo, ker se nam gabi. Prizadetim mladim katolišim junakom so verodostojno »pričevalo njih notranje srčne posurovelosti in zunanje neotesanosti. Mi iskreno čestitamo katoliškim voditeljem na taki mladini in na uspehih njih vzgojnih prizadevanj.
Gostilničar jih je strogo in dostojno opozoril a so ga zavrnili, da se zabavajo »po svoji stari navadi«.
Ker so ostali gostje z zgražanjem reagirali na tako nekulturno izzivanje, so se vzorni katoliški akademiki osramočeni odstranili. Med gosti je bilo tudi nekaj starejših klerikalnih somišljenikov, ki so se odkrito sramovali takega naraščaja. Svojo kulturo so šli širiti še po drugih ljubljanskih gostilnah.
Tako so vodilni katoliški visokošolci počastili spomin umrlega verskega poglavarja. Kako neresno je spričo tega farizejsko pisanje »Straže v viharju«, ki se je kar topila v solzah žalosti baš teh pogrebcev, ki so se tako tolažili dne 15. februarja 1939.
To naj bodo bodoči katoliški voditelji? ! Čestitamo!
*
Ljubljanski katoliški akademiki že itak slovijo po svoji visoki morali, ki so jo dokazali in jo skušajo vsekdar dokazati. Zdi se nam pa, da je n jih »moralna« gloriola še vse premalo svetla in da so zato še v predpustu prilili malo olja svoji »lučki«, ki naj vodi vso res pravo »katoliško« mladino.
Akademski družabni klub, ki skrbi, da »katoliške« mladenke ne sede doma, ampak da tudi one prihajajo na »devi-štva morišče« (kakor je lansko leto imenoval nek ugleden katoliški list — plesišče), bi moral imeti 7. februarja v Trgovskem domu zaključek plesnih vaj. Katoliške dame so že od Božiča pripravljale toalete za to svečanost, ki je pa bila v zadnjem trenutku, radi žalovanja, odpovedana. Ne vem, ali je bilo »katoličane« sram povedati, da so odpovedali venček radi papeževe smrti, ker so vsakemu pripovedovli, da je ples prepovedala policija, kar pa ni res! Tega se jim pač ne bi bilo treba sramovati.
No, pa saj fantov to ni potrlo. »Če ne pri nas, pa kje drugje«, so si mislili in dan nato utapljali svojo žalost v vinu in likerjih, da plesa niti ne omenjam, na venčku Akademske Jadranske Straže, ki ga za čudo policija ni prepovedala! S fanti je šlo torej vse dobro. Kaj pa dekleta? Ta se seveda niso dala ugnati v kozji rog. Kaj toliko lišpanja — potem pa nič? Ne, to ne gre! Na splošno zahtevo so prestavili venček na torek 14. februarja.
Komaj je utihnil turobni zadnji rimski zvon, ki je spremljal poglavarja katoliške cerkve, na zadnji potk že so se zavrteli »katoliški mladci« s »katoliškimi mladenkami« v taktu poskočnega valčka, čustvovali pri tangih in divjali pri foxih!
Res, kar dobro so žalovali, morda je še kaka solza kanila v vino. Eno je pa res: torek ni petek in tako so lahko jedli hrenovke, kranjske klobase in sandwi-clie ves večer in ne samo od polnoči dalje. Res »kar Rog stori, vse prav stori!«
PREDRZNOST ALI NAŠA POPUSTLJIVOST
Neka ljubljanska tvrdka, ki živi izključno od našega naroda, si dovoljuje predrznost in izdaja modno revijo v nemškem jeziku in jo v reklamne svrho razpošilja tvrdkam in kavarnam.
Koliko časa bomo še redili gada na svojih prsih?
ČASTEN, ČASTNEJŠI MEŠČAN
Nova terminologija
»Slovenčev« opoldanski in ponedelj-ski repek »Slovenski dom« si je nadel važno vlogo utiranja poti' novi terminologiji, ki jo seveda sam fabricira. Znana nam je terminologija, po kateri je zmaga 10 glasov (pri goljufivih volitvah) »krasna zmaga«, zmaga 17 glasov pa le »Pirova«. Sedaj pa je repek nadkrilil sam sebe z novim stopnjevanjem: častni občan (častnejši občan) in najčastnejši občan!
Komparativ je sicer izpustil, ker menda takega junaka še ni pod soncem, da bi mu rekli: častnejši občan!
Iz revije
»... Ta realizem nam pravi, da se moramo nemudoma lotiti najbližjih in najbolj perečih slovenskih nepopolnosti in težav ter jim poiskati prave rešitve .. .« (Podčrtali mi. Op. ur.)
(Iz uvoda v II. letnik »Dejanja«, revije za kulturo, gospodarstvo in politiko. — Edvard Kocbek.)
Iz vsebine omenjene številke »Dejanja«:
Človekova veličina (filozofska razglabljanja o pojmovanju človeka), Pesmice Edvarda Kocbeka, Bratovščina (socijalna novela), Smrtna ura (pesem), O neminljivem Cankarjevem delu (poizkus očrta Cankarjeve duhovne podobe), Zapiski na robu (kritika — napake krščanstva in katoličanstva), Krščanska antropozofija Nikolaja Berdjajeva, Dokumenti — Walter Schubart: Vzhod in zahod.
Nekaj zanimivih in aktualnih citatov iz »Dejanja«:
»Kdor hoče torej na podlagi »višjih interesov« človeka ponižati tako, da zahteva od njega vse, tudi njegovo osebno prepričanje in udejstvovanje, ta hoče človeško delovanje zožiti na zgolj neosebno, transventno ali prehodno, kar je svojsko snovi, kjer učinek ne ostane v delujočem osebku, marveč preide v drugega, ta poniža človeka na stopnjo zgolj snovnega, to je tujesmotrnega bitja, v golo funkcijo rase in produkcijsko sredstvo države; ta posega v »intimne sfere osebnosti« (po Schelerju), ki so nedotakljive.« (Podčrtali mi. — Op. ur.)
Pred sreskim sodiščem v Ljubljani se je 18. II. 1939 zaključila razprava proti šestim akademikom -— bivšim predstavnikom strokovnih društev radi kazenske tožbe, ki jo je vložila kr. banska uprava radi razžalitve državne policije. Obtoženi so bili: gg. Plajh Avgust, bivši predsednik in Pavličič Joško, bivši odbornik D. S. J. F., Rocli Rlaž, bivši predsednik in žiža Peter, bivši tajnik D. M. ter An-dervald Beno, bivši predsednik in Tepina Pavel, bivši tajnik Z. S. K. T. F.
Ob »anšlusu« je prišlo do manifestacij za Koroško in do incidentov med ljubljanskimi visokošolci in policijo.
Strokovna društva so se potem na svoji seji zedinila, da odpošljejo g. banu in rektorju protestno^ noto s prošnjo, da s svojo avtoriteto prepreči nadaljnje slič-
l/prasanja
Uredništvo se je odločilo, da otvori v listu posebno rubriko, v kateri bo odgovarjalo na vsa vprašanja, ki jih bodo zastavljali čitatelji. Prepričani smo, da je taka rubrika danes potrebna, in da bomo našli med čitatelji prisrčen odziv.
Anton Gosjxxlar, Maribor: Vprašujete, če so že našli original Cankarjeve drame: Hlapci? Za zdaj vam moremo sporočiti, da ga do sedaj še niso. Smatramo pa za svojo dolžnost, da tudi z
KONEC VARANJA ŽENSK Kot čujemo, po zaslugi neke komisije, ženske v bodoče ne bodo več varale moških. Da bo uspeh popolen in ho ta ženska nevšečnost temeljito iztrebljena iz našega življenja, bodo morali tudi iz »Rigoletta« iztrebiti znane besede: »Ženska le vara nas ...«
FRASQUITA
Uprava narodnega gledališča nam javlja: Priznana subreta gdč. Frasipiita je obolela za vnetjem glasilk in do nadalj-nega ne more nastopati.
„ De/a M/a
V	naših dneh, ko se sila in nasilje v družabnem življenju tako visoko cenita in obožujeta, so tudi mnogi kristjani, in katoličani izgubili merilo, kaj je zares dobro in prav. Nekateri že kar mislijo, da je prišel čas, ko se da kraljestvo Kristusovo na zemlji najbolj uspešno braniti, utrjevati in tudi razširjati z vnanjimi, organizatoričnimi in oblastvenimi sredstvi in pomočki, v skrajnem primeru tudi s silo, morda celo z nasiljem. Pri vsem tem pa se niti ne zavedajo, da je sleherna misel na kaj takega nekrščan-ska in blodna, pa hkrati vprav usodno brezupna.«
»Enostransko zanašanje na vnanja, svetna sredstva in pomočke, zlasti še na oblastveno silo, je samo izraz in dokaz pomanjkanja vere in zaupanja v idejno in moralno silo krščanstva.«
»Največji nesmisel je, če se kristjani in katoličani bojijo svobode ter kličejo po njeni omejitvi in utesnitvi.«
(Zapiski na robu — dr. Andrej Gosar — Dejanje leto Il/št. 1.)
»Marsikdo se danes začudeno vprašuje, kako je mogoče, da se ljudje tako spreminjajo. Včeraj še smo jih slišali, kako so jim bila usta polna besedi o svobodi, demokraciji in kar je še podobnih pridobitev modernega časa. Danes pa jih vidiš med najvnetejšimi zagovorniki neomejene, nad vsakršno kritično presojo vzvišene avtoritarnosti, če kaže, tudi nasilnosti, vsekakor pa brezpogojne discipline in poslušnosti raznim voditeljem, tudi kadar nas vodijo po najbolj zgrešenih in usodnih potili . . .« (Podčrtali mi. — Op. uredn.)
(Zapiski na robu — december 1. 1938/39.)
ne nastope policije. Vsako strokovno društvo je poslalo svojo noto, vendar v enakem duhu in smislu. Kr. banska uprava je smatrala njih vsebino za žalitev policije ter je vložila po drž. tožite-Iju tožbo proti zgoraj navedenim funk-cijonarjem društev po § 302. kaz. zakona.
Za 21. I. t. I. je bila razpisana razprava, ki je bila tajna in katero je vodil sodnik sreskega sodišča g. dr. Tominšek. Vsled ogromnega števila prič je bila razprava ob y2 13. uri prekinjena in se je 18. II. t. I. nadaljevala in zaključila. Obtožence so zagovarjali gg. dr. Oton Fet-tich, dr. Šuklje in dr. Brecelj. Ob 12.15 je sodnik razglasil oprostilno sodbo za vse obdolžence.
m odgovori
naše strani apeliramo na vso kulturno javnost in na poštenega najditelja, da ga čimprej vrne v dramskem gledališču. Sramota za nas Slovence: Cankarjeve proslave širom dežele, v Ljubljani in Mariboru, pa brez originalov!
Janez Potisek, Bizovik:	Kobila	da
vam je pobrcala hlapce in črna da je. Kaj naj storite z njo? Prodajte jo v žrebčamo na Selo. Svoji k svojim!
leofil Mežnar, Maribor: »Kdaj bo univerza v Ljubljani katoliška?« Kot posnemamo iz »Straže v viharju« ljubljanska univerza ne bo »‘katoliška«, ampak »krščanska«. Za datum smo se obrnili na priznanega jasnovidca in preroka, pa saj znaš latinsko: »Nemo propheta in pa-tria!«
Marička Tomšič, Ljubljana: »Otrok s«' mi dere vse dneve in noči. Gospodar m.i grozi z deložacijo. Kaj naj storim « — Vsekakor težka zadeva. Otrok kaže vse simptome bolezni: »univers ita scatlio lica acuta«. Najibolje bo, če ga nesete v Akademski dom na Miklošičevo cesto 5, kjer ga bodo z veseljem sprejeli.
(Človekove veličina — dr. A.
Trstenjak, Dejanje, leto Il/št. 1.)
Oprostilna sodba šestih akademikov predstavnikov strokovnih društev
I.ustnik in izdajatelj: Konzorcij »/Vase misli*. — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 211.; ček. račun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Ho ris Sancin, Ljubljana
Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).