Leto VIII. — Št. 5. Veliki traven 1911. Marija, rešiteljica Afrike. Cvetoča pomlad stresa najlepše cvetlice pred prestol nebeške Kraljice, polje in gaj slavita nebeško Gospo z najkras-nejšim zelenjem, logi odmevajo od petja ptičev, v grmovju prepeva slavček svoje mile pesmice, zjutraj pa se vzdiguje proti nebu škrjanček, kakor bi hotel za stavo naznanjati hvalo nebeški Gospe. Na večer pa se že v pozni uri zbira ogromna množica pred lepo okrašenim Marijinim oltarjem, da jo še enkrat počasti in med svečanim spremljanjem orgel doni po dvorani: »Marija, kraljica, nebeška Gospa!" Daleč tam onstran morja, v Afriki, je pa sedaj žalostna jesen. Dežuje kakor iz škafa, enako kakor bi celo narava žalovala, da se ne more črni del zemlje udeležiti slavospevov na čast Materi božji. Pod palmami vzdihuje milijon ljudi pod težo jarma, tako da odmevajo pragozdi od njihovega ječanja in nekak odgovor na to je kričanje papagajev, in sicer v posmeh. Dočim mi tukaj v Marija, rešiteljica Afrike. Evropi pri majnikovih pobožnostih takorekoč Marijino bližino čutimo in našo dušo pobožna čuvstva napolnjujejo s tolažbo, strmi zamorski suženj kakor nem v obupno usodo. Poganstvo pač nima balzama za njegove skeleče bolečine v njegovi duši; njegovi maliki ga pač ne potolažijo. V Afriki se je pač največji sovražnik Marije stalno naselil in se krčevito drži vsake grude polaščenega ozemlja. Mi pa imamo božje zagotovilo, da bode prečista Devica stria glavo stari kači. Mati Devica je odločena zato, da tudi njena mogočnost v Afriki uniči sovražnika. Marijini otroci pa bodo gotovo svojo nebeško Mater podpirali, da tem lažje premaga svojega tisočletnega sovražnika, jo bodo podpirali, da bode to slavlje tem popolnejše. Dobro urejena vojska je že polovica poti do zmage. Zato se morajo tudi Marijini otroci dobro organizirani pridružiti Mariji, da bode njihova moč tem izdatnejša. V združitvi je moč. Dobro združene vojskine vrste premagajo nasprotnika z makabejsko močjo. Ako se bodo torej Marij in i otroci, posebno Marijini člani, združili v tesno falango, bodo tako Mariji pripomogli do zmage, afričanske narode pa bodo pripeljali do prostosti otrok božjih. Kje pa je zato lepša priložnost, kakor je Misijonska zveza za Afriko, ki jo je ustanovila Družba šv. Petra Klaverja? Člani misijonske zveze, združeni po 20 v eno skupino, že tvorijo majhno krdelce, in ta krdelca, zopet združena v celo vojsko, pravo armado. Navidez majhna miloščina (50 vin. letno ali 5 vin. mesečno) služi zavoljo svoje točnosti ravnotako uspešno, kakor navidez brezpomembne ali v resnici izvrstno streljajoče strojne puške. Obrnimo strojno puško proti orjaškim zmajem v predzgodovinski dobi, bodisi notosaurus, ihtiosaurus, plesiosaurus ali pterodaktilus, v kratkem bode ležala zver z razbito lobanjo na tleh. Popolnoma enako bode tudi Marija Devica zdrobila glavo satanu in njegovim privržencem, ki je dospel v Afriki do tolike premoči, in sicer s podpiranjem krščanstva, ako ji bodo na razpolago darovi Misijonske zveze. Žrtvujmo ta mali dar v čast Mariji in pristopajmo k Misijonski zvezi. Združujmo se v skupine in tvorimo tako vojsko Marijino. Posvetimo v mesecu maju svoje moči službi Marijini. Še danes hočemo odposlati dopisnico na kak znani naslov Družbe sv. Petra Klaverja z besedami: Podpisani pristopi k „Misijonski zvezi za Afriko". Če mogoče pridenemo se zraven: » Je pripravljen, tudi delovati kot skupinski voditelj in prosi za skupinske tiskovine." Skrbimo, da do maja ne bode v deželi nobene Marijine kongregacije, ki bi se ne posvetila službi Marijini, da ne bode nobenega Marijinega otroka, ki bi ne podpiral Misijonske zveze in tako Mariji pomagal do zmage nad njenim sovražnikom v Afriki. O da bi napočil tudi že enkrat v Afriki srečni Marijini mesec, v katerem bi odmevalo ime Marijino od palmovih gajev in pragozdov pri izlivu Nila pa do rti dobrega upanja, od Senegambije do Somalske obali, kjer naj bi oznanjal hvalo zmagoslavni Gospe črez Saharo tuleči samum, pa tudi šum-Ijajoči potoki, deroči veletoki in šumeči vodni padci in harmonično ponavljali: »Marija, rešiteljica Afrike!" J. E. K. Kuga v Ugandi. Piše o. K. J. Kirk iz družbe sv. Jožefa v Mill-Hilu. Novosezidana cerkev je 100 črevljev dolga in 40 široka. Ker je zidanje nadzoroval o. Witlox, sem moral jaz medtem prevzeti ves pouk. Druga moja na'oga pa je bila, napolnjevati njegovo blagajno. Dobival sem darove za zidanje cerkve od privržencev različnih veroizpovedanj: katoličanov, protestantov, poganov in mo-hamedancev. Pomoč teh kakor tudi drugih je bila tolika, da stoji sedaj cerkev — prva v Tezo-deželi - že zgotovljena in brez dolgov. Vsem dobrotnikom sem dolžen obilo hvale in zato prosim tudi ljubega Boga, naj vsem dobrotnikom obilo poplača. Dne 1.grudna 1907 je njegova milost škof Houlon slovesno blagoslovil cerkev na čast sv. Antonu. Med vsemi udeleženci je bilo splošno veselje. Duhovniki kakor tudi ljudstvo so se veselili, da imajo sedaj dostojnejši prostor, kjer se z večjo pobožnostjo lahko opravlja služba božja. Nepopisna žalost pa je vendar krčila srce vsem, ker je ravno ta čas obiskala našo postajo Budaka huda bolezen v takšnem obsegu, kakor še do sedaj nobene druge postaje. Samo med ceremonijami so žene nekoliko zadržale jok in tarnanje, da so potem še tembolj žalovale. V kratkem času jih je mnogo zaspalo za večno. Ravno sedaj je bila za misijon cvetoča doba. Več kot 107 katehumenov je obiskovalo pouk. Tudi je bilo izredno veliko obliajancev;v tudi krščenih je bilo prav veliko, še več kakor preteklo leto. Šolo je obiskovalo povprečno 60 do 70 učencev, 90 bi jih bilo birnianih ob priliki posvečevanja cerkve, ali vsled nalezljive bolezni jih je prišlo samo 64. Seznamek katehumenov je obetal mnogo uspeha. Med katehumeni je bilo precej poglavarjev, njihovih sinov, bratov, sester, in sicer takšnih, ki so imeli zelo obljudene pokrajine. Ako se pa izpreobrne poglavar, se navadno izpreobrne celi rod. Zato smo z vso gotovostjo pričakovali, da bode naš misijon dobro uspeval. Razentega je bilo tukaj še več krščanskih družin, ki so se tukaj naselile, odkar sem jaz tu. Tako smo imeli lepo, pobožno občino. Sezidali smo jim stanovanja, zasadili jim banane, za kar so nam bili zelo hvaležni. Bili so v resnici srečni in zadovoljni. Na postaji so se množila zidana poslopja, drugo za drugim. Lepo pa je tudi napredovala vera, ki se je razširila v najoddaljenejše okraje. Zidanje stanovanj za duhovnike in druge stavbe, ki so se zidale z na solncu posušeno opeko, in tudi cerkev je bila že izgotovljena, kar izbruhne kuga. Prvi, ki je postal žrtva te bolezni, je bil učitelj. Takoj, ko je obolel, so se pokazali znaki kuge, kateri je podlegel. Bil je tukaj več let in je bil v vsakem oziru zgleden mož. Menim, da bode zelo težko, najti med domačini takšno moč za šolo. Vsi učenci so ga zelo spoštovali, ker je poučeval tudi s pravo vnemo. Znal je poučevati mikavno in zato tudi z najboljšim uspehom. Gotovo ni prazno mnenje, ako pravim, da je njegova smrt za misijon hud udarec. Sam ni s smrtjo izgubil ničesar, ampak je le dosegel večno veselje. Tri dni po njegovi smrti je zbolela njegova žalostna žena. Prenašala je vse bolečine vdana v voljo božjo in je šla za svojim možem v boljšo domovino. Trdno lahko pričakujemo, da sta oba — mož in žena — kot zvesta božja služabnika slišala besede Gospodove: »Vstopita zvesta in dobra služabnika v veselje svojega Gospoda!" Naj počivata v miru! Njiju naslednik v bolezni je bil sedaj moj starejši katehist. Umrl je nagle smrti, vdan v božjo voljo. Bil je tukaj že tako dolgo kakor jaz in je pomagal, kjer je le mogel. Bil je dober in pobožen katoličan, ki se mu je lahko vse zaupalo. Mnogo poganov je 011 naučil sv. resnic. Povsod je poučeval z velikim uspehom. Vse to pa je storil le iz ljubezni do Boga, za zveličanje duš; kajti izprevidelv ie, da je zemeljska plača, katero je dobival, bila le prav pičla. Čeravno bi bil pri kakšnem poglavarju dobil lahko boljšo službo, vendar je bil rajši katehist, da si je tako nabiral zakladov za nebesa. Smemo pač pričakovati, da nas bode pri našem delovanju še nadalje podpiral s svojo priprošnjo pri Bogu za uboge rodove v deželi Bukedi. Takoj po pogrebu je odšla njegova žena k prijateljem, ki so stanovali 32 milj daleč od misijona. Ali bolezni, za katero je bila okužena, ni ozdravila ne izprememba kraja, ne podnebje. Bila je komaj nekaj dni tamkaj, ko jo je umorila bolezen. Na ta način se je zanesla bolezen še v one dele okraja, kjer je še prej ni bilo. Upajmo, da se . sedaj ta pobožna zakonska dvojica veseli tamkaj, »kjer ni ne žalosti, ne tarnanja in kjer Bog obriše vsako solzo iz očij". O slabili posledicah te bolezni za moj misijon rajši molčim. Prihodnja žrtev te bolezni je bil moj v predstojnik". Pokazali so se vsi znaki kuge in v dveh dneh je bil mrlič. Njegova smrt je bila tem hujši udarec, ker mi je prej, četudi so me vsi zapustili, vedno pomagal streči bolnikom. Živel je preprosto in pobožno. Mnogo in goreče smo molili za njega. Po pogrebu tega moža se je preselila njegova žena in se naselila 22 milj daleč od postaje. Tamkaj je zbolela in sedaj je začela kuga tudi tam razsajati. Njeno življenje na postaji je bilo bogato na dobrih delih. Vest o njeni smrti je napolnila vse z žalostjo, ki so jo poznali. Upam, da uživata sedaj že oba nebeško veselje, za katero ju je ustvaril ljubi Bog. Navedel bi lahko še več slučajev, a naj zadostuje toliko, ker so si vsi več ali manj podobni. Navedeni pa pričajo glasno, kako huda bolezen da je obiskala našo postajo. Za misijon, kakor je v Budahi, v sredini med poganskim prebivalstvom, ki je še popolnoma vdano strastem in poganskim navadam, umrljivost doslej še ni bila prehuda. In sedaj žalostne posledice! Pri nas je bilo 15 smrtnih slučajev. Kakor hitro je izbruhnila bolezen, je ljudstvo jelo v strahu in obupu zapuščati svoja stanovanja in nasade. Po tem begu se je sirom izvedelo, da razsaja pri nas kuga. To je imelo za nas žalostne posledice. Ker je vse iskalo svojo rešitev z begom, je zavladala pri nas naenkrat smrtna tišina. Prenehal je ves pouk in od listopada 1907 obstoji naš misijon le po imenu. Po preteku petih mesecev, ko so se zopet nekateri od naših vrnili, je izbruhnila kuga zopet. Od 13. do 19. sušca so bili štiri smrtni slučaji. Ali nastala je še druga težava. Nikdo namreč ni hotel teh mrličev pokopati. Slučajno je prišel tisto jutro na misijonsko postajo zdravnik, katerega je poslala vlada. Sedaj sva bila midva grobokopa. Navzočnost zdravnikova in njegovo prijazno obnašanje je dalo vsem zopet pogum in zaupanje. Zelo sem hvaležen vladi, da mi je poslala zdravnika, pa tudi za podporo. Na dan tega pogreba je nastala tudi nevihta z hudim bliskanjem in treskom. Vihar se je igral s strehami, prizanesel ni niti novi cerkveni strehi. Zadela nas je še druga nesreča. Strela je udarila v shrambo, kjer so bile vse priprave in material za zidanje. V malo minutah je bilo vse pepel. Medtem ko sva se z zdravnikom pogovarjala, pribiti neki domačin z obvestilom, da umira kakih 20 minut od postaje neki mož za kugo. Zdravnik me je spremljal k njemu. Preiskal ga je in doznal i