kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 167 SLOVENSKI STUDENTI NA DUNAJSKI UNIVERZI V 16. STOLETJU janez janžekovič Leta 1975 je že izšel v Kroniki članek o slovenskih študentih na dunajski univerzi.^ To je bil povzetek študentskega spisa Anto- na Ožingerja, v katerem je pod naslovom >^Študenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veku (1365 do 1518)« sporočil zanimive podatke o številčno- sti Slovencev, oziroma študentov iz sloven- skih dežel na dunajski univerzi v srednjem veku, o njihovi deželni, socialni in drugi pri- padnosti, hkrati pa še vrsto drugih podat- kov, ki so mu jih razkrile matrike, temeljni vir za študij univerzitetne zgodovine, zlasti podatkov o organizaciji srednjeveškega uni- verzitetnega študija in tedanjega študentske- ga oziroma akademskega življenja sploh; po drugi strani pa tudi vrsto podatkov v kul- turnem stanju slovenskih dežel v tistem ča- su, o odzivu Slovencev na visoke šole ter o usodi in vlogi nekaterih iz naše narodne zgodovine sicer že dobro znanih akademikov, cerkvenih in svetnih služabnikov, vodilnih ljudi tedanjega cerkvenega, političnega, kul- turnega in gospodarskega življenja na Slo- venskem.2 Tu bomo nadaljevali omenjenio Ožinnger- jevo razpravo z analizo dunajskih univerzi- tetnih matrik' za 16. stol., oziroma za ob- dobje od 1518 do 1609, to je za zelo zani- mivo obdobje evropske in slovenske zgodo- vine, ki ga označujejo navadno s pojmoma reformacija in protireformacija. Spregovo- rili bomo o krajevnem in deželnem izvoru tedanjih slovenskih študentov na Dunaju, o njihovi številčnosti, socialni in razredni strukturi, o premoženjskem statusu tistih, ki so se vpisovali, o študiju in akademskih stopnjah, ki so jih le-ti dosegli, o poklicni strukturi študentov med končanim študijem in po njem, kolikor je za to nespornih in dovolj zanesljivih podatkov, ter končno o ne- katerih posameznikih, ki so se posebej uve- ljavili in odlikovali v tedanjem družbenopo- litičnem, cerkvenem, kulturnem in znanstve- nem življenju doma v slovenskih deželah ali pa v širšem avstrijskem in evropskem prosto- ru. Pri svojem delu" sem se posluževal po- novnega vira matrik dunajske univerze (III. in IV. zvezek), ki so izšle pri Inštitutu za raz- voj avstrijske zgodovine v letih 1959 in 1961.'' Matrike so zelo bogat vir za zgodovino univerze. Prinašajo popis rektorjev, dekanov, profesorjev in študentov, v njih je preneka- teri podatek splošnega in posebnega znača- ja, ki kaže na idejne in politične tokove do- ločenega časa, na vojne, verske razprtije, mutacije vladarjev in papežev, na cerkvene zbore, epidemije kuge in lakote, iz matrik izvemo za nacinalno ali vsaj deželno, mest- no, krajevno poreklo profesorjev in študen- tov, za njihov socialni in akademski status, marsikatera opomba na robu pa nas opozori tudi na poznejšo kariero, službe in časti, ki so jih dosegli dunajski akademiki na univerzi ali pa v javnem družbenem življenju svojega ča- sa. Matrike so vodili vsakokratni rektorji univerze, pomenile so temeljni dokument nji- hovega poslovanja. Nastajati so začele leta 1377, takrat pa je dejansko tudi dunajska univerza stopila iz teme v zgodovino (uni- verza je bila ustanovljena sicer že leta 1365)* — in od takrat naprej lahko sledimo njeno nepretrgano delovanje in akademsko življe- nje na njej. Ker so bile matrike pisane v takratni got- ski pisavi z rokopisom, jih je univerza v mo- derni dobi pripravila za tisk in izdala. Tako so postale dostopne širši znanstveni pa tudi neznanstveni javnosti. Dunajska univerza je doslej izdala štiri zvezke matrik, medtem ko so ostali zvezki (deset po številu) do leta 1848 v pripravi. Štirje izdani zvezki matrik vsebujejo čas od ustanovitve univerze (1365), oziroma od začetka njenega rednega poslo- vanja (1377), pa do leta 1658/59, v pripravi pa so zvezki, ki bodo obravnavali obdobje od 1659/60 do 1848. To zadnje obdobje delova- nja dunajske univerze in delež slovenske štu- 168 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 dentske populacije na njej pa tudi ni obdela- la slovenska historiografija' in bi ga bilo prav gotovo treba znanstveno proučiti, kakor hitro bodo izšle matrike, saj bi nam dal mnogo dragocenih podatkov, s katerimi bi lahko do- polnili in morda tudi na kakem mestu kori- girali zgodovinski pogled na našo slovensko preteklost, v tem primeru seveda zlasti kul- turno in znanstveno-pedagoško. Vsi podatki, ki jih lahko najdemo danes v matrikah in ki se jih poslužujemo v svoji historiografski obdelavi, so nastali v veliki večini ob priliki imatrikulacije, to je rednega vpisa študentov in profesorjev na univerzo, ki je potekal običajno na začetku vsakega semestra (ali pa precej pogosto tudi med šolskim letom) v rektorjevi pisarni, deloma pa so nastali tudi kot poznejše opombe in be- ležke, oziroma pripisi ob raznih priložnostih univerzitetnega delovanja in življenja. Take opombe govorijo največkrat o doseženi aka- demski stopnji slušatelja, deloma pa tudi o poklicu, ki ga je imatrikulant pozneje op- ravljal, ali o časti, ki jo je dosegel, posredno pa se da iz njih sklepati tudi na dolžino in vrsto študija.** Včasih je v opombi dana celo duhovna karakteristika slušatelja (kot npr. »haereticus« za protestantskega teologa Da- vida Chytreusa iz Rostocka, ki je bil vpisan leta 1569 v »rensko« nacijo na dunajski uni- verzi — glej moje diplomsko delo, na str. 81!). Velikokrat je navedeno tudi, če je štu- dent med svojim dolgotrajnim študijem na univerzi umrl ali če je svoj študij »neslavno« končal, to je, če je bil iz tega ali drugega vzroka z univerze odstranjen, seveda pa le v primeru, da je bil uradno izključen, nam- reč po odloku konzistorija,^ to je najvišjega univerzitetnega sodnega in upravnega orga- na. Naj kar takoj povem, da so bili v 16. stol. samo trije slovenski sholarji izključeni z uni- verze, vsi trije pa zaradi disciplinskih pre- krškov (ne, recimo, zaradi ideoloških)! Pre- seneča, da ni bilo v stoletju reformacije iz- ključeno z dunajske »katoliške« univerze več akademikov. To kaže, da se dunajska visoko- šolska ustanova ni ravno »odlikovala« po svo- ji nestrpnosti v toliko zagrizenem spopadu ideologij. Seveda pa je bilo veliko več slo- venskih študentov v 16. stol. na Dunaju, ki so se proslavili in opravili bleščečo kariero. V obdobju 1518 (II. semester) — 1609 (I. semester) je študiralo na dunajski univerzi 1325 slovenskih študentov. To je relativno vi- soko število,^" ki ustreza splošnemu razvoju visokega šolstva in splošnim evropskim raz- meram in potrebam po akademskem kadru v 16. stol. Res so pred 16. stol. slovenske de- žele zaostajale za deležem drugih dežel pri rekrutiranju visokošolskega kadra ne le na Dunaju, ampak nasploh, toda v 16. stol. se stanje močno popravi Slovencem v prid, ta- ko da se razmere vsaj do druge polovice sto- letja, zlasti od ustanovitve protestantskih deželnih in jezuitskih škofijskih šol naprej, izenačijo. Tedaj že dosežejo Slovenci v tem pogledu prav gotovo srednjeevropsko po- prečje. Matrike kažejo, da je še leta 1470" samo 5 "/o vpisanih študentov »Avstrijcev«*^ na Dunaju slovenske narodnosti, medtem ko se je že leta 1500 popravil ta delež na 12 Vo, leta 1535 pa doseže izjem.oma že 70 "/o, vse- kalkor pa vanira v 16. stol. delež Slovencev med »Avstrijci« na univerzi med 10 Vo (v le- tu 1573) in 71 »/o (leta 1528), v poprečju pa je ta delež v tem času okoli 30 "/o, v razmer- ju na celotno število dunajskih študentov pa okoli 12 "/o. V tem času je tudi velika večina slovenskih študentov študirala na dunajski univerzi (Ferdinand I je namreč leta 1548 s posebnim odlokom »General...» najstrožje prepovedal svojim podanikom študij na vseh nemških univerzah, razen v Ingolstadtu in Freiburgu, ki sta bili katoliški, da bi tako zajezil odtok avstrijske študirajoče mladine v protestantsko Nemčijo, s tem pa seveda tudi dotok protestantskih idej v avstrijske dežele in krepitev protestantskega gibanja. Uspeh tega vladarjevega ukrepa je bil le začasen — v nekaj naslednjih letih je res vpis na dunaj- ski univerzi nekoliko poskočil, približno do leta 1555, do »augsburške pomiritve«, nato pa je zopet padel na število izpred 1548 in se vse 16. stol. ni več popravil. Slovenski štu- denti so v tem času študirali tudi do 90 "/« na Dunaju (namreč do ustanovitve graške univerze — leta 1586 začetek delovanja — ki pa potem prevzame velik odstotek zlasti šta- jerskih študentov in skoraj vse tiste sloven- ske študente, ki so študirali tehnologijo, med- tem ko so pravniki in medicinci ostali še na- prej pretežno na Dunaju)." Vse kaže, da je večina slovenskih študen- tov v 16. stol. študirala svobodne umetnosti" in teologijo in nadaljevala kariero pozneje v duhovniški službi. Končno je bil tedaj za vse študente, ki so se vpisali na univerzo, ne gle- de na to, kateri predmet so hoteli študirati, začetni kurs artističnih predavanj obvezen, tako da so se vsi, ki so se vpisali na univerzo, dejansko vpisali na artistično fakulteto. Dejstvo je, da visok odstotek imatrikuliranih ni končal tega začetnega kurza artističnih predavanj, temveč je že v prvem letu študija zapustil univerzo. Bakalavrijski izpit, ki se je praviloma opravljal po dveh letih študija na artistični fakulteti, je opravilo komaj okoli 170 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 20 odstotkov študentov (prav gotovo tudi slo- venski študenti niso veliko presegli tega od- stotka). Od teh nekako 20—25 odstotkov slo- venskih študentov, ki so uspešno končali prvo stopnjo artističnega študija in postali baka- lavriji filozofije, je del nadaljeval študij na artistični fakulteti, drugi pa so se vpisali po- tem na pravno ali medicinsko fakulteto in tam nadaljevali svoj študij. Veliko številp bodočih pravnikov in medicincev ter verjet- no vsi bodoči teologi so nadaljevali študij na artistični fakulteti do magisterija oziroma doktorata. Študij na eni izmed višjih fakultet dunaj- ske univerze je v 16., stol. uspešno končalo okoli 5 odstotkov vseh vpisanih slovenskih študentov, to je hkrati okoli 25 odstotkov bakalavrijev. Odstotek je res izredno nizek, vendar pa ne preseneča, če vemo, da za do- sego visokih služb in poklicev, po katerih je bilo takrat še posebno povpraševanje, ni bila predpisana formalna fakultetna izobraz- ba, da je študij tedaj trajal zelo dolgo, tudi do 14 let (npr. na teologiji) in da so se morali študentje prebijati v času svojega študija skozi zelo težke razmere. Ce razdelimo slovenske dunajske študente v 16. stol. po deželah,'^ bomo videli, da pripa- da daleč največji delež Kranjcem (598 ali 45 odstotkov), drugi po številčnosti so bili kljub lastni univerzi od leta 1586 Štajerci (328 ali 25 odstotkov), tretji pa Korošci (292 ali 22 odstotkov), daleč najmanjši delež pa so pred- stavljali Gori cani in Tržačani, oziroma štu- dentje iz goriške grofije in iz Trsta in Istre (prvi 53 ali 4 odstotke, drugi pa 54 ali isto 4 odstotke). Delež prekmurskih študentov, ki so spadali ta čas pod Ogrsko, je povsem ne- znaten in ni dosegel števila 25 ali 2 odstotka. Podrobnejšo informacijo o tem, kako se je gibalo to število oziroma odstotek po posa- meznih letih med 1518—1609, glej v moji raz- pravi »Slovenski študenti na dunajski univer- zi v obdobju 1518—1609« (tabela in grafikon), na str. 98—101! Zakaj je ravno takšna razdelitev glede na deželno pripadnost med slovenskimi študenti 16. stol., ni težko ugotoviti. Gotovo je naj- večji razlog za tolikšno število kranjskih študentov v ustanovitvi ljubljanske škofije sredi 15. stol., ki je osnovala in deloma vzdr- ževala v tem času vsaj tri večje šole (v Gor- njem gradu, Ljubljani in Novem mestu) in verjetno več župnijskih (znane so v Stični, Ribnici, Kočevju, Krškem, Kranju, Kamniku), poleg tega pa je imela Kranjska več kot tret- jino vseh meščanskih šol v 16. stol. na slo- venskem ozemlju (te so vsaj v nekaterih me- stih verjetno identične z župnijskimi). Tu najbrž ni treba posebej omenjati pomena, ki ga je imela v tem oziru kranjska deželna sta- novska šola v Ljubljani, ki so jo vodili pro- testanti, pa čeprav je večji del njenih absol- ventov nadaljeval šolanje na nemških prote- stantskih univerzah. Večji pomen za rekruta- cijo slovenskih študentov na Dunaju imata prav gotovo tudi visoki šoli v Ljubljani in Gorici, ki so ju ustanovili jezuiti, pa čeprav ni dvoma, da je pretežni del njenih absolven- tov nadaljeval študij na graški univerzi. Za slovenske primorske študente so pomembne med drugimi tudi šole v Čedadu, Vidmu in Trstu, vendar pa so ti običajno nadaljevali šolanje na italijanskih univerzah. Na Koroš- kem in Slov. Štajerskem je obstajalo v 16. stol. več samostanskih, župnijskih in meščan- skih šol. Na Štajerskem so imela šolo v 16. stol. vsaj tale mesta: Maribor, Lipnica, Rad- gona, Ljutomer, Ptuj in Celje, poleg tega pa je veliko število slovenskih dijakov študiralo v Cakovcu in Varaždinu ter seveda v Gradcu (zlasti od leta 1573 naprej, ko sta bili usta- novljeni obe grašiki visoki šoli, stanovska — protestantska in jezuitska), na Koroškem pa so v 16. stol. slovele zlasti šole v Beljaku, Šentvidu in Wolfsbergu, šoli v St. Andražu in Strassburgu ter nekaj samostanskih šol (Št. Paivel, Vetrinj, Millstatt) seveda pa je tudi Koroška imela svojo deželno stanovsko šolo in sicer v Celovcu, ki je rekrutirala kakšnega sholarja prav gotovo tudi za dunajsko univer- zo. VI. Schmidt, ki je proučeval zgodovinski razvoj šolstva na Slovenskem, je ugotovil, da je obstajalo v 16. stol. na našem ozemlju okoli 40 šol. Po tej ugotovitvi nam je seveda povsem jasno, odkod v istem času 1325 slo- venskih študentov samo na Dunaju (če pa ra- čunamo še tiste slovenske študente, ki so v tem času študirali na drugih univerzah po Evropi, je najbrž kar krepko preseglo število 2000!), jasno pa nam postane tudi, zakaj rav- no v 16. stol. tolikšen relativni prirastek slo- venske »študentarije« in izenačenje v tem oziru z drugimi deželami. Na to je poleg tega vplivalo prav gotovo več ugodnih političnih, kulturnih in gospodarskih činiteljev, ki so bili v slovenskem zgodovinopisju, zlasti v novej- šem času, že precej raziskani. Slovensko ljudstvo v 16. stol. ni bilo bolj nepismeno, kot nemško ali ogrsko, odstotek nepismenosti v slovenskih deželah je v tem času že ustrezal srednjeevropskemu popreč- ju. Po drugi strani pa je seveda treba pouda- riti, da je pismenost v tem času zelo neena- komerno porazdeljena, da je v tem oziru me- sto daleč pred podeželjem, nekako 60 odstot- kov proti 40 odstotkom in aristokracija daleč kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 171 pred mestno in podeželsko revščino.*^ Tu že- lim navesti le nekaj osnovnih podatkov. V 16. stol., tj. v obdobju kar največjega antagonizma med mestom in vasjo, med me- ščani in fevdalci predvsem, pa tudi med me- stom in kmeti (zaradi kmečke trgovine!), so se meščani in fevdalci borili za prevlado tudi s potegovanjem za visoke državne (to je ob- dobje nastajanja plačanega uradništva in kre- pitve vladarjeve oblasti nasproti fevdalnim stanovom) in cerkvene službe in beneficije. Vladar je dajal tu prednost meščanom, vse bolj bogata mesta pa so polnila njegovo dr- žavno blagajno. Na dunajski univerzi, ki je bila v tem čaau tipično »vladarsko« usmerje- na, so zato ves čas prevladovali ravno mestni študentje.'^ Seveda pa ima nasprotje mesto : dežela mnogo širši in kompleksnejši značaj. Gre za dvojni navzkrižni spopad, za boj med me- ščani in fevdalci za državne službe in za boj med meščani (= pretežno nižjimi mestnimi sloji) in kmečkimi vaškimi sloji za cerkvene službe. Vendar pa je ta drugi boj politično v glavnem »neaktualen« (kljub temu, da so me- ščani nagibali pretežno v protestantizem in da so kmečki podeželani skoraj v celoti osta- li na katoliških pozicijah), kajti cerkvene službe so v 16. stol. vse do zmage protirefor- macije, ko postanejo hkrati državne, imele malo veljave. Meščanom, razen revnim, niti niso bile interesantne, kajti njim je šlo pred- vsem za politično moč in ugled, za prevlado nad drugimi sloji in za oblast. Tu pa so imeli konkurenco zgolj v fevdalnem sloju, ki mu zoperstavijo že tedaj vse svoje sile v razred- nem spopadu, ki se kaže v 16. stol. predvsem v boju za državne službe. Pri tej zanimivi analizi, ki sem jo opravil spet po deželah, sem torej ugotovil razmerje med številom mestnih in podeželskih študen- tov na univerzi. Seveda je razmerje najbrž močno približno, kajti točnega števila enih in drugih se samo iz matrik ni dalo ugotoviti. Tu namreč oboji navajajo velikokrat le svo- jo deželno pripadnost, kot Camiolanus, Car- nus, Styrus, Carinthus, itd. včasih pa celo samo ime in priimek brez vsakega drugega podatka, tako da je skoraj nemogoče z goto- vostjo ugotoviti njihov krajevni izvor. Kranjska je med 598 vpisanimi študenti v 1Ô. stol. imela 356 meščanov in 242 podeže- lanov, kar je procentualno približno 59,5 »/o : 40 o/o. Štajerska s Prekmurjem jih je od 328 imela 170 iz mest in 158 s podeželja, kar je v razmerju 51,8 Vo : 48,2 «/o, medtem ko jih je Koroška imela med 292 vpisanimi 122 iz mest in 170 s podeželja, torej razmerje, ki je v prid podeželju — 41,7 «/o : 58,3 "/o. Podobno razmer- je je imela tudi Istra s Trstom — 25 "/o : 75 "/o, medtem ko je na Goriškem mesto popolnoma prevladalo nad podeželjem 76 "/o : 24 »/o. V slovenskem merilu, če upoštevamo vse de- žele, je to razmerje nekako 55 "/o : 45 "/o, ali še verjetneje zaradi gornjih razlogov okoli 60 o/o : 40 »/o." Preostane nam, da spregovorimo nekoliko več še o socialni strukturi slovenskih študen- tov na dunajski univerzi v 16. stiol. in končno o vlogi teh študentov oziroma akademikov v družbenopolitičnem življenju svojega časa. Raziskovanje socialne strukture^" slovenskih akademikov na Dunaju v 16. stol. me je pri- vedlo do ugotovitve, da so v omenjenem času zastopani na dunajski univerzi vsi sloji ta- kratne slovenske družbe, visoki, srednji in nižji fevdalci, meščani, tako aristokracija, kot srednji sloj obrtnikov in trgovcev in pripad- niki mestne revščine ter podložniška kmečka plast, ki prav gotovo tudi ni bila popolnoma enotna in zastopana je končno tudi plast rav- no v tem času nastajajoče in uveljavljajoče se zakupniške buržoazije. In najbolj ni zasto- pana najbogatejša plast, res da tudi ne plast pri takratnem družbenem dnu, ampak je sko- raj v absolutni premoči srednja družbena plast, ki so jo sestavljali nižji in deloma srednji fevdalci, meščanska srednja in vrhnja plast (obrtniki, trgovci, mestni uslužbenci, pripadniki stare in nove mestne aristokraci- je), duhovniki do ranga župnika in kanonika, redovniki neberaških redov, razen prior j ev in opatov, vsi pripadniki finančne in zakupniš- ke buržoazije ter služabniki na dvorih in go- spostvih. Od 1325 sholarjev je spadalo v to srednjo najštevilnejšo plast 906 sholarjev, kar je 68,4 odstotkov. Seveda so v tem številu in odstotku upoštevani le tisti pripadniki sred- njega sloja, ki so plačali redno vpisno takso, v resnici pa bo najbrž tej socialni kategoriji študentov treba prišteti vsaj še del tistih študentov, ki so sicer plačali vpisno takso, vendar pa je ta bila občutno nižja od običaj- ne vsote. (Običajna ali normalna taksa je znašala glede na vrednost denarja do zimske- ga semestra 1519 43—49 denarjev ali pfeni- gov, od zimskega semestra 1519 do letnega semestra 1526 53 pfenigov, od letnega seme- stra 1526 do konca obdobja, ki ga raziskuje- mo, pa 2 solda ali 15 krajcarjev, kar ustreza, če prevedemo v gornjo valutno enoto, 60 de- narijev ali pfenigov).^* Normalna taksna vsota se ni večala od leta 1526 naprej, čeprav je vrednost denarja še naprej padala, ker so za- čeli univerzo redneje in izdatneje podpirati vladarji, papeži in škofje — ustanovitelji. Obi- čajna redna vpisna taksa je ustrezala enote- denski vzdrževalnini oziroma stroškom, ki jih 172 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 je v poprečju porabil študent v enem tednu svojega bivanja na univerzi. Vpisnine in druge študentske dajatve za posamezne družbene kategorije svojih sholar- jev je dunajska univerza fiksirala že na za- četku 15. stol. (leta 1414).2- Čeprav se jih niso zmeraj striktno držali, pa vendarle kažejo dokaj zanesljivo socialno strukturo vpisanih. Kdo je plačal po dopolnitvi univerzitetnega statuta na začetku 15. stol. več in kdo manj od normalne vpisne takse? Več od normalne takse so plačali visoki in deloma srednji svet- ni in cerkveni fevdalci, tj. vojvode, knezi, gro- fje, baroni navadni »nobiles», škofje, general- ni vikarji in arhidiakoni, vrhovni predstojniki redov, opati in priorji, prosti, kanoniki in župniki, dalje pa še doktorji, licencanti in ba- kalavriji tujih univerz in fiziki oziroma zdravniki. V obdobju 1518 11—1609 I so bili vpisani na dunajski univerzi 103 taki študen- ti, ki so plačali več kot normalno vsoto, to je približno 7,8 odstotka od celotnega števila slovenskih študentov na univerzi v tem ča- su. Kot vidimo, še zdaleč ni bil to najštevil- neje zastopan stan na univerzi. Nasprotno pa govorijo nesporni podatki, da je bilo istočasno vpisanih na univerzo veliko večje število pri- padnikov nižjih slojev, pa naj si bo tistih iz vasi ali pa onih iz mesta. Med 1325 sloven- skimi sholarji je takih, ki so plačali manj od normalne vsote ali pa celo nič 315 ali 23,8 odstotkov, od teh pa je 216 ali 16,3 odstotka takih, ki niso plačali nič, ki so označeni s »pauper« ali »nil dedit« in 99 ali 7,5 odstotka takih, ki so plačali manj od normalne vsote in ki so zagotovo tudi izhajali iz »nižje«, manj premožne družbe. Vendar pa ni samo taksa tista, iz katere se da sklepati na socialni izvor in status študi- rajočih, temveč so tu še drugi podatki, ki nam jih prinašajo matrike. Pomagajo nam pri tem npr. tudi priimki ali družinska imena, ki rav- no v tem času (še zmeraj) nastajajo, potem pogosta navedba rojstnega kraja ali fare vpi- sanega^s in končno, v nemalo primerih, celo izrecna navedba ali vsaj opomba, ki govori o socialnem in premoženjskem statusu, po- klicu in časti imatrikulanta. Glede priimkov je treba še posebej poudariti, da so zelo za- nesljiv vir za to socialno klasifikacijo. Pri- imki so namreč nastajali pretežno po geo- grafskem in socialnem pricipu in kažejo na geografski, npr. — dorffer, Planinger, — ber- ger, — felder, Dolinger, Ebener, Traunikar, Jezernik (Lacunarius), itd. in socialni oziro- ma premoženjski status ali izvor, npr. Ba- uer, Wirt, Huber, Agricola, Gartner, Pilzelin, Fischer, Jäger, itd. pa Faber, Carpentarius (Kolar), Pečar, Schneider, Textor (Tkalec), MoMtor (Mlinar), Pileator (Klobučar), Caprari- us (Kozar), itd. Priimki so sicer navadno v rodilniku, tako da še posebej kažejo na de- javnost družine, oziroma očeta, tako npr. Fa- bri, Aurifabri, Carpentarii, Lanii, Carnificis, Sutoris, Molitoris, Pileatoris, Textoris, itd. Ta- ko torej tudi priimek v večini primerov ne- dvomno priča o socialnem izvoru imatriku- lanta, še posebej ko gre za pripadnike nižjih socialnih in premoženjskih slojev, torej za srednji in nižji meščanski in podeželski sloj. Kaže, da univerza ni poznala pri vpisu no- benih omejitev stanovskega in socialnega značaja in jo lahko imamo v tem oziru za dokaj demokratično. Poznala je edino omejit- ve — kot kaže — verskega, moralnega in pravnopolitičnega značaja. Imatrikulant je moral biti krščen, torej pripadnik katoliške cerkve (sprejemali so tudi Jude, pravoslavne in Turke, če so prestopili prej v katoliško cerkev in so se dali krstiti, celo evangeličani nekaj časa niso imeli težav, razen na teološki fakulteti), overovljeno potrdilo o krstu in pravovemosti pa je, kakor kaže, moral pri- nesti od domačega farnega duhovnika, tj. vi- karja ali župnika (pozneje tudi od ordinari j a = škofa). Poleg tega je moral kandidat (abi- turient) prinesti še dokaz o moralni neopo- rečnosti, o nezadolženosti, ter o tem, da ni v sodnem ali policijskem pregonu. Tak doku- ment je, kot vse kaže, dobil pri svojem lokal- nem gospodu = fevdalcu ali pa na magistra- tu (sholarji iz mesta). Univerze tedaj nikakor niso bile ozke fev- dalne ustanove. Res je, da so imeli fevdalci najboljše materialne pogoje za študij in da so imeli tudi znotraj univerze marsikatere privilegije (npr. stanovali so v boljših domo- vih), vendar pa, da še enkrat poudarimo, tudi pripadnikom nižjih slojev univerza enostav- no ni bila zaprta in študij onemogočen, na- sprotno, univerza, pozneje pa zlasti vladar in škofje s pomočjo jezuitov so se na vso moč trudili, da omogočijo študij vsem svojim štu- dnetom oziroma da pritegnejo celo čimveč dijakov iz nižjih slojev, s katerimi so računali tako v boju proti fevdalcem, kot proti refor- maciji. Seveda ne gre tu pripisovati škofom in zlasti vladarju neke humanitarne vloge; njim v nobenem primeru ni šlo za te revne sloje same, temveč predvsem za lastno oblast in koristi na osnovi novega ekonomskega, pravnopolitičnega Ln ideološkega kurza, tudi porojena je bila ta dejavnost predvsem iz ak- tualnih političnih pyobud in možnosti, ki jih je prinašal prelomni čas 16. stol. Po drugi strani je treba univerzi kot najvišji znanstveni in kulturni ustanovi te- danjega časa priznati veliko mero socialnega kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 173 \ čuta, ki ga je kazala do svojih revnih sholar- jev. Univerza se je borila za študente in ma- gistre. Njen prvi zakon in dokaz je bila ven- darle intelektualna in moralna sposobnost, ne pa neke drugotne »kvalitete«, ki jih pozneje uveljavijo in vsilijo oblastne, k totalita- rizmu stremeče strukture. Zaradi znanstvene in umetniške usmerjenosti, ki je prevladovala na dunajski univerzi vsaj še prvo polovico 16. stol. (do prihoda jezuitov in »nove uredit- ve« Ferdinanda I leta 1554),2'' je ta univerza kazala dokajšnjo mero demokratičnosti in so- cialnega čuta. Že sama taksna politika naj- lepše kaže to njeno usmerjenost, ki bi jo lah- ko postavili za vzgled marsikateri današnji državni ustanovi. Najrevnejši so bili, kot smo videli, oproščeni vseh dajatev, vključno vpis- nine. Te ugodnosti je bila deležna v poprečju 1/6 vseh študentov. Dalje, manj revni študen- tje — nekako 1/12 vseh vpisanih — so uživali znaten popust pri svojih dajatvah in taksah. Končno pa je univerza uredila, da so bili njeni člani (cives academici) oproščeni vseh davkov in carin zunaj univerze; organizirala je šte- vilne disputacije, pesniške agone in turnirje, ki so prinašali dokajšnje dohodke »nacijam« in burzam, oskrbela je številne službe svojim sholarjem, tako na dvoru (pevski zbor,^» šte- vilni služabniki), kot v stolni cerkvi sv. Šte- fana in pri dunajskem magistratu (tu zlasti lekarnarji, zdravniki, pisarji, notarji, sli, knji- garnarji, knjigovezci, tiskarji, iluminatorji, slikarji, kiparji, arhitekti, itd.). Tudi znotraj univerze je bilo urejeno tako, da so revni, a pridni študenti dobivali službe pred vsemi drugimi. Rektor in profesorji pa so imeli še to pravico, da so lahko brezplačno vpisali v univerzitetni album svoje ožje sorodnike in služabnike^' (v burze pa prav tako predstoj- niki burz na vsakih 12 študentov po 3 do 6 revežev). Dohodki od služb, ki so jih opravljali štu- dentje, so verjetno šli v skupno univerzitet- no blagajno, iz katere so taki študentje potem dobivali sredstva za nakup učil, za potovanja domov in za zdravljenje, preostanek pa je šel za vzdrževanje v koderijah in burzah in za druge univerzitetne potrebe. Treba je pouda- riti, da je univerza trpela zlasti v 16. stol. veliko materialno pomanjkanje (ustanovitelji, ki so bili dolžni za njeno vzdrževanje, škofi- je in samostani, niso redno dovajali sredstev), dokler ni v drugi polovici 16. in zlasti v 17. stol. dvor sam prevzel v svoje roke financi- ranja »svoje« ustanove. S tem pa je seveda istočasno univerza postala državna ustanova, to se pravi, ne več »svobodna ustanova zna- nosti in umetnosti«, temveč predvsem usta- nova za vzgojo kadrov za državne službe.-' V 15. in 16. stol. se je tudi dogajalo, da so nekateri profesorji zapustili svoje premoženje univerzi in ustanovili iz te zapuščine posebne sklade za štipendiranje revnih študentov. 3 tako dobrotljivostjo so se izkazali v tem času tudi nekateri Slovenci: Briccius Preprost iz Celja,^8 umrl leta 1505 na Dunaju (ustanovil celo posebno borzo za slovenske študente, ki se je imenovala »bursa animi« ali po njem «Bricciusche Burse), humanist Andrej Per- lach iz Svečine-" (ki je ustanovil štipendijo za dva študenta iz svoje ožje domovine) in Le- nart Willinus-Höfler iz Lipnice^" (ki je usta- novil štipendijo za tri študente teologije iz Štajerske). Podobno štipendijo za slovenske študente je ustanovil tudi znani humanist Mi- chael Tiffernus v Tübingenu.^' Na koncu našega članka moramo spregovo- riti nekaj besed še o tistih slovenskih študen- tih iz obdobja 1518—1609, ki so se med svo- jim študijem ali po njem posebej odlikovali na univerzi ali pa v javnem družbenopolitič- nem življenju avstrijskih dežel, še posebej slovenskih. Na vsak način so prav ti akade- miki veliko, če ne celo največ prispevali pri oblikovanju in ustvarjanju gospodarskega, političnega in kulturnega življenja sloven- skih dežel v 16. stol. Na univerzi so se pose- bej odlikovali in vsaj za nekaj časa nadalje- vali tu svojo kariero predvsem tile Slovenci: Andrej Perlach iz Svečine,'^ profesor mate- matike in astronomije, eden zadnjih huma- nistov na dunajski univerzi, Luka Gutenfel- der (Agathopedius) s Kranj skega^s (verjetno iz Dobrépolj na Dolenjskem), profesor reto- rike in poetike, svetovalec in diplomat kra- lja Ferdinanda I, Lovrenc Zadesius iz Škofje Loke,^'' profesor latinske slovnice in etike, Jernej Reisacher iz Walternsteina^^ na Koroš- kem, profesor matematike, pisec univerzitet- ne kronike in zdravnik, Pavel Skalič iz Like,"" vendar štipendist ljubljanskega škofa Urbana Textorja, profesor teologije in eden najbolj znanih in bojevitih protestantskih teologov svojega časa, Jakob Strauss iz Ljubljane'*'' (rodbina izvira s Koroškega), profesor medici- ne in medicinski pisatelj, Aleksij Strauss iz Ljubljane,'^ profesor filozofije, Matija Luba- nus iz Celja'' ali okolice, profesor filozofije, Peter Muhič iz Celja,^« profesor grščine in teološki pisatelj, Nikolaj Corret,^' magister svobodnih umetnosti, pozneje tržaški škof, Gašper Žitnik iz Ljubljane,^"^ profesor filo- zofije in svetnik nadvojvode Karla, Adam Preteršnik iz Bele Cerkve na Štajerskem," profesor medicine in dvotni zdravnik, Dioni- zij Sciopij (ali Piopij) s Koroškega, profesor teologije in škof v Modruši na Hrvaškem, Rafael Kobencl iz Štanjela na Krasu,^^ pro- 174 j kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 fesor teologije, in drugi. Nekateri od zgoraj naštetih profesorjev so bili tudi dekani svo- jih fakultet in celo rektorji univerze, in si- cer Andrej Perlach leta 1535 dekan filozofske fakultete, v letih 1539, 1547, 1549 in 1551 de- kan medicinske fakultete in leta 1550 rektor univerze, Luka Agathopedius v letih 1536, 1543, 1545, 1547 in 1557 dekan filozofske fa- kultete in v letih 1547 in 1557 rektor univer- ze, Lovrenc Zadesius v letih 1553, 1555, 1562 in 1564 dekan filozofske fakultete, leta 1570 dekan teološke fakultete in leta 1564 rektor univerze, Jernej Reisacher v letih 1563 in 1572 dekan medicinske fakultete in leta 1570 rek- tor univerze, Matija Lubanus v letih 1566, 1574 in 1575 dekan filozofske fakultete in 1575 rektor univerze, Gašper Žitnik leta 1567 de- kan filozofske fakultete, Dionizij Piopij leta 1568 dekan teološke fakultete in v letih 1565 in 1567 rektor univerze, Peter Muhič leta 1576 dekan filozofske fakultete'" in v letih 1577, 1578 in 1579 rektor univerze, Adam Pre- teršnik leta 1575 dekan filozofske fakultete''« in v letih 1580. 1584 in 1588 rektor univerze, Aleksij Strauss ok. leta 1580 dekan filozof- ske fakultete"' in leta 1581 rektor univerze, itd. Skoraj vsi omenjeni profesorji so bili tudi prokuratorji (= vrhovni predstojniki) nacij. Za vse te podatke glej Aschbach, Ge- schichte der Wiener Universität III (Die Wie- ner Universität und ihre Gelehrten 1520 bis 1565), Wien 1888, str. 379—392 (Anhang: Würdenträgen der Universität von 1521— 1576) in matrike dunajske univerze (zv. III in IV). Naj omenim, da je bil Luka Agathopedius v času od 1548 do 1553 tudi superintendent, tj. najvišji kraljevi uradnik na univerzi."' Se več slovenskih dunajskih akademikov se je po končanem študiju vrnilo domov v slo- venske dežele in tu prevzelo pomembne služ- be in funkcije. Naj navedem samo nekatere najpomembnejše. Najprej voditelje prote- stanskega gibanja, šolnike in pisatelje: Pri- moža Trubarja,"'' avtorja prve slovenske knji- ge in organizatorja protestantske cerkve na Slovenskem, Adama Bohoriča,^*' avtorja prve slovenske slovnice in črkopisa in najpomemb- nejšega protestantskega šolnika v 16. stol. na Slovenskem, Krištofa Spindlerja,^' dolgolet- nega suiperiintendenta kranjske protestantske cerkve, Ulrika Engela.^^ učitelja v protestant- ski stanovski šoli v Ljubljani, Janeza Fa- schanga," protestantskega voditelja in predi- kanta na Koroškem (na Dietrichsteinovih go- spostvih, npr. Cajnče), Lenarta Formico, o njem P. Simoniti v Kroniki 23, 1975, str. 45— 46! (= Mravljeta)^" pomočnika prvega sloven- skega tiskarja Janža Mandelca v Ljubljani pri tiskanju protestantskih knjig, nato pa v letih 1590—1605 sam. tiskarja na Dunaju, Ambroža Frölicha (= Veselka),*^ knjigarnar- ja, razpečevalca hrvaških protestantskih knjig na Dunaju, posredovalca med Ivanom Ungnadom oziroma njegovim biblijskim za- vodom v Urachu) in kraljem Maksimilijanom 11 v zadevah hrvaškega tiska, Janeza Koče- varja,'^ protestantskega predikanta v Višnji gori in Radečah, Luka Grabca (morda Vrab- ca),'' Jurija Gmelaka (= Hmeljaka),'^ Toma- ža Ostermana^' in Štefana Pečenka,'" najpo- membnejše voditelje in organizatorje protes- tantizma na Goriškem in Vipavskem, Janeza Hofmana,''^ voditelja protestantizma na pose- stvih banmberškega škofa na Koroškem, Mi- haela Matica,"- protestantskega predikanta v Žumberku in Beli krajini, Lenarta Mertlica,«' dr. teol., ljubljanskega kanonika in stolnega prosta, ki je skupaj s Trubarjem prestopil v protestantizem in umrl v ječi ljubljanskega škofa Urbana Textorja, Gregorja Pileator j a, protestantskega predikanta na Dolenjskem, Boštjana Prašnika,"' protestantskega predi- kanta na Goriškem in zlasti v Idriji, Jurija Seyerla,"' člana Klombnerjevega protestant- skega krožka in deželnega nakladnika v Ljub- ljani, ter ljubljanskega mestnega sodnika, Bernarda Steinerja,"' koroškega deželnega predikanta in superintendenta v Celovcu, Ma- tija Trošta,''^ predikanta v Ljubljani in pro- testantskega pesnika, ki je prevedel in izdal pogrebni govor tiibinškega profesorja dr. Ja- koba Andrée, ki ga je imel ta na pogrebu Primoža Trubarja, Petra Tulščaka,'" prote- stantskega predikanta na Dolenjskem (brat bolj znanega protestantskega voditelja Jane- za Tulščaka!), Pavla Wienerja,'" ljubljanske- ga kanonika, ki je obenem s Trubarjem pre- stopil v protestantizem, nato pa bil podvržen deželnoknežji inkviziciji in izgnan iz dežele; odšel je na Sedmograško, kjer je leta 1554 umrl kot protestantski superintendent, idr. Prav gotovo je treba sem prišteti še mnoge člane notranjeavstrijskih fevdalnih družin, ki so bile s slovenskimi deželami najožje poveza- ne, pa čeprav po izvoru niso bile slovenske, saj so veliko prispevale k širjenju in utrjeva- nju protestantizma v slovenskih deželah, ta- ko npr. barone Dietrichsteine,'' Eckhe,'^ Her- bersteine,'" KeuenhUlerje,'" Koloniče,'« Lam- berge,'" Paradeiserje," Regale,'^ Stubenber- ge,'8 Welczerje,^'' Windischgrätze,^' Zolnerje,*^ idr. Na drugi strani so bili pristaši katoliške strani nosi tel j i vodilnih cerkvenih in držav- nih služb in funkcij: 8 katoliških škofov: Se-- epach,83 Textor,8" Repič,85 Corret,«« Radlič,^' Piopij,^8 Tavčar«* in Hren,"" od tega 5 ljub- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 175 Ijanskih (Textor, Seepach, Radlič, Tavčar in Hren), vsaj dva provinciala (= vrhovna pred- stojnika redov za naše oziroma avstrijske de- žele): Jurij Freiseisen,''' doma iz zgornje Sa- vinjske doline (iz Luč ali Ljubnega),'^ cister- cijanski, in Raphael Kobencl,^' jezuitski, več opatov in prior j ev, med katerimi je važen zla- sti Lenart Pahernekar,*^ predstojnik cister- cijanov v Vetrinju in Kostanjevici in avtor prve slovenske katoliške knjige (Katekizem, leta 1574),''5 vsaj 20 kanonikov (a teh zagotovo več, verjetno celo dvakrat toliko), od tega 10 proštov (upoštevane so ljubljanska, lavantin- ska in krška škofija), večina arhidiakonov in župnikov, ki so opravljali to službo v 16. stol. na Slovenskem, okrog 300 svetnih in redovnih duhovnikov (a teh je bilo skoraj zagotovo dvojno število, če pomislimo, da sta približno 2/3 takratnih študentov študirali za duhovniš- ki poklic, dalje so mnogi tedanji slovenski dunajski akademiki po končanem študiju opravljali pomembne državne in deželne službe: nekatrei so postali celo cesarski in kraljevi svetniki, diplomati in sli, kraljevi in. knežji osebni zdravniki, dvorni kaplani in muoščinarji, dvomi tajniki in pisarji ter dvomi muziki in tipografi. Naj omenim na tem mestu samo nekatere muzike (= sklada- telje) slovenskega rodu, ki so sloveli v 16. stol.:'' Jurij Brenner,'' Janez Fabei^^ (iz Liti- je), Janez Globokar" (iz Ribnice), Janez Ha- ubič"» (iz Maribora), Krištof Krelj»« (ali Kralj), (Matej Singer'«^ in Peter Košorok'«' sta znana samo kot pevca v dunajski dvorni kapeli), idr. skoraj zagotovo je bil tudi Jakob Petelin-Gallus, največji slovenski skladatelj tistega časa, povezan z dunajsko univerzo. Več slovenskih dunajskih akademikov iz tega časa je opravljalo tudi službo deželnega glavarja, vicedoma, upravitelja, tajnika, bla- gajnika in odbornika, več jih je upravljalo davčne in mitninske urade, deloma kot za- kupniki, deloma kot pisarji, vsaj sedem jih je bilo deželnih fizikov, tj. zdravnikov (teh ver- jetno še več), več mestnih zdravnikov in le- karnarjev, večina deželnih in nekaj mestnih pisarjev in sodnikov, večje število advokatov, dva rudarska sodnika v Idriji, itd.'"'' Tudi tisti, ki niso študija uspešno končali, so po svoji vrnitvi v domače dežele in mesta našli primerne službe. Povečini so se lahko zaposlili kot nižji uradniki v mestih in trgih in na graščinah, mnogi npr. tudi na mestnih, trških in župnijskih šolah. Mnogi so se prav gotovo ukvarjali tudi s trgovino, denarnimi posli, založništvom in obrtmi. OPOMBE 1. A. Ožinger, Studenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veku (1365—1518), Kronika 23/1975, str. 149—153; - 2. Glej seminarsko nalogo Antona Ožingerja, Slo- venski študenti na dunajski univerzi v poznem srednjem veku (1365-^1518), FF v Ljubljani, 1974. — 3. Osnovni vir za študij univerzitetne zgodovine, v originalu »Die Matrikel der Uni- versität Wien«, izhaja na Dunaju od leta 1S56 naprej; — 4. »Slovenski študenti na dunajski univerz,! v obdobju 1518—1609«, na FF v Ljub- ljani, 1976; — 5. oziroma v letih 1971 in 1974 (druga izdaja); — 6. Joseph Ritter von Asch- bach, Geschichte der Wiener Universität I, Wien 1865, Str. 1—42 (posebej 13—16); — 7. Poleg obeih že omenjenih študentkih del, ki analizirata prve štiri zvezke dunajsldh imiverzitetnih matrik in obdobje od začetka univerze do leta 1609, je na- stala doslej tudi še disertacija Wolfganga Pet- ritscha, Die slowenischen Studenten an der Uni- versität Wien (1848—1890), Dunaj 1972. Obdelano torej ni obdobje od leta 1609 do leta 1843 in obdobje med letom 1890 do 1948, torej obdobje, ko so Slovenci ožje vezani na dunajski državni in univerzitetni center in ko nimamo svoje last- ne visokošolske ustanove (slov. univerza usta- novljena leta 1919!); — 8. V tedanjem času se je univerzitetni študij sestajal iz štirih stopenj, ozi- roma univerze iz štirih fakultet: artistične (= filozofske, dajala je temeljito splošno izobrazbo in pripravljala študente na študij višjih zna- nosti), pravne, medicinske in teološke. Študij na artistični fakulteti je trajal 4—5 let, na medicin- ski in pravni fakulteti 5—7 let, a na teološki fa- kulteti 11—14 let. Več o študiju na štirih fakul- tetah dunajske univerze glej v Aschbachu, GdWU I, str. 71—108. — 9. Najvišji univerzitetni sodni in upravni organ, konzistorij, so sestavlja- li kancler, rektor, štirje prokuratorji nacij, štir- je dekani fakultet in od 16. stol. naprej še super- intendent (državni uradnik na imiverzi). — 10- Vendar pa to še zdaleč ni celotno število slov. študentov v 16. stol., saj je znano, da so le-ti tedaj študirali na mnogih evropskih univerzah, predvsem italijanskih in nemških in da je ta številka tedaj vsaj za polovico višja, torej okoli 2000. (Več o tem glej v diplomskem delu »Slov stud. na dimajski univ. v obdobju 1518—1609«, str. 141—143, na FF v Ljubljani!); — 11. MdUW II, za 1. 1470; — 12. Na univerzi so obstajale štiri nacije: avstrijska, renska, ogrska in saška. Ker so slovenske dežele razen Prekmurja in dela Pri- morske spadale k »Avstriji« (kot tako imenova- ne notranjeavstrijske dežele), so se študenti iz slov. dežel prištevali k »avstrijski« univerzitetni naciji. Več o univ. nacij ah glej v Aschbachu, GdUW I. str. 22 in 38! — 13. Medtem ko je v obdobju 1518—1609 študiralo na Dunaju 1325 študentov iz slovenskih dežel, jih je študiralo istočasno 5587 iz »avstrijske« univ. nacije, med- tem ko je bilo celotno število študentov v istem obdobju na Dunaju 11.823. Prim, tabelo »Delež slov. študentov na dun. univ. v odnosu na druge 176 ; kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 dežele in celokupno število vpisanih« (v številu in odstotkih), na str. 101—103 zgoraj omenjene dipl. naloge! — 14. Na vseh srednjeveških viso- kih šolah so poučevali predvsem sedem t. i. svobodnih umetnosti »artium liberalium«, ki so se delile na »trivium« — gramatika (= latinšči- na), retorika in dialektika in »quadrirvium« — filozofija, matematika, glasba in astronomija'. Ta študij je dajal splošno izobrazbo in je bil ob- vezen za vse študente, tudi tiste, ki so študirali medicino, pravo in teologijo. Več Aschach. GdWU I, str. 67—97. — 15. Gl. op. 14! — 16. Kdino ta razdelitev se po matrikah tudi da koli- kor toliko striktno izvesti, medtem ko je nacio- nalne strukture v modernem smislu pri tedanjih akademikih, oziroma njihovih komaj formira- jočih se priimkih nemogoče v celoti določiti. »Na- cionalna« struktura se je tedaj v resnici tudi do- ločala po deželnih mejah, cerkvenih in fevdalnih enotah, ne pa po nacionalnih kategorijah, kot jih razumemo danes. — 17. Glej omenjeno nalogo >.Slov. študenti na dun. imiv. v obdobju 1518— 1609«, na str. 104—105! — 38. več o tem razmerju — v številkah in odstotkih — glej v omenjeni raz- pravi, str. 105! Prim, še matrike! — 19. Ker bO se študenti vpisovali s pomanjkljivimi podatki, meščani npr. z navedbo deželnega in ne krajev- nega izvora. Večkrat zraven imena in priimka sploh ni nobenega drugega podatka. — 20. To je bilo mogoče ugotoviti deloma iz taks, ki so jih študenti plačevali ob vpisu na univ., deloma iz opomb, deloma pa tudi iz izrecnih navedb soci- alne karakteristike imatrikulantov. Pomagal sem si tudi s številno literaturo, ki obravnava druž- beno dogajanje in življenje v 16. stol. na Slo- venskem oz. v avstr. deželah in ki mi je razkrila socialni in premoženjski izvor marsikaterega štu- denta. — 21. Takšno je približno valutno raz- merje avst. denarja v 16. stol.: 1 goldinar = 30 grošev = 60 krajcarjev = 8 soldov = 240 pfeni- gov. Povprečna taksa torej 60 pfenigov = 2 solda = 15 krajcarjev = 7,5 groša = 1/4 gol- dinarja. — 22. Aschbach, GdWU I, str. 185—186 in razprava A. Ožingerja v Kroniki 23/1975, str. 150. — 23. Ta podatek ne pojasnjuje le deželne- ga in krajevnega izvora imatrikulanta, temveč vsaj delno in posredno (ob pritegnitvi drugih virov, recimo urbarjev, graščinskih uradnih ak- tov, župnijskih knjig — te se prično voditi od konca 16. stol. naprej — mitninskih knjig, itd) tudi socialni in premoženjski status, od. izvor. — 24. Aschbach, GdWU III, str. 22—12; — 25. Glej Ludwig Ritter von Kochel, Die kaiser- liche Hof-Musikkapelle in Wien von 1543 bis 1867, Wien 1869, in Albert Smijer, Die kaiser- liche Hofmusikkapelle von 1543—1619, Leipzig in Wien, 1919! — 26. Prim, v matrikah! — 27. Aschbach, GdWU III, str. 22-^2; — 28. Avgust Dimitz, Zgod. Kranjske II, str. 86; — 29. Asch- bach, GdWU II, Str. 339—343; — 30. Aschbach. GdWU III, Str. 290—291; — 31. Josip Gruden, Zgodovina slov. naroda, str. 604 in M. Rupel, Slov. proitestantski pisci, str. 435; — 32. Matri- kel der Universität Wien, zv. II in III (iorajšano: MdUW II in III), 1. 1511 II (vpis) in 1550 II (rektor), na str. 91; Aschbach, GdWU II, str. 1339—343. — 33. MdUW III, 1524 I AI, str. 36; Aschbach, GdWU III, str. 194—195. — 34. MdUW III, 1542 II A, Str. 134; Aschbach, GdWU III, str. 386—391. — 35. MdUW III, 1545 II A 45, str. 76; — 36. MdWU III, 1545 II H 3; str. 76; Aschbach, GdWU III, Str. 269—272; J. Gruden, Zg. slov. nar., str. 622—623; M. Rupel, Primož Trubar, str. 116. — 37. MdUW III, 1553 II A 43; J. Oro- žen Zg. Celja in okolice, str. 597 in 306; I. Oro- žen, II. b, 23. — 38. MdUW III, 1565 II A 46, in MdUW IV, 1581 I (rektor). — 39. MdUW IH, 1558 I Al; Aschbach, GdWU III, str 379—392; glej tudi MdUW III, 1575 I (rektor). — 40. MdUW HI, 1563 I A 23 str 132, ter str. 172 in 173; MdUW IV, str. 1; J. Orožen, Zg. Celja in okolice, str. 653. — 41. Aschbach, GdWU III, str. 179; I. Oro- žen, III, 285. — 42. MdUW III. 1555 I A 34; J. Gruden, Zg. sl. nar., str 819; I. Orožen, III, 265. — 43. MdUW III, 1553 II A 35, str. 102, op. 4. — 44. MdUW IV, 1586 II A4, str 18, op. 3; — 45. Pozneje verjetno še večkrat, vendar razpolagam samo s podatki do leta 1576. — 46. Pozneje naj- brž tudi dekan medicinske fakultete; podatki samo do leta 1576. — 47. Rektorja univerze so redno volili izmed štirih dekanov fakultet, zato je A. Strauss bil skoraj gotovo vsaj enkrat dekan filozofske fakultete. — 48. Aschbach. GdWU III, str 33; — 49. MdUW 111,1528 I A 10, M. Rupel, Primus Trüber an der Wiener Universität (Die Welt der Slaven, Vierteljahrschrift für Slavistik VII, 4), Wiesbaden 1962; J. Žigom, Biograf, zani- mivosti iz 16. stol. (NR XI/1962, str. 455) idr. — 50. MdUW III, 1543 I A 25 in NR XI/1962, str. 455. — 51. MdUW II, 1499 II; —52. MdUW III, 1533 I A 21; M. Rupel, Slov. protestantski pisci, str. 10. — 53. MdUW III, 1519 II A 150; — 54. MdUW IV, 1598 II WS 26, str. 54. — 55. P. Si- moniti v Kroniki 23, 1975, 45—46. MdUW III, 1523 I A 74, str. 32. op. 2; M, Rupel, Primož Tru- bar, str 116. — 56. MdUW III, 1553 I A 12; — 57. MdUW HI, 1548 II A 20; — 58. MdUW HI, 1549 I A 26; 59. MdUW HI, 1528 I A 5; — 60, MdUW HI, 1549 H A 15; od 57—60 tudi Gruden, Zg. slov. nar.. str. 749. — 61. MdUW III, 1531 I A 4; — 62. MdUW HI, 1550 II A 14; — 63. MdUW II, 1508 I; J. Gruden. Zg. slov. nar., str 618. — 64. MdUW HI, 1570 I A 13; — 65. MdUW HI, 1564 IA 34; — 66. MdUW HI, 1556 II A 16; — 67. MdUW HI, 1561 I A 4; — 68. MdUW HI, 1576 I 16; M. Rupel, Slov. prof, pisci, str. 40—41. — 69. MdUW IH, 1535 I A 13; — 70. MdUW II, 1514 II in MdUW IH, 1519 I; J. Gruden, isti, str. 614 in 619. — 71. MdUW HI, 1539 II A 1 in A 3, str. 63; 72. MdUW IH, 1523 I A 24 in A 25; — 73. MdUW IH, 1560 I A 20; — 74. MdUW IH, 1549 I A 38 in A 39; — 75. MdUW IH, 1549 II A 26; — 76. MdUW IH, 1522 II A 28, 1526 I A 1, 1539 II A 5; — 77. MdUW IH, 1547 II A 7; — 78. MdUW IH, 1535 I A 28; — 79. MdUW IH, 1527 I A 13; — 80. MdUW IH, 1549 II A 27, 1554 II 58—59 in 1565 II A 10; — 81. MdUW IH, 1536 I 37; — 82. MdUW IH, 1539 II A 14 in 1549 I A 50; — 83. MdUW II, 1512 I; J. Gruden, isti, str. 642; ¦— 84. Študiral je verjetno v Italiji, vendar je kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 177 pozneje bil ves čas povezan z dunajsko univer- zo, tudi njegov brat in nečak študirata na Du- naju. — |S5. MdUW III, 1549 II A 31; J. Gruden, isti, str. 752; — 86. Študiral je verjetno v Italiji, na Dunaju pa je bil profesor svobodnih umet- nosti; Aschbach GdWU III, str. 179; — 87. MdÜW III, 1568 I A4; J. Gruden, isti, str. 674 in 725; — 88. MdUW III, 1564 II A 1 (1565 II in 1567 li rektor'; — 89. MdUW III, 1562 I A 13; J. Gru- den, isti, str. 792—798 in 801—804; — 90. MdUW IV, 1579 II A 7; J. Gruden, isti, str. 819—820 idr. — 91. MdUW III, 1577 II 7; str. 172; I. Oro- žen, II. b, 146; — 92. I. Orožen, II. b, 146; — 93. MdUW IV, 1586 II A4; str. 18, op. 3; — 9i. MdUW III, 1578 I A3; — 95. J. Gruden, isti, str. 858; M. Rupel, Slov. prot. pisci, str. 212 in 427; — 96. Glej Janez Höf 1er, O nekaterih slov. skladateljih 16. stol. (v Kroniki 23/1975, st. 2, str. 87—93! — 97. MdUW III, 1575 I 2; — 98. MdUW III, 1575 I 18; — 99. MdUW III, 1535 I A 17; — 100. MdUW III, 1545 I Hl; — 101. MdUW III, 1541 I 19; — 102. MdUW III, 1567 I A 15; — 103. MdUW III, 1564 I A 7; — 104. Za 321 študentov, ki sem jih odkril s pomočjo vira in literature, glej dipl. nalogo »Slovenski štud. na dum. univ. v obd. 1518—1609«, na str. 111—160!