90 Glasnik SED 61|2 2021 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich * Tita Porenta, mag. etnologije, muzejska svetnica, Muzeji radovljiške občine; tita.porenta@mro.si. Ob obletnicah požiga, vse do stote, so se bolj ali manj odločne zahteve po vr- nitvi doma še nadaljevale. Manifestacij so se udeleževali predvsem Slovenci, medtem ko jih tržaški mediji pogosto niso niti omenjali. Zaprtje hotela leta 1976 je v slovenski skupnosti obudilo upanje, da bodo stavbo znova odkupili, plačali so celo predujem, vendar so se italijanski lastniki premislili. Avtorja domnevata, da zaradi klavzule, zapi- sane ob prodaji, ki je očitno veljala še po zapadlosti (po 50 letih), »da stavba ne sme priti v slovenske roke oziroma take, ki ne bi delovale v italijanskem nacionalnem interesu« (str. 355). Klabjan in Bajc skleneta svojo ra - ziskavo z mislijo, da je Narodni dom kljub uradnim obvezam »še vedno talec mesta, ki se je iz mesta brez zgodovine prelevilo v mesto s preveč zgodovine. In morda zgodovinarjev« (str. 395), in da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih ro- kah ne bo dosegel nekdanjega pome- na, njegova mogoča preobrazba pa bi lahko pomenila pomembno izhodiščno točko za drugačno razumevanje med- sebojnih odnosov v širšem jadranskem prostoru. »S te perspektive,« menita, »Narodni dom ni več samo relik vija, ki nam pomaga preučevati pretek­ lost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost« (str. 396). Knjižne ocene in poročila Tita Porenta* ANJA MORIC: Čebelarske domislice Jurija Jonkeja. Zavod Putscherle, Stara Cerkev 2020, 39 str. Anja Moric se je zadnjih nekaj let pre- cej posvečala proučevanju čebelarske dediščine na Kočevskem. Leta 2019 se je v organizaciji Zavoda za kulturo in turizem Kostel skupaj s Čebelarskim muzejem iz Radovljice predstavila tu- di na gradu Kostel z razstavo »Za če- belarstvo ni vsaki, kakor za matiko.« Čebelarstvo na Kočevskem, ki je bila sicer prvič predstavljena že leta 2018 v Dolenjskih Toplicah. Zanjo je zbra- la podatke o razvoju čebelarstva na omenjenem območju. Leto pozneje, torej 2020, je izšla njena slikanica Čebelarske domislice Jurija Jonkeja, ki je namenjena mlajšim bral- cem. V njej zgoščeno, a domiselno predstavi pomembnega slovenskega čebelarja in duhovnika Jurija Jonkeja (1777 −1864) iz Črmošnjic, ki je v pr- vi polovici 19. stoletja napisal nemški in slovenski čebelarski učbenik. Oba spadata med temeljna dela sloven- skega čebelarstva. Slikanica je izšla pri založbi Zavoda Putscherle, centra za raziskovanje, kulturo in ohranjan- je kulturne dediščine, ilustracije pa je prispevala Barbara Koblar. Jurij Jonke se je rodil leta 1777 v va- si Gorenje pri Stari Cerkvi in se šolal v Novem mestu, Gradcu in Ljubljani. Po zaključeni humanistični gimna- ziji in študiju teologije v Ljubljani je bil v duhovnika posvečen 1803. leta v Kočevju, nato pa je služboval v Škofji Loki, v Novem mestu in nazadnje, Vhod v mladinski oddelek Narodne in študijske knjižnice v Trstu (foto: Iztok Ilich, 3. 9. 2021). 91 Glasnik SED 61|2 2021 Knjižne ocene in poročila Tita Porenta najdlje, v Črmošnjicah, kjer je odigral pomembno družbeno vlogo v obdobju Ilirskih provinc (1809 −1811). Ključno je bilo tudi njegovo delo v čebelarstvu. Bil je član Kranjske kmetijske druž- be, kjer je kot velik poznavalec čebel s konkretnimi predlogi pospeševal če- belarstvo na Kranjskem. V sodobni domači in tuji čebelarski literaturi je objavil številne članke, njegovo naj- pomembnejše delo pa je knjiga Kranj- ski zhbelarzhik, ki je v nemškem 1 in slovenskem jeziku 2 izšla leta 1836, v popravljeni in dopolnjeni izdaji pod enakim naslovom pa še leta 1844. Jonkejeva knjiga, napisana prepros- to in na podlagi mnogih praktičnih izkušenj avtorja, je tretja tiskana knj­ iga o čebelarstvu v slovenskem jeziku, 3 po ponatisu pa je bila celo predlagana za učno knjigo o čebelarstvu v tedanjih osnovnih šolah. Jonke je najverjetneje tudi avtor ene- ga prvih panjev s premičnim satjem na Slovenskem, t. i. Jonkejevega panja, ki ga je Moriceva javnosti prvič predsta- vila na zgoraj omenjeni razstavi. Nare- jen je bil po vzoru poljskega inovatorja Jana Dzieržona (1811 −1906) in je bil sestavljen iz 16 satnih okvirjev. Ti so omogočali pregledovanje razvoja če- belje družine, ki je pozimi ni bilo treba pomoriti kot tistih, vzgajanih v kran- jičih, kjer so čebele izdelovale satje prosto znotraj panja. Edini primerek Jonkejevega panja danes hranijo v Ob- čicah na Kočevskem (str. 38). Ostanke Jonkejeve dediščine najdemo v Črmošnjicah in v številnih sloven- 1 Jonke Georg: Anleitung zur praktischen Be- handlung der Bienenzucht. Aus eigenen Er- fahrungen gesammelt, und heraus gegeben von Georg Jonke. Laibach 1836. 2 Jonke, Juri: Krajnski Zhebelarzhik, to je: kratko poduzhenje zhebele rediti, in s‘ njimi prav ravnati. Is nemshkiga prestavil J. She- mla. Ljubljana 1836. 3 Nastala je 40 let po slovenski izdaji Popol- nega podučenja Antona Janše (1734 −1773, čebelar, čebelarski učitelj, slikar; knjigo je prevedel in priredil Janez Goličnik), ki je izšla leta 1792, in nekaj let za Čelarstvom Petra Dajnka (1787 −1873, duhovnik, jeziko- slovec, čebelarski in nabožni pisatelj, okrož- ni šolski nadzornik) iz 1831. skih knjižnicah. Spominsko ploščo so mu na sedežu Društva staroselcev v Občicah leta 2014 odkrili Regijska če- belarska zveza P. P. Glavarja, Čebelar- sko društvo Dolenjske Toplice in Dru- štvo Kočevarjev staroselcev v Občicah (prim. Porenta 2018: 44). Tudi knjiga Anje Moric se verno drži opisane biografije Jurija Jonkeja v ča- su njegovega delovanja v Črmošnjicah, predvsem pa mlade popelje v svet če- bel in čebelarjenja. Zgodba se začen- ja v njegovi knjižnici, v kateri »so se kopičile knjige … take v slovenskem, nemškem, latinskem in francoskem je- ziku … in ki jih je Jonke požiral črko za črko« (str. 5). Podobno je listal tudi domače in tuje časopise, posebno take, ki so pisali o čebelah. Moriceva Jonkeja predstavi najprej kot čebelarja, ki je za domačim župniščem zasadil sadovnjak, poleg njega pa postavil tri velike čebel- njake, v katerih je imel kar 150 panjev, vsakega z okoli 20.000 čebelami. Jonke se je z njimi pogovarjal v kočevarskem jeziku: »Pajen, pajen« 4 (str. 6). Osrednja zgodba poteka kot pogovor ali poduk med Jurijem Jonkejem in Hanžem, bližnjim vedoželjnim fan- tičem, za kakršne je Jonke kasneje napisal učbenik. Skupaj pokukata v panj, kjer ima vsaka čebela svojo na- logo, da nastane med, ki ljudem sladi čaj in lajša prehlade. Mali Hanž Jon- keju postavlja številna vprašanja, med drugim tudi o tem, kakšne barve so čebele. Slovenska oz. kranjska čebela se imenuje tudi kranjska sivka, ker je njen kožušček sive barve. Mladi bral- ci tako spoznajo, da vse čebelice niso kot čebelica Maja, ki sodi med nemške čebele temne barve in ne privlačno ru- mene, kakršne so po večini kupljene čebelice igračke, narejene po vzoru italijanske vrste medonosnih čebel. Za mlade je delo čebelarja zanimivo predvsem takrat, ko čebele rojijo. 5 Ta- krat si je treba nadeti zaščitno opremo 4 »Čebele, čebele, le pridno letajte.« 5 Rojenje je oblika popolnoma naravnega razmnoževanja in ohranjanja čebelje vrste. Čebele lahko ob dobrih razmerah, to je dobri paši, rojijo tudi večkrat na leto. in znati uporabiti panj, v katerega se bo naselila nova družina s staro matico. Ob taki priložnosti je čebelar že od nekdaj nov panj podaril sinu ali svojemu na- sledniku, ki je tako podedoval brezmej- no ljubezen do čebel in nadaljeval tra- dicijo. Tudi Hanž je tako prejel prvi panj. Jonke je čebelaril v lesenih kran- jičih, panjih, ki so bili v njegovem času najbolj prilagojeni domačemu načinu čebelarjenja. Iz tujih časopisov se je seznanil o novostih, panjih s premičnim satjem, kjer čebele delajo satje v lesenih okvirčkih, ki jih lahko opazujemo in iz njih vzamemo samo del pridelka, ne po- segamo pa v čebelje plodišče, del panja, kjer zalega matica. Tako je v slikanici predstavljen t. i. Jonkejev panj. Slikanica v nadaljevanju predstavi Jon- keja v vlogi mirovnika in dobrotnika v zgodbici iz časa Ilirskih provinc, ko je s svojim posredovanjem kot župan in krajevni sodnik reševal spore med fran- coskimi vojaki in svojimi rojaki. V spo- min na tiste čase je po ustnem izročilu nastal tudi figuralni panj v obliki fran- coskega vojaka, ki je krasil slovenske čebelnjake, danes pa ga najdemo v ne- katerih slovenskih muzejskih zbirkah. Anja Moric slikanico zaključi s spre- mno besedo, v kateri pojasni nekatere pojme z zgodovinskim ozadjem. Pred- stavi tudi kočevarščino, ki jo Unescov Atlas ogroženih jezikov uvršča med kritično ogrožene jezike, s čimer oza- vešča o jezikovni raznolikosti na Ko- čevskem, in kočevski gozdni med z zaščiteno označbo porekla. Ozaveščanje mladih o pomenu če- bel je v času, ko se zavedamo usodnih podnebnih sprememb in si prizadeva- mo za prepoznavanje slovenske iden- titete v svetu, izjemnega pomena. Ob tem sta neizogibna tudi predstavljan- je in promocija čebelarske dediščine, saj smo Slovenci zlasti v 18. stoletju igrali pomembno vlogo na čebelarskem zemljevidu Evrope. Ponovno smo nase odločno opozorili leta 2017, ko je bi- la na sedežu Združenih narodov prav na pobudo slovenskih čebelarjev in slovenske vlade sprejeta deklaracija o Svetovnem dnevu čebel, ki ga po celem svetu obeležujemo vsako leto 20. maja, 92 Glasnik SED 61|2 2021 Knjižne ocene in poročila Tita Porenta * Anita Matkovič, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, Belokranjski muzej Metlika, Spominska hiša Otona Župančiča Vinica; anita. matkovic@guest.arnes.si. ko se je rodil naš največji čebelar An- ton Janša. Čebelarske domislice Jurija Jonkeja po letu 2018, ko je izšla slikani- ca Čebelar po srcu izpod peresa in čopi- ča akademske slikarke Andrejke Čufer, 6 že dolgo pred njo pa Iz dnevnika čebeli- 6 Andrejka Čufer: Čebelar po srcu: Anton Janša, od malega čebelarja do dvornega učitelja čebelarstva. Vrba: SVET.JE.SVET, umetniško ustvarjanje Andrejka Čufer, 2018. ce Medke Marjana Mančka, nadaljujejo to pomembno poslanstvo. 7 7 Marjan Manček: Iz dnevnika čebelice Med- ke. Radovljica: Muzeji radovljiške občine, 1997, ponatis 2005. Literatura in viri PORENTA, Tita: Veliki ljudje slovenskega čebelarstva. Lukovica in Radovljica: Če- belarska zveza Slovenije in Muzeji rado- vljiške občine, 2018. KSENIJA KHALIL: Časovnice življenj [Prvi del]: Prispevki k poznavanju Vlahov v Beli krajini. Samozaložba, Črnomelj 2020, 275 str. Knjiga Časovnice življenj ni prvo delo Ksenije Khalil. Kot raziskovalka in publicistka je pred tem že izdala dve publikaciji, bila urednica več publikacij, lotevala pa se je tudi številnih kul- turnih projektov za oživitev etnološke dediščine Bele krajine. Časovnice življenj je, kot sama pravi v uvodu, nadaljevanje rodoslovnih raziskav prednikov. Ko je zaključila raziskovanje po matičnih knjigah, se je lotila raziskovanja svojih daljnih prednikov iz rodu Vitkovičev, za katere ugotavlja, da so bili uskoškega oz., kot pravi sama, vlaškega porekla. Delo je razdeljeno na deset poglavij. Uvodu, kjer avtorica razloži razloge za nastanek dela, sledi poglavje Nekaj iz zgodo- vine Zahodnega Balkana z zgodovinskim pregledom od prazgodovine do turških prodiranj na Balkan. Sledi poglavje O Vlahih, v katerem piše o imenu Vlah, o poreklu in domovini Vlahov, o katunih, jeziku, veri in običajih … V poglavju Migracije prebivalstva po Balkanu sledi selitvam Vlahov do naselitve v Belo krajino in Žumberk. Belokranjskih Vlahov se podrobneje dotakne v poglavju Po sledeh Vlahov v Beli krajini. Zaključku sledijo še Povzetek, Seznam slikovnega gradiva, Manj znane besede in Viri. V prvem delu se avtorica posveča predvsem Vlahom, v drugem pa se bo, kot napoveduje, osredotočila na gospodarske in družbene razmere Vinice z okolico. Novi tiski na kratko Anita Matkovič*