Vpliv vzajemnega postopanja učiteljstva na isti šoli na otroško vzgojo. fčiteljski stan ima vzvišeno nalogo otroške vzgoje. Da pa bode naše delovanje donašalo trudu primeren sad, treba je, da postopajo vzgojitelji vzajerano, jedinstveno. Veliko se je vže govorilo, razpravljalo in pisalo o potrebi vzajemnosti med šolo in domom. Danes naj mi bo dovoljeno nekaj besed izpregovoriti o vzajemnosti učiteljstva in njenem vplivu na vzgojo šolske mladine. Kar je v obitelji oče, to je v šoli učitelj. On vzgaja pred vsem š svojira ugledom; ta je osnovan na spoštovanji. V šoli morajo otroci učitelja pred vsem spoštovati. Blagor rau, ako si more pridobiti ljubezen svojih učencev. Učitelj postane vzor, katerega učenec posnema in si ga v rnarsikaterih položajih za vzgled vzame. Kaj pa na šolah, kjer deluje več učiteljev? Tedaj mora biti vsak posebej in vsi skupaj tak vzor v posnemanje šolski raladini. To se pa doseže le s tem, da stoje učitelji med seboj v popolnem soglasji, da jeden ne razruši, kar drugi zgradi. Jedinstvenosti je treba ne le v vzgojnih načelih, ternvec tudi v izbiranji sredstev in v vnanjem postopanji. Taka vzajemnost vzbuja v učencu množico lastnosti, katerih mu je treba, da doseže njegova vzgoja pravi namen. Vzajemnost v vzgojnih načelih dovede učenca do stanja samostalnosti, v katerem se ravna ne le po vzgojiteljevem, ampak po svojem lastnem prepričanji in po svoji vesti. Učitelj bode torej vselej rabil le ona vzgojna sredstva, katera pripeljejo učenca do tega cilja. Vnanje postopanje učiteljev pa bode učencu kazalo potrebo in korist dobljenih naukov. Učitelj lahko dolgo govori o bratski ljubezni do bližnjega, o sočutji, o slogi, o miru. Njegove besede pa so le prazen glas, katerega ucenec hitro pozabi, če nima pred seboj vzgleda, po katerern se mu je ravnati. Bodirao si torej tovariši ne le v besedah, ampak v istini. Ze beseda ,,tovariš" znači stališče drug k druzemu onih, ki delujejo v jednem stanu. Njih delo je jedna velika celota, pri kateri ima vsak svoj del. Ker je delo raed dalavce razdeljeno, je jednakost raed njimi, oni imajo jednake nagibe, jednak cilj. Vez, ki veže ude jednega stanu kot delavce v jednem poklicu, imenuje se kolegijalnost. Prava kolegijalnost upliva na učenca, kakor solnce na rastlino; nekolegijalnost pa vzbuja speče napake in zaduši dobro seme v rahli otroški duši. Sloga jači, nesloga tlači. Vsak vzgojitelj, torej tudi učitelj je preverjen o resnici tega izreka z ozirom na svoje delovanje. Vsako vzgojno sredstvo dobi večjo tvornost v vzajemnosti. Povelje, katero da učitelj jednega razreda, je učencu neovrgljivo, ker ve, da je vsem šolarjem vseh razredov taisto ukazano. Taka povelja so ona, ki se tičejo vnanjega vedenja, pozdravljanja in discipline sploh. Posebno disciplina potrebuje vzajemnosti. Naj se učitelj še tako trudi, otroke k redu in miru dovesti, če je pa v kakem drugern razredu dovoljena prostost, gre kraalu tudi njegov razred taisto pot. Vzajemnosti je treba tudi v didaktičnem oziru. Pri branji in pisanji naj bodo po vseh razredih jednake doiočbe. Na šolah, na katerih ni vpeljano alterniranje, pride učenec vsako leto k druzemu učitelju. Res je in tudi potrebno, da se zabrani jednostranska vzgoja, ima vsak učitelj svoje posebnosti in svoje navade. V glavnih potezah pa naj si bodo vendar vsi jednaki. Učenec kmalu spozna jedro besed, tudi če je oblika drugačna, v kateri se mu nauk ponudi. Da je mogoče vzajemnost uresničiti, imamo priliko za razgovor v domačih konferencijah. Tu se lahko poraenimo o tem in onem, kar je splošna navada in kar lastna izkušnja nasvetuje. Prava kolegijalnost vpliva nravstveno na učence, katerim so učitelji v svoji slogi bliščeči vzgled; s svojo neslogo pa napravijo pot tej nečednosti tudi v otroška srca. Učitelji naj drug druzega podpirajo, drug druzega zastopajo, da zabranijo obrekovanje in slabo mnenje ljudstva o šoli in njih uciteljih. Ze pozdrav mora kazati spoštovanje do tovariša. Otrok vidi prijateljstvo svojih predstojnikov in njegovo srce se odpre nevedoma temu čutu za svoje sovrstnike. Prijateljsko občevanje uciteljev med seboj je temelj bratske ljubezni v srcih šolske mladine. Kaže učitelj sočutje, bodisi v veselji ali v žalosti, za svojega tovarisa, vzbudi se sočutje tudi v otroški duši. Otrok ima nezmotljiv dar opazovanja in čut zvestobe in udanosti v sebi. Gorje mu, ki raoti jasno nebo njegove duše. Vsak vzgojitelj najde v svojem delovanji priliko, da uresniči besede: V slogi je moč! To naj bo naše geslo! Tega ne zabimo in gotovo bodo veseli vspehi plačevali naš trud. Podajrao si torej roke k tovariški zvezi, le tako nam bo moč vzgojevati domovini vrle sinove in pridne hčere. Ne besede, ampak djanja pospešujejo dobro. Augusta Kolnik.