SVOBODNA SLOVENIJA
eslovbnia libre '	n“::i
TRIDIESETIJETW© LAZ Sil NADOMESTILI % MOV®
Slovesna otvoritev in blagoslovitev Zavetišča «Sr. Gregorija Rožmana
V nedeljo 31. avgusta je že sam prelep sončni dan, lahko bi rekli, pomladanski dan, vabil slovenske rojake, da so še že v zgodnjih urah zaceli zgrinjati pred poslopjem, ki ga je po stari slovenski - navadi krasila smrečica v slemenu. Bilo je to novo dograjeno Zavetišče škofa dr. Gregorija Rožmana, ki ima namen zbrati pod svojim krovom čim več ostarelih in osamelih rojakov, da se jim na jesen življenja, ne bo treba potikati med tujimi ljudmi in po tujih azilih.
Opoldanski program
Točno ob 11 dopoldne je Slovenska mladinska godba pod vodstvom Toneta Skubica zaigrala argentinsko in slovensko himno. Takoj nato je predsednik odbora in duša vsega dela za Zavetišče, Matevž Potočnik pozdravil zbrane zastopnike in goste. Svoje pozdravne misli je razvijal takole: „Iskrena zahvala in bratski pozdrav vsem, ki ste prišli na slovesnost blagoslovitve Doma, ki nosi ime našega pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana.
Za tridesetletnico našega zdomstva se vrsti slovenskih otokov v svetu pridružuje novi otok, nova slovenska postojanka, nov dokaz našega narodnega čutenja, nov dokaz močnih vezi ljubezni v težkih dneh revolucije.
Slovensko Zavetišče je tu, resda po trudu in znoju, toda Bog bodi zahvaljen za to. Hvala tudi njegovemu zavetniku in varuhu, velikemu škofu Gregoriju, pa našim mrtvim fantom in končno tudi vam, dobri ljudje, ki ste nas razumeli, ki ste nam pomagali, ki imate ljubezen.
Ta dom počitka naj bo spomenik našim mrtvim bratom. V mislih nanje smo ga gradili, danes pa ga izročamo v last slovenski skupnosti po vseh kontinentih, prepričani, da smo storili le svojo dolžnost.“
Po teh pozdravnih besedah je povabil botra go. Ivanko žužek in Stanislava Budo, da sta prerezala slovensko-argentinski trak in vstopila.
Predsednik Potočnik jima je ponudil po starem slovanskem običaju kruha in soli, Slovenska mladinska godba pa je ta slovesni trenutek spremljala s primemo glasbo. Za botri so vstopili povabljeni gostje in vse ostalo občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo vso obširno obednico.
Pričela se je sv. maša, ki jo je za žive in mrtve dobrotnike Zavetišča daroval ratnoški župnik g. Jože Škerbec. V cerkvenem nagovoru je poudarjal, da so naši osamljeni bratje mogoče najbolj potrebni naše ljubezni in da smo po apostolu Pavlu brez te čednosti le brneč zvon ali zveneče cimbale. Sveto opravilo je spremljal z ubranim petjem SPZ Gallus pod vodstvom dirigenta dr. Julija Savellija, nekatere vložke pa je zaigrala Slovenska mladinska godbe.
Po sv. maši je večina občinstva posedla po obširnem vrtu h kosilu. Prireditelji so bili tu in tam v zadregi, ker še zdaleč niso pričakovali tako številnega obiska. Toda z dobro voljo so bile najhujše ovire premagane ter so
mente sodišču predložil, jih je predsednik sodišča dr. Heli Modic zaplenil in dal uničiti. Takšna je komunistična pravica. Ker mora po naročilu komunistične partije škof dr. Rožman veljati za izdajalca in sodelavca z okupatorj etn, je treba vsako sled njegovega nad vse požrtvovalnega in včasih zelo poniževalnega dela za reševanja slovenskega naroda uničiti.
gostje z užitkom segli po mesu, pečenem na žaru.'
Popoldansko slavje
Popoldanski program se je pričel s slavnostnim govorom predsednika Matevža Potočnika. Po uvodnem pozdravu zastopnikov in gostov, je takole pletel svoje misli: „Zamisel Zavetišča je stara, prav toliko kot je staro naše zdomstvo. Ta ideja je izšla iz vrst borcev. Iz vrst onih, ki so se zavedali pomena iskrenega in nesebičnega prijateljstva. Lahko je graditi dom zase, za svojo družino. Graditi dom prijatelju ali so-rojaku pa potrebuje utemeljitve, ki jo najdemo v medsebojni ljubezni ali pravem krščanskem bratstvu. Podlaga doma počitka je in mora ostati samo slovenska. Edinole načelna jasnost in priznanje k slovenski narodnosti morata biti predpogoj za vstop v ta dom. Vse drugo pa je pri vsakem posamezniku nedotakljivo in se ne sme poudarjati: prostost v nevažnem, jasnost v poglavitnem, vse pa povezano z rdečo nitjo bratske ljubezni. Ni slučaj, da so v našem odboru kar štirje vrnjenci iz Ve-trinj, ki so se vsak na svoj način rešili v svobodo.“ In je zaključil: „Z vašim sodelovanjem in z vašo pomočjo stoji danes po petih letih blagoslovitve temeljnega kamna in ob tridesetletnici našega zdomstva pred vami dom, pripravljen, da sprejme za začetek vsaj nekaj rojakov. Pripravljen, da nastopi in vrši pot poslanstva, ki mu je bila nakazana.“ Govor Matevža Potočnika so zbrani gostje sprejeli z navdušenim odobravanjem.
Sledili so pozdravi zastopnikov organizacij, društev in domov.
Kot prvi je pozdravil za NO Slovenije in za Kulturno akcijo univ. prof. dr. Tine Debeljak. Za Zedinjeno Slovenijo je pozdravil njen predsednik Marjan Loboda. Za Zvezo slovenskih mater in žena je spregovorila nekaj tehtnih misli ga. Ruža šuc, za Ligo Mati-Žena iz San Martina pa ga. Lina Matičič. Za Združenje slovenskih protikomunističnih borcev Vestnik je govoril Pavle Rant. Končal je svoj pozdrav takole: „K današnjem dnevu želim samo dvoje: da bi bilo vedno in povsod toliko in tako dobrih slovenskih ljudi kot so bili tisti, ki so to Zavetišče priklicali v življenje, in želim tudi, da bi se borci združili prej in ne šele na stara leta v Zavetišču.“ Za Združenje slovenskih protikomunističnih borcev Tabor je pozdravil Ivan Korošec in razvijal sledeče misli: „Prižigamo večno luč na oltar ljubezni, na oltar Slovenije v zdomstvu. Bog daj, da bi nikoli ne ugasnila! In ob tem oltarju, ob tem spomeniku ljubezni, te prosim, te rotim, dragi soborec, pozabiva sekundarno in bodiva zopet eno. Tako eno, kot sva bila v temnem ljubeljskem predoru, kot sva bila na krvavih teharskih arenah pred grobom — Slovenca, svobodnjaka!“ Za Naš Dom San Justo je pozdravil Albert Malovrh; za Slomškov dom, Ramos Mejia, Franc Vester; za Dom v San Martinu, Franc Zorc; za Slovensko vas v Lanusu, Nace Glinšek; za Slovensko Pristavo iz Morona, France Permšek; za Slovensko hranilnico Sloga, Franc Hrovat; za Slovensko Državno gibanje, Jože Štefanič; za Slovensko planinsko društvo ga. Danica Petriček in končno, v imenu slovenske mladine, Tomaž Rant.
Po uradnem delu se je pričela vesela družabnost. Rojaki so se v v prijetnih pomenkih zadržali še pozno V noč.	n. r.
Bi Iti za milimeter?
Vojaški udar, ki je v petek 29. avgusta strmoglavil v Peruju dotedanjega predsednika, je odprl novo dobo perujske revolucionarne vlade. Pod katerim znamenjem se bo ta doba razvijala, je danes, skoro dva tedna po puču, težko- reči. Novi predsednik,- dotlej glavni poveljnik vojske in prvi minister gene-, ral Francisco Morales Bermúdez je sicer takoj ob: nastopu zatrdil, da -se „revolucija v svojem bistvu ne bo spremenila .niti za milimeter;“ vendar prav to, doslej nenehno zatrjevanje,, da misliti, da se perujska vlada in država nahajata pred važnimi spremembami, katerih smer je doslej še neznana.
Strmoglavljeni predsednik general Juan Velasco Alvarado je bil začetnik, ideolog in. voditelj te „perujske revolucije,“ katere pot je šla od prvotne spremembe zlasti gospodarskega in socialnega stanja države, vedno globlje, tako da je počasi segala v same temelje naroda in družbe. Od prvotnega nevtralnega stališča („naša revolucija je nacionalistična, izvirna, domača, humanistična, participacionistična in krščanska,“ je dejal Velasco Alvarado ob nastopu oktobra 1968) se je režim počasi pomikal proti levici. Prav tako se ni inogel izogniti raznim vedno bolj diktatorskim odlokom, kar je pripeljalo do napetosti v sami vladi in vojski.
Režim je vedno bolj iskal opore v komunističnih državah. Tu je bila na prvem mestu Sovjetska zveza, bistveno vlogo pa je igrala tudi komunistična Jugoslavija (ne smemo pozabiti na Kardeljev obisk v Peruju in na številne jugoslovanske „izvedence“ v Limi), in pa Castrova Kuba. Ob znani aferi maja lanskega leta, se je celo govorilo, da Perú sploh nima več oblasti nad razvojem, da tudi perujske oborožene sile niso več samosvoje, pač pa da nad vsem gospoduje Moskva.
Afera maja 1974 se je sukala okoli podržavljenja glavnih perujskih dnevnikov. Tedaj je poveljnik mornarice, viceadmiral Luis Vargas Caballero, nasprotoval vladnemu ukrepu, pa odstopil od svoje funkcije, da ne bi povzročil spopada med vojsko in mornarico. V vojski je tedaj bila močna skupina, ki je baje simpatizirala s pozicijo mornarice. Vodja te skupine je bil general (tedaj še ne vrhovni poveljnik) Morales Bermúdez. Takrat je zmagal še Ve-lasco Alvarado. Tam pa se je pričel proces, ki ga je končno strmoglavil.
Vendar je ta dogodek le eden tolikih iz celotnega procesa, in po njem ne moremo soditi ne Morales Bermúde-za, ne nove smeri perujske revolucije. Ta nova smer je zaenkrat jako napro-tujoča, celo nelogična. Ob svojem nastopu je Bermúdez prejel podporo raznih sektorjev. Opozicija revolucionarnega procesa ga je smatrala za „konservativca“ in mu izrekla priznanje. Komunisti, njihove organizacije in sindikati so ga prav tako pozdravili kot človeka, ki bo „še bolj poglobil“ revolucionarni proces. Apristi, pristaši zadnjega ustavnega predsednika Belaunde Terry-a, so se izrekli za novo vlado v upanju, da bo „odprla dialog z nar ■-dom.“ Prav tako pa so svojo zaslombo Bermúdezu izkazali vsi krogi oboroženih sil.
In novi predsednik? Kot smo že o-menili, je doslej še ob vsaki priliki zatrdil, da se v Peruju ni nič spremenilo; da je revolucija ista kot doslej, da „vlada je ista.“ On da bo le „spremenil metode političnega vodstva.“ Kakšne so te spremembe? Doslej nekatere izmed značilnih: poklical je v vlado za ministra prvega civilista od leta 1968 doslej (gospodarski minister Luis Barúa Castañeda), sploh so opazovalci označili sestavo nove vlade kot sad „političnega realizma.“ Bermúdez je tudi dovolil povratek v državo vsem, ki so bili pod Velascom Alvaradom izgnani; med te spada bivši predsednik Belaunde Terry in njegovi pristaši, pa tudi vrsta komunističnih sindikalistov in časnikarjev, ki jih. je zadnje čase izgnal Velasco Alvarado. Nova vlada je tudi dovolila izdajanje revij, ki so bile zadnje čase prepovedane; in tu zopet vidimo, da se
Paterson, N. J. — Celih trideset let. so slovenski komunisti trdovratno zanikali pokol slovenskih domobrancev in četnikov po končani vojni.
Kljub temu, da so domobrance klali in Streljali na skrivaj, da se ne bi razvedelo, je resnica le prišla na dan, ko se ie nekaj žrtev skoraj čudežno rešilo iz grobov, pobegnilo čez mejo in bratomorno morijo slovenskih komunistov objavilo, Celih trideset let so slovenski komunisti njih pričevanja trdovratno zanikali kot izmišljeno in neresnično. V emigraciji so ta pričevanja v tridesetih letih narastla v debele knjige, pa komunisti so še vedno trdili, da je vse sama. laž.
Nje morejo več tajiti
Letos je pa resnica udarila na dan s tako silo, da je ne morejo več tajiti. Edi Kocbek, član izvršnega odbora OF, je pokol domobrancev javno priznal in obsodil. Ni tega storil iz ljubezni do domobrancev, da bi jim storjeno krivico popravil, marveč iz užaljenosti in maščevalnosti, ker so ga komunisti odstavili in poslali v kot. Za resnico pa ni važno, kako se prerije na beli dan, da le pride, potem si sama pomaga naprej. Doma zdaj o vrnjenih in pobitih domobrancih pred 30 leti na široko govorijo in pišejo.
Zelo iznajdljivi v lažeh
Komunistom to seveda ne more biti ljubo, zato so si izmislili novo laž.. Ker že dejstva, da so domobrance poklali, ne morejo več tajiti, trdijo zdaj, da so bili vsi postavljeni pred vojaško sodišče in obsojeni in da „noben domobranec ni bil usmrčen brez sodbe, brez, dokaza krivde.“
Rad bi vas videl, borce, ki ste šli skozi škofjeloške, šentviške, teharske m kočevske zapore, pa vam je Bog pomagal, da ste se iz groba rešili, kako ste pogledali, ko ste gornjo trditev brali. „Le kdo more kaj takega trditi?“ ste se vprašali. Veste, kdo? Jože Vidic, k: v Nedeljskem dnevniku objavlja članke z naslovom „Po sledovih črne roke.“
Večje zbirke laži, kot so njegovi članki, še nisem zasledil. Mnoge rojake, ki jih opisuje, osebno dobro poznam in kar strmim, ko berem, kakšne grozne zločine jim očita.
Ko sem bil pred kratkim v Evrop', sem se v Trstu srečal z dobrim znancem, ki živi nekje na ljubljanskem Barju. Pokazal sem mu, kako se je Vidic razpisal o „domobranskih ¡zločinih v Kozlarjevi gošči/“ pa ko je prebral, je kratkomalo odgovoril: „Pri nas o tem nihče nič ne ve.“ Pa je vendar tam do ma. O vsem tem ve le Vidiceva domišljija, ki si dogodke izmišljuje in jih * V
s tem odlokom okoristijo razne komunistične publikacije. Po drugi strani je Morales Bermudez izjavil, da je njegova vlada dostopna za vsako kritiko, a postavil pogoj, da ta kritika ne sme napadati „princip avtoritete“ ali pa „potvarjati, zaustavljati ali izneveriti revolucionarni proces.“
V svojem govoru v soboto 6. septembra je izrazil namen, izvesti revolucionarne postavke in doseči „socialno demokracijo s polno soudeležbo.“ Prav tako je na gospodarskem področju označil kot nujo, da pridejo „proizvodna sredstva v socialni ali samoupravni sektor,“ vendar to v ozračju „ideološkega, političnega in gospodarskega pluralizma.“ Celotni proces pa da bo „socialističen, humanističen, osvobodi-teljski in krščanski “ Vprašanje je, kako bo nova vlada vse te razne postavke uskladila v vsaj delno enotno smer.
Če si ogledamo zgodovinski razvoj perujske revolucije in vlogo, ki jo je v njem igral novi predsednik, se porodi upanje, da bo proces res stopil na pot, ki bo „enako oddaljena od kapitalizma kot od komunizma,“ kakor so mentorji tega procesa stalno trdili. A dosedanji ukrepi še vedno polnijo z dvomom, da se .res smer te revolucije ni spremenila „niti za milimeter.“
kroji po načelu: . „Kar komunistični partiji koristi, je resnica.“
Zdaj si je Vidic privoščil največjj laž s trditvijo, da so „domobranci pred vojaškim sodiščem odgovarjali za storjene zločine in bili temu ustrezno kaznovani.“ Slovesno si nadene glofiolo zgodovinarja in še enkrat poudari: „Kot pričevalec te dobe lahko rečem, da noben domobranec ni bil usmrčen brez sodbe, brez dokaza krivde.“
Ko to laž berem, se nad ostalim.' Vidicevimi izmišljotinami ne zgražam več. Kdor je zmožen take laži, si lahko privošči tudi manjše.
Kako' pa je v resnici bilo
Še enkrat sem vzel v roke knjigo, v katerih domobranci, ki so šli skozi komunistične ječe in vsa njih mučenja, pa jim je Bog dal, da so' se rešili iz groba, to bratomorno klanje opisujejo. Gledam, da bi našel v njih kaj o kakšnih „sodiščih“ in „sodnih razpravah,“ pa zastonj.
Namesto tega berem v tretjem delu knjige „Pravi obraz OF“ na strani 61:
„Od prvega, trenutka, ko so se transporti vrnjenih domobrancev ustavili na jugoslovanskih tleh, se je začelo zverinsko mučenje in pobijanje vrnjenih borcev. Vsak partizan, vsaka partizanka, terenec ali terenka si je lahko izbral svojo žrtev, da je nad njo dokazal ljubezen do lastnega naroda in svoje komunistične nazore o dostojanstvu človeške osebe. S klofutami, z brcami, s puškinimi kopiti, z jermeni in^poži so do smrti mučili posameznike in si izmišljali za njihovo mučenje najostudnej-še šale. V groznih mukah so morali u-mirati zlasti domobranski in četniški oficirji, ki so jih prve pobili, koliko'’ so jih mogli odkriti.
Večino domobrancev so strpali v razna taborišča in zapore, jih skrbno za-stražili in nato začeli množično pobijati. Uvod v to pobijanje -so bila “zasliševanja”.
„Sodišča“ so to imenovali
Domobrance so klicali drugega za drugim pred okna barak, v katerih so uradovala “sodišča”. Vsako “sodišče” sta sestavljala partizanka kot tipkarica in politkomisar ali partizanski oficir kot tožnik in sodnik obenem. Komisar je stavil vprašanja in partizanka je tipkala “odgovore” domobrancev in komisarjeve obtožbe.
Vprašanja so se glasila: Ime in priimek; čas, ki ga je prebil pri domobrancih; bitke, ki se jih je udeležil; število partizanov, ki jih je ubil.
Kdor je zanikal, da bi koga ubil, so ga pretepli, včasih do nezavesti, in ko misar je tipkarici narekoval: „Zverinsko umoril enega.“ če je kdo priznal, da jih je ubil pet, je komisar narekoval: „Zverinsko umoril deset,“ ali pa je ukazal zapisati še več, kakor se je pač komisarju zljubilo.
Udarni bataljon sploh ni bil “zaslišan”, le njihova imena so popisali, nato pa vse enostavno pobili.
Sicer pa je bilo tudi “zasliševanje” Irugih le komedija. Ob koncu ni bil prebran noben zapisnik, noben domobranec ni bil poklican, da bi podpisal svoje izjave.“
Kakšna so komunistična sodišča
Prav nič nam ne sme biti žal, če domobranci niso bili postavljeni pred sodišča, da bi bili sojeni, saj vendar vemo, kako komunistična sodišča delujejo. Naj za primer navedem sodni proces proti škofu dr. Rožmanu in soobtožencem, ki se je začel v Ljubljani 21. avgusta 1946.
V škofijski pisarni v Ljubljani so v naglici poiskali spise, iz katerih je bilo razvidno, kako se je škof trudil, da bi narodu pomagal in ga reševal pred terorjem okupatorjev, ter jih izročili odvetniku dr. Alojziju Vrtačniku, ki je škofa zagovarjal. Ker se je mudilo in ker je bilo takrat na škofiji zelo malo osebja, niso utegnili dokumentov prepisati, marveč so izročili kar originale. Da jih ne bi! Ko je dr. Vrtačnik doku-
Za komuniste je „resnica,“ kar partiji koristi. Pa ta „resnica“ se po potrebi spreminja. Skozi 30 let je veljalo, da domobrancev niso pobili, zdaj velja, da so jih, a le po prejšnji obsodbi veljavnega sodišča.
Zelo sem radoveden, kakšen bo nadaljnji razvoj te komunistične „resnice.“
Rev. dr. Fr. Blatnik, SDB
Res tujci v domovini
V našem listu smo že poročali o tožbi, ki jo je koroška nemškutarska organizacija Heimatdienst sprožila proti filmu „Fremde in der Heimat“. Sedaj pa je prišlo sporočilo, da je Komisija za varovanje radijskega zakona pri uradu zveznega kanclerja zavrnila to pri-(Nad. na 3. str.)
MMEHM KRIZA NA PORUGALSKEM	Mednarodni teden
América latina y el belicismo
BREZ VLADE
Ko je v petek 29. avgusta portugalski predsednik Costa Gomes odstavil tako osporovanega ministrskega predsednik Gongalvesa, je izgledalo, da je portugalska kriza vsaj delno rešena. A še daleč ni bilo tako. Costa Gomes je spremembo izpeljal na tak način, da se položaj sploh ni spremenil; kvečjemu le v prid komunistom. Gongalvesa je namreč imenoval za vrhovnega poveljnika vojske, na predsedništvo vlade pa postavil poveljnika mornarice, prav tako filokomunističnega viceadmirala Jose. Pinheiro de Azevedo.
Posledice so bile takoj vidne. Protikomunistične manifestacije so še pridobile na sili. V vrstah oboroženih sil pa je nezadovoljstvo šlo še dalje. Glavni vojaški poveljniki so sploh izjavili, da Gongalvesa ne bodo ubogali. To so tudi dejansko izvedli, ko niso izvajali njegovih ukazov, kar je pripeljalo enostavno do pravega vojaškega upora. Proti G tngalvesu, njegovi politiki in njegovemu obstanku na novem položaju se je izreklo tudi letalstvo, zaradi česar je bil predsednik Costa Gomes prisiljen do novih sprememb. Vendar je še skušal na kak način rešiti položaj, ne da bi popolnoma ugodil umirjenim sektorjem. Zato je sklical zborovanje vojaškega sveta, ki naj bi odločil o bodočih korakih.
To zborovanje pa ni šlo v račun vojske, kajti delegati v svetu oboroženih sil, so še vedno pretežno pod komunističnim vplivom. Zato je zborovanje enostavno bojkotirala. Položaj pa se je še zaostril, ko j'e Gongalveš, spričo dejstva, da se je njegovi oblasti bližal konec, zagrozil, da bo oborožil civiliste (seveda komuniste), ki bi branili njega in komunistične položaje v vladi. A ko je prejemal zaslombo mornarice, je Gongalvesu nenadoma zmanjkalo tal pri
1 BREZ SMERI
lastnih ljudeh. Komunistična partija, videč da je položaj nevzdržljiv, je pričela pogajanja glede bodoče vlade: Gon-calves je odslužil in treba ga je bilo žrtvovati.
Tako je predsednik Costa Gomes Gongalvesa odstavil iz vojaškega sveta, nakar je odstavljeni sam odstopil od položaja vojaškega poveljnika. Istočasno je Costa Gomes tudi v soglasju z oboroženimi silami organiziral Revolucionarni svet, katerega sestavlja 8 zastopnikov mornarice in letalstva. Tako Gongalvesov odstop kot sestavo revolucionarnega sveta smatrajo kot zmago umirjenih nekomunističnih sektorjev.
Vendar s tem tudi še ni bila rešena portugalska kriza. Kot posledica novonastalega položaja, so odstopili vsi ministri vlade in Pinheiro de Azevedo je skušal sestaviti novo vlado. To pa se je izkazalo za kaj težko. Ne Soaresovi socialisti, ne demokrati (skupaj predstavljajo ogromno večino portugalskih vo-lilcev) nočejo stopiti v vlado, če prej ni jasno povedano, kakšen je vladni načrt. Prav tako socialisti niso zadovoljni z izidom vojaške krize. Trdijo da je v Revolucionarnem svetu še vedno mnogo „gongal vi stičnih“ elementov. Spričo tega stanja je Costa Gomes do konca tedna še potrdil ministre na njihovih mestih; do tedaj upajo najti izhod iz te slepe ulice.
Medtem pa je tudi portugalska Cerkev ponovno javno napadla komunizem. Lizbonski nadškof, kardinal Antonio Ribeira je kritiziral zlasti monopol, ki ga komunisti izvajajo nad družbenimi -občili. Zatrdil je, da „portugalski narod hoče živeti v mirni družbi, kjer bi manjšine ne skušale po nedemokratičnih -sredstvih uvesti totalitaristične sisteme . in'ideologije, ki so tuje domačemu krščanskemu čutenju.“
ZDRUŽENE DRŽAVE so pripravljene v “določenih primerih” odložiti plačilne roke za posojila državam ta-koimenovanega “tretjega sveta,” vendar ne mislijo na kak splošen plačilni moratorij za dolgove teh držav. Celotni dolg držav v razvoju znaša po cenitvah iz leta 1974 okrog 80.000 milijonov dolarjev. Države v razvoju pa skušajo doseči odložitev odplačevanja dolgov v posebni konferenci pod okriljem Organizacije združenih narodov, ki naj bi bila leta
1976.	Na tej konferenci hočejo izsiliti splošen moratorij, spremembo koledarja odplačilnih rokov in revizijo obrestne mere.
TURČIJA je umaknila s Cipra 4.000 vojakov v začetku septembra. Pred tem je že zapustilo Ciper 6.000 vojakov, toda kljub temu je na Cipru še vedno kakih 30.000 mož* ki so se pred letom izkrcali na Cipru.
PREDSEDNIK ZDA Gerald Ford je 5. septembra v kalifornijskem glavnem mestu Sacramento srečno ušel tretjemu atentatu. Šestindvajsetletna Lynne A. Fromme, ki pripada hipijevski „družini“ Charlesa Mansona, obsojenega na smrt zaradi umora igralke Sharon Tate in šestih drugih oseb, se je prerinila do predsednika Forda in naperila vanj pištolo. Toda osebna straža je bila hitrejša in jo je razorožila; morilka je ob aretaciji kriknila: „Ni se sprožila“.
V SANTIAGU DE CHILE so odkopali študentje antropologije čilske univerze ogromen kamen, ki meri v širino trideset in dolžino 40 metrov ter ima dvesto odprtin, narejenih s človeško roko. Za kaj so služile luknje v tej ogromni skali, še niso mogli ugotoviti; nekateri arheologi menijo, da so jih uporabljali prvotni prebivalci Čila za mletje raznih pridelkov.
Sporazum med Egiptom in Izraelom
Sporazum, ki ga je dosegel po dolgih mesecih razgovorov ameriški zunanji minister Kissinger, odobrava malo arabskih držav, več jih je nasprotnih. Po tem sporazumu so se izraelske čete umaknile v sinajski puščavi za 18 do 38 km. v dolžini 70 km. Prepustili so Izraelci tudi petrolejske vrelce v Abu Rudeis, kjer so črpali kar za 55 odstotkov petroleja za svojo porabo. Odstopljeno ozemlje, ki meri kakih 2.500 kvadratnih kilometrov, bodo nadzorovale čete Organizacije Združenih narodov, 200 civilnih tehniških strokovnjakov iz ZDA pa bodo imeli na skrbi alarmne naprave.
Novi sporazum sta obe državi podpisali 4. septembra v Ženevi. Podpis novega sporazuma je bojkotirala Sovjetska zveza, ki ni hotela pplslati v Ženevo svojega opazovalca, zaradi tega tam-
kaj tudi ni bilo ameriškega, pač pa Ensio Siilasvuo, poveljnik čet OZN na Srednjem vzhodu.
Sovjeti so.seveda hudo napadli egiptovskega premierja Anvar el Sadata, ta pa je obtožil sovjetsko zvezo, da razširja laži o prodaji egiptovskih pravic je prisostvoval podpisu finski general z novim sporazumom.
Obe strani sta ob podpisu izjavili, da je to le eden prvih korakov za mirno rešitev problema na Srednjem Vzhodu.
Sporazum mnogo arabskih držav kritizira. Med temi najžolčnejši napadata sporazum Sirija in Irak. Organizacija za osvoboditev Palestine, ki jo vodi Yasser Arafat pa gre še dalje: kar odkrito poziva egiptovsko vojsko, naj vzame karte v svojo roko. Arafat, ki je leta
SOVJETSKA ZVEZA je postala leta 1974 ena glavnih petrolejskih držav proizvajalk. Ta država je povečala svojo letno proizvodnjo petroleja za 9 odstotkov in tako s 3.400.000.000 sodi prvič prekoračila ameriško produkcijo. Ameriška produkcija je namreč, to leto padla za pet odstotkov in je znašala
3.200.000.000 sodov. Kljub precejšnjim omejitvam potrošnje petroleja v ZDA, je ta držav&~V letu 1974 povečala dnevni uvoz petroleja od 3.244.000 sodov v letu 1973 na 3.474.000 v letu' 1974.
1974 ploskal vsem terorističnim napadom proti Izraelcem ali državam, ki imajo z njimi zveze, je izjavil, da „mir na Srednjem Vzhodu ne bo nikoli ameriški, ampak palestinski, saj nismo edini, ki temu miru nasprotujemo“. Ta teden se bo v Damasku sestal glavni svet OOP, kjer bo preučil „nevaren položaj zaradi podpisa pogodbe med Egiptom in Izraelom“.
Diversos criterios económicos y sociales sitúan a América latina entre los países subdesarrollados o en vías de desarrollo. El esfuerzo por remontar esa situación es visible en muchos de los países del área. Sin embargo vemos que, paralelamente a las inversiones realizadas en diversos sectores de infraestructura, también aumenta constantemente el presupuesto bélico, como si los países en esta parte del mundo, estuvieran empeñados en una particular carrera bélica.
Un estudio internacional, publicado recientemente en Londres, ha establecido los siguientes guarismos para el sector:
Brasil marcó el incremento más pronunciado, al aumentar de 208.000 a 254.500 sus efectivos militares.
iSuis gástete de defehsa paira 1975 se eístiman en 1.283 millones de dólares comparados con los 1.207 millones del año anterior, precisó el Instituto Interna-cí nal de Estudias Estratégicos, en la edición 1975-76 de “El equilibrio militar”.
Chile aumentó sus efectivos de 60.000 a 73.800; Venezuela, de 39.500 a 44.000; Perú, de de 54.000 a 56.000; y Uruguay, de 21.000 a 22.000. En cambio las fuerzas argentinas se redujeron de 135.000 a 133.000 hombres.
ïz življenja in dogajanja v Argentini
Zadnji teden se je pozornost v argentinskem javnem življenju sukala predvsem okoli vojaških krogov, ki so si nadeli nalogo, popolnoma iztrebiti prevratno delovanje v državi. Razne so bile izjave visokih vojaških poveljnikov v tej smeri. Vsak general, ki je nastopil svoje novo mesto (po zadnjih ostavkah v vojski, o katerih smo že poročali, je prišlo do nekaterih sprememb), je čutil dolžnost, da izrecno poudari ta namen oboroženih sil.
Kdor ¡zmed opazovalcev je v tej smeri iskal nekoliko globje, je lahko prišel do sledečih zaključkov: poglobitev proti-subverzivnih akcij je indirekten pritisk na vlado, da naj tudi ona na svojih področjih temeljito izvaja pozitivne u~ krepe za rešitev sedanjega položaja, pa pritisk na sindikalne in gospodarske organizacije, ki naj tudi vršijo svoje poslanstvo. Vojska naj bi z iztrebljenjem gverile dala dober zgled, kateremu naj sledijo vsi ostali sektorji.
A za izvedbo te naloge, mora vojska imeti vladno oporo. Zlasti kar se tiče pravnih okolnosti. Zato je vlada izdala odlok, s katerim je prepovedala vsakršno delovanje takoimenovane skupine „Montoneros“. Zanimivo je namreč, da kakor so bile razne trockistične in castristične prevratne skupine izobčene in preganjane, tako „Montoneros“ niso bili nikdar uradno prepovedani, pač pa so se, kot peronistična skupina, sami izločili iz zakonitosti.
Druga točka, kateri je bila tud: posvečena velika pozornost, je bila m:-sija gospodarskega ministra v Severne Ameriko. Tja je šel v prvi vrsti po kredite, s katerimi bo Argentina plačala svoj veliki zunanji dolg. V glavnem je bilo njegovo poslanstvo uspešno. Naklonjenost je pokazal tako Mednarodni denarni fond, kot nekatere privatne banke. Po besedah samega ministra je položaj, vsaj za kratkoročno dobo, rešen. Kako pa bo šlo potem, tako z iskanjem novih kreditov, kot z drugimi sredstvi za odplačevanje dolgov
in dviganje notranje gospodarske moči, je odvisno od države same. In pod to oznako je treba všteti vlado in njene funkcionarje, sindikaliste in delavce, podjetnike in njihove organizacije, sploh vse. Minister dr. Caffiero je v tem realist. Ne gre za deklamatorične izjave, temveč za konkretno delo. Rešitev za zavoženo stanje bo le v tem delu, in pa v zelo ojačenem izvozu, ki bo prinesel v usahle državne blagajne tako zaželjene devize.
Problem deviz je tudi napotil ministra dr. Caffiera, da se je ob povratku iz Severne Amerike ustavil v Venezueli. Ta država, kot izvoznica petroleja, je ena maloštevilnih latinskoameriških držav, ki ne doživlja inflacije, ki pa ima velik trg odprt za uvoz, do katerega Argentina doslej ni imela dostopa.
Tudi je pretekli teden znova prišlo na površje govorjenje o spremembi sedanje ustave. V vladnih krogih je bilo celo govora o roku, v katerem naj bi se te spremembe izvedle: do 26 avgusta 1976. To bi pomenilo, da bi bilo treba še precej pred tem datumom sklicati volitve za ustavodajno skupščino, stranke bi se na te volitve morale pripraviti, skupščina bi se morala sestati in v težkih debatah, ki so običajno s tem povezane, odobriti razne spremembe.
V zvezi s to ustavno reformo omenimo, da so v istih vladnih krogih izjavili, da bo imela ustavna reforma namen določiti, „kakšno državo hočemo Argentinci v letu 2000. Zato je potrebno, da se zedinimo v določenih temeljih, ki jih ne bodo mogle spremeniti razne vladne spremembe.“ Pri tem se nam poraja pomislek, da bi bilo trenutno večje važnosti skleniti, kaj hočemo vsi za letos in za prihodnje leto. Kajti če stvari ne vzamemo resno v roke, o letu 2000 ni treba govoriti. Pa o tem je svoje mnenje izrekel že pokojni general Peron, ko je dejal: „Leto 2000 nas bo našlo združene, ali zasužnjene.“
(3)
Nemoralni proces brezkončnega popuščanja
GOVOR ALEKSANDRA SOLŽENICINA V WASHINGTONU
Prav zategadel, ker sem prijatelj Amerike, in prav zato, ker so me prijateljska čustva do nje pripravila do tega govora, sem prišel, da bi vam rekel: Prijatelji moji, jaz vam ne mislim govoriti s sladkimi besedami! Svetovni položaj namreč ni samo nevaren, ni samo ogrožen, ampak je naravnost katastrofalen. Nekaj se je zgodilo, kar je za .navadni človeški razum nerazumljivo.
Začenši z Jalto so državniki Zahodne Evrope napravili na nerazumljiv način celo vrsto najrazličnejših kapitulacij. Nikdar ni zapad, se pravi predzident Roosevelt postavil nobenega pogoja za izvršeno pomoč — Zapad je tako izvajal neomejeno pomoč, nato pa še dodajal neomejeno vrsto dežel. Že v Jalti je bila na tih način priznana okupacija Mongolije, Moldavije, Litve, Lotve in Letonske. Po tem se tudi ni nič storilo za obrambo Vzhodne Evrope, in tako so k prejšnjim dodali še sedem ali osem dežel Vzhodne Evrope.
Stalin je zahteval izročitev sovjetskih državljanov, ki se niso hoteli vrniti v svojo domovino. In zahodne dežele so izročile poldrug milijon ljudi. So jili izročili? Ne, nasilno so jih vrgli nazaj! Angleški vojaki so ubijali Ruse, ki niso hoteli iti k Stalinu v ujetništvo, s tem, da so jih vrnili naslloma nazaj Stalinu v likvidacijo. To je postalo
znano šele sedaj, še ne dolgo, pred nekaj leti. Poldrug milj on ljudi!
Le kako je mogla zahodna demokracija storiti kaj takega? In naslednjih trideset let — nenehno umikanje nazaj in dodajanje novih držav, eno za drugo. To je pripeljalo do tega, da so zdaj že v Afriki sovjetski sateliti in da je skoraj vsa Azija zasedena po komunistih. Zdaj je Portugalska na vrsti, da pade v prepad.
V zadnjih tridesetih letih je bil totalitarizmu izročen večji plen, kakor pa ga je katerakoli država po svojem porazu morala kdajkoli plačati. Ni bilo ta čas sicer nobene vojne, toda posledica je bila prav taka, kot po vojnem porazu. Mi, na Vzhodu, tega dolgo nismo mogli razumeti. Mi nismo mogli zrušitve premirja v Vietnamu nikdar razumeti. Se pravi, slednji sovjetski človek je razumel, kako je bilo s tem premišljeno izmišljenim „premirjem“, ki je dalo Severnemu Vietnamu možnost, na katerikoli poljubni dan, kadar bi se mu zahoteli clsvojiti Južni Vietnam. In potem je bil ta mir celo odlikovan z Nobelovo nagrado!
To tridesetletno umikanje ima za posledico nevarno razpoloženje. Že se širi po svetu mišljenje, kako bi se moglo najhitreje odkupiti, kako nekaj najhitreje odstopiti, da se obstane pri takem pomirjenju, da se ohrani vsaj mir.
Tako pišejo sedaj tudi mnogi časopisi po svetu: samo, da bi čimprej prenehalo to krvoprelitje v Vietnamu in da bi prišlo k narodni združitvi!
(Pri berlinskem zidu nihče ne pomisli na „narodno zedinjenje“!)
Kaj je Amerika storila za Evropo
Zelo nevarno gledanje na svet je, če se začne vtihotapljati takole mišljenje: „Pustite že enkrat vse. Pustite Korejo, pa bomo živeli v miru! Puistite že Portugalsko, razume se! Pa Japonsko tudi! In seveda Izrael. In Taiwan, in Filipine, Malazijo! Pustite , še vseh drugih deset afriških držav! Pustite nas živeti v miru! Dajte nam še za naprej voziti se po naših širokih avtostradah! Dajte nam priložnost igrati tenis in golf! Pustite nas v miru mešati naše koktajle, kakor smo navajeni. Pustite nam na vsaki strani naših ilustriranih listov gledati sladki smehljaj sladkih deklet z belimi zobmi in kozarčkom pijače!
Toda razvoj je dobil še drugačen nepričakovan obrat. Na zapadu se pripravljajo, da nastopijo z obtožnico proti Združenim državam Amerike. Zdaj slišimo že mnogo glasov: „Amerika, to je tvoja krivda!“ Jaz moram danes s tega prostora najodločneje braniti Ameriko pred temi obtožbami. Jaz moram priznati, da so Združene države Amerike izmed vseh zahodnih držav najmanj krive vsega tega, temveč da so največ storile, da do tega ne pride. Amerika je pomagala Evropi dobiti prvo in drugo svetovno vojno. Amerika je pomogla Evropi, da je spet vstala iz porušenja obeh svetovnih vojn. Petnajst, dvajset, da,
petindvajset let zaporedoma je stala kot ščit tukaj, da zavaruje Evropo, med tem ko so istočasno evropske države preštevale groše in premišljevale: Kako bi se mogle rešiti plačevanja naših vojsk? Ali bi ne bilo boljše sploh ne imeti nobene vojske? Kako bi se znebili stroškov za oboroževanje? Kako bi mogli iti iz NATO-a ven? Saj vemo, da nas bo Amerika vseeno branila. Tam v Evropi, v teh deželah s tisočletno civilizacijo in kulturo, se je začel ta razvoj, čeprav prav tam stoje bliže nevarnosti kot tukaj in kjer bi skupno povezanost morali boljše razumeti.
Tisti vaših vojnih ujetnikov, ki so se povrnili domov, so vam pripovedovali, kako so jih mučili. To pomeni, da tiste, ki so ostali še tam, zdaj mučijo bolj. Toda oni se ne umaknejo niti za korak. To so vaši najboljši možje. Vaši prvi junaki, ki v osamljeni borbi ostajajo trdni. Na žalost jim zdaj ne moremo dajati poguma z našimi aplavzi. Oni ne morejo slišati našega odobravanja v svojih celicah-samicah, kjer lahko umrejo, ali kjer lahko sede trideset let, kakor jih sedi Raoul Wallenberg, tisti švedski diplomat, kakor gotovo veste, ki so ga leta 1945 odvlekli v Sovjetsko zvezo. Trideset let že sedi, pa ga še niso izpustili.
Pri tem pa se najdejo pri vas histerični politiki, ki pravijo: „Jaz se bom popeljal v Severni Vietnam, tam padem na kolena in na kolenih bom izprosil izpustitev naših vojnih ujetnikov.“ To ni več politično dejanje, to je že maso-hizem!
Da hi pravilno razumeli, kaj je „od-
juga“ ali „pojenjavanje napetosti“ pomenila vseh teh štirideset let — „prijateljstvo“, „stabiliziranje razmer“, „trgovina“ — vam moram povedati nekaj, česar niste nikdar ne videli ne slišali. Moram vam povedati, kako smo na to stvar gledali z naše strani. Takole: če je kdo kdaj napravil prijateljstvo s kakšnim Amerikancetn, če je z njim, kar Bog varuj, šel recimo v kavarno na kavo ali v restavracijo — je bil že osumljen špijonaže in deset let mu ni ušlo. V letih 1945-46 je šlo skozi naše zapore mnogo ljudi, pa ne takih, ki so kjerkoli ali kadarkoli sodelovali s Hitlerjem, čeprav so bili tudi taki, ali, ki so bili resnično karkoli krivi, temveč predvsem taki, ki so imeli samo to na sebi, da so bili na Zahodu in so jih A-merikanci rešili iz nemških koncentracijskih taborišč. Kajti 'veljalo je za zločin že samo to, da je bil kdo rešen po Amerikancih! To se razume tako: tak človek je nekoč vsaj enkrat videl lepo in svetlo življenje. Če bo prišel nazaj, bo o tem govoril. Najslabše ni to, da je kaj storil, ampak to, da bo kaj govoril o tem. Deset let mu ni ušlo.
Sovjetski sistem je tako zaključen, da je skoraj nemogoče, da bi ga od tukaj razumeli. Vaši visokoučeni teoretiki pišejo znanstvene knjige, skušajo razumeti in razložiti, kar.se pri nas dogaja. So razlage, ki se nam sovjetskim ljudem zde naravnost smešne. Pravijo nam na primer, da so se sovjetski voditelji odpovedali svoji človeštvo-sovražeči ideologiji. Ne, na noben način se ji niso odpovedali.

LJUBLJANA — V cerkvi sv. Petra je 17. avgusta orgelski mojster Hubert Bergant zaključil svoj veliki podvig:
V petnajstih večerih, v okviru 23. mednarodnih poletnih prireditev — je predstavil celotno delo Johanna Sebastiana Bacha. Na tein zadnjem koncertu je odigral osem malih preludijev in fug ter pet koncertov.
NOVO MESTO — Na novomeško gimnazijo se je letos vpisalo v prvi razred kar 182 dijakov. Gimnazijsko vodstvo je sprva nameravalo odkloniti 62 vpisanih, ker so želeli odpreti le štiri paralelke. Končno so sprejeli vse in odprli za 182 prvošolcev šest paralelk. Za to bodo seveda potrebni dodatni napori, kajti profesorski zbor se ni povečal.
LJUBLJANA — Za mednarodni vinski sejem, ki je od 29. avgusta do 7. septembra bil na Gospodarskem razstavišču, so iz raznih držav poslali v oceno poleg vin tudi 66 vzorcev sadnih sokov. Mednarodna komisija je najvišje ocenila marelični sok, ki ga dela Fructal-Alko iz Ajdovšine. Razen tega je komisija podelila eno zlato medaljo (Avstriji) ter 24 srebrnih medalj in 17 pismenih priznanj,
LJUBLJANA —- Proizvodnja slovenske industrije zadnje mesece strmo pada. Sicer je bila v juliju še za 0,1 odstotka višja kot julija 1974, a je ta desetinka odstotka napihnjena, ker je bila lanska julijska proizvodnja, na katere podlagi so izračunali letošnji odstotek, nižja kot leta 1973. Sicer pa gibanje ravni industrijske proizvodnje kaže strmo padanje že od letošnjega aprila dalje. Da ni odstotek še nižji, je pripisati le dejstvu, da je letos v juliju kovinska industrija zvišala proizvodnjo za 11 odstotkov, skoraj vse ostale zvrsti pa so padle v primerjavi z lanskim letom, še slabše je gibanje kazalcev, ki kažejo možnosti za naprej. Zaloga gotovih produktov se veča. To pomeni, da v zalogah leži preveč obratnega denarja. S tem se slabi plačilna sposobnost podjetij. Ta je po uradnih poročilih kar za polovico slabša kot lani julija. Zaskrbljenost podjetij povzročajo majhna naročila za domač in za tuji trg ter slaba preskrbljenost z uvoženimi deli in surovinami.
KOPER — Lani v novembru je stara hiša, brez strank v Soški ulici, po nekem neurju začela vidno kazati znake razpadanja. Strokovnjaki, ki so bili poklicani na ogled, so to ugotovili. Sedaj pa je stopila v akcijo birokracija: Poslopje brez lastnika — stanovanjska skupnost je izjavila, da je nima na spisku. Kljub temu je stanovanjska skupnost poslala svojega - oglednika, da bi ugotovil, ali se hišo splača vzeti na „spisek.“ Ta je dejal, da je edina reši-' tev poriišenje. Ostalo je pri ugotovitvi. Kasneje se je začel postopek za rušenje, toda stari stavbi se je bolj mudilo:
11.	avgusta ponoči se je začela stavba sama rušiti.
MARIBOR — Po zadnjih ugotovitvah bo letošnja letina jabolk v Sloveniji zelo slaba. Neurja in toče so krepko 'pripomogle k taki letini. Cenijo, da . bodo pridelali v Sloveniji 1900 vagonov jabolk; a sadjarji menijo, da je ocena preveč optimistična. Bolj normalen bo pridelek hrušk; letos jih bodo po cenitvah pridelali za 490 vagonov, lani pa 503; jabolk so lani pridelali kar 3600 vagonov. Sadjarji se tudi že menijo o proizvodnih cenah: te naj bi se gibale od 5 do 7 dinarjev za kilogram. Po čem jih bo moral kupovati navadni „občan,“ pa še niso razpravljali.
ZAGORJE — V Kisovcu pripravljajo novo tovarno za izdelke iz plinobeto-na. Ta nova tovarna bo nadomestila rudniški obrat v Kisovcu, kjer bodo prenehali kopati premog. Za proizvodnjo izdelkov iz plinobetona bodo uporabljali izključno domače surovine: trboveljski cement, krememčev pesek, zagorsko apno in aluminijev prah iz Kamnika. V prvi fazi proizvodnje bo zaposlenih 180 delavcev, pozneje pa bo dobilo delo še šestdeset oseb. Pri zaposlovanju bodo imeli prednost rudarji iz kisikovega obrata.
Umrli so od 14. do 20. avgusta 1975:
LJUBLJANA: Helena Pleteršek r. Razinger; Pavla Stropnik, (78); Ferdinand Foltyn, (64), keramik v. p.; Helena Kajfež, up. (70); Viktor Pokorn7: Leopold Mendaš, ppolk. v p.; Štefanija Kukec r. Vabič; Mara Vidic (85), učit. v p.; Franc Zajc; Helena Faganel r. Berce; Marija Ratajec r. Gublinec; Franc Oražem, up.; Anton Koželj; Frančiška Hreščak r. Janežič, prababica; Ivan Tomažič; Ana Gril (721, Herma Kavčič r. Turk, farm. teh. v p.; Janez Velkavrh; Jožefa Juvanec, up., (80); Ivan Novak, šofer v p.; Marija Martina Babič, uršulinka; Tomo Dominko, pilot; Emil Šabič, tiskar; Roman Potočnik; Jože Cestnik, namešč. “Slovenija vino”; Martin Hodalič, briv. m. v p.; Janko Trošt, ravn. mešč. šole v p.; Franc Pirih, betoner.
RAZNI KRAJI- Peter Podobnik, mesar, Škofja Loka; Anton Metličar, delavec, Šmarje pri Jelšah; Tončka Cerar, Dob pri Domžalah; Ivan Šalamon, up., Krško; Franc Kosmač, dipl. elektr. teh., Maribor; Sonja Zakovšek r. Kocjančič, Domžale; Karel štrukelj, up.. Kranj; Ivan Gruden, up.,(79), Cerkno; Maks Winkler, Lokovec; Nace Stanovnik, up., Vrhnika; Franc Polzelnik (81), pos. Velika Slevica; Jože Leskovec, delavec, Rovte; Ivanka Jakomin r. Maren, (74), Kamnik; Franc Jaklič, pos. Višnja gora; Jože Bergant, pos. Sv. Florjan nad Škofjo Loko; Alojz Dragoš, kriminalist, Kranj; Alojz Čarman, str. tehnik, Sp. Senica; Silvester Kompan, Celje; Ana Rovtar r. Rozman (78;, Križe pri Tržiču; Branko Krempelj, pleskar, Kamnik; Venčeslav Lipar, delavec, Medvode; dr. inž. Rudolf Pipan, gozd. sv. v p., Gorenja vas; Olga Blažiča r. Bofulin, Šempeter; Majda Kodra, knjigov., Stožice; Ljudmila Kristan, up., Celje; Stane Zalar, biv. gostilničar, Predstruge; dr. Jakob Rebernik, (85), v zdr. svet. v p., Celje; Štefan Gyorkoš, dekan in biv. župnik v Kostrivnici, Murska Sobota; Franc Kolar, Planina pri Rakeku; Milan Tek-star, Kočevje; Draga žuža (89), Žalec.
SLOVENCI
Osebne novice	sa,
Kršit. V farni cerkvi sv. Juda Tadeja v Ituzaingo je bil krščen Boris Maksimiljan Mežnar, sin Janeza in ge. Marije roj. Hirschegger. Botrovala sta gdč. Anica Rode in rev. Jurij Rode, ki je bil tudi krsti tel j. Srečnim staršem naše čestitke!
ARGENTINI	SLOVEN	C 1
	PO S V E	T U
, križ pa je delo mizarskega mojstra Gričarja. Kapela je bila nared za praznovanje zlate maše našega župnika Matije Lamovška. Mladinska referentka je poročala o	ZlDA Ob drugi obletnici „Society for Studies“	Slovene
PIČULIN — UMRL
6. septembra so spremili
LUDVIK
V soboto
k zadnjemu počitku na pokopališče Chacarita zavednega Slovenca Ludvika Pi-čulina, ki je zadnja leta živel v Morenu. Umrl je v Buenos Airesu 5. septembra, zadela ga je možganska kap in je bolezni podlegel. Pokojnik je bil primorski rojak, rodil se je 2. januarja 1901 v Bukovici pri Gorici. Kakor mnogo Primorcev je moral zaradi fašizma v svet in tako je prišel v Argentino že leta 1928. Kot zaveden Slovenec se je pa prihodu včlanil v Slovensko podporno društvo v Devotu (sedaj preimenovano Triglav) ter mu ostal zvest do smrti. Za njim žalujejo žena Klementina roj. Besednjak, hčerki Agata por. Mozetič, Vida por. Levpušček, sin Alojz z družinami, bratranec Kazimir Keber z družino ter brat Drago v domovini in sestra Zofija v Franciji.
Naj počiva v miru!
CASTELAR (Slovenska pristava)
9.	redni občni zbor
Letošnji 9. redni občni zbor društva Slovenska pristava, ki je bil dne 24. avgusta, je prikazal notranje in zunanje delo. Volitev to pot ni bilo, pač pa so bila poročila upravnega odbora važna in pomembna tako glede rasti društva in rasti gradnje doma na Pristavi.
Predsednik France Rant je odprl občni zbor po nedeljski maši ob 11.15, pozdravil vse udeležence, se jim zahvalil za zaupanje in napovedal dnevni red. Po običajnih formalnostih je bil izvoljen za zapisnikarja Slavimir Batagelj, ki je nato prebral zapisnik lanskega občnega zbora, • katerega so člani soglasno odobrili.
Sledila so poročila odbornikov, ki so prikazali jasno sliko vsega dela na Pristavi. Društvo je tudi v pretekli poslovni dobi dalo večino svojih sil v delo za izgradnjo doma dasi to ni glavni namen društva. Toda brez udobnih prostorov si je težko zamisliti uspešno širjenje in poglabljanje d.uhovnih vrednot ter krepitev in ohranitev slovenske za-“ vesti zlasti med mladino. Zato si je treba, vzeti zaključne besede v tajnikovem poročilu k srcu: „če hočemo dočakati dan, ko bo naša Pristava končana, da bomo imeli tu ugodnosti, ki si jih želimo imeti, da bo za nas in za našo mladino Pristava drugi dom, moramo vsi, res vsi pomagati in sodelovati : denarno, z delom in z nasveti.“ Blagajnik je z njemu znano natančnostjo s številkami dokazal, da zna primerno obrniti vsak denar — za njo, ki pač požira lepe vsote, a dom počasi le pridobiva tudi končno obliko. Gospodar je potožil, da bo treba tudi društveni inventar, predvsem posodo, počasi obnoviti. Za to bo treba tudi denarja. Kulturni referent je poročal, da bo mogel letos v novi poslovni dobi bolje zastaviti z delom. Napovedal je bolj načrte za naprej, kajti doslej mu poklicno delo ni dopuščalo uspešno pospeševati kulturno rast. Tudi bo mogoče lepše izvesti vse prireditve, odkar dvorana v prvem nadstropju z odrom kar čaka na poživitev kulturnih nastopov.
Gradbeni referent je nadrobno poročal o delu z zidavo. Omenil je tudi dragoceno prostovoljno delo mladine in starejših, še posebej je omenil brezplačno delo pleskarskega mojstra g. Za-nošarja, ki je s svojim družabnikom izdelal kapelo. Za kapelo je naredila gdč. Aliče Fajdiga v lesu trpečega Kristu-
svojem stalnem stiku z mladinskima organizacijama in drugimi, ki se tudi u-kvarjajo z delom za mladino in se tudi zahvalila vsem za uspešno sodelovanje pri koordiniranju dela.
Predsednik se je nato podrobno zahvalil vsem, ki so na kakršenkoli način, sodelovali pri društvenem delu, tako odbornikom kakor tudi članom in mladini. Poudaril je, da je skupno, složno delo edino zagotovilo za uspešno delo društva.
V imenu nadzornega odbora je dr. Julij Savelli poročal, da so se člani tega odbora udeleževali sej upravnega odbora in bili tako tudi na tekočem o rsem. Prav tako so seveda pregledali društvene knjige, ki so vodene z vso skrbnostjo.
Pri debati o poročilih je nato France Pernišek predlagal še posebej zahvalo g. župniku Matiji Lamovšku za požrtvovalno sodelovanje, pa tudi za vsa denarna sredstva, ki jih je dal gospod župnik za zidavo. Zahvalil se je tudi mladim odbornikom, ki se z udeležbo na sejah vpeljujejo v delo društva, katerega vodstvo bodo počasi prevzeli.
Pri predlogih in slučajnostih je bilo znova sproženo pereče vprašanje stalnega oskrbnika na Pristavi ter prošnja o povečanju „dežurnih“. Vprašanje o-skrbnika je bilo izrecno naročeno odboru, naj čimprej poišče pravšno rešitev. Občni zbor je pred zaključkom sprejel še predlog o zvišanju članarine na 10 pesov mesečno. Blagajnik je seveda še primerno omenil, da ni dovolj sprejeti predlog, ampak ‘tudi poravnati članarino. Saj je redno plačevanje tudi dokaz, da članstvo res sodeluje z društvom.
Bratje Jerman — prvaki
Ob zaključku lista smo prejeli telegrafsko sporočilo o uspehu mladih Slovencev na argentinskem smučarskem prvenstvu, ki se odvija v Bariločah. V nordijski disciplini so bratje Jerman odnesli kar tri prva mesta. V moški kategoriji je bil prvak Marko Jerman, medtem ko je Matjaž zasedel 3. mesto. Naslov mladinskega prvaka je osvojil Martin Jerman. V štafeti pa je zmagala ekipa Club Andino Bariloche, ki so jo sestavljali Matjaž, Martin in Marko Jerman.
K izrednemu uspehu moremo mladim rojakom le čestitati, in jim želeti še mnogo lepih uspehov.
„■rad .............................. ni »Society“ so torej aktivni znanstveni
delavci, medtem ko je podporno članstvo odprto tudi drugim.
„Society for Slovene Studies,“ družba ameriških znanstvenikov, ki se zanimajo za slovenske probleme, stopa v tretje leto svojega delovanja. Njen sedež je pri Kolumbijski univerzi v New Yorku, njeni člani se udejstvujejo po številnih ameriških, kanadskih in evropskih univerzah. O aktivnosti družbe govore sporedi slovenskih programov na znanstvenih konferencah, delovanje njenih članov dokumentira družbin Newsletter in knjiga esejev Papers in Slovene Studies, 1975 (New York, 1975). V dveh letih svojega delovanja se je „Society“ (SSS) uveljavila med znanstvenimi organizacijami, ki se posvečajo slovanskim problemom v angleško govorečem svetu.
Ko se je ob večji publicistični aktivnosti SSS v zadnjem času sprožilo zanimanje slovenskih ljudi po svetu in domovini za „Society“, je primerno, da pojasnimo namen in funkcije nove znanstvene družbe.
SSS je po pravilih — nepridobitna in nepolitična znanstvena družba, posvečena pospeševanju tesnejšega sodelovanja med znanstvenici, ki se zanimajo za SLOVENSKE ŠTUDIJE, in posredovanju znanstvenih informacij v slovenističnih strokah s prirejanjem zborovanj, konferenc, in s pripravo publikacij (člen 2). člani „Society“ so osebe, ki se zanimajo za kakršen koli vidik znanstvenih strok, ki obravnavajo probleme Slovenije in Slovencev (člen 3).
„Society for Slovene Studies“ je torej družba znanstvenikov, ki se aktivno ukvarjajo z raznimi problemi slovenističnih ved. Pod slovenističnimi vedami je razumeti vsa področja, ki se vežejo s prostorsko in časovno eksistenco Slovenije in Slovencev. Njen ožji delovni krog je seveda angleško govoreče okolje in samo po sebi je umev no, da je njeno članstvo v prvi vrsti odprto osebam, ki delujejo v tem okolju. „Society“ je po svojem namenu, aktiv nosti in delokrogu edina organizacija te vrste in je bila ustanovljena, ker jo je narekovalo zanimanje za slovenske probleme v svetu.
Morda je prav, če dodamo, da SSS ni etnična organizacija Slovencev, niti ne družba ¡slovenskih kulturnikov v Ameriki. Nasprotno: namen SSS je povezovati Slovence in ne-Slovence, ki imajo smisel in zanimanje za slovenska probleme, jih preučujejo in objavljajo svoje izsledke v glavnem v angleškem jeziku.
SSS prav tako ni organizacija pro-fesiorjev-Slovencev na ameriških visokih šolah. Namen „Society“ ni posredovati slovenski etnični intelektualni potencial, ampak razvijati znanstveno aktivnost na slovenističnih problemih. Redni čla-
f Fani Maroltava
Dne 1. t. m. zvečer je u-mrla gospa Frančiška Marolt r. Oman, vdova po pokojnem pisatelju in umetnostnem zgodovinarju Marijanu Maroltu. Zadnje čase je malo bolehala, tožila je, da jo teži v požiralniku, ni pa čutila nobenih po-
sebnih bolečin V ponedeljek jo je napadlo, prepeljali so jo v bolnišnico v Haedo, kjer je bruhnila kri iz grla ter umrla. Imela je raka v požiralniku. Prepeljali so truplo na dom hčerke Polonce por. Makek, kjer je po smrti moža živela v krogu svojih najbližjih.
Pokojnica je bila stara 68 let ter jc doživela mnogo lepega in tudi grenkega v življenju. Rojena je bila v Trstu, toda po očetu je bila s Sorskega polja iz Stražišča pri Kranju. V Celju se je seznanila s tedanjim odvetniškim pripravnikom umetnostnem zgodovinarjem Marijanom Maroltom in se z njim poročila v Ljubljani v šempeterski cerkvi, kjer ju je poročil, pokojni župnik Košmerlj 1. 1929. Ko je Marolt postal samostojni odvetnik, se je preselila z njim na njegov dom v Verdu pri Vrhniki, kjer je mož kot edini sin — poleg treh sester — vrhniškega zdravnika, župana in veleposestnika dr. Marolta podedoval veliko premoženje, skupino hiš, mlin in žago. Mož je upravljal svom
odvetniško pisarno v Vrhniki, veliko posestvo pa je slonelo na močnih ramenih gospodinje, gospe Fani. Imela sta štiri otroke, dva sina in dve hčeri. Najstarejši, Janez je bil vrnjen iz Vetrinja, toda kot mladoletnika ga niso ubili, temveč poslali na „prevzgojo“. Zdaj je uradnik v Ljubljani in hčerka je bila lani skoraj eno leto pri svoji babici. Najstarejša hči Mojca se je poročila v taborišču v Barletti, kjer je bil oče direktor gimnazije, ter je živela v Nemčiji do 1. 1959. Zapustila je dva sina in eno hčer. Tudi dva vnuka imata že svoje otroke, tako da je ga. Maroltova bila že prababica dvema pravnukoma. Mlajši sin živi v Barilochah in ima štiri otroke, h katerim se je babica vsako leto preselila za nekaj mesecev. V Palomarju pa živi hčerka Polonca, žena slikarja Makeka, ki ima tudi tri otroke. Vsej tej številni družini je bila gospa res prava vzdrževateljica družinske ljubezni in tradicije.
Bila je velika gospa v svojih bogatil, letih v Verdu, kjer je štela med svoje hišne prijatelje vodilne može tedanjena javnega m umetniškega življenja. Dr. Korošec, dr. Natlačen, dr. Kulovec in drugi ter zlasti umetniki so bili deležni njene gostoljubnosti; in njeni služabnici so jo spoštovali kot dobro in človekoljubno gospodinjo. Bila je dostojanstvo na gospa tudi potem, ko je v begunscn taboriščih delila usodo dragih izgnancev; še bolj pa, ko je v Argentini stopila v službo kot tovarniška delavka in kot taka prispevala k vzdrževanju družine več kot njen mož, ki je bil izredno marljivi, a slabo honorirani „kulturni delavec“. Kmalu se je upokojila kot invalid za posledicami ročnega dela. Ko ji je pred tremi leti umrl mož, sc je preselila iz dosedanjega stanovanja
ki
je bilo še vedno isto, kakor prvi dan pri vselitvi v Argentino, v družino hčerke Polonce v Palomar, kjer je zdaj nenadoma umrla.
Njen pogreb je pokazal, kakšno spoštovanje in ljubezen je uživala med Slovenci. čeprav ni mnogo ljudi zvedelo za njeno smrt in je bil dan pogreba delavnik, je mnogo občinstva prišlo na pogreb. Pogrebna opravila s sv. mašo v sobi pokojnice je opravil čg. Jure Rode, ki se je med sv. mašo tudi poslovil z lepimi besedami od pokojnice. Pri odprtem grobu v San Martinu, kjer pačiva tudi njen mož, se je poslovil od nje dr. Tine Debeljak, v imenu hišnih prijateljev, še posebej pa v imenu Slov. kulturne akcije, katere soustanovitelj in tajnik je bil pokojni mož. Zato je govoril predvsem o tem, kako je žena lahko v veliko pomoč možu pri njegovem kulturnem delu, če mu je vzpodbuda in ne ovira. Ustvarja mu ljubezen, družinsko okolje in daje navdih za delo, marsikatera pa mora prevzeti tudi skrb za nje vzdržavanje. In tudi to je opravljala v veliki meri pokojnica. Nikdar pa se ni pritoževala čez usodo, ampak je vse prenašala z ljubeznijo in izžarevala ljubezen krog sebe. Hvaležen ji je predvsem za ta zgled, ki ga je pokojnica vtelesila v svojem razmerju do moža-kulturnega garača naše skupnosti. Končal pa je s tem, da mu je zdaj v največje zadoščenje, da je pokojnici mogel štirinajst dni pred smrtjo izročiti zadnjo tiskano knjigo njenega moža, življenjepis slikarja Petkovška, ter omenil s kakšno ljubeznijo je segla po knjigi, ki je še posebej njenemu možu posvečena. Pa saj je ta knjiga prav tako posvečena tudi njej, ki je bila možu ljubezen in navdih, iz katerih je vzniklo in se razvijalo vse moževo kulturno delo.
Vsem sorodnikom naše sožalje.
ZAHVALA
Ob priliki blagoslovitve Zavetišča škofa dr. Gregorija Rožmana, je mnogo rojakov na kak poseben način darovalo ali pripomoglo k dobremu uspehu.
Mladega voliča je daroval Jože Kržišnik, prašiček pa je bil dar Lojzeta Šilerja. Mendoško vino je poklonilo podjetje Peter Bajda in sinovi. Zveza slovenskih mater in žena, odsek San Justo je pripravila okusne krofe, Liga žena-Mati iz San Martina lectova srca, Osrednja Zveza slovenskih mater in žena pa kavo. Vsem darovalkam in darovalcem se Odbor prisrčno zahvaljuje. Pravtako prisrčna hvala vsem gospem, dekletom in gospodom, ki so pomagali v kuhinji ali pa pri postrežbi ter vsem darovalcem peciva.
DUHOVNE VAJE
Za izobražence: 12., 13. in 14- septembra. Vodil jih bo žpk. Tone Ogrin.
RES TUJCI V DOMOVINI (Nad. s 1. str.)
tožbo, čeprav je izjavila, da je film (ki realno kaže položaj Slovencev na Koroškem) — neobjektiven.
Pred obravnavo na Dunaju je izjavil Narodni svet koroških Slovencev, da zadnji dogodki na Koroškem dokazujejo, da so koroški Slovenci tudi v ožji domovini le tujci. Kot primere takega ravnanja z njimi je NSKS navedel dogodke v zvezi s pliberškim sejmom, kjer tudi danes ni mogoče, da bi bili domačini povabljeni na to prireditev s plakati v svoji materinščini. Prav tako so tujci v domovini vsi prebivalci okraja Velikovec, predvsem pa občani tega „mesta Evrope“, kajti že nekaj let ni mogoče, da bi dobili Slovenci mestno dvorano za kako prireditev. Drage dvorane namreč v Velikovcu ni. Kot tujci v domovini pa se lahko čutijo tudi vsi koroški Slovenci, kajti mestna občina Celovec je zabranila koroškim Slovencem nakup zemljišča v centru koroške metropole s tem, da je kratko-malo prenamenila zemljišče v „park“ in „mestni mulzej“. Kje je torej neobjektivnost?
Ob drugi obletnici „Society for Slovene Studies“ vabi vse slovenske izobražence,^ da jo podprejo v njenih prizadevanjih. Naslov: Society for Slovene Studies, Institute on East Central Europe, Columbia University, 420 West 118th Street, New York, N. Y. 10027.
Toussaint Hočevar (New Orleans University)
Rado L. Lenček (Columbia University) Bogdan C. Novak (University of Toledo)
£ogel (0hio State University) Rudolf M. Susel (Arizona State University)	, I
obvestila
SOBOTA, 13. septembra 1975:
V	Slovenski hiši ob 19 vabi iSKAD na literarni večer. Pričetek s sv. mašo.
V	Slov. domu v Carapachayu ob 20
predavanje v zvezi s kampanjo Sloge za
varnost-	i ¿m
NEDELJA, 14. septembra 1975:
ski'dan3*1'1" d°mU V San Justu Mladin-
SREDA, 17. septembra 1975
V	Slovenskem domu v San Martinu
sestanek Lige ¡žena mati, ob 18,30.
SOBOTA, 20. septembra 1975:
V	Slovenski hiši ob 20. kulturni večer bKA, posvečen peisniku Hribovšku.
NEDELJA, 21. septembra 1975:
V	Slovenski vasi 25. mladinski dan.
V	Slovenskem domu v San Martinu
c!b 9. izredni občni zbor.
SOBOTA, 27. septembra 1975:
Na Pristavi v Castelarju ob 20. igrajo dekleat iz Ramas Mejie igro „Izgubljeni raj“.
NEDELJA, 28- septembra 1975:
V	Slomškovem domu celpdnevno slavje ob obletnici blagoslovitve doma.
NEDELJA, 5. oktebra 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
velika sanmartimska tombola, ob 15,30-
5.	kulturni večer SKA bo v isoh^-to
20.	septembra 1975 in bo posvečen Sp o. minu pesnika Ivana Hribovška ob 30-letnici njegove smrti. Prirejata ga Li-teralrni in Dramatski odsek. Sodelujejo: Fr. Papež (uvodna bseda), Vladimir Kos (esej o Hribovišlkovi poeziji), Tine Debeljak (Jože Javoršek in dvoje Hrib.bv-škovih pisem iz Vetrinja) ter recitatorji njegovih pasmi. Vabljeni!
Buenos Aires 11. 9. 1975 - No- 37
S D O Slovenska Vas S F Z
25. Mladinski dan
.VI POMLADANSKI DAN, 21. SEPTEMBRA
DOPOLDNE
9,30 Mladinska sv. maša 11.00 Tekmovanje v Odbojki SDO 13-00 Skupno kosilo
POPOLDNE
14.00	Nadaljevanje odbojke SDO Finala v nog,ometu SFZ
13-00 Kulturni program, nastopi, telovadba in narodni plesi
18.00	Razdelitev pokalov —
Prosta zabava
Sodeluje „Dne in ulitim“
EStOVEKU ISIS
\ '' A
m-
ifs-


•*» > lil ®
■I.,,	.. JU pH
'¿JU. J L

fit
Editor responsable: Miloš Star»-. Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
a jaki Velikega Buenos Airesa prisrčno vabljeni na ŽEGNANJE
obletnici Slomškovega doma — zadnjo nedeljo v septembru.
Na svidenje!
Naš dóm	Sass Jiasi®
Mladinski dan
V nedeljo, 14» septembra 1975
Ob 8: mladinska maša; ob 16,30 kulturni program —
Sodeluje: „DUC IN ALTUM“
pa
3 c g
O tl) -V«
o m-g
S A
FRANQUEO PAGADO Concesión Ns 577K
TARIFA REDUCID/ Concesión N’ 382*
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.233.341
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440,— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.—_ (46.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avión- . sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires! T. E. 33-7213.

PRISTAVA V CASTELARJU v soboto, 27. 9. 1975 ob 20
igra „IZGUBLJENI RAJ“
igrajo dekleta iz Ramos Mejije v režiji gospe Eme Blejec
JAVNI NOTAR
' FRANCISCO RAUL CASCANTE
ifiscrlbano Público Cangallo 1642 Buenos Air«*. Pía. baja, ene. z
T. E. 35-8827
Zaradi majhne r ni ' vidnosti lahko nastane v vaši hiši TvEar. Da ho preprečite,
sledite kampanji Sloge za varnost.
Ona vam prip i previdnost tudi pri vaših
dinamih nalc.. v
KREDITNA ZADRUGA “SLOGA” z. z o. z.
vam že 20 let vejimo upravlja vaš denar.
Bartolomé Mitre 97, Rarorte Mejia — T. E. 658-6574
Uradne ure: ponedeljek, sreda, petek od 15. do 19. ure.
Prof. dr. JUAN JESUS 18 LASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 2C Zahtevati določitev ure na ptrivatn telefon 628-4188.

■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
LUK/
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
- EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.

Vsem prijateljem in znancem sporočamo, da je 5. 9. t. 1. v 75 letu starosti umrl naš dragi mož, oče in brat, gospod
LudviU Piëulin
K zadnjemu počitku srno ga spremili na pokopališče Chaearita. Priporočamo ga vsem v molitev.
Žalujoči:
žena Klementina roj. Besednjak otroci Aagata por. Mozetič, Vida poir. Lev-pušček in Alojz z družinami, brat Drago in sestra Zofija, bratranec Kazimir Keber z družino.
Buenos Aires, Slovenija, Francija
Vsemogočni je dne 1. septembra 1975 poklical k sebi naš,o drago
mamo, gospo
Fani Marolt
Vstajenja čaka na pokopališču v San Mairtinu-.
Lepo se zahvaljujem;»: č- g. Juretu Rodetu za pogrebno sv. mašo in za vodstvo pogreba; družini Petripek in g. Kržišniku za vso njihovo pomoč; in dr. Tinetu Debeljaku za -poslovilne besede ob grobu. Zahvaljujemo -se tudi vsem, ki so jo prišli kropit in so j,o spremili na zadnji poti.
Žalujoči:
sin Janez z družin,»; hčerka Polonca z družino; sin Primož z družino v imenu vsega sorodstva.
Beños Aires, Ljubljana, Bariloče, 2. sept. 1975



Ludvik Puš
(33)
NA DOLGO POT
„Saj si že uganil kdo je, ali ne? Takoj sem se spomnil nate, in v prepričanju, da ne boš odklonil, sem sestram povedal, da vem za moža z velikimi skušnjami v organizaciji in vodstvu kmetijskega šolstva. Je begunec iz Ljubljane in bo tako tudi njemu zelo ustreženo. Obljubil sem jim, da ga naprosim in upam, da bo sprejel Kako misliš ti o tem: ali bi hotel sprejeti mesto? Veliko in važno nalogo boš prevzel v korist slovenskega ljudstva na Koroškem, ker boš pripravil pogoje za otvoritev gospodinjskega tečaja že to jesen, hkrati boš vodilno vplival na celotno vzgojno osnovo te ustanove in lahko tudi nekatere predmete poučeval. Sestre ti bodo hvaležne in bodo gledale, da boš imel primerno stanovanje in da tudi glede prehrane ne boš v stiski. Pozneje se bo tudi za kak honorar uredilo, za enkrat so pa sestre še revne.“
Obrnil se je proti meni, kaj bom odgovoril.
„Bil sem v Rožeku, kjer mi je tamošnji župnik, zaveden Slovenec, tožil, da nima organista in pevovodje za slovenski farni zbor. Nič nisem drugega rekel kot to, da bi rad tebe spravil na gospodinjsko šolo v št. Peter, in pristavil, da si glasbenik. Ves navdušen me je začel nagovarjati, naj te pregovorim, da bi prevzel tudi nedeljsko orglanje in vodstvo petja v Rožeku, ki je od št. Petra oddaljen le nekaj več
kot za dober sprehod. Šel ti bo v vsem na roko in tvoje delo primerno honoriral, kakor se bosta zmenila. No, sedaj sem ti povedal vse. Vidiš, da te v Rožu potrebujejo in te bodo z veseljem in hvaležno sprejeli. Kombinacija omenjenih dveh aktivnosti bo seveda nekoliko naporna, toda ti si še mlad in zdrav ter boš obojemu kos.“
Obljubil sem prijatelju, da pojdem v najkrajšem času k sestram v št. Peter, kjer bomo skupno pretresi’ rm-biem moje morebitne delavnosti na šoli jn skušali najti sporazumno rešitev, če ho ta pozitivna — kar upam — se bom oglasil tudi pri Rožeškem fajmoštru, da vidim, kako si vso stvar zamiVja, ter presodim, ali je izvedljiva. Zadovoljen mi je stisnil roko trdno prepričan, da se bo njegov načrt uresničil v vsem obsegu. Ker je bil zelo dober človek, je bil vesel, da bo tudi meni osebno s tem kaj pomagal.
Šel sem na oglede k sestram v št. Petru in sem uvidel, da me je tam tre-
ba.	Brez mojega vodilnega in intenzivnega prijema celotne organizacije prvega gospodinjskega tečaja, ki naj bi se začel prve dni novembra tistega leta, tečaja ne bo, ker so sestre v tem oziru neizkušene in boječe. Tako bo ena ?ima zgubljena za izobrazbo kmečkih deklet. Vprašanje je, kdaj bi same sploh mogle začeti s šolo, in če bodo začele, kako se jim bo izteklo. Kdor ve, koliko
sem imel opraviti z izobrazbo kmečke mladine in koliko nanjo dam, bo lahko razumel, da sem moral z veseljem zagrabiti za delo; bilo mi je ljubo in se mi je dobro prileglo.
Potem sem se ustavil pri župniku v Rožeku, ki mi je z razumevanjem napravil vodstvo cerkvene slovenske glasbe v njegovi cerkvi toliko lahko in mi tako vneto prigovarjal, da sem sklenil prevzeti. Vrnil sem se iz Roža drugačen kot sem šel tja. Videl sem perečo nujo narodnega dela v šoli in v cerkvi, sklenil sem z vsemi močmi poprijeti, in sem se iz begunca spremenil v javnega delavca na slovenski zemlji na Koroškem. To je prav kmalu postalo zame usodno.
Razplet moje preselitve v Rož se je odigraval ravno v dobi, ko sva z Oster-mannom družno pritiskala kljuke na stanovanjskem uradu; nič mu nisem o tem črhnil. Bil sem previden, če se izkaže, da moja misija v Rožu iz tega ali onega razloga v teh kruljavih razmerah ne bo uspevala, se bova z Minko enostavno vrnila v Celovec, kjer bo na naju čakalo težko priborjeno stanovanje, ki bo naše.
In tako se je lepega poletnega dne ustavil pred hišo na Volkermarkter-strasse Ostermannov voz, naložil najino lastnino, ki se je bila že nekoliko namnožila, in jo izložil v novem „stanovanju“. Ali ni bila za one dni to velika reč? Brez aktivnega posega mojega novega gospodarja v birokratski potek bi ga nikoli ne bil dobil. Potem sva bila oba zadovoljna. On je rad videl, da sva se veselila, nama pa je bilo prijetno
stanovati v hiši takega dobrega, vsestransko naklonjenega človeka. In je bilo na obe strani prav.
Preselitev v Rož je med tem zorela. Nekajkrat sem se peljal z železnico in jo s postaje peš mahnil v Ražunovo šolo v št. Petru, kjer so slovenske redovnice z mojim sodelovanjem začele načrtno pripravljati predpogoje za začetek gospodinjske šole tisto jesen. Mnogo je bilo treba še storiti in pripraviti preden se je mogel tečaj končnoveljavno razpisati in pričetek šole za november določiti.
Doma sem ob pripravni priliki gospodarju povedal, da pojdeva z ženo v Rož; zaupal sem mu tudi, zakaj grem, na čigavo željo in kaj bo tam moj delokrog. Kljub temu, da res nisem vedel, kako dolgo bom pri vodstvu šole potreben, sem s poudarkom naglašal, da je moj odhod povsem začasen in da se bom v doglednem času vrnil. Za to bom obdržal stanovanje v njegovi hiši in plačeval stanarino, še sanjalo se mi ni, da je moje zatrjevanje o začasnosti izselitve, zelo stvarno.
Pri Reparjevih v Velinii vasi novice niso bili nič veseli.. Navadili so se bili mojih obiskov, videti je bilo, da jih bodo pogrešali vsi, zlasti moj deški učenec, ki se je ustrašil, kako bo brez moje pomoči in navodil sam čebelaril. Kaj hočemo! Na tem svetu vse mine, hudo počasi, lepo in dobro pa hitro, nenadoma.
10.	avgusta 1946 iz Celovca proti domu. Iskat je bil prišel za svojega gospodarja raznega blaga in ga nabral skoraj do vrha odprtega tovornjaka. Sestre v št. Petru so se zanimale, kdaj pojde in so prosile, naj bi se spotoma oglasil tudi pri Ostremannu v Welzeneggu. Tam naj naloži najino prtljago in vzame s seboj tudi naju z ženo in vse prepelje k njim na šolo. šoferska kabina je bila videti že zasedena, ko se je voz ustavil pri Oster-mannu, vendar se je za ženo še našlo nekaj prostora, če so se stisnili. Sam sem si pa našel prostor med zaboji in vrečami. Dan je bil lep in zelo topel, pihanje na naglo vozečem avtomobilu zatorej ni bilo ostro, marveč le hladilno, pokrajinska scenarija čudovita.
Od slikovitega Vrbskega jezera smo zavili proti Rožeku, tam prekoračili Dravo, se komaj zavedeli lepote teh čudovitih krajev, pa je voz že stal pred šolskim poslopjem v št. Petru.

Na gospodinjski šinili v Št. Petru
Kakor furija je drvel šofer največjega trgovskega podjetja v Št. Jakobu v Rožu s svojim tovornjakom na dan
Sestra prednica nama je odkazala lepo, prostorno sobo v prvem nadstropju, primerno opremljeno. Na drugi strani širokega hodnika je bila pisarna, kjer bom odslej uresničeval svojo nalogo po načrtih, ki sem jih bil med tem izdelal v svoji glavi. Sestrska družina naju je prijazno sprejela, življenje med njimi nama je bilo prijetno, ker so vse — razen ene — očitno izkazovale gostoljubno naklonjenost in privrženost. Za tisto eno, edino, je prednica pojasnila, da je vzrok njene neprijaznosti vpliv njenega brata, ki ima med koroškimi partizani važnejšo vlogo.