Tečaj "VHI. V Ljubljani, za mesec januar 1880. I<fst 1.
"8biraj' PO,f>^0/	USite.ji, dy&k.i in
^^	. -	/*cX;	nepremožni kmetovalci
plačujejo le po 1 gld.
¥
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Kratko poročilo o 24. obenem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev v Pragi od 8. do 11. septembra. — Kako je s čeb. Savla Pavi postal. — Dopisi. — Vabilo.
Kratko poročilo o 24. občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev v Pragi od 8.—II. septembra.
(Konec.)
Še moram omeniti, da so čebelarji, zlasti začetniki, sami s tem krivi, da vedno panj odperajo in pregledujejo ter tako zalego prebladijo, ki odmerje in začne gnjiti.
In zadnjič pravi: „Lahko bi mi kdo rekel: Dobro, da vemo od kod pride nesreča; ali kaj pa, če je nesreča že tu? Povej nam rajše, kako nesrečo odstraniti, kako bolne panje ozdraviti? Slavni zbor! čas nanj poteka; le malo trenutkov nam je še odmerjenih za naše zboro-valne obravnave; tedaj ne bom dragega časa s tem tratil, kar je zbo-rovalcem iz časopisev že znauo, ampak le opomnim, da od kar sem zapazil, da salicilna kislina nevarno čebelno kugo odvrača in že pričujočo zatira in ozdravlja, od tistaga časa nisem jenjal premišljevati in poskušati, kako bi se dalo nesreči v okom priti. Mislim in upam, da se mi je zel<5 posrečilo pomoček najditi, in — naravnost rečem — gnjila zalega za-me nima nič več strašnega; gnjila zalega za-me ni več grozovita kuga, ampak je le še nezgoda, ki se dä, z nekoliko trudom odstraniti in popraviti. Kako se vse to dela, blagovolite prebrati v do-tičnih časopisih, ker nič nisem sebično zamolčal, ampak popolno odkri-toserčno povedal, kar sem vedel in skušal in naj veča plača je za-me, če čujem, da si je kdo s tem iz nadloge pomagal. Naj sklenem s tem, da častitim zborovalcera pokažem svoj nov izhlapilni strojček in delovanj« z njim!"
Letna plača 2 gold. Druztvenlki dobivajo lisi brezplačno.
«ISP
„Smo panj gnjile zalege po znanih vodilih osnažili, smo res veliko storili, pa ne še vsega. Bolezin se rada povrača in to zabraniti, je bil vedni zapopadek mojega premišljevanja. Vedno s salicilno kislino škropiti je vendar presitno in prezamudno. Mislil sem si: Če je salicilna kislina zdravilo je zdravilo v svojem bistvu, bodi si že v kteri koli podobi, tekoči ali suhi. Kako bi bilo, ko bi panj, satovje in čebele pokadil na mesti jih škropil. Poskusim enkrat, dvakrat, trikrat iu glejte, pomagalo je. Po daljnem premišljevanji sem si izmislil ta le strojček. (Ga pokaže, dene nekaj salicilue kisline ter žažge). Od začetka je treba panj vsaki drugi dau pokaditi, pozneje vsak teden, in zadnjič na 14 dni, na mesec. Tako se zatarejo in vničijo gnjilobne gobice, kjer koli bi bile še ostale ali se v novič zaredile. Preveliko kisline naj se nikar ne zažiga, ker je prav izdatna (to je vsak nos po dvorani čutil), dovelj je mala žličica za kavo. Zamore se jemati ali salicilna kislina sama, ali pa polovica „timola" vmes. Naj se pita zraven s salicilnim medom (1 gram salicilue kisliue med dva funta medü zadostuje) in če le niso čebele še popolno oslabele, sem porok, da bo vsak panj ozdravljen".
Vsi zborovalci so kaj pazno zanimiv govor poslušali ter mu prav živahno „Slava" izrekli. Se posebej se mu zahvaljuje predsednik, g. vitez Komers, ter se ra duje, da je Pruska vlada njegove zasluge pripo-znala ter mu red črnega orla za zasluge podelila.
S „Hoch" in „Slavo" — klici na Nju veličastva Franc Jožefa ce-carja Avstrijskega in Viljema, cesarja Nemčije, na v Pragi bivajočega cesarjeviča Rudolfa, vis. vlada i. t. d. kakor navaduo je bil zbor skljenjen.
Kako je s čeb. Savla Pavi postal.
Prav dopadel uam je lansko letu dopis, „kako sem čebelariti začel." Bodite tako prijazni in sprejmite še moj dopis v „čebelo". Znabiti bo tudi komu v poduk.
Preden začnem, naj mi bo dovojeno pri izviru mojega delovanja
začeti.
Moj rojstni dom je v Rožni .iolini ua Koroškem, prišel sem na Kranjsko zemljo leta 1869 k iužini v Radoluo (Rothwein). Tamkej stoji nov čebelnjak ali ulujak lakih 70 korakov od ondotne kovaške hiše, v taistem je imel fužiuski uradnik uekolko panjev čebel. Večkrat sem slišal kaj od čebel govoriti, a nisem hotel poslušati; celih šest let nisem stopil blizo čebelnjaka, in — ni me sram povedati — še celö sovražil sem nedolžno živalico, pa zakaj ? Ko sem bil še fantin kakih 10 let star grem enkrat zelč blizo nekega čebelnjaka, kar me piči čebela v obraz; naglo vzamem pruštah čez ramo v drugo roko klobuk ter se spustim v beg; a dobil sem še mnogo pikov na vrat, v glavo in roke, in od zdaj sem bil sovražnik nedolžne živalice do 32. leta moje starosti.
Pripetilo se je L 1874., da se preseli uradnik z Radolne, toraj ostane čebelnjak prazen. Drugo leto na spomlad me nagovori sodelavec Miha, tako-le: Šimen, glej kako je letošnje leto prijetno, tam le na bregu tako lepo resje cvete, čebelnjak v tako prijetnem kraju, pa prazen stoji, kupiva vsak en panj čebel. Jaz mu odgovorim s smehom: Kaj ti sine v glavo! ta žival je prehudobna, jaz je za ves svet nočem. Na-to Miha: Jaz bom pa kupil en panj za kratek čas.
Čez nekoliko dni grem v neko vas , izvem da je neki vaščan pretekli teden nekaj panjev prav po nizki ceni prodal in ima še nekaj panjev na prodaj. Jaz začnem misliti, zdaj imam lepo priliko si panj čebel kupiti, zna biti tovarša še pribitim, če ravno sem govoril, da čebel nočem. Grem k staremu čebelarju, ter kupim panj za 2 gl. 65 kr. Drugi dan mi ga prinese neka ženska, ki ga denem v čebelnjak. Bil je ravno prav prijeten dan, čebele začnejo leteti, da je bilo veselje gledati. Ko jih radostno ogledujem kakih 15 korakov od čebelnjaka, pride neki star kovač ter me ogovori, zakaj ne grem bližje ? Rečem mu: le pojdite, pa jo hote skupili, kakor jaz nekdaj, ko sem bil še majhen. Ha, ha, se posmeja ter stopa bližje čebelnjaka. Ko vidim, da se mu nič žaliga ne zgodi, sem kmalo tudi jaz vštric njega.	(Konec prih.)
Dopisi.
VeSprinje meseca decembra. J. K. Spomladi in čez leto so bile pri nas čebele neznansko slabe. Vedno smo mogli pitati, če smo hotli jih ohraniti. Po navadi smo jih tudi letos na jesen peljali v Celovško okolico in tu smo letos dobro opravili. Od 18. avgusta do 1. septembra je bilo vedno prav ugodno vreme iu panje smo nazaj dobili precej težke, da so se nam stroški obilno povrnili. Ali kmet je zmirom revež; če nima kaj prodati, gorje mu; če pa ima kaj prodati je blagö po nič. V Celovcu so mčd plačevali po 12 gld. stot. Tako dobrega blaga pa vendar nočem zavreči; tedaj nisem nič prodal, pač pa za več let pitanca napravil. Saj menda ne čaka le eno ali dve leti, ampak tudi dalje?*) V tej reči je nam težavne skušnje delati, ker imamo malo kdaj medü na ostajo.
Konečno Vam še poročam, da imam čedalje veči veselje do čebelarstva. Hvala, da ste me po listu k novemu čebelarstvu spodbudili ter tudi Vaš družbeni panj poslali. Imam zdaj takih 15, sčasoma bom vse take napravil; le žal mi je, da sem se prepozno tega lotil ter sam sebi mnogo dobička in veselja prikratil. Bog!
*
* *
Več malih poročil nam je konec leta še došlo z Dolenjskega in Gorenjskega. Skoraj vsi enako poročajo, da čebele so bile na spomlad slabe zarad mraza in deževanja. Roji so bili povsod veliko prepozni in kdor ni pital, so roji in izrojenci slabi ostali. — Na jesen pa so bile čebele dobre sploh povsod po Kranjskem (kolikor čnjemo tudi po Štajarskem in Koroškem. Vredn.) V Ljubljanski okolici se je bila zadnje tri, štiri dni nekaj paša. popačila, sicer bi bili naj boljšo letino imeli. Pa tudi tako smemo zadovoljni biti.
Vabilo k pristopu.
Bodi letos prav kratko in sicer: Kdor korist čebelarstva spozna ter mu je za razširjanje blagega dela kaj mar, naj pristopi sam k čebelarskemu društvu, če še ni; sploh pa naj si vsak prizadeva tudi druge čebelarje za društvo pridobiti. S tem številom udov, kakor smo jih tio zdaj imeli, ne more obstati niti društvo niti čebelarski list. Če se razmere ne zboljšajo, moramo kakor ueradi, vendar odločno reči: Društvo iu „čebela" živita zadnje leto. Naj bi se ne bili z izdavanjem čebelarske knjige „Navoda" vkljub dolgega odlašanja vendar še prenaglili, bi list že letos več ne izhajal.
Vedno smo se nadejali, da se razmere sčasoma vendar zboljšajo , ker vemo, da na mäh ne pade nobeno drevo. Zato smo vsako leto in pri vsaki priliki dokazovali potrebo društva in veliko korist čebelarstva. če ne veliko, pa nekaj smo si obetali od potovalnih govorov in brezplačnega razdelenja mnogo čeb. orodja; pa tudi tü smo se vkanili. Po ustnem poročilu vrednika Tro-pavskega čeb. lista (pozneje je bilo naznanjeno tudi po listu) vemo, da enaki potovalni govori so tamošnemu društvu pridobili čez 200 udov in pri nas — nobenega!
Spet smo nekoliko pričakovali, da brezplačna priloga čeb. knjige „Navoda" društvu kaj več udov pridobi'; pa bilo je enako zastonj. Dolg se je med tem naraščal in naraste] na 825 gld. 72 kr. (glej slov. Čebela št. 12 1. 1879). Zarad „Navoda" bo konec leta tisoč poln — če bode sicer še zadostovalo ? Poplača dolgä je in bo zadevala le vrednika. Dela zastonj in drugih sto-teraih sitnost nočemo z besedo več omeniti.
Tedaj vredništvo „čebele" misli, da je za vzor dovelj storilo, znabiti še mnogo čez mero, dalje ne more več.
Toliko v porazumljenje, pa — brez zamere!
Vredništvo slov. „Čebele".