Povesti iz avstrijske zgodovine
(Piše Al. Stroj.)
XII. Marija Terezija.
Lo smrti Karola VI., zadnjega moškega iz habsburške rodovine, je vla-dala njegova najstarejša h6i Marija Terezija. Avstrijske dežele so pri-segle Karolu,  braniti njegovo  hčer zoper  vsakega  sovražnika.   Tudi
-*€ 6 S*-
skoro vse evropske države so obljubile, da bodo priznale Marijo Terezijo za cesarico in živele ž njo v prijateljstvu. Pa komaj je zatisnil oči blagi cesar, vzdignile so se sosednje državc druga za drugo in so hotele odtrgati kos za kosom od lepe Avstrije. Bavarci so se hoteli polastiti Gorenje-Avstrijskega; podpirali so jih Franoozi. Saksonci so napadli Češko; španjsko in neapoli-tansko vojno brodovje je peljalo vojakov, da si pribore Lombardijo. Najhujši sovražnik pa je bil Friderik II., pruski kralj, ki je hotel imeti Šlezijo. Skoraj vsa Evropa se je vzdignila zoper slabotno žensko. Sovražniki so se že menili, kako bodo razdelili lepe avstrijske pokrajine, katere so toliko stoletij vladali vrli Habsburžani. Toda Marija Terezija ni zgubila poguma v tej veliki sili. Zaupala je v Boga in se trdno zanašala na udane svoje podložnike, zlasti Ogre. »Vse smo zgubili«, dejala je, »Bog in Ogri so nam še ostali.«
Da bi si bolj zagotovila udanost Ogrov, šla je trikrat v Požun, prvikrat dn6 25. junija 1741, ko je bila kronana za ogersko kraljico. Prvak ogerskih nadškofov ji je v požunski stolnici dal na glavo krono sv. Štefana in v roko kraljevo žezlo z besedami: »Sprejmi krono kraljestva, ki ti jo dajo na glavo ogerski škofje v imenu trojedinega Boga, in se spominjaj, da postaneš s tem deležna naše častite službe. Sprejmi kraljevo žezlo, ki ti naklada dolžnost, prav vladati dobre podložnike, kaznovati hudobneže, kazati tujcetn pravo pot, pomagati nesrečnim, poniževati prevzetne in povikševati ponižne.«
Potem je šla cesarica v spremstvu vseh navzočih škofov in vitezov do takozvanega »hribca kronanja«. To je bil namreč umetno narejen hribec, kamor so nanosili prsti iz vseh krajev Ogerske, in kjer je vihralo polno pra-porov in zastav. Mladostna cesarica je stopila na hribec in je zamahnila z mečem sv. Štefana na vse štiri strani sveta v znamenje, da hoče braniti državo vsakega sovražnika, naj pride od vzhoda ali zahoda, od juga ali se-vera. Duhovščina v svoji duhovski obleki, vitezi s sabljami v roki in silne množice ljudstva so bili navzoči in so navdušeno pozdravljali kraljico in ji obljubili neomahljivo zvestobo.
Ko so sovražniki zmagovali in je bila Avstrija v vedno večji nevarnosti, šla je Marija Terezija zopet v Požun, da bi unemala k hrabrosti domorodne Ogre. V svoj grad je povabila vse velikaše kraljestva. Ko so bili zbrani, vstopi med nje v črni obleki. Na glavi je imela kraljevo krono, ob strani meč sv. Štefana. Zbranim vitezom začne z ganljivimi besedami opisovati ne-varnosti, ki prete Avstriji. Prepričevalno jim govori o svoji pravici in slednjič izroči svojo krono, svojo čast, svojo prostost, da, svoje življenje zvestobi hrabrih Ogrov. Svitle solze ji pri zadnjih besedah zaigrajo v očeh. Vitezi potegnejo meče iz nožnic in navdušeno zakličejo: »Radi umrjemo za svojo kraljico, Marijo Terezijo! Kri in življenje damo za njo!«
Pozneje je zopet šla cesarica v Požun. Vzela je s seboj tudi malega sinčka Jožefa, ki je bil po njeni smrti cesar. Ko ga zagledajo ogerski velikaši, bili so vsi navdušeni in so takoj sklenili  dejansko  pomagati   dobri  cesarici.
Velikaši so jeli nabirati vojakov. Vse je hotelo v boj. Oborožili se niso samo Ogri, ampak vsi narodi pod krono sv. Štefana, posebno Slovaki in Hrvatje. Kmalo je bilo zbranih 60.000 mož, ki so šli naravnost na Bavarsko
-*3 7 fr-
in popolnoma premagali Karola VII., ki se je dal oklicati za nemškega ce-sarja. Sedaj so se jeli oglašati tudi drugi zavezniki Avstrije ; zlasti Angleži so se pokazali vrle prijatelje in so poslali mnogo vojakov in denarjev. Po-sebno se je smilila angleškim gospem Marija Terezija in so zanjo nabrale voč milijonov goldinarjev. Samo pruski kralj Friderik II. ni odjenjal, dokler ni dobil Šlezije. Zato mu je Marija Terezija prepustila to deželo, da bi imela mir in bi toliko ložje skrbela za blagor drugih avstrijskih pokrajin.
Po pravici se imenuje Marija Terezija velika in mogočna cesarica, ki je v največji nevarnosti obvarovala Avstrijo, da je niso razkosali sovražniki, in je tudi 40 let prav srečno in dobro vladala avstrijske narode.