102
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
v
Čudo človeškega glasa.
v
človeški gflas jo eden nar vecih čadodel Stvarni-kovih. Naprava njegova je tako čadovita, da je vredna da jo premislaje vsakdo.
Od kod nek pride, da si v stana ^las od sebe dati? To dela naprava tvojemu ^erla. Majhen predor, ki v sapnik pelje, dela ^las, ko se zrak na^lo po njem požene. Sapnik je iz okroglih hrustancev, ki so s kožo med seboj zvezani. Na svojem predoru ima pokrovček, ki se odpre, da zraku, ki se ima iz te cevi pahniti, pot napravi. Odpira pa se bolj ali manj, kakor je treba, da se glasovi ali zvuki g;lasa spremene in pomnože; in ee zapre, kadar požiramo, da jed, ki čez-nj skoz poži-ravnik v želodec derči, v sapnik ne more. Skušnja uči, da človeški glas lahko dvanajst polnih g^Iasov ali zvokov daja. Po ti različnosti mora tudi sapnik v dvanajstero enacih delov razdeljen biti. In ker ste strani pre-cepljenega sapnika nek za deseti del pavca saksebi, se da iz tega zrajtati, da glas lahko razdeli polni zvuk v 8to druzih, in da je človek v stanu 2400 različnih glasov cd sebe dati, ki jih uho še razloči.
Al po ti, dasiravno čuJopolni napravi smo še malo pred živaljo. V tem še le se pokaže prednost človeka, da zrak lahko tako stiskamo in svoj glas tako vpodob-Ijamo, da s tem čerke in besede izreknjemo. K temu pomagajo neb6, zobje in ustnice.
Zanimivo je razne glasnice premišljevati, ki jih usta popolnoma priprosto izrekujejo. Ko se čerka a izreče, je zvuk ali glas ves drugačen, ko kadar se čerke e ali o, ali i, ali u itd. izrekvajo, če ravno pri vsih v enacem naglasa ostanemo. Uzrok te različnosti je ne-zapopadljiva skrivnost narave. Da se te razne čerke izrečejo, je treba ustno votlino razno vpodobiti. In k temu so naše usta pred usti vsih žival posebno napravljena. Celo nekteri ptiči, ki se nauče človeški glas posnemati, niso nikdar v stanu raznih glasnic popolnoma razločno izreči. Zato je njih posnemanje v tem obzira Bila nepopolno. Soglasnice izrekovati nam pomagajo trije telesni udje: ustnice, jezik in nebo. Pa tudi D08a je k temu močno treba. Ce se zatisne, ni moč nekterih čerk izreči ali saj ne razločno in razumljivo. Očiten dokaz čudovite naprave naših ust, po kteri smo v stanu besede izrekovati, je brez dvoma tudi to, da se človeški umetnosti še ni poneslo, človeški glas s kakošno strogo aii mašino do dobrega posnemati. Petje se posnema , toda brez vsega včlenovanja zvukov in brez vsega razločka raznih glasnic. V mnozih orglah je neka pisal, ki ji „človeški glas" pravijo. Al navadno daja le zvuke , ki se glasnicam ai ali ae bližajo. In vsa človeška umetnost ni v stanu ene same besede človeškega glasa ponoviti.
Je tedaj neprecenljivo dobro glas človeški. Kako žalostna bi bila človeška tovaršija na sveta, kako malo nreče bi vživalo človeško družtvo, ako bi ljudje daru ne Imeli,   si  svoje   misli   vzajemno   razodevati in  skrivnosti
svojega serca prijatlom zaapovati! Kako žalostna bi bila tvoja osoda, prijatel moj, ako bi med tacimi reveži bil, ki so nemi (^mutasti} rojeni!