Dušan N e č a k S l o v e n sk i iz o b r a ž e n c i v k o r e s p o n d e n c i d r . Fr it z a Va ljavca (1935-1944) Znano je, da je (bila) nemška zunanja politika intenzivno usmerjena na JV Evrope, kjer je videla eno od možnosti razširitve svojega gospodarskega, poli­ tičnega pa tudi etničnega prostora. To velja za obe najpomembnejši nemški državi v zgodovini - za Nemčijo in za Avstrijo. Nekajkrat so tako politiko uveljavljali s silo in zelo krvavo. Manj pa je raziskano, na Slovenskem pa domala ničesar, kako je tako politiko spremljala in podpirala nemška znanost. Slovenija sicer ni bila v središču pozornosti te politike, vendar tudi ne povsem na obrobju. Enako je bilo z zanimanjem nemške znanosti za naše etnično ozemlje. Posebej skrbno in natančno so se proučevanja JV Evrope, Balkana in z njima tudi slovenskega ozemlja, lotevali nacisti. V nacističnem času je nastalo oz. se je močno razvilo kar nekaj znanstvenih institucij, katerih temeljna naloga je bila vse­ stransko proučevanje JV Evrope. Med temi ima zagotovo najdaljšo znanstveno tra­ dicijo Südost Institut iz Münchna.1 Kadar govorimo o nemškem raziskovanju jugovzhoda Evrope ne moremo mimo tega inštituta, pa tudi ne mimo imena dr. Fritza Valjavca, saj sta oba dolgo dajala ton temu raziskovanju. Se danes pomenita delo Fritza Valjavca in stvaritve ter fondi Südost Instituta enega najpomembnejših virov za spoznavanje te problematike. Manj je znano pa je, da sta se oba ukvarjala tudi s slovensko problematiko. Dr. Valjavec je navezal stike v vrsto slovenskih izobražencev oz. izobraženci, ki so delovali v Sloveniji. Med zadnjimi so bili najpo­ gostejši tisti, ki so bili nemškega porekla oz. so jih prištevali med t.i. Volks- deutscherje. Z objavo njihovih znanstvenih prispevkov s področja zgodovine, jezi­ koslovja in etnografije (Volkskunde) je želel Slovence in slovenski prostor, na katerem je živela tudi več kot 20.000-glava nemška narodna manjšina, približati in predstaviti Nemčiji in Evropi. Obenem je na ta način zbiral informacije koristne tudi za nemške politične namene ter za boljše poznavanja okolja, v katerem so živeli "Volksdeutscherji", saj je bila njihovem položaju posvečena posebna skrb pri proučevanju jugovzhodne Evrope. Razvil je dokaj obsežno korespondenco z zgodovinarji, profesorji ljubljanske Univerze: prof. dr. Ljudmilom Hauptmannom, prof. dr. Balduinom Sario, prof. dr. Nikolo Radojčičem in prof. dr. Milkom Kosom; z jezikoslovci: dr. Jožo Glonarjem, prof. dr. Franom Ramovšem in prof. dr. Jakobom Kelemino in z etnologoma: prof. Franjem Bašem ter dr. Nikom Zupaničem. Z nekaterimi je korespondenca trajalo dolgo in je bila zelo obsežna npr. z dr. Ljudmilom Hauptmanom, dr. Balduinom Sario, prof. Franjom Bašom ali dr. Jožo Glonarjem, z drugimi pa le občasna in redka, npr.: z dr. Nikom Zupa­ ničem, dr. Franom Ramovšem ali dr. Jakobom Kelemino. Korespondenca je pre­ nehala ob koncu druge svetovne vojne. 1 Več o tem institutu glej: Dušan Nečak, Fritz Valjavec in Süd-Ost Institut v Miinchnu, Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 1998, Ferenčev zbornik, str. 79-89. ŽIVLJENJSKA POT D R FRTTZA VALJAVCA2 Življenska pot dr. Fritza Valjavca je bila zelo razgibana, pa tudi malo skriv­ nostna. Ni namreč povsem jasno odkod njegov slovensko zveneči priimek. Ustni viri, ki jih ni mogoče preveriti vedo povedati, da je priimek res slovenski in da izvira iz Trsta. Jasno pa je, da se je rodil 26. maja 1909 na Dunaju, očetu avstrijskemu državnemu uradniku in materi, ki je bila rodom iz banatskega Vršca/ Werschetz. Tu je hodil v osnovno in deloma v srednjo šolo, študije pa nadaljeval v Budimpešti. Tekoče je zato govoril madžarsko, čeprav se je v Budimpešti po­ polnoma integriral v nemško kolonijo. Prav voditelja madžarskega nemštva - Jakob Bleyer in Edmund Steinacker - sta zaznamovala njegovo nadaljnjo pot. Na nasvet Jakoba Bleyerja je odšel na študij zgodovine v München, kjer je doktoriral na temo iz življenja nemškega meščanstva JV Evrope v času prosvetljenstva. Študij je končal leta 1934, 1. oktobra 1935 pa je bil nameščen v Südost Institutu v Münchnu, ki je takrat obstojal že dobrih pet let. Vodstvo inštituta ga je zadolžilo z nalogo, da ustanovi inštitutsko revijo, ki je dobila ime Südostdeutsche Forschungen (SODF). Naloženo mu nalogo je Valjavec uresničil že v prvem letu svojega delovanja na inštitutu. Leta 1936 je izšla prva števila revije, v kateri je Valjavec objavil programski članek "Wege und Wandlungen deutscher Südostforschungen". Raziskovali naj bi zgodovino habsburških nasledstvenih držav in zgodovino nemštva v teh državah. Na ta način so se naši kraji znašli med pomembnimi objekti raziskovanja. Da bi omilil agresivnost nemške "kulturtregerske" ideologije in da bi še bolj odprl pot dialogu z znanstveniki JV Evrope je leta 1940 spremenil ime reviji, ki je postala Südost-Forschungen (SOF) do danes. Valjavec je do začetka vojne in v njej močno napredoval na svojem delovnem mestu. Leta 1937 je postal poslevodja inštituta, naslednje leto se je habilitiral na münchenski univerzi s temo "Der deutsche Kultureinfluss im nahen Südosten", leta 1940 je sprejel še dodatno zaposlitev profesorja za jugovzhodno evropsko zgodovino in domoznanstvo na Friedrich-Wilhelmovi univerzi v Berlinu, leta 1943 pa je postal namestnik direktorja inštituta. Ker je leta 1944 inštitutske prostore zadela zavezniška bomba ni mogoče po inštitutskih originalnih virih rekonstruirati njegove zgodovine v letih 1940-1944 in odgovoriti na vprašanje, koliko je nacizem v vojnem času in svojem vrhuncu vplival na delo inštituta in njegovo vodstvo. Nekateri raziskovalci trdijo, da ni bilo velikega vpliva.3 Vendar je ne glede na to mogoče reči, da je bil nacionalsocialistični čas inštitutu in njegovemu vodstvu, z Valjavcem vred, naklonjen. Njegovo delo je bilo za naciste koristno in potrebno, zato ga niso na noben način preprečevali, omejevali ali ovirali, zlasti v času vojne ne. Valjavec je že takrat, še bolj pa po vojni, veljal za eksperta za vprašanja JV Evrope, posebej za Jugoslavijo. O tem pričajo ohranjene, zelo raznovrstne ekspertize z jugoslovansko/slovensko tematiko, namenjene političnim oblastem, predvsem nemškemu zunanjemu ministrstvu.4 2 Podrobnejši življenjepis dr. Fritza Valjavca glej v članku pomenjenem v opombi 1 ter v: Karl August Fischer, Fritz Valjavec (1909-1960), Südost - Forschungen, München 1960 (19), str. 1-5. 3 Karl Nehring, Geschichte des Südost Instituts v: Südost. Institut München 1930-1990, Mathias Bemath zum siebzigsten Geburtstag, Oldenburg, München 1990. 4 Zadevna dejavnost Fritza Valjavca je bila zelo obsežna. V letih od 1953 do 1955 je v Političnem Po vojni je Südost Institut ponovno oživil prav dr. Fritz Valjavec. Na njegovo vztrajanje so zavezniške oblasti leta 1951 ponovno dovolile delovanje inštituta pod imenom Studiengruppe Südost, kar v prostorih njegovega stanovanja. Valjavec je sicer ostal namestnik vodje inštituta, vendar je že leta 1955 postal njegov direktor, kar je ostal vse do nenadne smrti leta 1960. KORESPONDENCA5 Prvi stiki Fritza Valjavca s slovenskimi izobraženci segajo že v čas pred njegovo namestitvijo na Südost Institutu, torej še v čas, ko ni bil zadolžen za oblikovanje inštitutske znanstvene revije. Kažejo pa, da se je že pred uradno zadolžitvijo, dovolj intenzivno ukvarjal tudi s slovensko problematiko. Primer za to je dopisovanje s prof. dr. Franom Ramovšem. Prof. dr. Fran RAMOVŠ6 Že kmalu po končanem študiju, konec leta 1934 ali v prvih dneh leta 1935 je takratnemu rektorju Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani prof. dr. Franu Ramovšu poslal rokopisno razpravo o korespondenci Jerneja Kopitarja z željo, da bi mu jo v Ljubljani7 tiskali. Ramovš mu je odgovoril z zelo vljudnim, na roko arhivu nemškega zunanjega ministrstva (PAAA) v Bonnu najti celo vrsto obsežnih in natančnih ekpertiz z jugoslovansko tematiko - od strokovnih do "obveščevalnih" poročil. "Obveščevalna" je skoraj izključno pripravljala Valjavčeva 'Studiengruppe Südost". Izdelal je npr. ekspertizi z naslovoma: 'D as Problem Bosnien-Herzegowina" (23 gosto tipkanih strani, 1953); "Was ist Titoismus?' (15 strani, 1953); oceno knjige Harryja Hodginsona: "West nad East of Tito", London 1952 (1953); "Die Albaner im jugoslawischen Staatsgebiet (Kosovo und Metohija - Stand November 1953); leta 1954 je med drugim podpisal "obveščevalno" ekspertizo z naslovom - "Jugoslawische Agentenbewerbung unter Slowenen Österreichs", pa tudi ekspertizo - "Die Moslems Bosniens und der Herzegowina - gestern und heute" (21 strani, poslano tudi nemški ambasadi v Beograd). V istem arhivu pa so ohranjena tudi obširna in natančna (preko 10 tipkanih strani) besedila z njegovim podpisom, o dejavnosti jugoslovanske, posebej srbske in hrvaške emigracije v ZRN. Slovenska emigracija pa je omenjena v poročilu: "Serbische und slowenische Emigration gegen kroatisch-albanische Zusammenarbeit" (14. 1. 1955), v katerem povzema nek članek iz emigrantskega lista Klic Triglava (4. 10. 1954). Leta 1955 najdemo izpod njegovega peresa tudi nekaj deset strani obsežno študijo o srbski pravoslavni cerkvi: 'D ie serbische orthodoxe Kirche in heutiger Zeit" (64 strani) in kratek zapis "Vereinigung der Kämpfer der Ehemaligen Kgl. jugoslawischen Armee’ zum Minderheitenproblem in einem befreiten Jugoslawien' (4 strani). Valjavec je bil v tem času vodja "Studiengruppe Südost", s sedežem v Münchenu. Najprej na Kai­ ser - Ludwigplatz, l/II, kjer je Valjavec stanoval, kasneje pa na Ludwigsstrasse 14, Rückgebäude I. 5 Korespondenco dr. Fritza Valjavca hrani dokumentacija "Südost Instituta" v Münchnu, brez po­ sebne signature. Kopije citiranih pisem hrani avtor. Pri citiranju bom zato uporabljal termin "Korespondenca Fritza Valjavca/KFV, pismo...', hrani avtor. 6 Prof. dr. Fran Ramovš (1890-1952) sodi med najuglednejše slovenske jezikoslovce/slaviste/slo­ veniste. Jezikoslovje je študiral na Dunaju. Leta 1918 bil tajnik vseučiliške komisije za ustanovitev ljubljanske univerze, leta 1919 bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika, predaval historično slovnico slovenskega jezika, splošno fonetiko, karakteristiko praslovanščine in dve leti še primerjalno inodevropsko slovenico. Bil dekan FF (1926/27), rektor UL (1934), med ustanovitelji SAZU in njen glavni tajnik ter predsednik (1950). SBL, str. 22-24. 7 Ramovš je pismu zapisal, da "unsere Gesellschaft /naše društvo" žal ne more tiskati dela. Morda je pisanem, pismom, v izbrani nemščini, 8. januarja 1935.® Zaradi finančnih razlogov je natis njegove razprave odklonil oz. njen natis preložil za nedoločen čas, obenem pa mu je predlagal, nas si išče drugega založnika (Deutsche Akademie - ustanova ljubljanskega nemštva), pri katerem ga bodo podprli. Ne glede na zavrnitev, se je Valjavec kaj kmalu spet oglasil uglednemu univer­ zitetnemu profesorju. Konec februarja 1936 mu je poslal knjigo raziskovalke slo­ venskega, posebej štajerskega nemštva Doris Kraft: "Untersteirische Drauland", ki jo je izdal njegov inštitut. Ob tej priložnosti je predlagal tudi izmenjavo publikacij in se še posebej zanimal ali bi lahko na ta način dobil delo Franceta Kidriča iz leta 1935 o Primičevi korespondenci.9 Ramovš je na pismo odgovoril v opisani maniri takoj, že 4. marca. Navdušeno je pisal o knjigi, ki da je "dragoceno darilo, s katerim ste mi napravilo veliko veselje... Ze včeraj sem z velikim zanimanjem prebral skoraj celo knjigo in sem zelo vesel nad opravljanim delom avtorja"10 Avtorja(ice), ki ga(jo) sicer ni poznal je zelo pohvalil in ga pozval naj nadaljuje z delom. Obenem pa je tudi pristal na izmenjavo publikacij. Ohranjena korespondenca med Ramovšem in Valjavcem se konča z Valjav- čevima odgovoroma na Ramovševo pismo, ki nosita datum 10. marec 1936 in 17. april 1936.11V prvem, nekaj vrstičnem dpkopisnem pismu Valjavec izraža veselje, da je knjiga Doris Kraft Ramovšu všeč in mu obenem sporoča, da v Münchnu izdajajo letopis "Südostdeutsche Forschungen", ki se znanstveno ukvarja s slovenstvom. Zagotavljal mu je, da bodo izredno veseli, če bo tudi on prispeval v revijo kakšno razpravo iz svojega delovnega področja npr. "o nemških vplivih na slovenski dialekt ali kaj podobnega".12 Iz bibliografije Südost Instituta je razvidno, da prof. Ramovš ni napisal nobene razprave za Valjavčevo revijo. Z drugim pismom pa je Valjavec samo potrdil dospelost pisnega pristanka na izmenjavo publikacij in ponovno povabil k sodelovanju. Pač pa je očitno kot posledica Ramovševega dopisovanja z Valjavcem ljubljansko Znanstveno društvo, s sedežem v Narodnem domu, pristalo na izme­ njavo publikacij. V pismu z dne 5. marca 1936, naslovljenem na "Institut zur Er­ forschung des deutschen Volkstums im Süden in Südosten, München, Neu­ hauserstrasse 51/11. Aufg." sta tajnik Znanstvenega društva Fran Ramovš in njegov predsednik Rajko Nahtigal, sporočila, da radi sprejmejo izmenjavo publikacij. Sku­ paj s pismom sta poslala že tudi izvode društvenih Razprav od I.-X. in Korespon­ denco I. ter pismo zaključila z besedami: "Ker nam je iz zasebnega sporočila g. dr. Fritza Valjavca že znano, da se z izmenjavo strinjate, si Vam istočasno dovoljujemo poslati naše publikacije s prošnjo, če bi nam hoteli tudi Vi poslati vaše."13 imel v mislih Znanstveno društvo za humanistične vede. Bil je namreč med njegovimi ustanovitelji (1921) in njegov prvi tajnik. ES, zv. 10, Ljubljana 1996, str. 78. ® KFV, pismo Ramovša Valjavcu, 8. 1. 1935, hrani avtor. 9 Ibid., pismo Valjavca Ramovšu, 26. 2. 1936, hrani avtor. 10 Ibid. 11 Ibid., pismi Valjavca Ramovšu, 10. 3. 1936 in 17. 4. 1936, hrani avtor. 12 Ibid. 13 Ibid., pismo z dne 5. 3. 1936, hrani avtor. Prof. dr. Ljudmil HAUPTMANN14 Med najzgodnejšimi in najbolj obsežnimi korespondencami je korespondenca Fritza Valjavca s prof. dr. Ljudmilom Hauptmannom od oktobra leta 1935 do septembra 1944. Hauptmannn v tem času sicer ni bil več profesor ljubljanske Univerze, se je pa korespondenca nemalokrat dotikala vprašanj slovenske zgo­ dovine ter je nastajala tudi v času njegovega bivanja v Bohinju. Zadnjega dne oktobra 1935 se je dr. Valjavec z vljudnim pismom obrnil tudi na prof. Hauptmanna s prošnjo naj sodeluje pri novoustanovljeni reviji Süd­ ostdeutsche Forschungen. Pismo je bilo najbrž nekakšna okrožnica vsem poten­ cialnim sodelavcem. V njej Valjavec, očitno zaradi negativne konotacije, ki jo je imel nacistični režim pri večini izobražencev v JV Evropi, posebej poudarja, da: "...ni treba imeti pomislekov za sodelovanje, ker delujemo na osnovi sodelovanja med narodi in je, na primer, med našimi sodelavci cela vrsta srbskih, romunskih in madžarskih raziskovalcev."15 Hauptmann je na povabilo razmeroma hitro odgo­ voril. Že iz kratkega pisma z dne 11. novembra 1935 je razvidno, da se ni takoj odločil za sodelovanje, temveč se je želel pred dokončno odločitvijo poučiti, kakšni članki bi naj prišli v poštev, iz katerega področja in v kakšni obliki: "znanstveni ali ohlapni eseji".16 Odgovor Fritza Valjavca je nekakšen povzetek uredniškega programa in namena, ki so ga z revijo imeli na Südost Institutu v Münchnu. Za sodelovanje prof. Hauptmanna je bil dr. Valjavec očitno zelo zainteresiran. Od­ govoril mu je izčrpno in takoj. Že 14. novembra mu je sporočil, da pridejo v poštev le strogo znanstveni članki z znanstvenim aparatom, ki se po temah dotikajo zgodovine in njej bližnjih ved, literarne zgodovine, jezikoslovja, zemljepisa, antro­ pološke geografije, etnografije (Volkskunde) in sociologije. Posebej je poudaril, da ni nujno, da se članki neposredno dotikajo odnosov med južnoslovanskimi narodi in nemštvom - je pa seveda zaželeno, da je to posredno prisotno. Kot primer pravega članka je navedel Hauptmannove razprave o zemljiško-lastniških raz­ merjih v srednjeveški zgodovini Slovenije. Zagotovil mu je, da bodo upoštevali vse njegove želje. Zavedajoč se kar nekoliko preširoko odprtih vrat za sodelovanje v reviji je Valjavec pismo zaključil s pripombo, da imajo v Münchnu seveda dovolj težav z urejanjem revije, "saj je tu načrtno in metodološko poglobljeno raz­ iskovanje jugovzhoda šele v nastajanju. Preteči bodo morala leta, da bomo našli pravo obliko in odgovarjajočo vsebino revije. Prav zato smo vsake možnosti za sodelovanje med narodi toliko bolj veseli", je zaključil dr. Valjavec.17 Zanimivo je, da prof. Hauptmann na Valjavčevo pismo to pot ni odgovoril, 14 15 16 17 Prof. dr. Ljudmil Hauptmann (1884-1968) je bil v letih 1920-1926 redni profesor obče sred­ njeveške zgodovine in starejše slovenske zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, od leta 1926 do upokojitve 1947 pa obče zgodovine srednjega veka v Zagrebu. V šolskem letu 1924/25 dekan FF v Ljubljani. Bil je redni ali dopisni član JAZU, SAZU in SANU. Ukvarjal se je s temeljnimi vprašanji razvoja slovenskega srednjega veka, Karantanijo, razvojem političnih teri­ torijev in vprašanjem kmečkega stanu. ES, zv. 4, Ljubljana 1990, str. 9 in Oddelek za zgodovino 1920-2000 ob osemdesetletnici, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 2000, str. 31. KFV, pismo Valjavca Hauptmannu, 31. 10. 1935, hrani avtor. Ibid., pismo Hauptmanna Valjavcu, 11. 11. 1935, hrani avtor. Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 14. 11. 1935, hrani avtor. čeprav je bila ponudba za sodelovanje v njem zelo širokogrudno zapisana. Va­ ljavec se je zato po skoraj trimesečnem čakanju na odgovor odločil, da mu še enkrat piše, kot povod za pismo pa je izrabil izid knjige Doris Kraft "Unter- steirische Drauland". Poslal mu je knjigo, ga v pismu vljudno opomnil, da na pismo z dne 11. 11. 1935 še ni dobil odgovora in ga ponovno prosil za sode­ lovanje.18 To pot je bil odgovor takojšen (5. 2. 1936), vendar tudi sedaj ne pritr­ dilen. Hauptmann se je zahvalil za pojasnila v zadnjem pismu, vendar obenem zaprosil za izvod Valjavčeve revije češ, da "bo na ta način najhitreje poučen o vaših znanstvenih potrebah."19 Bil pa je poleg Glonarja tudi edini od naprošen znan­ stvenikov za sodelovanje, ki je v zaključku kratkega pisanja, zelo pragmatično vprašal: "Prav tako bi Vam bil hvaležen za sporočilo o številu separatov in višini honorarja."20 Valjavec je rabil teden dni za nekaj vrstic odgovora, v katerem mu je v nekaj tednih obljubil poslati prvi zveze Südostdeutsche Forschungen in mu sporočil, da honorar znaša 4 RM na tiskano stran, sepatarov pa običajno avtor dobi 20, na željo tudi več.21 Po začetnih opotekajočih korakih je odslej korespondenca stekla bolj redno. Dne 17. februarja 1936 je Hauptmann odgovoril Valjavcu in že v prvih stavkih previdno pristal na sodelovanje. Zapisal je: "Dovolil si bom, da Vam bom ob priložnosti dal kakšen članek na razpolago."22 Naj pa že na tem mestu opozorim, da Hauptman do leta 1956 ni v Valjavčevi reviji objavil nobenega članka. Mnogo previdneje in bolj zadržano kot Fran Ramovš pa se je le z nekaj besedami in med vrsticami tudi kritično, dotaknil poslane mu knjige Doris Kraft. Zapisal je le, da ga je knjiga zelo zanimala, še posebej zaradi njenih izvajanj o narodnem vprašanju. Rajši je to priložnost izkoristil, da je opozoril na svoj članek o Slovencih in slovenskih po­ krajinah, ki ga je objavil v Stanojevičevi Narodni enciklopediji (IV/210-232,185-187) in v katerem govori ravno o narodnem vprašanju v slovenski zgodovini. Obžaloval je, da je njegov članek ostal neopažen (očitno tudi v delu D. Kraft) in Valjavcu ponudil "errata", za napake, ki so se vrinile v izdajo v latinici.23 Valjavec je bil takoj pokazal zanimanje za omenjeni članek o slovenski zgodovini, ki ga je Hauptmann objavil v Stanojevičevi Narodni enciklopediji. Tako rekoč z obratno pošto, 20. 2. 1936, je najprej z veseljem sprejel pripravljenost Ljudmila Hauptmana za sodelovanje in mu s spoštljivimi besedami, hitel zagotavljati, da bodo objavili tudi njegove obširnejše članke, nato pa izrazil pripravljenost objaviti nemško verzijo tega članka v Süddeutsche Forschungen. Zaznal je kritično ost v Hauptmanovem zadnjem pismu in mu zagotavljal, da bi na ta način zagotovo mogli začeti zaželeno razpravo o narodnem vprašanju v slovenski zgodovini.24 Izid prvega zvezka Süddeutsche Forschungen se je zavlekel v junij 1936. Zato je mogel Valjavec šele v pismu z dne 30. maja 1936 sporočiti Hauptmannu v Zagreb, 18 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 1. 2. 1936, hrani avtor. 19 Ibid., pismo Hauptmanna Valjavcu, 5. 2. 1936, hrani avtor. 20 Ibid. 21 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 12. 2. 1936, hrani avtor. 22 Ibid., pismo Hauptmanna Valjavcu, 17. 2. 1936, hrani avtor. 23 Ibid. 24 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 20. 2. 1936, hrani avtor. da bo v nekaj dneh prejel prvi zvezek, obenem pa ga je prosil naj bi za drugi zvezek pripravil kakšne članek. Za rok oddaje rokopisa je predlagal september 1936. Do sodelovanja s Hauptmannom mu je bilo očitno zelo veliko, saj ga je v istem pismu prosil še za recenzijo kritične izdaje "Conversio Baogarriorum et Carantanorum", ki jo je Milko Kos izdal leta 1936.25 Hauptmann mu je odgovoril konec julija iz Bohinja. Zahvalil se je za poslane publikacije, zavrnil objavo recenzije dela Milka Kosa, ker jo je objavil že v Istorijskem časopisu, v objavo pa ponudil članek o "Nemško-slovenskem sožitju v zgodnjem srednjem veku." Zago­ tovil je, da bi članek lahko napisal do Božiča.26 Na odgovor je čakal le tri dni. Valjavec mu je v pismu z dne 27. julija odgovoril: "... Članek o "Nemško-sloven­ skem sožitju v zgodnjem srednjem veku" bi bil seveda zelo dobrodošel. Tudi ob Božiču bi prišel brez nadaljnjega še pravočasno."27 Toda v začetku januarja 1937 Valjavec še ni imel Hauptmannovega članka. Takoj po Novem letu mu je zato pisal in ga spraševal ali lahko računa na njegov članek za drugi zveze Südostdeutsche - Forschungen. Pripravljen je bil počakati tudi do 1. februarja. Vljudno je omenil tudi poslani prvi zvezek in ga prosil za komentar o njem.28 Hauptmann mu je odgovoril še isti mesec. Kot razlog zakaj ni poslal članka je navedel objavo članka "Balkan in Donava" drugod. Članek je, po njegov mnenju, zelo srednjeevropsko orientiran, vendar kljub temu poudarja nekatere težave, ki obremenjujejo odnos med Nemci in Podonavci. Zdelo se mu je nekorektno, da bi istočasno objavil dva članka, ki bi se ju moglo ocenjevati tudi tako, kot da hoče avtor sedeti na dveh stolih. Pismu je priložil dva krajša ge- neološka članka.29 V odgovoru Valjavec teh dveh člankov sploh ni omenil. Obžaloval je le, da se Hauptmann ni odločil objaviti članka v njegovi reviji, saj naj bi ta imela le znanstvene in nikakršnih propagandističnih namenov. Se enkrat ga je povabil naj sodeluje v drugem zvezku revije s člankom kakršne koli vsebine, le da ima čisto znanstveni značaj.30 Druga številka revije naj bi izšla spomladi in Haupt­ mann bi imel dovolj časa za pripravo članka. Toda korespondenca med obema je bila prekinjena za več kot leto dni. Valjavec se je Hauptmanu oglasil spet v začetku julija 1938, v mnogo bolj zaostrenih političnih razmerah. Spomnil ga je, da sta se spomladi 1937 dogovarjala za članek za Süddeutsche Forschungen in zapisal, da bi zelo obžaloval, če se sodelovanje ne bi uresničilo. Očitno pa se je dobro zavedal, da za Hauptmannovo zadržanostjo stojijo tudi ideološko-politični razlogi. Zato se mu je zdelo potrebno posebej poudariti: "...Meni gre izključno za sode­ lovanje na znanstvenem področju, ki bi ga morali, vsem težavam navkljub, ohra­ njati."31 Prof. Hauptmann je Valjavca tudi to pot zavrnil. Vljudno a odločno, mu je z obrabljeno frazo, da ima preveč drugih obveznosti, na dopisnici z Bohinjskega jezera, 20. julija zapisal, da ne more ustreči njegovim željam.32 25 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 30. 5. 1936, hrani avtor. 26 Ibid., pismo Hauptmanna Valjavcu, 24. 7. 1936, hrani avtor. 27 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 27. 7. 1936, hrani avtor. 28 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 2. 1. 1937, hrani avtor. 29 Ibid., pismo Hauptmanna Valjavcu, 13. 1. 1937. 30 Ibid., prismo Valjavca Hauptmannu, 22. 1. 1937, hrani avtor. 31 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 8. 7. 1938, hrani avtor. 32 Ibid, pismo Hauptmann Valjavcu, 20. 7. 1938, hrani avtor. Ohranjena korespondenca priča, da je izmenjava pisem prenehala za skoraj pet let. Šele z začetku aprila 1943 se je Valjavec spet oglasil Hauptmannu. Nič več ga ni prosil za članek, čeprav si je dobro zapomnil hladno zavrnitev iz julija 1938. Ta čas je namreč pripravljal izdajo priročnika o jugovzhodni Evropi, ki naj bi bil obsežen kot enciklopedija. Iskal je avtorja za članek o srednjeveški hrvaški zgodovini. "...Ker vem, da Vi tega članka zaradi prezasedenosti, zagotovo ne morete prevzeti, si Vam to ne upam predlagati. Bil pa bi Vam zelo hvaležen če bi mi lahko predlagali sposobnega sodelavca..."33 Ta ponudba je bila za prof. Hauptmanna bolj privlačna. Odgovora na Valjav- čevo pismo sicer ni med ohranjeno korespondenco, je pa ohranjen odgovor nanj, ki nosi datum 3. maj 1943.34 V njem izraža Valjavec izredno veselje, da se je prof. Hauptman po nekajkratni zavrnitvi sodelovanja vendarle odločil sodelovati s člankom za Südosteuropa-Handbuch o srednjeveški zgodovini Hrvaške.35 Določil mu je obseg 10-15 tipkanih strani, ponudil honorar v višini 20 RM na tiskano strani in predvidel rok oddaje za 1. september 1943.36 Priprava tega članka je pomenila začetek živahnejše izmenjave mnenj o raz­ ličnih strokovnih vprašanjih, izmenjave literature, tesnejše sodelovanje npr. pri nabavi literatur, pritegnitev k sodelovanju tudi nekaterih drugih sodelavcev na Hrvaškem (npr. dr. Jaroslava Šidaka in dr. Ferda Hauptmanna) in celo osebno srečanje med obema korespondentoma. Že v pismu z dne 22. maja 1943 je Hauptmann prosil Valjavca za nabavo stro­ kovne literature, ki je iz Zagreba nikakor ni mogel dobiti, potrdil rok 1. september, vendar ga opozoril, da se ga zaradi zdravstvenih razlogov (predvidena operacija v Gradcu, kjer je bil zdravnik njegov sin Erik) morda ne bo mogel povsem natančno držati. Navrgel pa je še nekaj vprašanj v zvezi s člankom: ali naj obdela tudi novoveško zgodovino Hrvaške, geografske danosti dežele itd.?37 Valjavec se je v odgovoru na to pismo, ki ga je poslal že iz Berlina, zelo razpisal. Na skoraj dveh tipkanih straneh je Hauptmannu pojasnjeval uredniški koncept, ga informiral, da bo novoveško zgodovino obdelal dr. Antoljak, srbsko pa dr. Reis- vvitz. Prosil ga je naj pa se vendarle dotakne zgodovine Bosne in Hercegovine. Na koncu pa kot običajno zapisal: "Ali boste imeli ob priložnosti tudi kaj za našo revijo?"38 Hauptmann z izborom avtorja za hrvaško novoveško zgodovino ni bil zado­ voljen. Na dopisnici poslani iz Zagreba je Valjavca opozoril, da bi bil dosti boljši avtor dr. Jaroslav Šidak, obenem pa na nek način prevzel iniciativo glede sode­ lovanja. Valjavca je namreč vprašal ali bi bil pripravljen tiskati njegovo delo o ko­ roških Kosezih, ki naj bi bilo nekakšen odgovor podobnemu delu Ernsta Klebela.39 33 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 5. 4. 1943, hrani avtor. 34 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 3. 5. 1943, hrani avtor. 35 Ibid. 36 Ibid. 37 Ibid., pismo Hauptmanna Valjavcu, 22. 5. 1943, hrani avtor. 38 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 8. 6. 1943, hrani avtor. 39 Gre za delo tudi siceršnjega sodelavca SOF: Ernst Hebel, Von den Edlingen in Kärnten, Klagenfurt 1942. Valjavec je takoj pristal na tisk dela in sicer v njihovi seriji monografij,40 še posebej zato, ker je bil tudi sam mnenja, da delo Klebela ni najboljše. Prav tako je pristal na kritiko Hauptmanna glede izbora avtorja za novoveško zgodovino Hrvaške in mu v pismu zaupno obljubil, da bo pri ponatisu priročnika izbral Sidaka. So­ delovanje je želel še razširiti in je zato spraševal Hauptmanna ali pozna sodelavca, ki bi sodeloval pri izdajanju letnih bibliografij znanstvenih tekstov s področja "kul­ turoloških znanosti" za Hrvaško. Take bibliografije je namreč že imel za Slovaško, Romunijo, Madžarsko in Srbijo. Ponudil mu je, da bi bil on sam nosilec in nadzornik tega projekta ter pismo zaključil s informacijo, da bo v naslednjih mesecih prišel na Hrvaško, kjer bi se lahko srečala in se osebno pogovorila o vseh teh vprašanjih.41 V začetku avgusta mu je poslal še dve kratki pisemci. V prvem ga je spraševal ali je pripravljen za Südost-Forschungen v letu 1944 napisati članek o razvoju hrvaškega zgodovinopisja, v drugem pa mu je sporočil, da bo sredi septembra za nekaj dni prišel v Zagreb.42 Hauptmananov odgovor se je križal z zadnjima pismoma Valjavca. Zahvalil se je za pripravljenost tiskati njegovo delo o Kosezih, sporočil, da bo članek o hrvaški zgodovinopisju literaturi napisal Jaroslav Sidak (pripisal je njegov naslov) ter da bo on skrbel tudi za izmenjavo znanstvenih del, obenem pa se vljudno razveselil oseb­ nega srečanja.43 Tega je Valjavec še enkrat napovedal za prvo polovico septembra, Hauptmannu zagotovil, da se je z isto pošto obrnil na dr. Sidaka in ga spet vprašal ali bo napisal kaj za njegovo revijo.44 Nekaj dni kasneje pa ga je še zaprosil, če bi lahko za Sudost-Forschungen dvakrat na leto sporočal t.i. znanstvene informacije: o habilitacijah, novih profesorjih, smrtnih primeri na univerzi...45 Hauptmann na ta izziv sploh ni odgovoril. Vsaj ohranjenega pisma o tem ni v korespondenci. Pač pa se je oglasil konec oktobra s pismom in člankom za priročnik o jugovzhodni Evropi.46 Obseg je nekoliko presegel, vendar je Valjavec to brez problema sprejel in mu obenem sporočil, da ga veseli, da dela na besedilu o Kosezih ter ga spraševal, kdaj lahko nanj računa.47 Od konca leta 1943 in do konca maja 1944 so ohranjena le štiri Haupt- mannova pisma, ki govorijo pretežno o tehničnih vprašanjih izdaje priročnika - o opombah, korekturah in podobnem.48 Iz pisma Fritza Valjavca z dne 24. maja 1944 je mogoče razbrati, da sta se v tem času, torej konec leta 1943 ali v prvi polovici leta 1944, korespondenta tudi osebno srečala in se najbrž tudi zasebno zbližala. Valjavec v pismu namreč pozdravlja Hauptmannovo soprogo, to pismo in vsa naslednja pa se tudi ne končujejo več z vljudnostnimi frazami, temveč le še z 'Vaš".49 Očitno sta si bila toliko blizu, da je 40 Gre za serijo: Südosteuropäische Arbeiten. 41 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 30. 6. 1943, hrani avtor. 42 Ibid., pismi Valjavca Hauptmannu, 4. in 6. 8. 1943, hrani avtor. 43 Ibid., pismo Hauptmanna Valjavcu, 3. 8. 1943, hrani avtor. 44 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 17. 8. 1943, hrani avtor. 45 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 25. 8. 1943, hrani avtor. 46 Ibid., pismo Hauptmana Valjavcu, 27. 10. 1943, hrani avtor. 47 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 18. 11. 1943, hrani avtor. 48 Ibid., pisma Hauptmanna Valjavcu, 28. 11 1943, 20. 4.; 16. 5. in 20. 5. 1944, hrani avtor. 49 Ibid., pismo Valjavca Hauptmannu, 24. 5. 1944, hrani avtor. Hauptmann Valjavcu izrazil tudi sočustvovanje ob bombardiranju stavbe Südost Instituta v Münchnu aprila 1944, ta pa mu je vestno pošiljal vse novo izšle knjige.50 Pisma so postajala nekoliko bolj osebna z omembami doma, soproge, osebnih vojnih izkušenj ter problemov z nakazilom honorarja. V juliju 1944 pa je Valjavec sprejel v tisk neko delo Ljudmilovega sina Ferda Hauptmana. Zadnje nekaj rokopisnih vrstic dolgo pismo je Hauptmannovo, zadeva korekture rokopisa in je datirano 25. septembra 1944.51 Sodelovanje prof. Ljudmila Hauptmanna je bilo torej od previdno odmerjenega do zmerno naklonjenega. Do objavljanja v Südostdeutsche ali Südost - For­ schungen je bil na začetku dokaj nezaupljiv, v novih vojnih, okupacijskih, oko­ liščinah pa je svoje stališče nekoliko omilil. Iz dosegljive bibliografije publikacij Südost Instituta v Münchnu52 ni razvidno, da bi Ljudmil Hauptmann v tem času kar koli objavil v inštitutskih publikacijah. Enako velja za Ferda Hauptmanna in Jaroslava Sidaka. Prof. dr. Milko KOS53 Prof. Milko Kos sodi med tiste slovenske izobražence,s katerimi je Fritz Valjavec želel navezati stike še razmeroma zgodaj. Izrabil je izid 1. letnika Südostdeutsche- Forschungen in mu ga s spremnim dopisom 14. januarja 1937 poslal v Ljubljano, skupaj vprašanjem ali bi bil pripravljen sodelovati v reviji, saj bi bilo njegovo sodelovanje neprecenljivo.54 Kosov odgovor je bil ljubeznivo vljuden. Potrdil je sprejem letnika, se zahvalil za povabilo k sodelovanju in zatrdil, da mu bo, če bo mogel sodelovati, tako sodelovanje v veliko čast. Valjavca je še opozoril, da njegov inštitut zagotovo ima njegove zadnje večje delo o "Conversii", nekatere druge separate pa je priložil pismu.55 Odgovor je prejel v začetku februarja, skupaj z dvema starejšima publikacijama Südost Instituta, za katere pa je presodil, da bi naslovnika še vedno lahko zanimale. Obenem ga je Valjavec zaprosil, da mu pošlje 50 Ibid., pismo, Valjavca Hauptmannu, 3. 6. 1944, hrani avtor, zadnja je v korespondeci omenjena knjiga nekega Franza. Skoraj zagotovo gre za knjigo Georga Franza: Erzherzog Franz Ferdinand und die Pläne zur Reform der Habsburger Monarhie, ki je izšla v inštitutovi seriji Südeuropäische Arbeiten, leta 1943. 51 Ibid., pisma Hauptmanna Valjavcu, 10. 7., 25. 8. in 25. 9. 1944 in Valjavca Hauptmannu, 19. 7. 1944. V bibliografijah Südost Instituta v Münchnu, nisem mogel odkriti za katero delo F. Hauptmanna gre, saj je prva dela objavil tu šele leta 1956. Morda nikoli ni izšlo. 52 SUdost-Forschungen, Register zu Band 1-50, ur. Edgar Hösch in Karl Nehring, R Oldenburg Verlag, M ünchen 1993; Südost. Institut M ünchen 1930-1990, Mathias Bemath zum siebzigsten Geburtstag, R O ldenburg Verlag, M ünchen, 1990. 53 Prof. dr. Milko Kos (1892-1972) je bi v času dopisovanja red prof. obče zgodovine srednjega veka in pomožnih zgodovinskih ved (1935-1965) na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tu je bil v letih 1935-36 dekan in prodekan, v letih 1941-45 je bil rektor, leta 1941 in v letih 1945-48 pa prorektor ljubljanske univerze. Bil je redni član SAZU in dopisni član JAZU, SANU in Poljske akademije. Glavni poudarki njegovega znanstvenega dela so bili slovenska srednjevaša zgodovina, še posebej viri zanjo in zgodovina kolonizacije ter gospodarska agrarna zgodovina. ES, zv. 5, str. 311, Ljubljana 1991 in Oddelek za zgodovino 1920-2000, ob osemdesetletnici, Oddelek za zgo­ dovino, Ljubljana 2000, str. 36. 54 Ibid., pismo Valjavca Kosu, 14. 1. 1937, hrani avtor. 55 Ibid., pismo Kosa Valjavcu, 29. 1. 1937, hrani avtor še separat razprave o istrski meji, ki da se dotika tudi vprašanj, ki jih sam proučuje. Kot skoraj vsako podobno pismo je tudi to zaključil s pozivam, da bo z veseljem objavil vsaj znanstven članek, ki ga bo prof. Kos namenil objaviti v njegovi reviji.56 Njuno ohranjeno korespondenco je Kos zaključil z dopisnico, v kateri je Valjavcu z obžalovanjem sporočil, da nima nobenega separata o istrski meji več na voljo. Zahvalil se mu je za poslani publikaciji in od 15. februarja 1937 ni bilo več do­ pisovanja.57 Prof. dr. Nikola Radojčič58 Prvo pismo v korespondenci ni samo zelo zgodnje, iz maja leta 1935, ampak ga je napisal prof. Radojčič in ne, kot običajno dr. Valjavec. Z dopisnico se je Radojčič zahvalil Valjavcu, kot sodelavcu "Der Deutschen Akademie" za poslano revijo Mitteilungen der deutschen Akademie I, v kateri je objavil članek "Ranke und der Südosten". Opozoril ga je, da je o Rankeju pisal tudi sam in mu citiral Letopis Matice Srbske.59 Vendar je to pismo ostalo osamljeno in brez odgovora. Sele julija 1936 se začne korespondenca vezana na sodelovanje v inštitutskih publikacijah. Sredi julija je Valjavec, tako kot še mnogim drugim izobražencem na jugo­ vzhodni Evropi, Radojčiču poslal prvi zvezek Südostdeutsche Forschungen in ga prosil za sodelovanje.60 Pismo je Radojčič dobil, revije pa ne. To je Valjavcu spo­ ročil z dopisnico 25. julija ter ga obenem, očitno ne v zvezi z Valjavčevim pismom, pač pa zato, ker je vedel, da Valjavec pripravlja izdajo te korespondence, še opo­ zoril, da je del korespondence med Rumyjem in Kopitarjem, izdal že Aleksa Ivic.61 Glede na tako rekoč takojšen odgovor je bilo dr. Valjavcu veliko do sodelovanja prof. Radojčiča. Iz odgovora 27. julija izhaja, da v prvi vrsti zato, ker Valjavec ni vedel za Ivičevo izdajo omenjene korespondence, knjigo, v kateri pa je nameraval izdati celotno konrespondenco, pa je že zaključil in jo je v nekaj tednih želel oddati v tisk. Prosil je Radojčiča naj mu sporoči, v kateri publikaciji je Ivic izdal ta del 56 Ibid., pismo Valjavca Kosu, 10. 2. 1937, hrani avtor. 57 Ibid., pismo Kosa Valjavcu, 15. 2. 1937, hrani avtor. 58 Prof. dr. Nikola Radojčič (1882-1964) si je v Ljubljani, kot eden prvih profesorjev zgodovine pridobil katedro za nacionalno zgodovino. Leta 1920 je postal izredni, leta 1922 pa redni profesor srbske in hrvaške zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V Beograd je odšel leta 1941, kjer je delal v okviru SANU, katere član je bil. Bil je specialist za državni in pravni razvoj Srbije v srednjem veku in za srednjeveške vire za srbsko zgodovino - ES zv. 10, str. 61, Ljubljana 1996 in Oddelek za zgodovino 1920-2000 ob osemdesetletnici, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 2000, str. 46. 59 Ibid., pismo Radojčiča Valjavcu, 4. 5. 1935, hrani avtor. Gre za članek, ki ga je Valjavec objavil v Mitteilungen der Akademie zur wissenschaftlichen Erforschungen und Pflege des Deutschtums/ Deutsche Akademie 1935, str. 1-24. 60 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 16. 7. 1936, hrani avtor. 61 Ibid., pismo Radojčiča Valjavcu, 25. 7. 1936, hrani avtor. Gre za eno Valjavčevih najzgodnejših del, ki pa ga je v knjižni obliki objavil šele leta 1942 v 30. številki Südosteuropäische Arbeiten z na­ slovom: 'Barlholomäus Kopitars Briefwechsel. I. Teil, Kopitars Briefwechsel mit Karl Georg Rumy", München, M ax Schick 1942. Prof. dr. Aleksa Ivič (1881-1948) od leta 1924 profesor Pravne fakultete v Subotici. Ukvarjal se je s srbsko zgodovino prve polovice 19. stoletja in zgodovino Srbov v Vojvodini in na Hrvaškem. Izdajal je tudi arhivsko gradivo. EJ, zv. 3. Zagreb 1967, str. 222. korespondence ter mu obenem zagotovil, da mu bo poslal nov izvod revije.62 Tudi Radojčič je takoj odgovoril. Ze 29. julija mu je poslal želeni citat, ki se glasi: Arhivska gradja o jugoslovenskim književnim in kulturnim radnicima, IV, 1723-1887: Srpska kraljevska akademija: Zbornik za istoriju jezika i književnost srpskog naroda, II. Od., knj. IX, 1935/75 sgg Cp. Vorr./XI-XII. Dodal je še, da bo publikacijo zagotovo mogel najti v miinchenski kraljevski knjižnici ali na bavarski akademiji, Ivic pa da je v članku obdelal tako korespondenco Kopitar Rumy kot tudi korespondenco Rumy Safaoik. Takoj se je lotil tudi kritike Ivičevega dela, saj je Valjavcu sporočil, da pismo metropolita Stratimiroviča Rumyju z dne 18. 11. 1822 zagotovo ni takšno kot ga je dal natisniti Ivic. To naj bi ugotovil, tudi v svoji študiji o zgodovinskih študijah Stratimiroviča.63 Izmenjava pisem na temo korespondenca Kopitar Rumy in Rumy Stratimirovič je trajala do srede oktobra 1936. Valjavec se je s to tematiko zelo intenzivno ukvarjal in je bil temu primemo zainteresiran za vsako novost. V pismu 15. avgusta je Radojčiča prosil za izvod njegovega natisnjenega predavanja o Stratimiroviču in ga spet prosil za prispevek za SODF. Do prof. Radojčiča je bil celo bolj spoštljiv kot do drugih korespondentov, ki jih je prosil za sodelovanje. Pismo je namreč končal z besedami: "Ce vam je moja prošnja neprijetna, Vas prosim, da jo pozabite in mi oprostite, da sem jo že drugič izrazil."64 Radojčič je bil ta čas na počitnicah v Cavtatu in se je Valjavcu z razglednico oglasil kar od tam. Sporočil mu je, da bo želeno razpravo poslal v München takoj ko se bo vrnil domov, na že drugo prošnjo za sodelovanje pa je nekako opra­ vičujoče odgovoril: "Res nimam ničesar, kar bi sodilo v okvire Forschungen".65 Očitno pa razprave o metropolitu Stratimiroviču Radojčič ni poslal tako hitro kot je zagotavljal. Sele 16. oktobra 1936 je namreč Valjavec poslal v Ljubljano nekaj vrstično pisanje, v katerem se zahvaljuje za prejeto razpravo in Radojčiču zago­ tavlja, da jo je pazljivo prebral ter da jo bo v kratkem vrnil.66 S tem je bila korespondenca med Valjavcem in Radojčičem prikinjena za skoraj štiri leta. Ponovno je bila vzpostavljena šele leta 1940, v letu, v katerem je Valjavec svojo revijo preimenoval v "Südost-Forschungen" in jo temu primemo tudi vsebinsko razširil. V začetku tega leta je Valjavec Radojčiču poslal zvezek IV, 1, 1939 SDOF, ki pa je bila že na novo orientirana in ga že tretjič poprosil za sodelovanje, to pot s prispevkom iz zgodovine južno slovanskih narodov.67 Radojčič si je pustil čas za odgovor. Sele čez skoraj tri tedne se je na dopisnici iz Ljubljane kratko zahvalil za poslano, pohvalil članek Eugena Bonoma "Serbo- 62 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 27. 7. 1936, hrani avtor. 63 Ibid., pismo Radojčiča Valjavcu, 29. 7. 1936, hrani avtor - O Stratimiroviču je Radojčič v tem času pisal dvakrat. V pismu omenjana študija ima naslov: Istorijske študije metropolita St. Strati­ miroviča, Glasnik istorijskog društva u Novom Sadu, II, 1929, str. 317-64. Njegovo predavanje o istem pa je bilo objavljeno v Letopisu Matice Srpske, 345, 1936, str. 40-60. 64 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 15. 8. 1936, hrani avtor. 65 Ibid., pismo Radojčiča Valjavcu, 26. 8. 1936, hrani avtor. 66 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 16. 10. 1936, hrani avtor. Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 26. 2. 1940, hrani avtor. V reviji je bilo veliko člankov s področja etnologije, domoznanstva in zgodovine južno slovanskih narodov. Nič več ni bila v središču pozornosti tematika povezana z nemštvom JV Evrope. kroaten im Ofener Bergland", ki da ga bo recenziral, sodelovanju pa se izognil z izgovorom, da je preveč zaposlen s pripravo knjige o srbskih državnih zborih v srednjem veku.68 Četrtič Valjavec ni več prosil Radojčiča. Le zahvalil se mu je za odgovor in se vljudno veselil Radojčičeve nove knjige.69 Ni pa opustil upanja, da bo Radojčiča vendarle pridobil za sodelovanje in nikakor ni želel opustiti dopisovanja z njim. Ko je spomladi 1940 prevzel katedro za JV Evropo na berlinski univerzi je bilo dopisovanje z vsemi korespondenti, manj intenzivno in je z nekaterimi celo za nekaj mesecev prenehalo. Tudi z Radojčičem. Toda, ko si je uredil položaj v Berlinu se je Radojčiču spet oglasil. To pot je bila njegova prošnja konkretna. Želel je namreč, da bi Radojčič napisal 2 do 3 strani nekrologa za umrlim prof. Ferdom Sišičem. Pripravljen je bil sprejeti Radojčičev tekst v srbohrvaščini in ga dati v Nemčiji prevesti, posebej pa je poudaril, da se objava nekrologa za tako pomembnim znanstvenikom v znanstveni reviji, kakršna je Südost Forschungen, spodobi.70 Toda tudi v tem primeru Radojčič ni ugodil želji Valjavca. Na dopisnici je odgovoril, da je pri njih navada, da nekrolog za umrlim piše njegov naslednik. To pa je bil prof. dr. Barada in napotil ga je nanj. Obenem je mimogrede Valjavcu še sporočil, da je v Letopisu Matice Srbske, 353, 1940, str. 444-6, objavil recenzijo prej omenjenega članka Eugena Bonoma.71 Toda Valjavec ni odnehal. Zelo veliko mu je bilo do tega, da bi za sodelovanje, četudi samo posredno, pridobil tako pomembnega znanstvenika kot je bil Nikola Radojčič oziroma, da bi vsaj ohranil korespondenco z njim. Sredi junija se je Radojčiču spet oglasil, sprejel njegovo sugestijo za nekrolog, mu čestital za recen­ zijo Bonomijevega članka, ga prosil če bi lahko pregledal tiskovne pole njegovega članka o korespondenci Rumy-Kopitar in razmeroma dolgo pismo zaključil z: "Ali nimate slučajno kaj za našo revijo. Kot ste lahko spoznali iz zadnjih številk, se na noben način ne ukvarjamo izključno z vprašanji jugovzhoda." Področje sodelo­ vanje je torej še dodatno razširil, samo da bi ga pridobil.72 Radojčičevega neposrednega odgovora na to pismo ne poznamo. Iz nasled­ njega pisma Fritza Valjavca pa je mogoče razbrati, da je Valjavcu posredoval pripombe na besedilo o korespondenci Kopitar-Rumy in da mu je bil le-ta zanje zelo hvaležen. V zahvalo mu je poslal izvod I. dela njegove publikacije "Der deutsche Kultureinfluss im nahen Südosten", skupaj z enim izvodom tipkopisa istega dela. Prosil ga je namreč, da bi tudi na to delo dobil od njega kakšne pripombe, saj je pripravljal drugo izdajo.73 Tega sodelovanja Radojčič ni zavrnil, kakor tudi ni zavračal strokovnega sodelovanja, izmenjave že natisnjenih razprav in znanstvenih podatkov. Z odgovorom, v katerem je "recenzijo" sprejel, je Valjavcu poslal še svojo razpravo o cesarju Justinjanu ter mu sporočil, da je našel zelo zanimive dokumente o Rumyju, ki jih bo obdelal.74 Toda do oktobra 1940 Ra- 68 Ibid., pismo Radojčiča Valjavcu, 13. 3. 1940, hrani avtor. 69 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 21. 3. 1940, hrani avtor. 70 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 22. 5. 1940, hrani avtor. 71 Ibid., pismo Radojčiča Valjavcu, 27. 5. 1940, hrani avtor. Nekrolog za umrlim F. Šišičem ni bil v SOF nikoli objavljen. 72 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 11. 6. 1940, hrani avtor. 73 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 6. 7 .1 940 , hrani avtor. 74 Ibid., pismo Radojčiča Valjavcu, 16. 7. 1940, hrani avtor. dojčič ni opravil obljubljenega in ga je zato Valjavec v pismu ponovno prosil za pripombe, ki jih je pričakoval najkasneje do konca zime saj naj bi že v letu 1941 izšla druga izdaja.75 Ali je Radojčič napisal opombe k Valjavčevemu besedilu, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. V korespondenci je od oktobra 1940 do junija 1942 namreč zazijala luknja. Najbrž moremo to luknjo pripisati razširitvi vojne in napadu na Jugoslavijo ter odhodu Radojčiča v Beograd. Sele, ko se je prof. Radojčič preselil v Beograd, kjer je na tamkajšnji fakulteti dobil katedro za zgodovino, je korespondenca spet ohra­ njena, glede na vsebino pa tudi obnovljena.76 Fritz Valjavec je namreč sredi junija 1942 čestital prof. Radojčiču za novo službo in se veselil, da je Radojčič "dobro prestal nemirne čase". Izrazil je upanje, da se bo sodelovanje med njima tudi iz Beograda tako uspešno razvijalo, kot se je iz Ljubljane. Posebej je bil zainteresiran za izmenjavo publikacij in revij, še zlasti Srpske akademije znanosti, ki jih ni prejemal že od leta 1939.77 Korespondenca je od tu dalje močno luknjičava. Ohranjeni sta le dve dopisnici, ki jih je Radojčič poslal Valjavcu leta 1943 in v katerim mu poroča o novih publikacijah, prosi za nove in se zahvaljuje za poslane.78 Za zadnjo, mar­ čevsko, mu je Valjavec odgovoril 10. aprila 1943. Formalno napisano pismo, v kate­ rem mu sporoča, da se bo potrudil izpolniti njegove želje, zaključuje vsebinsko tako kot je leta 1936 zaključil prvo pismo t.j. s prošnjo za prispevek: "Ob tej priložnosti mi dovolite vprašanje, če bi lahko za nas ob priložnosti napisali kakšen članek Zelo bi ga bil vesel."79 Korespondenca se tu konča. Valjavec ni dočakal Radojčičevega član­ ka. Sele nekaj let pred smrtjo - umrl je leta 1964 - in v letu Valjavčeve smrti, leta 1960, je v SOF objavil svoj prvi članek z naslovom "Die wichtigsten Darstellungen der Geschichte Bosniens", 19, str. 146-163; tik pred smrtjo, leta 1963, pa še drugega z naslovom "Justiniana Prima und Graf Georg Brankovič", 22, str. 312-325. Prof. dr. Jakob Kelemina80 Kar z nekaj slovenskimi izobraženci je Fritz Valjavec navezal stike relativno pozno, tik pred izbruhom druge svetovne vojne leta 1939. Med njimi je bil tudi prof. Kelemina ugleden slovenski germanist-nemcist. Nanj ga je opozoril Balduin 75 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 3. 10. 1940, hrani avtor. 76 Stiki med obema so bili tako slabi, da Valjavec še spomladi 1941 ni vedel ali je Radojčič še v Ljubljani in je o tem spraševal Glonarja. Glej: pismo Valjavca Glonarju, 3. 2. 1941, hrani avtor. 77 Novico o preselitvi prof. Radojčiča v Beograd je Valjavcu poleg Glonarja, sporočil tudi Franz Ba- binger, zgodovinar, specialist za turška vprašanja. Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 7. 6. 1942, hrani avtor. 78 Ibid., pismi Radojčiča Valjavcu, 2. 2. in 30. 3. 1943, hrani avtor. Prosil je na primer za delo Otta Treitingerja o vzhodno rimskih cesarjih iz leta 1938 in disertacijo nekega dr. Köhlerja o vprašanjih jugovzhodnega nemštva. 79 Ibid., pismo Valjavca Radojčiču, 10. 4. 1943, hrani avtor. 80 Prof. dr. Jakob Kelemina (1882-1957) je bil leta 1920 imenovan za docenta germanske filologijo na FF v Ljubljani. Od leta 1928 je bil redni profesor. Sprva je predaval nemški jezik in knjiženost, po letu 1945 pa zasnoval in razvil študij anglistike. Velja za utemeljitelja slovenske znanstvene ger­ manistike. Osrednje teme njegovih raziskav so bile povezane s sledovi Gotov in Longobardov na Balkanu, s starejšo zgodovino slovensko nemških kulturnih stikov, s slovenskimi pravnimi sta­ rinami, mitološkimi prvinami v slovenskih ljudskih bajkah itd. ES, zv. 5, Ljubljana 1991, str. 40. Sana, kot na solidnega raziskovalca problematike Gotov na Balkanu. Predlagal mu je naj ga prosi za sodelovanje, čeprav ni bil prav gotov, da se bo odzval. Aktualna politična situacija je namreč po njegovem mnenju na mnoge v Sloveniji vplivala, da so postali previdni, kar zadeva sodelovanje z nacistično Nemčijo.81 Konec julija 1939 ga je v kratkem pismu, katerega vsebina je postala že kar nekakšen obrazec, vljudno povabil k sodelovanju, mu poslal en izvod revije SODF in mu zagotavljal proste roke pri izbiri tem in dolžine člankov.82 Kelemina se ni takoj odločil za neposredno sodelovanje. V München je najprej poslal eno svojih že objavljenih (?) študij, katere prejem je Valjavec potrdil s pismom 15. septembra in jo označil "kot zanimivo in vzpodbudno". Kelemini je sporočil, da jo je izročil enemu od svojih sodelavcev s prošnjo, da o njej obširno poroča ter ga obenem prosil za sodelovanje pri SODF.83 Najbrž je tudi Valjavcev pohvalni odgovor profesorja Kelemino prepričal, da se je odločil za tesnejše sodelovanje z njim in za objavljanje v SODF. Odgovoril mu je tako rekoč z obratno pošto 18. 9. 1939. Iz pisma veje zadovoljstvo nad skopo pohvalo in občutek počaščenosti, ker ga je dr. Valjavec povabil k sodelovanju. Zahvalil se je za poslan izvod SODF in mu dal vedeti, naj mu jih več ne pošilja, ker jih lahko dobi v ljubljanski univerzitetni knjižnici, pri direktorju dr. Slebingerju. V nadaljevanju pa je v izbranih besedah zapisal: "Hvala za besede priznanja, ki ste jih namenili mojemu prvemu prispevku. Ostanek bo poskrbel dr. Josef Mati. Sam M. Vasmer pripravlja delo o nemško-slovanskih odnosih. Počastili ste me s prošnjo, da pristopim h krogu sodelavcev Vaše revije, kar bom z veseljem storil. Toda moji prispevki... zorijo bolj počasi, kakor je bil to primer pri "Popu Dukljaninu".84 Zato nočem ostati le pri praznih obljubah... kas­ neje vas obvestim o izbrani temi..."85 Tudi Valjavec je svoj interes za sodelovanje z uglednim profesorjem ljubljanske Univerze in enem redkih slovenskih izobražencev, ki se je razmeroma hitro odločil za sodelovanje z SODF, pokazal na ta način, da je odgovoril kar se da hitro. Zahvalil sem mu je, ne samo za načelno pripravljenost sodelovati v reviji, temveč tudi za konkretno obljubo, da lahko v kratkem času računa na njegov članek. Sporočil mu je še, da bo v naslednji številki SODF izšel članek nekega sodelavca o zahodnih elementih glagolitske pisave. Ker gre po njegovem mnenju za prispevek o odnosu slovanstva do rimsko-germanskega kulturnega kroga v zgodnjem srednjem veku, je bil prepričan, da bo članek zanimiv tudi za prof. Kelemino. Prav tako je bil prepričan v plodno sodelovanje z njim.86 Korespondenca med prof. Kelemino in dr. Valjavcem je bila 1939/40 pretrgana skoraj eno leto. Ne dvomim, da je bil zagotovo eden od pomembnih elementov začetek druge svetovne vojne. Drugi pa vsekakor bolezen prof. Kelemine, ki ga je v 81 Valjavca je Saria opozoril na članke Kelemine o Gotih na Balkanu, ki jih je ta objavil v CZN, XXVII, 1932 in Germanoslavica. Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 7. 7. 1939, hrani avtor in pismo Sarie Valjavcu, 27. 6. 1939, hrani avtor. 82 Ibid., pismo Valjavca Kelemini, 27. 7. 1939, hrani avtor. 83 Ibid., pismo Valjavca Kelemnini, 15. 9. 1939, hrani avtor. 84 Morda je bil to prispevek, ki ga je Kelemina poslal München. 85 Ibid., pismo Kelemine Valjavcu, 18. 9. 1939, hrani avtor. 86 Ibid., pismo Valjavca Kelemini, 22. 9. 1939, hrani avtor. šolskem letu 1939/1940 zadržala doma. Šele sredi poletja 1940 je dr. Valjavec s kratkim pisemcem opozoril prof. Kelemino, da je "že pred daljšim časom" obljubil prispevek za SODF. Spraševal je, če lahko računa za letnik 1941.87 Odgovora ni dobil takoj. Šele približno mesec dni kasneje, se mu je Kelemina znova oglasil iz Kostanjevice na Krki, kot po navadi, z na roko napisanim pismom. Zamudo pri prispevku in pri odgovoru, je pripisal bolezni. Toda v pismu je ponudil v objavo že tudi prispevek, ki ga je naslovil "Die Ballade von der Meereriri'. Valjavcu je sporočil, da gre za prispevek, ki sodi v okvir nemško- slovanskih odnosov, saj govori o izvoru pesmi in s tem "o vplivu južnoslovanskih beguncev na duhovno podobo "der Windischen Mark". Za prispevek naj bi Kele­ mina uporabil povsem novo gradivo, obsegal pa je osem tipkanih strani. Valjavcu je ponudil, da mu bo prispevek, če je za njegovo revijo zanimiva tudi etnografska tematika, poslal do 15. oktobra.88 Z "Herrn Prof. J. Kelemina, Ljubljana, Universität, Südslawien" je bilo naslov­ ljeno pismo dr. Valjavca, z dne 5. septembra 1940, s katerim je z navdušenjem sprejel predlog prof. Kelemine, mu zagotovil, da bo članek objavil v 4. zvezku letnika 1940 in brez oklevanja sprejel ponujeni rok oddaje sredi oktobra.89 Ohranjena korespondenca se tu zaključi, iz objavljene bibliografije SODF pa je razvidno, da je prof. dr. Jakob Kelemina članek res objavil v tej reviji. Pod naslovom "Die Meererin" je izšel v 5. zvezku letnika 1940 na straneh 823-831.90 Prof. FRANJO BAŠ91 Dopisovanje med dr. Fritzem Valjavcem in znanim slovenskim - mariborskim etnologom, geografom, zgodovinarjem, arhivistom in muzeologom prof. Franjem Bašom, izvrstnim poznavalcem slovenskega, še posebej štajerskega nemštva, se je začelo že zelo zgodaj in je s prekinitvami trajalo skoraj šest let - od februarja 1936 do marca 1942. Začelo se je podobno kot s prof. Ramovšem. V pismu z dne 1. 2.1936 je Valjavec Bašu napovedal izid knjige Doris Kraft "Das untersteierische Drauland" in mu zagotovil, da mu jo bo poslal v nekaj dneh. Večino enostranskega, tipkanega pisma, pa je namenil predstavitvi novi inštitutske revije za jugovzhodno Evropo, ki se bo ukvarjala tudi s Slovenijo. Baša je obvestil, da bo prva številka revije kmalu izšla in ga povabil k sodelovanju. Zagotavljal je, "da je revija nima nič opraviti s politiko" in da v njej "sodeluje vrsta mednarodno priznanih raziskovalcev iz vseh dežel 87 Ibid., pismo Valjavca Kelemini, 16. 7. 1940, hrani avtor. 88 Ibid., pismo Kelemine Valjavcu, 12. 8. 1940, hrani avtor. 89 Ibid., pismo Valjavca Kelemina, 5. 9. 1940, hrani avtor. 90 Südost-Forschungen, Register zu Band 1-50, Hrsg. Edgar Hösch in Karl Nehring, R. Oldenbourg Verlag, München 1993, str. 20. - V članku se je Kelemina poleg izvora pesmi dotaknil tudi zgo­ dovine oz. etnoloških posebnosti kočevskih Nemcev. 91 Prof. Franjo Baš (1899-1967), etnolog, geograf, zgodovinar, muzeolog in arhivar, od leta 1932 direktor mariborskega banovinskega arhiva in muzeja. Urednik Časopisa za zgodovino in na­ rodopisje (1937-1941). Prvi predavatelj muzeologije in spomeniškega varstva na FF v Ljubljani (1950-63), direktor Tehničnega muzeja Slovenije. Povezoval je kulturno in politično zgodovino, etnologijo, arheologijo, geografijo in muzeologijo. Njegova raziskovalna dela segajo v številna okolja in teme - posebej materialna kultura, od srednjega veka do najnovejše dobe. ES, zv. 1, Ljubljana 1987, str. 204. jugovzhoda, kot prof. Hans Hirsch-Dunaj, prof. Julius Szekfü - Budimpešta, prof. Korovic - Beograd, prof. (Mita) Kostič - Üsküb (Skopje, op. p.), prof. Bologa - Klausenberg (Cluj op. pisca) in ekselenca Jorga iz Bukarešte."92 Na odgovor ni dolga čakal. Prof. Baš mu je sredi februarja odgovoril vljudno, a kar nekako poslovno. Zahvalil se je za poslano knjigo a odločno prosil, da inštitut en izvod te knjige pošlje tudi banovinskemu arhivu t. j. arhivu, katerega direktor je bil od leta 1932. Svojo prošnjo je utemeljeval z dejstvom, da je avtorica knjige delala v tem arhivu in muzeju ter da je navada, da avtorji izvod svojega dela, potem ko izide, pošljejo v muzejsko oz. arhivsko knjižnico, ki sta združeni. Vabilu k sodelovanju v SODF se je pozitivno odzval, vendar je svoje sodelovanje jasno zamejil. Zapisal je, da bo rad sodeloval v novi reviji vendar: "... v okvirih svojih sposobnosti; s čimer želim povedati, da bom rad sodeloval na antropogeografskem in etnografskem področju, v kolikor se to nanaša na materialno kulturo."93 Valjavcev odgovor nosi pomotoma datum 17. II. 1935 (sic! 1936). Vesel je bil Bašovega pristanka, mu v popolnosti prepustil izbor tem in obseg prispevkov ter mu zagotovil, da bo banovinski arhiv takoj prejel izvod knjige Doris Kraft. Želel si je le čim prejšnjega začetka konkretnega sodelovanja, še posebej zato, ker je pričakoval izid prvega zvezka revije že v mesecu marcu. Priložnost pa je izkoristil še za prošnjo/predlog, da bi prof. Baš pomagal tudi pri izmenjavi publikacij med Valjavčevim inštitutom in izdajatelji sorodnih slovenskih revij. Poudaril je, da želi s tem prispevati k sodelovanju med narodi, obenem pa jasno priznal, da v Münchnu slovenske znanstvene literature praktično ni. Na ta način je želel po svojih močeh prispevati k vsaj delni zapolnitvi te pomanjkljivosti.94 Intenzivnost dopisovanja se je nadaljevala in posebej za leto 1936 postala značilnost njune korespondence. Prof. Baš je v imenu Zgodovinskega društva v Mariboru Valjavcu še v februarju 1936 poslal izvod Časopisa za zgodovino in narodopisje (XXX, 1-2). Valjavec mu je konec istega meseca za "protiuslugo" poslal dva izvoda dela Konrada Schünemanna: "Österreichs Bevölkerungspolitik unter Maria Theresia".95 Enega je namenil njemu, v "znak posebnega spoštovanja", drugega pa, ne da bi to izrecno zapisal, muzejski oz. arhivski knjižnici. Obenem je predlagal, da bi se izmenjava publikacij med Zgodovinskih društvom v Mariboru in njegovim inštitutom nadaljevala ter razširila tudi na starejše letnike Časopisa za zgodovino in narodopisje.96 Očitno je torej želel začeti sistematično zbiranje periodike in literature s področja Slovenije, še posebej s tematiko, ki zadeva tiste kraje, kjer prebivajo tudi Nemci. Baš mu je odgovoril takoj in se zelo zavzel za predloge oz. prošnje Fritza Valjavca. Na dopisnici, ki je bila datirana z 28. 2. 1936 je Valjavcu sporočil, da mu je poslal vse izvode Časopisa za zgodovino in narodopisje, ki imajo nemške ali francoske povzetke. Istočasno ga je informiral, da je priporočil umetnostno­ zgodovinskemu, muzejskemu in geografskemu društvu v Ljubljani ter reviji Etnolog izmenjavo publikacij. Ponudil se je tudi za posrednika, če bi imenovani naslovniki 92 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 1. 2. 1936., hrani avtor. 93 Ibid., pismo Baša, 14. 2. 1936, hrani avtor. 94 Ibid., pismo Valjavca, 17. 2. 1935 (sic!, 6), hrani avtor. 95 Gre za delo, ki je izšlo kot 6/7 zvezek, Südosteuropäische Arbeiten, 1935, X, 409 strani. 96 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 25. 2. 1936, hrani avtor. ne poslal nobenih publikacij.97 Valjavec je bil Bašovega sodelovanja zelo vesel. V tako rekoč takojšnjem odgovoru se mu je zahvalil z besedami: "Z največjim veseljem sem prebral vaše ljubeznive vrstice z 28. II., da je moja vzpodbuda naletela na razumevanje. Zapovedal bom, da Vam pošljejo vse publikacije, ki še obstojajo v dveh izvodih. Eden je namenjen Zgodovinskemu društvu, drugi pa Vam osebno, zelo spoštovani gospod profesor."98 Iz tega pisma je očitno, da se je Valjavec odločil sodelovanje na področju izmenjave publikacij v veliki meri nasloniti na prof. Baša. Potožil se mu je, da je že pred leti vzpodbudil akcijo, s katero naj bi v München prišlo več literature o Sloveniji. Obžaloval je, da takrat s svojo idejo ni uspel. Zato je izrazil toliko večjo hvaležnost prof. Bašu, da se je tudi pri drugih ustanovah v Sloveniji zavzel za "našo stvar".99 Prepričan je bil, da je to v dobro tako nemške, kot tudi slovenske znanosti. Pismo je zaključil z besedami, ki naj bi prof. Baša še bolj počastile in ga s tem še dodatno zavezale za sodelovanje: "... Posebej pozdravljam, da ste pokazali toliko razumevanja za te zadeve! Seveda mi je ljubše in bi Vam bil hvaležen, če bi se osebno pri imenovanih ustanovah zavzeli za izmenjavo. Vaša intervencija bi imela seveda čisto drugačno težo..."100 Prof. Baš je Valjavcu na zadnje pismo odgovoril tako rekoč z obratno pošto. Tipkano stran dolgo pismo, na pisemskem papirju z glavo Zgodovinskega društva v Mariboru, je Valjavcu poslal že 6. 3. 1936.101 Z izbranimi besedami se je zahvalil za poslane separate iz Mitteilungen der Deutschen Akademie (1935/1), še posebej za njegovo študijo o Rankeju. To, tako mu je obljubil, bo predstavil v katerem od nemških časopisov v Sloveniji. Obenem pa mu je tudi zapisal, da v enem prejšnjih pisem omenjenega dela Schünemanna o demografski politiki za časa Marije Te­ rezije niso prejeli. Baš se je v pismu iskreno zavzel za znanstveno sodelovanje in izmenjavo publikacij med obema institucijama in Valjavcu zagotovil, da "...pri izgrajevanju znanstvenih povezav lahko vedno računa nanj."102 Kritičen pa je bil do slovenske znanstvene produkcije, saj je v pismu zatrjeval, da "sedanji slovenski znanstveni dejavnosti, kar zadeva analitično delo, manjka potrebnega zagona..."103 Na drugi strani pa je pohvalil znanstveno dejavnost na področju priročnikov in učbenikov. V izmenjavo je Valjavcu priporočal nekatere temeljna dela slovenske humani­ stične/družboslovne znanosti: Kidričevo delo o starejši slovenski literaturi,104 umetnostno zgodovinska dela Izidorja Cankarja in Franceta Steleta,105 Slovenski 97 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 28. 2. 1936, hrani avtor. 98 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 2. 3. 1936, hrani avtor. 99 Ibid. 100 Ibid. 101 Ibid., pismo Baša Valjavcu, 6. 3. 1936, hrani avtor. 102 Ibid. 103 Ibid. 104 Gre seveda za najpomembnjše Kidričevo delo "Zgodovina slovenskega slovstva" (1920-1938). 105 Skoraj gotovo je imel v mislih dela Iz. Cankarja: Uvod v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila 2, 1926 in Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, I-IIL, 1929-1951 in F. Steleta: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 1924, Umetnost zapadne Evrope, 1935 in Monumenta artis slovenice I-II, 1935-1938. biografski leksikon in "velikopotezno zasnovano" Melikovo geografijo Slovenije.106 Tudi Valjavec je odgovoril hitro (14. 3.) v zelo dolgem, skoraj tri stranskem pismu, ki zagotovo kaže na velik interes Valjavca in Südost Instituta po sodelo­ vanju. Sodelovanje naj bi služilo obema stranema, vendar je mogoče njegovo pisanje razumeti tudi kot diplomatsko prikrit poudarek, češ da inštitut pravzaprav dela uslugo Slovencem oz. slovenski znanosti. Zapisal je: "... lahko le še enkrat ponovim, da po mojem mnenju to sodelovanje ni samo velikega pomena za nas, temveč zagotovo ustreza tudi slovenskemu znanstvenemu raziskovanju. Ne mo­ remo si namreč zatiskati oči pred dejstvom, da je slovenska znanost v rajhu naj­ manj poznana. Menim, da je lahko naš inštitut zaslužen za tozadevno pojas­ njevalno dejavnost, če bo pri tem deležen podpore od spodaj."107 Valjavec je vljudno poskušal militi kritike Baša na račun "analitičnega znanst­ venega raziskovanja", češ da je tak razvoj bilo zaznati tudi v Nemčiji in pri drugih narodih. Priznal pa je, da nobene od v Baševem pismu z dne 6. 3. 1936 omenjenih knjig v münchenskih knjižnicah, nimajo. Zato bi bil zelo vesel, če bi jih bilo mogoče dobiti na osnovi izmenjave, še posebej Slovenski biografski leksikon. Svoj interes po izmenjavi literature je utemeljil tudi z namero/napovedjo, ki ni bila nujno osnovana le na znanstvenem zanimanju in je bila v skladu s takratno na­ cistično zunanjo politiko, da bo inštitut "v bližnji prihodnosti, izdal dela, ki so neposredna povezana s slovenskimi razmerami."108 Ker je bil Baš nekaj dni odsoten, je z odgovorom na Valjavčevo pismo malo zamudil. Oglasil se je šele 20. marca, v odgovoru pa Valjavcu sporočil, da je oceno Schünemannovega dela objavil v Jugoslovenskem istorijskem časopisu v Beogradu, čeprav ni bil čisto prepričan ali je delo vsebinsko zaključeno, ter mu poročal, da je za izmenjavo Geografskega vestnika vse uredil z glavnim urednikom revije prof. dr. Antonom Melikom, medtem, ko bo z glavnim urednikom Slovenskega biografskega leksikona, še govoril. Sporočil mu je še, da je uredništvo Glasnika muzejskega društva za Slovenijo, po njegovih informacijah, pristalo na izmenjavo publikacij ter da se mu bo spet javil, ko bo dobil odgovore od drugih uredništev in ko bo v 14 dneh izšla nova številka Časopisa za zgodovino in narodopisje.109 Valjavec se mu je takoj (25. 3.) zahvalil za trud pri organizaciji izmenjave tiska in mu sporočil, da ima Schünemannovo delo še drugi del, ki pa bo izšel šele čez dve leti.110 V začetku maja 1936 je Valjavec sporočil Bašu, da z njegovo pomočjo teče izmenjava z ljubljansko Znanstveno družbo/VVissenschaftliche Gesellschaft, Mu­ zejskim društvom/Musealverein in Geografsko družbo/Geographische Gesell­ schaft. Izmenjujejo tudi SODF in ČZN. Prof. Baša je spet zaprosil za članek, ki naj bi ga napisal nekako do septembra 1936.111 Baš to pot ni odgovoril na pismo. Sredi junija 1936 se je zato zopet oglasil Valjavec. Bašu je sporočil, da je navezal izmenjavo tudi z Etnografskim muzejem v 106 Gre za njegovo najpomembnejše delo: Slovenija I-II, 1935-36 (1954-60). 107 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 14. 3. 1936, hrani avtor. 108 Ibid. 109 Ibid., pismo Baša Valjavcu, 20. 3 .1 9 3 6 , hrani avtor. 1 1 0 Ibid., pismo Baša Valjavca, 25. 3 .1 9 3 6 , hrani avtor. 111 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 5. 5. 1936, hrani avtor. Beogradu, kar je pripisal Baševi intervenciji, obenem pa ga ponovno zaprosil naj pošlje za jesensko številko SODF kakršen koli, četudi zelo kratek članek.112 Konec julija je Baš potrdil domnevo Valjavca, da je on posredoval pri direktorju Etnografskega muzeja v Beogradu, Drobnjakoviču.113 Napotil ga je tudi na di­ rektorja ljubljanskega Etnografskega muzeja dr. Nika Zupaniča. To naj bi bila ne­ kakšna intervencija, saj naj bi mu urednik ljubljanskega Etnologa obljubil izmenjavo s SODF, vendar je ni izpeljal.114 Vendar pa so bila ta sporočila le vzporedni razlog za rokopisno pismo. V prvi vrsti je Valjavcu sporočil, da je njegov nekajmesečni molk pripisati iskanju teme za članek za objavo v SODF. Sedaj jo je našel in predlagal, da mu v objavo pošlje članek z naslovom: "Die Deutschen als Förderer des Liberalismus unter den steierischen Slowenen/Nemci kot pospeševalci liberalizma med štajerskimi Slovenci".115 Vse pa kaže, da tega članka Baš nikoli ni napisal za SODF, saj ga v bibliografiji ni najti.116 Valjavec v pismu, ki nosi datum 28. julij, torej samo en dan po Baševem, ponovno prosil za članek, ki naj ga odda do Božiča.117 Že naslednji dan, takoj po prejemu Baševega pisma pa je njegov predlog z navdušenjem sprejel in ga prosil naj članek opremi z znanstvenim aparatom, da bo še bolj instruktiven za nemške kolege. Dodal je še zahvalo za posredovanje za izmenjavo z ljubljansko revijo Etnolog in prošnjo za ponovno posredovanje za iz­ menjavo s Slovenskim biografskim leksikonom, kar mu je bilo še posebej važno.118 Pred izbruhom druge svetovne vojne sta si naslovnika izmenjala le še dve pismi. 2. novembra 1936 je Valjavec v svojem sporočil Bašu, da mu je poslal in- štitutsko najnovejše delo o južni Štajerski119 V njem pa je bil skrajno previden in obziren do Baša, saj je zapisal, "da je knjiga sicer izšla v njihovi seriji publikacij, vendar se z rezultati in ugotovitvami avtorja v vseh podrobnosti ne strinjam. Kakorkoli že, delo vzemite prosim, kot izraz prijazne pozornosti našega inštituta. Vaš članek pričakujem z zanimanjem."120 Konec novembra mu je Baš odgovoril na dopisnici. Zahvalil se je za prejeto delo (glej opombo 119) in ga vljudno kritiziral. Označil ga je za nekakšno zbirko gradiva, ki se ukvarja predvsem s Posavjem 112 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 18. 6. 1936, hrani avtor. 113 Drobjakovič Borivoje, srbski antropogeograf, etnolog in muzeolog. kustos in direktor Ento- grafskega muzeja v Beogradu (1927-1950), zatem redni profesor za etnologijo na Filozofski fakul­ teti v Beogradu. Raziskoval je poreklo prebivalstva, tradicionalno gospodarstvo, promet, hiše, noše, običaje itd. - EJ, zv. 3, slovenska izdaja, Zagreb 1987, str. 637. 114 Očitno je ta intervencija zalegla, saj se je Valjavec 2. novembra 1936 s pismom zahvalil direktorju Slovenskega etnografskega muzeja dr. Niku Zupaniču za poslane separate. Zagotovil mu je, da bo muzej redno takoj po izidu dobival SODF in ga obenem, ko mu je bilo v navadi, prosil za sode­ lovanje v reviji, iz njegovega delovnega področja. To pismo je tudi edino pismo med Zupaničem in Valjavcem v korespondenci, ki mi je bila na voljo. Ibid., pismo Valjavca Zupaniča, hrani avtor. 115 Ibid., pismo Baša Valjavcu, 27. 7. 1936, hrani avtor. 116 M orda leži razlog za to v pismu Valjavca z dne 3. avgusta 1936, v katerem Baša prosi, da iz naslova članka izpusti besedo "liberalizem", kar bi seveda kazalo Nemce na Štajerskem povsem v drugi luči. Tega pa Baš očitno ni želel. Odgovora Baša v korespondenci ni najti, članka pa tudi ne. 117 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 28. 7. 1936, hrani avtor. 118 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 29. 7. 1936, hrani avtor. 119 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 2. 11. 1936, hrani avtor. Gre za delo:Hugo Suette, der Nationale Kampf in der Südsteiermark 1867 bis 1897, Südosteuropäische Arbeiten, Band 12, 1936, VII, 133 strani, 1 zemljevid. 120 Ibid. medtem, ko je Podravje, kjer so se narodnostni boji v resnici odvijali, potisnjeno preveč v ozadje. Valjavcu je zatrdil, da bo članek poslal do konca leta.121 Kot sem že zapisal v SODF/SOF kakršnega koli članka prof. Franja Baša ni najti. Konec novembra 1936 je bila korespondenca prekinjena za skoraj natanko pet let. Ker je korespondeca med obema adresantoma, ki je bila v prvi vrsti namenjenega organiziranju izmenjave znanstvenih publikacij, prenehala za tako dolgo, je mogoče sklepati tudi, da je izmenjava potekala nemoteno. Vojna, napad nacistične Nemčije na Jugoslavijo in okupacija Štajerske, je položaj obeh kores- pondentov močno spremenila. Bašev se je v razmerah, ko je Maribor postal Mar- burg/Drau in je prenehal izhajati Časopis za zgodovino in narodopisje zagotovo močno poslabšal in zato ni čudno, da je poslal Valjavcu, ki je bil blizu nacističnim oblastem, v začetku junija 1941 kratko "Postkarte" s prošnjo za pomoč in sode­ lovanje: "Spoštovani gospod doktor! CZN ne bo več izšel. Tako mi je v bodoče mogoče sodelovati z Südost-Forschungen. V mislim imam recenzije knjig in krajše prispevke. Ce Vam je moje sodelovanje po godu, Vas prosim da mi to sporočite. Se najtopleje priporočam, s spoštovanjem, najvdanejši, Heil Hitler, Baš."122 Odgovora ni čakal dolgo. 17. junija mu je Valjavec odgovoril s nekaj vrstičnim pismom, s katerim je sprejel njegovo sodelovanje: "Prisrčno se Vam zahvaljujem za dopisnico z dne 11.6 in s samoumevnostjo sprejemam Vaše prijazno ponudbo za sodelovanja pri Südost-Forschungen. Sporočite mi prosim, vaše predloge. In kako Vam gre dugače? Upam, da kljub vsemu dobro. Ostajam, s toplimi priporočili in s Heil Hitler, Vaš zelo vdani, Valjavec."123 Kljub temu pa z sodelovanjem ni bilo nič, očitno zato ker se je premislil (?) Franjo Baš. Na tako misel me navaja zadnje Valjavčevo kratko pismo v korespondenci, skoraj leto dni po Baševi ponudbi in Valjavčevem odgovoru. Sredi marca 1942 je namreč ponovno prosil Baša za sodelovanje in ga v pismu spraševal ali je dobil nje­ govo pisanje, s katerim je pritrdilno odgovor na Bašovo ponudbo za sodelovanje.124 Korespondenca je bila na tem mestu prekinjena oz. ni ohranjena. Prof. dr. BALDUIN S ARIA125 Korespondenca dr. Fritza Valjavca s prof. dr. Balduinom Sario se je začela 121 Ibid., pismo Baša Valjavcu, 26. 11. 1936, hrani avtor. 122 Ibid., pismo Baša Valjavcu, 11. 6. 1941, hrani avtor: "Sehr geehrter Herr Doktor! CZN wird nich mehr erscheinen. So wäre es mir möglich in der Zukunft bei den Südost - Forschungen mit­ zuarbeiten, wobei ich an Bücherbesprechungen und kleine Mittelungen denke. Falls Ihnen meine Mitarbeit erwünscht wäre, bitte mir dies bekannt geben zu wollen. M it besten Empfelungen, hochachtungsvoll ergebenster Heil Hitler!, Baš". 123 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 17. 6. 1941, hrani avtor. 124 Ibid., pismo Valjavca Bašu, 24. 3. 1942, hrani avtor. 125 Prof. dr. Balduin Saria, (1893-1974), slovenski Nemec s Ptuja (starši žene so bili bački Nemci) je prišel na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani leta 1926, na stolico za arheologijo. Na oddelku za zgodovino je predaval staro zgodovino vse do leta 1941. Leta 1942 je postal profesor na graški univerze, kjer je dočakal konec vojne, vsaj do konca leta 1943 pa je stanoval na Ptuju in tam nekaj čas vodil tudi muzej. Po vojni je živel v Münchnu ter po upokojitvi postal sodelavec Südost- Instituta. KFV, hrani avtor; Oddelek za zgodovino 1920-2000 ob osemdesetletnici, Ljubljana 2000, str. 8; ES, zv. 10, Ljubljana 1996, str. 402. relativno pozno, zato pa je bila najbolj obsežna in je trajala zelo dolgo - do julija 1944. Sele konec maja 1939 se je Valjavec obrnil na Sario s tipičnim pismom, v katerem ga je prosil za sodelovanje pri SODF, mu poslal zadnjo številko revije in mu zatrjeval, da gre za izključno znanstveno sodelovanje, ki naj okrepi raziskovanje "jugovzhodnih" narodov.126 Saria je takoj pristal na sodelovanje, čeprav bi do zime ne mogel ničesar napisati in se je spraševal ali kot zgodovinar starega veka sploh sodi v koncept revije. Pri Valjavcu se je pozanimal, kakšni članki ga bolj zanimajo: širši, ki zajemajo večji prostor ali taki, ki obravnavajo posamezne probleme.127 Valjavec mu je takoj postregel z odgovori na vprašanja. Vesel je bil njegovega pristanka in mu zagotavljal, da revijo zanimajo tudi prispevki iz stare zgodovine, če zadevajo Podonavje ali Jugovzhod. Se enkrat mu je podčrtal, da mu gre le za strokovne članke, ki pa naj imajo morda nekaj več domoznanskega (Landeskunde) v sebi. Zapisal je, da ga npr.: zelo zanima dežela Kranjska v starem veku, vendar na nekoliko drugačen način kot v strokovnem časopisu. Rimska doba na Jugovzhodu naj bi bila prav tako zanimiva, vendar ne v prvi vrsti kot časovno razdobje, temveč bolj kot razvoj območja. Vsekakor pa naj bi te "drobne razlike" pri pisanju za SODF nikakor ne bile nujen pogoj. Poslal mu je tudi drugi zvezek SODF, v katerem je bil med drugim članek iz starejše zgodovine, ki je govoril o Gotih in Antih.128 Saria je z Valjavcem razvil delovno korespondenco, vendar del korespondence zagotovo manjka, zlasti del Valjavčevih pisem. Poleti 1939 sta predvsem izmenjavala informacije o literaturi in člankih in si pošiljala knjige in separate, ki so se dotikale vprašanj bačkih Nemcev (Wilhelm in Kallbrunner), rimskega limesa (Ondrouch) in paleokristijanstva (Kadar).129 Sredi julija pa se je Valjavec odločil za najtesnejše sodelovanje z Sario. Povabil ga je namreč naj postane član znanstvenega sveta inštituta, kar je Saria konec julija sprejel. Da bi se o tem dogovorila, mu je Valjavec zato predlagal, da se 18. ali 19. avgusta 1939 na poti v Berlin na arheološki kongres ustavil v Münchnu.130 Do srečanja očitno ni prišlo. Pač pa je direktor inštituta prof. Fritz Machatschek Sarii septembra 1939 sporočil, da je postal član znanstvenega sveta.131 Večina korespondence med Valjavcem in Sario je posvečena dogovarjanju o recenzijah knjig. V drugi polovici leta 1939 je Saria poslal Valjavcu vsaj tri recenzije: Ondouch, Limes romanus na Slovensku, neimenovano delo Barcsay- Amanta in Kadärjev spis/disertacijo L' iconografia dei monumenti paleocristiani della Pannonia. Napovedal pa je tudi članek o rimskih cestah na ozemlju Jugo­ slavije, kar je Valjavec z veseljem sprejel, saj je tožil, da je jugoslovanska proble­ matika v reviji najslabše zastopana.132 126 Ibid., pismo Valjavca Sarii, 24. 5. 1939, hrani avtor. 127 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 30. 5. 1939, hrani avtor. 128 Ibid., pismo Valjavca Sarii, 1. 6. 1939, hrani avtor. 129 Ibid.: pisma Sarie Valjavcu, 27. 6. 1939; Sarie Valjavcu, 30. 6. 1939, Sarie Valjavcu, 7. 7. 1939 in 8. 7. 1939. 130 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 31. 7. 1939, hrani avtor. 131 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 21. 12. 1939, hrani avtor. 132 Ibid., pisma Sarie Valjavcu, 31. 7. 1939; 21. 12. 1939; 1. 2. 1940; 10. 2. 1940 in Valjavca Sarii, 30. 12. 1939. v pismu omenjenega članka ni v bibliografiji SODF/SOF. Mogoče pa je, da gre za članek oz. osnutek za članek, Rom und Südosten im Altertum, ki ga je Saria objavil SOF, 1953, str. 1-20. Najintenzivnejša je bila korespondenca leta 1940 in je bila skoraj v celoti posvečena literaturi in recenzijam strokovnih del. Opazno več je pisal Saria, saj je tako rekoč redno poročal o novo izšlih knjigah v Sloveniji in Jugoslaviji, s pou­ darkom na tistih, ki so se dotikale nemštva v tem prostoru, stare zgodovine in arheologije. Valjavca je tudi vedno znova prosil za vse publikacije, ki so na to temo in na temo starejše zgodovine JV Evrope, izšle v inštitutski seriji Südosteuropäische Arbeiten v letih od 1935-1939. Tako je na primer prosil za knjige Doris Kraft o spodnještajerskem Podravju, Huga Suetta o narodnostnem boju na južnem Štajerskem 1867-1897, Rudolfa Karcherja o srednji Štajerski (Mittelsteiermark), spomine Edmunda Steinackerja in delo Isolde Schmidt o zgodovini strankarskega življenja Nemcev na JV.133 Na drugi strani pa se je resno odzival na Valjavčeve prošnje po predlogih za nove sodelavce SOF iz Jugoslavije/Slovenije. Tako je predlagal za sodelavca A. Gaussa izdajatelja "Schwäbischen Volkserzieher-ja" iz Novega Vrbasa v Vojvodini in korg okoli bosanske revije Glasnik sarajevskega deželnega muzeja.134 Valjavec pa je bil zlasti do ljudi iz Novega Vrbasa skeptičen in je Sarii odgovoril, da se boji, da ne dosegajo znanstvene ravni, kakršno zahteva njegova revija, čeprav z njimi ni imel "neposrednih znanstvenih povezav".135 Valjavec je v začetku leta 1940 prosil Sario, naj recenzira zadnji zvezek revije Etnolog (X./XI. zv.), kar pa je ta zaradi osebnih razlogov odklonil, še posebej zaradi "sovražnega članka na strani 62, ki nima z znanostjo nobene zveze."136 Predlagal je naj to številko Etnologa recenzira prof. Edmund Schneweiss iz nemške univerze v Pragi, ki je tudi specialist za slovansko etnografijo.137 Recenzijo je končno prevzel prof. Josef Mati, Saria pa je prevzel nalogo da recenzira knjige tako iz slovenskega kot tudi iz jugoslovanskega prostora.138 Predlagal je zlasti recenzije izdaj Slovenske akademije znanosti in umetnosti, s katero Valjavec še ni izmenjaval publikacij, posebej prva tu objavljena dela Milka Kosa, Franceta Kidriča in Franceta Vebra.139 Pošiljal je tudi bibliografske spise del, ki naj bi prišla upoštev za recenzije v Valjavčevi reviji, npr.: Josipa Zontarja, Zgodovina mesta Kranja, polemično delo Josipa Mala zoper dognanja Ljudmila Hauptmanna, Probleme aus der Früh­ geschichte der Slovenen, Ivana Prijatelja, Kulturna in politična zgodovina Slo­ vencev 1848-1895, Pax et bonum. Spominski listi posvečeni sedemstoti letnici minoritskega samostana na Ptuju ali Kočevski zbornik, ki ga je založila Ciril- Metodova družba. Družbo je Saria označil kot "slowenischer Schulverein", njegovo vsebino pa kot "iskanje "znanstvene osnove" za dokaz, da je Kočevska v resnici slovensko etnično ozemlje. V njem pa je najobšimejši članek (Franceta) Marolta "o 133 Ibid., pisma Sarie Valjavcu, 6. 2. 1940; 26. 2 .1 9 4 0 ; 21. 3. 1940 Valjavca Sarii, 6. 3. 1940, hrani avtor. 134 Pisma Valjavca Sarii, 14. 2. 1940; Sarie Valjavcu, 26. 2. 1940; 6. 3. 1940, hrani avtor. 135 Pismo Valjavca Sarii, 6. 3. 1940, hrani avtor. 136 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 6. 2. 1940, Pismo Sarie Valjavcu, 26. 2. 1940. Na tej strani Etnologa je izšel članek o preklinjanju izpod peresa Ivana Koštiala iz Novega mesta, Kdo je - "divja horda", Etnolog X.-XI., 1937-1939, str. 62-64. 137 Ibid. 138 Ibid., pismo Valjavca Sarii, 6. 3. 1940; Pismo Sarie Valjavcu, 26. 2. 1940, hrani avtor. 139 Ibid., pismo Sarie Valjavca, 26. 2. 1940; Valajavca Sarii, 6. 3. 1940, hrani avtor. Najbrž je imel v mislih dela Kosa: Conversio Baogariorum et Carantanorum, 1936 in/ali Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 1926; Kidriča: glej op. 104; Vebra: Znanost in vera 1923, Sistem filozofije 1923, Etika 1923, Knjiga o Bogu 1934. kočevarski ljudski pesmi."140 Napotil ga je tudi na seznam (Slovenska knjiga) vseh slovenskih knjig, ki jih je mogoče kupiti v slovenskih knjigarnah. V knjigami Kleinmayr & Bamberg je naročil, da en izvod pošljejo tudi Valjavcu.141 Valjavca je opozoril še na namero izdati 12- delno Hrvatsko enciklopedijo in ga prosil če mu lahko za recenzijo priskrbi 1. zvezek "veliko potezno zasnovane monografije o Vojvodini", ki zajema najstarejšo zgodovino in jo izdaja istorijsko društvo, Novi Sad. Valjavec mu je rad ustregel142 Posebej se je zadržal tudi ob napovedi izdaje Atlasa Slovenije, ki ga je označil za "velik, monumentalen atlas" s približno 110 zemljevidi in odgovarjajočimi besedili v slovenščini in francoščini. Slovenijo, deloma v etničnih mejah, deloma v mejah Dravske banovine, bo, tako je zapisal Saria, "izčrpno prikazal iz zgodovinskega kulturnega in gospodarskega vidika."143 Saria je še menil, da bi za nemško publiko zanimive lahko bile še nekatere dmge slovenske knjige, ki so izšle tega leta in bi jih morali predstaviti v SOF. Med njimi so bile knjige: M. Goršeta o politiku in pisatelju Valentinu Zamiku,144 Franceta Steleta umetnostnozgodovinski vodnik po cerkvi na Ptujski gori in knjigi, katere urednik je bil prav tako Stele in jo je Saria Valjavcu toplo priporočil knjigo o Ljubljani.145 Pozorno pa je spremljal tudi znanstveno delo Valjavca in inštituta, saj se je zanimal za čas izdaje napovedane knjige Fritza Valjavca o nemškem kultur­ nem vplivu na bližnjem JV in za Klebelovo delo o naselitveni zgodovini nemškega JV.146 Ko je Valjavčevo delo izšlo, ga je očitno takoj prebral in občudujoče sporočil avtorju, da "je že ob bežnem pregledu tega obsežnega dela opazil, da je izdelano z presenetljivo temeljitostjo" ter da, "ga je prebral z velikim zanimanjem in se iz njega veliko naučil."147 Svoje delo recenzenta publikacij iz jugoslovanskega prostora je tudi vestno nadaljeval in ocenil ali se zanimal za dela sarajevskega kustosa Dimitrija Sergijev- skega o poznoatičnih spomenikih v Jajcu, ki je izšlo v Glasniku sarajevskega deželnega muzeja; za Heinricha Reza: Bibliographie zur Volkskunde der Donau­ schwaben, ki je izšla v seriji nemške akademije v Miinchnu že leta 1935; ter za delo, ki je izšlo v založbi Deutsches Volksblatt-a v Novem Sadu: Das Werden der deutschen Volksgemeinschaft in Südslawien.148 Kljub intenzivnem tozadevnem sodelovanju Sarie pa je Valjavec ljubljanskega profesorja tik pred koncem leta vendarle spet zaprosil za strokovni članek. V premislek mu je ponudil temo "Stanje in naloge arheološkega raziskovanja v Jugoslaviji", kar je ta, s pripombo, da o 140 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, s prilogo, 26. 2 .1 9 4 0 ; 24. 4. 1940, hrani avtor. Gre za razpravo: F. Marolt, Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi, v: Kočevski zbornik, Ljubljana 1939, str. 177-320. 141 Ibid. 142 Ibid. in pismo Valjavca Sarii, 6. 3. 1940, hrani avtor. 143 Ibid., pismo Sarie Valjavca, 24. 4. 1940, hrani avtor. 144 Gre za delo: Miroslav Gorše, Dragotin Lončar, Doktor Valentin Zarnik; narodni buditelj, pisatelj in politik, Ljubljana 1940. 145 Ibid., pismi Sarie valjavcu, 27. 6. 1940; 4. 10. 1940, hrani avtor. 146 Ibid., pisma Sarie Valjavcu, 25. 5. 1940; 19. 8. 1940; 4. 10. 1940; 31. 10. 1940 Valjavca, Sarii 31. 5. 1940; 12. 10. 1940, hrani avtor. 147 Ibid., pismi Sarie Valjavcu, 19. 8. 1940; 4. 10. 1940, hrani avtor. 148 Ibid., pisma Valjavca Sarii, 18. 6. 1940; 26. 7. 1940 Sarie Valjavcu, 2. 7. 1940; 4. 10. 1940, hrani avtor. Rézevo bibliografijo je Saria prejel v začetku leta 1941 in jo hvalil zlasti zaradi tega, ker navaja tudi časopisne članke. Pismo Sarie Valjavcu, 8. 2. 1941, hrani avtor. nezaključenih izkopavanjih ne bo mogel natančneje poročati, sprejel.149 Še marca 1941 je intenzivno delal na članku, ko pa je Nemčija napadla Jugoslavijo je Valjavcu sporočil, "da njegov prispevek, vsaj v obliki kot je bil načrtovan, zagotovo ni več aktualen"... in da bo morda pripravil članek, ki bo ozemeljsko bolj omejen.150 Očitno pa je delo na članku zastalo, saj se je s predlogom, da bi članek o stanju in nalogah raziskovanja stare zgodovine in arheologije v Jugoslaviji preoblikoval v članek, ki bi zajemal samo "nova ozemlja rajha na JV, torej Spodnjo Štajersko in Gorenjsko", Valjavcu ponovno predstavil šele v drugi polovici avgusta 1942.151 Valjavec se je s predlogom strinjal in ga prosil naj članek napiše do začetka leta 1943 in ta ga je v začetku februarja res poslal v München.152 Saria je zatem v skorajda v vsakem pismu tehnično urejal slikovne priloge k članku in spraševal Valjavca o usodi njegovega članka oz. o tem ali je že v tisku. Valjavec mu je odgovoril, da je predviden za izdajo v prvem zvezku leta 1944, toda vojna dogajanja in bom­ bardiranje inštitutske zgradbe (1943 in 1944) so bili glavni razlogi, da članek leta 1944 ni izšel.153 Članka tudi kasneje ni najti v bibliografiji SODF/SOF. Valjavcev interes sodelovati z prof. Sario se ni ustavil le pri recenzijah, člankih in članstvu v znanstvenem svetu inštituta, pač pa je želel Sario predstaviti tudi širši nemški strokovni javnosti ter se z njim osebno srečati. Zato ga je za jesen 1940 po­ vabil, da bi predaval v Münchnu in po možnosti tudi v Berlinu. Saria je vabilo sicer sprejel, vendar do realizacije ni prišlo, čeprav je v začetku maja Valjavec sporočil Sarii novico, da je "z novim trimestrom - začasno le provizorično - prevzel novo­ ustanovljeno stolico za JV Evropo na berlinski univerzi".154 Saria mu je za imeno­ vanje prisrčno čestital.155 Podobno nerealiziran je ostal tudi obisk Valjavca v Lju­ bljani, kjer naj bi delal v ljubljanski univerzitetni knjižnici. Oktobra ga je napovedal za božični čas, ko pa mu je Saria odgovoril, da so ljubljanske knjižnice v tem času zaprte, ga je najprej preložil na čas takoj po novem letu in končno na spomladanski čas leta 1941.156 Do konca vojne se naslovnika zagotovo nista osebno srečala. Valjavec je ravno v tem času pripravljal izdajo korespondence med Kopitarjem in Rumyjem. Zato se je sredi maja obrnil na Sario s prošnjo, da mu priskrbi prepise in formate nekaterih pisem, ki jih hrani ljubljanska univerzitetna knjiž­ nica.157 Saria se je obrnil na univerzitetnega bibliotekarja dr. Jožo Glonarja in ta mu je priskrbel prepise, formate pisem in še nekatere podrobnosti v zvezi z njimi.158 Očitno je na ta način dr. Glonar prišel v stik z Valjavcem, med katerima se je v času vojne prav tako razvila živahna korespondenca. 149 Ibid., pismo Valjavca Sarii, 13. 12. 1940 in Saria Valjavcu, 7. 1. 1940, hrani avtor. 150 Ibid., pismi Sarie Valjavcu, 17. 3 .1 9 4 1 in 4. 6. 1941, hrani avtor. 151 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 16. 8. 1942, hrani avtor. 152 Ibid., pisma Valjavca Sarii, 26. 8. 1942; Sarie Valjavcu, 23. 1. 1943; 8. 2. 1943, hrani avtor. 153 Ibid., pisma Sarie Valjavcu, 2 . 3. 1943; 1. 5. 1943; 28. 8. 1943; 5. 11. 1943; 29. 7. 1944; Valjavca Sarii, 30. 8. 1943, hrani avtor. 154 Ibid., pismo Valjavca Sarii, 6 . 3. 1940; 4. 4. 1940; 4. 5. 1940; Sarie Valjavcu, 21. 3. 1940, hrani avtor. 155 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 25. 5. 1940, hrani avtor 156 Ibid., pisma Valjavca Sarii, 12. 10. 1940; 8. 11. 1940; 13. 12. 1940; Sarie Valjavcu, 4. 10. 1940; 31. 10. 1940 157 Ibid., pismo Valjavca Sarii, 11. 5. 1940, hrani avtor. 158 Ibid., in pismo Sarie Valjavcu, 25. 5. 1940; Valjavca Sarii, 31. 5. 1940; 18. 6. 1940, 27. 6. 1940, hrani avtor. Značilnost korespondence med Sario in Valjavcem v letih od 1941-1944 je zagotovo dejstvo, da mnoga pismo, zlasti Valjavčeva, manjkajo. Kljub temu pa je mogoče rekonstruirati rdečo nit dopisovanja. Na drugi strani je Sarijevih pisem mnogo več kot Valjavčevih, kar kaže na velik Sariin interes po sodelovanju ter zaposlenost Valjavca z drugimi dogajanji v času vojno. Morda najbolj povedna značilnost/novost v korespondenci pa je sprememba v vsebini pisem. Se vedno prevladuje diskurz o znanosti, knjigah, ocenah in člankih, vendar z vedno več primesmi osebnih oz. osebno političnih sporočanj, pač pogojenih z radikalnimi spremembami, ki so v življenju obeh nastale z razširitvijo vojne. Tik pred napadom na Jugoslavijo je Saria v ustaljeni maniri še sporočal Valjavcu o knjižnih novostih. Dalj se je zadržal na Krajevnem leksikonu Dravske banovine, katerega uredništvo ni bilo zainteresirano za recenzijo v SOF. Valjavcu pa je sporočil, da je leksikon v Geografskem vestniku tako in tako doživel "uni­ čujočo kritiko" izpod peresa geografa Ilešiča, zgodovinarja Kosa in njega samega. Zlasti navedbe lokalno zgodovinskega pomena naj bi bile "neverjetni fantazijski produkti".159 Opozoril je še na obsežno, pravkar izšlo "Kazalo h Grudnovi in Malovi zgodovini slovenskega naroda", za jesen 1941 predvideni izdaji Koroščeve biografije s strani Mohorjeve družbe in istočasno, 5. zvezka (1900-1907) del Janeza Evangelista Kreka. Zavrnil pa je pisanje preglednega članka o južnoslovanski etnografiji (Volkskunde), ki naj bi izšla v načrtovanem priročniku "Südosteuropa- Handbuch"160 Zato pa je sprejel pisanje članka o stari zgodovini in arheologiji Jugoslavije, predlagal pa je tudi naj o objavijo prispevek Dimitrija Sergejskega o raziskovanju stare zgodovine in arheologije v Bosni in Hercegovini.161 Sarievega članka v bibliografiji SOF ni najti, Sergejevski pa je svojega z naslovom "Archäologische Forschungen in Bosnien in den Jahren 1920-1940" objavil v SOF, 8(1943), str. 156-157. Do napada na Jugoslavijo je Saria redno pošiljal Valjavcu predloge del za re­ cenzijo in recenzente ter naprošal Valjavca za nove knjige. Za delo Metoda Dolenca "Gorske bukve" je predlagal dr. Josipa Zontarja ali dr. Karla Torgglerja iz Innsbrucka ali Korošca Waltera Fresacherja, saj mu je dr. Janko Polec iz osebnih razlogov odpovedal recenziranje Dolenčeve knjige. Za recenziranje pa je priporočal med drugim Malovo delo o slovenskih mitoloških starinah, 5. zvezek Prijateljeve Kulturne in politične zgodovine Slovencev ter na poseben način prosil za knjigo Lotte Busshoff, "Wandlungen im Landschaft - Siedlungsbild der Banater Heide", ko je Valjavca spraševal ali se avtorica dotika tudi jugoslovanskega Banata. Knjigo je takoj dobil, čeprav se avtorica z jugoslovanskim Banatom v njej ne ukvarja.162 Prvo ohranjeno pismo iz časa po začetku vojne v Jugoslaviji je datirano z 4. junijem 1941. Pisal ga je Saria Valjavcu, ko je prejel zadnjo številko SOF (Zv. 2/3, 1941). V daljšem pismu, je več kot polovico obsega posvetil osebnim stvarem, ki so se mu dogajale ob začetku vojne in so določale njegova nadaljno življenjsko pot. Med drugim je zapisal: "...Od mojega zadnjega pisma se je mnogo kaj 159 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 19. 2. 1941, hrani avtor. 160 Ibid. 161 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 17. 3. 1941, hrani avtor. 162 Ibid., in pismo Valjavca Sarii, 24. 3. 1941, hrani avtor. spremenilo. Vojne sem se udeležil v južni Srbiji, v Kosovski Mitroviči, ker tu na severu kot Volksdeutscher nisem veljal za zanesljivega. No, takoj sem se pridružil prvim nemškim enotam in daljši čas služil kot prevajalec v bataljonu motoriziranih strelcev (Kradschützenbataillonu). Od sredine maja sem spet tu in predavam. Ali bo naša univerza v bodočnosti še lahko obstojala je več kot vprašljivo. Ni namreč več dosedanjega zaledja, iz katerega so prihajali študentje. Nova provinca Ljubljana ima komaj več kot 300 000 prebivalcev, meja z rajhom pa poteka na mestni meji! Zato sem se prisiljen ogledati v rajhu. Upam, da mi bo uspelo priti v Gradec..."163 Dne 27. julija 1941 je Saria Valjavcu sporočil, da se mu je želja uresničila in da ga je "univerza v Gradcu imenovala za ordinarija za staro zgodovino (Alter­ tumskunde) in epigrafiko". Obenem je izkoristil poznanstvo z Valjavcem in ga prosil, naj posreduje pri pristojnem ministrstvu v Berlinu, da bi to imenovanje čim prej potrdilo. Povedal mu je še, da trenutno stanuje na Ptuju Kaiserfeldgasse 1 in da je zaposlen z novo postavitvijo ptujskega muzeja. Prav na koncu pisma je, nekako kot samo po sebi umevno informacijo in ki se je lahko razumela tudi kot odpoved sodelovanja, dodal še: "... Iz Ljubljane vam ta čas ne morem poročati nič novega. Literarna produkcija stoji. V doglednem času pa tu ne bo izšlo nič takega kar bi bilo zanimivo na SOF."164 Tako je očitno citirane, zadnje stavke pisma razumel tudi Valjavec. Saj mu je v odgovoru sicer čestital za imenovanje, vendar takoj tudi pristavil, da upa, da to ne pomeni izgubo njegovega dragocenega sodelovanja. Za vsak slučaj ga je še prosil, naj mu predlaga kakšno zanesljivo osebo v Ljubljani, da bi se sodelovanje lahko nadaljevalo, saj v nasprotnem primeru grozi popolna prekinitev znanstvenih stikov. O intervenciji na ministrstvu v Berlinu niti besede. Pač pa informacija o tem, da je tudi on od napada na SZ vpoklican in da ne more opravljati vseh tistih del v zvezi z SOF, ki jih je opravljal prej. Zato se mu je zdelo sodelovanje Sarie na področju recenziranja in predstavljanja publikacij še toliko bolj pomembno in potrebno.165 Saria, ki je od srede leta 1941 vsa pisma redno zaključeval s Heil Hitler, je konec leta 1941 sporočil Valjavcu, da upa, da se bo s 1. februarja preselil v Gradec in da ima zelo veliko dela s preselitvijo kulturnih dobrin ljubljanskih Volks- deutscherjev, ki se bodo januarja 1942 prav tako preselili. Med njimi je bil tudi Saria, ki je bil ob koncu leta 1941 razpet med Ljubljano, Ptujem in Gradcem. Poleg citiranega ptujskega naslova je imel še naslov "Šentvid ob Savi, poštno ležeče, južna Koroška", Valjavcu pa je še sporočil, da s potrditvijo njegovega imenovanja še vedno ni nič. Prošnja za intervencijo je izostala.166 Sodelovanje pri recenzijah pa je teklo dalje. Spomladi 1942 je recenziral delo madžarskega avtorja A. Grafa o geografiji Panonije in predlagal v oceno vrsto del med njimi dela Antona Krošla, Zemljiška odveza na Kranjskem v letu 1948, Urbanija Piccolo mondo sloveno, Franca Grivca, Zarja starejše slovenske knji­ ževnosti,167 nekaj kasneje pa delo A. Alföldija iz Budimpešte: Zur Geschichte des 163 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 4. 6. 1941, hrani avtor. 164 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 27. 7. 1941, hrani avtor. 165 Ibid., pismi Valjavca Sarii, 22. 8. 1941 in 13. 4. 1942, hrani avtor. 166 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 6. 12. 1941, hrani avtor. 167 Gre za delo: Franc Grivec, Zarja stare slovenske književnosti: Frisinški spomeniki v zarji sv. Cirila in Metoda, Ljubljana 1942. Karpatenbeckens im 1. Jh.v. Ch.168 Bil je celo tako zagnan, da je recenziral delo, za katerega je Valjavec že imel recenzijo in ga je ta moral opozoriti, naj mu vendarle vnaprej pove svoje predloge za ocene.169 V aprilu 1942 je bil Saria že "v rajhu", na Ptuju v Bürgergasse 1. Valjavcu je na pisemskem papirju z glavo ptujskega muzeja, sporočil, da je sedaj to kontaktni naslov, saj v Gradcu ni mogel najti stanovanja, univerzitetno imenovanje še ni bilo potrjeno, iz Ljubljane pa se je moral izseliti. Trenutno je upravljal ptujski muzej.170 Saria je, kot je mogoče razbrati iz korespondence, v Gradcu začel redno predavati v šolskem letu 1942/1943171, vendar je vse do konca leta 1943 ostal na Ptuju. Šele decembra tega leta se je namreč s pismom s Ptuja javil Valjavcu in mu sporočil nov naslov: "Universität Graz, Archäologisches Seminar" ter novico, da se je do­ končno preselil v Gradec.172 Kljub vojni, drugim zaposlitvam Valjavca in "razseljenosti" Sarie, je sodelovanje potekalo dalje. Saria je še nadalje želel imeti knjige inštitutske serije, ki so ga po­ sebej zanimale, npr.: Georga Wilhelma Köhlerja: Beiträge zur Ideologie der kroa­ tischen Frage in ihrer Entwicklung bis 1918, (1942), Valjavčevo knjigo: Bartolomäus Kopitars Briefwechsel. 1. Teil, Kopitars Briefwechsels mit Karl Georg Rumy (1942) ali knjigo Günterja Glauerta: Siedlungsgeographie von Oberkrain (1943).173 Zadnji dve pismi iz korespondence sta bili poslani iz Gradca in nosita datuma 29. julij in 11. avgust 1944. Obe sta spremni pismi za poslane recenzije in v obeh se Saria zgroža in sočustvuje zaradi zavezniških bombardiranj Münchna in in­ štituta. Bombardiranja označuje s "terorističnimi napadi" in izraža upanje, da in­ štitut ni bil preveč poškodovan, a vseeno sprašuje naslovnika če je naslov inštituta še vedno isti.174 Iz korespondence in iz bibliografije SODF/SOF nedvoumno izhaja, da je bil prof. dr. Balduin Saria najtesnejši in najbolj plodovit sodelavec Fritza Valjavca iz Slovenije. Ne samo njegova zagnanost in iniciativnost pri sodelovanju, celo nepopolni bibliografski podatki, ki so mi bili na voljo, govorijo o kvantiteti in kva­ liteti njegovega sodelovanja. V SOF je Saria objavil najmanj devetnajst strokovnih člankov, recenzij, nekrologov in biografskih spisov.175 Bil je član znanstvenega sveta SODF/SOF SUdost-inštituta, v Sloveniji je organiziral razmeroma široko mrežo institucij, s katerimi je inštitut izmenjaval publikacije in v Nemčijo po­ sredoval kar največ pomembnih knjig slovenskih avtorjev. Valjavcem se kljub strokovni in ideološki bližini v času, ki ga zajema korespondenca, osebno nista srečala, obojestranska naklonjenost pa je presegla raven običajnega strokovnega dopisovanja. 168 Ibid., pisma Valjavca Sarii, 19. 3. 1942 in Sarie Valjavcu, 5. 4. 1942; 28. 8. 1943, hrani avtor. 169 Ibid. 170 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 28. 4. 1942, hrani avtor. 171 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 16. 8. 1942, hrani avtor. 172 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 3. 12. 1943, hrani avtor. 173 Ibid., pismo Sarie Valjavcu, 2. 3. 1943, hrani avtor. 174 Ibid., pismi, Sarie Valjavcu, 29. 7. 1944; 11. 8. 1944, hrani avtor. 175 Südost-Institut München 1930-1990, Mathias Bernarth zum siebzigsten Geburtstag, R. Olden­ bourg Verlag, München 1990. Dr. JOŽA GLONAR176 Korespondenca med Fritzem Valjavcenm in Jožo Glonarjem v celoti sodi v čas druge svetovne vojne na Slovenskem. Je med najpopolnejšimi, saj so vrze­ li/manjkajoča pisma le redka tako, da je mogoče vsebino dopisovanja brez težav rekonstruirati. Njena posebnost pa je dejstvo, da se domala vsa dotika le pro­ blematike pisanja obsežnega članka/bibliografije z naslovom "Die Slowenen im Schrifttum 1914-1940", ki ga je Glonar tik pred koncem vojne objavil v SOF.177 Vsa Glonarjeva pisma so bila, edina v vsej obravnavani korespondenci, vsa na­ pisana z lepim, drobnim rokopisom. Valjavec je za Glonarja zvedel in posredno prišel z njim s stik, kot sem že zapisal, sredi leta 1940, ko je po posredovanju Balduina Sarie za Valjavca priskrbel nekatere tehnične podatke o pismih iz korespondence Kopitar Rumy, ki jih je hranila ljubljanska univerzitetna knjižnica. Nanj pa se je s pismeno prošnjo za sodelovanje v SOF obrnil šele decembra 1941. Kot vsakega podobnega naslovnika je tudi Glonarja prosil za "prispevke in recenzije iz Vašega delovnega področja", ki pa ga je napačno označil za umetnostno zgodovino.178 Glonar mu je odgovoril hitro na - v ohranjeni korespondenci - edinstven način. Najprej je Valjavcu sporočil, da bi z veseljem sodeloval s prispevki s področja jezika, literature, ljudske pesmi in etnografije (Volkskunde) v širšem smislu, nato ga popravil, da ni umetnostni zgodovinar, je pa za to področje pripravljen poiskati "primernega, pridnega sodelavca", končno pa mu tudi jasno povedal: "... Vsekakor pa moram pripomniti, da glede na današnje čase sodelovanje ne bi bilo mogoče brez odgovarjajočega plačila."179 Valjavcev odgovor Glonarju na začetku leta 1941 sodi med najdaljša Valjavčeva pisma. Izražal je zadovoljstvo nad Glonarjevim pristankom na sodelovanje in mu natančno razložil kakšne prispevke želi in koliko jih honorira. Recenzije je plačeval 0,15 RM na tiskano vrstico, znanstvene prispevka pa povprečno 80 RM na avtorsko polo.180 Glede na to, da je imel dr. Glonar kot bibliotekar v univerzitetni knjižni in drugi po položaju v njej, v času vojne manj kot 270 RM plače,181 so bili honorarji kar zavidanja vredni. Vsekakor je honorar ostal ena od rdečih niti dopi­ sovanja, saj je Glonar očitno živel v ne najbolj primernih materialnih razmerah. Valjavec je Glonarju sporočil, da bi za SOF potreboval tri znanstvene članke, ki naj bi zajemali razvoj slovenskega (pomotoma je zapisal slovaškega sic!) jezikoslovja, literarne zgodovine in etnografije, skupaj z ljudsko pesmijo (Volks­ kunde) od leta 1918 ali prej do sodobnosti. Vsak članek naj bi bilo dolg do 25 176 Dr. Joža Glonar (1885-1946) bibliotekar v univerzitetni knjižnici v Ljubljani, literarni zgodovinar, prevajalec in leksikograf. Urednik in pisec pri Slovenskem biografskem leksikonu. Napisal okoli 150 razprav, ocen, poročil in člankov o slovenskem slovstvu in kulturi. Sestavil prvi slovenski enciklopedični Poučni slovar (1929-33) in prvi enojezični Slovar slovenskega jezika (1935-36) s polemičnim uvodom zoper Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis 1935. Znal je 14 jezikov, za­ služen za slovensko bibliotekarstvo in NUK 177 SOF, 9/10,1944/1945, str. 497-583. 178 KFV, pismo Valjavca Glonarju, 19. 12. 1941, hrani avtor. 179 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu, 27. 12. 1941, hrani avtor. 1 8 0 Ibid., pismo Valjavca Glonarju, 12. 1. 1941, hrani avtor. 181 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu, 27. 7. 1943, hrani avtor. tiskanih strani. Članek o razvoju slovenske literarne zgodovine bi lahko bil celo razdeljen na dva dela, na tistega, ki bi obravnaval starejši čas do 19. stoletja in na tistega, ki bi zajel obdobje do sodobnosti. Spraševal se je celo ali ne bi mogel tega dela prevzeti Ivan Grafenauer, Glonarju pa prepustil odločitev katerega od pre­ ostalih delov bo prevzel sam. Dodatno ga je še prosil, kot je navadno storil z vsemu drugimi naslovniki iz Slovenije pred njim, da bi recenziral nove slovenske knjige s področja jezika, literature in etnografije (Volkskunde). Hvaležen mu je bil za ponudbo, da bo našel primernega umetnostnega zgodovinarja za sodelovanje v SOF ter mu za vzorec kako naj se piše članek posredoval članek bolgarskega raziskovalca Vakarelskega o razvoju bolgarske etnografije (Volkskunde).182 Kaj je vodilo Glonarja - nekakšna slaba izkušnja prof. Maxa Vasemerja183 pri pisanju takega članka, ki jo je omenjal v odgovoru ali dejstvo, da je imel gradivo za članek že dodobra zbrano ali morda finančni razlogi -, da je Valjavcu z obratno pošto sporočil, da "se je odločil, da bo članek napisal sam", ni docela jasno. Jasno mu je bilo, kakšen naj članek bo. Koncipiral ga je, kot pregleden članek - neke vrste bibliografijo, v katerem se bo "bralec in interesent" zlahka dokopal tudi do podrobnosti. Sprejel je tudi ponudbo za recenziranje slovenskih knjižnih novosti in Valjavcu predlagal, da bi recenziral tudi v nemščini napisana dela, ki so dotikajo Slovencev. V p.s. pisma ga je moral še enkrat popraviti, to pot zato, ker ga je Valjavec imel za direktorja univerzitetne biblioteke in mu je sporočil, da je le po položaju drugi za njim.184 Februarja 1941 je Valjavec sprejel vse Glonarjeve predloge, obenem pa obžaloval, da je v nemških knjižnicah tako malo slovenske literature, ki bi jo sam še posebej potreboval pri objavi 2. izdaje njegovega habilitacijskega dela o zgo­ dovini nemškega kulturnega vpliva v JV Evropi. V letu 1942 je bil pripravljen celo za nekaj dni priti v Ljubljano, da bi jo preučil. Nekako mimogrede je Glonarju postavil še nekaj vprašanj o slovenski cerkveni pesmi: "1. Ali so bile slovenske cer­ kvene pesmi že v času pred reformacijo?, 2. V kateri čas je mogoče postaviti njihov nastanek ? in 3. Ali so se najstarejše cerkvene naslanjale na latinske ali nemške predloge?" In prav na koncu še "ali morda ve če je prof. Radojčič še v Ljubljani?"185 Glonar si je vzel skoraj mesec dni časa, da mu je sredi marca 1942 odgovoril. V najdaljšem pismu (dve gosto pisani strani A4 formata) mu je najprej odgovoril na zastavljena vprašanja. Prva cerkvena pesem v slovenščini nosi datum 1428, mu je sporočil, in ga za podrobnosti napotil na knjigo Franceta Steleta, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji (str. 46) ter na v njej citirano literaturo. Kar pa zadeva v Nemčiji težko dostopno slovensko literaturo mu je svetoval, naj "Slovenico" bolj kot v univerzitetnih knjižnicah išče v inštitutih in seminarjih, ki se ukvarjajo z slovansko problematiko. Po njegovem vedenju je bil prof. Radojčič že v Beogradu. V na­ daljevanju pa je Valjavca še prosil za 2. izdajo njegove knjige o nemškem kul­ 182 Ibid., pismo Valjavca Glonarju, 12. 1. 1941, hrani avtor. 1 8 3 Max(imilian) Vasmer (1886-1962), nemški slavist, jezikoslovec. Utemeljitelj in od leta 1925 izdajatelj Zeitschrift für Slavische Philologie. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, Ljubljana 1994, str. 996. 1 8 4 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu, 3. 2. 1941, hrani avtor. Med deli, ki jih je predlagal so bila tista, ki jih je predlagal pred njim že Balduin Saria. 185 Ibid., pismi Valjavca Glonarju, 15. 2. 1942 in 21 . 2. 1942, hrani avtor. turnem vplivu na JV Evrope, ker 1. izdaje v ljubljanski univerzitetni knjižnici ni bilo, in predlagal nekaj italijanskih del v recenzijo.186 Osrednji del pisma je posvetil podrobnejši razlagi strukture svojega članka. Gradivo zanj naj bi zbral do srede aprila, saj je zato porabil kar šest ur dnevno. Nato bo takoj začel z redakcijskim delom tako, da bo vsaj prvi del rokopisa končan v teku maja. Edina dilema, za katero je želel imeti nasvet Valjavca je bila: Ali naj slovenske naslove prevaja v nemščino? To vprašanje je v času dopisovanja večkrat postavil, a v korespondenci odgovora nanj ni najti.187 Strukturo članka/biblio­ grafije je Valjavcu predstavil v petih razdelkih. Prvi naj bi vseboval publikacije na temo: splošno, bibliografije, enciklopedije,; spomini, revije in zborniki. Drugi na temo: dežela in ljudje ("...v vašem današnjem načinu izražanja, bi vi to kratko označili z "Blut und Boden", je zapisal Glonar), demografija v najširšem pomenu besede, gospodarske in socialne razmere, diaspora. Tretji na temo: jezik. Četrti na temo: literatura in peti na temo: zgodovina in etnografija (Volkskunde). Med zgodovinsko literaturo je nameraval navajati tudi dela iz umetnostne zgodovine, ki naj bi jih obdelal sam, če ne bo našel primernega sodelavca. Poudaril je, da bo v članek/bibliografijo uvrstil tudi brošure, ki so po njegovem mnenju mnogokrat v vseh pogledih značilnejše in bogatejše od znanstvenih del. Posebno pozornost bo posvetil tudi tuje jezičnim delom, zato ker so ta v nemških bibliotekah bolj prisotna, medtem ko bo članke v revijah navajal le izjemoma t.j., če so izšli tudi v separatih ali pa naj bi zadevali teme, ki jih drugje ni najti.188 Čez približno mesec dni se je Glonar znova oglasil. To pot zelo kratko, le s sporočilom, da mu pošilja recenzije italijanskih del, centralno pa je bilo vprašanje na koncu zapisa: "Upam, da boste zdaj po praznikih in počitnicah (očitno je šlo za velikonočne praznike op. p.) našli čas za odgovor na moje zadnje, izčrpno pisa­ nje."189 Valjavec mu je odgovor hitro in kratko. Z zahvalo za prejeta poročila iz z: "Na vaše zadnje izčrpno pismo sem, tako mislim, že odgovoril. Ali se je morda to moje pismo izgubilo? V njem sem Vam, sporočil, da se strinjam z vsemi vašimi predlogi..."190 Naslednji zastoj v korespondenci je "zakrivil" Glonar. Do srede julija se Valjavcu sploh ni oglasil, vse kaže, da zato, ker njegove ocene niso bile objavljeno tako hitro, kot si je sam predstavljal.191 Zato se je oglasil Valjavec z vprašanjem, kako napreduje delo na članku/bibliografiji in z vljudnostno, ponudbo, če bi Glo­ nar hotel izdelati bibliografijo novitet izšlih v Ljubljanski provinci.192 Tudi za odgovor na to pismo si je Glonar vzel več kot mesec dni. V optimističnem in načrtov polnem pismu je pojasnil svoj molk. Prepričan je namreč bil, da je SOF zašla v težave in je njeno izhajanje zastalo. V tem prepričanju ga je utrdilo dejstvo, da več kot štiri mesece ni dobil korektur svojih recenzij, pa tudi zadnji zvezek revije, ki so ga dobili v Ljubljano, je nosil šele letnico 1940. Zato tudi njegovo delo 186 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu, 15. 3. 1942, hrani avtor. 187 Ibid. in pismo Glonarja Valjavca, 23. 9. 1942, hrani avtor. 188 Ibid. 189 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu, 9. 4. 1942, hrani avtor. 190 Ibid., pismo Valjavca Glonarju, 16. 4. 1942, hrani avtor. 191 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu 24. 8. 1942, hrani avtor. 192 Ibid., pismo Valjavca Glonarju, 18. 7. 1942, hrani avtor. za članek ni teklo tako kot bi moralo. Pismo z dne 18. 7. pa ga je zelo razveselilo, pregnalo dvome in dileme, tako da spet dela "s polno paro" in bo članek mogoče objaviti v letniku 1943. Valjavcu je predlagal še recenzijo Vasmerove knjige "Die Slawen in Griechenland" in se ponudil za recenzenta italijanskih publikacij, ki zadevajo tematike zanimive za SOF. Se več, Valjavcu je sporočil, da je za SOF navdušil tudi dva italijanska bibliotekarja, ki sta revijo zelo pohvalila. Kot pod­ krepitev veselja, da lahko nadaljuje z delom je mogoče razumeti dejstvo, da je pismu dodal še novico iz zasebnega življenja dr. Fritza Valjavca. Sporočil mu je namreč, da je slučajno srečal njegovo teto, ki da je bila polna hvale o svojem nečaku. Čeprav je bila bolna, šlo naj bi za "nervozno gospo", pa naj bi se v zadnjem času njeno zdravstveno stanje močno izboljšalo, je v pismu zapisal Glonar.193 Valjavec na prijazen poskus zbliževanja sploh ni reagiral. V odgovoru Glonarju je le izrazil zadovoljstvo, da so nesporazumi o izhajanju revije odpravljeni, da je Vasmerovo delo že sam recenziral in da se strinja, da bi recenzije italijanskih del opravljal on. Dal mu je celo ekskluzivno pravico za recenziranje takih del. Recenzije, ki jih je svoj čas poslal pa bodo izšle še v tekočem letu, mu je še sporočil.194 Glonar se je nekako ustrašil ekskluzivne pravice. Valjavca je svaril, naj pri teh odločitvah ne bo preveč hiter in je zaenkrat predlagal le recenzije del tistih italijanskih slavistov in avtorjev, ki jih osebno pozna: Calvi, Damiani, Salvi... Pač pa je sprejel na znanje željo Valjavca po izdelavi bibliografije novitet iz Ljubljanske province, ki naj bi jo izdelal do konca leta 1942. Prav tako je bil pripravljen za SOF recenzirati knjigi, korespondence med Zoisom in Kopi­ tarjem, ki ju je izdal France Kidrič,195 s predstavitvijo publikacije o Brižinskih spo­ menikih pa bo počakal, dokler se ne konča - po njegovem mnenju - preveč vroča polemika o Brižinskih spomenikih med Grafenauerjem in Grivcem196 Decembra 1942 je Glonar Valjavcu lahko poročal, da je njegov članek v grobem končan in da bo lahko še v tekočem letu dobil eno tretjino rokopisa, kar je Valjavec z zado­ voljstvo sprejel.197 Prve štiri razdelke (nekaj več kot polovico) članka/bibliografije Glonar Valjavcu sicer ni poslal do konca leta 1942 pač pa sredi januarja 1943. Prosil ga je za kritiko ter se oddahnil, češ da je najhujše za njim.198 Valjavčevega odgovora z dne 18. 1. 1943 ni v korespondenci, pač pa je iz Glonarjevega pisma razvidno, da je potrdil prejem rokopisa in obljubil, da bo delo objavil v enem od naslednjih zvezkov SOF. Glonar je bil nad tem zelo zadovoljen in obljubil, da bo vse besedilo v Münchnu do konca januarja. To pot se je roka domala na dan natančno tudi držal in v prvih dneh februarja 1943 je bil rokopis v celoti pri Valjavcu.199 Korespondenca se je od slej naprej omejevala v glavnem na redak­ cijsko tehnična vprašanja - dopolnila in vprašanja plačila, vsaj kar zadeva poslani članek/bibliografijo. Glonar je namreč po oddaji rokopisa zelo vljudno opozoril Valjavca, da je pri njih v navadi, da se po oddaji rokopisa izplača polovica hono­ 193 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu, 24. 8. 1942, hrani avtor. 194 Ibid., pismo Valjavca Glonarju, 9. 9. 1942, hrani avtor. 195 Gre za delo: Zoisova korespondenca I-IL, 1939. 196 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu, 23. 9. 1942, hrani avtor. 197 Ibid., pismi Glonarja Valjavcu, 1. 1 2 . 1942; Valjavca Glonarju, 7. 12. 1942. 198 Ibid., pismi Glonarja Valjavcu, 14. 1. 1943; 16. 1. 1943, hrani avtor. 199 Ibid., pisma Glonarja Valjavcu, 4. 2. 1943; Valjavca Glonarju 5. 2. 1943, 12. 2. 1943. rarja in ta mu je - na zadovoljstvo Glonarja - takoj odobril 300 DEM.200 To in naslednje nakazilo pa je Glonar dobil šele julija 1943.201 Za naprej si je Valjavec predstavljal sodelovanje tako, da bi mu Glonar letno pošiljal bibliografije, ki bi jih začel z letom 1941. Glonar je predlog sprejel.202 Skrbelo ga je le ali bo revija, zaradi vojni okoliščin, sploh še mogla izhajati in Valjavec mu je odgovarjal, da vsaj do leta 1944 ne vidi nikakršnih problemov za izhajanje revije.203 Zato je Glonar še naprej pisal poročila o knjigah in se trudil da bi, potem ko se je v polemiko Grafenauer Grivec o Brižinskih spomenikih vključil še Isačenko,204 zaključil obsežno poročilo o tem. Valjavec pa ga je še naprej spraševal o tem kako bi prišel do posameznih knjig npr. izvoda slovenskega geografskega leksikona, obenem pa ga tudi zaprosil, da mu pomaga za sodelo­ vanje v SOF pridobiti dr. Ivana Grafenauerja. Glonar je sicer nagovoril Grafe­ nauerja, vendar je ta konkretno sodelovanje, diplomatsko, zaradi prezasedenosti zavrnil. "...Ta trenutek je zelo zaposlen, bo pa ob prvi priložnosti mislil na Vas in SOF." je Glonar sporočil Valjavcu. Ta je bil tudi s takim odgovorom zadovoljen in je Grafenauerja preko Glonarja pustil lepo pozdraviti.205 Zelo rad pa bi tudi za številko SOF, ki je bila sredi leta 1943 v prelomu, dobil čim več recenzij od Glo­ narja.206 Od druge polovice leta 1943 je postala korespondenca med obema naslov­ nikoma zelo neredna in se je pogosto izgubljala.207 Tudi tisk SOF ni potekal ravno normalno. Zato je konec novembra 1943 Glonar resignirano in razočarano pisal Valjavcu, da je žalosten ker njegovo besedilo ("... to delo je moja resnična bolečina/dieses Werk ist mein wahres und wirkliches Schmerzenskind ...") sploh še ni v tiskarni in da je njegov izid predviden šele za IX zv. (1944).208 Valjavec je Glonarja tolažil, da je to pravzaprav številka iz leta 1943 in da bo njegovo delo ugledalo luč sveta v marca ali aprilu 1944.209 Toda Glonar je lahko prve korekture svojega dela opravil šele konec aprila in v začetku maja 1944, z njimi pa je zaprosil Valjavca še za čim več separatov. Sporočil mu je še, da je za članek o problematiki Brižinskih spomenikov zaprosil Rajka Nahtigala, saj se je nabralo že preveč gradiva. Valjavec je bil tega predloga nadvse vesel, še bolj pa bi bil, če bi Glonarju uspelo nagovoriti za sodelovanje tudi Frana Ramovša. Zanimalo ga je tudi kje bo izšla korespondenca Cop-Savio.210 200 Ibid., pisma Glonarja Valjavcu 26. 2. 1 9 4 3 ,12 . 8. 1843 in Valjavca Glonarju, 6 . 3. 1943, 17. 3. 1943, hrani avtor. 201 Ibid. pismo Glonarja Valjavcu, 27. 7. 1943, hrani avtor. 202 Ibid. pismi Valjavca Glonarju, 5. 2. 1943 in Glonarja Valjavcu, 26. 2. 1943, hrani avtor. 203 Ibid., pismi Glonarja Valjavcu, 17. 3. 1943 in Valjavca Glonarju, 9. 4. 1943, hrani avtor. 204 Gre za delo Aleksandra Vasiljeviča Isačenka, Jazyk a povod frizinskOch pamiatok, Bratislava 1943. 2 0 5 Ibid., pismi Glonarja Valjavcu, 27. 7. 1943, 21. 11. 1943 in Valjavca Glonarju, 11. 8. 1943, 13. 12. 1943, hrani avtor. 206 Ibid., pismo Valjavca Glonarju, 23. 8. 1943, hrani avtor. 207 Ibid., pismi Glonarja Valjavcu, 23. 11. 1943; Valjavca Glonarju 1 3 .12 . 1943, hrani avtor. 208 Ibid., pismo Glonarja Valjavcu, 21. 11. 1943, hrani avtor. 209 Ibid., pismo Valjavca Glonarju, 13. 12. 1943, hrani avtor. 210 Ibid., pismi Glonarja Valjavcu 5. 5. 1944 in Valjavca Glonarju 12. 5. 1944, hrani avtor. Gre za korespondenco s Franzem Leopoldom Savio (1801-1847), sodnim svetnikom v Benetkah, rodom iz Gorice, v času od približno 1818-1834 oz. iz leta 1828. Literarni zgodovinarji sodijo, da je Julija 1944 je bil izid Glonarjevega dela že zelo blizu. Valjavcu je sporočal svoje želje, kakšni podatki naj bodo na ovitku separatov in ga obenem prosil, da naj naziv "docent", ki ga je uporabljal zanj, nadomesti z "bibliotekar". Julij pa je bil tudi čas, ko so zavezniške bombe zadele Valjavcev inštitut. To je spet otežilo izdajanje SOF, vendar je imel Glonar za težave razumevanje. Pristal je, da je 2. korekture opravijo kar v Nemčiji, sočasno pa je napovedal nadaljevanja svojega članka/ bibliografije, vendar šele potem, ko bodo dosegljiva tudi dela iz slovenske dias­ pore. Na vprašanje, kje bo izšla korespondenca Cop - Savio Valjavcu je odgovoril, da v Ljubljani in nadaljeval, da je v "surovem stanju" že gotova, čaka le še prihod Hofrata Zimmermanna,211 s katerim mora doreči še nekatere podrobnosti. Po njegovem bo to delo zanimiv prispevek k zgodovini kulturnega sodelovanja med Slovenci in Italijani v nemškem "predmarcu" na Primorskem.212 Zadnji pismi v korespondenci sta Valjavčevi. Sredi septembra 1944 sporoča Glonarju, da mu je nakazal še 500 DEM, za katere upa, da jih bo v redu prejel. Prav tako pa je izrazil upanje, da se bo njuno sodelovanje kljub hudim časom nadaljevalo. Očitno pa ni bilo tako. Že iz naslednjega pisma, s konca oktobra 1944, ki se je sklicevalo na sicer neohranjeno pismo Glonarja z 7. 9. 1944, je postalo jasno, da Glonar z Valjavcem ne bo več sodeloval. Na drugi strani pa tudi Valjavec zaradi razmer ob koncu vojne, ni imel več potrebe za sodelovanje. V pismu je zapisal: "To, da Vi ta čas ne morete poslati novih prispevkov ni nič hudega, saj tudi pri nas delo počasneje napreduje in za naslednje leto ne potrebujemo nobenih prispevkov."213 Sodelovanje dr. Jože Glonarja z Valjavčevo revijo Südost-Forschungen je bilo v glavnem omejeno na razpravo osredotočeno na pisanje članka/bibliografije "Die Slowenen im Schrifttum 1914-1940." V bibliografiji člankov v SOF ni najti nobe­ nega drugega članka izpod peresa Jože Glonarja, pa tudi sicer vsebine in širine njegovega sodelovanja ni mogoče primerjati npr. s tistim Balduina Sarie ali Franja Baša. Nesporno najzaznavnejša značilnost njegovega sodelovanja s SOF in Valjav­ cem je Glonarjev izrazito profesionalen, strokoven, na trenutke pa tudi vehe­ menten pristop. "pomen Čopovih pisem Saviu ta, da se v njihovi vsebini v pravem obsegu odkrivajo Čopova literarna razgledanost, njegovo razmerje do največjih avtorjev sodobne evropske književnosti pa tudi do klasikov svetovne literature; njegovi pogledi na osrednja vprašanja starejših in novejših literarnih smeri, zlasti klasicizma in romantike ter na spor med njima; in končno tudi moralno- duhovne podlage njegovega pojmovanja literature." A Slodnjak-J. Kos, Pisma Matije Čopa, 1, 2, Ljubljana 1986, str. 17/18. 211 Gre za Frana Zimmermana, ki je že leta 1914 pripravil natis Čopovih pisem Saviu za revijo "Veda". Ibid., str. 18. Izdaje iz leta 1944 nisem našel. 212 Ibid., pismi Glonarja Valjavcu, 7. 7. 1944, 24. 7. 1944, hrani avtor 213 Ibid., pismi Valjavca Glonarju, 13. 9. 1944 in 20 . 10. 1944, hrani avtor.