cšs  113  LR>
Plavica
^ajne,  malčki, da poznate prelepo cvetko plavico . . . Sredi zlatega žitnega polja se zibljejo njeni ponosni cvetovi, klanjajo se tiho za mak6vi in se smehljajo prijazni... To so plavice v svetlem solncu. In tako pričnem s svojo dogodbico:
Šla je mala, šestletna Mimi, poleti s staro mamico po stezici kraj vinograda proti polju. Globoko v dolini je valovilo zlato polje, lahen južni veter se je igral s polnimi žitnimi klasi; vse samo zlato, katnorkoli se je ozrlo oko.
Prišlistana poljevalujoče. Mimi je postala; rdela so njena ličeca, gorele so v solnčku oči.
,,Mamica, kaj je tam mcd žitom ono plavo?"
Ozrla se je mamica, po-božala je Mimi po licih.
«Ah, nič!------Olej, kaj
pa hočeš ?"
Mimi se je zasmejala in je stekla tja med žito. Tam je modrelo prijazno, zibalo se in šumelo — mlade glavice so se klanjale v solncu.
Stegnila je Mimi ročico in je odtrgala eno tako cvetko.
Nato se je vrnila.
BKaj je to, mamica?''
nTo ? — — To je pa plavica, srček mali!"
BPlavica?" — BDa, Mimi. Le zapomni si to!"
Mimi se je zasmejala, scla je na trato kraj žitnega polja in je pobožala ubogo plavico: BKako si uboga in lepo plava!"
Položila si jo je v naročje in pozdravljala z velikimi, otro-škitni očmi.
Tako je spoznala mala Mimi plavico.
In vi, malčki?! — O, le glejte, da ne ostanete za malo Mitni! . . .
Tam med zlatim poljem drhtijo vsi plavi in lepi v vctru, klanjajo se prijazni in pozdravljajo — plavi cvetovi plavic . .. In tam je poletje in radost.                                                                                      Cvetomirski.