Aleksandrov: Pesem.
647
Čitali smo pesmi tvoje. Romala po vsem je  mestu Verzov zlatih tvojih knjiga; Romala iz rok je v roke, Čitalo jo vse je mesto. Veš,  posodil je dijak jo, Siromak nam jo posodil, Tisti bledi Mehmed Ali, Mehmed Ali, dobra duša. Ne  verjameš,   ne verjameš, Kaj  ta revež knjig nakupi! Ta čudak ti raji  strada, Kakor da bi bil brez knjige .
In še nekaj  ti  povemo  — In to stvar je  glavna danes! Nekaj  za-te se   pripravlja, Nekaj  čaka te po smrti! Vlit iz brona,  drag in visok Spomenik  se ti  postavi V  mestu  našem marokanskem. Vsota vsa je že nabrana: Tristo  mošenj  žoltih  zlatov!
To smo danes ti izdali, Pisali smo ti v tolažbo! Slišali smo, da si reven, Da uboštvo te  preganja
Po Kahiri tam  bogati; In da beda duh tvoj  smeli Vklepa v težki jarem sužnji Nič ne maraj, ne obupaj! Saj  po smrti bo drugače  — Spomenik te  čaka bronast!«
To-le pismo  mi je  čital Pesnik Selim v izbi svoji Majhni,  nizki in podstrešni. Gledala sva skozi okno In  kadila cigarete. Mesec plaval je  po nebu In razlival luč srebrno Na Kahiro dol'  pod saboj, Ki ležala je pred nama Ko kraljica lepa speča. A  pod oknom,  mimo  naju Sveti Nil je tekel tiho. Daleč tam  pa piramide Vzpenjale so se v oblake. In  nato me je povabil Pesnik Selim na večerjo. Srebala sva črno  kavo, Jedla sočno sva čebulo In  orehe  kokosove.
A   Aškerc.


Pesem.
J. Lep je, lep je tvoj  bratec, Svetlolasek je,  kodrolasek, Gibčen in nežen  in uren Ljubki njegov otročji je stasek.
Lepa je tvoja sestrica,
lica nje v veden srneh so nabrane,
Očki  ima  kaj  ponosni,
Laske ima mehko razčesane.,
Živa oba sta in vedno Letata,  švigata kot metuljčka, Pojeta  in  kričita Prava dva klepetuljčka.
Vendar,  ko prideš ti  k meni, Pridi, čuj  me,  pridi le sama —-Veš,  nikogar ni treba, Ko sva tako,  tako   •— med nama.
Mrzla, glej, zunaj je zima, Veš, zato doma naj sedita Potlej po leti, no z nama Pojdeta,  se nakričita.
Aleksandrov.
»M?
vV
42*