RAZGLEDI
MERLEAU-PONTY  IN MARKSIZEM
Ni tako dolgo tega, kar je umrl. Ni tako dolgo, da bi v tem času utegnil umreti tudi njegov duh. Ni tako dolgo, da bi v tem času utegnili zbledeti sledovi, ki jih je pustil za sabo. Vprašanje je, koliko časa bodo ostali za njim ti sledovi — toda za enkrat je vsekakor preteklo premalo časa, da bi utegnili zbledeti.
Prekratek je čas, odkar je umrl — prekratek, da bi mogel umreti docela. Vsekakor pa je ta čas prekratek, da bi medtem mogla umreti situacija, ki ga je rodila in oblikovala.
Njegov pomen za nas? Včasih se ti dozdeva, da njegov pomen pravzaprav sploh ni v tem, kar je pomenil, temveč morda še bolj v tem, za kar je bil... uporabljan... Zakaj uporabljali so ga mnogi. Nekateri kot etiketo (s katero so označevali bodisi sebe bodisi svojega nasprotnika), nekateri kot vizitko, nekateri kot značko... Taka je usoda mnogih. Ljudje jih napravijo za etikete mnogih in različnih stvari. Tako se jim ljudje maščujejo za to, da niso nikdar ne mislili ne hoteli nobene od teh stvari...
Kdo je bil pravzaprav Merleau-Ponty?
Je bil marksist?
Drži: govorili so, da je bil med buržoaznimi filozofi prav on tisti, ki s« je najbolj uspel približati marksizmu. Toda marksist? Vprašanje.
Buržoazni filozof torej? Zagovornik kapitalizma, ki je uvidel »nekatere dobre strani« marksistične misli (kot mnogi drugi) in jih prevzel v svojo filozofijo? Toda kako je potem mogoče, da je ta buržoazni filozof obsojal gnilobo kapitalistične družbe — kako je mogoče, da je pisal stvari, zaradi katerih so ga obsojali kot Stalinovega agenta?
* Da se ognemo vsem nesporazumom, poudarimo, da je Lukacs glede na Zgodovino in razredno zavest spremenil svoja stališča ne samo glede političnih analiz in trditve o identičnosti subjekta in objekta, temveč tudi glede svoje kritike Engelsa in da danes zagovarja dialektični značaj naravoznanstva. V tej zadnji točki mu ne moremo slediti.
146
»Toda poglejte — situacija je vendar jasna. Merleau-Ponty ni bil niti na strani proletariata niti na strani kapitalizma. Razumljivo. Bil je izrazit predstavnik malomeščanstva — predstavnik tiste srednje plasti, ki v razredni borbi izgublja vsakršne perspektive ter se večkrat iz golega obupa pridruži proleta-riatu, pri čemer mnogokrat goji skrajno levičarske, anarhistične in prevratniške ideje — drugič pa se spet zapre vase, v notranjščino svoje subjektivnosti, ki jo razkraja in analizira z nekim masohističnim narcisizmom... Tak, vidite, je bil Merleau-Pontv. Malomeščan, ki se ne more odločiti ne za eno ne za drugo stran — kadar se pa odloči, se odloči zaletavo in nepremišljeno, iz obupa, in je potem bolj papeški kot sam papež... Merleau-Pontv je tipičen predstavnik malomeščanstva — predstavnik tiste izkoreninjene srednje plasti, ki je ustvarila filozofijo eksistencializma.«
Ta definicija ima seveda iste pomanjkljivosti kot vse definicije. Morda jih ima celo nekoliko več. Prevečkrat je že bila izrečena in na preveč primerih je že bila uporabljena, da bi lahko bila čisto resnična.
De mortuis nil nisi bene. Tega si ob Merleau-Pontvju najbrž ne bomo mogli privoščiti; zato mu pa lahko napravimo neko drugo uslugo, ki jo je pač zaslužil. Ustrežemo mu lahko s tem, da ne govorimo o njem kot o »tipičnem predstavniku sodobne drobne buržoazije«, temveč preprosto kot o Merleau-Pontvju. S tem seveda ne mislimo zanikati obstoja drobne buržoazije; ne mislimo trditi, da je ves svet poln »neponovljivih individuumov«, ki nimajo med seboj skupne nobene druge stvari kot samo oči, nos in ušesa. Trdimo pa, da se stvarnost ne da spoznati in ne razumeti s tem, da se stlači v nekakšne apriorne kantovske sheme.
Vsaj za Merleau-Pontvja to verjetno drži. Ne glede na to, da je indivi-duum in da ima kot tak pravico do individualne obravnave, se nam zdi, da je format njegove misli le prevelik, da bi jo lahko uokvirili v tako (ali drugačno) osnovnošolsko definicijo.
Treba bo še pisati o tej filozofiji. Ni taka, da bi se dala odpraviti s preprosto šablono. Tem manj pa jo lahko odpravimo s šablono, ker je tako rekoč niti ne poznamo. Težko je govoriti: »Merleau-Pontv je genij«, ali: »Merleau-Pontv je reakcionar«, če pa sploh ne vemo, kdo je Merleau-Pontv.
Sicer pa se ne splača spoznavati Merleau-Pontvja samo zato, da bi ga lahko proglasili za genija ali pa za reakcionarja. Verjetno bomo lahko izvlekli iz Merleau-Pontvja več kot pa samo to, da bomo obogatili svoj filozofski slovarček za novo geslo. Kaj pravim izvlekli. Od misleca ne dobiš ničesar, če ne diskutiraš z njim, če mu ne ugovarjaš. Nihče nam ne more direktno posredovati svojih spoznanj. Posreduje nam lahko samo tista spoznanja, ki se nam porajajo v naši diskusiji z njim. Ne glede na to, ali je Merleau-Pontv genij ali ne — diskusija z njim bi bila verjetno zanimiva in plodna. Zato bo treba o tej filozofiji še pisati.
Tu pa tega ne bomo storili, temveč si bomo izbrali bližjo in lažjo nalogo. Skušali bomo nekoliko orisati njegovo situacijo, njegova konkretna stališča, predvsem njegovo stališče do marksizma.
V posebni lanski številki Les Temps Modernes (184—185), ki je bila izdana ob smrti Merleau-Pontvja, objavlja Sartre svoje spomine pod naslovom Merleau-Ponty oioant. Izpisal sem si iz tega članka nekaj opažanj, ki se mi zdijo zanimiva.
10*
147
Merleau-Ponty in Sartre sta se poznala že iz šole; skupaj sta služila v vojski; oba sta prevzela profesuro, čeprav v različnih krajih; oba sta se miselno razvijala na precej podoben način. Pa vendar nekako nista nikdar prišla skupaj. Živela sta vzporedno, »v istem ritmu«, toda ločeno.
»Kot vemo,« pravi Sartre, »filozofija ni neposredno učinkovita« — namreč v tem, da bi združevala ljudi, jih napravila za kooperante, za tovariše. Filozofija sama po sebi seveda ne — toda kaj je filozofija sama po sebi? Kaj ostane od filozofije, če ji odvzamemo to, kar se izraža v njej — stališča, interese, pričakovanja ljudi, njihovo preteklost in njihova hotenja? Ce so učinkovite te realne sile v ljudeh, potem je razumljivo učinkovita tudi filozofija. Če pa te sile niso učinkovite, potem razumljivo tudi filozofija, ki jih izraža, ne more biti učinkovita ... Težnje, ki porajajo to filozofijo, so morda v osnovi bolj usmerjene v rešitev lastne duše kot v spreminjanje sveta; bolj usmerjene v spoznavanje samega sebe kot pa v ljubezen do bližnjega... Zanimivo je, da se še tudi potem, ko Sartre govori o obdobju svojega poznejšega sodelovanja z Merleau-Pontvjem, nekako zdi, da ostaja Merleau-Ponty zanj napol tujec. Ljudje, ki imajo različne filozofije, so si mnogokrat bližji, kot sta si bila Merleau-Ponty in Sartre. čeprav je bila njuna filozofija v osnovi ista ...
Ni ju združila njuna filozofija, temveč vojna — se pravi politika, svobodo-ljubnost, sovraštvo do nasilja. Leta 1941 sta se sešla v skupini »Socializem in svoboda«. »Čas nam je šel na roko,« pripoveduje Sartre, »med Francozi je vladala odprtost src, ki je nepozabna, ki je bila obratna stran sovraštva. Spoznala sva se preko tega narodnostnega prijateljstva, ki je vnaprej dajalo prednost vsemu v vsakomer, kdor je sovražil naciste; bistvene besede so bile izrečene: fenomenologija, eksistenca; odkrila sva svojo pravo nalogo. Bila sva preveč individualista, da bi združila svoje raziskave, ^tato sva ostala ločena, toda postala vzajemna.«
Po vojni se Merleau-Ponty pridruži marksistom, se pogosto shaja z njimi: marksisti čutijo, da jim je blizu.
»Vendar ni bil marksist: ni zavračal ideje, zavračal pa jo je kot dogmo. Ni priznaval tega, da bi bil zgodovinski materializem edino razsvetljenje zgodovine, niti tega, da bi to razsvetljenje prihajalo iz nekega večnega izvora, ki bi bil že v principu izvzet iz spremenljivosti dogajanja.« V marksizmu ni našel mesta za posameznost in slučajnost; videl je v njem nevarnost objektivizma, ki gleda na stvarnost »od zgoraj« in jo pri tem abstrahira od konkretnega človeka, ki jo gleda. Toda če je spričo marksizma rezerviran, to še ne pomeni, da ne bi bil zanj marksizem trenutno najboljša, čeprav pomanjkljiva filozofija: »Ce spričo marksizma postavimo vprašaj, to še ne pomeni, da bi rajši imeli neko konservativno filozofijo zgodovine, ki bi bila še mnogo bolj abstraktna.«
Sledi Humanisrne et Terreur. Apologija proletarske revolucije — ali pam-flet? Napadajo ga z leve in desne.
Sartre piše: »Hoteli so videti v tem sektaško obsodbo vsakega odpora proti Stalinu. Merleau je v nekaj dneh postal človek z nožem med zobmi. Ko je Simone de Beauvoir v New Yorku obiskala Partisan Reviem, redaktorji niso skrivali svojega odpora: bili smo podkupljeni, roka iz Moskve je držala pero našega očeta Jožefa. Ubožci!«
Ta knjiga, ki »zveliča podleže po njihovih delih in ki pošilja ljudi na zemlji, ki so dobre volje, v pekel zaradi dejanj, izvršenih s čistim srcem«, ni v bistvu nič drugega kot varianta starega spora med pragmatistično in inten-
148
cionalistično etiko. Naši nameni sami po sebi nikakor še ne opravičujejo naših dejanj: tudi dejanja, izvršena z najboljšim namenom, imajo lahko zle posledice, ki jih v svoji preproščini nismo predvidevali. Prav zla dejanja imajo mnogokrat blagodejne posledice. Mar se celo bog ne poslužuje hudiča, da bi pripeljal ljudi v zveličanje? »Ne gre za vprašanje,« piše Merleau-Ponty, »ali komunizem zavrača pravila svobodomiselnosti, saj je dovolj jasno, da tega ne dela, ampak za to, ali je nasilje, ki ga izvaja, revolucionarno in ali je sposobno ustvariti človeške odnose med ljudmi.«
Toda Merleau-Ponty ne vidi resnično človeške vsebine v revolucionarni akciji sami. Ta akcija mu je samo sredstvo za dosego te vsebine. Enako je z njegovim odnosom do marksizma: marksizem je pot, ki jo je pač treba hoditi, ker ni boljše, ker bomo le tako morda dosegli cilj, ki smo si ga zastavili.
Leta 1950 piše Merleau-Ponty o Sovjetski zvezi:
»Če je deset milijonov ljudi v koncentracijskih taboriščih ¦— medtem ko so na drugem koncu sovjetske družbene lestvice plače in življenjska raven štiri-najstkrat do dvajsetkrat višje kot pri svobodnih delavcih... potem se obrača in spreminja smer ves sistem in kljub nacionalizaciji produkcijskih sredstev, kljub temu, da v ZSSR izkoriščanje človeka po človeku ni mogoče in da ni mogoča brezposelnost, se vprašamo, kje je še kakšen razlog, da govorimo tu o socializmu.«
»Vendar pa iz tega po Merleau-Pontyju še nikakor ne sledi, da moramo ta komunizem enačiti s — fašizmom. Komunisti namreč pričakujejo, da bodo s to svojo prakso dosegli brezrazredno družbo. Predstavljajo si, da je v zadnji instanci efekt njihovih metod tisto, kar si želi tudi Merleau-Ponty. Kakorkoli že presojamo te metode in njihove konkretne rezultate — Merleau-Pontyju zadostujejo že cilji in ideali komunistov kot taki, da vidi med komunisti in fašisti bistveno razliko, hi zato Merleau-Ponty vztraja pri tem, da je v svojih temeljnih pozicijah vendarle na strani komunizma: »Iste vrednote imamo kot komunisti.«*
Merleau-Ponty dvomi o tem, da je za prihod socializma potrebno »suženjstvo desetih milijonov Rusov«. Dvomi torej o metodah, ki jih je zagovarjal v Humanisme et Terreur. Toda zato še nikakor nima kakega boljšega mnenja o metodah kapitalizma. Neki Anglež je baje izjavil o sovjetskih koncentracijskih taboriščih: »To so njihove kolonije.« — »Torej so naše kolonije...« — ga je zavrnil Merleau-Ponty — »za nas naša koncentracijska taborišča.«
Če obsojamo metode, ki jih uporabljajo komunisti, to torej še nikakor ne pomeni, da bi jih morali obsojati s pozicij kapitalizma. Sartre primerja stališče Merleau-Pontyja s stališčem Trockega: treba je braniti Sovjetsko zvezo, ker s tem branimo osnove socializma; kar se pa tiče stalinske birokracije, pa naj se kapitalisti nikar ne vznemirjajo zaradi nje — ruski proletariat bo že sam opravil z njo ...
Toda kaj ni mogoče opaziti, da je parola o »istih vrednotah« poslednja šibka vez med Merleau-Pontyjem in komunistično partijo, morda poslednja rešilna
* Vprašanje je seveda, ali so' komunistične vrednote same po sebi, izolirane od komunistične prakse, še vedno komunistične vrednote. Če komunist smatra, da mora človek v praksi dokazati »resničnost in moč svojega mišljenja«, resničnost svojih vrednot — potem je razumljivo, da vrednote, izolirane od prakse, zanj niso resnične, niso komunistične vrednote. Zato Merleau-Pontvjeva samo teoretska, načelna, platonska simpatija do komunizma — ne more biti komunistična ...
149
bilka: kljub vsemu je Sovjetska zveza vendarle na pravi poti. Praktično, že skoraj bojno tovarištvo s partijo (»Brez iluzij vršimo politiko komunistične partije,« piše leta 1945) postaja vedno bolj samo teoretična, ideološka, oddaljena simpatija... Doba hladne vojne: intelektualci vedno bolj zagozdeni med obema »taboroma«. Na eni strani stalinistični komunizem, s katerim nas družijo samo še »skupne vrednote« (kaj ni imel tudi Kristus istih vrednot kot Torquemada?), na drugi strani pa zatohli zadah kapitalizma: »pokoli na Madagaskarju, vojna v Vietnamu, maccarthizem in veliki ameriški strah, prebujenje nacizma, Cerkev na oblasti povsod, dobrohotno zakrivajoč s svojo štolo oživljajoči fašizem: mar je mogoče ne vonjati smradu buržoazne mrhovine?«
Tu sta samo dve poti: leva in desna. Toda kako je mogoče izbrati eno od njiju? Sartre pravi: »Silili so nas, naj izbiramo, Merleau pa je odklonil.«
Namesto tega se je umaknil vase. Ob korejski vojni je rekel Sartru:
»Odločila bo gola sila. Čemu govoriti, ko pa nima ušes?«
Njegov poslednji spis Oko in duh nima več nobene zveze s politiko. To je razprava o umetnosti.
Zakaj Merleau-Ponty ni našel svoje družbene vloge? Sam je spoznal, da je edina možna rešitev v marksizmu. Toda — razlaga Sartre — simpatije do Marxa, študij Marxa, skladanje z Marxom itd. še nikakor niso dovolj, da bi človek lahko postal marksist. Prej je treba biti revolucionar. To pa Merleau-Ponty ni bil. Zato se je njegova zavest lahko v najboljšem primeru povzpela samo do teoretskega, abstraktnega, načelnega marksizma. Njegova misel je bila že po naravi nedružbena, osebna. »Prav tak je bil Merleau-Pontv, brez pristašev in brez gorečnežev, in njegova vedno nova in vedno znova začeta misel je črpala svojo vero le iz same sebe.« Bil \je preveč meščana, da ne bi v marksizmu iskal predvsem posamezno, osebno, slučajno. In preveč intelektualca in skeptika, da bi mogel sprejeti »marksizem« brez pridržkov.
Del krivde za to, da se Merleau-Ponty ni pridružil marksizmu, leži torej na Merleau-Pontvju samem. Drugi del krivde pa leži na situaciji marksizma, s kakršno je imel opravka.
Prvič je tu Stalinova diktatura, ki je hotela spremeniti marksizem v dogmo, proti kateri ni ugovora. Verjetno Merleau-Ponty ni bil edini mislec, ki bi lahko obogatil marksizem, pa ga je marksizem izgubil po Stalinovi krivdi.
Drugi problem je situacija zahodnoevropskega proletariata. Merleau-Pontv že od kraja ni verjel v proletarsko revolucijo v kapitalističnih deželah; njihov proletariat je bil za kaj takega preveč odsoten, zaspan, razdrobljen. Čim bolj se viša splošna življenjska raven, tem bolj upada borbenost proletariata. Dokaz za to so Združene države, kjer je proletariat že do kraja mlačen, indiferenten, pomalomeščanjen. Toda pri tem ne smemo pozabiti, da gre to relativno izgla-jevanje razrednih nasprotij in višanje življenjske ravni na račun nekega drugega nasprotja: nasprotja med razvitimi in nerazvitimi deželami. Ne gre samo za izkoriščanje delavca po kapitalistu, temveč za to, da delavec in kapitalist v razviti deželi skupno ekonomsko izkoriščata ljudstvo v nerazviti deželi. To pa pomeni krizo celotnega delavskega gibanja v razvitih deželah — podobno kot hierarhija v delavskem razredu samem.
V situaciji Merleau-Pontyja se izraža kriza na obeh straneh: po eni strani je to kriza buržoaznega filozofa, ki se odvrača od buržoazne filozofije in vidi rešitev v marksizmu; po drugi strani pa je to kriza »marksističnega« dogma-tizma, ki stoji na stališču »kdor ni z mano, je proti meni«, in ne zna izkoristiti
150
pobud, ki prihajajo od zunaj, ter zato polagoma postaja toga in sterilna fraza, geslo brez vsebine...
In Merleau-Ponty sam? Za nas je pri njem pomembno že to, da je diskutiral z marksizmom. Zato je vreden obravnave in ga bo treba še obravnavati. S kakršnokoli diskusijo lahko marksizem samo pridobi in se obogati. V diskusiji se namreč tisto, kar je resnično, ne le pokaže za resnično, temveč postane bolj resnično, globlje. Zato ni marksizmu nič tako potrebno kot ljudje, ki disku-tirajo z njim — pa naj bodo prijatelji ali sovražniki.
Diskusija lahko škodi le tistemu, kar je v marksizmu neresnično: dogmi.
Jan Makarovič
151