Trst 19. febr. 1950
Št. 6 - Iieto II.
JUGOSLAVIJA
in IV. zasedanje generalne skupščine OZN
1.	Okvir zasedanja in odnosi sil
Dne 20. septembra 1949. leta se je začelo v Flushing Mea-dows-u blizu New Yorka IV. zasedanje Generalne skupščine Organizacije združenih narodov (OZN). Prisotnih je bilo okrog 1500 delegatov, ki so predstavljali 58 držav — članic OZN. Večini delegacij so bili na čelu ministri zunanjih zadev, med njimi Aeheson, Bfcvin, Schuman, Višinski, Manuilski, Kanadec Pearson itd. Edino predsednik lanskega zasedanja, avstralski minister zunanjih zadev Evatt ni prišel. Javil je, da je zelo zavzet s pripravami na volitve (na katerih je njegova, laburistična stranka, kakor je znano, zgubila).
Zasedanje je trajalo dvanajst tednov in je rešilo 58 vprašanj. Osem vprašanj so odložili ali pa predali v presojo drugim mednarodnim institucijam.
Zanimivo je, da je to pot Argentina sama potegnila z dnevnega reda svoje vprašanje revizije listine OZN. Tudi vprašanje Španije se ni postavilo na IV. zasedanju, čeprav se je o njem Precej pisalo ob začetku zasedanja i,n tudi pozneje. Kakor je Pisal napredni list Daily Ccrrapass 26. septembra 1949, je senator Tafltly izjavil: «V prijateljstvu s Francovo Španijo lež; velika strateška vrednost za nas. Zato ni nobenega razloga, zakaj mi ne bi priznali Španije in poslali tjakaj svojega veleposlanika«. «Daily News» pa je 6. oktobra prinesel zahtevo skupine republikanskih senatorjev, naj se dodeli Francu posojilo pod Seslom: «Cas hiiti in ZDA imajo dolžnost in pravico, da ustva-rijo Zedinjene države Evrope«.
Sicer so proti volji Sovjetske zveze ostala na dnevnem redu nekatera vprašanja, ki so bila že prejšnja leta postavljena Pred OZN, zahvaljujoč samo taktiki nsdigiasovanja, vendar pa si lahko razbral iz izjav vodilnih zapadnih diplomatov in iz Pisanja zapadnega in angloameriškega tiska, da vodilnim impe-rialističnim državam sedaj ni za slabšanje odnosov z drugiin taborom.
Na III. zasedanju v jeseni 1948. leta v Parlziu so vsi glasniki! in pomočniki ameriške ekspanzije kričali v ein glas, kako je tretja svetovna vojna že pred durmi. Na četrtem zasedanju eno leto kasneje v New Yorku pa so vsi ti bili mnenja, da je mir izven nevarnosti, da so sovražniki rniru onstran ((železne zavese« vsaj za nekaj časa ugna®i y kozji rog in da je zato sedaj osnovna naloga «borba proti sovjetskemu imperializmu«, «za neodvisnost malih narodov«.
Zaradi neprincipialne politike Sovjetske zveze, ki je principe enakopravnosti in vzajemnega spoštovanja zamenjala s prakso podrejanja, pritiska in tlačenja malih in neprincipialne-ga trgovanja na osnovi razdelitve sveta na vplivna* področja, so Američani in dežele pod njihovipi vplivom v letu 1949 porazili Sovjetsko zvezo v vprašanju Berlina, likvidirali z njeno pomočjo osvobodilno gibanje v Grčiji, postavili na noge Atlantski pakt, zagotovili sebi strateške in druge prednosti v Zapadni Nemčiji in še bolj podredili svoji ekonomski premoti ne samo manjše «maršalmrane» države, ampak tudi Anglijo, jnedleni ko so se napredna gibanja na čelu z vodlstivi komunističnih partij tudi pred svojimi množicami kompromitirala z izjavami neomejene lojalnosti Rdeči armadi jn na ta način še bolj demoralizirala in dezorientirala napredno gibanje na Zapadu, nasprotnikom delavskega gibanja pa dala v roke zelo nevarno orožje proti sebi in proti stvari socializma sploh.
Ameriški monopolisti in buržoazija na Zapadu so zato zamenjali dosedanjo parolo «vojne proti komuraizmu» s parolo «zaustavimo sovjetski imperializem«, «branijno neodvisnost malih narodov pred sovjetskim imperializmom)).
Vladajoči krogi na Zapadu bogato izkoriščajo grobo na? sil je Sovjetske zveze proti neodvisni in socialistični Jugoslaviji in sovjetsko taktiko diktata, nezaupanja in hinavščine v mednarodnih odnosih. Voditeljem Sovjetske zveze pa so na prvem mestu koristi Sovjetske zveze. Oni verjamejo samo moči Sovjetske armade, napredna gibanja y drugih deželah vedno bolj
— 41 —
aiNAaNtr lasaomaa
spreminjate v slepo orožje velikoruskega nacionalizma. Zato tudi v mednarodni politiki vedno bolj delajo in govore predvsem za svoje domače potrebe. To so na IV. zasedanju OZN zapadni diplomati izkoristili in jim popoinonia upravičeno metali v obraz, ko so jim govorili: »Vam sploh ni mar, kaj bo rekel svet o vaših besedah ta dejanjih. Vi sodite, da ste dosegli cilj, te se vaše ropotanje tukaj dobesedno natisne v vaših časopisih, v časopisih dežel, ki jih vi držite n* uzdi, in v časopisih komunističnih partij. Hvala vajn za uslugo! Samo ne jezite se na nas, če mi ljudem odpiramo oči in jih opozarjamo na tako vaše početje».
Med važnejšimi vprašanji na IV. zasedanju Generalne skupščine OZN jeseni 1949 v New Yorku so bili ti-le problemi: Balkanska komisija v Grčiji, vprašanje Palestine, bodočnost bivših italijanskih kolonij, tožba proti Komuni ji, Bolgariji in Madžarska, da baje teptajo osnovne človeške pravice, prepoved atomskega orožja in predlog, naj pet velikih zmanjša svojo oborožitev za ono tretjino, vprašanje tako imenovane Male Skupščine, problem sprejema novih članov, vprašanje ekonomske pomoči zaostalim deželam, svoboda informacij. Cangkajško-Va obtožba Sovjetske zveze, da je s pomočjo Mao Ce Tungu prekršila kitajsko-sovjetski sporazum o prijateljstvu.
Razen tega je bilo treba rešiti usodo Trigve Lievega predloga za oboroženo stražo QZN, izraziti mnenje o holandsko-indonezijskem sporu, ki ga je že nekaj mesecev pretresala konferenca «okrogle mize« v Haagu, reši tj vprašanje bodoče organizacije za skrb o emigrantih in vprašanje dobrodelne organizacije Dečjega fonda, nekatere probleme kolonizatorskih držav, vrsto vprašanj materialno-ftaancijskeg® j® proceduralnega itd. Vsa važnejša vprašanja — razen kitajske tožbe proti Sovjetski zvezi — so bila na dnevnem redu OZN že od prej, najvažnejša pa se vlečejo le od 1946, in 1947. leta.
Vsega skupaj je bilo 72 vprašanj. Med njimi je bil tudi predlog o svetovnem koledarju z desetdnevnim tednom, ki se trmasto pojavlja na vsakem zasedanju Generalne skupščine, čeprav ga vedno odklanjajo, potem predlog Nicarague za počastitev spomina Wilsonu in Rooseveltu, neki predlog z& molitev na začetku ta kraju dela Generalne skupščine in podobno. Toda šest vprašanj so vzeli z dnevnega reda predlagalci sami, ostalo je vsega 66 vprašanj,
Ta vprašanja so bilo porazdeljena na šest stalnih komisij Generalne skupščine. Razen tega je bila imenovana še ena politična komisija, ki je prevzela del vprašanj s področja mednarodne politike ta vzajemne varnosti. Mea dvanajsttedenskim zasedanjem je bilo nad 330 sej. Na ta naein se je število sej OZN v letu 1949 dvignilo na 4.183, medtem ko je bilo 1948 leta 4.092, eno leto prej pa Po računu brazilskega delegata Freitas Valleja 3.504.
Sovjetska delegacija se je zelo upiralo temu. da bi oslala na dnevnem redu IV. zasedanja tudi vprašanja Grčije, Koreje, straže OZN, Malo skupščine in tožb« proti Romuniji, Madžarski in Bolgariji. Vsa ta vprašanja »o bila na prejšnjih zasedanjih vsiljena Generalni skupščini po volji anglo-ameriškega glasovalnega stroja. Razen tega pomenijo mešanje v notranje zadeve drugih držav in so v nasprotju z listino OZN. Toda Eogloameriška večina je tudj to pot kakor vedno doslej — izglasovala odlok, naj ta vprašanja še naprej ostanejo na dnevnem redu. Tako se je že prvi in drugi dan IV. zasedanja pokesalo, da jo lažnjiv« vse visoJtodonečc besede «medsebojnega razumevanja«, »politike miru In lojalnosti«, s katerimi so bili posebno zapsdhi diplomati zelo radodarni v svojih nastopnih govorih in da so take izjave dajali predvsem zato, da bi za njdml skrili nedemokratične cilje in namere.
Kampanji medsebojnega dobrikanja se j« pridružil tudi sovjetski zunanji minister Andrej Višinski, ki s? je prvič v zgodovini svojih dosedanjih poti v Ameriko vkrcal v Franciji na redno ameriško potniško letalo in v znak posebnega zaupa-nja na njem preletel Atlantski ocean. Ko so ga na aerodromu La Guardla v New Voiku obkrožitj novinarji, si je tudi »drugače vedno mrki Višinski«, kakor so pisal; časopisi, nasmehnil in izjavil, da prinaša polno optimizma in mir Medsebojnemu stiskrnju rok med šefi delegacij ZSSR, Anglije j,n Amerike ni bilo ne konca ne kraja. Fotokajnere so šklepetale in fotoreporterji so imeli bogat lov na nasmejana ltca diplomatov, ki
sb še sešli, »da bi učvrstili mir«, ali kakor je zapisal neki list dva dhi kasneje, ko je Višinski predložil »pakt velikih«, «da bi si razdelili svet ta mir«. Komaj izbrani predsednik, filipinski general Romulo, je pohitel ta imenoval IV. zasedanje OZN »zasedanje miru«. Trigve Lig je izjavil, da se je vojna nevarnost neverjetno odmaknila.
Toda že glasovanje za častna mesta je razbilo iluzije unim, ki ao moreta Je čero-velj lepim besedam o miru ta spravi. Kakor ' je anano, se v začetku vsakega zasedanja Generalne skupščine najprej volijo predEednik skupščine, sedem podpredseonjkov j in predsedniki glavnih komisij Generalne skupščine. Kandidat i zri predsednika se po pravilu ne sme predlagati in tajnost je, ! kdo naj se voli. Toda vse časopisje na Zapadu je že nekaj dlni pred začetkom IV. zasedanja pisalo, kaiko bo Romulo, stalni predsednik Filipinov pri OZN, to leto predsednik Generalne skupščine. Dan pred volitvami pa so vodilni ameriški časopisi enostavno napisali: «Jutri gremo volit Romula«,
Romulo je res bil izvoljen z ogromno večino. Politiičlni pomen te izvolitve je bil v tem, da se tudi na ta način manifestirajo simpatije kapitalističnega sveta za tiste, ki se na Daljnem vzhodu upirajo «grozečenvu rdečemu valu«. Sovjetski kandidat češki1 zunanji minister Klememtis je dobil le pet glasov, sovjetskega bloka.
Z enako ogromno večino glasov so bili izbrani tudi zapadni kandidati za predsednike šestih glavnih komisij. Kandidata vzhodnega bloka za prvo ta drugo komisijo, Ceh in Belorus, sta dobila le po pe.t glasov, Mannilski pa je dobil sedem glasov proti Dancu Lainungu kot kandidatu za predsednika četrte komisije. Kanadski zunanji minister Pearson je dobil 49 glasov in je zasedel predsedniško mesto v prvi komisiji, ki rešuje vprašanja mednarodne politike In varnosti. Cileanec Santa Cruz je z 51 glasovi dobil mesto predsednika druge komisije, ki obravnava ekonomska vprašanja. Soglasno pa so bili izbrani — očitno po predhodnem sporazumu med velikimi — za predsednika tretje, aoclalno-humanitarne komisije V on e zu el sne c Carla Stoik, zg predsednika pete komisije, ki pretresa finančno vprašanja, Grk Kiru, za predsednika dodatne politične komisije iransiki delegat Enilezam in ze predsednika šeste, pravne komisije Poljak bachs, Tam, kjer je ruski blojj glasoval za zapadnega kandidata na predsedniško mesto komisije, je dobil presto podpredsednika ali pa pripadnik tega bloka, poročevalca, kjer pa ni, pa so bili tudi na ta mesta z imperialistično večino izvoljeni večinoma kandidati kapitalistov.
Minister zunanjih zadev ZDA Acheson je v generalni debati brez prikrivanja in samozavestno opozarjal sovjetsko delegacijo, dia na tem zasedanju pride lahko do sporazuma, ampak samo nti ameriških pozicijah. Brez obotavljanja in olepševanja je naštel glavne točke, s katerimi se Američani ta Rusi ne stri-Tsjajo. Tu j® omenil vprašanje kontrole atomske energije ta prepovedi uporabe atomskega orožja, vprašanje Grčije, Koreje, Indonezijje ta druga. Ožigosal je Sovjetsko zvezo, da je odrezala dežele ljudske diemokracijje, predvsem pa Bolgarijo, Romunijo in Madžarsko od ostalega sveta. Predložil je, da se tako imenovano vprašanje kršenja osnovnih ljudskih pravic v teh deželah preda Mednarodnemu sodišču v razsojo. Opozoril je, da je po mnenju Američanov baje Albanija glavna nevarnost za mir v Grčiji, ker so se tod umaknili tisoči oboroženih vojakov razbite Denwkrati6ne armade. Poudarjaj je odločnost ZDA, da tudi to vprašanje do kraja rešijo, in pozval sovjete, rekoč; «Jaz se nadejam, da se nam bo tudi Sovjetska zveza pridružila, da rešimo ta resen problem«. Grobi sovjetski pritisk na Jugoslavijo je Izkoristil za to. da bi označil Sovjetsko zvezo kot glavno imperialistično silo na svetu.
V	tem smislu so govorili po vrsti vsi zapadni delegati. Be-vin in Schumam sta se posebej zaustavila na Atlantskem paktu, prikazujoč ga in braneč kot sporazum miru ta obrambe. Zavzemala sta se za nadaljnjo intervencijo v Grčiji, na Koreji, v Bolgariji, Romuniji in Madžarski. Schuman s0 je posebej zaustavil na vprašanju bivših italijanskih kolonij; Opozarjal je delegate, .da je vendarle treba imeti na umu tudi interese Italije pri razpravljanju tega problema. Bevln p z se je še posebej in spretno zadržal na sovjetski praksi diktata in pod-jarmljanja drugih narodov. Kot ilustracijo je vzel ekonomski,
42 —
0S6I »trenjqaj '#1
Mitični tn vojaški pritisk SZ na FLRJ. Citiral je konec po oMllJu glasovite note sovjetske vlade o vprašanju belogvar-uejskih špdjonov v Jugoslaviji in stvar prevejarro teko-le razvil. Rekel je; »v tem trenutku Je Jugoslavija neodvisna dežela. Je članica OZN. Toda v sovjetski noti se nič ne govori o tem, ua bo to vprašanje postavljeno pred OZN, če se obe državi, ki sta članici OZN, ne bosta mogli sami dogovoriti... Ne, vse kar Pote sovjetska nota, Je to, d« bo sovjetska vlada... podvzela Potrebne ukrepe,... da se bo zatekla k učinkovitejšim metodam.., Spominjajmo se nekih nesrečnih dogodkov v tem delu sveta, «> so se začeli na isti način... Informacije, ki jih dobivamo z Pne strani, nam govore, da sovjetske čete vršijo premike proti Jugoslaviji. Nastalo je izredno vznemirjujoče stanje in zelo smo vznemirjeni... To vprašanje ni več samo vprašanje dveh dežel, ki sta v sporu. Nikoli se namreč ne ve, k}« Se bodo končale stvari, kadar se začnejo razvijati v tem smislu...«
»Bil bi zelo srečen«, je zafrkljivo končal Bevim, «'ko bi Mogel zvedeti, alt je tudi sovjetska vlad« sprejela predlog za Met, loi nam ga ponuja gospod Višinski, in ali bo kot logično Posledico tega predloga preklicala grožnjo, ki jo vsebuje sovjet-3ka nota Jugoslaviji«.
Tako je bilo vprašanje Jugoslavije postavljeno pred Generalno skupščino OZN že prvi dan njenega IV. zasedanja..
Kljub temu so Višinski in ostali delegati Informbiroja ka-®or grob molčal| o Jugoslaviji. Poljak Vierblovski je dvigal nrušč in trušč proti politiki hujskanja na vojno In podjarm-Ifnja drugih narodov pod plaščem Atlantskega pakta in Marshallovega plsiu-. Češki minister Zunanjih zadev Klementi* pa Jo nastopil z obširno zgodovino sovjetako-amerišklh odnosov, ■* hvalospevi Rdeči armadi, osvoboditeljici njegove dežele, in z opisovanjem miroljubja, ki je baje utelešeno V dosedanji pO-hiikii m praksi Sovjetske zveze in CSR.
O Jugoslaviji nista zinila niti besedice. Kakor da Jugo-slavijo sploh ni na zemeljski obli.
Vsi so pričakovali, da se bo vsaj Višinski ozrl na Jugosla-i :.saJ Sovjctaku zveza sama postavila vprašanje Jugoslavije v središče današnjega zanimanja svetovne javnosti, ko v°di proti Jugoslaviji že leto in pol neverjeten gospodarski in Političen pritisk, in ko je prav pred začetkom IV. zasedanja , noralne skupščine OZN zarožljala g svojimi tanki, topovi in strojnicami vzdolž jugoslovanskih meja, Jugoslovanske držav-nike pa na Raikovem procesu v Budimpešti obdolžila nič manj *n hič več kot organiziranja nap«dnine vojne proti drugim c,rž£vam ljudske demokracij« m celo proti Sovjetski zvezi.
Toda Višinski ni izpolnil pričakovanja. Njegov govor je hil proti pričakovanju zelo kratek. Neki delegati so rekli, da lč posnetek slabšega dela njegovega govora — leto dni prej. »išinski je poskušal ostati zvest dvolični politiki, kakršno vodi Sovjetska zveza proti FLRJ, odkar so jugoslovanski naredi l**no povedali, da se niso borili za to, da b; hitlerjevski ško-rehj zamenjali s sovjetskim. Tudi Višinski je mislil, kakor Mislijo vsi iniciatorji praks? Informbirojo', da Je dovoij, če v j^čtu zaženejo hrušč in trušč in oblatijo KPJ pred drugimi komunističnimi partijami in pred naprednim človeštvom sploh, ufiadnim imperialistom pa da v smislu razdelitve sveta rc-5^3o: »Pustite nam to" stvar. To je naše področje. Bomo že 3«rni uredili«.
Višinski tudi ni omenil Grčije. Niti besedice o junaški borbi iškega naroda za svobodo, medtem ko so razbesneli zmago-'Mk-i istočasno obešali in streljal; dnevno na desetine grških odoijubov in ko so se s krvjo grškega naroda pisale poslednje jrattl junaške epopeje, ki so jo izdali in uničili sam0 za to, ter
bili sovjetski politiki v Jalti obljubili zapadnim imperiali-da jim bodo prepustili Grčijo in ker so brezvestni pod* umovalci in organizatorji hajke proti socialistični Jugoslaviji oteli tudi borbo grškega naroda za svobodo izkoristiti proli , E rti Ji in proti narodu, ki je dvignil glas proti politiki neenakopravnosti in podjarmljenja med socialističnim, državami.
Višinski tudi ni rekel nobehe besede v korist malih narodov. ^at<> se Je neki ameriški delegat bahal te dni; »Sovjetska ge-,a o zaščiti malih narodov, o nevmešavanju v zadeve drugih , 4V in proti grožnjami t vojno prehajajo zdaj na nas Mi h'no se marsikaj naučili in upam, da brano tudi to geslo pa-etno uporabili«.
Ker Višinski ni hotel in ni mogel govoriti niti o Jugoslaviji, niti o izdanem grškem narodu, nit, o zaščiti malih narodov, zato Je v glavnem samo ponovil obtožbe lz prejšnjih let Proti zapadnim silam. Kakor da daje pregled tiska je naštel vse
zločine proti miru, ki so jih baje zapadn, imperialisti zakrivili od Potsdama naprej. Naštel je Atlantski pakt, Marshallov plan, angloamCriške vojne baze na tujih teritorijih, tekmovanje V oboroževanju, vojne budžete, ekstraprotite na eni strani in lakoto ter brezposelnost na drugi itd.
Ko je zEpad.no sile dobro oštel pa jim je predložil pakt velikih za razdelitev sveta na vplivna področja, obenem pa predlagal, na,i jih Generalna skupščina obsodi kot nevarne tojne hujskače ln sovražnike miru.
Ni Čuda, da so poslej iz ust 2apndnih delegatov kar lile obtožbe in pripombe na račun Sovjetske zveze in njene politike in dp so zapadni delegati nalašč še bolj kazali s prstom na nedemokratične ukrepe Sovjetske zveze proti socialistični Jugoslaviji,
Čilski delegat Santa Cruz je poudarjal, da je »Jugoslavija predmet ekonomske, politične in ideološke agresije velike sile in njenih satelitov samo zavoljo tega, ker se noče pokoriti po-veljem, ki niso v skladu z njenimi interesi«.
»To mora alarmirati Zedinjene nerode!« je vzkliknil Santa Cruz in dodal; »V 2Vezi s tejn je predlog Višinskega za mir samo globoka ironija«.
Kanadski delegat Pearsbn je še huje napadel Višinskega in Sovjetsko zvezo.
In drugi niso nič zaostajali za njim.
Odgovarjala sta Jim beloruski delegat Kuzma KiseljeV in Manuilski. Kuzma je kar naprej ponavljal: »Mi vas vse skupaj dobro poznamo. Vi ste že zdavnaj pokazali svoje protisovjetsko Stališče,«
Manuilski Je hotel biti bolj izčrpen. Toda tudi on se ju izogibal Konkretnih dejstev. Ošteval je vsevptek. Postavljal je poljubne trditve o krizi, ki baje že golta Zapadni svet, nato pa kazal nanje kot na dejstva rekoč: »Eto fakta 1 fakta go-vorjat«.
Tako so predstavniki sovjetskega bloka s svojo neprinci-pialnostjo že na početku zasedanja zadali težek udarec stvari napredka in obrnili proti sebi tudi mnoge svoje prejšnje prijatelje. Odnosi med njimi m ostalimi delegacijami na tem zasedanju so postajali vedno bolj napeti in delegati sovjetskega bloka so se na zasedanju kmalu znašli osamljeni kot nikoli doslej. Toda jih ni poučilo. Kar naprej in ob vsaki priliki so ponavljali, kako gospodarska kriza razjeda ves r.spad m kako je na zapadu vse v mrzličnih pripravah za tretjo svetovno vojno, ki naj bi bila za las že izbruhnila, ko ne bi bilo miroljubne Sovjetske zveze.
Res je, da so na Zapadu znaki, ki govore, da se približuje gospodarska depresija, toda smešno jo na osnovi prerokovanj delati politične zaključke in stalno govoriti o krizi* ko krize še ni. Prav tako je res, da militaristični krogi v ZDA in drugod na Zapadli ne spe in se oborožujejo. Ameriški časopisi so vsakodnevno polni vesti o tem. Tako je zapisal Wal-laceov list »Dailv Compass« 7. oktobra, da je skupina 44 republikanskih senatorjev zahtevala pod vodstvom senatorja Taftlyja, naj Truman odkloni angleške ovire za izgradnjo vojne industrije v Zapadni Nemčiji, General Bredley pa je na sestanku vojnih šefov držav atlantskega sporazuma odkrito izjavil: Meje, ki jih branijo ZDA, so v Evropi «
Res je tudi, da si ameriški kapital nevzdržno krči pot na vse kontinente. Tako voditelji ZDA ne tajijo, da je njihova < namera, «izgraditi iz Nehruove Indije glavno oporišče ameriške svetovne politike« in prodreti v vse svetovno dogajanje. Truman je n. pr. 15. oktobra 1949 podpisal ukaz, naj se dodeli radio postaji »Glas Amerike« 11,5 milijonov dolarjev izredne pomoči, da bi se okrepilo njeno udejstvovanje za dobro vsega sveta«. V začetku oktobra je ameriško ministrstvo trgovine odobrilo predlog načrta ekonomske pomoči nerazvitim deželam; ta načrt pomeni skoraj nov neomejen pohod ameriškega privatnega kapitala na vse kontinente. «New York Times« pa 25. septembra 1949 na svoji 66 strani poje slavospeve 800.000 Američanom, ki izven meja ZDA, širom po vsem svetu «širljo ameriško misel, vršijo plemeniti posel pomaganja in izvajajp vlogo svetovnega gospostva ZDA«.
Toda smešno je na osnovi tega delati zaključke, da so Američani tudi sposobni takoj iti v vojno. Takemu početju naše ljudstvo pravi: «Riše hudiča, da bi se ga bal in da bi ga preklinjal.«
Stališče delegacije Sovjetske zveze na IV. zasedanju je bilo čestokrat tako, da ga je bilo res težko braniti v imenu demokracije in mlroljubja. Njeno stališče proti Zedinjenim narodom je bilo v najboljšem primeru polno sumničenj in nezaupanja ter predsodkov, zgrajeno predvsem na osnovi, kaj je koristno za Sovjetsko zvezo ln njen prestiž v svetu, ne pa na vprašanju dejanskega spoštovanja miru, enakopravnosti med narodi in obrambe neodvisnosti vseh narodov. Američani so znali te napake sovjetske delegacije zelo dobro izkoristiti. V ta namen so večkrat celo glasovali za predloge, ki so v bistvu tudi proti-ameriški, toda glasovanje zanje je več koristilo ameriškemu prestižu v svetu na demokraciji, kakor pa jim moi-e v današnjih razmerah škodovati njihovo sprejetje takih predlogov.
Na tak način sta v današnjih mednarodnih dogodkih nastopali na IV. zasedanju Generalne skupščine v New Yorku dve odločujoči sili.
Dogodki v svetu za časa zasedanja so bili v neki meri odraz dogajanj na Generalni skupščini, vsekakor pa ne samo slučajen okvir za dogajanja na zasedanju OZN.
Devalvacija angleškega funta je glede na ameriški dolar potegnila za seboj vqs kapitalistični svet. Ameriški časopisi so takrat brez prikrivanja pisali, da jih je «pet in dvajset zdrsnilo skupno s funtom«. In res: angleški, irsk/, južnoafriški, novozelandski, avstralski, izraelski, egipčanski funt in iraški dinar so čez noč padli z vrednosti 4,03 dolarjev na 2,80 dolarjev, vrednost indijskega, birmanskega in cejlonskega rupena ter danska in norveška krona so zdrknili s 30 centov na 21 centov, švedska krona s 27 na 19 centov, grška drahma s 0,01 centa na 0,0066 centa. Argentinski pezos je pade’ za 46 odstotkov, kanadski dolar pa na 90 ameriških centov, medtem ko sta si doslej bila kanadski in ameriški dolar v glavnem enaka itd.
Trumanova izjava, da je v Sovjetski zvezi prišlo do atomske eksplozije, je bila drug vzvod na mednarodnem torišču, ki je močno pretresel tudi ozračje na IV. zasedanju Generalne skupščine OZN. Nič manj niso odjeknili v Generalni skupščini sklepi Achesona, Bcvina in Scliumana v zvezi z Zapadno Nemčijo in Stalinov apel nemškemu poraženemu nacionalizmu za zavezništvo. Veličastne zinage Mao Ce Tunga m postavitev centralne narodnodemokratske vlade na Kitajskem so objektivno ojačile tudi zelo omajani položaj sovjetske delegacije na IV. zasedanju in povzročile imperialistom ure težkega razmišljanja. Vse njihove oči so se obrnile na Daljni vzhod. Tekmovali so. kdo bo bolje sprejel indijskega ministra predsednika Nehrua. Angleži mu pri vseh naporih niso mogli prirediti v mračnem Londonu tako sijajnega sprejema, kakor so mu ga priredili Američani na ulicah New Yorka, v Beli hiši, na bo gati pacifiški obali. Toda farsa z Raikom v Budimpešti, komedija s Trajčem Kostovim v Sofiji in postavljanje sovjetskega maršala Rokosovskega za poveljnika poljskih oboroženih sil ln za člana Vrhovnega državnega sveta republike Poljske so dale vsem nasprotnikom socializma tako močno orožje v roke, da jim ni bila več nobena težava, da na osnovi predloga Višinskega za pakt petih velikih do kraja diskreditirajo sovjetsko delegacijo in to priliko izkoristijo za besne napade proti stvari socializma sploh.
II.	Spor Jugoslavije z ZSSR pred OZN
Federativna ljudska republika Jugoslavija je po velikosti in številu prebivalstva v OZN med majhnimi državami. Toda borba narodov Jugoslavije proti tujim zavojevalcem in njihovim domačim pomagačem in zmaga v tej borbi je ponesla ime Jugoslavije tudi v najbolj oddaljene predele sveta. Moralna moč naših narodov in dosledna internacionalistična politika Mlade FLRJ je bila tista sila, zavoljo katere so glas Jugoslavije na mednarodnih forumih poslušali s spoštovanjem tudi nasprotniki Jugoslavije in socializma. Toda boj, ki ga bije naša Partija že dvajset mesecev za neodvisnost naše domovine proti tistim, ki hočejo v svoji hegemonistični nadutosti uničiti
socialistično državo, da bi lahko tudi V socialističnem svetu uveljavljali politiko neenakopravnosti do drugih narodov, da bi obdržali monopol in prvo besedo, najbolj modro besedo v vsem, od iznajdbe ognja do razbijanja atoma, od osvoboditve človeka do njegovega popolnega zasužnjenja, ta boj je ponesel glas o junaških, neustrašenih in svobodoljubnih narodih Jugoslavije še v tiste kotičke sveta, kamor še ni bil prodrl.
Danes tudi v najmanjši trgovinici, v zadnjem brivskem salonu, v delavnici čevljarja, ki ti y petih minutah popravi čevlje, na ulici v Ne\v Yorku, Parizu, Rimu, v tovarni, na športnem stadionu, odgovor, da si Jugoslovan, vzbudi radovednost in navdušenje: »Jugoslavija? Aha, Tito! Hraber fant, ta Tito! VrEŽji ljudje st-e v Jugoslaviji. Hrabri pa ste, hrabri, V brk Ste jim povedali, kar jim gre. Kar držite se! Povejte no, le kako vam gre vse to tako dobro od rok? »Seveda, seveda, svoboda se ne da zapreti v kajbico ali pa zmečkati v prgišču.«
2e sam prihod jugoslovanske delegacije na IV. zasedanje je bil dogodek, o katerem je pisal tukajšnji tisik. Novinarji so oblegali delegacijo s prošnjami za odgovore na posamezna vprašanja, s prošnjami za pogovore, za pojasnila. Ce se je kakemu novinarju posrečilo govoriti s tov. Kardeljem ali Djila-som, si je to štel v veliko čast, kakor če ga je sprejel Acheson ali Višinski. V ostalem, Višinski ni sprejemal to pot nikogar, ker je bil že med splošno debato v zadregi, kaj naj govori in kako nai brani licemerje in nepravilne odnose Sovjetske zveze do FLRJ. Govori jugoslovanskih delegatov ni3o imeli mnogo manj poslušalcev kot govori Achesona in Višinskega.
»Katero Dot bo ubrala Jugoslavija?« to je bilo vprašanje, ki se ie zastavljalo povsod, v časopisih in v pogovorih. Ze prvj dan so časopisi pod velikimi naslovi pisali: »Jugoslavija ne glasuje s Sovjetsko zvezo.«
Wallacov list »Compass« je poročal tretji dan zasedanja, dne 22. septembra: »Čeprav Jugoslovani niti še izpregovorili niso. vendar so že ves čas središče pozornosti«.
Dan kasneje je bila nova senzacija Neki novinar je vprašal, ali Jugoslavija res računa na mesto v Varnostnem svetu.
V delegaciji so mu odgovorili, da Jugoslavija meni, da ima pravico biti. izvoljena in da računa na izvolitev. Ni bilo časopisa. ki ne bi te vesti priobčil pod debelim naslovom, saj je bila najvažnejša vest dneva.
Ta dan je bilo več glasovanj. Odločalo se je o dnevnem redu. Jugoslovanska delegacija je glasovala po vesti in v želji, da bi čimveč koristila stvari miru in medsebojnega pomirjenja.
V vprašanjih, kjer je tud; sovjetska delegacija zagovarjala enaka načela, smo glasovali skupaj, sicer pa ločeno.
In zopet senzacija za časopise.
Pisali so: V načelnih vprašanjih marksizma se stališče Jugoslavije ni nič spremenilo. Kjer pa je prej bila ruski satelit, je sedaj neodvisna«.
Nihče se ni obregnil ob to, da je Jugoslavija socialistična dežela. Vsi so govorili, da je stvar, jugoslovanskih narodov, kakšno notranjo ureditev bodo imeli, da pa je najvažnejše, da so sc uprli velesili, ki se je hotela proti njihovim interesom vmešavati v njihove notranje zadeve.
Drugi delegati so pristopali k jugoslovanskim predstavnikom in jim čestitali: »Tako je prav! Tudi male države morajo imeti prostor pod soncem.« Ali pa: »Vam je lahko, ko imate močno armado in enotnost narodov«. Ali pa: «Z nami na zahodu ravnajo nekatere velesile prav tako, kakor so hoteli Sovjeti z vami, pa mi ne vemo, kako naj se upremo«.
Na koncu sta prišla pozdravit jugoslovanske delegate tudi Acheson in Bevin. Slednji se je moral dvakrat postaviti v pozo. ker ga prvič vsi reporterji in fotografi niso mogli dobro »zadeti«.
Tu in tam, v skritem kotičku je na skrivaj priskočil tudi kak prijatelj iz vzhodnih delegacij in zašepetal: »Držite se, vaša stvar bo zmagala. Mi smo z vami.« In že je izginil, kakor se jc iznenada prikazal.
Višinski. Manuilskl, Vierblovski ln drugi, ki jim je biln pod častjo, da bi srečavali Jugoslovane, pa so raje skrbno o pravem času zavili v stran, da ne bi prišlo do srečanja. C« pa sc že niso mogli izogniti srečanju, so vztrajno gledali v stran ali pa pod noge. Fotografi so jih navadno čakali v zasedi in jih fotografirali, kadar so bili v najmanj ugodnem položaju.
Ujeti delegate sovjetskega bloka v nerodnem položaju pa ni bilo težko. Stvar Jugoslavije so si zamišljali tako, da bodo Jugoslovani molčali pred OZN, njim pa da ne bo v takem primeru težko dobiti vsaj priznanje zapadnih imperialistov, da bi že enkrat ugnali te trdovratne Jugoslovane. Mislili so: »Komunistične voditelje širom po svetu smo že zastrašili. da nihče niti črhnil ne bo. Potrebno je samo še, da zavežemo usta našim zapadnim konkurentom, pa bo stvar v redu.«
Toda stvar ni bila v redu.
Ni pa bila stvar v redu zato, ker Jugoslovani niso molčali. Tovariš Kardelj je s svetovne govornice in pred svetovno javnostjo v OZN razkrinkal dvoličnost sovjetske politike in dokazal, da spor ni nastal zavoljo te ali one napake, ki so jo baje Jugoslovani storili, ampak da je bistvo spora v tem, ker sovjetska vlada hoče uničiti suverenost in neodvisnost jugoslovanskih narodov samo zato, ker se v Jugoslaviji ni našel noben rodoljub in revolucionar, kj bi svojevoljno položil svojo svobodo in neodvisnost svojega naroda pred noge gospodarja, in četudi ta tujec to zahteva v imenu socializma iri »internacio-nalizma«.
Tovariš Kardelj je opozoril svetovno javnost, da vsako poseganje po neodvisnosti drugih narodov in drugih držav ogroža mir na svetu, da se ne moreš boriti za mir, hkrati pa zatirati druge, ne glede na to, v kakšnem oblačilu se pojavljaš in s kakšnimi cilji opravičuješ tako početje.
To je vzrok, zakaj stvar Višinskega pred OZN ni bila v redu.
Ko je jugoslovanska delegacija postavila stvar pred OZN, je bil postavljen na glavo ves taktični načrt sovjetske politike proti Jugoslaviji in s tem tudi ves načrt sovjetskega nastopanja na IV. zasedanju Generalne skupščine OZN. To se je zrcalilo v razdraženosti, negotovosti, dezorientiranosti in v nekaterih paničnih potezah Sovjetske delegacije. Novinarji so bili prvi, ki so to opazili in z velikim veseljem raztrobili širom po Ameriki in od tam preko kablov, radijskih postaj in časopisov s svet.
»Christian Science Monitor« je priobčil 11. oktobra članek, v katerem piše med drugim: »Po podatkih z Generalne skupščine je videti, da smatra SZ Tita za najvažnejši problem današnjega dne. Prvikrat v svoji zgodovini je sovjetska diplomacija ne le nesigurna, ampak celo panična«.
Ko je jugoslovanska delegacija strgala krinko ličemercem, ki pridigajo nasilje in nemoralo v imenu »socialistične solidarnosti«, so na mah obviseli v zraku vsi »ukrepi, da se nauče pameti fašisti; ki so se spozabili«.
Proces proti Raiku je bil uprizorjen tik pred začetkom IV. zasedanja OZN. Jugoslovanska delegacija je zvedela o tej krvavi farsi 20. septembra iz italijanskih listov na noti skozi Trst. 25. septembra je bilo objavljeno, da so Raika in soobtožence obesili. Dan pozneje so Madžari nagnali iz Madžarske jugoslovanske diplomate, 29. septembra opolnoči so poklicali jugoslovanskega odpravnika poslov v Mcakvi in mu sporočili, da Moskva odpoveduje pakt o prijateljstvu in vzajemni pomoči ~~ baje zavoljo zarote Jugoslavije proti Madžarski, Za Sovjetsko zvezo so v nekaj dneh storile isto Poljska, Madžarska, Romunija in Češkoslovaška. 26, oktobra je sovjetska vlcda «izgnaiu» vejp-poslanika Mrazoviča, ki je bil že zdavnaj na Hrvatskem kot Predsednik hrvaškega Sabora. Sovjetske čete so se še vedno premikale ob jugoslovanskih mejah. Nadaljevali so se izgoni jugoslovanskih delegatov iz mednarodnih naprednih organizacij in institucij, ki so postale lovišče NKVD-ja. Ta gonja je dosegla višek, ko je bila jugoslovanska delegacija pristašev miru izklju-čena z zasedanja plenuma Svetovnega kongresa pristašev miru v Rimu, baje «zavolj© vojnohujskaške politik? FLRJ proti Albaniji in zavoljo razširjenega sodelovanja Jugoslavije v. ZDA».
Vse je teklo kakor po maslu na loviščih NKVD. Toda tam, kjer je NKVD brez moči, tam pa je bilo drugače. Cassou, Ve:--cor, Vildrac, italijanski partizani, francoski mladinci so dvignili glas proti zlorabljanju ljubezni in spoštovanja, katero -roje široke množice sveta do Sovjetske zveze, do stvari socializma.
Tudi Wallace, predsednik f.jneriške napredne stranke, ki ie še do vteraj skupaj s komunisti sam« izgubljal pristaše, ker ie preveč poslušal glas od zunaj, nc pa predvsem glas ameriškega nsTcrda, je ožigosal sovjetsko licemerstvo.
Wallaceov list «Daiily Compass« je priobčil 12. oktobrP v obliki pisma čitatelja tudi tako-le misel: «Mislirn, da je «ti-toizejn« skupna stvar vse družine OZN. Vprašanje ni v tem. ali ima Tito prav z nekoga teoretičnega stališča, ampak je vprašanje v tem, clj ima Informbiro prav s stališča OZN... Niti SZ niti IB nimata pravice, da si prisvajata patent na socializem... Napredni ljudje v Ameriki bi storili napako, čc bi obsojali samo ameriško vmešavanje v notranje zadeve drucih narodov, molče šli pa preko ravno tak0 grobega vmešavanja Sovjetske zvezen.
Wallace j«	bil na	predvolivnem zboru v	New Yorku. 24.
oktobra še bolj	oster.	Rekel je	v veliko jezo	newyor.škega ko-
munističnega «Daily Workerja»: Narodi sveta morajo obtožiti Rusijo in ZDA zavoljo nepotrebnih provokacij... Rusija je izgubila precej ugleda v očeh narodov, ko je zapustila Jugoslavijo«.
Dobro misleči, pa tudi škodoželjni ljudje so kar naprej oblegali jugoslovanske delegate. Vpraševali so: Zakaj se je Jugoslavija odločila, da na tem zasedanju nastopi samostojno pri glasovanju? Ce	je to	storila iz	prepričanja, da sovjetska delegacija ne dela	prav,	zakaj je	potejn doslej	vidno 'podpirala
vsak sovjetski korak, čeprav sovjetske zmote gotovo niso od včerajšnjega dne? Zakaj so Jugoslovani spravili svoj spor s Sovjetsko zvezo pred OZN, zakaj tega ne; urede v svoji hiši. neposredno s Sovjeti?«
Jugoslovani so odgovarjali dobro mislečim In škodoželjnim enako: «Prvič: res je, da so tudi prej bile razne težave v odnosih med novo Jugoslavijo in SZ. Toda naša ljubezen in vdanost do Sovjetske zveze je bila tolikšna, da smo mislili, da bomo te težave sčasopia prebredli. Mnoge težave smo kaj radi opravičevali z velikanskimi opustošenji v sovjetski deželi in žrtvami, ki jih je Rdeča armada tako nesebično dajala v borbi za uničenje nacifašizma. Bili smo prepričani, da bo Sovjetska zveza vadila politiko enakopravnosti, spoštovanja suverenosti in nevinešavanja v notranje zadeve drugih držav. Toda na lastni koži smo občutili, da se sovjetski voditelji ne drže teh načel. In šele to nam je odiprlo oči.
Drugič: vodilna načela zunanje politike socialistične Jugoslavije so: okrepitev iniru in varnosti narodov, ravnopravnost in demokratični odnosti med državami, spoštovanje neodvisnosti vsake dežele in odklanjanje vsakega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav, dosledno spoštovanje Ustanovne listine Združenih narodov. Zato jugoslovanska delegacija ne inore sodelovati z nobeno delegacijo, ki tepta načela ravnopravnosti in iskrenega sodelovanja, pa tudi ne s sovjetsko delegacijo, kadar govori eno, dela pa drugo.
Tretjič: da se je Jugoslavija prav zdaj odločila, da orlločno ubere svojo lastno pot, je vzrok med drugim v tem, da sp je Jugoslavija že prepričala, d« so njeni narodi dejansko sposobni zgraditi socializejn z lastnimi močmi, in pa zalo, ker so sovjetski voditelji, ko so s kopico laži oklevetali Jugoslavijo pred naprednim svetom, z mrzlično naglico in s še večjo bf:-/.obzirnostjo skušali blokado Jugoslavije z Vzhoda zaključili še z blokado z Zahoda, s popolno izolacijo Jugoslavije. Zato Jugoslavija ni mogla več molčati,
«Spor med sovjetskimi voditelji in novo Jugoslavijo že zdavnaj ni več samo idejni spor, ampak se je spremenil v resno ogrožanje neodvisnosti in miru narodov Jugoslavije, neodvisne dežele, ki nikogar ne ogroža in nikomur ne preti, ampak gradi socialistično gospodarstvo in ji zato ni treba nič drugega kot mir», je izjavil tov. Kardelj šefu redakcije «New York Timesa«; Tako je ta spor dobil svoje določeno mesto v današnjih mednarodnih političnih odnosih in nikakor nj več izo’irana akcija med SZ in FLRJ«.
Na vprašanje, zakaj je jugoslovanska delegacija spravila spor pred OZN, zakaj ni FLRJ uredila te stvari neposredno s Sovjetsko zvezo, tudi ni bilo težko odgovoriti.
Da navedemo samo nekaj vzrokov:
Prvič: Sovjetska zveza je sama postavila ta spor pred ves svet, ko se je z vso sil? in z vsemi sredstvi vrgla na neodvisnost Jugoslavije in angažirala vse svoje prijatelje in somišljenike in hlapce za to kpntrarevolucionarno početje, na vse ponudbe jugoslovanske vlade glede pomirjenja pa je odgovarjala z zaničevanjem ali z novimi grožnjami.
Drugič: reakcionarnost in nenačelnost in politika blokov sOV}et*ke vlade Je ravno tako n »vama za mir, kakor Je nevai> n« vsaka politika podjarmljevanja, neenakopravnosti in vrne-iavanja v notranje zadeve drugih narodov, kakor tudi sovjetska politika današnjih dni J« v bistvu politika podjarmljanja, neenakopravnosti in vmešavanju y notranjo nadeve drugih narodov.
Tovariš Kardelj je rekel na banketu, ki so ga priredili Jugoslovanski izseljenci v ZDA, 4. novembra 1940 v čast jugoslovanske delegacije: «Ko jugoslovanski narodi branijo svoja neodvisnost, se dejansko bor« na neobhodni pogoj človeškega napredka, to se pravi za pravico slehernega naroda, da lahko neovirano razvija svoje ustvarjalne sile z eno edino omejitvijo, da ne ogroža svobode in napredka drugih narodov. Vsako omejevanje le pravice, vsako hlastanje po monopolu, bodisi na ekonomskem, bOdUi na idejno-političnem področju, vodi nujno — kakor nas to uči vsa zgodovina — v reakcionarno zaviranje človeškega napredka, prinaša pa hkrati tudi veliko nevarnost za mir med narodi.» •
Toda, kako drugače zvenijo odgovori, ki jih je dal Višinski novinarjem na svoji tiskovni konferenci, ko je tik pred volitvami v Varnostni svet rotil zapadne imperialiste, naj se vendarle spametujejo in naj ne glasujejo za Jugoslavijo! Na vprašanje, kaj je potrebno za optimizem in mimo sožitje, je Višinski odgovoril: ((Dovolj je, če se spoštujejo nekatera elementarni pravila: da ne podstavljaj noge svojemu bližnjemu, da spoštuješ Ustanovno listino OZN, a se držiš gentlemenskih dogovorov, da si ne izmišljaš intrig po hodnikih, da ne brusiš noža zoper svojega bližnjega)).
Tretjič: OZN je tribunn človeštva v borbi za mir med narodi, OZN .sicer nima materialne sile, da bi lahko preprečila vojno, je pa močna moralna sila, ki drži na uzdi netilce vojne. Zato je treba na tej tribuni odkrito razpravljati o bistvu sedanjih mednarodnih nesoglasij, «da bi jih milijoni delovnih ljudi na svetu lahko razumeli in da bi se naučili, kako naj sq bore za mir in za boljše odnose med naredi* (Kardelj).
To pa tembolj, ker napadalci in vojni hujskači skrbno za-Vijaio svoje nemiroljubne naklepe V ovčje oblačilo miru in lepiti besed.
Četrtič: Sovjetska zveza je s svojo politiko neenakopravnost) in nasilja med socialističnimi deželami izkopala globok prepad med svojimi besedami in dejanji. Sredstva pritiska proti napredku so bila vedno reakcionarna, pa ne morejo biti napredna niti v socializmu.
Ta sredstva izpodkopavajo moč socializma samegs., reakciji v svetu pa dajejo v roke močno orožje za blatenje socializma. Ta resnica In zakonitost se ne vidi le iz sovjetske politike proti Jugoslaviji, ampak tudi v poizkusih sovjetske diplomacije glede neke vrste kolektivne nadvlade velikih nad malimi. Ni čudno potem, da sovjetska zunanja politika danea pred očmi vsega sveta snubi za zaveznike celo poražene sile nemSkega nacionalizma.
Kaj so drugo, če ne snubljenje te-le besede iz Stalinovo poslanice nemškemu narodu okt. 1949. ((Sovjetski in nemški narod . . . imata največjo silo, da lahko zmoreta največja dejanja svetovnega pomena. Ce ta dva naroda pokažeta odločnost za mir, z enako silo, <čujte ironijo!) kakršno sta pokazala med vojno, potem je vprašanje miru v Evropi rešeno. Ako pojdete naprej in ako zagotovite mir, boste deležni velikih simpatij in pomoči vseh narodov »veta, vštevši ameriški, angleški, francoski, poljski, češki, italijanski narod, da ne omenjam miroljubne Sovjetske zveze«.
Petič: molčati še dalje o nesocialističnih ukrepih Sovjetske zveze zoper našo deželo, bi pomenilo lagati jugoslovanskim narodom, ki »o kot en moj vstali v obrambo svoje nacionalne neodvisnosti, po kateri posezajo s strani od koder smo najmanj mogli pričakovati napad, pomenilo bi kot noj stiskati glavo v pesek in zapirati očj pred stvarnostjo.
Sovjetska delegacija in tabor njenih pristašev sta seveda takoj zavpila, da je tako delo jugoslovanske delegacije še en dokaz protisovjetskega razpoloženja Jugoslovanov, Še en dokaz, da so jugoslovanski voditelji prestopili y imperialistični tabor.
Toda tovariš Tito jim je učinkovito odgovoril na koncu velikih manevrov enot JA jeseni 1949. Rekel je: «Mt nismo govorili zavoljo zapadnih reakcionarjev, ker tudi oni ni$0 boljši. Mi smo dolžni reči, da eno govore, drugo pa delajo . . . Tudi v bodoče bomo nastopali načelno na vseh mednarodnih sestankih in forumih. Ako bo Sovjetska zvezu imela prav, bomo z njo. Ce pa ne bo imela prav in če bo njeno stališče dvolično, bomo rekli, da je to tako in tako ne pa drugače«.
Ko so videli, da se svet smeje njihovemu natolcevanju, so sovjetski delegati vrgli v svet staro in že obrabljeno geslo, češ mar ni prva naloga revolucionarjev borba proti imperializmu? Ker pa so se Jugoslovani obrnili, ne proti imperialistom, ampak proti Sovjetski zvezi,, je očitno, da to delajo samo po naročilu angloameriških imperialistov in iz svoje protisovjetske mržnje.
Jugoslovanski delegati pa so odgovorili: Nadaljnja uspešna borba proti imperializmu ni mogoča, če se ne sproste vse revolucionarne sile širom po vsem svetu. Sovjetska politika hegemonije in nezaupanja V sile mednarodnega proletariata, politika podrejanja vsega, kar se godi in snuje v svetu, izven meja ZSSR in izven kontrole sovjetske vlade in VKP(b), pa duši vsako iniciativo in seje razkroj in demoralizacijo.
Zato je izkoreninjenje tega nevarnega revizionizma nad revolucionarnim naukom marksizma pogoj za še odločnejši ?n uspešnejši naskok na sile reakcije v svetu. — V New Vorku na IV. zasedanju Generalne skupščine OZN so derviši iz Bukarešte dobili odgovor na resolucijo — diktat. Višinski pa je bil pozvan, naj svojo miroljubnost, o kateri je ure dolgo dovoril na plenumih in v komisijah na IV. zasedanju OZN, dokaže tam, kjer je to najlaže storiti, to je nasproti deželi, katera nikomur ne grozi in katera tudi po svoji geografski legi ni daleč od SZ, to je nasproti socialistični Jugoslaviji.
«Ni zločin,» kakor je rekel tov. Tito nedavno francoskemu novinarju Dalmasu, «šibati nepravilnosti, ampak je zločin, če nepravilnosti delaš in v njih trdovratno vztrajaš«.
Dejstva, ki so jih naštevali jugoslovanski delegati, so kot razbeljen kavelj trgala masko miroljubja s hinavcev. Zato so se delegati sovjetskega bloka zatekli k oblikam borbe, ki se jih Informbiro že leto in pol tako trdovratno drži v svojo veliko sramoto, v veliko veselje reakcije vsega sveta, toda v veliko škodo socializma in napredka sploh.
V	hodnikih Generalne skupščine in preko svojih plačancev so delegati vzhodnega bloka najprej vrgli geslo, češ mi nismo niti z besedico omenili, kaj šele da bi napadali Jugoslavijo. Jugoslovani so prvi vrgli kamen. Zares, to so najbolj nevarni vojni hujskači.
To geslo je ostalo osnovno geslo, sovjetske protijugoslovanske gonje na IV. zasedanju OZN.
«Vse bi bilo dobro«, so često ponavljali nekateri delegati sovjetskega bloka, «če ne bi Jugoslovani onemogočali sporazumevanja med Vzhodom in Zapadom. Kot klin so se zabili med nas in samo kalijo vodo«.
Cim bolj se je skupščina smejala tako ceneni provokaciji, tem bolj trdovratni so bili sejalci teh gesel. Da bi poudarili svoje besedičenje, so kaj radi posezali tudi po najbolj obrabljenih «arguinpntlh», ki naj bi dokazadi, ds. so Jugoslovani res že zdavnaj v imperialističnem taboru, da so se že zdavnaj prodali in da se zdaj rinejo v Varnostni svet po naročilu Američanov, da bi bili še bolj odvisni od Američanov.
(iCtidna je ta sovjetska logika ali pa je nerazumljivo, kaj počenjajo Jugoslovani«, so se posmehovali zapadni delegati. «Znano je, da izdajalci sprejemajo zlato in prezir, sovjeti pa pravijo, da so Jugoslovani za svoje dragocene rude prodali Američanom svojo neodvisnost. Baje pa jim tudi to še ni dovolj. Kandidirajo v Varnostni svet, da bi do kraja izgubili svojo neodvisnost«.
Druga sredstva, ki so s$ jih še posluževali Vzhodni delegati v borbi proti jugoslovanski delegaciji, so bila: podcenjevanje, ignoriranje, bojkotiranje, omalovaževanje, zapostavljanje, varanje, dvolični demantiji, zmerjanje, odprte grožnje •— sami izrazi in dejanja, o katerih so klasiki marksizma-leni-nlzma govorili samo, kadar so opisovali delovanje in nehanje sovražnikov delavskega razreda.
Zastavo zmerjalcev je že pr v e Sni visoko dvignil ukrajinski ministrski predsednik in zunanji minister Manuilski. Z neprikritim besom se je zagnal na nastopni govor tov. Kardelja. Ta k o-l e je začel natolcevanje in podtikanje: «Tuka) so nekateri poskušali«, je dejal, «da se preko diverzantskih manevrov agentov vojnih hujskačev pozornost QZN obme z miroljubnih sovjetskih predlogov na drugo stran . . . V število takih poizku-saP je treba v.teti nastop kitajskega delegata Cianga, čilskega Predstavnika in predstavnika bankrotirane Titove klike. Ni vredno polemizirati z ljudmi takega tipa».
Pri teh besedah se je razlegel v dvorani razposajen smeh in glasne pripombe. Manuilski pa se je še bolj razjezil. Vpil je: •'Slišijn smeh v dvorani. Toda jaz vam rečem, gospoda, da to ni prvikrat v zgodovini delavskega gibanja, da se smejejo delavskim voditeljem. In ljudje vedo, da so y zgodovini delavskega gibanja vedno bili odpadniki, katere so kupovali no3llcl reakcije«.
V dvorani ponovno krohot, in Manuilski je prešel na dru-80 temo.
Jugoslovanska delegacija mu ni odgovorila, ker se ni hotela valjati v taki mlakuži. V prvem odmoru pa so prihajali k juge,slovanski delegaciji drugi delegati, predvsem predstavniki malih tkžav, in so govorili: «Bodite brez skrbi. Mesto v Varnostnem svetu vam je zagotovljeno. Manuilski je napravit najboljšo propagando za vas. Čestitajte mu..,»
*New YonJc Times« je 27. septembra zapisal: Mišljenje mnogih delegatov je, da je Manuilski odšel dalje, kot pa je nameraval. Oni sodijo, ds je njegovo izražanje sajno okrepilo mnenje in vtis o moči in vplivnosti, ki jo ima jugoslovanska delegacija«.
V tonu, v kakršnem je govoril Manuilski, so si podajali besedo poljska Žida Katz Šuchy in Wierblowski, (pavi je Preživel drugo svetovno vojno v Londonu, drugi pa v Mos&vi), obvezno pa vsi sovjetski, beloruski in ukrajinski delegati, *e so le hili sposobni za javno izstopanje. Nadalje se 3e spozabil sovjetski delegat Mal-ik, namestnik Višinskega na IV. zasedanju Generalne skupščine. Ko je tov. Bebler ožigosal madžarsko provokacijo pri Dolnjem Miholjcu, je Malik ves iz seb5 vzkipel:
«Izjava Beblerja je čista provokacija in Bebler sam je v tej stvari plačani provokator in netilec vojne«.
Iz taktike bojkota je bilg deležna največ komentarjev in Je izzvala največ' smeha izjava sovjetskega delegata v šesti Pravni komisiji, ki je dejal v zvezi z nekim pozitivnim jugo-slovansficim predlogom; «Jaz se v principu strinjam z ,onim’ Prcdlogojn (besede Jugoslavija, jugoslovanski itd. so zelo težko sle iz ust vzhodnih delegatov!). Toda vzdržal se bom glasovanja, da se moj glas ne bi pomešal z glasom jugoslovanskega delegata«.
Centralno mesto v argumentaciji vzhodnih delegatov o ‘eni, kako je baje Jugoslavija novo žarišče vojne, pa je zavze-* •tottl Raikov proces v Budimpešti. Manuilski,, ga je v svojem f>rvem izbruhu le mimogrede omenil, toda nekaj dnj kasneje *>* je temeljiteje obdelal.
V debati na seji 10. oktobra se je razpravljalo o tožbi toper Bolgarijo, Romunijo in Madžarsko. Tedaj se je Manuil-®ti, ko mu je zmanjkalo vseh drugih »faktov«, zatekel tudi k procesu Raika v Budimpešti. Izjavljal je, kako je danes že 5>ana stvar, da so Jugoslovani kovali skupno s plačancem "aikom zaroto, da bi ponovno vzpostavili kapitalizem na Madžarskem in v drugih deželah Informbiroja. Čudil se je, 2a-kaj se zapadni svet noče zainteresirati za to sojenje, katero Pouieni konec kriminalne aktivnosti zarotnikov, ki so se zabeli. da s pomočjo ameriških, angleških in jugoslovanskih
aentov izvršijo prevrat na Madžarskem, in ki j,e baje pribilo na steber siramote imperialiste in njihove hlapce. Jugoslovanki delegat je na to omenil. lažnost Raikovega procesa, ki so !>a voditelji Sovjetske zveze inscenirali zato, ker so se jim vsi ^l’u£i »argumenti« že obrabili in ker so potrebovali pred IV. •^sedanjem OZN zgovorne «dokaze«, da se je Jugoslavijo iz ^a&italistične dežele prelevila v fašistično in agresivno, torej a niir nadvse nevarno.
Manuilski je bil v zadregi, ali naj zapusti sejo ali pa naj ® razbesni. Izbral je drugo. Ves zelen je vstal in rekel: «Nočem ‘Mutirati o tej stvari. Pač pa postavljam samo dve vprašanji
delegatu Titove klike. Prvič: &U se je RaiJtcivitf sestaja K Raikom ali se ni? Drugič: Kako to, da je 1841. v Beogradu
pobegnil nacistom prav Ramkovič in nihče drugi?« Pri tem je namežiknil in zavihtel z iztegnjenim kazalcem nad sabo, kakor bi hotel reči: «Jaz sem svoj krog zaključil*.
In Manuilski je dejansko zaključil krog in občepel v kolobarju, iz katerega se ni več izmotal. Jugoslovanski odgovor na to podlo provokacijo je bil; Prvič: «Ne samo Rankovič, ampa& Tito, Kardelj, Djiias in vsi naši voditelji so s« sestajali z voditelji sosednih držav in so potovali tja* ker so jih ti za to prosili in rotili, naj pridejo in naj jim pomorejo rešiti njihove težave, katerih ni bilo malo in ker so voditelji vseh sosednih držav stalno prihajali v Beograd po pomoč in po nasvet. Ce je g. Manuilski pozabil na te čase, naj vpraša vse po vrsti. Drugič: Tovariša Rankoviča je rešil neustrašeni narod z orožjem v roki, ker je potreboval voditelja«. Poleg tega je jugoslovanski delegat navedel Manuilskemu še ducat največjih nesmislov iz Raikovega procesa. Ti dokazi so Ma-nuilskega vrgli iz ravnotežja. Protestiral je piri predsedniku komisije, zakaj dovoljuje, da se na komisiji debatira o Raiku, ko pa ta predmet ni na dnevnem redu. Ko se mu je vsa dvoran* zasmejala, je še bolj jezno izbruhnil, rekoč-; «Jaz nočem debatirati o tej stvari, jugoslovansko ljudstvo pa bo ie poklicalo Titovo kliko pred sodni stola.
Na to ga je jugoslovanski delegat samo najvljudneje zaprosil, naj prepusti jugoslovanskemu ljudstvu, da samo reši svoja vprašanja, ker se je pokazalo, da so jugoslovanski narodi dovolj pametni in dovolj hrabri, da ne potrebujejo nobenega varuha.
Dvorana je sprejela izjavo jugoslovanskega delegata * odobravanjem in slišalo se je, kako je predsednik komisije polglasno dejal: «Mi se strinjamo a vami«. Glasno pa je v imenu komisije opozoril ManuUskega, da jugoslovanska delegacija predstavlja suvereno državo, ki ie članica OZN in zato ni dovoljen tak način govora, kakršnega je izbral Manuilski.
Vse oči so se uprle v Manuilskega, pa je nataknil ima očala.
Tudi Višinsikl se je 2atekel k Rsiku, ko mu je zjnanjkalo drugih »argumentov«. Sprva ga ie omenjal le mimogrede, kot bogataš, ki ima vsega v izobilju, pa lahko poseže malo sen* malo tja, vzEjne malo tu malo tam, n Ur j er pa vse. Todfc v debati o sovjetskem predlogu za pakt miru petih velikih, kadar je Višinski govoril trikrat po dve uri, je do dna izpraznil malho svojih »dokazov«, citatov in šal. V tej stiski se je oklenil Rajka in je na advokatski na6mj poskusil »analizirati ta primer, ki je razkrinkal atentatorje na mednarodni mir in vzajemno varnost®.
Jugoslovanski delegat je namesito odgovora postavil Višinskemu samo kratko vprašanje, ali bo pustila- sovjetska vlada jugoslovanske narode pri miru ali ne, in ali more Višinski zanikati, da sovjetska delegacija eno govori, drugo pa dela. Tu je Višinski izgubil vsako mero. Kazal je s prstom na jugoslovanskega delegata in vpil: «Oni individuum zahteva, naj odgovorim na njegova vprašanja, vendar mi nimamo najnena, da- bi se spuščali v dokazovanje s tako gospodo. Mi smo samo navedli nekatera dejstva in ni važno, ali so ta dejstva točna ali ne«.
Kasneje sta govorila še Manuilski in Wierblovs5ci. Toda nobeden ni omenil Raika niti z besedico. Manuilski se je. le mimogrede počohal ob Jugoslavijo, rekoč, da je Jugoslavija že davno v imperialističnem taboru, Poljak pa 5 e tega ni naredil.
Splošna ocena na skupščini je bila; »Sovjeti so pobegnili od diskusije z Jugoslovani«.
Dvanajst tednov je bilo treba, da je Višinski priznal pred OZN in pred vsem svetom, da «ni važno ali so dejstva«, ki jih omenjajo, »točna ali pa ne«.
Ker pa je resnica bila jugoslovanski delegaciji znana že od prvega dne zločinske resolucije IB, ni bilo težko odgovarjati na natolcevanje, napade in grožnje, ki so deževale od delegatov sovjetskega bloka. Jugoslovanska delegacija je navadno vedno imela že v naprej pripravljene in točko za točko izdelane
47 —
3UNA3NO raSHONIVM
odgovore na isdvjetsKe in druge naplade. To pomeni, ‘da je 'jugoslovanskim narodom sovjetfika politika že znana Ikol beraču prazna malha.
Dejstvo, dg sovjetska delegacija in delegacije ljudskih de-mdkracij niso zmogle v debati z jugoslovansko delegacijo ničesar drugega kot zmerjanje, laži, grobosti in grožnje, dokazuje, da so bili ti delegati popolnoma nepripravljeni na borbo zoper FLRJ pred OZN, govori pa prav tako o tein, kam nujno zabrede tudi socialistična država, če si postavi za cilj monopol in hegemonijo nad ostalimi socialističnimi državami.
III.	Izvolitev Jugoslavije v Varnostni svet
Konec 1949. leta je potekel mandat treh nestalnih članov Varnostnega sveta: Argentine, Kanade in Ukrajine. Po ustavi OZN je bilo treba izvoliti na njihovo mesto iz istih zemljepisnih področij tri nove člane n dobo dveh let: enega s področja Južne Ajnerike, enega s področjsj britanskih dominiomov, enega pa s področja Vzhodne Evrope.
Jugoslovanska delegacija je sporočilci 5e prve dni IV. zasedanja OZN, da FLRJ računa na sedež v Varnostnem svetu. Svojo kandidaturo je takole utemeljevala, prispevali jugoslovanskih narodov za uničenje nacifašizma; dosledna miroljubna politika jugoslovanske vlade y vsakem pogledu; dejstvo, da je Jugoslavija y istem zemljepisnem področju kakor Ukrajina, ki stq ji potefkli njeni dve leti, in končno to, da je Jugoslavija neodvisna dežela, na katero druga velika država izvaja neverjeten pritisk samo zaito, ker hoče Jugoslavija ostati neodvisna. Izvolitev Jugoslavije, ogrožene neodvisne diežele, v Varnostni sivet, bi bila zgovorno opozorilo OZN vsem tistim, ki hočejo postaviti mednarodno politiko na načelo sile in diktata.
Prvi so se oglasili novinarji. Ni bilo lista, v katerem takrat ne bi bila objavljena kakšna misel v zvezi z jugoslovansko kandidaturo, V splošnem so pisali s simpatijami a jugoslovanskem koraku. Bili pa so med njimi tudi neverni Tomaži in paničarji. Eni so blagohotno odsvetovali, češ: »Samo po nepotrebnem »e stavljate pod stalni sovjetski reflektor«. Drugi so dejali: cPreveč boste razjezili Ruse, in bogve, kaj bo iz tega«. Tretji pa: «Kaj pa, č'e vas nihče izmed velikih petih ne. bo podprl?« In tako dalje.
Jugoslovani so odgovarjali: «Mi nimamo kaj skrivati. Nasprotno, stalno vabimo poštene ljudi iz vsega sveta, naj pridejo k nam in naj si ogledajo, kaj delamo, kako živimo, kako si Vladamo. Zato nas ni strah nobenih reflektorjev- Ce delamo prav, ri&rn reflektorji lahko saino koristijo. Ko računamo na sedež v Varnostnem svetu, zahtevamo samo pravico. Ker sodimo, da Sovjetska zveza ni tisti faktor, ki bi razpolagal s sedeži v Varnostnem svetu, ne vidimo, v čem bi bilo izzivanje Sovjetske zveze, če Generalna skupščina, ki edina odloča, kdo bo v Varnostnem svetu in kdo ne, izbere Jugoslavijo ?a njenega člana. Kandidatura Jugoslavije v Varnostni svet je izpraševanje vesti OZN, in mi s polnim zaupanjem gledamo na napredne in miroljubne sile v OZN in po vsem svetu«.
Vse je čakalo, kaj bodo rekle delegacije, kaj bodo rekli veliki. Delegacije, velike in majhne, so bile presenečene. Jugoslovanski korak se jim jc 'zdel zelo hraber, nekaterim tvegan. Čeprav od prvega dne niso krile svojih simpatij za jugoslovansko kandidaturo, vendar ni nobena takoj javno rekla, kaj bo storila.
26. septembra je govoril na plenarni seji tov. Kardelj. Dejal je skupščini in vsemu svetu, da je danes glavni vir nevarnosti novih vojn v tem, ker se velike države mešajo v notranje zadeve malih držav, in postavil kot prvo nalogo vseh, ki so dejansko za mir, naj se borijo za enakopravne odnose med narodi in državami, za okrepitev neodvisnosti majhnih narodov in za odstranitev političnega, ekonomskega in drugega pritiska v mednarodnih odnosih.
Tov. Kardelj je opozoril na nasprotje, ki 'nastaja in raste, ker se blaginja in druge dobrote razvite tehnike kopičijo y razvitih deželah, predvsem pa v nekaj velikih razvitih državah, v nerazvitih deželah pa še vedno vlada zaostalost* kar vsebuje v sebi stalno nevarnost za normalne mednarodne odnose. Zato je apelirat na skupščino, naj ne tekmujejo, kdo bo bolj propagandno učinkoval, ampak naj podprejo OZN, da čimprej pomaga nerazvitim deželam, da bi kar najprej razvile svoje lastne proizvajalne sile in tako okrepile svojo neodvisnost.
Tov. Kardelj je razkrinkal tiste, ki pridigajo, da je mir v nevarnosti, ker je svet razdeljen na dva sistema. Dokazal je, da je sodelovanje med državami z različno družbeno ureditvijo mogoče, ker «če hočemo mir, ga moramo zagotoviti v stvarnih pogojih današnjega sveta, to se pravi y pogojih, ko imamo države z različnimi družbenimi sistemi«, kajti «razlike v družbenem sistemu same po sebi niso vir vojne nevarnosti, če se načelno ne vmešavamo v notranje zadeve drugih držav«, nasprotno pa, «če opustimo to načelo, potem je nevarnost za mir na dlani, ne samo kadar gre za države različne družbene ureditve, ampak tudi takrat, kadar gre za odnose med državami iste družbene ureditve«.
»Ne more se groziti manjšim in šibkejšim, deželam, teptati njihovo pravico, da samostojno urejujejo svoje življenje, jih ekonomsko izkoriščati in podjarmljati, obenem pa govoriti o miru«, je zaklical tov- Kardelj. «Ne more se govoriti o zastarelosti načela enakopravnosti, suverenosti, o potrebah svetovne vlade ali svetovne države, istočasno pa trditi, da je vse to na liniji ohranitve miru. Ne more se zasipati z najrazličnejšimi grožnjami neka vlada, če ta zahteva več demokracije in enakopravnosti v odnosih meq državami, obenem pa govoriti o nev-mešavanju v notranje zadeve drugih držav«.
Tov Kardelj je poudaril, da je v današnjih mednarodnih odnosih raznolikost med besedami in dejanji ogromna in da sc zato mnogi problemi pojavljajo pred svetom v popačeni in spremenjeni obliki. To svojo trditev je brez težav dokazal na nedemokratični praksi, ki jo izvaja Sovjetska zvez-j proti FLR Jugoslaviji.
Besede šefa jugoslovanske delegacije so močno delovale na prisotne. Neodgovorne žalivke, ki jih je nato sipal na jugoslovansko vlado in na narode Jugoslavije Manuilski, so ostale delegate samo še bolj utrdile v mnenju, da je politika FLRJ dejansko politika miroljubne male države in da ne bi bilo prav še nadalje molče gledati surove ukrepe sovjetske vlade proti FLRJ.
«New York Times« ,je zapisal 27. septembra: «Zdi se, da je Kardeljev govor tako ugodno presenetil delegate, da so izgledi za i7.volitev Jugoslavije v Varnostni svet mnogo boljši, kot pa so bili prejšnji teden. Znano je, da so tudi Američani takega mnenja, vendar pričakujejo, da bodo Američani enostavno prikimali z glavo v znak odobritve«.
Prvi so javno spregovorili Američani. Rekli so novinarjem, da bodo podprli jugoslovansko kandidaturo ne glede na to, da je Jugoslavija »komunistična dežela«, da se raje odločijo za »komunistično Jugoslavijo«, kakor pa za katero koli drugo deželo sovjetskega bloka, ker vedo, da bo Jugoslavija v Varnostnem svetu vodila vsaj samostojno, četurli komunistično politiko, medlem ko bi katera koli druga vzhodnoevropska država bila le »satelit Sovjetske zveze«.
Kmalu na to so se oglasile tudi južno-ameriške delegacije. Večina je bila že od začetka za podporo jugoslovanski kandidaturi. Tudi nekatere druge delegacije so se polagoma odločale za Jugoslavijo. V tako razpoloženje je padla izjava angleške delegacije, da bodo Angleži «iz razlogov pomirjenja« podprli kandidaturo' CSR, ki je »Uradni kandidat SZ«. Simpatije za jugoslovansko kandidaturo so bile tolike, da tudi ta angleška izjava ni bogve kaj vplivala na ostale delegacije, razen na nekatere dominione in druge neposredne sosede Anglije. «New York Herald Tribune« pa je v posmeh Angležem eelo tole zapisal: «Britanci baje sodijo, da bi izvolitev v Varnostni svet prikazala Tita. kot golo orožje Zapada in bi oslabila njegov položaj v KPJ in po vsej Vzhodni Evropi«.
(Nadaljevanje prihodnjič;
— 48 —
OSGI	'Gl