35ISP (MSP A v slavni spomin na slovstvene zasluge pokojnega kneza in škofa Lavantinskega Antona Martina Slomšeka. --^JVVAAAAA 'V'——— Govoril FMI0ŠK MII, špiritval v Marburškun semenišu, o shodu MARBURŠKE ČITAVNIGE 26 . oktobra 1862 . V (Cisti znesek v prid semeniške cerkve v Marburgu.) -3^i~==^==— -- V LJUBLJANI. Natisnil Jožef Blaznik. /iSratr' SC: JTck' /C s~, t?/ r Hi veseljem sem vselej stopil v Vašo slavno družbo, častiti gospodje! in Vaši domorodni pomenki in Vaše pesmice mile so bile vselej po poklicnih trudili mojemu sercu sladko počivališe; 'ali dnes, ko sem se bližal dvorani, so prevzemali občutki serce moje, kterih britkost se popisati ne da, in kteri mi zdaj, ko na leči stojim in Vaš zbor pregledujem, besedo na jeziku zadušujejo. Sicer se Vas je zbralo obilno, tako da še nikdar ne toliko, in vender se zdi meni in gotovo tudi Vam, kakor da bi bila prazna vsa dvorana in v njej tihota in otožnost mertvaška. Gledam — in gle¬ dam; ali enega pogrešam med Vami, kterega prihod smo pri vsaki besedi s hrepenečim sercem pričakovali, nad kterega pričujočnostjo smo se po otroško razve¬ seljevali, čigar besede smo kakor zlate zerna v glo¬ bočini serca shranjevali in pri čigar rodoljubji smo se kakor pri žarkih poldnevnega solnca tako prijazno ogrevali. Tega enega pogrešamo, in zdi se nam, kakor da bi bila čitavnica naša postala vdova samica. Kdo je te mož, častiti gospodje! kterega beseda je imela toliko moč čez naše serca ? — kdo je mož, čigar zgubo tako britko obžaluje naša čitavnica? — kdo je mož, čigar ime je tako daleč slovelo, da žalostni glasi podravskih bregov odmevajo na bregih jadranskih, in da žalovanje Pohorja jek dobiva od snežnikov Triglavskih? Te mož preslavni so Anton Martin Slomšek, zdaj v Bogu počivajoči knez in vladika Lavantinski, mešnik po sercu Božjem, pisatelj Slovencov naj glasovitiši, rodoljub naj iskre¬ nejši, ud, dobrotnik in posebni podpornik naše čitav- nice, zvezda naj svitlejša na obnebji slovenskem, ktera je nad 30 let svetila nad Slovenci, spijoče 1 * 4 budila, zbujene dvigala, vstale napotovala, napotne vodila, vojene vladala, mlačne ogrevala in ogrete naduševala. Oj, in ta žarna zvezda je ugasnila, prezgodaj se uternila ter utonila v temni gomili pre¬ ranega groba! Toda ne tako, dragi moji! Ta zvezda ni ne ugasnila, ta zvezda se ni uternila, ta zvezda ni utonila; temoč Oče luči — tako zaupamo — jo je dvignil z obnebja zemeljskega ter jo pripel na strop nebeški, da še prijetniši sveti v družbi njegovih izvo¬ ljenih po besedah sv. pisma: „Qui erudiunt multos ad justitiam, fulgebunt sicut steli® in perpetuas seter- nilaites.“ Kteri jih veliko podučujejo k pravici, se bodo svetili kakor zvezde vse večne čase. Te besede hla¬ dijo rano našega serca, ker nam veselo upati vele¬ vajo, da so se preselili naš ljubljeni knez in vladika v bolji domovino, kjer jim je dano počivati od svojih trudov in težav, kamor jih natolcevanje, čertenje in preganjanje nasledovati ne more, kjer ni nobene raz- pertije med narodi, temuč, kjer vlada večna pravica, in vsi narodi le en jezik govorijo, in ta je — jezik ljubezni, in da imamo zdej Slovenci novega in zgovornega priprošnjika pri Bogu, kar postati so še v oporoki nam slovesno obljubili, ako jim Bog usmi¬ ljenje skaže. Vendar ne bilo bi ne prav ne lepo, ako bi hotla naša čitavnica od njih grobne gomile slovo vzeti, preden je spominek dolžne hvaležnosti na njo posta¬ vila; in ravno to dolžnost opraviti, smo se dnes tako obilno tukaj zbrali, in meni je prelepa naloga izročena, pokojnemu vladiku v slavni spomin besedo govoriti. Zahvalim se Vam, častiti gospodje odborniki! za to čast, da ste mene za dnešno besedo govornika iz¬ volili. Zakaj akoravno sem dobro prepričan, da bi bil vsak zmed Vas to nalogo popolniši doveršil, kakor jo jez doveršiti zamorem, se mi vender zdi, da ste prav izvolili. Ako namreč rad dovolim, da ste Vi po¬ kojnega vladika bolj ljubili, kakor jaz, — zakaj kdo je zamogel serce tako dobro zadosti ljubiti in spo¬ štovati? — vender v eni reči ne morem ne enemu zmed Vas prednosti prepustiti, namreč v tem, da bi bil kdo zmed Vas pokojnemu knezu veči hvaležnost 5 dolžin, kakor jaz, ki sem skoz vse leta svojega du- hovskega stana v dneh žalostnih in veselih toliko do¬ kazov Njih očetovske dobrotljivosti in ljubezni pre¬ jemal. In ravno zato me Vaše častno povabilo toliko tolaži in veseli, ker mi ob enem priložnost daje, mali darček osebne sinovske hvaležnosti na gomilo svojega Očeta položiti; bil sem namreč med pervimi, ktere je Njih škofovska roka mešnike posvetila. Ne bom pa govoril od Njih zaslug cerkvenih, nje slaviti smo slišali, ko smo s solznimi očmi okoli Njih mertvaškega odra stali; ne bom govoril od Njih vi¬ sokih krepost keršanskih, nje natančniši popisati so si prihranile „Drobtinice“ prihodnjega leta, temuč, poklicu in nalogi naše čitavnice zvest, bom govoril le od Njih neprecenljivih zaslug o slov¬ stvu slovenskem. Rojeni so bili Anton Martin na prijaznem griču Ponkovske fare, ki se Slom imenuje, in od kodar se tudi njih priimek Slomšek izpeljuje. Njih starši so bili pobožni in tudi premožni kmetovski ljudje, njih oče ob enem usnjarsk rokodelec, zato so večkrat rekli, da jih je mati na slamo povila. Dojila jih je pa mati ne kar z mlekom maternem, ampak tudi z mlekom naj nježnešega rodoljubja in iz nje pesmic preblagih, iz nje povestic premilih so duhteli v Njih serce pervi občutki ljubezni do naroda, in vdeležljive skerbljivosti za vse, kar njegovo življenje zadeva. Zato so tolikokrat in tako nadušeno od svoje ljube matere in od njenih pesmic in povestic govorili. Ker je bila Njih glava tako prebrisana, so jih za šole odločili in v Celje poslali. Večkrat so pravili, da jim je prizadevalo učenje nemškega jezika pervi čas mnoge težave, ali s svojo bistroumnostjo so v kratkem vse premagali, ter bili v vseh šolah vedno eden med pervimi. Vam morebiti je še neznano, kdo je pervi v mladem dijaku zbudil iskrico rodoljubja. Bil je, kakor so sami večkrat hvaležno pravili, gimnazialni učitelj Zupančič, mož ves pošten, pravičen in po¬ božen , resnično vnet za dostojno keršansko izrejo in omiko mladeži, kteri je že takrat, ko idea narodnosti evropejskih narodov še še ni bila zbudila, z bistrim 6 očesom previdil, da vsakemu izobraženemu člove¬ ku je potrebna omika in olika v narodnem zmislu in jeziku. Zato je večkrat dijakom nalogo dal, za domačo vajo izdelovati razne sostavke v sloven¬ ske m j e z i k u. Ko so se Anton Martin pervokrat s peresom poskusili v slovenskem jeziku, jim je ta reč tako izverstno iztekla, da jih je učitelj očitno v šoli pohvalil. Drugikrat, ko se je god nekega učitelja bližal, je Zupančič, kakor učitelj Iepoznanstva, tri učence odbral, da naj eden vgerškein, drugi v latin¬ skem, tretji v nemškem jeziku pesem za god učiteljev zloži. Močno je zabolelo pokojnega kneza, da tudi oui te častite naloge prejeli niso. Pa kaj storijo ? Ker jim je že enkrat v slovenšini tako dobro izteklo, se vsedejo in slovensko pesmico za god učitelja zložijo. Ko so že uni trije svoje pesmi izglasovali; prosijo, da bi bilo tudi njim še dovoljeno govoriti. Vse se čudi, ko jim tako gladko, krepko in lepoglasno slovenska beseda teče, učitelj Zupančič pa z veselim osupnjenjem pristavi in reče, da njemu se zdi, da imajo zmožnost, v slovenskem jeziku s časom še kaj večega storiti, naj se tedaj s posebno marljivostjo slovenšine lotijo. Toliko besed je bilo zadosti, na¬ rodno zavest v nadepolnem dijaku zbuditi, in mu ljubezen do slovenskega slovstva za celo življenje vdihniti. Mi pa se iz tega učimo, koliko zamore učitelj pri učencih, kteri si ve ljubezen in veljavo pri njih zaslužiti, kteri je pravičen na vse strani in samostalen v prepričanji svojem, ter se ne uklanja minljivim ine- nitvam časa in oseb, ktere vetrič pripiha in zopet odpiha, temuč čversto koraka po stezi naprej, ktero Spozna pred Bogom za edino pravično in dostojno v blagor sebi izročene mladeži. Daj nam Bog takih učiteljskih značejev veliko! Od tiste dobe so začeli Anton Martin slovenske bukve marljivo prebirati in se vaditi v slovenski pi¬ savi raznih sostavkov, ter so si v malo letih pridobili toliko izurjenost, da so stopivši v Celovško semeniše vse druge bogoslovce v slovenšini tako daleč preko¬ sili, da so na prošnjo takratnega semeniškega rav¬ natelja začeli slovensko slovnico bogoslovcem razla- 7 gati. Tako je bila utemeljena stolica sloven¬ skega jezika v Celovškem semenišu, kise stoji do d nesnega dne, in Ant. Martin kakor bogoslovec so bili na njej p er vi učitelj *). Ker so bili ob enem za knjižničarja v semeniški knjiž¬ nici postavljeni, so imeli priliko, se s cerkvenimi uči¬ telji soznaniti. Govorniška lepota njih spisov je mla¬ dega slovenskega učitelja, kteri je bil tudi sam z lastnostmi za govornika od Božje previdnosti tako bogato obdarovan, silno prevzela in nadušila. Veliko ur so prebili v knjižnici in si cele izpiske iz raznih cerkvenih učiteljev delali, ktere so potem v slovenski šoli učencem za prestavo v slovenski jezik podajali, in kteri od njih popravljeni so se potem ustmeno pred- našali in tako je postala slovenska šola ob enem tudi šola slovenske cerkvene zgovornosti, in zopet Anton Martin kakor bogoslovec nje pervi učitelj. Iz tega se vidi, da so bili pokojni vladika že kakor bogoslovec bolj podobni dozorjenemu možu, kakor pa mladenču; živeli so, kakor njih verstniki terdijo, le edino za bogoslovske vednosti in slovensko slovstvo, za vse posvetno jim mar ni bilo, in ne bomo se ču¬ dili, da je pri takem obnašanji že takrat krožila med njih verstniki preroška govorica, da utegne bistro glavo tega verlega bogoslovca še kinčati kedaj ško¬ fovska kapa. Po dokončanih šolah in prejetem mešnikovem posvečenji 8. sept. 185Ž4 so delali kakor kaplan na dveh farah: pri sv. Lorencu na Bizelskem, in pri Novi cerkvi poleg Celja. Sad marljive priprave za slovensko cerkveno zgovornost se je ročno prikazal. Še pripovedujejo ljudje na obeh farah, kako so ver¬ niki od blizo in daleč skupaj hiteli, poslušat milo te- Med slovstveno zapuščino smo našli še govor, e kterim so to slovensko šolo med svojimi součenci začeli. Njegov napis je: „Eingangsrede zum slovenisehen Verein. Pisan je te govor z nadušenostjo, ki je le mladim letom lastna. Vvod se konča z be¬ sedami : „0 konnte ich heute das Feuer der Begeisterung ffir die Spraehe Slovenia’s durch mein briiderliches Wort in euch anfachen, und es vviihrend der fliichtigen Tage dieses Jahres hier in eurer Mitte in hellen Flammen unterhalten. . .“ — 8 kočo besedo navdušenega mladega govornika; od njih pridig se je reklo, da „tako govorijo, kakor da bi ro¬ žice sadili 44 . Tudi Njih bogata pevska žila, kipeča ljubezni do Boga in slovenskega naroda, je tačas začela roditi, ter je obsadila slovenski Parnas z naj nježnišimi cvetlicami pobožnih in kratkočasnih, pa skoz in skoz nedolžnih in poštenih pesmic, ktere so še do sedanje ure veselje nedolžne mladine in bogoljubnih Slovencov, pa bodo gotovo še tudi naše pozne po- temce razveseljevale s svojo nadzemeljsko dišavo. Iz te dobe izvira veči del njih mičnih pesem, v zbirki Ahacelnovi natisnjenih , med njimi posebno „Boštjan goljfan 44 , in „Zvonov pesem 44 od M. Šilerja. fDrobt. I. 1847, str. 166.), zložena na Bizelskem, in ve¬ černa pesem ,,Glejte že solnce zahaja 44 , ki se je skoz več let v Savinski dolini slišala pevati od pastirjev in pasteric za vsakim germičem. Taka izverstna delavnost ni mogla ostati brez daljnega slovesa; ime Slomšekovo se je s pohvalo izgovarjalo že tudi pri škofijskem sedežu v šent-An- dreji. Zato jim je bila 1. 1829 imenitna služba du¬ hovnega voditelja ali špiritvala v zedinjenem kerškem in lavantinskem semenišu v Celovcu izročena. Ne more si duhovnik lepšega polja za svojo delavnost želeti, kakor ga najde v službi špiritvalovi; zato so se tudi oklenili Anton Martin tega prelepega poklica s celo dušo, s celim sercom in z vsemi močmi. Vedši, da bo le tisti dušni pastir za svoje verne po očetovsko skerbel, kteri jih po očetovsko ljubi, da je pa ljube¬ zen do naroda neločljiva od ljubezni do njegovega jezika; — vedši, da bo le tisti govornik svojim slu¬ šateljem do serca segel in serce presunil, kteri ima njih jezik v popolni oblasti in je sam vdomačen v njegovem mišljenji in čutenji; vedši, da kar se v mla¬ dosti zamudi, se redko kedaj v poznejših letih nado¬ mesti: so špiritval Slomšek vse svoje moči napeli, kolikor so okolišine tiste za našo narodnost neprijazne dobe dopustile, bogoslovce po moči v slovenskem je¬ ziku izuriti, in jim žlahtno mladiko rodoljubja prav globoko v serce vcepiti. Zato so naj poprej popušeno slovensko šolo vnovič obudili, prenovili in dostojno 9 vredili. Vsak četertek od 11 — i'i ure so učili slo¬ vensko slovnico, in vsako nedeljo o ravno tem času pol ure so slovensko z učenci brali in brano etimolo- giško in slovniško razlagali, pol ure pa so razlagali slovensko cerkveno zgovornost in vadili bogoslovce v slovenski deklamacii. Da bi pa slovenska šola in slo¬ venski jezik veči veljavo zadobil, so napravili k sklepu šolskega leta vselej slovesen izpit, ki se je na¬ vadno tisto nedeljo pred razhodom bogoslovcov ob¬ hajal, in k kteremu so vse Celovške in bližnje rodo¬ ljube povabili, med temi sta zlasti slovela: Ahacel in Jarnik. Izpit so končevale pesmi slovenske. Ker je govorniku spretnost v pisavi jezika, kterega rabi, čez vse potrebna, so djanske vaje tako vredili, da so bogoslovci I. in II. razreda male povestice in pes¬ mice v slovensko prestavljali, bogoslovci III. razreda tako imenovane „krije 44 , bogoslovci IV. razreda pa popolne pridige izdelovali in slovesno govorili ali pred- našali. Te vaje so služile v gradivo za več knjižic, ktere so pokojni knez tisti čas izdali s pristavkom: ,,Spisali mladi duhovni 41 . Te knjige so: „Kratkočasne pravlice otrokom v podučenje. Iz nemškiga poslovenili mladi duhovni v Celovški duhovšnici. 44 1835. —,,Pri— jetne pripovedi za otroke. 44 1836. — „Dve lepe reči za pridne otroke. 44 1838. — „Troje ljubeznjivih otrok 44 . 1838. — Posebno pa dvojno izverstno delo: „Keršansko devištvo 44 1. 1834 v pervokrat in I. 1858 sedmokrat natisnjeno, — in „ŽivIjenja srečen pot za mladenče 44 1. 1837 pervokrat in 1. 1859 četertokrat natisnjen. Še drugo slovensko šolo so kakor špiritval osnovali in sicer za rojene Nemce, ktero so vsak četertek od 9—10 imeli. To šolo so obiskovali večidel pravd o slove i, kteri so hodili praktične izpite (spra¬ ševanja) v Celovec delat. Celo vradniki, med njimi tudi apelacijski svetniki so to šolo obiskovali; zakaj vlada jim je bila dala dovoljenje, da so smeli spričbe dajati, ki so tudi deržavno veljavo imele. — Kakor špiritval so tudi izdali zberko pesem z imenom „Aha- celnovih pesem 44 znano, ki je bila leta 1838 pervi- kratin leta 1838 pomnožena drugikrat, in leta 1855 zopet pomnožena tretjikrat natisnjena. — Njih naj 10 slovitiši deio iz te dobe pa je ,,Hrana evangeljskih naukov 44 leta 1837 pri Ferstelnu v Gradci pervikrat in leta 1845 pri Leonu v Celovci pomnožena drugi¬ krat natisnjena. Ta knjiga, ki zapopada veči del govore, ktere so še kaplan imeli, priča obenem, kako marljivo in vestno so se za svoj pridigarski poklic pripravljali, in ob enem tudi druge rodoljubne du¬ hovne za slovensko slovstvo vnemali, zakaj tudi iz- verstne pridige drugih duhovnov so v to knjigo vver- stili, ktera se sme temelj Njih pisateljske slave ime¬ novati, zakaj z njo je ime Slomšekovo med duhovni in ljudstvom tako daleč sloveti začelo, kakor daleč sega jezik slovenski. — Še nekih zanimivih dogodkov iz te dobe ne smemo zamolčati, ki nam kažejo ta- časno stanje slovenskega slovstva in pokojnega zna¬ čaj, skoz in skoz djanski ali praktični. Perve bukvice, ki so jih — že špiritval — dali natisniti, so bile: „Molitvice in potrebni nauki za pridne mladenče 44 , in enake tudi za žensko mladost. Ko jih bukvarju pri¬ nesejo in ga prosijo, da bi tudi založništvo prevzel, se stanovitno brani z izgovorom, da slovenskih knjig nihče ne kupuje. Morali so jih na lastne stroške natisniti dati. Ali kupčija teh knjižič je šla tako izverstno, da ko nov rokopis k knjigarju prine¬ sejo, založništvo že z veseljem prevzame, in od te dobe so se knjigarji za Njih rokopise v resnici pipati ali tergati začeli. — Matija Ahacel, iskren rodo¬ ljub slovenski, tiste leta lecealni učitelj matematike in poljodelstva, se je že takrat silno veselil, ko so pokojni knez ko bogoslovec 1 . 18