\ HjubljaixsKi^ Leposloven in znanstven. list: Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivaii Tavčar. Leto I. V Ljubljani, 1. junija 1881, Štev. 6. „Ljubljanskega Zvona" založniki in izdajatelji s tužnim srcem oznanjajo prežalostno vest, da je blagorodni gospod JOSIP JURČIČ, sIoTciiski pisattlj, glavni urednik „Slovenskemu Narodu", usiaiiovnik in solastnik ..Ljubljanskemu Zvonu", motni odbornik Ljubljanski itd. itd.. porojen na Muljavi pri Krki na Dolenjskem 4. mareya 1844. leta, po dolgej in mučnej bolezni, prejemši svete zakramente za umirajoče, 3. maja ob 9'/v uri zvečer mirno v Gospodu zaspal ter bil slovesno pokopan 5. maja ob poluosmej uri zvečer pri Ljubljanskem sv. Krištofu. V umršem Jurčiči izgublja slovenski narod vzglednega in značajnega domoljuba, v političnem boji neustrašenega prvoboritelja in osobito nedosež-nega pisatelja in pripovedovalca neumrjočih po-vestij in romanov, a „Ljubljanski Zvon" žaluje za svojim prvim ustanovnikom in nenadomestnim voditeljem. Bodi mu lahka zemlja! Slovenski narod, kateremu je umrši ves čas svojega življenja sveto služil ter žrtvoval mu svoje najboljše moči, hräni mu blag in hvaležen spomin! V LJUBLJANI, 1. junija 1881. Rokovnjači. Historičen roman. Po pokojnega Josipa Jurčiča osnovi spisal Janko Kersnik. Dvanajsto poglavje. (Dalje.) „Es ist ein entschiedener Unsinn, dio Culturstufe eines Volkes nach sogenanntem Aberglauben bemessen zu wollen. Entschieden ist, das» hochbegabte Menschen dafür viel empfänglicher sind, al3 Hache Hohlköpfe, und edle Menschen, welche im innigen Zusammenhange mit der ' .Natur leben, weit abergläubischer sind , als schmutzige Schlingel, welche ihr Leben bloss in Kneipen, Kaffeehäusern und Theatern zubringen, und es wirklich so weit gebracht haben, dass sie zwischen Glauben und Aberglauben keinen Unterschied mehr machen, und in ihrer naiven Aufrichtigkeit nicht glauben können, das» Schmutzseelen, wie sie sie besitzen, zu einem ewigen Leben _ bestimmt seien". Jeremias Gotthelf. „Če dam kmeta tako govoriti, kakor mi govorimo, potem nastane fabulna stvar, katerej se morajo dati ideje, ki jih nema". George Sand. akor smo uže omenili, zaukal je Blaž Mozol od veselja, ko je stopil na stezo, katera ga je vodila skozi gozd domov; kajti mislil je o vinopitjf. Storil je komaj trideset korakov po gozdu, uže ga zašegeta nekaj v goltanci, a ne da bi pokašljal, — Blaž Mozol ni poznal kašlja, — nego nekaj tacega, kakor žeja; a tudi ne po vodi, — vode je bilo dovelj v bližnjem studenci, — nego žeja do vina, in Blaž ni bil človek, ki bi v takem položaji dolgo premišljeval ter na prste štel: „Bi, ne bi"; — vraga, saj je tiščal v levej pesti pet debelih, srebernih kron, pošteno zasluženih, kakor je dejal sam pri sebi. Poludne je bilo blizu, in solnce je pripekalo, kakor v pasjih dnevih; dom6 Blaž tudi ni imel tacega opravka, da bi ga drugi ne mogli brez njega izvršiti, in zato je takoj z mirno vestjo krenil na levo črez grič: vedel je, da ima Hudmanova Jera na Rovih dobro vino in tudi kaj suhega, da se prigrizne. Ko je deset minut pozneje stopil v krčmo k Jeri, našel je krčmarico v družbi z jedinim pivcem, voznikom Telečnjakarjem iz bližnjega Radomlja, čegar voz in konji so stali pred hišo. Blaž se široko razkorači sredi izbe ter vpije na glas: „Ilejo, Jera, vina gori! Pa ne tistega jesiha, kakor ga pije ta gostač tvoj, ki je več pri tebi nego na cesti, ta Ureh Telečnjakar! Vina gori, tistega starega iz kota; „mi smo/baroni, pijemo ga po kroni!" Rekši vrže debel srebern tolar na mizo, da je glasno zažvenketal. Voznik in krčmarica sta ga sprva osupneno pogledavala; naposled reče Jera se smehom: „Kje si pa dobil tisto? Zaslužil nisi! Ali si Mozolki platno ukral, ter prodal, ali pa si tistega vašega zeta opeharil ?" „Kaj ukral! Kaj opeharil! Kaj govoriš, baba neumna? Zaslužil sem jih, lehko zaslužil, kakor bi jih bil za maslo vzel. Vina daj; kaj prašaš in postajaš? O ti rebro Adamovo, da bi te bil Bog pri miru pustil!" Krčmarica je hitela po vino; vedela je, da bo dober dan denes, ko ima Blaž denar. Mozol pa je mej tem pobral tolar z mize, in ga potisnil v žep tako, da je bilo čuti, da tolar ni samec, nego ima še nekaj tovarišev notri. Voznik Ureh, ki je bil čul ta prijetni cvenk, porine mu svoj kozarec bliže, in Blaž, akoravno je bil prej temu vinu zabavljal, da je jesih in kislica, izpije več ko polovico. „Dobre volje si, Blaž! Dobre volje, kakor pes, ki zdrav iz cerkve pride!" reče nekako porogljivo oni. Blaž, čuteč da ga hoče tovariš zbadati, zavrne: „Kaj ne veš, ko uže o psih govoriš, da so pasji dnevi blizu! O pasjih dneh je pa ,tietno, in uže zdaj je Hetno, kaj ne, ko te v noge ne zebe! Pomisli, Ureh, ko bi te v pasjih dneh v noge zeblo!" „Zakuril bi, in za pečjo bi ležal, kakor ti, Blaž, kadar nemaš denarja. Mene bi vsaj Mozolka ne lasala," smeje se Ureh. „Mozolka, kaj Mozolka! Baba ima gobec, da bi deset po vodenj ute-šila! Gobec ima!" deje Blaž, katerega je imenovanje svakinje nekako neprijetno dregnilo; pa jezilo ga je vendar, da bi ga ta Ureh zbadal, 22* in malo nejevoljno, malo dobrodušno potisne tovarišu svoj kozarec z vinom, katerega je bila Jera postavila pred njega na mizo, ter nadaljuje: „Kaj zlodeja pa nosiš Mozolko sem; taka je res časi, da bi dejal, da jo je Bog pozabil mej egiptovske nadloge postaviti! Pa saj ni moja baba, Ureh; kaj češ? Na, pij, Ureh, pa molči o babah! Ko je še tvoja ranjka živela, — Bog jej daj dobro, dostikrat te je vlekla iz krčme domov! — takrat nisi tako mirno sedel za mizo, ampak v vrata si gledal, kakor Peter Slaba vest; in ko je prišla pote, šel si za njo, kakor ob procesiji svetega Marka za križem; — Bog jej daj dobro na onem svetu, — tvojej ranjki!" „Ne bodi neumen, Blaž, reče oni, ter natoči na pol izpraznjeni kozarec; „pusti mojo Marij an o, naj v miru počiva. Ti si se tudi ženil pri njej, morda bi bilo bolje zate, ko bi te bila vzela." „Hoho," reži se Blaž, „hoho, jaz ženil pri njej; kaj pa misliš? Kaj ne, da bi bil potem vsak dan slabo kosil, kakor svet Anton Puščavnik? Kolikokrat si pa ti zobe na solnci grel ? Kaj ? Tak si bil, ko si šel v nedeljo k maši, kakor/lakota in draginja." Blaževa hudomušnost je tovarišu njegovemu sitna postajala, in jel se je odpravljati. Krčmarica je bila zunaj po opravkih in Blaž je izprevidel, da bode kmalu sam; to mu ni bilo ljubo; zato zavije na drugo stran. „Usedi se Ureh! Kaj boš hodil? Jaz bom dal še za jednega! Denes se ne šiva, denes se para!" rekši porine še jedenkrat kozarec svojemu sosedu „ta žejne napojit', ta lačne pa zapodit1, to velja denes," pristavi smeje se. Voznik Ureh je bil jeden tistih ljudij, ki se ne dade dvakrat piti prositi, in zato je sedel počasi nazaj na klop, na videz nerad, in le Blažu v uslugo, v resnici pa jako radovoljno. Svoj dolgi bič je potisnil mej kolena, in z desnico segel po Blaževem kozarci. „Ti lehko tako govoriš, Mozol! Pri vas imate dosti, in četudi cele tedne popivaš, kadar imaš kaj okroglega, od hiše te vendar ne bodo podili! In sedaj imaš še dobrega prijatelja, vašega novega zeta na Paleževini, ta ti tudi kaj privošči!" Rekši nastavi kozarec in stori prvi požirek; a do druzega ni mogel; kajti Blaž, katerega je bilo vino tudi uže malo razvnelo, udari s koščeno pestjo po mizi, da je odskočilo vse, kar je bilo na njej, ter zavpije na vse grlo: „Hudič je, pravim, hudič, a ne zet, ne prijatelj! Rokovnjač je, sam živ rokovnjač; če ga hudič ne vzame, ni za nič več, in drug se mora narediti!" Ureh je postavil nehote kozarec zopet na mizo ter nekako plašno pogledal razburjenega Blaža. „Kaj praviš, rokovnjač? Ti si pijan, Blaž!" „Kaj pijan? Nič pijan! Trezen, kakor na veliko soboto zjutraj! Veš ti, prijatelj, Blaž Mozol ni tako, kar si bodi! Čeravno zmirom vpijetc, da pijem in pijem; — kdo me je i>a še vprašal kedaj in kako sem žejen; žejen, ti pravim! Veš ti, Ureh, jaz nisem kar tako kakšen nebodigatreba; jaz vse vidim. In ko se je tisti Nande, ta rokovnjač ženil "pri našej Polonici, gledal sem tu li na vse strani, kdo je, od kodi je! Saj veš, z bogatimi nevestami je dandenes taka, kakor z zajci, zmerom menj jih je In zato je bilo treba gledati na Polonico! In vidiš Ureh, ga uže imam ženina „rokovnjača!" Rekši, vrže nekaj tolarjev na mizo, a hitro jih zopet spravi nazaj v žep. ,.To mi je dal kolovški oskrbnik, ko sem mu povedal, kje so rokovnjači." — Na to jame tovarišu na dolgo in široko razkladati, kako je prišel na sled črevljarju Bojcu in rokovnjaške j dmžbi. Ureh je pazno poslušal; z ramami jc mignil večkrat, in tudi vino popil parkrat hladnokrvno iz kozarca, ter ga zopet natočil, a videti je bilo, da Blažu tistih tolarjev, katere je imel v žepu, in katere misli še dobiti, nikakor ne zavida. Ko Blaž malo premolkne, reče voznik: „Kaj pa, Mozol, ko bi bil ti lisici nastavljal, dihorja pa ujel?" „Kaj pa da, dlaka ti, prismojena! Misliš ti, da je kolovški oskrbnik zato tako kvišku planil, ko sem mu o rokovnjačih pravil, ker ga je bolha ugriznila? Pisal je precej na Brdo, v Kamnik in v Ljubljano, precej — ti pravim; in vse to je pisal, kar sem mu bil povedal! Kaj meniš, da škrijc zastonj piše?" „Naj piše, kar hoče, z gosjim repom; pa veruj mi, Blaž, če rokovnjači zvedo, da si ti prvi šel bob iz kropa pobirat, pisali ti bodo tudi, pa ne z gosjim repom, ampak s poleni na hrbet, da bo črn, in se bodo žive klobase delale po njem." „Ti si taka baba, kakor naš France, ki se je denes zdela ustrašil. Veš Ureh, če me bo kakov rokovnjač od daleč videl, tekel bo, kakor po loj i." Blaž je še dolgo na ta način širokoustno pobijal prijateljeve pomisleke. I)an se je počasi nagnil, in oba moža bila sta uže vina polna. Nabralo se je mej tem tudi več druzih pivcev okrog njijine mize, in Blaž, ki je jako radovoljno dajal za vino, imel je ves čas prvo besedo. Pogovor zavil se je bil polagoma od rokovnjačev na druge dogodke. O mraku stopil je tudi na polu gosposki oblečen človek v sobo, majhen, pritlikav, ter sedel k drugej mizi pri peči. Klobuk si je potisnil na oči, ter obrnil se tako, da mu je obraz ostal v temi. Malo torbo položil je tik sebe. Kmetje se niso zmenili zanj, ker v istih časih so mnogokrat potovali rokodelci in barantači z Gorenjskega preko Kamnika na Štajersko in nazaj, in zato tudi na polu gosposk človek ni bila nenavadna prikazen v krčmi Iiudmanove Jere na Rovih. Ker krčmarice še ni bilo domov, stregla je dekla gostom. Tujec je ukazal polič vina, ter pil jako hlastno; videti je bilo, da je utrujen in žejen. Pogledoval je vselej nemirno vrata, kadar so se odpirala, toda tako, da obraza ni preveč na svit postavljal. Blaževo besedovanje ga ni preveč zanimalo, in le ko čuje na krat iz njegovih ust besedo „rokovnjač", h kateremu predmetu se je Blaž večkrat povrnil, zganil se je malo, ter kakor nehote segel po torbi. A umiril se je takoj, kajti Mozolovo vpitje bilo je navadno, kakor vsacega pijanca. „Kaj praviš, Slapar," kričal je Blaž, kateri je sedel s hrbtom obraen proti tujcu in vratom, sosedu na levej na uho, „kaj praviš, da jaz kolnem ? Jaz ne kolnem; če pa dam včasi hudiču dobro besedo, je to ,tudi prav; ali ne veš, daje dejal uže jeden svetnik, da se more časi tudi hudiču dobra beseda dati, ker človek ne ve, kam pride po smrti." „Tega ni rekel nobeden svetnik," ugovarja oni, star kmetič v oguljenih prtenih hlačah in golorok, ter nekako nejevoljno gleda Blaža. „Kaj? Tega ni rekel? Jaz pa pravim, da je rekel! Kaj misliš, da jaz nič ne vem? Rekel je, pravim! Vidiš ti ne veš nič, čeravno vsako nedeljo roženkranc moliš, in se držiš, kakor sveti praznik! Čakaj, Slapar, jaz te bom nekaj vprašal. Ali veš, da moramo tudi hudiča ljubiti? Ali veš to?" Pivci so umolknili, in stari Slapar, ki je bil poleg svoje po Blaži očitane mu pobožnosti tudi uže malo pijan, ugovarjal je jezno, ker ga je Blaž dražil. „Kdo bo hudiča ljubil? Gospodje nas uče, kako sega moramo varovati, zakaj bi ga potem ljubili?" „Vidiš, ti nič ne veš! Hudič je naš sovražnik, in mi moramo sovražnike ljubiti; zato moramo tudi hudiča ljubiti!" Glasau smeh je odgovarjal Blaževemu dovtipu; le Slapar se je togotil, da vse to ni res. „Čakaj, te bom še nekaj vprašal," nadaljuje Mozol, „bom videl, li kaj veš ali nič. Povej mi, zakaj seje izgubljeni sin vrnil k očetu?" „Kesal se je greha," odreže se moško Slapar. „Kaj pak, — lačen je bil," reži se Mozol, „pajčevine so se mu po črevih delale, tako je bilo pusto in prazno notri!" Sedaj se je tudi Blažcv nasprotnik smijal; izprevidel je, da Mozolovej učenosti v teologičnih stvareh ni kos, in zato se je umiril polagoma. V tem, ko so kmetje tako visoke stvari rešetali mej soboj in je leščerba, nad mizo uže prižgana, le slabo razsvetljevala izbo, stopil je bil počasi še jeden kmetski opravljen gost v krčmo, ter naglo ogledal se po pivcih. Pogled njegov srečal se je s tujčevim, ki je sedel pri peči, in na to je stopil mož tiho, kakor je bil prišel, nazaj v vežo. Ko je vrata uže na pol zaprta imel, čul je Blažev glas, in nato je še nekako hitreje potegnil duri za soboj. Takoj za njim pride oni gosposki človek, ter plača svoj račun v veži. Pri tej priliki ugleda dekla, ki je denar prejela, kmeta, ki je bil tako z očmi pozval gospodskega gosta. N«. i'iC „Kaj pa Vi, Boječ, ali ne boste dali za jeden poliček," ga ogovori. A Boječ, kajti ta je bil, obrne se še v vežnih vratih ter deje: „Drugikrat, drugikrat," in izgine s tovarišem v temi. Pivci v sobi odhoda teh dveh gostov niso opazili in po dolgem, ko se Blaž prilično obrne, ter vidi, da je kot pri peči prazen, vpraša, je-li kdo poznal tega človeka? „Menda je pisar z Brda, ka-li?u reče jeden, „ravno tak je bil! Videl sem ga, ko sem desetino nesel tja." „Tisti Boječ iz Radomlja je prišel ponj!" pristavi dekla, ki je pomivala kozarce pri oknu. „Kaj, Boječ? Pisar? Pa me ne pokličeš? Da bi te gosenica oblezla, tista strupena! Duša babja, zdaj-le bi jih imeli v pesteh, pa ti ne poveš, da sta bila tukaj!" vpije srdito Blaž ter hoče ven iz krčme. Ureh ga hoče potisniti na stol nazaj, a Mozol je bil svojeglaven. „Na Kolovec grem, naravnost na Kolovec! Sedaj le jih oskrbnik morebiti še lehko ujame, če je tudi pozno in tema; na Kolovec, naravnost na Kolovec! In jaz zaslužim denar, denar ti pravim, Ureh, vam pravim možje!" Oni so odmajevali ter stiskali rame k ušesom, le Ureh mu je glasno odgovarjal, a zastonj! Blaž vrže denar za račun na mizo ter otide. Bil je precej pijan, in ravno za to je vročekrvno sodil, da če tudi o polunoči pride na Kolovec, mora taka novica, kakor jo ima sedaj, roditi obilen sad v podobi srebernih tolarjev. Izpotaknil se je večkrat, ko je lezel črez grič pri rovskej cerkvi, a ko je prišel na cesto, ki vodi po ozkcj dolini proti gradu, stopal je hitro, akoravno sta ga nogi včasi na stran zanašali. Ko je v svojej jezi do rokovnjačev in lakomnosti po obljubljenem denarji korakal dalje, ni opazil, da se je takoj za njim izpod kozolca Iludmanove Jere zmuznil nekdo, ki mu jc sledil sedaj kakor senca črez grič mimo cerkve in potem v dolino. Bil je bosopet človek, male postave, ki se je pa sedaj, ko je dospel na cesto, stisnil v kraj na travnik in s sključenim hrbtom, tiho kakor maček, šel za Blažem. Bil je kakih trideset korakov za njim. Tako sta dospela blizu ovinka, kjer so stali na dcsnej in levej kraj pota stari jeseni. Tu se stisne skrivni zasledovalec v visoko travo ter zapiska glasno na prste, dvakrat zaporedoma. Mozol se obrne, a ko nič ne vidi, — noč ni bila ravno temna, — hoče dalje; a vendar še jedenkrat nogo ustavi. Nekako čudno ga je bilo na krat spreletelo; sam ni vedel, kaj, a groza ga je bilo, in ko blisk šinila mu jc misel po glavi: „Kaj pa, ko bi bil to „spomin Ob jednem domislil seje „zdela" v jutru in postala mu je glava bistra, kakor bi ves dan ne bil vina videl. Plašno je pogledal še jedenkrat nazaj na travnik, a mirno in tiho je bilo vse okrog. „Vraga, ne bodi babjeverec, Blaž! Saj si „zdelo" zbil, in ko bi ga tudi ne bil, to je za stare babe!" Ohrabril se je, in stopil zopet urno naprej. Po komaj je storil nekoliko korakov, vzdignili sta se na desnej in levej izpod starih jesenov po dve črni postavi, in Blažu prileti debel kol s& silo zagnan pod noge, da se je opotekel. Ob jednem obstopili so ga oni štirje; bili so bradati in po obrazu očmjeni možje. Druzega orožja Blaž ni imel, nego svoje pesti in pa neokreten pipec, katerega je bliskoma potegnil iz žepa, ter začel ž njim kakor besen okrog sebe suvati in mahati. „Proč, hudiči/ pasjedlakasti," kričal je na glas, „kdor mi blizu pride, trebuh mu preparam! Proč! Strani!" Napadovalci so ga bili molče obstopili, in akoravno oboroženi s kratkimi kolci, vendar se s prvega nobeden ni upal v obližje Blaževega pipca. A ne dolgo; kajti oni tihotapili zasledovalec Blažev šinil je bliskoma iz trave na cesto, in se zaletel od zadaj Blažu pod noge, da se je z divjo kletvijo prevrnil po cesti. V istem trenutku držalo in tiščalo ga je uže osem pestij za roke in nogo, in oni, ki ga je bil tako zavratno spravil k tlom, pobere težak kol, ki je bil prvi priletel Blažu pod noge, ter ga zavihti nad njim. „Čakaj, duša ti pijanska; včeraj si ti mene, denes bom pa jaz tebe," reče poluglasno ta, ki je držal kol, in Blaž je spoznal Bojca. „Da boš vedel rokovnjače tožiti! Ne boš jih več!" sikne oni, ki je držal Mozola za roke; „udari ga!" „Pusti me, hudič!" vpije Blaž, „satan rokovnjaški! — Za pet ran--" Nesrečni Mozol svoje zadnje molitve ni mogel končati, kajti batina Bojčeva priletela mu je s tako silo na glavo, da je takoj brez izdihljaja obležal. „Dosti ima; ta nas ne bo več tožil," reče oni, ki je bil prej dejal: „udari ga," in se sklone kvišku; „nisem ga zastonj ves dan čakal." „Kaj bomo ž njim, Tomaž?" vpraša jeden onih treh. Tomaž Velifconja, kajti ta je bil tisti, ki je prej govoril, pravi mirno: „Vi pojdite, in sporočite Grogi, kaj in kako. Jaz bom pa sodniku Gavriču v Kamnik nesel nekaj za spomin." Ilekši se pripogne in naglo, kakor bi. trenil, odreže mrtvemu Blažu desno roko na podpestnem členu, ter jo spravi v malho. Malo trenutkov pozneje bilo je zopet vse tiho in mirno po samotnej kolov-škej dolini; mesec, ki je prilezel počasi črez hrib, obseval je Blaža Mozola, kateri je ležal krvav, mrtev v cestnem prahu pri starih jasenih. (Dalje prihodnjič.) Nje družba. prinesla na mizo si vina, V Prinesla kozarec steklen, Prinesla ovočja in grozdja, Ki daje ga plodna jesen. Pod strčho na klöpi jeldvi Zakaj se najlepše mi zdi? Očarale tukaj so prvič Nebčske me tvöje oči. Prisčdi, o deklica zlata! Prebelo podaj mi roko! Ne vidiš valov, ki pod nama Po strugi zclenej teko? Nad nama je göra strmeča, Ravnine pod njö in polje; Mej drevjem se solnce jesensko Svetlika z dvorov in s cerkve. V očesa jaz tvojega morji Čutila in misli topim; Objčmlje te moja desnica, Na prsih z glavo ti slonim. Primčkni se z licem še bliže Ter moje poslušaj sreč, Ki gldsno trepeče in bije, Trepčče in bije na tč! Premrl. Iz Preširnovega življenja. Spisal Toma Zupan. (Konec.) Prijazno vrsto Preširnovih sošolcev tega razreda, kojih večina si je izbrala duhovenski poklic, naj pa z dvema končam, ki jima še sveti mila luč življenja; oba sta čestita po značaji in po odličnej stopnji, usojenej jima v družbi človeškej. To sta sedaj 81 letni Vipavski kanonik-dekan Jurij Grabrijan in pa 781etni Novomeški prošt Simon vitez Vilfan. Da sem si po njijinih postrežnih duhovnih pomočnikih tudi teh častnih starčkov poročila o součenci Preširnu izprosil, umevno je ob sebi. In kaj sta mi naročila pisati? Kanonik Grabrijan, ki je iz 6. Novomeške šole v Ljubljansko filozofijo prestopil, torej le v 7. (logiki) in 8. (fiziki) bil Preširnu sošolec, pravi: „Preširen je bil zelo nadarjen mladenič, najtalentiranejši mej vsemi součenci. Bil je lepe nravnosti; do svojih součencev priljuden, prijazen in postrežljiv — zato smo ga tudi vsi spoštovali in ljubili. Midva sva bila še posebe prijatelja, ker sva oba rada pesmice kovala. Časih je Preširen kako mojo slovensko v nemško prestavil". Prošt Vilfan pa poroča: rPreširen je bil posebno talentiran, silno talentiran, mej vsemi sošolci najbolj. Vsi smo ga ljubili. Prijazen je bil do vseh; zlasti prijatelja pa sta si bila s pokojnim Simonom Volkom. Tudi midva sva si od mladosti do njegove smrti bila dobra. V prvih dveh latinskih šolah sva skupaj inštruktorja imela. Začetkoma je bil to neki Miklavčič, umrl kot dijak; potem Simon Pirec, Indijanskemu misijonarju Frančišku brat. Še pozneje kot odvetnik me' je/Župnika v Kranjskej Gori obiskal. Mladeniča Preširna vedenje je bilo pošteno. Ljubil pa je kratkočasne dijaške družbe, bil poln humora, zelo dovtipen in šaljiv. Svojimi vednostimi se nikdar ni ponašal; nikdar menj talentiranih součencev ni preziral: Preširen je bil ponižen, v resnici ponižen. Z eno besedo: Preširen je imel veliko lepih, žlahnih lastnostij; le škoda, da je prezgodaj umrl." Milo mi je ob teh našega učenca Preširna tako slavečih besedah, prihajajočih iz teh čestitih ust. Zato naj končam poudarjaje ono Preširnovih vzglednih lastnostij, ki je vsakej pravej velikosti najzanesljivejša podslomba. Součenec, velečastni starček Vilfan, nam priča: Duhoviti mladenič Preširen je bil „ponižen, v resnici ponižen!" Spomini o cirkniškem jezeru. Spisal (lr. H. Dolenec. IV. ušec rep zvija iu se brani, ali ubraniti ne vendar ne more spomladi, da ne bi prišla z zelenjem in cvetjem. Povsod kali in poganja in gosto zelenje obrobi tudi hribe, na katere se jezero naslanja. Jezero upada, trava, big in trsica prirasto iz vode in skoraj ni vode videti na jezeru. Komur je mar prirodina krasota in prilika dana, naj bi nikar ne zamujal tih lep večer v to porabiti, da si najame čolnič na Otoku in se prcpeljuje. po Zadnjem kraji. Kar zmoreta gozd in voda, vsa ta lepota je tukaj združena. Ptičev, žlahtnih pevcev, morda noben del gozdov po Javorniku in okrog Snežnika toliko ne zvabi kakor to zatišje. Po sredi se prepeljuješ in na obeh straneh jih vidiš in slišiš; ko se bolj h kraju pomakneš, kosi te takoj očarajo, začuješ tudi šum in stok po gošči in oblaja te srnjak, katerega si s paše odpodil. Zalopota pred taboj in vzdigneta se raca in racman in jameta se krožiti, ker daleč od gnezda ne marata odlcteti. Skoraj žal ti je, da se te boji in umiče žival in rad bi jej naznanil in povedal, da nisi sovražnik, da te premaguje naravna krasota in da pre voščiš vsemu, kar je Bog ustvaril, mir in blagi čut, ki je tebe obšel. Tako sam si in vendar toliko čutiš in obdajo te radost, kakeršne društvo in beseda nikdar ne moreta obuditi. Nehote se spominaš nekdanjih časov, ko je še večja zver bivala po teh gozdih, in o katerih si čital v starejših knjigah posebno v Valvazorji in v popisu cirkniškega jezera gospoda pl. Steinberga in o katerej slišiš prepovedovati tudi še zdaj mej ljudstvom ob jezeru. Zdi se ti, da izpod gostega hoja pristopi k bregu širokorogati jelen ki se pazno ogledava, ako ga nihče ne bode motil, ko se misli napojiti in potem povalati na najbolj plitvem mestu. Tam kjer je voda še bolj upala in je iiajgostejši big, tam je pravo mesto za divjega prasca, ki rije in se zabava po svoje. In tam iz skalnate votline, velike Bobnarice, zdaj pa zdaj se ti bode prikazal povoden velik mož, z brado črez pas in debelo gorjačo v roki. Vendar strah te ni, saj nisi krasna deklica, katere išče, celo ogne se te, z grdim pogledom, češ, da ga bodeš ovadil, in prekrižal njegove hudobne namene, stopi le dvakrat ali trikrat črez kamen in kost in zgine v gozd in trnino. Ali rini oblak ti zagrne prijazne misli, ko se spomniš krutega robstva, v katerem je trpelo tedanje ljudstvo kakor povsod tako tudi in posebno okrog jezera. Plemstvo tujega roda se je zbiralo dostikrat posebno ob zimskem času na jezeru, gostilo in razveseljevalo se je po ledu in zabavalo gledajoč, kako so gladni tlačani najprvo led razse-kavali, potem pa po vodi in mej ledom nagi mreže vlačili in ribe lovili. Bojiš se, da ne bi začutil stoka in joka nesrečne družine, katero je revež zapustil potem, ko ga je mučna bolezen robstva otela. Vzdihneš globoko in se predramiš in ponosno se zamisliš, da je lepa doba nastopila in da tudi ti si se uže trudil, da rešiš slovenski naš rod nasilstva in tujčeve pete. In zopet te navdaja rahli čut, spomniš se lepih trenutkov, katere si preživel spomladanjske večere v krogih navdušenih rojakov, in volna misel ti ustreza, da, kar naenkrat si zopet sam in deklica, prva ljubica, je pri tebi, zaupljivo te gleda, pade ti v naročaj, luna pogleda črez hrib, pa molče se pomakne za oblaček in ko se zopet pokaže na Otoku, zvonček zapoje in te opomina tudi na daljno pot do doma Ko sem po takem večeru proti domu šel, sklenil sem za trdno vefy'e društvo za ves dan na jezero zvabiti, kar se je tudi zgodilo. In ne le enkrat, večkrat smo vse naložili na kmetske voze, potegnili do Jezera, tam pa v čolne zložili in prepeljavali žene in otroke ter jih zopet izložili na lepem prostoru za Otokom. Kar smo vendar še pozabili, smo si izposodili na Otoku in živeli smo kakor v raji. Vsega smo imeli dosti, kuhali, pekli smo, otroci so se zigravali, dojenčki so prvikrat pod gostimi hojami pospavali, odrasteni smo pa prepevali in veselili se od srca. Le prehitro prehitro so minuli ti dnevi, in ko smo bili zopet na čolnih in na poti proti domu, ozirali smo se proti naglo priljubljenemu prostorčku. Skoda, da dosti poezije, katera nas je prevzela, pogubili smo uže na potu, ko je postalo vse zaspano in sitno. Kar je bilo mladovja, spehano bi rado spalo, ali ni bilo preveč prostora, jedno je drugo dregalo, in o joj! na vrhu proti Danam se nam je celo kolo snelo; jok in vrisk otroških in ženskih grl je bil nasledek. Ko smo se pa drugi dan in kasneje zopet zbrali in pomenili o prelepem dnevu na jezeru, slovelo je tudi sneto kolo mej vzvišenimi dogodki. Kres je pomenljiv čas tudi za jezero. Stari možje pomnijo leta, v katerih se je o kresu uže po vsem jezeru kosilo. Čim prej jezero vsahne, tem boljša trava raste. Zatorej je okrog jezera okolo kresa vedno le o tem razgovor in beseda, ali upada voda in se usuši jezero ali ne. Mene so ti pogovori zanimali, ali morda ne toliko zavoljo trave, kakor zavoljo rac in kožic. Miha je bil stalni poročevalec, ali v tem obziru nezanesljiv ali rekše nepotreben, kajti vsako leto je bilo sporočilo jedno ter isto: „Rac pa letos toliko, kakor še nobeno leto ne!" Tudi ni bil Miha za poleten čas glavna osoba pri lovu, ampak stari A n ž e na Otoku. To uže zarad tega, ker lov na mlade race se vrši največ le okolo Otoka, kjer je največ jezera in kjer to najkasneje usahne. Kakor se voda bolj steka, tako se pomiče tudi žival za njo in ravno tik Otoka se vrši ob svojem času skoraj vsako leto najbolj čudna zanimljivost tega jezera, da kolikor ga je še, kar naenkrat je jame požro in vse kar je še malo ur poprej plavalo in gibalo po vodi in v vodi, kar mahoma na suhem ostane. Ni moj namen vsega in z vso natančnostjo opisavati, moral bi bil sicer tudi početi z opisovanjem lege, velikosti in jednakih razmer jezerovih in in vse to bi dalo obseg velike knjige, nadaljujem le o tem, kar sem začel, prizore in osobe narisati, kolikor je v mojej moči in opozoriti prijatelje prirode in naše domovine na to, da bi si po mogočnosti privoščili gledati in širiti to, kar se redkokje nahaja. Otok sam na sebi in njegovi prebivalci bi dali povod premišljevanju in originalnim črticam. Bolj oddaljenih od sveta in osamljenih prijela se jih je neka posebnost, ki jih loči od bližnjih sosedov. Otok je kakor mala republika, navada je ustvarila postave in razmere, katerih vseh ne smem svetu ovajati, kajti mogoče bi bilo, da bi jih jeli pretresov at i praktični jurist! in financarji in potem hoteli svoje študije loco rei sitae nadaljevati, kar bi gotovo ne koristilo domačej šegi. Dandenašnji kupujejo Otočani tobak in sol v Cirknici, še se pa spominajo starejši ljudje, da je to narobe bilo. Za suho meso so se tedaj v gozdu preskrbovali, pravijo, da je bilo od pitanih jelenov, katere so s svincem klali. Tudi sem zvedel na Otoku, da krača od debelega medveda se prav malo loči od prašičje, samo da nekoliko bolje diši. Sploh so pa Otočani gostoljubni in kogar spoznajo, da mu je zaupati, temu dosti povedo, kar se drugod ne pozve. Jaz sem bil dostikrat mej njimi, posebno pri Jršanovih sem bil vselej dobro shranjen, in tudi še potem, ko sem vrečo odnesel, katero so mi mati enkrat posodili, da sem jo z racami napolnil, katero pa -še zdaj nisem vrnil. Vasica je skrita za holmcem, na katerem je cerkvica v sredi lepih smrek in hoj, ki so tolike dorastle le zato, ker Otočani še pojma nemajo o umnem gozdarstvu. Najbolj sva se bila seznanila na Otoku s starim An ž et o m, Nikar misliti, da je bil mož Bog ve kako star, bil je še le nekoliko črez petdeset let, ampak imel je uže odrastle sinove in sin tudi uže otroke, zatorej je bil on uže „ta stari". Anžetov rod je bil čvrst na telesi in ravno tako na umu. Fantje so sloveli za najbolj zale okrog jezera in za dekletom je vsak rad še enkrat pogledal. Stari Anže je bil sportsmen, več ali menj tudi sinovi, njim je šla prva beseda, kadar so si Otočani pripravljali naj si bode postno ali drugo meso. Kožarji iz laškega okraja bili so pri Anžetovih ravno tako znani kakor v domačej fari in gospodinja Anžctova je hodila zmirom s cajnico po svetu, v katerej se je pod navadno ruto nahajal najfinejši gozdni in jezerski pridelek. Anže je bil miren človek iu kaj malih besedij; tudi gibal se je mirno, ali vse to kakor navaden človek; kadar je bilo pa treba, rinil je in storil kakor nihče drug. Kakor vsakemu pravemu gozdarju bila je klada enkrat tudi njemu nogo zlomila. Ta noga je služila na Otoku namestu barometra in je po svojem gospodarji tudi meni večkrat bolje naznanovala vreme kakor stoletna pratika. Anže se ni dal siliti, storil jc rad in vztrajno, kar je bilo treba, posebno akojc človeku stregel, ki je bil po njegovej volji. Anže je kneze in grofove po jezeru prcpcljaval, poznal tudi dosti ljubljanskih gospodov in vedel tudi dosti povedati o gospodih iz Bistre ter njihovih pravicah na jezeru in poudarjal je spretnost teh gospodov kakor strelcev. Ni bil nagel v sodbi kakor Miha, kateri je povsod videl na tišoče rac in rib na cente, toda kadar je Anže rekel: „letos bo mladih rac", ali pa: „denes je pravi dan", takrat pa le v čoln pa po jezeru ž njim! Kadar je bilo več voznikov treba, je Anže mej dogovorom navadno bolj zadaj stal, malo se glasil, ali takrat pa uže opazoval ljudi in orožje in kadar je bilo besed zadosti, vselej je on določil, kod in kako da se bo vozilo. Čoln je bil v njegovih rokah pero. Nihče ni znal tako tiho voziti kakor on. Rekel jc sam, da, kadar je vreme pravo in strelec zato, njega veseli voziti kakor fanta plesati. Zgodilo se je pa tudi, da sem Anžetu človeka izročil, katerega je uže črez uro nazaj pripeljal, dasiravno je bilo dosti rac in sapa prava, ali kdor ni znal streljati, temu je Anže tako ali enako povedal: „Gospod, pojva, vrniva se, midva nisva zato!" Lov na čolnih se začenja okolo sv. Jakoba, kadar mlade race letati počno. Prvi pogoj za ta lov je sapa. Ako te ni, race pred šumom, katerega čoln po gostcj trsici napravi ja, zletijo ali se pa plavaje umičejo. Kadar je pa sapa, dela ta po trsici toliko šuma, da se race še le vzdignejo, ko je čoln uže toliko blizu, da jih ves strel doseže. Raca je trda žival in treba jo je do smrti-pobiti, kajti ako le količkaj živa na vodo pade, potakne se ali pa odplava po trsici in ni jo več. Ako jih lovec dve tretjini dobi, kar jih pobije, sreča je vselej ugodna. Meni se je zgodilo, da sem jih od dvaintrideset pobitih samo trinajst domov prinesel. , Ravno tisti dan se nama je z bratom čudno dogodilo. Vozila sva se okrog Zirovniščice; voda je bila visoka in dostikrat črez travo. Zapaziva za. šopom trsice in trave race in Anže me je skoraj prav do njih za vozil. Zletijo, ustrelim in na vsak strel je po jedna pala, prva kakor cunja, komaj kakih dvajset korakov od čolna, druga pa precej dalje, ker sapa je bila huda in ni dala hitro pomeriti. Anže je pognal čoln do druge in res sva jo pobrala, čemur se nisva nadejala. Za prvo nama še mar ni bilo,, da bi je ne našla in vendar je nisva. Ziskavala sva daleč okrog, večkrat na mesto prišla, kamor je padla, ali najti le je ni bilo. Zopet se vrneva na to mesto, Anže jame gledati v vodo, kakor bi hotel ribo zasaditi in res zažene veslo pod vodo in raca še s pretrganim bigom v kljunu splava na vrh. Le še toliko življenja je imela, da se je bila potuhnila in se za big -poprijela, katerega tudi v smrti ni popustila. Kdor torej hoče na jezeru dobro opraviti, naj na prvo na to pazi, da ne bode daleč streljal, malokedaj bo pobral raco, ako tudi pade in največkrat s strelom še take popodil, ki bi bile sicer morda počakale. Za njim le kragulji pobirajo, ki so vedno za strelcem, kakor gavran za orjačem. Kadar voda uže toliko upade, da ni več mogoče $ čolnom po trsici voziti, takrat se bliža tudi za race, ki Še letajo ali so pa še gole, najhujši čas. Po trsici in travulji jih sledijo psi in jih lovijo; kar jih pa k jamam pribeži, v nevarnosti so, da nastavljenim lovcem ne pridejo pred oko. Kar se rac bolj kasno izvali, ali pa goli, malo jih otide od vseh stranij pretečej opasnosti. Jezikoslovne razprave. Kupilo. Spisal Fr. Levstik. (Dalje.) inde v slovniki za besedo: sobo tka, f., das Johannisfeuer, Sonnenwendefeuer, podaje žanfmljivo mesto iz poljskega pisatelja s konca IG. veka: „u nas w wiliia š. Jana niewiasty ognie palily, tancowaly, spiewaly, djabhi czešč i motile czyniac; tego obyczaiu poganskiego do tych czasow w Polszcze nie chca opuszczač, ofiarowanie z bylicy czyniac, wieszaiac po domach i opasuiac sie nia, czynia sobo tki, palač ognie, krzeszac ie deskami, aby byta prawie swiatnosc djabelska, spiewaiac piešni, tancuiac." Marcina z Urzedowa herbarz czyli ziclnik, 1595. 16ta, na 32. str. Evo poljske sobo tke, evo tudi slovenskega kres a, kakor se praznuje v Kranjcih, in evo ruskega k upala! Brez malih razlik zelo tako pri nas delajo na kresni večer še zdaj, kadar zapalc jako velik ogenj, ki ga ne kure samo ženske (niewiasty), kakor ga niti Poljakom neso, ker mislim, da z besedo „niewiasty" hoče Martin „z Urzedowa" le povedati, da so k sobotkam najrajše tekale ženske glave, katere se povsod in vedno drže starih običajev, starih vraž in starih besed mnogo trdneje, nego li možaki. Ali mladina obojega spola prepeva, pleše ter preskakuje kresni ogenj tudi mej nami, a namesto „ by lice" ali „metlfke" (artemisia, Beifuss) imajo „praprot", katera našim rojakom zdaj uže ne rabi v darovanje (ofiarowanie) solnčnemu bogu, a na hiže (po domach) jo vender tudi obešajo, ker jo po nekih krajih na kresiü večer vtikajo v streho nad svojimi vrati in razstflajo po tleh v stanfeah, v katere se navadno shaja družina po kmetih. A ti običaji neso povsod jednaki, ali poganski so povsod, če tega tudi zdaj uže ne čuti krščeni Sloven, kateremu je starega solnčnega boga davno izpodrinil sv. Ivan krstnfk, ki prostim ljudem slove „krsirik", kakor bi to bilo namesto „kresirik", da je zatorej tudi svetnikovo ime narodu pomoglo, hitreje pozabiti prvobitni značaj in vzrok tega bojeslovnega obreda. Poljski pisatelj je 1595. leta še vrlo dobro pämetoval, da je „sobotka" ostanek poganskega časa (obyczaiu poganskiego), 23 in zatö veli: „djablu czešč i modle czyniac" (zlödeju east in molitev eineč); kajti poljska beseda: modi a, f., znači: molitev, das Gebet, in še vedno se govori: czvnič modly do Boga, zu Gott beten, ker je po zdanjem govorjenji uže navadneje: modly, f. pl.,das Gebet, nego li starejši, nekdaj tudi obični obraz: m odi a, f. sing. Bandtkie, slownik I., 90., 455.; a beseda: m odi a, f., poljski znači tudi: Götzenbild, čemur je morda prispodobiti novoslovensko besedo: /fn o 1 i k, m., der Götze, das Götzenbild, ker takö izrekajo po množili krajih okolo Ribnice in Lašč, a po drugod: in aH k m., kakor se nahaja i v knjigah, kar je po mojej sodbi vender le nepravilno; kajti m o 1 i k je namesto m odlik, in tako tudi: m ö 1 i t i, v. impf., beten, namesto: m 6 d 1 i t i, kakor poslednjo besedo Korošci po nekatere kraje res govore še zdaj; češki: modliti se, v. r. impf., poljski: mod lic sie, v. r. impf., beten; primeriti je i češki: m odlika ti, v. impf., anhaltend bitten, modlik, m., priimek moški, modi i Č, m., der Beter, mod lička, f., die Beterin; ein kleiner Götze. Jungmann. Zatorej ne pritegniti Miklošiču, ki v staroslovenskem slövniki na 361. str. uči: „nota: malik (malük, malika),*) statua, Meg., idolum, Meg., malus genius, lex., hišni malik, lar, lex.; echo: malik leti (es wiederhallt), Oberkr.; m ali kov a služba, Trub., malik o vati, Trub.; croat. m a 1 i k, m a 1 i č a c, m a 1 i č i č, spirito folletto (P o 11 e r g e i s t, K o b o 1 d), Veglia, Glasil. 1860. II. 8.: hoc genu, est originis, cf. ags. mael, Signum, imago. Ztschr. 7. 225., Pott 2. 1. 293." — K temu je dodati novoslovenski priimek :£Mallč, lfča, m., in glagol: z m ali či ti, corrumpiren, z mali Č it i se, ausarten, namesto: vzmaličiti: mlada je še ta dekla, pa vender uže vsa zmaličena (verdorben); seme se je zmaličilo; sina so hlapci zmaličili. V Laščah. Jaz bi menil, da je trebe ločiti besede: m o lik, der Götze, das Götzenbild, m o 1 i -k o v & t i, v. impf., Abgötterei treiben, m o 1 i k o v a služba, der Götzendienst, od besed: hišni m al i k in od hrvatskega: malik, m a 1 i č a c, maličič, der Kobold, ker poslednje besede imajo podstavo: malu, adj., klein; ruski: m a 11 č e n o k ü, n k a, m., der Däumling; češki: malik, m., mali ček, čku, m., ein kleiner Mensch, Jungm.; kajti narod misli res, da je vsako bitje te vrste šibkega in zelo kratkega telesca, nemški: Heinzelmännchen, Wichtelmännchen, novoslovenski pod Krnom: (skrkljič, Erjavec v letop. Matice slov. 1880.1. na *) Kolikor jaz v6m, nikder.ne izrekajo: malh k, malika, nego povsod: malik, malika, in poleg tega: molik, molika. 187. str., od glagola: skr kni t i, v. pf. zusammenschrumpfen, skrčiti se, v pf., isto; primeri novoslovenski: krculj, cljit, m., ein dicker, das lieisst, zusammengedrängter Klotz. V Dolenjcih/' Semkaj bi jaz tudi vmestil besedo: /ftialfk, das Echo, ker tu in tam narod še zdaj nični, da z odmevanjein človeka oponaša skrkljič, ki se skrije v grmovje ali za skale. Spomina vredno je, kar gospod profesor Trdina o maliki piše v „Novicah" 1859. leta na 315. str., kder poroča, da ljudje otoka Krka (Veglia) vede posebno dosti povedati o njem, ki jim slove tudi malic in maličac. Velik naga-ji'vec je ter nekaj podoben kranjskemu skrkljiču (škratu). Prebiva najrajši po gozdeh, kder neprestano človeški glas oponaša (das Echo). Kdor glasno govori, po hvosti grede, temu je malfk naglo za petama ter ga napastuje, kolikor more. Zaljubljene deklice draži posebno rad. Izza grma jih začne klicati z ljubovnfkovim glasom, a kadar sc mu približajo, taköj sc drugde oglasi, da naposled vse zmetene same ne znajo, kod hode. ter se zbadajo in praskajo ob trni je po gošči. Z večera zahaja tudi k ljudem v liiže, da jesti (lobode; a vzprijeto večerjo pošteno plača. Vedno je vesel ter po ves dan pleše po skalah ali se vrti na kacem strmem robi, tudi često po žiti; a najbolje stvori, kdor ga ne odganja, ker mu povrne vse, kar je pokvaril. Malfk je majhen, bel, skočan, prijazen deček, oblečen v pisano suknjico, ki mu do kolena seza, a pokrit z rudečo kapico. On ve za vse zaklade, in obtorej ga še zdaj zalazuje mnogo tacili, ki so novce ali raztočili ali jih nikoli neso imeli. Težko ga je ujeti. Kdor ga ima, ta mu zapoveduje, kar hoče, a on vse stvori. Vrhu tega človeku služi do njega smrti, ako mu je v zastavo dal svojo senco, katera malfku pomaga, da nc umerje in da vedno mlad ostaje; a brezsenč-nik potem hira ter ne otide zgodnjej smrti (malus genius). Po člo-veškej duši vender ne hrepeni. Moči ga je tudi kupiti in zapreti v skrabijco (škatlo), izpod katere potlej vsako jutro pade zlatnik. V zapori sedi liialik, a drugi ljudje vide jaščerico,*) mramorja, mürina ali polha (hižni malfk). A ta kiipnja je človeku velika grehota. Lehko gaje tudi priklicati; najbolje mu je tri krati na kljuko zažvižgati ali na razpotji zapiskati v novo piščal, kadar so vrbe meževne; (*) Jašče r i ca, f., die Eidechse. Okolo Škofje Loko govore: j a Sere a. f., namesto: kušar, šarja. m., kuščar, ščarja. m., a pravilno bi trebalo, da ta beseda slove: giiščer, ščera. m., kajti staroslovčnski je: gušteru, m., in poleg tega staroslov. tudi: j a št erica, f., die Eidechse. a človek bodi tedäj sani, ter ne imej nič božjega in svetega pri sebi, ker se tega boji ter beži tudi zvonov, cerkev in križev. Tako piše gosp. profesor Trdina. O nemškem posodili tu nikakor ne misliti, in tudi vprašamo: kako li mogo pojmu anglosaske besede: mael, das Zeichen, das Bildnis, ustrezati vsi raznolični pojmi, kolikor jih je v naštetih slovenskih besedah? Kako seje iz tega porodil pojem „Echo"? A vsa uganka je z lahka uganena, ako pristanemo na to, kar smo uže povedali, da se je namreč pomešala beseda: 111 o 11 k, der Götze, das Götzenbild, z besedo: m a Ii k, das Wichtelmännchen, der Kobold. — Vrnimo se na poprejšnje! Poljaci so se pri svojih sobotkah tudi molili, brez dvojbe solnčnemu bogu; a mej nami je to zamrlo, menda uže davno. Ako je Martinu stvar bila res do konca znana, kakor vse kaže, ter ako ga umejemo prav, to se je iz njega besed učiti, da so Lehi kresno gramado zažigali z „divjim ognjem", ukresavši ga z desko ob desko: „palač ognie, krzeszac ie deskami," kar seje pobožnemu pisatelju zdelo posebno vražje, „swiatnosc djabelska." Kako Istrani blizu Pazila praznujo kresni večer, to nam gospod J. V/^ckaterega smo dolžni zahvaliti o mnozih lepili zbirkah narodnih stvarij istranskih, pripoveduje v letop. Matice slov. 1878. leta v III. snopiči na 130. str. Kar je ondükaj čitati, povzemnno 11a tem mesti nekoliko po svoje. „„Tukaj ne loževajo tolicih kresov, kolikeršne po kranjskej deželi. V kres davajo sosedi vsak po malo kakovega trnja (morda tudi brinja?), da je večji plamen. H kresu pride mnogo ljudij, moških in ženskih, mladih in starih. Starejši samo stoje okolo ognja, t a mlajši, posebno pastirji in pastirice, primši se za roke, stvore okrog plamenečega kresa kolo in plešo ples „kolo", vrteč se zdaj na ddsno, zdaj na levo, vzpevajoč pesenco, katera je tu zdolaj zapisana. Kadar krčs pogori, stopi mladec jeden po jeden iz kola, katero se takoj zopet zveže; a on se izvije kölu pod rokami, preskoči žarjdvico ter na onej strdni smukne ven, zopet kolu pod rokami; jednako on stvori, kadar nazaj grede preskoči ogenj ter se z nova v kolo zaplete. Za njim skačo drugi jednako. dokler se ne napojö, nasmejo in utriide. Umeje se, da ne skače, kdor ne more ognja preskočiti. Mej plesanjem pojö to pesenco: Gori, göri, božji krčs! I svetom« Ivanu Da nam hude tuka ples Na velik« slav«! Bögu na čast Mi imamo tu plesati, Babinomu janjcu Čast i h valu dati. Babin janjac Priko kresa skoči; Babin janjac Okol' kresa skače; Babin janjac Zhnu nam odnosi; Babin janjac L6to nam donosi." Gospod J. V. dostavlja, da „baba" znači „zimo", a babin Janjac" da zaznamenava „vzpomlad". Ne težavno razumeti, da je tores; ali ob enem se je treba tudi vprašati, ako je baba „zima", a janjcc ako zaznamendva „vzpomlad4, kako je to, da više stojččo pesen prepevajo o kresi? Ob tem godi „se dan o bös i", kakor govori naš prosti narod, ki hoče s tem reči, da se zdaj leto obrača zopet na zimo, ker se uže zopet krče dnevi, kateri so vedno rastli od božiča do tega časa. Ali ne veliko brezumje, o prvem nastopi zimskega približavanja krožiti vzpomlad njo pesen? 8 kratka, če tudi ne dvojimo, da je ta popevka rabila res bogočastnemu obredu poganskemu, vender se v starodavnosti nikakor ne mogla prepevati o kresi, nego le v začetki Y z p o m 1 k d i, sušea meseca: kajti 21. dan tega meseca solnce stopi v znamenje nebeškega ovna ali janjca (tudi Notranjec in Dolenjec govorita: j dn je c, j a nj ca, m., der junge Widder, namesto: j agnj ec, jagenjca, staroslov.: jagnici, m., agnus.) A to je „babin janjac"! Ob tem časi je po nekaterih krajih slovanskih zemelj, rekše v Poljacih, Lužica ni h. Šlezacih, Čehih, Moravljanih in Slovacih, še zdaj običaj, smrt v podobi stare „babe", narejene od „slame" ali „raztrganih krp", iz vasi „odnašati", zunaj ali jo „utopiti" ali „sežgati", a namesto nje „donašati leto", rekše poletno dobo, h katerej pristoji tudi vzpomlad. Primeri: Babin janjac. zimu nam odnosi; Babin janjac leto nam donosi. Ta običaj se kaže tudi široko mej Nemci, kateri so ga morda -vender le pobrali od Slovanov, da-si Grimm tega nikakor ne pritegne, ter po svoje ga imenovali „das Todaustragen". Smrt je tukaj isto, kar zima, katera se zove tudi baba. Zatorej sredopostno sredo Hrvat*) in Sloven/„babo reže" ali „žaga", samo, daje „rezanje" utegnilo k nam priti od Romanov, ker tudi po španskej in vlaškej zemlji nahajamo navado, sredi posta babo rezati, „segare la vecchiau. Grimm, Deutsche Mythologie 152. V Tržiči pod Ljubeljem Gorenjci sredopostno sredo s kacega brda v potok zatoče sod, poln vode in kamenja, *) Antons Versuch über die Slaven 2, 66 v Grimmovej knjigi: Deutsche Mythologie 453. ter govore, dafcotalicajo vehtro-babo. „Glasnik" 1850. leta I. 78. Tu je namesto slovanske babe-zime vlezlo nemško bajeslovno bitje: die Frau Be ich ta, katera se više mej Gorenjci imenuje tudi pehtra-baba. Vrhu tega v kranjskih Slovenih o mesopüsti, navadno v pepel-niČno sredo, sploh sežigajo ali pokop&vajo Kurenta ali Pusta; kajti nekateri kraji ga „sežigajo0, a drugi „pokopavajo", in tod mu vele „Pust", a drugod „Korent". Mlade) v to delo zgrade r si umnega" moža, po nekod oblečenega tudi še v „raztrgane krpe", ter ga ali „utope" ali „sežgo" mej skakanjem, smehom in šalami. Okolo Krškega v Dolenjcih ga poprej zapale in potlej vrgo v Savo; a Gorenjcem je namesto moža dovolj samo kak snop ali velult (pušelj) goreče slame na drogi: po drugih gorenjskih selili zapale stare metle in govore, da sežigajo „Pusta". Okolo yidrije ga z visocega skalovja mečd v strmo globino, ker ga je ondod prepovedano žgati. Ne lehko dvoji ti, da po nevednosti, kadar je bilo uže mnogo vekov minolo od poganskih časov, nam je stopil Korent ali Pust namesto babe ali zime, ter da zatorej nahajamo tudi tukaj ostanek vzpomladnjega praznovanja svojih nekrščenih pracledov. Kakor „babo-zimo", tako i „Körenta" ali „Pusta" narčjajo od „slame" in „raztrganih krp", ter ga ali „utapljajo" ali sežigajo". Ako prejšnjo istransko popevko razgledamo tahje, vidimo, da razpada na dve polovini. Prva seza do konca granesa: „čast i hvalu dati", a druga od tod pa do zvršetka. Pazljiv čitatelj najde takoj, da so prvo polovmo kesneje semkaj ali iz kake druge pesni privlekli, ali da je, kar se zdi verjetneje, baš v to namdro zložena v poznej dobi. kadar uže ndso razumeli pesnij delati, kakor jih je znal starejši zarod: kajti v njej se nam kaže, rekel hi, kakor ves drugačen svet, nego li v drugej polovini. kar se namreč dostaje notranjega stvora in samih gr&nesov, ki se mej soboj razmeiijavajo, kakor se jim zdi, imejoč ta po dvd, ta po tri, on po štiri trohajske stope z moškim ali ženskim koncem: a pet. stop nema nobeden, ženski odmor se rds nahaja po srbskem običaji konci druge stope. Zanhnljiv je posebno prvi granes, ki ima toliko duha po našej plamnskej slovenščini, da bi se ga bil mogel izmisliti sam Dobravčin. „Gori, gori, božji kres"! Ne li to zelo tako, kakor: „stojaj, stojaj, Petrograd"? A Dobravčinu se godi krivica! Ali nemarno tudi slovenske narodne pesni: „pleši, pleši, črni kos"? Ni druga polovica istranske popevke ne ostala vsa, kakeršna je bila iz prvine, ker je vanjo trebalo spraviti „kres", kateremu ob svojem rojstvi ne bila namenjena. Jedini zadnji štirje granesi, — štirje, kakor jib namreč piše gospod J. V., imajo nepokvarjeno prvobitno lice. Vender se je v tej polovini od kraja do konca vsaj ohranila nekdanja mera, ki je prava srbska, junaškim pesnim običajna, z Odmorom ženskim za drugo stopo: ..I v _ u . u _ vi O Rabin | janjac leto nam do nosi, kakor: „ __ v „ „ __ v Sasta la se | četiri ti bora. Povpraša kdo, zakaj li smo govorili o tej popevki toli_ obširno ter o njej potratili več besed, nego li se razno komu zdi potrebno in vredno? Zgodilo seje za tega delj, če tudi smo res krenili nekoliko v stran z odmerjenega poti, ker smo hoteli pokazati, koli Je človeku treba pazljivemu biti o vsacem raziskavanji ter še posebno tedäj, kadar je na vrsti slovansko bajeslovje, s katerim se je vednost jela mnogo prepozno baviti. Zanimljivo je videti, kako se je krščenikom v poznejših letih poneumelo, bajeslovno popevko, namenjeno vzpomlad-njeniu času, kadar solnce na nebi dospeje ovna, preložiti na solnčni praznik o kresi, kateri je prvi začetek zimske dobe. Vrhu tega so nekdaj učenjaki trdili, da mej vsemi južnimi Slovani uže nikder n6 ostalo ni sledu ni tirii o starem poganskem običaji, odhod mrzle zime ter ob enem prihod blage vesne svetkovati s posebnim obredom (Grimm, Deutsche Mythologie 447); a konček te istranske pesence ter slovenski običaji o mesopusti in sredi posta nam glasno svedoče, da je to nekdaj bilo tudi južnim Slovanom res navadno, ako ne povsod, vender vsaj po nekih krajih, a zelo verjetno je, da povsod, koder so bivali Sloveni, Hrvati in Srbi. (Dalje prihodnjič.) Pisma iz Zagreba. Piše Jos. Starč. III. se je po lanskem potresu ves svet zanimal za našo nesrečo, prebirali smo radovedno poročila o našem Zagrebu, da vidimo, kako tujci o njem sodijo. Nemci, ki se radi ponašajo s svojo „temeljitostjo", poslali so k nam risarjev in pisarjev, da bi njihovim časopisom preskrbeli „izvirnih" in zanesljivih poročil. Kmalu na to smo v nemških listih ugledali mile nam podobe naših cerkev, trgov in vsega mesta; ali takoj smo na njih opazili tudi stvari, katere je dodala domišljija „temeljitega" nemškega poročevalca. Na Savi videli smo ladje na jadra, kakeršne smo doslej vajeni videti le v našem Primorji, a mimo Zagreba se za zdaj še ne vozijo drugi brodniki, nego včasih kak kranjsk splavar. Ne bi marali, da nam je potres res iztrebil in uravnal Savo ter brodnikom odprl pot do samega Zagreba. Obilno bi nam povrnil škodo, ki jo je napravil, a prihranil bi nam mnogo skrbij in novcev, katerih bo še treba, predno bodo savski parniki prisopihali k nam po prekopu, ki ga snujejo zvedeni domoljubi. Kadar bomo to doživeli, takrat bode emenjena podoba resnična, za zdaj pa je le slika naših želj. Ko smo si ogledali slike, mikalo nas je še bolj, da čitamo, kaj piše poročevalec, in zopet smo našli grdih pomot. Najbolj smo se jezili čitajoč, da ima naš hrvatski Zagreb nemško gledališče. Nemci, kateri Hrvate večkrat sodijo po pravljicah o Trenkovih pandurih, gotovo se niso temu čudili, kajti nemogoče bi se jim zdelo, da bi takšen narod imel svoj Talijin hram. Toda jako bi nas bolelo, ko bi se tudi mej Slovenci našel kdo, ki bi verjel krivim poročilom nemških časopisov. Prosimo torej domoljubnega čitatelja, naj se denes z nami potrudi v zagrebško gledališče, da se prepriča, kaj je resnica. Po jako ličnih in lahkih stopnicah, ali pa po gla Ikej z drevjem obsajenej stezi pridemo na Strossmajcrjevo šetališče, od koder se tvojim očem odpira prekrasen razgled, s kakeršnim se le malokatero mesto more ponašati. Pod teboj stoji novi Zagreb z lepimi svojimi stavbami, dalje proti jugu pa se razprostira rodovitno Posavje, ograjeno z zelenimi goricami, na katerih raste Slovencem tolikanj priljubljena vinska kapljica. Kakor sreberni pas vije se sredi bujnega polja bistra Sava, hči našega Triglava, ki nas Hrvate, Srbe in Slovence vkljub vsem nasprotnim silam veže sinove jednega jedinega naroda. V tem ko ti se oko ne more nagledati prijaznega kraja, izgubljeva se tvoj duh nehote v pretekle čase. Grozni Tartari in strahoviti Turki divjajo po mirnej dolini, jok in stok nesrečnega ljudstva para ti srce, nebo se sveti od gorečih vasfj, a bela Sava zarudela je od človeške krvi. Vse to so nekdaj Zagrebčani morali gledati z griča, na katerem ti zdaj stojiš, in če tudi se je od tedaj marsikaj izpremenilo, širok šeststoletni stolp za teboj je še zdaj živa priča, kako so Hrvati nekdaj leto za letom prelivali kri za vero in narodnost svojo. Pa pustimo žalostne spomine in ločimo se od krasnega razgleda, kajti zadnji čas je, da gremo, kamor smo se namenili. Prišedši okolo starega stolpa, vidimo na konci ravne ulice veliko gn ječo. To so ti ljudje, ki silijo v gledališče. Ker smo si uže prej preskrbeli vstopnice, prerili smo se srečno do svojih sedežev. Ni se še začelo, ali uže samo zagrinjalo ti kaže, da tu vlada hrvatska muza, a nikakor ne nemška. Slika na zagrinjalu kaže nam lep poetičen prizor iz vsakdanjega življenja hrvatskega ljudstva. Na tleh sedi ded slepec z goslimi v roci; poleg njega vnuk njegov, ki ga vodi od vasi do vasi, da živa knjiga narodu prepeva zgode in nezgode njegovih prednikov; nad njim pa v zraku plava pevska vila, kakeršno si ljudstvo predstavlja v svojej domišljiji. V tem zadoni godba in sami znani glasovi, hrvatski in slovenski, ogrevajo ti domoljubno srce, da bodcš s pravim čutom gledal in slušal, kar sc bode na odru godilo. Zagrinjalo se odgrne in pred teboj se razvijajo prelepe slike iz hrvatskega življenja. Kažejo se ti pravi hrvatski značaji, moški in ženski, mladi in stari, v veselih in žalostnih dnevih, kakor jih rodi sedanja usoda hrvatskega naroda. Gledališče je polno, da se nihče ne more ganiti, in vendar je vse tako tiho, kakor da ne bi nikogar bilo. Rekel boš, gotovo se „Gra-n i čari" — tako se namreč zove igra — denes prvikrat predstavljajo. Radostno ti zavračam, da ne prvikrat, ampak — stotikrat! Priprosta ta igra, ki nikakor ni umetno dovršena drama, doživela je v dvajsetih letih ravno sto predstav, kakor še nobedna druga, in vselej je gledališče bilo tako polno, da se je mnogo ljudij, ki niso več dobili prostora, moralo domov vrniti. Kaj je vzrok tej nenavadno veselej prikazni? boš radovedno prašal. Nič druzega nego to, da nam igra kaže domače značaje ter dobro znane in razumljive prizore iz sedanjega narodnega življenja. Le takšna igra more ganiti in navdušiti veliko večino poslušalcev, ki niso imeli prilike, da bi se v šolah seznanili z zgodbami raznih časov in narodov, ter niti v knjigah niso čitali, kako žive in mislijo tako zvani viši stanovi. Lessing je to uže pred sto leti izprevidel ter učil, kako se imajo pisati nemške igre. Kar velja Nemcem, to velja vsakemu drugemu narodu in tudi nam. Hrvatski „Graničari" so temu najboljši dokaz. Bog daj, da bi skoraj imeli več takšnih iger! Toda, dragi čitatelj, nikar ne misli, da na našem gledališči ne znajo druzega predstavljati, nego priprosto kmetsko življenje. Iz obilnega repertoira hrvatskega gledališča mogli bi ti našteti dolgo vrsto klasičnih in modernih, veselih, resnih in žalostnih iger vseh omikanih narodov. Ne verjamemo, da hi, razen na Dunaji in Pragi, še kje na kakem nemškem odru avstrijskega cesarstva „Tartufa", „Sappho", „Lj ude vita XI.", „Gradjansko smrt" in toliko družili iger znali in mogli bolje predstavljati, nego naši hrvatski umetniki v Zagrebu. Kdor je našega Mandroviča videl na odru kot Ljudevita XL, ta hrvatskemu gledališču ne bode druzega želel, nego da bi mu Bog še mnogo mnogo let ohranil tako dovršenega umetnika, katerega naj bi marljivo posnemali vsi njegovi mlajši tovariši in tovarišice. Po takšnih prikaznih bi človek sodil, da so na Hrvatskem od nekdaj imeli samo hrvatsko gledališče, ali žal, bilo je drugače. V slavnem Dubrovniku in družili dalmatinskih mestih so res sinovi in hčere najimenitnejših rodbin nekdaj predstavljali hrvatske igre; toda nemila usoda, ki je lepo hrvatsko Primorjc izročila silnemu beneškemu levu, omejila je razvoj hrvatske književnosti kmalu na sam Dubrovnik, in hrvatska dramatična vila ni mogla črez velike sovražne ograje zleteti daleč gori v Posavje, kjer je turški meč itak zatrl vse kali višje duševne omike. Ko se je pa krepki hrvatski narod po stoletnih krvavih bojih otresel turške sile, jela ga je tlačiti druga mora — tujčeva peta. Komaj da sta zadnja potomca prestavnih Zrinjskih in Frankopanov na morišči poginila, in uže se je v stare hrvatske gradove začel po tujih vojaških častnikih vrivati nemški jezik. Sinovi starih hrvatskih rodov ženili so se z nemškimi plemkinjaini in kmalu so v „višjih krogih" jeli predstavljati — nemške komedije, pantomime in žive slike. Tako se je lahkoživim plemstvo v teku osemnajstega stoletja čim dalje, tem bolj ločilo od ostalega hrvatskega naroda, ki se ni zmenil za spolzke gosposke zabave. Še bolj se je nemščina ugnezdila za vlade cesarja Josipa II., ki je ukazal, da ima nemški jezik biti službeni jezik pri vseh javnih oblastih njegovih dežel. Takrat so prvi nemški „komedijaši" prišli v Zagreb, in mestna gosposka jim je hote ali nehote morala dovoljiti, da so napravljali nemške gledališčne predstave. Odslej so Zagrebčani vsako zimo noter do leta 1860. imeli nemško gledališče, v katero so hodili samo aristokrati, vojščaki, višji uradniki in tuji trgovci, a pravi hrvatski meščani niso marali zanje, zato ker niso znali nemški. V tem se je po malem tudi bližal čas za hrvatsko gledališče. Prva javna hrvatska predstava je bila takrat, ko so v Zagrebu praznovali konec Napoleonove sile; za priprosto ljudstvo pa so ob cerkvenih godovih po večernicah korarski posli napravljali male „komedije" v kakej kuriji, kjer so točili vino zagrebških korarjev. Večji pomen za razvoj hrvatske dramatične umetnosti imajo hrvatske predstave, katere so vsigdar domoljubni bogoslovci napravljali vsak predpust v zagrebškem semenišči, kamor so smeli dohajati samo pozvani gostje. Nekatere teh iger ohranile so se v rokopisih. Za primer omenjamo tu dve. Leta 1803. je v seminišči „pisan in prikazan": „Miszli Rolesznik iliti Ilypondriakusch. Jeden igrokaz vu treh pokazih", a leta 1809: „General Vitezovich i nvegov szin Rittmeister. Jeden vojachki igrokaz vu chetirih pokazeh." Prvo hrvatsko gledališko društvo je leta 1841. sestavil ravnatel j Iz ako v ič, ki je s svojimi tovariši igral nekoliko v Zagrebu, nekoliko po družili hrvatskih mestih. Ali sreča mu ni bila mila, in kmalu je moral zopet razpustiti malo svojo družbico. Na to se je hrvatskemu gledališču v Zagrebu tako godilo, kakor zdaj slovenskemu v Ljubljani — igrali so dobrovoljci, mej katerimi je leta 1845. prvikrat nastopil obdarovani J os i p F r e u d e n r e i c h, ki je po Čudnih zgodah in nezgodah pozneje postal tako rekoč utemeljitelj sedanjega gledališkega društva. Leta 184G. je ravnatelj nemškega gledališča za malo nagrado najel nekoliko domačih dobro volj cev, da je z njihovo pomočjo napravil včasih kako hrvatsko predstavo, ki mu je vselej obilno napolnila prazni žep. Želja po rednem hrvatskem gledališči pa je bila od dne do dne večja in leta 1847. je dramatični pisatelj in rodoljub dr. Demeter pri zagrebških narodnjakih nabral toliko dobrovoljnih pri-neskov, da se je z nova osnovalo malo hrvatsko društvo