Slovstvo.
lil
priprav ne druge urnosti za enake glasove, torej meni, da mora biti — duh —, ki vse to dela.
Navadno to trkanje ni preveč nadležno in sitno, včasih so pa duhovi močno nadležni in surovi in se s prisedniki šalijo na prav pobalinski način in tudi škodo delajo.
b) Svetli pojavi.
Svetli pojavi so bolj redki in slabi in se le v temi vidijo. Težko jih je na tanko pregledati in le z največjo previdnostjo je verjeti, kar se nam kaže. Crookes nam poroča, da je rabil največ pazljivosti   in   da   more  za  gotovo po-
ročati o takih svetlih pojavih. Krogla, podobna kurjemu jajcu, svetla in trda je plavala po sobi brez šuma tako visoko, da je nihče ni mogel z roko doseči. Slednjič je prišla na mizo, kjer je trikrat kot s kamnom trčila in potem padla na tla, kjer je izginila.
»Iskre so švigale nad glavami prised-nikov, zabliskalo se je, kolikorkrat sem hotel. Iskra je šinila iz mize do stropa inje padla zopet nazaj. V roke sem dobil večkrat mal žareč kristal. Svetel oblak je plaval po sobi do solnčne rože, katero utrga in položi neki gospej v naročje.« (Dalje.)
Slovstvo.
OLOVENSKO    SLOVSTVO. (Spisal dr. Fr. L.)
„Godec." Poleg narodne pravljice o vrbskem jezeru. Spisal Anton Funtek. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmavr & Fedor Bamberg. 1889. 12°. Str. 100. Cena: nevezan 1 gld. 20 kr., vezan elegantno z zlatim obrezkom 1 gld. 80 kr., po pošti 5 kr. več. — Ne samo, da ni neumestno, ampak naravnost potrebno pred kritiko samo nekatere stvari opomniti. Kakor je dolžnost kri-tikova, da prevdari natančno, predno piše, da loči dobro od slabega, da tu hvali, tam graja, tam svetuje: tako je pa treba tudi kritike citati s prevdarkom, in dobro premisliti, kakšna je splošna sodba in kakšna je sodba o posamnostih. Skoro najmanj so odločilni izrazi: dobro, manj dobro, vrlo, itd. Od takih izrazov ni odvisna kritikova sodba in iz njih se ne more povzeti mera o vrlini kritikovanega dela. Čitatelj mora "vedno pomniti, da kritika je skoro vselej relativna, to je, ozira se na namen pisateljev, na stališče, na katerem sicer stoji, na njegove druge proizvode, itd. Drugače sploh ni mogoče kritikovati Recimo, da imamo pred seboj malo zbirko malih povestic in pesmic za otroke, katerih nekatere so prevedene, druge prenarejene, a v lepem jeziku, z blagim namenom, umljive, lahke: ako je kritikuje kritik, kaj hoče reči drugega, nego: ta mala knjižica je dobra, primerna svojemu namenu? Kritika je res ugodna. V drugem slučaju se kritikuje izvirno pesniško delo znamenitega pisatelja, ki bode imelo v slovstvu vsekako svoje mesto. Da tak izvirni proizvod po svoji pesniški vrednosti, po nadarjenosti pisateljevi, po vplivu na občinstvo mnogo
presega malo zbirko otročjih pesmij, kdo ne ve ? Toda, kaj pa kritika? Med drugimi opazkami, nasveti, sodbami, nahaja se zopet kak »dobro, vrlo, primerno«, ali pa tudi »manj dobro, ne more se priporočati« itd. Torej, kakšna je sodba o enem, kakšna o drugem umotvoru? Površnemu čitatelju, ki zapazi k večemu nekaj takih izrazov, zdelo bi se, da je prvi spisek celo na višji stopinji, nego drugi. In zares mnogi čitatelji nečejo umeti, kakor ^ uči izkušnja, nič drugega, nego take izraze. Še veliko hujše se kaže ta omejenost glede kritike, ako je čitatelj na strankarskem stališču. Za pisatelje svoje stranke zahteva samo ugodne, za nasprotne pa samo neugodne kritike. A kritika ne bodi nobeno : kritika kaži, kar je dobrega,^ zavračuj, kar je slabega sine ira et studio. Čitatelj pa ne gledaj samo na besede, gledaj na misel, in le celotnost sprejmi za sodbo.
To sem moral opomniti, ker sem se večkrat prepričal, da kritike mnogi niso tako umevali, kakor bi bilo treba. Opomniti sem moral to pred kritiko o delu, ki se po svoji umetni obliki, po svojem naslovu in po svojem pisatelju naznanja kot znamenito in vredno naše pozornosti.
Delo je epično; na naslovni strani se to naznanja : »poleg narodne pravljice o vrbskem jezeru«. A niti po nepretrganem pripovedovanju, niti po obliki ni to delo strogo epično, marveč lirika je preveva, kakor vezenina enostavno tkanino. V tem jo je pogodil pisatelj, ker se to strinja z namenom, da bi čitatelja ganil.
Snov, katero opeva (»opisuje«) pesnik, je ta-le: »V prekrasno dolino, kjer se zdaj prostira vrbsko jezero, zaide po mnogem potovanji godec. Ljudstvo v dolini živi razdivjano ; za božje besede se ne
112
„DOM IN SVETi' 1889, štev. 5.
meni nihče, pač pa pijo in plešejo noč in dan. Tuji godec jim prihaja ravno prav; ko jim zaigra na ples, tedaj čuti vsakdo demonsko silo njegovih goslij; vsakdo mora plesati po nikdar slišanih glasovih. Tod, v prostorni dvorani, zagleda se godec v bohotno Zalo, hipna čutna slast združi njijni srci. Ali precej drugo jutro vidi godec v gozdu nedolžno Anko, ki venca Boga na križi; zdajci vstane v duši njegovi razpor, ali preslaboten je, da bi se odrekel Zali, samo hudi boji mu razdvajajo srce. — Anko vidi znova v cerkvi, vidi jo še enkrat v gozdu, kamor ji je velelo srce, ki se je tudi vnelo za tujega moža, in godec odhaja s sklepom, da hoče pričeti drugačno življenje, da hoče postaviti »čist oltar ljubezni čisti«. Zgodi se drugače. Ko dojde k Zali s prošnjo, naj ga oprosti prejšnjih obe-čanj, zmami ga znova to bujno dekle; v njeni bližini pozabi bitja, ki bi mu moglo biti resni angelj — in ko se zave, vzdrami se mu pekoč kes in do cela zbegan zapusti dolino, da nihče ne ve, kdaj in zakaj. Šibka Anka mrje od srčne bolesti; prav ko umira, odpro se duri in godec, katerega je obup privedel nazaj, zgrudi se ob smrtni postelji. Velikanoč je tu; ljudstvo v dolini živi razkošno navzlic svetemu času, navzlic temu, da se pojavljajo čudne prikazni prirodne: na veliko soboto se zbero v gostilni, kamor jih zove zbegani godec, tam jim igra na bogokletni ples — o polunoči se vsuje pogubljenje v dolino. Zatvornice nebeške se odpro, voda bruha iz zemskih tal, bliski švigajo, rešitve ni nikomur. Godcu se privija smrtno preplašena Zala, da bi umrla poleg njega, ali on jo pahne v vode; zdajci se zablisne, žveplen duh se prostre nad vodami, godec omahne v valove od strele zadet. Voda narašča, preplavi dolino, in to je današnje vrbsko jezero.« Tako je ob kratkem pesnik sam razložil vsebino »Godcu« v štev. 96. »Slovenca«. Citatelj se morebiti spominja, čitajoč to vsebino, pripovedek, katere je slišal v svoji mladosti. kakor sem jih slišal sam, o »jezeru«; narod pa ne loči v pravljici navadno jezera blejskega od vrbskega. Kolikor vem, slove pripovedka tako-le: Na onem kraju, kjer je sedaj (vrbsko) jezero, bili so zelo brezbožni ljudje. Plesali so v petek in svetek in živeli brezbožno; za cerkev. za duhovnikove opomine se niso nič brigali. Zlasti pa se je njihova brezbožnost kazala v tem, da so zaničevali tudi sv. Rešnje Telo. Mašnik je šel — menda — trikrat mimo, noseč sv. popotnico, a prav takrat so za nalašč razgrajali plesalci in se rogali mašniku. A kazen je prišla. Neko noč pride med rajajočo družbo možiček, noseč sodček pod pazduho. S krikom ga pozdravijo razbrzdanci, češ, da jim bode vina točil. A mož jim odvrne resnobno, govori jim preteče besede, a brezbožneži se še bolj rogajo. Sedaj je blizu polunočna ura, razgrajanje najhuje. Tedaj odpre mož sodček, voda teče in teče in h kratu divja vihar zunaj. Groza popade vse, hote bežati, a prepozno je, tudi zunaj lije — in voda zalije nazadnje celo dolino. — V tej obliki je pravljica med prostim narodom zelo razširjena, a tudi v drugih oblikah; slišal sem jo sam pogostoma, a različno pripovedovati. Tudi izven slovenske domovine je dobro znana v podobni obliki.
Pravljica sama je pač mikala pesnika: lepi kraj, narod živeč v izobilju in razkošnosti, strasti, nadnaravne moči .... to je mikalo. Dala bi se kaj dobro porabiti v kratki — baladi. A za daljši epični spev ta predmet ni. Ako je pa želel pesnik vendar le ustvariti daljši proizvod, moral je osnovati dejanje, in v dejanju zanimive spletke in zanimiv razvoj. To je tudi dodal pesnik sam »iz svojega«, ustvaril si junaka in izmislil si primerno dejanje. Junak ta je »godec«, dejanje godčeva dvojna ljubezen, okvir dejanja pa hudobno počenjanje prebivalcev ondotnega kraja.
Gotovo je pesnik po tem načinu ravnal previdno in umno. Vpraša se le, ali se ujemata glavna oseba in pa glavno dejanje z »okvirom« ali z okolnostimi, katere je pesnik povzel iz pravljice. Te okolnosti so: hudobno počenjanje ljudstva in vsled tega strašna kazen božja. Zdi se, da godec ni sicer popolnoma zavržen človek, toda ni daleč od popolnega prepada; zagnal je od sebe vero, ne briga se več ne za dobro, ne za slabo. Nekaka »demonska« moč ga je obsedla, in zato tudi sam o sebi ne sodi preveč milo, rekoč: »Iz pekla bi ti ustvariti mogla svetla mi nebesa«, imenuje se »izgubljenega. nesrečnega človeka«. (Str. 44, 45.) Dejanje je samo na sebi — ne kakor je je popisal pesnik —, tudi primerno strašnemu koncu: godec se uda grešnemu nagnenju do Zale in vrhu tega konča na telesu in na duši nedolžno dekle Anko. Seveda, natančno v te okoliščine bi ne spadalo drugo dejanje, kakor zares zelo grešno dejanje, na katerem se kaže jasno hudobija tamošnjih prebivalcev. In tudi glavna oseba, ali vsaj ena važna oseba mora biti zelo hudobna, da nekako predstavlja hudobijo drugih. Zlobnosti nasproti pa potrebuje pesnik tudi vsaj ene dobre osebe in njihovega delovanja za dobro stvar, za po-boljšanje ljudstva. Potemtakem bi smeli glavno osebo in glavno dejanje tako označiti, da se kaže v njih velika hudobija, velika krivda, za katero je pravična kazen — potop po nadnaravni poti. Le tako imamo v celem spevu enojnost, eno misel, eno mer celemu gibanju. Ta misel bi bila: za nenavadne hudobije pridejo nenava dne kazni, in poleg te misli tudi: nenavadno hudobijo stori, kdor se uda razkošni ljubezni in premoti nedolžnost. Te misli, pravim, ujemale bi se popolnoma z razvojem, koncem, bodisi pesnikove povesti, še bolj pa z narodno pravljico.
Teh mislij si nisem sam sostavil, ampak povzel iz umotvora samega. Sedaj pa poglejmo, ali se je pesnik držal tega ravnila in vlil svojo snov v to celotno in enotno obliko! Deloma pač. Saj kaže pesnik nekako stopnjevanje, kako se godec vedno bolj pogreza v prepad, kako se prepušča groznemu vrtincu, kako mu poguba preti vedno groznejše. Res, ni nam treba zelo iskati te edinosti — te meri, kaže se skoro sama ob sebi.
Ali poleg tega tudi drugih stvarij ne smemo prezreti. Umotvor zahteva mnogo mnogo od umetnika, in kritika mora te zahteve jasno razložiti. V naslovu se mora kolikor toliko zaznamovati središče celega dela, kar je hotel označiti tudi pesnik z naslovom »Godec«.  A  tu ne
Slovstvo.                                                  113
morem odobravati pesnikovega ukrepa. S tem je naznanil, da je hotel »godca« postaviti na prvo mesto, da mu je narodna pravljica o božji kazni nekako ozadje za svojevoljno sliko. In kaj naj z godcem? Ali je važna, znana oseba? Pravljica o njem ne ve ničesa, in v poeziji še imena nima. Ali se v njem kot v središču kaže vse, kakor se je godilo v vasi? Ne, saj je tujec, v vas pride brez namena. On pomaga hudobnemu ljudstvu pogubiti se, a vendar je le nekako pritaknem Tudi je njegov delokrog — gostilna ali pivnica, in gozd, kjer čaka nedolžnega dekleta. V tem pač ni pogodil pesnik pravega momenta, in čitatelj si je takoj svest tega nedostatka pre-čitavši celo pesem.
Da bi boj med hudim in dobrim razkazal zanimivo, predočuje nam dvojni vpliv na godca: Na eni strani ga hoče pridobiti Zala, ki je nekak vzor ženske pohotnosti, na drugi vpliva nanj nedolžna Anka, priprosto, bogoljubno dekle. Tu je pač hotel pesnik kazati grešno, nasladno in pa čisto, plemenito, vzorno ljubezen. Anka naj bi mu bila rešilni angelj, vzbudila naj bi mu vero, zaupanje v samega sebe, sploh potegnila naj bi ga iz prepada. Pesnik razodeva ta namen dovolj. Godec hoče začeti novo življenje, pre-roditi in prenoviti se hoče, da »najde v njegovi duši njena podoba svetlo, vredno mesto«. Vse-kako ima torej ta godčeva razmera z Anko idealno stran, katera pesniku ugaja in katero zato tudi dovolj opeva, uporablja.
Toda, ko to priznavamo, nečemo pa zamol-čati, da je v konkretnem opisovanju teh razmer, v. pesniškem vpodobovanju teh idej ali mislij, v celih dvogovorih, v risanju značajev, prizorov, naposled v posameznih izrazih — nekoliko neprimernega, nedoslednega, neestetičnega, tudi ne-nravnega, včasih napačnega in krivega.
Že v razmeri godca z Anko se nahaja — nekaj nedoslednosti in tudi nenravnosti. Godec je vsekako mož, ki je izkušal in okušal dobro in slabo. Da se je dal tako hitro ujeti Zali, to je znamenje, da njegova nravna moč ni velika. Ko pa pride do Anke: ves je prevzet, takoj se »uklanja njeni lepoti« in celo pred njo »pal bi na kolena«, rekoč: »Tebe hotel bi samo moliti.« Po teh groznih besedah moramo godca soditi kot zaničevalca Boga, ki tudi na Anki ne vidi drugega, nego lice. In vendar se razvije ljubezen v oni vzornosti, ki sem je omenjal. Kaj vse bi bil pripravljen godec storiti, da bi pridobil si njo! Da, postati boljši, poštenejši, morebiti celo pobožnejši, da bi si pridobil — dekle. To je huda hiba v umotvoru, ker temu se protivi nravnost. Vprašam čitateljice: Koliko bi dale za poštenost, za pobožnost, za druge kreposti moža, ki je tak postal edino le in samo zato, da bi njim ugajal? Kakšno pre-obrnenje je to, ako se zgodi samo zaradi ženske! In godec je tak mož. On ne začenja ljubiti kreposti, ker je krepost vredna ljubezni, ampak, da bi s to krepostjo mogel ljubiti žensko. Tako nam popisuje ta razvoj naš spev in pri tem ne kaže zaničevanja takemu mišljenju, ampak je odobruje, opeva, slavi. Ne rečem, da bi se ne smelo preobrnenje godčevo tako popisovati, kakor je pesnik začel, da mu je namreč nedolžno dekle vzbudilo spomine lepe in nedolžne
njegove mladosti, in da so ga ti spomini privedli do spoznanja in resničnega poboljšanja. A edino le ta motiv imeti za motiv preobr-nenja in to tudi poveličevati, to se pravi, najvišjo stvar, najlepšo prednost našo, krepost, podrejevati meseni strasti. To pa ni pesniško, ni lepo, ni dovoljeno, ker ni nravno. In Ankina podoba! Ta je pač ponesrečena in kazi proizvod. To nedolžno dekle, ki pa ima za svojo nedolžnost ali naivnost preveč modrosti, to nedolžno dekle se da ujeti in ukleniti sramotnim zanjkam in nazadnje tudi pogine v njih od srčne bolesti nad nevrednim, a vedno še najstrastnejše ljubljenim godcem. Tu pač moram reči, da je Ankin konec naredil v vsakem oziru na-me najnepovoljnejši vtis. Pobožna, dobra deklica, katere smrt hoče pesnik tudi poveličati, ta si želi samo onega moža videti in nase ga pritisniti, predno umrje
—   poprej pobožno dekle! O kakšen prepad, kakšen premen! Zares, tu je peklo samo pograbilo svojo žrtev. Ne trdim, da se tako ne more zgoditi: toda to je grozen, najgroznejši do-godjaj v celi povesti. Ako se loči duša od sveta, pozabivši na Boga in misleč samo na slast: tak dogodjaj bi se bil moral popisati drugače in naslikati z drugimi barvami. Vemo pač, da se godčevo ravnanje ne imenuje dobro in se naravnost ne hvali. Stara žena je godcu nekdaj odkrila med drugim tudi to: »Srečo njeno boš uničil — In življenje ji umoril, — O, in potlej tudi tebi pride kazen« — — torej kazen za pregreho, recimo za njegovo najstrašnejšo pregreho. Da, s tem bi naše čustvo bilo zadovoljno, a upira se mu oni grozni prizor. Pesniku je ugajal, ki je iskal »effekta«, a nam se stresne srce, ne nad godcem samim, še bolj nad »nedolžno« Anko in tudi nad previdnostjo (a ne božjo), ki je ta prizor dopustila. Ne, pesnik naj ne išče takih posebnostij za svoj umotvor! Spominjam se, da sem o enakem isti-nitem slučaju bral v knjigi, ki je bila sostav-ljena iz samih takih pripovestij. Tudi tam hoče imeti umirajoča ženska svojega nepoštenega tovariša zraven sebe, ter pravi, da gre rada ž njim v peklo: a to je izgled najhujšega konca! Zato je konec uboge Anke ne samo žalosten, ampak tudi nepovoljen, grozen. Vprašajmo se dalje, kaj je vleklo Anko k tujemu možu, ko je vendar lahko spoznala njegovo hudobijo? Saj se je drznil na samem svetem mestu v cerkvi nadlegovati jo. Zala mu tudi ni dajala hvale v zadnjem pogovoru z Anko, in vendar še ob smrti je vzorni godec njeno edino hrepenenje. Skoro da bi ne žalovali za takim ženskim bitjem, kakor tudi ne moremo za bohotno Zalo.
Seveda, odgovarja mi morebiti kdo, seveda so za strogega preiskovalca težave. A tu imamo prav pravljično snov, in tu ni na mestu natančno merilo. — Kdor pozna pravljice našega naroda in tudi drugih narodov, ve, kako rahločutne so zlasti v nravnem oziru. Da, prav ta lastnost naših pravljic je v čast našemu narodu. Zato pač ni bilo primerno na to podlago staviti take slike.
Dalje! Konec — strašen potop, grozna kazen
—   tak konec stoji na najtrdnejši, skoro bi rekel nekoliko pretirani verski podlagi naroda, ki neče   pustiti  greha   brez hude   očividne  kazni
114
„DOM IN SVETi'
1889, štev. 5.
božje. Tako nam konec predočuje tudi naš pesnik. Ali težko je glede na glavno dejanje, na glavno osebo sprijazniti se s tem koncem. Pozneje bomo videli, kako sodi pesnik sam o tem koncu. Kako pa naj mož zasluži tak konec, kateremu hoče umirajoče dekle — Anka — »vse oprostiti«, kateremu kliče: »bodi Bog ti blag! Z Bogom, mož ubogi ti!« Naj bi bila balada! A tu je epos, ki ima dejanje, razvoj — : neprostovoljni konec v valovih-------eposu
do cela primeren konec to ni.
Zato je pa tudi izmišljeno dejanje malo neprimerno zvezano s celim dejanjem. In recimo, da bi se bil pesnik popolnoma dosledno trudil pokazati, kako zaslužena je bila ona kazen, o kateri pripoveduje narod, podati ne bi bil mogel drugega, nego popise ali popeve samih hudobij. To pa je za epos vse-kako nevaren predmet. Saj verno, kara zavede pesnika tak predmet: Hammerling nam je dovolj dokaz za to. — Toliko o predmetu.
Omenjati moramo posebej o dejanju, da ga je pač premalo, da je preveč razmotravanja, pre-vdarjanja in modrovanja. Zlasti Anki se to podaja nekam čudno. Ne samo, da ni preobrnila godca, še sama se zaplete v mreže njegove. Ako bi ne bila tako modra, prenesli bi še lože njene poznejše zmote. Prav zato ne najde čitatelj tega v spevu, česar je pričakoval: mične narodne pravljice, ampak preveč raztegnene in za epos premalo  zvezane epizode.
O obliki nam ni treba mnogo reči. Za to snov je oblika prikladna. Opomniti pa treba, da pogrešamo v mnogih oddelkih rime, ki bi bila zakrila nekatere preveč navadne popise, kakor n. pr. takoj v začetku. Sicer je pa jezik jako uglajen, čist, krepak d in h krati lahen, gibčen, kar je proizvodu v hvalo. Badi bi omenjali nekaterih oblik posebej, tako po prednostih, kakor zanimivostih. Toda važnejše se nam je zdelo govoriti o vsebini. Morebiti pride oblika ob drugi priliki na vrsto.
Kaj naj rečemo sedaj o este-tični vrednosti našega proizvoda? To vprašanje je odvisno od drugega: kaj moramo reči o proizvodu z nravnega stališča? Priznavamo z veseljem, da je pesnik vsaj hotel postaviti opevano dejanje na nravna tla, tudi na verska tla. Vsled tega ima proizvod precej epične krepkosti, a te si ne moremo misliti brez verske podlage. Opeva pesnik pač tudi hudo, a pozneje kaže kazen. Tako on celotno zametuje in obsoja nenravno počenjanje bodisi ljudij sploh, bodisi glavnega junaka. Toda, ko ob^ sojamo hudo na eni strani, ne smemo ga tako slikati, da bi se priporočalo samo ob sebi, ne smemo slikati slasti in hudobije preveč naravnost in skoro z namenom. V tem si je pač preveč dovolil pesnik v »Godcu«. Poltenost ali nižja čutnost se na nekaterih mestih preveč košati in tu pa tam se nič ne sramuje svoje nagote. To pač ne sme biti. Francozi in nekateri Nemci nam ne morejo biti za izgled. V tem slučaju treba rabiti drugih pripomočkov, da se kaže podlost kakega dejanja. Tudi zahteva este-tično pravilo, da se nespodobnosti zakrijejo. V tem oziru ne more nravnost pritrjevati, marveč mora odločno ugovarjati. Prav zaradi tega ima tudi estetični zunanji lik ta madež, da nadvla-duje sladnost. Kaj naj stori pesnik se sladnostjo? Ako se hoče doseči vspeh, treba jo je vabljivo okrasiti ali olišpati, in tako je pesniška umetnost stopila v službo slad-nosti. Sladnost pa ni nikdar lepa. Vem, kaj mi odgovarja pesnik sam: "" Cosi fan tutti — tako delajo vsi, odvrača mi. Nič ne dene, treba torej vse dotične grajati. A dobri ul pesniki-klasiki tako ne delajo. Med posamnostimi omenjam \a           čudne  uioge,   katero nalaga
%            sam sebi duhovnik, ki pride
«i             druhal  svarit,   »ne  preteč
Ij,            jim z večno, Ali s časno jim
^             grozeč pokoro«.   Bodo-li
bali   se  časne,   ako  se ne boje večne? Duhovnik govori sam o sebi: »To duhovnik ni, ki k vam je prišel. Mi-
Slovstvo.                                                       115
slite, da mož stoji pred vami, Ki v življenji je izkusil mnogo.« Tako je pač gluhim ušesom moral govoriti, ako ni hotel biti duhovnik, ki v imenu. Boga živega govori,, marveč samo mož, ki umeje znamenja v prirodi? Rečem odkrito, da groženj takega duhovnika bi se jaz kar nič ne bal. naj bi bil sam največji grešnik. Ako se Boga ne bojim, priroda mi še na mari ni. Kar govori ta duhovnik, to pač jemlje končni kazni mnogo pomena. Tu bi se skoro zdelo, da je priroda sama po sebi, ker se je tako primerilo. napravila ono katastrofo, a ne Bog —¦ pravični. In tako se nikakor ne da opravičiti, kar čitamo ob koncu: »Dobrotno Bog naj zmote sodi, Le zmote so rodile greh! Izbrisana krivica bodi, Očiščen greh v valovih teh!« — To pa ni res in to se zgoditi ne more. Zmota ni rodila greha; kar prihaja iz same zmote, to še greh ni. Greh prihaja iz napačne, uporne, sladnostim udane volje: ta volja je rodila greh. Ali se je »godec« samo motil in bohotna Zala ž njim? Krivica pa je tu v teh valovih kaznovana, izbrisana ni, ne more bifi. In greh tudi ni očiščen. Le mali grehi se očiščujejo v vicah; a smrtni grehi, ki se niso izbrisali v življenju, ti se ne izbrišejo nikdar, kazen zanje je večna.
Toliko je bilo treba reči o tem znamenitem proizvodu, da ne hvalimo slepo, ampak svarimo z najboljšim namenom pred napakami. Gospod pesnik je čitateljem »Dom in Svet«-a dobro znan, znana smer njegove poezije. To nas ne zadržuje kazati napake kritikovanega proizvoda, kakor smo z veseljem povdarjali njegove prednosti. Omenjamo radi tudi elegantno zunanjo obliko tega dela. — Lahko rečemo: »Godec« je znamenito, res umetniško delo, na katerem kritika prav zaradi tega ne gleda rada napak.
Dalo bi se o takem proizvodu pisati še mnogo. Toliko naj zadostuje. Povedal sem pro-stosrčno svoje misli. Vem pa tudi, da mnogi čitatelji enako mislijo. Gospod pesnik se je hotel postaviti na tisto stališče, na katerem je večina današnjih pesniških proizvodov. Močno, neukrotljivo strast — to slikaj naravnost, golo, realno, češ, to je vzvišeno, pesniško, to gane! A tudi v tem oziru govorim odkrito: To se ne ujema z mišljenjem in čutenjem, z duhom našega naroda. To je tuje. In tudi v tem — ni zadel gosp. pisatelj narodnega duha, godec — junak — ni list z naše gore. In v tem oziru je »godec« — pravi antipod Prešernovemu Črtomiru. Vem, težko je plavati proti toku. Pesnik naš to čuti. Pač čuti, da se je sedaj preveč udal toku, boječ se, da bi sicer muza njegova bila zaničevana. A prepričani smo, da bo čislana, ako bode otresla te spone in rada uklonila glavo večnim nravnim zakonom. Saj le to je večno in stalno, kar je res dobro, nravno dobro. Ali ni ta zavest tudi pesniku in pisatelju najsrečnejša in blažilna, da je se svojo poezijo, se spisi svoj narod dvigal do nravnosti, utrjeval ga in krepil? Takemu — pesniku na veke blag spomin ! A kaj, ako bi čitatelj moral reči z godcem:
Pekla ognjene strasti
Vid mi jemljo in sluh;
K neba prečisti slasti
Sili zaman moj  duh —
— kaj, ako bi ob koncu poezije tako moral tožiti? Kaj, ako bi še tožil ne? Ali se bodo res »sredi viharja umirila nemirna srca?« Le v kreposti je mir, le v kreposti je sreča.
TTRVATSKO    SLOVSTVO. (Piše Janko B.)
Učiteljsko društvo »H r v. pedagogijski knjiž. zbor« je izdalo letos dve knjigi. Prva je Širolin prevod Rousseau-ovega: „Emila". Rad priznavam zasluge in pa marljivost »pedagogij-skega sbora«, vendar ne pojmim, zakaj je izdal delo, katero sta cerkev in država obsodili, katero se niti citati ne sme Kaj ni dosti drugih poštenih pedagogijskih del, katera so pisana na krščanski podlagi? Še tako se donašajo iz drugih slovstev smeti in pa razna kriva načela in nauki, sedaj je pa počelo izdajati take knjige društvo, kateremu je v prvi vrsti naloga, da skrbi tudi za pravo vzgojo, katerega členi, največ ljudski učitelji, so za duhovniki prvi pozvani, da vodijo narod in vzgajajo mladino po zdravih, krščanskih načelih. »Pedag. sbor« se sicer izgovarja, češ, da treba pedagogu znati tudi nasprotna načela in pa, da je tudi v »Emilu« mnogo lepih naukov: vendar bi pedagog, če bi se hotel poučiti o mnenju nasprotnikov, čeravno mu to ni potrebno, tudi od kod drugod lahko upoznal vsebino »Emila« (če ne zna francoski, saj imajo tudi Nemci in Srbi »Emila« v prevodu), a glede onih lepih naukov v »Emilu« mislim se sv. -leronimom, da je težko zlato v blatu iskati. Bilo, kakor mu drago, pedag. sbor bi s to knjigo lahko prizanesel hrv. slovstvu.*) — Drugo delo pa, katero je letos »pedagogijski sbor« izdal, je druga knjiga J. Tomfčevega „Siela". Ta knjižica je prav izvrstna in na temelju raznih pripovedek in historijskih dogodkov poučuje mladino, največ deklice.
RBSKO    SLOVSTVO. (Piše Janko B.)
Srbski ljudski učitelj Janko M. Veselili o v i č, kateri se je lani jako proslavil se svojim romanom iz narodnega življenja: „Seljanki", (kateri je izišel v »Otačbini« štev. 70—78.), izdal je letos v Šabcu drugo knjigo: „Slike iz seoskog života". — Že leta 1886 je izdal prvo knjigo svojih »Slik«, med katerimi so nekatere tako izvrstne, da so že na talijanski in francoski jezik prestavljene. V drugi knjigi je podal svojemu narodu zopet sedem pripovedek iz srb. narodnega življenja, izmed katerih so nekatere vže po raznih srbskih listih tiskane, nekatere so pa nove. Veselinovid je mlad pisatelj, ali zelo nadarjen in pozna posebno dobro narodno življenje, zato naj oni, kateri hoče upoznati pravega srbskega kmeta in pogledati v njegovo dušo, čita lepe Veselinovičeve pripovedke.      (Dalje.)
*) Obširno in temeljito je obsodil to početje „Pedag. sbora" prvi hrvatski pedagog, profesor dr. Martin Štiglič v „Narodnih novinab".
°^3-t3E>~e~