RAZPRAVE IN ČLANKI Elizabeta Bernjak UDK 811.163.6'246.2:811.511.141'246.2 Pedagoška fakulteta v Mariboru Predvidljive interference v slovensko-madžarskem jezikovnem stiku' 1 Medjezikovna vplivanja v slovensko-madžarskem jezikovnem stiku Slovenski in madžarski jezik sta na narodnostno mešanem območju ob slovensko-madžarski meji v stalnem stiku prek dvojezičnih govorcev, ki oba jezika uporabljajo za vsakdanje sporočanje in medsebojno sporazumevanje. Posledice stikov med jezikoma so poleg dvojezičnosti tudi jezikovni primanjkljaji v obeh jezikih dvojezičnih govorcev, predvsem pa v jeziku s statusom manjšinskega jezika, ki se kažejo v različnih strategijah jezikovne redukcije ter jezikovne kompenzacije. Osnovni namen članka je predstaviti predvidljive interferenčne napake, ki so posledica kompenzacijskih strategij dvojezičnega govorca in so v danem stičnem položaju pogojene zlasti jezikovnosistemsko, tj. s strukturnimi razločki in prekrivanji med genealoško in tipološko nesorodnima jezikoma. Modifikacije jezikovnih sistemov so lahko odraz paralelnih jezikovnih pojavov v jezikovnih sistemih ali znotrajjezikovnih sprememb v posameznih jezikih, v obravnavanem primeru pa so v pretežni meri posledica medsebojnega vplivanja stičnih jezikov in kultur ter primanjkljaja v sporazumevalni zmožnosti dvojezičnih govorcev v nedominantnem stičnem jeziku. Jezikovnosistemski razlogi (strukturni razločki in prekrivanja) za jezikovne primanjkljaje se ugotavljajo na podlagi primerjalnih jezikoslovnih disciplin. Prekrivanja med jezikoma je mogoče razložiti s splošnimi jezikovnimi lastnostmi (jezikovne univerzalije, univerzalna slovnica), ki so značilne za vse jezike, v danem primeru pa tudi s prekrivnorazvojnimi, stičnimi skupnimi ali podobnimi potezami (v okviru arealnega jezikoslovja); razlike med jezikovnima sistemoma so pogojene z genealoško in tipološko nesorodnostjo ter z idioetničnimi posebnostmi danih jezikov v stiku, ki se ugotavljajo na podlagi jezikovne genealogije, jezikovne tipologije in splošnega protistavnega jezikoslovja. Na podlagi analize napak v govorjenih in pisnih besedilih dvojezičnih govorcev predpostavljam tri vrste komunikacijskih strategij, ki vplivajo na modifikacijo stičnih jezikovnih sistemov: strategije redukcije na izrazni ravnini, strategije redukcije na funkcijski ravnini ter strategije kompenzacije na vseh jezikovnih ravninah (medjezikovna in znotrajezikovna interferenca, transferenca, vmesni jezik), ki so posledica neuzaveščenih strukturnih razločkov in prekrivanj med slovenskim in madžarskim jezikom. Članek je nastal na osnovi gradiva, zbranega pri protistavni analizi slovenskega in madžarskega jezikovnega sistema v mojem doktorskem delu Jezlkovnostistemski razlogi primanjkljaja v slovensko-madžarskem jezikovnem stiku; mentorica prof. dr. Breda Pogorelec, somentor prof. dr. Käroly Gadänyi. 29 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN CLANK li Interferenčni pojavi, ki so posledica neuzaveščenih strukturnih razločkov in prekrivanj v stičnih jezikih ter medsebojnega vplivanja različnih/podobnih jezikovnih struktur na uspešnost/neuspešnost usvajanja, se ugotavljajo na podlagi uporabnega protistavnega jezikoslovja, psiholingvistike in interferenčnega jezikoslovja. Pozitivni medjezikovni vpliv se navadno odraža kot pozitivni transfer (prenos), negativni vpliv med jezikovnima sistemoma pa je mogoče opredeliti kot negativni transfer ali interferenco (vnos). Interferenco pojmuje strokovna literatura^ kot kršitev jezikovnih norm enega jezika pod vplivom pravil in prvin drugega jezika (medjezikovna interferenca) ali istega jezika (znotrajjezikovna interferenca) oziroma kot proces takega vplivanja. V govorjenih in pisnih besedilih dvojezičnih govorcev se pojavlja medjezikovna interferenca v smeri prvi jezik/matemi jezik -> drugi jezik/jezik okolja/nematemi jezik (nadalje JI J2), toda tudi v smeri J2 -> JI, pogosto pa je tudi posledica sociolingvističnih razlogov.' Interferenčna mesta, posledično tudi interferenčne napake, v stičnih jezikovnih sistemih je mogoče napovedati na podlagi protistavne analize jezikovnih prvin na posameznih jezikovnih ravninah; te se v obravnavanem jezikovnem stiku — kot je to potrdila tudi analiza napak — v večini primerov izkažejo tudi kot dejanske napake. Pri jezikovnem stiku se lahko jezikovne norme enega jezika kršijo z vnosom pravil in prvin iz drugega jezika ali se te norme zaradi drugojezičnega vplivanja zrahljajo; pri tem sta bistvena dva sklopa vprašanj: a) na kateri ravnini je jezikovni sistem najbolj oz. najmanj odporen na medjezikovno vplivanje, b) znotraj katerih ravnin deluje odklon od standardne jezikovne rabe najbolj moteče, tako da otežuje ali celo onemogoča razumevanje. 2 Prepustnost jezikovnih ravnin za medjezikovno vplivanje Protistavna analiza slovenskega in madžarskega jezikovnega sistema je potrdila podmeno o jezikovnih univerzalijah, po katerih obstajajo tudi v genealoško nesorodni indoevropski slovenščini in ugrofinski madžarščini popolna in delna prekrivanja (enakosti in podobnosti) med jezikovnimi sredstvi za izražanje ekvivalentnih pomenov in funkcij, hkrati pa je izkazala tudi zaznavne tipološke" strukturne razlike (kontraste) in pomanjkanje kontrasta na vseh jezikovnih ravninah Pojem interferenca je v lingvistike uvedel U. Weinreich (Languages in Contact, 1953: 11), z njim se pojasnjujejo pojavi mešanja jezikov kot strukturni problemi; prim, še J. Juhäsz, Probleme der Interferenz, 1970: 1-23; isti Kontrastive Studien Ungarisch-Deutsch, 1980: 56. Poleg izraza interferenca se za medjezikovno vplivanje uporablja še izraz integracija oz. transferenca, kar pomeni prevzemanje drugojezičnih prvin; pri ugotavljanju interferenčnih pojavov se pogosto ne razlikuje med sistemskimi in performančnimi interferencami, kajti govorna interferenca sčasoma postane del jezikovne norme in neha delovati kot moteč poseg v jezik (Clyne, Forschimgsbericht Sprachkontakt, Unterrichtsergebnisse und praktische Probleme, 1975: 8-16). ' Razlogi interlingvainih interferenc so v obravnavanem primeru tudi sociokulturni, tj. z družbenimi in kulturnimi dejavniki pogojena izbira in raba jezikov v danih govornih položajih (dvojezični govorni položaj s kodnimi preklopi in mešanjem kodov, dvojezičnost sogovorca, ki tolerira interferenčne pojave, nezadostna kompetenca v jeziku manjšine, zlasti v tistih njegovih prvinah, ki se razlikujejo od prvin dominantnega večinskega jezika)). Med jezikovnosistemskimi in sociokultumimi razlogi za primanjkljaj je vzročno-posledično razmerje: neugodne sociokulturne okoliščine vplivajo na opuščanje jezika manjšine in posledično na zmanjšano jezikovno zmožnost, zmanjšana jezikovna zmožnost in različne oblike jezikovne kompenzacije pa vplivajo na omejeno rabo jezika manjšine v družbenem sporazumevanju. ^ Slovenski jezik se po klasifikacijski morfološki tipologiji (E. Sapir, Types of Linguistic Structure, 1921), tj. glede na izražanje gramatičnih pomenov in gramatičnih razmerij, uvršča v fleksijski jezikovni tip (z dominantnimi fleksijskimi lastnostmi, s pretežno sintetično-analitično imensko morfologijo ter s pretežno analitično glagolsko morfologijo), madžarski jezik se uvršča v aglutinativni jezikovni tip (z dominantnimi aglutinativnimi lastnostmi, s pretežno sintetično in delno analitično imensko morfologijo ter s sintetično glagolsko morfologijo). Po morfosintaktičnih tipoloških kriterijih (po tipologiji sklonskega sistema) se slovenski sklonski sistem uvršča v enodimenzionalni, madžarski pa v dvodimenzionalni sklonski tip: slovenske sklonske končnice izražajo pomensko lastnost 'smemost', madžarske sklonske končnice pa poleg 'smemosti' še pomensko lastnost 'notranjost' (L. Hjelmsiev, La categoric de cas, 1953: 137-142). Po skladenjskih tipoloških kriterijih se oba jezika uvrščata v nominativni stavčnostruktumi tip (v vlogi stavčnega osebka se pojavlja vršilec/nosilec in se izraža z neodvisnim pozicijskim sklonom, tj. z imenovalnikom, v vlogi stavčnega predmeta pa prizadeto/predmet, ta se izraža z odvisnim pozicijskim sklonom, tj. s tožilnikom), toda kažeta tudi poteze ergativnega jezikovnega tipa (osebek se lahko izraža tudi z odvisnim sklonom kot desna vezljivost nedinamičnih glagolov posedovanja, pripadnosti in stanja); prim. V. Skalička, Typologische Studien, 1979. Nominativni jezikovni tipi s tipičnim sklonskimi sistemi se na podlagi pretvorbno relevantnih pomenskih, skladenjskih in morfoloških kriterijev členijo v tri podtipe: v partitivni, totalni in prehodni/semipartitivni tip. Za stavčno strukturo partitivnega jezikovnega tipa, npr. estonščine, je relevanten kriterij usmerjenost glagolskega dogodka na predmet ter glagolski vid (popolna usmerjenost se realizira v totalni strukturi z določnim tožilniškim predmetom in perfektivnim 30 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN CLANK It (zlasti pri izražanju slovnične pomenskosti), pa tudi ničte pozicije določenih slovničnih kategorij v enem od primerjanih jezikov. O možnostih slovničnega prevzemanja ter o možnostih slovnične interference obstajajo v kontrastivni in interferenčni literaturi različna mnenja. Nekateri jezikoslovci dvomijo o možnosti medsebojnega vplivanja slovničnih prvin, drugi spet so mnenja, da se medjezikovni vpliv ne odraža samo v besedišču, ampak tudi na glasoslovni in slovnični ravnini.^ Po Jakobsonu (1950: 54) je odpornost najšibkejša na besedoslovni ravnini, najmočnejša pa na oblikoslovni, skladenjska ravnina je glede prepustnosti drugojezičnih prvin nekje na sredi. Na osnovi analize napak predpostavljam, da je v obravnavanem stičnem položaju primarna transferenčna ravnina besedoslovna, primarno interferenčno ravnino predstavlja skladenjska ravnina, drugojezični morfemski posegi v dani jezik so namreč pogosto povezani z interferenčnimi spremembami na morfosintaktični in sintaktični ravnini. Kontrastne razlike med jezikovnima sistemoma so primarni razlog za kršitev jezikovnih norm v nedominantnem stičnem jeziku, toda tudi pomanjkanje kontrasta oz. homogene ovke delujejo v neugodnih sociokulturnih in učnopsiholoških razmerah interferenčno. Od primerjanih jezikovnih ravnin je, ne glede na vrsto medjezikovnih vplivanj, najbolj prizadeta besedoslovna ravnina nedominantnega stičnega jezika. Zanjo so značilni pojavi leksemske importacije, leksemske integracije, kompromisne transmorfemizacije ter kalkiranje in prenos pomena.* Prek leksikalnega prevzemanja prihaja tudi do drugih stično pogojenih jezikovnih sprememb, posebno fonetičnih in morfoloških, z leksikalnimi sposojenkami se prevzemajo tudi besedotvorni morfemi, ki se v jeziku sprejemniku pojavljajo kot transferirani afiksi. Na slovnični ravnini je predvidljivost interferenčnih pojavov tesno povezana s sistemskimi razlikami v površinski zgradbi jezikov, ki najbolj odraža tipološke značilnosti in idioetnične posebnosti flektivne slovenščine in aglutinativne madžarščine. Obravnavana jezika se razlikujeta v izražanju slovnične pomenskosti, tj. vrste pomenov, vezanih na slovnične kategorije oblikoslovja (različno število in različna notranja členitev, različna formalna struktura in funkcija morfoloških kategorij) in na slovnične kategorije skladnje (upovedovalne kategorije, stavčni členi, besedni red). Zlasti strukture notranjega in zunanjega površinskega prisojanja, deležnika in deležja, nedoločniške konstrukcije, podredje, posamostaljenje ter besedilna struktura najbolj odslikavajo idioetnične posebnosti jezikov na skladenjski ravnini površinske zgradbe. Sistem pravil, ki te kategorije pretvarja v izraz, je v obeh jezikih najbolj odprt za interferenčne posege oz. kršitve. Pri predstavitvi interferenčnih pojavov v slovensko-madžarskem jezikovnem stiku se omejujem na obravnavo predvidljivih interferenčnih napak na slovnični ravnini, verjetnost dejanskega pojavljanja predvidljivih napak potrjuje tudi ponazarjalno gradivo, dobljeno z analizo napak v pisnih in govorjenih besedilih dvojezičnih govorcev. glagolom, nepopolna usmerjenost pa v netotalni strukturi, ki implicira tudi delnost in zanikanost in se realizira v nedoločnem partitivnem predmetu ter z imperfektivnim glagolom). V totalni jezikovni tip se uvršča npr. madžarščina. Način usmerjenosti glagolskega dogodka ni relevanten kriterij za izbiro predmetnega sklona — ta je vedno tožilnik —, relevantna pa je kategorija določnosti, glagolski vid (preverbnost) ter objektna spregatev glagola — ta se izraža z določnočlenskim tožilniškim predmetom, glagol pa ima objektno spregatev ali preverb — nedoločnost (implicira tudi delnost, izraža se z brezčlenskim nedoločnim predmetom, s subjektno spregatvijo oz. nepreverbnim glagolom) in v prehodni/semipartitivni tip (npr. slovenščina: relevantne so kategorije partitivnega in totalnega tipa v tem smislu, da je delni (tudi zanikani) predmet nedoločen in izražen z rodilnikom, nedelni je določen in izražen s tožilnikom); prim. L. Dezso, A mondattani tipolögia megközelltese, 1982: 32-48. ' A. Meillet (Introduction ä l'etude comparative de langues indo-europennes, 1922) in Sapir (Types of Linguistic Structure, 1921) sta mnenja, da gramatična sistema dveh jezikov nista izpostavljena medsebojnemu vplivanju (prim, še N. Boretzky, Sprachkontakte, 1973); po mnenju G. Tescha (Linguale Interferenz, Theoretische, terminologische und methodische Grundfragen zu ihrer Erforschung, 1978: 14), E. Martins (Studien zur Fragen der linguistischen Interferenz, 1970: 33-69), J. Juhäsza (Probleme der Interferenz, 1977) in E. Oksaar (Sprachliche Interferenz und die kommunikative Kompetenz, 1972) se interferenčni medjezikovni vpliv odraža na vseh jezikovnih ravninah. * Izrazje povzemam po R. Filipoviču (Kontakti jezika u teoriji i praksi, Zagreb: Školska knjiga, 1979): importacija = neposredno prevzemanje drugojezičnih leksemov; integracija = prilagoditev drugojezičnega leksema pravilom jezika sprejemnika; transmorfemizacija = delna prilagoditev drugojezičnega leksema oz. hibridne tvorbe. 31 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI 3 Jezikovnosistemski razlogi interferenčnih pojavov v slovensko-madžarskem jezikovnem stiku 3.1 Tipologija strukturnih prvin v protistavi S protistavno analizo ugotovljene semantično ekvivalentne in slovnično prekrivne/neprekrivne prvine na oblikoslovni in skladenjski ravnini je mogoče razvrstiti v tri skupine: — adekvatne prvine, — kontrastne prvine, — prvine, med katerimi ni ostrega kontrasta, oz. prvine, med katerimi manjka kontrast. 3.1.1 Med adekvatne se uvrščajo prvine, ki se na enak ali podoben način vključujejo v vsakokratni jezikovni sistem. Za dana jezika so značilne predvsem delno adekvatne, tj. podobne leksikalne in slovnične prvine, ki se v oba sistema umeščajo po podobnih razvrstitvenih pravilih ter podobnih pravilih slovnične in pomenske družljivosti, leksikalne prvine se navadno prekrivajo tudi v pomenski strukturi, večinoma pa se razlikujeta glede možnosti razvijanja ali tvorjenosti v okviru besedne zveze ali besedotvorja, npr. adekvatne leksikalne prvine hrbet — hat, knjiga — könyv; besedna zveza — zloženka: hrbtno plavanje — hätüszäs, hrbet knjige — a könyvhäta, knjižna polica — könyvespolc. Med delno adekvatne slovnične prvine se uvrščajo npr. stopnjevalna obrazila: naj--šil-jil-ejši — leg- -bb. Popolna in delna adekvatnost med prvinami dveh jezikov lahko deluje transferenčno {Meni je všeč. Nekem tetszik.) ali interferenčno, če se te prvine pojavijo v povsem novem sobesedilu (Hogy tetszik lenni? *Kako vam je všeč biti. Kako ste?). 3.1.2 Kontrastne prvine so vsebinsko in funkcijsko ekvivalentne strukture, ki se različno vključujejo v vsakokratni jezikovni sistem. Ostri kontrasti med jezikovnima sistemoma so opazni v primerih, ko jezika na različne načine odražata stvarnost in/ali uporabljata različne oblikoslovne in skladenjske prvine za izražanje danega pomena. Npr. madžarski leksem szedö -> szed 'jemati, nabirati' zaznamuje »oddaljevanje«, slovenski ustreznik stavec -> staviti 'povzročiti, da kaj stoji, dati kaj v kaj' zaznamuje »približevanje«, razen tega je med leksemoma tudi razloček v besedotvornem načinu: madžarski leksem je konverzni samostalnik iz deležnika na -o, slovenski leksem je izpeljanka s tipičnim obrazilom za delujočo osebo. Zaznavne razlike med jezikoma se kažejo tudi v zaporedju eničnih (E) in desetičnih (D) vrednosti pri dvomestnih številih: v madžarščini velja zaporedje D + E {harmincöt), v slovenščini E + D (petintrideset). Za ekvivalentne pojave so pogosto značilne neprekrivnostne oblike, npr. pomenska kategorija »možnost« se v slovenščini izraža z analitično, v madžarščini s sintetično strukturo {Lahko greš. : Elmehetsz.). Najmočnejši vir kontrastno pogojenih interferenc predstavlja različna skladenjska vezljivost glagola, pridevnika in samostalnika, npr. madžarski glagol megkegyelmez in slovenski glagol pomilostiti kažeta kljub enaki pomenski vezljivosti (P/x,y/) razlike v skladenjski vezljivosti: megkegyelmez vki vkinek (kdo komu) — pomilostiti kdo koga -> * Sodnik je pomilostil obtožencu. *A biro megkegyelmezte a vddlottat. 3.1.3 Med neprekrivnimi prvinami dveh jezikov ni vedno ostrega oz. primerljivega kontrasta. Pomenske in/ali strukturne razlike med prvinami JI in J2 so zaradi delne prekrivnosti pogosto zabrisane, toda sistemska neuzaveščenost teh razlik je prav tako razlog interferenčnih pojavov. Interference se kot posledica pomanjkanja kontrasta in t. i. homogenih ovir med jezikovnimi prvinami pojavljajo (a) zaradi odsotnosti kake slovnične kategorije v JI ali J2, (b) zaradi podobnosti fonemskega niza ali oblik (lažni prijatelji) v obeh jezikih, kar vpliva na interferenčno zamenjavo pomena ter (c) zaradi konvergenčnih in divergenčnih pojavov, ko fonemskemu nizu ali obliki v enem jeziku ustreza v drugem več fonemskih nizov ali oblik, ki se razlikujejo glede rabe (npr. interferenčna semantična ekspanzija: pogostejša raba iti tudi v pomenu 'peljati, leteti' po madžarskem polisemnem glagolu megy: Autöval jött —> [hišel je z avtom nam. Pripeljal se je z avtom). 32 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI! 3.2 Tipologija interferenčnih pojavov Pri protistavni analizi slovnične ravnine v danih jezikih se je pokazalo, da obstajajo med jezikovnima sistemoma sistemske strukturne razlike in podobnosti, na podlagi katerih je mogoče predvideti tipične interferenčne pojave tako pri izražanju paradigmatskih kakor tudi sintagmatskih razmerij. 3.2.1 Posnemanje slovničnih pomenov in slovničnih razmerij v stičnem položaju je navadno posledica napačne medjezikovne identifikacije (Weinreich, 1972) kategorije aU morfema v JI s popolno ali delno ekvivalentno, toda neprekrivno kategorijo v J2. 3.2.2 Prevzemanje fleksijskih in aglutinativnih sredstev je tesno povezano s prevzemanjem skladenjskih konstrukcij (npr. zložene glagolske oblike za izražanje časa so del fleksijskih sredstev konjugacije, hkrati pa so tudi skladenjske konstrukcije). Na skladenjski ravnini je zaznavno prevzemanje stavčnih vzorcev, vezijivostnega modela, besednega reda ter širitvenega načela pri razvijanju jedra besedne zveze. Pri prevzemanju fleksije/aglutinacije pa so značilni naslednji tipi interferenc: brisanje (elizija), zlitje (kontaminacija), zamenjava (substitucija) ter sprememba (modifikacija) fleksije/aglutinacije. 3.2.3 Posledice pomanjkanja kontrasta, tj. odsotnost kake slovnične kategorije v JI, ki je morfosintaktično relevantna v J2 in obratno (posledice konvergenčnih in divergenčnih pojavov), so opazne v interferenčnih napakah, kot so vdor kategorije ali funkcije, opuščanje kategorije ali funkcije, spreminjanje slovnične lastnosti besede oz. širitev, zožitev in posplošitev njene skladenjske vloge po vzorčnem jeziku, hiperkorektnost pri izražanju kategorije ter izogibanje zapletenim strukturam oz. njihova redukcija. 4 Predvidljivi interferenčni pojavi na slovnični ravnini 4.1 Interferenčni pojavi na besednovrstni ravnini 4.1.1 Interferenčno pogojena konverzija. Besednovrstna literatura v danih jezikih obravnava besedne vrste kot množice leksemov, ki so določene po pomenskih, oblikoslovnih in skladenjskih lastnostih. Po klasifikacijskih podkriterijih uvršča madžarska slovniška literatura v posebne besedne vrste tudi take množice besed, ki jih nobena druga evropska slovnica ne uvršča v posebne besednovrstne kategorije, npr. glagolska imena, preverb, pomožni glagol. Poleg razlik v besednovrstni klasifikaciji so v slovensko-madžarskem jezikovnem stiku relevantne tudi razlike, ki so na videz formalne narave, povezane pa so s pojavi dvo-A'ečbesednovrstne pripadnosti v madžarščini, zlasti pridevnikov oz. deležnikov in samostalnikov ter samostalnikov in glagolov. Oblikovna neprepoznavnost besednovrstne pripadnosti takih leksemov pogosto zavede dvojezičnega govorca pri identificiranju njihovih skladenjsko-pomenskih lastnosti in vpliva na interferenčno pogojene pojave konverzije v slovenščini: Ez magyarfalu. Az apam magyar —> To je madžarska vas. *Moj oče je madžarski. 4.1.2 Interferenčno posnemanje infleksije ter skladenjske konstrukcije pri nedoločniku. Nedoločnik se v madžarščini uvršča v posebno besednovrstno kategorijo, pomožna beseda ob njem se ne pregiba, slovenski ustreznik je vezavni nepregibni nedoločnik, pomožnik ob njem je nosilec infleksije. Posledica obravnavane razlike je relevantna za madžarsko strukturo in se kaže kot ukinitev infleksije nedoločnika: Moraš odpotovati. *El kell utazni nam. utaznod. Glagoli premikanja predvidevajo v madžarščini vezavni nedoločnik z možno pretvorbo v namerni stavek z velelnikom {Mesz kenyeret venni I, hogy vegyel kenyeret.), v slovenščini pa predvidevajo vezavni namenilnik z možno pretvorbo v namerni stavek s pogojnikom {Greš kupit kruh /, da bi kupil kruh.). Obravnavane razhke so pogosto razlog za interferenčno posnemanje skladenjske 33 J [;ZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI konstrukcije oz. rabe nedoločne glagolske oblike, pa tudi pretvorbnih pravil v slovenščini: *Greš kupiti kruh I, da kupiš kruh. 4.1.3 Interferenčni izpust zaimenske kategorije oz. njene skladenjske vloge. Razlike med jezikoma so zaznavne tudi v rabi osebnih zaimkov. Osebni zaimek v neodvisnem sklonu se v obeh jezikih ubesedi le v poudarjeni poziciji, v odvisnem sklonu se v slovenščini (rod., daj., tož.) v poudarjeni poziciji ubesedi naglasna oblika, v nepoudarjeni pa naslonska oblika, v madžarščini (predmetni sklon) se v poudarjeni poziciji prav tako pojavlja popolna oblika zaimka, v nepoudarjeni poziciji pa se zaimensko izražen udeleženec ne ubesedi, kar vpliva na interferenčni izpust naslonske oblike v slovenščini in otežuje razumevanje: A gyerekjelkelt. Az anya öltöztetif Otrok je vstal. *Mati obleče nam ga obleče. 4.1.4 Interferenčno posnemanje ogovomih oblik osebnega zaimka. V madžarščini se za vikalne oblike uporablja 3. oseba osebnega zaimka v ednini in množini, pri tem se razlikuje intimna oblika Maga/Maguk in formalna oblika Ön/Önök; v slovenščini se za vikanje uporablja 2. oseba osebnega zaimka v množini (redkeje 3. oseba množine pri onikanju in polvikalne oblike). Dvojezični govorec v slovenskih ogovomih oblikah pogosto substituira 2. osebo množine s tretjo osebo, tj. namesto vikanja uporabi onikanje: Hova megy On? Kam gredo Oni? nam. Kam greste (Vi)? 4.1.5 Interferenčno posnemanje razvrstitvenih pravil in funkcij slovničnih besednih vrst. Med medjezikovne razlike spada tudi različno pojmovanje slovničnih besednih vrst (predlogi, vezniki: postpozicije, vezniki, člen, pomožni glagol, preverb), ki se navadno prekrivajo v funkcijskih vlogah, razlikujejo pa se v razvrstitvenih pravilih. Slovenski predlogi stojijo pred sklonsko obliko samostalnika in skupaj z njo izražajo slovnična razmerja, ki jih v madžarščini izražajo samostalniki s prislovnimi sklonskimi končnicami in/ali s postponiranimi postpozicijami.' Podobnosti in razlike v izražanju teh razmerij vodijo v slovenščini do brisanja sklonskih končnic (Az ägy alatt por van. —> *Pod postelja je prah. nam. Pod posteljo je prah.) oziroma do napačne razvrstitve predložne oz. postpozicijske zveze (a häborü alatti szenvedes *med vojno trpljenje nam. trpljenje med vojno —> *szenvedes a häborü alatt). V madžarskem besednovrstnem sistemu predstavljajo značilno podkategorijo nepolnopomenskih besednih vrst skladenjsko ločljivi preverbi,^ katerih slovenski ustrezniki so neločljive glagolske predpone. Razlike med obema kategorijama povzročajo v madžarščini izpust preverba (Skloni poleg končnic zahtevajo tudi rabo predlogov. *Az eset a ragok mellett a prepoziciok hasznälatät is követeli nam. megkoveteli.) ali neločljivost preverba od glagola (Peter ni napisal naloge. *Peter nem megirta a lecket nam. nem irta meg a lecket.), ko to skladenjski pomen zahteva; v slovenščini pa Postpozicija (nevuto) je nenaglašena slovnična beseda, stoji za samostalnikom, ki ga usposobi za vlogo prislovnega določila kraja (tridelni in dvodelni sestav: a häz alatt—aid—a/o/, a häz körül—köre (pod hišo—nad hišo—izpod hiše; okrog hiše)), časa {ket nap mülva, tegnap ota (čezdvadvi, od včeraj)) in abstraktnih okoliščin (a szomszed helyett (namesto soseda), a tanitd miatt (zaradi učitelja), penz nelkiil (brez denarja). Formalno je samostojna beseda, po funkciji pa spominja na sklonsko končnico (az asztal mellett = az asztal- + -nal (pri mizi)). Veže se s samostalnikom v imenovalniku, redkeje v kakem odvisnem sklonu (npr. v superesivu: a vonal- + -on at (čez črto)), s pridevniškim obrazilom -i nastopa kot sredstvo atributivizacije (a hdz elött- + -i fa (drevo pred hišo)). Slovenski ustrezniki madžarskih postpozicij so predlogi, ki sami po sebi nimajo povsem določenega predmetnega pomena, pripomorejo pa, da se pomeni samostalniških besed postavljajo v natančnejša prostorska, časovna, vzročna in druga razmerja. Vsak predlog stoji ob enem ali več sklonih (ne ob imenovalniku), če se veže z različnimi skloni, izraža razna pomenska razmerja (na stol — na stolu (az asztal- + -ra — az asztal- + -on)). Pravi predlogi so nenaglašeni, nepravi pa so lahko naglašeni, ki sicer nastopajo tudi kot samostalniki (kraj vasi — kraj se razvija) ali prislovi (mimo hiše — strelja mimo). * Madžarski preverbni sistem je glede na rodovno sorodnost tako rekoč brez partnerja; od ugrofinskih jezikov sta mu še najbližja vogulski in ostjaški preverbni sistem. Preverbi so po izvoru smerni prislovi, ki z glagolskim korenom tvorijo zloženko. Oblikovno so samostojne besede (lahko dobijo naglas, imajo svoj besedni red), funkcijsko pa niso samostojne besede: nimajo samostojne pojmovne vsebine in ne morejo dobiti aglutinativnih morfov. Nekateri jezikoslovci imenujejo »igekötö« / praefixum verbale tudi prefixoid, polprefiks, prefiksna prvina (prim. Bussmann, 1983: 134), za razliko od slovenskih predpon jih zaznamujem z izrazom »preverb«. 34 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI^ kalkiranje (A parazstnak levdgtdk a fejet. *Kmetu so posekali glavo nam. odsekali glavo.) ter izpuščanje predpone (Peter emeli a kezet. *Peter digne roko nam. vzdigne roko.). 4.2 Interferenčni pojavi na oblikospreminjevalni in oblikotvorni ravnini 4.2.1 Interferenčni pojavi zaradi odsotnosti oblikoslovne kategorije 4.2.1.1 Kategorija naravnega in slovničnega spola (tudi podspola) se v slovenščini izraža s slovničnimi sredstvi, v madžarščini kategorija slovničnega spola oblikoslovno ni relevantna, naravni spol se sicer v določenih primerih izraža, toda z leksikalnimi sredstvi. Odsotnost kategorije slovničnega spola v madžarščini interferenčno vpliva na brisanje spola, posledično tudi na modifikacijo sklanjatvene in spregatvene paradigme ter na posploševanje kategorije moškega spola v slovenščini {*V peču je gorel nam. V peči je gorelo. *Marija je dobila petico, zato so ga pohvalili.). 4.2.1.2 Člen je v madžarščini oblikoslovna kategorija, v slovenskem slovničnem sistemu člena (razen v neknjižnem jeziku) ni, za izražanje pomenskih funkcij člena se v slovenščini rabijo leksikalna, oblikotvorna in skladenjska sredstva. Odsotnost člena v slovenščini ima dvojni interferenčni vpliv: interferenčni vdor nedoločnega člena v slovenščino (prevzem je olajšan s tem, da je nedoločni člen v obeh jezikih identičen s števnikom egy/en, npr. Peter eszik egy almdt. —> * Peter je eno jabolko nam. je jabolko.) ter pleonastično rabo kazalnega zaimka v vlogi splošnega določnostnega aktualizatorja {Peter eszi az almdt. *Peter je to jabolko.); v madžarščini je zaznavna interferenčno pogojena izguba člena {*Peter eszi almdt nam eszi az almat.), kar povzroča kršitev skladenjskih pravil in otežuje razumevanje povedi. 4.2.2 Interferenčni pojavi zaradi razlik v notranji členitvi in izražanju oblikoslovnih kategorij 4.2.2.1 Interferenčni pojavi zaradi razlik v spregatvenem sistemu glagola, tj. zaradi razlik v členitvi in izražanju kategorije osebe v osebkovni in predmetni spregatvi glagola: opozicija subjektne in objektne spregatve v madžarščini nima oblikoslovnega ustreznika v slovenščini; do interferenčnih napak v rabi madžarščine prihaja zaradi oblikoslovne nezaznamovanosti predmetne spregatve v slovenščini, npr. Peter je. Peter je jabolko.^ Peter eszik. Peter eszi az almdt. *Peter eszik az almdt nam. eszi az almdt. 4.2.2.2 Interferenčni pojavi zaradi razlik v izražanju kategorije svojilnosti. Oblikoslovna zaznamovanost kategorije svojilnosti pri samostalniku v madžarščini predstavlja v slovenščini ničto oblikoslovno kategorijo oz. se ta izraža z drugačnimi sredstvi (s svojilnim pridevnikom in zaimkom, z rodilniško obliko samostalnika). Posledice teh razlik se v slovenščini kažejo v interferenčnem izpustu {Taldlkoztam a bardtoddal. 2^^^^ -> *Srečalsem prijatelja nam. tvojega prijatelja.) ter v rabi nepovratnega svojilnega zaimka namesto povratnega {Mutasdmega kesedet. -> * Pokaži tvoj nož nam. svoj nož.). 4.2.2.3 Interferenčni pojavi zaradi razlik v izražanju sklonskih razmerij. Sklonska sistema obravnavanih jezikov se tipološko razlikujeta (slovenski je enodimenzionalen, madžarski dvodimenzionalen), zato se v nominalnem sistemu pojavljajo interferenčne napake, ki so posledica napačne medjezikovne identifikacije, posebno v rabi predložnih sklonov oz. sklonskih oblik samostalnika v prislovni in vezavni predmetni funkciji. Dvojezični govorec pogosto identificira madžarske sklonske končnice in slovenske sklonske aH predložnosklonske oblike na podlagi njihovih dobesednih prostorskih funkcij {Rdk+ban ^^^^^^ halt meg. —> *Umrl je v raku nam. za rakom.), sklonske oblike v slovenščini pogosto substituira s predložnosklonsko obliko, v madžarščini pa s postpozicijsko zvezo {Petertöl felek. -> * Bojim se od Petra nam. Petra. Peter gre k potoku. Peter megy a folyö feie nam. a folyöhoz.). 35 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI 4.2.2.4 Interferenčni pojavi zaradi razlik v notranji členitvi in izražanju kategorije števila. Pri oblikoslovni kategoriji števila so zaznavne razlike v notranji členitvi kategorije, tj. v nasprotju ednina — dvojina — množina (slovenščina) : ednina — množina (madžarščina), ter v oblikoslovnem zaznamovanju nasprotij. V madžarščini kot aglutinativnem jeziku se število pri imenski besedi zaznamuje s posebnim znakom (ed. -0, mn. -k oz. -i), v slovenščini pa z večpomensko fuzijsko končnico, ki hkrati zaznamuje več oblikoslovnih kategorij. Pod vplivom madžarščine se v slovenščini pojavlja interferenčno brisanje morfološko zaznamovane opozicije med ednino in neednino, zlasti dvojino {Peter es Anna hazamentek. -> *Peter in Ana so šli domov nam. sta šla domov.) ter singulariziranje parnih samostalnikov {Petemek hosszü läba van. —> *Peter ima dolgo nogo nam. dolge noge.), v madžarščini pa prihaja do oblikoslovnega zaznamovanja množine, kjer se navadno ne zaznamuje, npr. pri samostalnikih za glavnimi števniki ter pri samostalnikih, ki poimenujejo generične pojme in parne dele {dva človeka —> *ket emberek nam. ember, dvigujejo stanarine —> *emelik a lakbereket nam lakbert, S svojimi očmi sem videl -> *Sajät szemeimmel nam. szememmel Idttam.). 4.2.2.5 Interferenčni pojavi zaradi razlik v izražanju kategorije glagolskega načina. Slovenščina razlikuje tvorni in trpni glagolski način, madžarski ustreznik kategorije »genus verbi« je »igenem« (vrsta glagolskega dejanja), kamor se uvrščajo tvorne in netvorne (kavzativne, faktitivne, refleksivne in medialne) glagolske vrste, slednje se tvorijo z besedotvornimi sredstvi (obrazili). V slovenščini se netvomi (trpni) glagolski način izraža s posebnimi opisnimi glagolskim! oblikami oz. z oblikami s povratnim zaimkom se. Ničta prekrivnost v obeh jezikih se odraža v interferenčnih napakah dvojezičnih govorcev: v madžarščini pogosteje rabijo analitične oblike namesto sintetičnih {Peter pusti Marijo teči. -> *Peter hagyja futni nam. futtatja Märiät.) ali pa posnemajo slovenske trpne strukture in tako kršijo jezikovno normo {Pismo je napisano. —level megirott nam. meg van irva IA levelet megirtdk.). Dvojezični govorec se v slovenščini izogiba rabe trpnih struktur, v trpni in refleksivni strukturi pogosto izpušča tudi povratni zaimek {A levelet elküldtek Pismo so poslali nam.;e bilo poslano. Peter mosakodik. -> *Peter umiva nam. .se umiva.). 4.2.2.6 Interferenčni pojavi zaradi razlik v izražanju kategorije glagolskega vida. Kategorija glagolskega vida se v obeh jezikih delno prekriva v oblikoslovni strukturiranosti dovršnikov (DV), ti se tvorijo s predponami oz. preverbi, razlikuje pa se v strukturiranosti nedovršnikov (NV): madžarski preverbni (navadno dovršni) glagoli namreč nimajo vedno oblikoslovno zaznamovanega nedovršnega vidskega para oz. se ta ne tvori s pripono kot v slovenščini. Opozicija dovršna-nedovršna vidskost (aspektualnost) se v madžarščini lahko izraža s preverbnim glagolom, in sicer z opozicijo ravni besedni red, tj. s preponiranim preverbom (DV): inverzni besedni red, tj. s postponiranim preverbom (NV) (//azajöttem es elolvastam az üjsägot. : Jöttem haza es üjsägot olvastam.), poleg tega ima madžarski nepreverbni glagol mnogo širši semantični prostor kot slovenski brezpredponski glagol, vidskost pa se izraža tudi s skladenjskimi in leksikalnimi sredstvi. Skladenjsko pogojen dovršni aspekt v madžarščini, izražen z nepreverbni glagolom, dvojezični govorec pogosto identificira s slovenskim nedovršnikom, leksikalno pogojen nedovršni vid pa s slovenskim dovršnikom, kar ovira razumevanje vidskega pomena (DV: Tegnap irt egy levelet. * Včeraj je pisal nam. napisal pismo. NV: Többször kap levelet. -> *Večkrat dobi nam. dobiva pisma.). 4.3 Interferenčni pojavi na skladenjski ravnini 4.3.1 Posnemanje, prevzemanje, kalkiranje ter interferenčno izogibanje stavčnim tipom in vzorcem. Razlike na skladenjski ravnini so opazne v podsistemu stavčnih tipov, podtipov in stavčnih vzorcev. Slovenščina razlikuje enodelne in dvodelne stavke, enodelni stavki so v madžarščini obrobni slovnični pojav, večina madžarskih povedi se namreč tvori na podlagi stavčnih vzorcev dvodelnih stavkov. V stični situaciji se pod vplivom madžarščine tudi v slovenščini uporabljajo pretežno dvodelni stavčni tipi (krepke strukture namesto šibkih enodelnih), kar bi lahko označili kot interferenčno izogibaqje posebnim strukturam (Nj — Vf pers non cop: A käfyha kialudt. Peč 36 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI je ugasnila, nam. Vf non pers non cop non refl — Adv 1: V peči je ugasnilo.), v obeh jezikih dvojezičnega govorca pa se pojavljajo tudi skladenjski kalki {Peter fdzik. *Peterzebe nam. Petra zebe. Slabo mije. *Rosszul van. nam. Rosszul vagyok.) ter prevzete skladenjske strukture, ki se sicer tvorijo z indigenimi jezikovnimi prvinami, toda v danem standardnem jeziku niso običajne, razlikujejo pa se tudi od modela v jeziku dajalcu. Primer: madžarščina nima posebnega glagola »habeo«, namesto tega uporablja eksistencialni glagol van tudi za izražanje posedovanja. Tako se pod vplivom slovenščine v madžarščini pojavljajo strukture z glagolom birtokol 'posedovati', ki se prekrivajo s skladenjskim vzorcem slovenske povedi z glagolom imeti {Peter ima hišo. -> Peter birtokol egy hdzat. nam. Petemek van hdza.), pod vplivom madžarščine pa se za izražanje posedovanja v slovenščini pogosto uporablja eksistencialni glagol {Petemek szep haja van. Petru so lasje lepi. nam. Peter ima lepe lase.). 4.3.2 Interferenčni pojavi zaradi razlik v skladenjski vezljivosti. Izrazit kontrast kažeta jezika v izražanju skladenjske vezljivost, tj. v oblikoslovnem izražanju zlasti desne vezavne vezljivosti ter v izražanju vezavnih dopolnil v glagolski, pridevniški in samostalniški sintagmi. Kadar med vezavnimi razmerji v danih jezikih ni strukturne prekrivnosti, praviloma prevlada vpliv dominantnega jezika, ki povzroča interferenčno spremembo sklonskih končnic (in predlogov) v slovenščini {Termeszetes haldlt halt. *Umrl je naravno smrt nam. naravne smrti. Az elettöl valo felelem temette el. *Pokopalga je strah odživljenja nam. pred življenjem; ercekben gazdag orszdg *v rudah bogata dežela nam. z rudami) oziroma sklonskih končnic in postpozicijskih zvez v madžarščini {Peter ne skrbi za psa *Peter nem törödik a kutydert nam. a kutydval; zanimati se za kaj *erdeklödik valamiert nam. valami irdnt). Med interferenčne pojave, pogojene z neobvezno skladenjsko ubeseditvijo vezljivostnih vlog v madžarščmi, posebno zaimenske udeleženske vloge 'prizadeto', se v uvršča tudi izpust zaimenskega tožilniškega predmeta v slovenščini, kjer se ta mora eksplicirati z lastnim fonemskim nizom, vsaj v naslonski obliki, sicer je stavek nepopoln {Ldtod a tandrtl — Ldtom os.+3.os Pr ~^ Vidiš profesorja? — *Vidim nam Vidim ga. Szeretszl — Szeretlek i.os.os+2.os.Pr- ~^ ljubiš! — *Ljubim nam. Ljubim te.). 4.3.3 Interferenčni pojavi zaradi razlik v pojmovanju in izražanju kongruence. Interferenčne napake v jezikih dvojezičnih govorcev so pogosto povezane tudi z različnim pojmovanjem smiselnega in oblikovnega zaznamovanja ujemanja v danih jezikih (v madžarščini se posebno v samostalniški sintagmi uveljavlja načelo t. i. smiselnega ujemanja). Dvojezični govorec prenese pravila iz JI v J2 in tako krši normo v J2. Interferenčne kongruenčne napake — brisanje ujemanja oz. pleonastično oblikovno zaznamovanje ujemanja — so zlasti posledica kršitev pravil o številskem in spolskem ujemanju osebka in povedka {Az Egyesült Allamok megvdlasztotta üj elnöket. * Združene države je izvolil nam. so izvolile novega predsednika. Svinčnik in zvezek sta na mizi. *A ceruza esaßzet az asztalon vannak nam. van.) ter pravil o številskem, spolskem in sklonskem ujemanju prilastka in odnosnice {ket-0 szep-0 ldny-nak-^ *dve lepo dekletu nam. dvema lepima dekletoma; dvema človekoma *kettö embereknek nam. ket embemek). 4.3.4 Interferenčni pojavi pri upovedovalni kategoriji zanikanja. Nikalnica v slovenščini ob glagolu premenilno vpliva na skladenjsko izraženost vršilca in prizadetega, ki ju prestavi v rodilnik, ter na izbiro glagolskega vida pri velelniku. Madžarska nikalnica nima take premenilne moči, zato dvojezični govorec »preprostejša oz. krepkejša« pravila zanikanja interferenčno prenese tudi v slovenščino in s tem krši knjižno normo {Nem szeretem a saldtdt. -> *Nimam rad solato nam. solate.) oziroma pod vplivom krepkejšega pravila zanikanja uporablja samo eno od variantnih oblik {Az anya nines a mezön. -> Mati ni na njivi. nam. Matere ni na njivi. Ne vegyel kenyeret! -> Ne kupi kruha. nam. Ne kupuj kruha.). 21 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI 4.3.5 Interferenčni pojavi na besednoredni ravnini. Pričakovani besedni red v stavku je v obeh jezikih načeloma prost. Toda glede zaporedja štirih glavnih funkcijskih skladnikov je besedni red v madžarščini bolj vezan kot v slovenščini. Tako dvojizični govorec pod vplivom madžarskega osnovnega besednega reda SOV tudi v slovenskem besednem redu uveljavlja težnjo po končni stavi povedka {Peter KENYERET vesz. *Peter KRUH kupi nam. kupi KRUH), pod vplivom slovenskega osnovnega besednega reda SVO (znan je tudi v madžarščini, toda le pri členskem predmetu) se v madžarščini nevtralni besedni red modiflcira v emfatičnega {Peter bere KNJIGO. —> 'Peter žžolvas könyvet {, nem pedig väsärol). Pod vplivom madžarščine, ki v nepoudarjeni poziciji ne ubeseduje osebnega zaimka v odvisnem sklonu, dvojezični govorec v slovenščini izpušča zaimenske naslonke {Az anyja nem engedte. —> *Mati ni pustila nam. ga ni pustila.) oz. jih rabi v napačnem zaporedju {Peter nem engedett haza. *Peter ni pustil domov me nam. me ni pustil domov.), zaradi oblikoslovno prazne vezi v madžarskem imenskem stavku ter sintetične oblike izražanja preteklika (brez pomožnega glagola) pa dvojezični govorec v slovenščini navadno izpušča ali hiperkorektno uporablja pomožni glagol {Az apa es afia hazamentek *Oče in sin šli domov nam. sta šla domov. Az anyjäm odahaza dolgozik. —> *Matije dela doma nam. dela doma.). V stičnih jezikih se razlikuje tudi besedni red v samostalniški besedni zvezi, v madžarščini se jedro samostalniške besedne zveze praviloma širi na levo, samostalnik v slovenščini pa lahko dobi levi in desni prilastek. Posledica teh razlik je zaznavna v interferenčni postdeterminaciji {kuhanje krompirja —> *fözese a krumplinak nam. a krumpli fözese, doktor Kovač *doktor Kovdcs nam. fCovdcs doktor) oz. predeterminaciji odnosnice {a krumpli fözese —> *krompirjevo kuhanje, Kovdcs doktor -> * Kovač doktor). 5 Sklep Protistavna analiza slovnične ravnine stičnih jezikov ter interferenčna analiza napak na tej ravnini je potrdila izhodiščno domnevo raziskave o prepustnosti slovnične ravnine za različne vrste interferenčnih pojavov. Interferiranost izraznih sredstev na slovnični ravnini je namreč v obratnem sorazmerju z njihovo integriranostjo: čim bolj je kak delni jezikovni sistem zaprt in čim večja je genealoška in tipološka razdalja med stičnima jezikovnima sistemoma, tem večja je verjetnost interference in tem manjša je možnost integracije, čeprav obstajajo na skladenjski ravnini transferenčni pojavi posnemanja in kalkiranja skladenjskega vzorca, ki na razumevanje ne delujejo vedno moteče. Ničte kategorije (odsotnost kontrasta) v JI ali v J2 ter ostre kontrastne kategorije (morfemska členjenost, funkcija, distribucija kategorij) v JI in J2 navadno izzovejo interferenčne napake, delno kontrastne kategorije pogojujejo transferenco (posnemanje, kalkiranje, prevzemanje) obUke ali funkcije. Zaradi prevzetega načina mišljenja prihaja do zakritih jezikovnoizraznih (ne samo miselnopredstavnih) sprememb, ki se kažejo v porušenem medmorfemskem (beseda), medbesednem (besedna zveza, stavek), medstavčnem in medpovednem razmerju. V bistvu gre za kršenje slovničnega pomena, ker se misel ne oblikuje po izdelanih jezikovnosistemskih vzorcih. Literatura Balazs, J. (1989). Az arealis nyelveszeti kutatäsok törtenete, mödszerei es föbb eredmenyei. Areälis nyelveszeti tanulmänyok. Budapest: Tankönyvikiadö. Bemjak, E. (1998). Jezikovnosistemski razlogi primanjkljaja v slovensko-madžarskem jezikovnem stiku. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Bussmann, H. (1983). Lexikon der Sprachwissenschaft. Stuttgart: Alfred Kömer Verlag. 38 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI E. Kiss, K.; Kiefer, F.; Siptär, P. (1998). Uj magyar nyelvtan. Budapest: Osiris. Emericzy, T. (1980). Faux amis in ungarisch-deutscher Relation. V: Juhäsz, Jänos (ur.) Kontrastive Studien Ungarisch-Deutsch. Budapest: Akademiai Kiadö, 49-64. Gnutzmann, C. (ur.) (1990). Kontrastive Linguistik (Forum angewandte Linguistik, Bd. 19). Frankfurt/M.: Lang. Juhäsz, J. (1970). Probleme der Interferenz. Budapest — München: Akademiai Kiadö-Max Hueber Verlag. Katsikas, S. (1995). Fehler im Fremdspracherwerb: Vorschläge für eine Typologie von Fehlerursachen. Moderne Sprachen 39/1-2. Salzburg. Keszler, B. (1990). Neuere grammatikalische Veränderungen im Ungarischen. V: Berliner Beiträge zur Hungarologie 5. Berlin/Budapest, 167-188. Toporišič, J. (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Weinreich, U. (1977). Sprachen in Kontakt. München: Beck. 39 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI Elizabeta Bemjak UDK811.163.6'246.2:811.511.141'246.2 SUMMARY PREDICTABLE INTERFERENCES IN SLOVENE-HUNGARIAN LANGUAGE CONTACT In the ethnically mixed territory along the Slovene-Hungarian border, the Slovene and Hungarian languages are in permanent contact through bilingual speakers using the two languages in their daily communication. Consequences of these hnguistic contacts are not just bilingual-ism, but also language deficiencies noticeable in various communication strategies of reduction and compensation. Modifications and adaptations in languages in contact are a consequence of two factors: interlinguistic and intercultural contacts on the one hand and domination of one (majority) language over the other (minority) language. Grammatical interferences in the non-dominant language in contact are predictable and explainable on the basis of contrastive analysis of the two language systems in contact and on the basis of interferential analysis of errors in spoken and written texts of bilingual speakers. The hypotheses that differences and similarities obtaining between the two language systems are the main reason for violating the norms of the less mastered language in contact are confirmed by actual language errors at predictable interferential points. A consequence of overlapping elements and structures (language univer-sals) in the two language systems in contact are various transfer phenomena (borrowings, loan translations), sharp contrasts and absence of contrast between elements and structures of the two genealogically and ty-pologically unrelated languages in contact, viz. the Ugro-Finnic agglutinating Hungarian and the Indo-European inflectional Slovene, manifested in linguistic interferences. In terms of the frequency and type of interferential linguistic errors, the following interlinguistic groups of interference may be distinguished: ehsion and contamination of category and function; modification of category and function: narrowing, expansion, generahsation, and replacement; intrusion of a category; elision or pleonastic marking of congruent categories; imitation of elements and structures (sentence patterns, word order); avoidance of complex patterns; and hypercorrectness in expressing categories. i 40 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 1-2