PLANINSKI VESTNIK
KAJ JE POKAZAL LETOŠNJI FESTIVAL V TRENTU
GORNISKI FILMI BREZ ALPINISTOV
NUŠA PODOBNIK
V mestu pod Dolomiti je bil konec aprila že 39, mednarodni filmski festivla, na katerem smo bili ponovno priče številnim osvajanjem gora, raziskovanjem okolja, preučevanjem starih običajev in avanturam. In prav o »avanturi», v katero so se organizatorji letos podali, bi želela napisati nekaj uvodnih besed. Morda gre za bojazen, da prihodnje jubilejno leto ne bi prejeli dovolj filmov, pa je bila zato letošnja selekcija vse prej kot kvalitetna, čeprav se je za festivalske nagrade potegovalo kar 108 filmov in video projektov iz 17 držav. Direktor festivala je na zaključni tiskovni konferenci pojasnjeval to programsko odločitev s tem, da niso želeli storiti napake in izločiti kvalitetnega filma in da je bilo bolje nekaj filmov preveč kot kakšen kvaliteten premalo. Dodajmo še to, da si je delo selekcijske komisije predstavljal zelo po svoje in poenostavljeno, saj so se na festivalu razširile govorice, da jih je uradnemu izboru 70 filmov dodal po svoji presoji še 38! Popolnoma jasno Je, da so vse te poteze vključene v priprave na 40., jubilejni festival, ki bo prihodnje leto, ko si organizatorji prizadevajo pritegniti kar največ producentov z vsega sveta. Počakajmo leto dni pa bomo videli, ali je bila letošnja odločitev pravilna! Navkljuh vsem tem prigodam pa je mesto Trento živelo s festivalom. Na vsakem koraku je bilo opaziti, da se nekaj dogaja, izložbe so bile urejene zelo filmsko in gomiško. številne razstave tako v festivalskem centru kot tudi v drugih galerijah so bile vsebinsko vezane na festival, ponovno so predstavili mednarodno filatellstič-no razstavo favne in flore v gorah, zanimiva je bila mednarodna razstava knjig s posebnim poudarkom na stavbarstvu v hribovitem svetu in že dvajsetič so podelili literarno nagrado IT AS.
ODMIKANJE OD GORNIŠTVA
Kljub vsem kritikam in slabi volji je številčnost ponudbe dala tudi nekaj izjemnih filmov. Povejmo takoj na začetku, da na festivalu že dolgo ne prevladujejo gorniški filmi. Morda je temu vzrok vse več specializiranih festivalov po svetu - ali pa filmski avtorji nimajo več kaj odkriti v gorah oziroma da ni v tem filmskem žanru novih avtorjev. Dejstvo je, da se festival po vsebinski plati vse bolj Izgublja v tematski razdrobljenosti, ki od gorništva prehaja v raziskovanje in varovanje okolja in do čiste pustolovščine. Tako razširjena tematika selektorjem resnično dovoljuje izbor, ki po eni strani le težko vzdrži termin gorniškega In avanturističnega, po drugi strani pa lahko v program vključi prav vse, tudi turistično propagandno reportažo o potovanju na Severni tečaj. Zastavonoša tako po številu filmov kot tudi po kvaliteti je že zadnjih nekaj let prav gotovo
M ONT Ac G
K fiflrO-
Francija. Sledi ji - bolj po številu kot kvaliteti -Italija. Ti dve državi sta imeli letos na festivalu več kot polovico filmov, dobrih 50 filmov pa je prišlo iz ostalih 15 držav. Mednarodna žirija, ki ji je predsedovala lanska dobitnica grand prixa, Avstrijka Karin Brandauer, člani pa so bili še Jean Afanassieff, alpinist in cineast iz Francije, italijanski publicist In filmski kritik Ermano Co-muzio, švicarski alpinist Marco Grandi in slovenski režiser in kritik Tone Frelih, je bila enotnega mnenja, da mora v prihodnje selekcij-ska komisija zastaviti drugačno programsko politiko, obenem pa je izrazila upanje, da bodo avtorji skušali za tako pomemben jubilej, kot je štiridesetletnica, najti nove zamisli in poti v slikanju alpinizma in gorništva. Glavna zvezda festivala je bil film dveh francoskih avtorjev, Alalna Majanija in Erica Vallija, dobitnikov grand prixov že na festivalih v Au-transu in Diableretsu, »Lovci v temi«. To zanimivo delo, ki ima vse elemente od ek strem nega plezanja do raziskovanja in avanture, prav gotovo zasluži oceno najboljši in s tem grand prix festivala. Ta dva avtorja sta se proslavila že pred dvema letoma s filmom »Obiralci medu«, ki je prav tako požel številna priznanja in najvišje nagrade.
Med redkimi alpinističnimi filmi je bil francoski »Želja po Evereslu« prav gotovo poglavje zase. Režiser Bernard Germain je tako postal dobitnik srebrnega encijana za najboljši alpinistični film festivala. Gre za odkritosrčen in simpatičen
255
PLANINSKI VESTNIK

256
Kader Iz francoskega filma "Želja po Evereslu«
portret prve francoske alpinistke, ki ¡i je uspelo priplezati na najvišjo goro sveta. Da je režiser mojster, pove tudi podatek, da je pred nekaj leti prejei grand prix festivala za svoj film »Koncert za Alasko«.
Še nekaj francoskih filmov se je potegovalo za nagrade uradne žirije, a so nekako ostali neopazni - ali pa so se morda člani bali »nezadovoljstva« drugih tekmujočih. No, kar je zamudila uradna žirija, je popravila žirija, ki v imenu filmske komisije CAI (Club Alpino Italiano) podeljuje nagrado "Mario Bello«. Podelila jo je še enemu odličnemu francoskemu filmu režiserja Roberta Ni coda za njegov film »Totem.., ki se odlikuje po izjemni fotografiji, ki avtentično prenese pred oči gledalca naravno lepoto, obenem pa ima film že tisti tako željen, a redek element - humornost.
Še nekdo je v zadnjih letih poleg Francozov »naročen« na nagrade. Nemški režiser in znani alpinist Gerhard Baur se je letos ponovno vpisal med dobitnike »encijanov«, in sicer za najboljši gomiški film. »Dolomiti - mitične skale« je poln poetike in slavospevov tej gorski verigi, ki se ob mojstrski fotografiji in slovesni glasbi predstavi v svoji najlepši podobi, ki nas vabi na obisk.
Poleg teh najbolj odmevnih nagrad je žirija nagradila Še najboljši igrani film. Dobitnik je bil švicarski avtor Markus Imhoof za film »Gora« (predstavljen tudi na letošnjem berlinskem festivalu); uspelo mu je celotno dogajanje postaviti na vrh težko dostopne gore in v majhno meteorološko postajo na njej, da bi tako še laže povezal resničnost s simboliko - krutost okolja,
življenja, v to pa je umeščena Amerika kot simbol neke boljše in lepše prihodnosti.
Med najbolj nenavadne filme lahko prav gotovo štejemo še drugI švicarski igrani film »Al Ga-tun«, - črno-bel film, ki svojo mitično in bajeslovno zgodbo o spreminjanju ljudi v mačke slikovno podkrepi prav s črno-belo fotografijo, samo dramatičnost in nenavadnost dogajanja nekje v samotnih gorah pa dodatno stopnjuje Še z obredno glasbo, ki malo spominja na indijsko. To ni nič nenavadnega, saj je avtorica filma Indijka Kali, ki že deset let potuje po svetu in proučuje te mitične zgodbe. Žiriji se je zdel film dovolj zanimiv, da je to filmičnost in umetniški pristop nagradila s posebnim priznanjem.
Edini avtor, kije letos posegel med »abonirane« nagrajence in tako malo zmotil »monotonijo» zadnjih let, je bil John Bianco, ki se je podpisal pod ameriški film »Pogumni alpinisti na E1 Capitanu« in zanj dobil srebrni encijan za najboljši avanturistični in športni film nasploh; film je namreč živ dokaz osebne avanture na eni strani, na drugi pa trdne odločenosti paraplegi-ka, da premaga objektivne težave in doseže svoj cilj.
Seveda pa tudi Italijani niso ostali praznih rok. Za to so že pred leti poskrbeli organizatorji, ki so pravilnik sestavili tako, da uradna žirija nagradi tudi najboljši italijanski film. Tako ni bojazni, da bi festival minil in da ne bi prejeli ničesar. Letošnja dobitnika sta Ugo Adilardi in Marco Visalberghi, ki sta prejela posebno nagrado žirije, in sicer za izjemno zasnovo, posebno pozornost in natančno študijo v filmu »Med medvedi v pokrajini Velikih jezer«, kot so zapisali člani žirije.
PLANINSKI VESTNI K
ZAKAJ NI VELIKIH FILMOV?
Za konec povejmo še to, da sta bita med 108 filmi tudi dva slovenska (Katedrala Lhotse« režiserja R. Ravrtiharja in Fistrovčevo «Poslanstvo«), ki h kakšnemu dvigu kvalitete prav gotovo nista prispevala, vendar se nam ju tudi sramovati rti treba.
Letošnji festival sta zaključili dve posvetovanji, in sicer na temo o prihodnosti vodnikov po gorah {ki je imelo mednarodno zasedbo udeležencev) tn o planinskih kočah jutri. To pa je bilo
BOJ ZA VRH SV. VALENTINA
botj lokalne narave. Dobro pripravljeni posvetovanji (morda so nas v prejšnjih letih preveč razvadili) pa sta minili nekako neopaženo, vsaj pri tujih obiskovalcih.
In še nekaj je bilo letos opaziti: na festivalu smo pogrešali alpiniste. Tako znana imena, kot so Profit, Česen, Kammerlander, Messner in še
številni drugi, ki smo jih prejšnja leta srečevali na vsakem koraku, so letos manjkali, pa tudi nobeno novo ime ni zablestelo. Morda pa tudi zato ni več velikih gorniških in alpinističnih filmov.
SNUBCI PATAGONSKE BELE GORE
Dr. VOJKO ARKO
Veriga ameriške Kordiljere, ki se vleče od Ata-ske do Ognjene zemlje, kaže v svojem skrajnem južnem koncu, na ozemlju Patagonije, čisto posebne značilnosti. Mrzli morski struji antarktičnih morij, neprestano slabo vreme in pomanjkanje vsakega poletja povzročajo, da se sneg, zapadel v zimskih (ali tudi poletnih) mesecih, nikdar ne stopi. Ves gorski sestav južno 06 čtiskega pristanišča Aysen pa do Zaliva zadnje nade (Seno de la Ultima Esperanza) je pokrit z debelimi plastmi poledenelega snega. To je patagonski »kontinentalni led«, arktična pokrajina med 46° in 52° južne širine. Zelena dolina reke Baker deli ledeni pas v severni in južni del. Geografski sistem obeh ozemelj je približno enak: gre za 1000 do 1200 metrov visoke planote, ki jih na vzhodu in zahodu oklepajo gorske verige. Med vrhovi teh pogori) se odpirajo prostrana sedla, prek katerih polzijo ledene reke ter se spuščajo v Pacifik in v velika jezera na vzhodu.
Širina kontinentalnega ledu je 50 do 90 kilometrov. Debelina bele preproge je različna (saj kažejo strma pobočja sem in tja celo skalnate rebri), a povprečno presega sto metrov, zlasti v kotlinah.
ZGODOVINA NEUSPEHOV
Negostoljubno podnebje z večnimi nevihtami brani dostop v te kraje. Čilsko ozemlje južno od Aysena je praktično neobljudeno (razen nekaj kmetij ob reki Baker), pa tudi z argentinske strani se drže redki naseljenci daleč proč od ledene Kordiljere.
Samo posamezni predeli patagonskih Andov so za sito znani in kartirani. Nemški profesor Frledrtch Reichert (umrl 1953 v Santiago de Chile) je prvi prodrl na snežne planjave in iznašel pojem »Hielo con ti ne n ta!" (kontinentalni led). Kot izvežban planinec - saj je dosegel številne zmage v Alpah, Kavkazu in Mendoških Andih (Argentina) - je seveda začutil željo, da se povzpne na najvišjo goro teh arktičnih oze-