Svojim o svojem. Predolgo že nas duh teme pritiska. J. Cimperman. II. (Dalje.) jp nikdar ne smerao pozabiti svojih prijateljev. Našteli bi lahko dokaj zavednih, odličnih in vplivnih mož, ki nam niso nikdar odrekali svojega prijateljstva in svoje podpore. Tera je družba učiteljev prav tako draga, kakor ona njih vrste. Povsod, kjer stoje na svojem raestu, bodisi v šolskih svetih vseh treh vrst, bodisi v deželnem zboru, bodisi drugod, kjer je treba, vedno so na naši strani. Prijatelji so narn ne iz saraoljubja ali dobičkarije, nego zato, ker vedo, da je narod, ki irna dobro učiteljstvo, dobro organizovano šolo, sposoben, da živi in da zadošča onirn potrebam, ki mu jih stavi sedanji vek. Pravi rodoljub je vsekdar prijatelj ljudski šoli, kerje preverjen, da bi brez ljudske narodne šole dandanes ne imeli onega naroda, ki mu pravimo slovenski na rod! Od kod so pač vsi tisti, ki so in ki hočejo biti voditelji našemu Ijudstvu? Rojeni so v njera, ucili so se najprej v njem in sedaj delajo zanj med njira! Ko bi se pa porušil temelj, ko bi ga zavist ali nasilstvo podrlo, korau bi bilo moči računati z razdivjanimi, brezsrčnimi in nezavednirai božjimi stvarmi? Ua, na naših ramah sloni začetek narodne otnike. 0, težko je to breme: časih ožuli do krvavih srag, ko vidi človek, da je mati priroda vrgla svoje slabo seme v otroško srce, kateremu je še pridejal svoje popačeni, otrovani človek. — Kdor je kdaj pogledal v naše delavnice, ta pač ve, da ne pišemo nobene besede odveč. Pripoznal nam pa bo tudi, da opravičeni zahtevamo svojemu delu plačila, kakoršno mu gre, da smemo tudi zunaj šole zahtevati, naj se nam ne krati nobena tistih pravic, katere so lastne sleharnemu državljanu. Sami pa čujmo, čujmo in čujrao! Kolikor časti in spoštovanja so naši predniki priborili svojemu stanu, ta last, jasno zaznamenovana v knjigi naše zgodovine, bodi nam svetinja, katere ne onečasti nikdar najmanjši raadež! Toda dalje, kakor veliki vojskovodje starega veka, ki so trli s trdim korakom nasprotstva samih bogov svojih, dalje ! Zaspanost in počitek na tem, kar je dosegel naš stan od svojega početka do danes, prinesla bi nara smrt v pričetku svobodnejšega in boljšega življenja. In urareti v mladosti — kolika nesreča, kolika škoda! Skrbimo v prvi vrsti sarni, danam nebo mogelnihče metati blata na našo čast, bodimo zavedni v svojem poklicu, vstrajni in delavni, ne sramujmosesvojegastanii, ne bodimo učitelji zato, ker nismo nič drugega, ampak bodimo ucitelji zato, ker rabi naša domovina naprednega in samostoj nega učiteljstva! Nikdar se nihče ne klanjaj, kakor se je moral sužnik pred svojim gospodora, ne vsiljuj se nikomur, ker se tvoje delo ne ceni po svoji ceni. Kdor nas hoče, naj pride sara po nas! Toda tem, za katere smo — tem vse! Naši mladini in narodovi prosveti ter njega napredku vse svoje telesne in duševne sile! Ali nam ne vzide potlej najlepši dan? In ali tako ne izvršujemo najlepše svoje naloge? To izvrševanje je pri nas sila težavno. Sleharni izmed nas ve, da bi treba našim stanovskim razmeram temeljitega preobrata. Pred vsem se morajo dostojno in častno urediti naše plače, da nam ne bode treba v vsaki dobi v pravem pomenu besede beračiti. Mi dajmo vse, nam nihče ničesar! Tajiti ne smemo, da nalaga šola deželi breme, katero jo dokaj teži. Ali ti novci niso zavrženi: glavnica je dobro naložena ter nosi lepe obresti. Sraemo torej reči, da se lahko žrtvuje več tam, kjer se ve, da ni nobeden krajcar izgubljen. Tudi poti naših prošnja za podeljenje kateregakoli učiteljskega mesta bi treba dolgost za tretjino prikrajšati. V mislih imamo tu krajne šolske svete. Tem bi pač ne bilo treba predlagati naših prošenj za nameščenje. Krajni šolski sveti (ker že so) naj skrbe za šolske potrebščine, za šolske vrtove in za druge jednake reči. Ker pa izrekajo svojo sodbo o učitelju že takrat, ko ga še ne poznajo, mislijo, da irnajo v vsaki zadevi čezenj oblast tudi potem, ko pride na svoje mesto. BKo bi ne bilo nas, pa bi ne dobil službe". Kak6 pa gledajo šele tistega, ki je izpodrinil njih priporočenca! V takem slučaji stavi šolskerau napredku krajni šolski svet vsemogoče zapreke. In ako se postavi ucitelj po robu, ako krepko zagovarja svoje zahteve in stališče, poskrbi se kaj hitro, da hote ali nehote pospravi svoje stvari in gre delat pokoro drugam! Na jedni strani deželni uradniki, na drugi pokorno udani c. kr. šolskim oblastnijam. Zakaj ni oboje jednako? (Konec prih.)