XXIII.!|te<5aj
11. zvezek.
: C¥£$ J£
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška
S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja
P. Stanislav Škrabee,
raašnik reda manjših bratov sv. Frančiška.
VSEBINA 11. ZVEZKA
Cerkveno leto (Dalje)........................ .	321.
S Kitajskega. Misijonska sporočila p. Petra Baptista Turka .	326.
Spomini na moje popotovanje v Sv. Deželo.
34. V Atenali ................................................ 335.
Naša Kostanjevica. Zgodovina cerkve in samostana. II. Doba.
2.	Frančiškani popravijo samostan in vstanove tu modro-
slovno in bogoslovno učilišče.............................. 339.
3.	Francosko kraljevo grobišče (s podobicama)	.	.	.	343.
Sv. Nikolaj in njega češčenje. IV. poglavje (Dalje.)	.	.	.	349.
Priporočilo v molitev.....................................  ,	,	352.
Zahvala za vslišano molitev....................................... 352.
Dar za kitajski misijon........................................... 352.
Rimsko-frančiškanski koledar za leto 1906. Mesec november .	352.
V GORICI
Hilarijanska tiskarna. 1906.
Izhaja v prostih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov): 1 K 50 h.
Naslov za naročila : »Cvetje*, frančiškanski samostan v Gorici.
| i 'm. ■■ «-	I .
Kaj je torej z alkoholom ? (Diije),
„8 staliSča medicine pa zajemlje (»Cvetje11) iz knjig, ki jih naročujejo in z dragim denarjem plačujejo judovski alkoholni in ter e-s e n t j e (Hueppe ha razstavi Špirita ! I) Dokaz, koliko so vredne take trditve! Tako pisanje se že samo obsoja." —
Dragi gospod M. V.! Kaj bi Vi rekli, ke bi jaz terdil, da zajeraljete Vi iz knjig1, ki jih naročujejo in z dragim denarjem plačujejo framasonski antialjkoholjski interesentje, tisti, ki ponujajo bilzovko, apfelin, frutil, pomril, Apfelbliimclien, Ceresine šoke in druga taka brezaljkoholjna „vina“ ? Ali ne bi bila moja terditev prav toliko opravičena kaker Vaša ? In kaj ke bi Vas moj mož (recimo „Hueppe na razstavi špirita") t< žil zaradi krivičnega odjemanja časti, ali bi Vi mogli spričati pred sodbo, da Vaše besede niso obrekovanje, temuč prava istina? Težko, da bi se Vam posrečilo. Ke bi se dalo, bi bili nemški abstinenclerji to že davno storili. Saj mu sč sumničenjem tudi res niso prizanesli, niti s psovkami, kaker n. pr. „eine dumme Professorgaos in Prag“ (Stellmacber, Auf neuer Balin, pg. 89). Resni nasprotniki pišejo seveda drugači. Eden najostrejših mej njimi, dr. A. Holitscher, Arzt in Pirkenhammer bei Karlsbad, pravi v svoji knjižici „Al-koholsitte und Abstinenz. Eine Enviderung auf Prof. Dr. Ferdinand Hueppes Vortrag „Alkoholmissbrauch und Abstinenz" pg. 2: Ich schicke darum auch die Erklarung vor&us, dass ich vou der bona fides Hueppes iiberzeugt bin“. Par verst spredaj mu je Hueppe „ein beriihmter und hervorragender Mann“. — V čem je Hueppe „ein beriihmter und hervorragender Mann"? Gotovo v stroki znanstva, ketero na dotičnem vseučilišču uči. Ta pa je higiena, vednost, kako skerbeti za Zdravje. To mora torej Hueppe .vedeti, in potemtakem vedeti tudi, ali je zmerno vživanje vina in piva zdravju škodljivo, ali ne.
Če smemo torej po spričevanju njegovega odločnega nasprotnika samega prepričani biti, da je Hueppe mogel resnico vedeti in da je imel tudi voljo povedati resnico, in če se ta resnica z naukom sv. pisma in cerkvenih očetov, sploh z naukom katoliškega bogoslovja popolnoma vjema, in se jaz torej v obrambo svojega kerščanskega stališča na tako priznano avtoriteto sklicujem, kako si upate Vi mene in moj list zato napadati ?
Res, Holitscher Hueppeja pobija, pa jaz nisem nikjer rekel da podpišem vsako besedo Hueppejevo. Tudi nasprotnik njegov leliko da je tu in tam kaj prav zadel. Ali v poglavitni reči, za ketero se pravdamo, kedor verjame, da je sveto pismo beseda božja in ve, da pravi sveto pismo: „Vinum in jucunditatem crea-tum est, et non in ebrietatem, ab initio. Exultatio animae et cordis vinum moderate potatum. Sanitas est animae et corpori so-brius potus“ (Eccli. 31, 35—37), kedor to ve*) in potem sodi nauk Hueppejev od ene in Holitscherjev od druge strani, ta se ne
*) Da se z naukom sv. pisma vjemajo tudi sveti cerkveni očetje, to se ume samo ob sebi. Naj stoje tu v primer le besede sv. Janeza Krizo-stoma iz 1. hom. ad pop. Antioch.: ,,Vinum enim a Deo datum est, non ut inebriemur, sed ut sobrii simus; ut delectemur, non ut doleamus. Vinum enim laetlncat, inquit David, cor hominis: tu vero ipsum tristitiae mate-riam facis. Etenim animo gravato sUnt supra modum ebrii, tenebris multis menti offusis. Medicina optima est, quando commensurationem habet op-timam. Hie locus (Tim. I. 6, 23) et contra haereticos utilis est, Dei crea-turam accušantes: si enim de vetitis esset, non permissiset Paulus, non Vino utendum dbusset. Non solum autem contra haeretioos, sed et contra frfttrum nostrorum simplicioros, qui postquam aliquos prae; ebrietftte
CVETJE
i YertOY STetega Frančiška.
XXIII. tečaj. —f$ V Gorici 1906	it zvezek.
Cerkveno leto.
P. S. Z.
(Dalje.)
Sv. cerkev je mej letom spominjajoč nas na razne čudeže in dogodke iz življenja Jezusovega jasno dokazala njegovo božje poslanstvo in nam vtisnila v serce prepričanje, da moramo po njegovem nauku živeti. Povdarjala je različne zapovedi, posebno največo mej njimi, ljubezen, učila nas je vsakoverstne čednosti, razlagala večne neover-gljive resnice in nas tako napeljevala k pravemu kerščan-skemu življenju. Kedor se je resno pečal z duhom cerkvenega leta in sledil evangelijske nauke, si je moral več ali manj popolnosti pridobiti, on je napredoval v dobrem.
Ali človek je slabotno bitje, ki kljub jasnemu prepričanju in dobrim sklepom hitro opeša ter se na slabo nagne. Besede večnih resnic ga ganejo, a da ga tudi potegnejo na dobro stran, za to je treba zgledov.
Jezus je pravi vzor in najpopolniši zgled bogoljubnega življenja, pa se mnogim zdi previsok in preveč nadnaraven, da bi si ga upali doseči. Zato nam sv. cerkev daje sleherni dan za zgled kakega svetnika ali svetnico, pred sklepom cerkvenega leta pa kaže na praznik vseh svetnikov celoto kerščanske popolnosti, ketero je mogoče doseči v veči ali manjši meri, kaker se kedo trudi zanjo.
Sv. cerkev napi kaže svetnike in svetnice božje iz vseh stanov, vsake starosti, obojega spola, bogate iji ubožne, učene in neučene, iz vseh stoletji, vseh dežela ter nam kliče sč sv. Avguštinom: „Ako so mogli ti, zakaj ne bi mogel tudi ti“. Sleherni božjih služabnikov in služabnic, nas vabi sč sv. Pavlom : „Bodite moji posnemavci, kaker sem jaz posnemavec Kristusov*.
Današnji praznik vseh svetnikov nas torej spominja, kako je treba v času tega kratkega bivanja na zemlji milosti božje sprejemati, življenje po zapovedih vravnati in se truditi, da dosežemo vzor vse popolnosti, ki je Jezus Kristus. Zato nam kaže berilo sv. maše cilj in domovino svetnikov, sv. nebesa, za ketera smo vsi vstvarjeni, dosegli jih bodo pa tisti, ki živijo po zgledu svetnikov in se za zveličanje trudijo. Zato pravi sv. Avguštin: „Bog te je vstvaril brez tebe, zveličal pa te brez tebe ne bo“.
K posnemaju svetnikov v nasledovanju Jezusa nas vabijo v današnji sv. maši besede graduala: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil".
Sv. evangelij nam kaže pot, po keteri so hodili svetniki in v nebesa prišli. Pot so osmeri blagri, ki so duh postave Jezusove, ki nas ko zapovedi vežejo, ko sveti pa peljejo vedno višje v kerščanskih čednostih.
Praznik vseh svetnikov nas opominja, da moramo svetnike častiti in se jim priporočati, ter nas spominja na verski člen, v keterem pravimo, da verujemo v dbčestvo svetnikov.
Na to versko resnico, da smo v zvezi sč svetniki in dušami v vicah, nas opozarja tudi naslednji dan, dan ali spomin vernih duš v vicah.
Sv. cerkev delimo v zmagoslavno, terpečo in vojskujočo. Nedelje po binkoštih nam kažejo vojskujočo cerkev, t. j. vernike na zemlji, ki se morajo bojevati proti svetu, hudobnemu duhu in mesu. Praznik vseh svetnikov kaže zmagoslavno cerkev v nebesih. Vernih duš dan pa opominja na terpečo cerkev v vicah in misel na dbčestvo svetnikov še bolj razvije. Tudi nam kliče v spomin še drugo versko resnico: verujem v vstajenje mesa in večno življenje.
— 323 -
Ta dan moremo premišljevati o poslednjih rečeh, o smerti, večnosti, o vicah. Da se bolj globoko potopimo v to premišljevanje, nas vabi sv. cerkev na pokopališča, kjer nam sleherni grob oznanja umerjočnost.
Iz vse žalosti tega dne sije vender tolažba in veselo upanje, da se bomo enkrat zopet videli.
Lepa je navada v slovenskih kerščanskih hišah, da molijo na praznik vseh svetnikov zvečer za duše v vicah vse tri dele sv. rožnega venca. Naj se ta navada nikjer ne zanemari!
Dvaindvajseta nedelja po binkoštih slika kraljestvo božje in deržave na zemlji. Za oboje moramo skerbeti po besedah Jezusovih: „Dajte tedaj cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega11.
Imenitne so te besede zlasti za današnji čas, ko se odreka Bogu, cerkvi in deržavam, kar jim po božji volji gre.
Deržave so človeška naprava, pa po božji volji in na-redbi, kar se da dokazati iz nature ljudi, človek je družabno bitje. Eden potrebuje pomoči druzega, nihče ne more popolnoma za se živeti. Vsi stanovi se mej seboj podpirajo in izpopolnjujejo pomanjkljivost edendruzega. Dobri stvarnik nas je take vstvaril, ali z drugimi besedami: Stvarnik nam je vtisnil v našo dušo, da moramo skupno živeti. Zato so ljudje združeni v družine, te v občine, dežele, narode, der-žave, vsi skupaj pa delamo človeško družbo.
Ker pa nobena družba ne more vspevati in se prav razvijati brez glave in vodstva, zato morajo imeti občine, dežele, deržave svoje poglavarje, kaker mora tudi v družini biti gospodar. Bog nas je tako vstvaril, da moramo skupno živeti, on je tako naredil, da mora imeti vsaka družba poglavarja, zato pravimo, da so deržave božja naredba in da je vsaka postavna oblast od Boga, kaker govori sv. Duh: „Po meni kralji kraljujejo in postavodajavci pravico določujejo ; po meni pervaki vladajo in mogočni pravičnost določujejo"*). In sv. Pavel piše; „Ni je oblasti razen od Boga“.
Ni torej prav, da se socijaljni demokrati in njim sorodni anarhisti vpirajo vsaki oblasti. Kedo je njim dal oblast vpirati se, kedo pravico moriti kralje in poglavarje?
*) Pregov. 8. 15.
Zahvalimo se torej za vse nauke, milosti in napredovanje v dobrem, prav posebno pa za odrešenje, ketero se je skozi celo leto ponavljalo.
Konec prih.
S Kitajskega.
Misijonska sporočila iz pisem p. Petra Baptista Turka.
II.
(Konec.)
Tu sem prihajajo verni k nama, odtod hodiva midva k njim. Za naju in za nje je težavno, ker so-raztreseni po vseh konceh in krajih tega razsežnega okrožja Mnogo jih ima po pet do deset in že več ur daleč, če hočejo priti k sv. maši. Da niso dolžni priti vsako nedeljo in praznik, se razume. Saj zgubijo cele tri dni. In če bi bilo naše vbogo ljudstvo vsak tjeden tri dni brez dela, bi se kmalu pomanjkanje oglasilo. Kedar količkaj morejo, pa radi pridejo, tudi najbolj oddaljeni. Ker se shajajo že v soboto popoldan, ali tisti dan pred praznikom, prenoče na misijonski postaji. V ta namen se je sezidalo posebno prenočišče. Nekaj izeb je odločenih za ženske, nekaj za moške. Samo tiste navade nimajo ti naši romarji, da bi prinesli brešno sč seboj. Oni hočejo, kaker dušno, tako tudi telesno hrano od misijonar-a. Zato morajo biti ob nedeljah in praznikih precej obilni kotli, za te nepovabljene goste. To je še dobro, da ne vpra-jšajo, kaj je v njih in kakešno je, samo da je.
Ker prihajajo ti bolj po redko v cerkev, pa takrat bolje opravijo. Navadno ostanejo na postaji celo nedeljo ali praznik. Zdaj, ko sva tu dva misijonarja, so pri dveh sv. mašah. Potem opravijo še razne druge pobožnosti in zaključijo z litanijami in kerščanskim naukom popoldan. V cerkvi imajo zopet lepo odkazan prostor moški in ženske. <3udno se vam bo morebiti zdelo, če povem, da je za moške precej večji, ko za ženske in tudi večkrat poln. So morda na Kitajskem možje bolj pobožni, ko ženske? To ravno ne, kosajo se pa lehko ž njimi. Večji prostor imajo v cerkvi radi tega, ker prihajajo od blizu in daleč; mejtem ko pridejo ženske le tiste, ki so bliže. Kako bo neki kitajska ženska
prišla do deset ur daleč se svojimi skrivljenimi in skveče-nimi nogami. Kar sem jaz tu, so še samo za porciunkulo napolnile svoj prostor.
Pri cerkvenih slovesnostih ne moremo delati mnogo razlike mej večjimi in manjšimi prazniki. Gotovo bi to veliko vplivalo na naše ljudstvo in vabilo tudi pagane k nam. Največjo slovesnost imamo, kedar je'peta sv. maša. Seveda če bi vi bili pri njej, bi težko čakaii konca, če imate le malo posluha za petje. Mi nimamo posebnega pevskega zbora. Ljudstvo se je naučilo par enoglasnih pesmic, ketere žuli in dergne praznik za praznikom. V začetku gre še nekoliko v redu, ko pridejo pa malo bolj v ogenj, potem pa kriče, vpijejo, vlečejo, vsak po svoje ; kaker da bi šlo za stavo. Upam, da Bogu vseeno dopade to petje. Saj on ne zahteva tam, kjer ni dal. In dar za petje je menda Kitajcem odrekel, če ne vsem, tem gotovo, s keterimi imam jaz opraviti. En čas sem upal, da se bo dalo tudi v tem oziru kaj storiti. loda pozneje, ko sem imel priliko slišati njih narodno petje, sem še to upanje zgubil. Neko mačje mjavkanje se tu in tam sliši po poljih, kjer ženske delajo. Moški posnomajo njih glasove, kaker vejo in morejo ; morebiti iz norčije, ali ker sami ne znajo boljše. Če tedaj tisočletni napredek v omiki ni razvil pevskega organa, ga menda tudi mi ne bomo. Ker se pa kitajska gerla nočejo ukloniti, se morajo naša ušesa. Moja so se že.
Kaj pa naši katehumeni ? To vam je pisana družba. Sivi starček, ki ga že smert derži za vrat, hoče da ga prej obsije evangelijska luč, predno se zgrudi v temno jamo ; zato se je pomešal mej krepke mladeniče, zijaje posluša misijonarja, ki mu opisuje ljubezen ..velikega duha“. Mnogo veselega doživi misijonar mej temi; samo precejšen porcijon poterpežljivosti mora imeti vedno se seboj, kedar ima ž njimi opraviti. Mlada drevesca se že dajo vpogniti, ne pa stari hrasti. Tem je težko priti do živega, toda kedar se jim kaj vtepe, derže. Z večjim veseljem jih kerščujemo ko mlade. Mladina je povsod vihrava. Res z nekim strahom vedno gledam te novopridobljene, mlade ovčiče, ko v nežni obleki kerstne nedolžnosti, zapuščajo misijonsko postajo in se razhajajo na svoje domove. Glej jih, si mislim, zdaj gredo mej paganske volkove, ki bodo neprestano prežali na nje.
Bog zna, koliko časa bo ostala njih obleka neomadežana. Morebiti bodo že Černe pege v njej, ko se bomo zopet videli. Take in podobne moreče slutnje me obhajajo, in ne brez vzroka.
Sovraštvo paganov do kristjanov je veliko, če le morejo, jim škodujejo. Ne življenje, ne imetje ni varno pred njimi. Braniti se sami ne morejo, ker jih je mnogo menj. Kako lehko bi se zgodilo, da bi se gdo naveličal neprestanega nadlegovanja in zatajil komaj sprejeto vero. Misijonar se mora v takih slučajih krepko potegniti za svoje. Kristjani so že tako navajeni, da se zateko k misijonarju za pomoč. Ta vso stvar preišče, napravi zapisnik, predloži mandarinu in zahteva strogega zadoščenja. Ako je mandarin le količkaj vesten, že kaznuje nasilneže, ker tudi vlada to zahteva. Na ta način se malo kroti njih prederznost. V sercih seveda še nadalje tli in se kuha sovraštvo, da ob pervi ugodni priliki znova izbruhne. Izza „boksarskega“ preganjanja 1. 1900 vedo naši kristjani mariskaj povedati. Enemu so vergli rogovileži ženo iz groba, druzega so spravili v grob. Najprej so mu pretili, da mu bodo zažgali hišo. Pozneje so mu rekli, da mu prizanesejo, ako jim pripravi dobro kosilo. Mož je je iz strahu pred grožnjami res pripravil. Ko so se z ženami vred nadervili v njegovo hišo in se pošteno gostili, so ga še prisilili, da je moral pred nje poklekovati, se jim priklanjati in jim noge poljubovati. Nazadnje so mu še z juho delali križe po obrazu iz zaničevanja. Tako so zdelali vbogega moža, da je zbolel in umeri. Enakim tičkom je treba pravočasno stopiti na perste in jim pripraviti drugo kosilo. Prizanesljivost tu ni na mestu, Ako ne morejo drugače izliti svojega žolča na kristjane, si dajo duška na prav poseben način. Gdor se hoče nad svojim nasprotnikom občutno maščevati, gre ponoči pred njegovo hišo ali sploh na njegovo posestvo in se obesi, ali kakersibodi usmerti. Ko me bodo našli, si misli, bodo njega obdolžili umora in ga kaznovali. Obče so samomori mej pagani pogosti. V bližini naše postaje se je obesila ena poganka, ker ji brat ni hotel verniti poldrugi liter riža. Ta je napravila še slabšo kupčijo ko Ezav.
Kaker vidite razmere naših kristjanov niso nič kaj vgodne. Oni delajo in se bore res sč strahom in trepetom
za svoje zveličanje. Zato bo tudi njih zmaga sijanejša, če' bodo ostali stanovitni. Bog daj!
Predstavite si še enkrat razsežno, misijonsko okrožje, ketero oskerbujeva s p. Kasijanom! Ali se vam ne vsiljuje misel : kaj pa, če gdo nevarno oboli, tam daleč kje na meji in želi sv. popotnice? Tudi jaz sem stavil to vprašanje nad-misijonarju. Ko nisem dobil takoj odgovora, sem mu pogledal v obraz in videl, da so mu solze stopile v oči. Vprašanje mu je poklicalo v spomin mnogo žalostnih slučajev ; slučajev, ko je po več ur hitel, kar so mu moči dale, z Jezusom h kaki bolni ovčici in ko je prišel tja, jo je našel mertvo. Domači so mu pravili, kako nesterpno je čakala duhovnega očeta, kako so se njene že steklene oči hrepeneče ozirale okrog, da bi zagledale nebeškega spremljevavca na pot v večnost Res britki spomini za misijonarja, ki ljubi svoje ovčice, bolj ko samega sebe.
Naši obmejni kristjani vam zavidajo, če jim povem, da je v moji domovini malo tacih, ki bi imeli čez eno uro do duhovnega očeta, če gdo sluti, da se mu bliža zadnja ura, mu ni treba dolgo čakati poslednjih tolažil sv. vere. Vse drugače je za nje. Preden pride poročilo na postajo in dojde eden ali drugi tja, bi smert že lehko desetkrat končala svoje delo. Tu nimajo voz in hitrih konj, da bi odderdrali z misijonarjem k bolniku. Saj tudi ni nikakih cest. Najhitreje se tod potuje, če ima človek terdne in hitre noge. Ako pride poročilo, da se mudi, tedaj hitro v roke vse potrebno in za vodnikom v najkrajši smeri, če je kaka steza ali ne. Ako ni ravno sila, se misijonar vsede v nosilnico ; štirje krepki Kitajci jo vzdignejo in neso ga kaker papeža. Take nosilnice so tu nekaj navadnega in obenem pripravnega za one, ki se jim nikamer ne mudi. Za misijonarja so še večjega pomena, ko za druge, če hodi peš skozi paganske naselbine, ga hitro spoznajo, da je tujec. Marisketeri stisne pest in poškriplje se zobmi, kaker bi lešnike terl. Včasih je dobro malo nazaj ali v stran pogledati, če se ne bliža morebiti kako nepoklicano spremstvo. Razne, ne posebno lepe priimke je najboljše molče požirati. Vsemu temu se misijonar lehko ogne, če stopi v nosilnico, in se zakrije. Na ta način potuje neopažen, kaker pri vas v zaperti kočiji. Seveda gre bolj
počasi, ker je treba poiskati nekoliko zložnejše poti in nosači morajo večkrat počivati, zlasti, če kaj težkega nosijo.
Vi si morda še predstavljate Cerkvenika z lučjo in zvoncem pred nosilnico in za njo versto vernih, ki spremljajo misijonarja z Najsvetejšim k bolniku. Te lepe navade ni tukaj, je odločno prepovedana ; gotovo ne brez vzroka. Ke bi se vse tako veršilo, kaker pri vas, bi bil cel sprevod večkrat v nevarnosti. Zvončkanje in luč, celo pri belem dnevu, bi privabilo radovednih paganov skupaj, da bi se vse terlo. Njih verski čut bi bil silno užaljen. Kako si upa zakotna vera »evropejskih hudičev," očitno izzivati? Kmalu bi se gdo oglasil: Pobijmo jih, pomorimo jih ! Verhu tega bi bilo Najsvetejše izpostavljeno neprestanemu zaničevanju. Zato hodimo obhajat ravno tako, kaker na dniga misijonska pota. Pod gornjo suknjo ,.ma-kva-dz“ imenovano, denemo kratko štolo in presv. Rešuje Telo. Edino znamenje, da imamo izredno pot, je, da se sč spremljevavci nič ne pogovarjamo. Na bolnikovem domu se zverši vse, kaker pri vas. Le v slučaju, da bi bilo nekaj družinskih udov še pagan-skih in bi pretili z oskrunbo Naj svetejšega, je dovoljeno bolnika hitro obhajati in oditi. Drugim paganom, sosedom, ki so takoj zraven, če vidijo misijonarja iti v hišo, se za-brani vhod. Odločna in še malo osorna beseda toliko izda, da si nihče ne upa prestopiti praga. Toda ta prepoved še poveča njih radovednost. Hitro staknejo kje kako špranjo, ki jo še malo povečajo, če je mogoče in škilijo notri, kaj se verši.
Kako se pa godi Kitajcu v bolezni? Nič kaj dobro ne; kmetiško ljudstvo bi reklo, kaker v „špitalu/ če pri vas gdo v družini zboli, je vse okrog njega, vse ga pomiluje, tolaži, ljubeznivo mu streže, spolni vsako željo, če je mogoče. Kitajski bolnik mora svoje želje in potrebe jako omejiti. Njegovo klicanje se kaj rado presliši. Večinoma je sam. Te malomarnosti se tudi naši kristjani še niso otresli. Pogosto so sami vzrok, da gdo umerje brez sv. popotnice. Ker se ne zmenijo dosti za bolnika, mnogokrat ne opazijo njegovega nevarnega položaja. Ko že pojema, se šele spomnijo, da bi bilo dobro poklicati misijonarja. Potem ni nič čudnega, če ta dobi svojo ovčico že terdo, ko prihiti po več ut' daleč sč zadnjim krepčilom. Kaj hoče ? Domače mora po-
- 331 —
šteno okregati, da si za drugič vtisnejo v spomin. Besede jim res ostanejo, pa ravnajo se večkrat ne po njih. Kedar jim zopet gdo brez misijonarja umerje ali ima biti zdaj zdaj po njem, se mu boje naznaniti. Da se izrežejo, jim dobro služi zvijačnost, v keteri so pravi mojstri. Tu prisopiha eden na postajo in priganja: Hitro, hitro, ta in ta je nevarno bolan in vas želi! Pa ko je šel od doma je bil do-tični že mertev. Izkušeni misijonarji pravijo, da je v tacih slučajih, dobro, če se že naprej misli, da bo pot zastonj. Drugi se skuša na drugi način izogniti nadležni pridigi. Da bi zamašil misijonarju usta, mu prinese par kokoši, jajec, mesa ali denarja, naj opravi za rajnkega sv. mašo. Seveda jih venderle sliši! Ko nam prihajajo naznanjat, da se je gdo preselil v večnost, se skerbno ogibljejo navadnega izraza „sč leao“ t. j. umeri je. Bolj pesniško povedo: Tien-cu sou-leao tha-ti lie-hven t. j. Bog je pobral njegovo dušo. Tako govorjenje jo koliker toliko pripisovati njih vernemu mišljenju ; deloma tudi temu, ker se ravno omenjena beseda „sč leao,“ rabi tudi za živali, v pomenu poginiti.
Gotovo vas zajema, kako se ravna tu z merliči. Poglejmo, kako pri paganih in kako pri kristjanih! Pri smerti pagana je navadno bone zraven, ki ga ni težko dobiti. Pokličejo ga, ko se začne sinertni boj. Oči vpre v zdihajočega in roti dušo, naj zapusti telo. Ko se je že ločila, zre še vedno v merliča in pravi domačim, kako daleč je že njegova duša od sveta, če je bil umerli v družini priljubljen, začno domači vpiti in prositi: Verni se duša, saj ti nismo nič žalega Storili; tam, kamer misliš iti, se ti bo slabo godilo, zato raje pri nas ostani! če truplo še nemo leži, skušajo dušo prisiliti naj še ostane. Vse izhode zapro, ko je bolnik izdihnil, da bi jim duša ne ušla. Ali če je bone rekel, da je že daleč, streljajo za njo. Ko vse to nič ne pomaga, se udajo in začno misliti na pogreb, če je bil merlič že prileten in količkaj premožen, si je rakev že sam omislil v življenju. Ko je namreč Kitajec dopolnil štirideseto leto, začne ugibati, kako bi prišel do krasne rakve, v ketero bi ga enkrat položili. Lep, zdrav, terpežen les ima marisketeri že prej pripravljen. Za napravo pokliče najboljšega mizarja in rezbarja. Z vidnim veseljem gleda, kako delo napreduje. Kedar je rakev narejena, jo dene lepo pogernjeno v stransko izbo, kjer čaka
svojega namena. Če ima goste, je to največja znamenitost njegove hiše, ki jim jo pokaže. V to rakev ga tedaj položijo, ko umerje. Nato vse dobro zabijejo in zamažejo. Za pogreb se jim pa prav malo mudi. Če sodijo, da bo čez kakih par mesecev gdo umeri v družini, se pogovore, da bodo še tistega počakali in potem skupaj naredili. Ako jo ta še delj časa vleče, ga oni čaka tudi eno leto v stranski izbi. Gotovo ne razširjuje prijetne vonjave okrog sebe, čeravno je zabit in zamazan. Vprašate, kaj je vzrok te nemarnosti? Pogrebni stroški! Ti so dokaj večji, ko pri vas. Vsem udeležencem pogreba je treba napraviti iz lastnega žepa žalo-vavne obleke in pošteno kosilo, kaker kako svatovščino. Žalovavna obleka je popolnoma bela, platnena. Narobe svet! Navada je, da otroci tri leta žalujejo za stariši, isto toliko žena na možem. Mož za ženo ne sme žalovati, in stariši ne za otroci. Pervi ne, ker lehko za par krajcarjev drugo dobi; stariši zato ne, ker so jim bili otroci podložni, torej nižji od njih. Bratom in sestram je predpisano eno leto žalovanja. Gdor se vseh teh cerimonij zvesto derži, je jako ponosen na to; gdor se jih ne, se ima bati, da bo zatožen in bo moral šteti. Ako je tisti, ki za kom žaluje kak urednik, je za čas žalovanja vpokojen. Večkrat mora keteri radi te prisiljene žalosti stradati, če že prej ni pomislil na take dneve in si del kaj na stran. Vsled enakih upokojenj višjih oseb, bi deržava lehko občutno škodo terpela. V takem slučaju prosi sam cesar umerlega ali umerlo, naj spregleda osebi, ki jo on nujno potrebuje, predpisano žalovanje. To kaj lehko dobi. Cesarjevo pismo se ob rakvi zažge, spusti se par strelov in prošnja je ugodno rešena. V znak hvaležnosti se podeli dobremu, popustljivemu ranjkemu kako odlikovanje. Cerimonija žalovanja je končana.
Merliča imamo še vedno v hiši. Sprejmimo ga do groba! Če ni upanja, da bo v kratkem še gdo umeri, se nazadnje vender odločijo za pogreb. Pokličejo tedaj vražarja, naj jim naznani, gdaj, kje in kako hoče biti merlič pokopan. Od tega je po njih mislih odvisna sreča ostalih. Zato se natančno ravnajo po tem, kar vražar pove. In če jih kljubu temu zadene nesreča, si še misliti ne upajo, da jili je on imel za norce; že najdejo kak uzrok, da so sami krivi. Določeni dan se snidejo vsi sorodniki. Videti jih je,
kaker procesijo belo oblečenih devic. Ko so se najprej dobro najedli, se sprevod uredi. Zdaj sta jim dva načina na razpolago, ako hočejo res kaj imenitnega napraviti. Ali se pomikati v lepem redu in popolnem miru naprej, ali se pa derviti eden čez druzega, kričati in vriščati vse vprek. Gdor bi si izbral pervi način, bi moral gledati, da mej potjo nihče ne zakašlja, noben pes ne zalaja, ptiči ne pojo. Kaker hitro bi se kaj tacega zgodilo, je vun sč vso srečo za tri rodove. Da je tako tišino nemogoče imeti, se razume. Bi morali vsem ptičem v okolici kljune zavezati. Zato se vsak raje ravna po drugem načinu. Najprej se dervi tropa najetih žensek, žalovavek, ki tulijo in vekajo, kaker, da bi jim gdo lase pulil. Ob enem trosijo okrog sebe denar t. j. sreberne papirčke. S tem mislijo preslepiti zle duhove. Prepričani so, da se bodo ti kregali jn tepli za te koščeke, in pri tem pozabili na mimo idoče. Za žalovavkami gre včasih oddelek jezdecev ; nato zopet jokajoče ženske v nosilnicah. Zdaj pride cela versta boncev s Čisto obritimi glavami; za njimi se drenja kup razterganih nosačev z rakvijo. Tu in tam si malo bdpočijejo. Nekaj se jih vsede na rakev, drugi okoli in nažgo vsak eno pipo. Potem nadaljujejo pot. Takoj za rakvijo stopajo sinovi in hčere, če jih je kaj. Čim bolj so razcapani, tim večjo žalost kažejo. Navadno gredo prav polomljeno, opiraje se na močno palico, kaker bi se imeli od britkosti pri vsakem koraku zgruditi. Sprevod zaključijo nosači raznih papirnatih figur, palač, konj, zmajev. Na grobu se to sežge v terdnem upanju, da bo umerli vse dobil, kar se tu zanj uniči, ne papirnato, ampak iz najdražje tvarine. Koliker bliže so grobu, toliko večja žalost se mora razodevati. Nazadnje se začno metati po tleh in zvijati, kaker červi. Ob jami pretresljivo vpije sin dedič za očetom : „Jaz sem vas umoril, jaz vam nisem zadosti stregel in pripravljal zdravila." To je mnogokrat res, vender bi se mu lepo zahvalil, gdor bi mu kaj tacega očital. Mej divjim hruščem spuste rakev v jamo, odda se nekaj strelov, iz žalosti se še enkrat povaljajo po tleh in pogreb je končan. Po bogati pojedini se sorodniki razidejo.
Opisane pogrebne svečanosti niso povsod iste. V vsakem kraju imajo kaj svojega. Vsi pa hočejo napraviti kar se Le -da slovesno, ker tu sodijo ljudje ljubezen do ranjkih
'	— 334 -
po zunanjem blesku pogreba. Za to se ni čuditi, da neketeri odlašajo pogreb in čakajo, da se bo kaj več nabralo ; ker trije pogrebi zaporedoma, pa bi mariskje zapel boben, da se izrazim po vaše.
Kako pa naši kristijani? Previdnost zahteva, da jim moramo pustiti, kar ni nasprotno naši sv. veri. No, če se hoče gdo oskerbeti z rakvijo, tega mu ne branimo. Še dobro mu bo služila, ker mu bo vsaki dan pridigala, kar mi ne moremo. Tudi pri vas bi bilo dobro, če bi jo gdo postavil mesto zofe v kako izbo, ne bi se tako oholo nosil. Bonča klicati k umirajočemu in poslušati njegove kvante, jim je strogo prepovedano. Isto tako ono klicanje in siljenje duše, naj še ostane. Ko je nastopil smertni boj, molijo, kar vedo in znajo ; sveče ne prižgo, ker ni navada in jih tudi nimajo. Merliča ne denej« na oder, ampak ga puste v postelji, v isti legi, kaker je zaspal. Eden domačih pride naznanit smert, da se drugi dan bere sv. maša; ostali pri-skerbe vse potrebno za pogreb. Steše se velika rakev iz pet colj debelih desak, če je že ni imel. Dno precej na debelo posujejo z apnom ; za zglavje služi blazinica tudi z apneno moko napolnjena, čez to polože pert in nanj truplo, potem zopet pert in drugo plast apna. Nato rakev zabijejo in z apnom zamažejo. Ker za nje stroški niso tako veliki, navadno ne čakajo dolgo s pogrebom. Le stariše po več dni deržijo doma v znamenje spoštovanja. Sprevod se verši v neredu, vender priprosto, brez onega prisiljenega žalovanja, vsaj koliker sem jaz videl. Pokopujejo večinoma sami. Ke bi hotel misijonar imeti vse pogrebe, bi bil vedno na potovanju iz kraja v kraj. A ko je slučajno v njegovih rokah bolnik izdihnil ali ga je že mertvega našel in je takoj pogreb, potem ga spremi k večnemu počitku. Skupnega pokopališča ta postaja nima. V celi pokrajini (vikar-jatu) je samo eno, v vam že znamen mestu Vučangu. Najrajši se dajo pokopavati, kristjani in pagani, na kakem gričku, ali na prav rodovitnem kraju polja. Jame ne skopljejo niti tako globoke, da bi se rakev skrila. Kar je vun gleda, jo obsujejo s perstjo, da je videti kaker en kup. Nalivi večkrat perst odnesejo, da se do polovice rakve vun* vidi. Zunaj Vučanga je vse polno takih rakev, neketere že čisto na poveršju. Mestna gospoda se lepo sprehaja mej
— 335 —
njimi in če je trudna posede na eno ali drugo; mora imeti že drugačne nosove, ko evropska. Jaz sem s kmetov doma, pa nisem mogel obstati, čudno, da večkratne razsaja kaka kužna bolezen.
Veliko, kaker vidite, se kristijani ločijo od paganov, kar se tiče mertvih, ali tistih, ki so blizu smerti. Tam razgrajanje, vpitje, rotenje s prismojenim prisiljenim žalovanjem, ki zaduši še natorni čut ljubezni in sočutja. Tu vsaj mirna vdanost, s prirojeno ljubeznijo do svojih. Pogrešamo le one nadnatorne ljubezni, ki je sad žive vere. Ko jih bo ta sč vso svojo vzvišeno močjo popolnoma prevevala, se bo tudi ljubezen pokazala v drugi luči. Da se to čim prej zgodi, naj bodo priporočeni vašim molitvam.
^Spomini na moje romanje v ^§>v. ^Deželo.
(P. E. P.)
34. V Atenah.
V Atene, glavno mesto gerškega kraljestva, vozi vsako uro vlak iz Pireja. Vožnja traja 25 minut, človeku ki se rad peča sč zgodovino starih časov, se zdi nekoliko čudno peljati se v novodobni železnici v stare Atene. Kako je vse spremenljivo na tem svetu! V mestu, v keterem so nekedaj cvetele lepe umetnosti, v keterem so stali krasni tempeljni, vidiš sedaj že od daleč visoke dimnike tovaren! — Peljemo se mimo dolgega zida, ki je nekedaj vezal Atene s Pirejem, pustimo lepi zaliv Faleron na desno in pripeljemo se slednjič po skerbno obdelani planjavi v Atene. S kolodvora derži lepa, popolnoma ravna cesta do kraljevega gradu.
Ker v Atenah ni nobenega katoliškega samostana, sem ostal v hotelu Minerva. Že mej vožnjo mi je nasvetoval neki pošten protestant, ki nadzoruje izkopavanja v Troji in Efezu, naj se deržim tega hotela, ki je sicer eden dražjih, vender pa jako dober in pošten. V Atenah je namreč dosti gostilen, ketere se nikaker ne morejo priporočati poštenim kristjanom, še manj pa duhovnikom. Ko sva sč sprem-ljevavcem svoje reči odložila, sva šla takoj po mestu.
Novo mesto Atene leži v atiški planjavi mej potokoma Ilisos in Kefisos, mej hribom, na keterem je stala stara
akropola, hribom Likabetom, na keterega 218 metrov visokem verhu stoji cerkev sv. Jurija, in hribom Pentelikos. Mesto ima 80.000 prebivavcev, ki so po veri večinoma gerški raz-koljniki, le 5000 je katoličanov, ki imajo tukaj svojega nadškofa. Staro mesto je stalo bližje akropole. Ker me je zajemalo staro mesto bolj kaker novo, sem naprosil svojega spremljevavca, naj razdeli celi pervi dan za starine, drugo dopoldne pa za nove Atene.
Krenila sva torej najprej proti akropoli. Prišla sva do kraja, ki se imenuje Olimpejon. Tukaj so razsežne razvaline slovečega olimpskemu Jupitru posvečenega tempeljna. Dolgo časa so zidali ta tempeij. Začel ga je zidati že Pisistrat 1. 530 pr. Kr., toda on in tudi še njegovi sinovi ga niso doveršili; delo je nadaljeval 1. 174. pr. Kr. Antioh Epifan. Končal in doveršil ga je pa še le cesar Hadrijan. Akoravno je ta tempelj zidan v treh slogih, je moral biti venderle lep, ker razlika mej temi slogi ni tolika, da bi kazila. Dolg je bil ta tempelj 216 m, širok pa 56 m. V njega sredi je bilo majhino svetišče, vketerem je stal malik narejen iz čistega zlata in slonovih kosti. Krog te male kapelice je bilo 120 lepo izdelanih po 20 m visocih stebrov, keterih je ohranjenih le še 16. Nepopisljivo lep je pogled iz tega tempeljna na akropolo. Preden pa prideš do njega moraš skozi velika visoka, obokana Hadrijanova vrata. Cesar Hadrijan je sezidal tukaj okrog popolnoma nov mestni del, keterega so imenovali Hadrianopolis. — A ko greš od tempeljna dalje po poti, ki vodi ob južni strani akropole, prideš do razvalin Bahovega gledališča, v keterem je bilo prostora za 30.000 ljudi. Tu so se nekedaj igrale sloveče igre velikih gerških pesnikov. — Od Bahovega gledališča dalje prideš do razvaline, v keteri se vidi 28 starih obokov. Te razvaline so bile nekedaj Eumenove lope, kamer je v dežju ljudstvo lehko šlo pod streho. Na koncu južne strani se vidi še precej dobro ohranjen Odejon, v keterem so imeli stari Gerki svoje koncerte. V tem poslopju je bilo pros ora za 6000 poslušavcev. Prišli smo do južne naj menj sterme strani akropole.
Akropola sama je bila nekedaj močno vterjen grad, pozneje pa središče gerškega bogoslužja. Motil pa bi se, ljubi bravec, ke bi mislil, da je stal tukaj le en sam tem-
<	_ 337 —
pelj; ne! več jih je bilo. Koliko truda, denarja, nadarjenosti, umetnosti, znanja in požertvovalnosti je bilo treba, da so se postavili ti nekedaj tako krasni in dragoceni spominiki. Toda, kar se je s tolikim trudom in s toliko pridnostjo postavilo, minilo in razpadlo je v par stoletjih. One tako obilno, nakopičene lepote, keteri se je nekedaj čudil celi svet, ni več. Ostale so le podertije, razvaline, sicer lepe, toda venderle razvaline, ki pričajo, kako minljivo j.e vse na svetu.
Akropola je bila zidana na skalnat 80 m visok hrib, na keterega prideš naj lažje po vozni poti od zapadne strani. Nekedaj je deržalo na verh 46 lepih po 23 m širokih in precej visokih marmornatih stopnjic. Na sredi tih stop-njic je stal na desni strani majhin boginji zmage posvečen tempelj, ki je bil pravi biser stavbarstva in je še sedaj precej dobro ohranjen. Na verhu stopnjic stoji lopa, ki je imela jako lepe stebre in pet vrat. Skozi ta vrata se je prišlo na široki glavni prostor, ali dvorišče, ki je pokrito z belim marmorjem. Na tem prostoru, verh akropole, je stal naj lepši in naj umetniši, boginji Ateni posvečeni tempelj^ keterega razvaline so še precej dobro ohranjene. Seveda so te razvaline svojih okraskov oropane. Okraskov in kipov se je nekaj precej dobro ohranilo. Spravljeni sov akropolj-skem muzeju, keterega sem ogledal takoj za akropoto. Prav blizu pervega in največega Ateni posvečenega svetišča je stal še drugi tudi njej posvečen tempelj. To je bil 68 m dolgi, 30 m širokim 20 m visoki Erehteijon.
Razgled sč vshodne strani akropole je krasen in sicer vidiš kaj lepo morje in pa mesto. Z akropole sem šel v muzej, v keterem so lepo razverščene akropoljske starine. Posebno lepa je iz marmorja izklesana podoba nekih gerš-kih bogov. Ta podoba je stala na pročelju Ateninega templja mej stebri in streho. Ogledoval sem akropolo in muzej dobre štiri ure. Bilo je čez poldne in želodec me je opominjal, da je treba misliti tudi nanj.
Popoldne sem pogledal še Lizikratov spominik, ki je majhina rotunda s kupolo, in stolp vetrov, ki je 13 m visok marmornat steber na osem voglov. To je bila nekedaj sončna ura, ob jednem pa nekak vremenih. Iz vetrov, ke-tere so na tem stolpu razločevali, so skušali stari Gerki
- 338 —
ugeniti vreme. — Lepo in dobro je ohranjen Tezeon; to je tempelj, ki stoji bliža kolodvora, itrog tega sVetišča stoji 38 lepih, visocih stebrov.
Mej hribom muz, na keterem je sedaj zvezdarna in. hribom Piliks sva šla na nekedanji areopag. To je skalnat, neenakomerno plošnjat hribec pod akropolo, ki je zlasti proti severu jako sterm. Na tem hribcu' so zborovali stari atenci in se posvetovali o najvažniših rečeh. Sedeži so bili priprosto v živo skalo vsekani. Kolikokrat so se tukaj odločevale reči na^ večega pomena! Nikedar pa se ni tu obravnala bolj imenitna zadeva, kaker tedaj, ko so pripeljali sem gori apostola Pavla, da bi zagovarjal svoj nauk. Ko je videl apostelj krasno mesto polno malikov, keterim so bili postavljeni naj lepši tempeljni, je vstrepetalo njegovo Boga ljubeče veliko serce. Njegova gorečnost mu ni dala, da bi molčal; začel je govoriti na očitnem mestu. Ko so ga slišali, ga peljejo na areopag, ker so slutili, da govori o važnih rečeh. Areopag je postal perva kerščanska pridižnica v Atenah. Sv. Pavelj je govoril v pričo zaslepljenega mesta, v pričo ljudstva, ki je rodilo toliko modrijanov. Oznanjeval je zveličavne nauke, vabil h pokori in pretil z vesoljno sodbo. Akoravno pa so ga prezirali ošabni modrijani, vender so neketeri izmej njih sprejeli zveličavne resnice. Mej njimi sta bila areopagit Dionizij in pa žena po imenu Damaris Popoldne sem pogledel še v dva druga muzeja, ki imata spravljenih in lepo vrejenih mnogo lepih in umetnih starin. Proti večeru sem se vernil precej vtrujen nazaj v hotel Minerva.
Iz tega hotela drugo jutro nisem imel daleč do katoliške škofijske cerkve, ki jo posvečena sv. Dijoniziju. V tej cerkvi, ki je lepa in prostorna, sem opravil sv. mašo. Lepe so tudi gerško cerkve, vender nisem zapazil posebnih znamenitosti v njih. V gerški katedraljki sem vidil na parah mertvega gerškega škofa Patraškega. Ljudstvo in tudi gospoda so prihajali merliču poljubovat roko. Pred cerkvijo je bilo vse polno vojakov, ki so čakali na prihod kraljeve družine, ki se je z vojaštvom vdeležila pogreba. Gerški vojaki so jako lepi ljudje in imajo prav čedno obleko. Narodna noša gerkov pa živo spominja na narodno nošo južnih Slovenov. Tudi obraz gerkov kaže tu in tam prav slavenske
sebnega. Zajemljivo. je gledati razne rpmarje, mej keterimi zbujajo veliko pozornost aljbaneški sč svojo nošo. Take laške ljudske praznike mora človek sam videti, popisati se ne dajo. Zelo veselo in živahno je vse, vender vlada lep red. Vže omenjeno pogostovanje romarjev se godi po potrebi, vender vsaj tri ali štirikrat na dan. V veliki prostorni dvorani blizu cerkve stoje dolge z belimi perti pokrite mize. Vsaki oddelek romarjev se mora zglasiti s pismom svojega župana. Na vsakem prostoru je na mizi kruh, štiri jajca, nekoliko zelenega graha in steklenica vina. Postrežnice pri tem pogostovanju so dekleta do Štirnajštega leta, prepasane z belimi predpasniki. Deklice iz bogatih in plemenitih družin imajo za veliko čast, ako morejo streči pri tej pojedini sv. Nikolaja. Kanoniki bazilike strogo pazijo na red“.
Toliko o svetišču sv. Nikolaja in svečanostih njemu na čast v mestu Bari. Število cerkev in kapelic, ki so po celem svetu posvečene sv. Nikolaju je nemogoče le približno določiti. Najdemo jih povsod, ne samo v starem, temuč tudi v novem svetu, pri katoličanih in razkoljnikih, da celo v neketerih popolnoma protestantovskih krajih.
V Rimu, glavnem mesta kerščanstva, je pet večih cerkev sv. Nikolaja; v cerkvi sv. Petra je en olj tar tega svet-. nika na odličnem mestu, namreč v kapeli sv. Križa. V Neapolju je več svetih krajev v čast sv. Nikolaja. Florencija ima lepo cerkev sv. Nikolaja in tako tudi razna druga laška mesta. Nekaj posebnega je na otoku Iskija pri Neapolja. Tamkaj je759m nad morjem tako imenovana puščava sv. Nikolaja. Krasen razgled je iz nje več kot 80 morskih milj na okrog. V skalo vsekane hodnike in celice je dal napraviti neki Nemec gospod iz Arguta, ki je bil pod Karolom III. poveljnik terdnjave na tem otoku. V zahvalo za čudežno rešitev je on tam živel kot puščavnik skupaj z drugimi 12 pobožnimi tovariši.
Razna božja pota sv. Nikolaja najdemo tudi v Beljgiji in na Francoskem. Posebno imenitna je božja pot St. Ni-kolas de Port pri Nansiju, kjer je lepa cerkev, ki hrani neketere ostanke sv. Nikolaja, prenesene iz Barija.
(Konec prih.)
priporočilo v molitev.

V pobožno molitev se priporočajo: rajni Valentin Stražišnik; rajna tretjerednica kobariške skupščine: Marija (Ana) Bon iz Kobarida; neki terdovraten grešnik ; neki mož priporoča svojo ženo, otroke in sebe, da bi se njegove domače' razmere zboljšale; H. K. priporoča' sebe, svojega moža in sina, za zdravje.

^afivalo za vsfišano mofifev
naznanjajo: A. Č. za ozdravljenje persne bolezni po priporočanju svetogorski Materi Božji in sv. Antonu Padovan-skernu; A. R. da je bila neka mlada gospa že vdova po priporočanju sv. Družini, sv. Frančišku in sv. Antonu rešena velike nevarnosti; Fr. P. za velike milosti prejete posebno na priprošnjo sv. Antona; Fr. S. za odvernjeno nesrečo pri blagu. ___________________
Za kitajski misijon.
Za enega kitajskega otroka, ki naj bi imel ime France, je podaril France Nastran 22 kron.
Rimsko frančiškanski koledar za leto 1906.
Mesec november.
1.	Čet. Praznik vseh svetih.
2.	Pet. Spomin vernih duš.
3.	Sob. Obletnica rajnih sobratov.
4.	Ned. 22. po bink.: sv. Karelj, škof.
5.	Pon. Zv. Rajnerij, sp. 1. r,
6.	Tor. Zv. Felicija, dev. 2. r.
7.	Srd. Zv. Bernardin FoškJ, sp.
1. r.
8.	Čet. Osmina vseh svetih.
9.	Pet. Posvečenje cerkve zveličar j e ve.
10.	Sob. Sv. Andrej Avelinski, sp.
11.	Ned.23. pob.; sv. Martin škof.
12.	Pon. Sv. Didak, sp. 1. r. P. O.
13.	Tor. Sv. Martin, papež m.
14.	Srd. Zv- Gabrielj, sp.l. r.; zv. Nikolaj Tavelič m. 1. r.
15.	Čet. Sv. Gertruda, dev.
16.	Pet. Sv. Anjeza, dev. 2. r. P. O.
17.	Sob. Zv. Salomea. dev. 2 r.
P. O. pomeni popolnoma odpustek P. O. »	»	»
V. O. » vesoljno odvezo s p<
18.	Ned. 24. po b.; posveč. cerk. sv. Petra in Pavla v Rimu.
19.	Pon. Sv. Elizabeta Og. vd. 3. r. P. 0. V. O.
20.	Tor. Sv. Feliks Valeški, sp.
21.	Srd. Darovanje bi. Dev. Marije.
22.	Čet. Sv. Cecilija, dev. m.
23.	Pet. Sv. Klemen, pap. m.
24.	Sob. Sv. Janez Kriški, sp.
25.	Ned. 25. po b.; Katarina, d. m.
26.	Pon. Sv. Leonard Portomav-riški. P. O.
27.	Tor. Zv. Deljfina, dev. 3. r. P. O.
28.	Srd. Sv. Jakob Marški sp. 1. r. P. O.
29.	Čet. God. vseh svetih 8 redov.
P. O
30.	Pet. Sv. Andrej, apost.
za vse v franč. in kap. cerkvah, samo za ude svetovnega 3. reda. p. odpustkom za ude svet. 3. reda.
bo dolgo pcmišjal, za keterrga s« ima odhčiti. Hueppe zastopa zmernost, odklanja žganje, dovoljuje pa po pameti piti pivo (ki ga pa, kaker pravi nekje, sam ne pije) in vino. Holitscher obsoja tudi nsjzmerniše vživanje aljk'holjnih p:j«č ko nenravno. Na svoja ušesa ste menda mogli slišati v Budapešti v govoru o „Ab-stinenz als Foiderunar des Sittengesetzes**, da jj terdil mej drugim:
„das Volk verdirbt durch den Trunk seine und seiner kttnftigen Ge-schlechter Seele von Grand aus und darum ist und bleibt jeder, auch der massigste Alkoholgenuss unsittlich, denn es gibt kein grosseres Gut auf der Welt als das menschliche Gehirn.“ (Dr. Fhilippe Stein, X{mo Cougres International contre 1’alcoolisme tenu a Budapest du 11 au 16 septembre 1905. pag. 423.
Ali se Vem zdi to prava vera? ali morda celo znanstvena resnica, kaker h< če Holitscher sam ? Terdi namreč:
„Wir behandlen die Abstinenz nicht als moralisches Dogma, sondem als wissenschaftliche Wahrheit, die durch Experiment und Deduktion so sicher bewiesen ist, wie wir es von einem Lehrsatze zu verlangen verpflich-tet sind, und wir richten unser Handeln danach ein.“ (Ib. 422.)
Prevdarite dobro te besede, če so res, če znanstvo zahteva absolutno abstinenco, potem, bi dejal jaz, kar zaprimo cerkve in dobrim guttemplarjem iznčimo samostane; erravimus a via veri-tatis et Sol iutelligentiae non est, ortus uobis!
Vender za zdaj le abstinenčarji priznavajo to ..znanstveno resnico1*; znanstvo sarro, ali recimo, večina dotičnih znanstvenikov je ne priznava.
„Gerade auf dem Boden, aus dem der Kampf gegen den Alkohol seine besten Krafte zieht, erstehen ihm die hartnackigsten Gegner, d. i. auf dem Boden der empirisch-naturwissenschattlichen Forschung! Aerzte und Professoren der Medizin (Dass es auch abstinente Mediziner gibt, ist mir bekannt !) sind die eifrigsten Verfolger der Abstinenten! — Warum ?“ (Dr. phil. A. Stellmacher, Auf neuer Bahn. Hamburg 1904. pg. 111.)
Na svoj „Warum“ je dal ta mož sicer napsčen odgovor. Tudi v navedenem mestu besedica .i h m“, t. j. „dem Kampf gegen den Alkohol**, ni opravičena, namestil Dje bi moralo stati „der Forderung absoluter Abstinenz1*; toliko pa je iz navedenih besed cčitno, da možu ni neznano, da se abstinenca ne more sklicavati na obče priznano znanstveno resnico. Večina zdravnikov in profesorjev medicine je nasprotnega prepričanja ; mej borivči za abstinenco pa so mnogi, ki niso ne zdravniki, ne profesorji medicine, in ti nestrokovnjaki se dostikrat najpogumniše zaganjajo v strokovnjake in nestrokovnjake, ki zagovarjajo zmernost. „Die Mas-sigen sind die Verfiihrer** pravi v. Bttngei (Prof. der pbysiol. Chemie in Basel) in za njim abstinenčarji v polnem koru. Pijanci so čisto nedolžni ljudje, zmernost je kriva vsega hudega!
Ali na Nemškem je neko društvo, imenuje se »Deutscher Verein gegen den Missbrauch geistiger Getrauke", ki ima zmerno vživaDje aljkoholjnih pijač za dovoljeno. Ako je res, kar tčrdijo abstinefičarji, je torej to društvo na krivi poti; ako je znanstvo za popolno abstinenco, potem to društvo nima znanstvene podlage. Da se stvar pojasui in resnica spozna, je naročilo torej predstoj-ništvo tega društva profesorju Karlu Fraenkelu, direktorju higienskega zavoda v Halle a. S., naj vpraša o tej rtči vse redne
se deturpantes viderint, illos vituperare omittentes fractum a Deo datum calumniantur, dicentes : Non sit vinum. Ipsis itaque dicamus: Non sit e-brietas. Vinum enim Dei, ebrietas diaboli opus est. Non vinum ebrietatem facit, sed intemperantia ebrietatem facit; ne Dei creaturam accuses, sed conservi insaniam argue. Tu vero peccantem punire et corrigere omitfens, benefactorem afficis contumelia."
Tako Dootor Eoclesiae, maximum lumen orbis terraram! In te besede bi vtegnile biti primeren odgovor tudi na slabo klasifikacijo gospoda profesorja v stari mirenski žon, tisto, ki jo je publiciral „Slovenec“ 24. okt. 19t)6 nft 1 str. v 2 .in 3. stebriču.
profesorje, {ki uce na vseučiliščih nemškega cesarstva tvarine, ki morejo kaj pripomoči k pravemu spoznanju, fiziologijo, patologijo, notranjo medicino, psihiatrijo, farmakologijo in higieuo. Vprašanji ste bile 1. ali se jim zdi vživanje aljkoholjnih pijač v vseh okoliščinah, torej tudi že v majhinih množinah zdravju škodljivo in ne brezpomiselno, in 2., ako ne, kje bi bila po priliki dovoljena meja?
Razen štirih so vprašani gospodje odgovorili, vseli vkup 89, in velika večina se jih je izrekla za to, da je zmerno vživanje aljkoholjaih pijač za odraslega zdravega človeka brez nevarnosti, popolna zderžuost nepotrebna in znanstveno brez podlage. Zdravniško znanstvo se torej po svojih poglavitnih voditeljih ni odločilo za abstinenco, t. j. brezpogojno zderžnost.
Odgovore je Fraenkel izdal 1. 1903 v posebni knjižici pod naslovom „Massigkeit oder Eutliiltsamkeit ? Eine Antwort der deutschen medizinischeu Wissenschaft auf diese Frage.“ Kedor hoče te jako interesantne odgovore sam brati, si knjižico lehko naroči pri „Bruder Susehitzky, Einzige Spezialbuchhandlung fiir die Alkoholfrage. Wien X, Keplerplatz 4.“ Stane K 1.20.
Vem, da so abstinenti silno hudi na to knjižico, ali vničiti je ne morejo, in najmaoje, kar smemo s popolno pravico iz nje posneti, je to, da perve medicinske avtoritete nemškega cesarstva ne priznavajo abstinence s Holičerjem za „wissenschaftliche Wahr-heit,“ temuč s Hueppejem branijo in priporočajo zmernost. Ali si morete misliti, dragi gospod M. V„ da ti možje niso na verhuncu današnj-ga medicinskega znanstva? Jaz bi dejal, pameten človek si tega ne more misliti. Ali pa so morebiti s Hueppejem vred vsi podkupljeni od strani judovskh aljkoholjskih interesentov? Nesmisel 1 Ako sem se torej na Hu-ppeja skliceval, sem to storil ne le bona fide, temuč objektivno sč vso pravico, na njegovi strani je brez najmanjše dvojbe odločna večina profesorjev medicine na nemških in drugih vseučd ščih, sploh večina pervih današnjih medicinskih avtoritet.
Omenil sem že enkrat ravno kar doveršeno delo „Die Ge-sundkeit, ilire Erhaltung, ilire Storuugen, ihre Wiederherstelluug, Union, Deutsche Verlagsgesellschaft, Stuttgart, Berlin, Leipzig.® To je sicer popularno pisana knjiga, ali pisali so jo sami profesorji in docenti nemških, avstrijskih in drugih vseučilišč.
„Erste medizinische Autoritiiten, 52 der hervorragendsten Universi-tatsprofessoren und Docenten haben sioh mit den Herren Professor Dr. R. Kossmann und Privatdocent Dr. Jul. Weiss als Herausgeber vereinigt, um ein allgemein verstandliclies Werk zu schaffen, wie es in iihnlicher Form auf dem Gebiete des Gesundheitswesens den grossen Kreisen unserer Ge-bildeten nocli nicht geboten worden ist.»
To je torej uelo, ki si ne moremo misliti, da ne bi stalo na višini sedanjega medicinskega znanstva. In kaj beremo v tem delu o našem vprašanju ? V I. zvezku na str. 813. piše Prof. Dr. Johs Muller in Wiirzburg:
«Ohne in die Fehler der fanatisohen Alkoholgegner zu verfallen, muas man daran festhalten, dass Kinder bis zum 15. Lebensjahr tiberhaupt keine geistigen Getriinke erhalten sollen, und dass bei vielen Er-wachsenen eine Alkoholmenge von mehr als 40 gr. (= 1 Liter Bier oder '/a bis*/, Liter leicbter Wein) t a g 1 i o h genoSsen, Stdrungen der Gesundheit hervorrufen, ja viele konnen nicht einmal diese Menge ohne Schaden ertragen.»
Premislite malo ta nauk, dragi g. M. V., primerite ga potem z mojim dotičnim priporočilom in vprašajte svojo vest, ali mi niste Yenderle krivico storili, seveda nehote in ne iz slabega namena. In če se Vam bo zdelo, da ni bilo vse čisto prav, vprašajte naposled svoje, upam da, dobro serce in, kakerVam bo reklo, tako storite.
(Konec prih.)