Slovstveni zapiski.                                            615

o   o   o
Slovstveni zapiski
o   o   o
"^S^~^Q)
<L-,
t Dr. Josip Vošnjak.    Dne 21. oktobra ob deveti uri zvečer je na Visolah pri Slovenski Bistrici v starosti 77. let umrl dr. Jos. Vošnjak.   „Ob grobu velikega idealista, ki je veroval v svoj narod, v njega bodočnost z vso silo svoje plemenite duše", nam prihajajo v spomin oni časi  pred pol stoletjem, ko  je Vošnjak z mla-deniškim ognjem na taborih zahteval   enakopravnost, budil narodno zavest, navduševal za zjedinjeno Slovenijo.    Dolgo vrsto let je deloval za svoj narod neumorno in nesebično kot agitator,  organizator,   kot državni in deželni poslanec;   za gospodarsko osamosvojitev narodovo  je skrbel s snovanjem  prvih  slovenskih  posojilnic, bil   je   med   ustanovniki   »Slovenskega   Naroda",   »Narodne  tiskarne",   »Slovenske Matice",   »Pisateljskega društva",   »Družbe sv. Cirila  in Metoda" in  raznih  drugih narodnih   korporacij.   —    Deloval   je vsestransko   tudi  kot   pisatelj   na političnem, narodno-gospodarskem,   poljudno-znanstvenem   in leposlovnem   polju.    Nebroj političnih   in   gospodarskih   člankov  je   napisal   za   »Slov.   Narod",   posebno   za   časa uredništva Jos. Jurčiča,   s katerim  so ga družile tesne   prijateljske  vezi;  bil pa je zvest sotrudnik tudi raznim drugim slovenskim časnikom. V dobi slovenskih taborov je izdal dve zanimivi brošuri:   »Slovenci, kaj čemo?"   (1869) in »Slovenski  tabori" (1870). Za Mohorjevo družbo je pisal   gospodarske  članke  in  pripovesti  za  prosto ljudstvo.   Iz   bogatih   lastnih   izkušenj   je   sestavil   slovenskim   vinorejcem   »Umno kletarstvo" (1873). V Letopisih Matice Slovenske je poročal „0 agrarnem vprašanju" (1884), očrtal »Socijalni problem in kmetski stan" (1885) ter objavil poljudno-znan-stveno razpravo »Kaj človeštvo prideluje in uživa" (1887, 1888). — Dr. Jos. Vošnjak je bil tudi »Ljubljanskemu Zvonu" marljiv sotrudnik, posebno, ko je bil primarij v Ljubljani. V njem je priobčil sledeče   važnejše članke:   »O  prikaznih  in  duhovih" (1882), „Na Silvestrov večer 1883. leta" (1884), „Odlomki iz človeške tragikomedije" (1885), „0 vinu" (1887), „Dolgost človeškega življenja" (1889), „Spomini o Jožefu JuLČiču"   (1888 — 1890),   „K   zgodovini   Wolfovega   slovensko - nemškega  slovarja (L893). —  V romanu  „Pobratimi" (1889)  je opisal svoje  politično  delovanje,  in z uspehom se je poskušal tudi na dramatskem polju: „Lepa Vida", „Doktor Dragan", ,,Svoji k svojim" i. dr. —  Ko se mu je približala jesen življenja,  nam je pokazal v obširnih  »Spominih" še enkrat svoje delovanje, in ta knjiga ostane dragocen vir za poznavanje njegove dobe in najljepša priča plemenitega rodoljubja. — Lahka mu žemljica domača!                                                                                            Š.
Pred petdesetimi leti. (Konec.)
September. 2. Bil sem na Pregarjah. To je vas na sila visokem hribu. Daleč okrog — do Ljubljane skoraj se vidi. — 4. Šel sim s prijatlam Gerbcam v Cerknico. (Skladatelj Fran Gerbič je bil tedaj višji učitelj in orgljavec v Trnovem poleg Ilirske Bistrice.) Ogledal jezero. Soznanil sem se z g. Likarjem, vrlim Slo-vencom (prim. Bilčev spis v »Slov. Glasniku" 1862: »Tri dni v Cerknici". Andrej Likar, rodom Idrijčan, je bil tedaj za kapelana v Cerknici; o njegovem slovstvovanju gl. Marnov Jezičnik XVII, 62—66). — 7. Šel sem v Ljubljanp assistirat. %- 10. Poslal sem zahvalnico  g. doktor Tomanu;  pisal  sem  mu  tudi. — 13. Pisal  sem  g.