Za smotrnejše financiranje deponije
V letu 1991 smo v novo sanitamo deponijo vložili 40.600.000 SLT sredstev proračuna mesta Ljubljane in sredstev Sklada za urejanje stavbnih zemljiSč in 22.600.000 SLT sredstev, zbranih iz cene dcponiranja odpadkov. V mestnem proračunu se zbirajo sredstva iz davkov in dajatev. Sklad pa jih zbira od investitorjev in od lastnikov mesinih zcmljiSč. Letos naj bi šlo v deponijo 103.000.000 SLTnepovratnihsredstevMestain 70.000.000 SLTiz (letoSnje) cene.
Namesto da bi npr. sredstva mestnega proračuna porabili za financiranje opreme 5ol z računalniki, za vrtce ali za kaj podobne-ga, subvcncioniramo deponiranje smeti. Plačujejo torej vsi, tudi tisti iz okoliških krajev, ne glede na to, ali so deležni odvoza smeti.
Proizvodnjo sraeti subvencionirajo tako tudi tisti, ki mestne sanjtarne deponije sploh nc uporabljajo.
Delež iz Sklada draži ceno zemljišč in zemljišča v Ljubljani so domačim in tujim investitorjem vse pogosteje predraga. Obrerae-njena so poleg ostalih nenamenskih stroikov tudi s stroški sanitar-ne deponije.
Trclji del. plačilo ob ceni. ni odvisen od količine smeti. ki jih proizvedemo oziroma, ki nam jih komunalno podjetje odpelje. Ta
stroSek plačujemo takrat, ko nova deponija nastaja, in ne takrat, ko smeti deponiramo. Proizvajalci smeti ne plaiujejo skrbništva nad deponijo potem ko ta neha sprejemati odpadke in je potrebno za deponijo skrbeti Se vsaj 10 do 20 let. Danes znatne stroške predstavlja skrbništvo in vzdrževanje prejšnje deponije (severno od Curnovca). Proizvajalci odpadkov so razbremenjeni teh stro-Skov za njihove odpadke in jih prepu&ajo naslednjim generacijam. S tem nadnom financiranja maksimalno socializiramo stroške odvoza in deponiranja smeti in kar se najbolj da zamegljujemo povezavo med količino odpeljanih in deponiranih smeti oz. med opravljenim delom in plačilom zanj. Ljubljančane naj bi to ohrani-lo v zmoti, da stane odvoz in deponiranje smeti le toliko, kolikor plačamo s položnico, kar pa je Ie del dejanskih stroškov. Za porabnike bi bilo neracionalno vsakršno prizadevanje za zraanjše-vanje količine odpadkov ali za dnigačno odlaganje oz. za uničenje. Nesraiselno poslane prizadevanje za ločeno zbiranje odpadkov po vrstah in za reciklažo. Kaj hitro je možno dokazati, da nima smisla iskati dmgib načinov deponiranja odpadkov (incineracija), nesmi-selno pa postane ludi iskanje druglh lokacij za deponijo. Tako »poceni« deponiranje odpadkov je atraktivno za bližnjo in daljno okolico.
Javno podjetje Snaga nima upravnega odbora in dokaj nenavad-no je, da upravlja to javno podjetje še vedno delavski svet. Ni povsem jasno, kakšne pravne možnosti za obvladovanje tega po-djetja ima Mestni izvr§ni svet.
Predlagam, da naj javno podjetje Snaga dobi za odpiranje novega polja deponije sredstva kot kredit in ne kot nepovratna sredstva in naj ta strošek zaračuna strankam. Razbremenjen prora-čun bo sposoben realizirali druge naloge. ki jih sedaj ne more, ker ni sredstev. Ta predlog dajem mestmm oblastem ponovno v obrav-navo in v realizacijo. Iz sredstev za deponiranje odpadkov se mora zbrati dovolj denarja tudi za skrbništvo in za sanacijske posege na stari deponiji.
Če pa se bo našel nov nafin dispozicije odpadkov ali nova lokacija, pa te nove investinje ne bi bremenili s stroiki vzdrževanja stare deponije po opustitvi.
Pozitivne posledice realizacije predloga bodo:
1.  proračun bo omogočal bolj učinkovito reševanje drugih pro-blemov Mesta, na primer vzdrževanje cest, obnove šol in oprem-ljanje šol in drugo.
2.  cena odvoza in deponiranja smeti mora odražati dejanske stroške. Ključ za lokalno delitev stroškov ne sme zabrisati najtes-nejše povezave s stroški. Za uvedbo primeraega sistema obraiuna je dolžna poskrbeti mestna uprava in ne javno podjetje.
3. realna cena odvoza smeti bo vzpodbudila iskanje alternativnih reSitev in racionalizadj.
4. regionalna deponija mora prinašati lokalni skupnosti predno-sti, ki morajo z dobro mero kompenzirati motnjo in ztnanjšanje vrednosti okoliških zemljišč, ki jo deponija povzroča.
Brez tega ne bomo nikoli mogli racionalizirati gospodaijenja z naiimi odpadki in z okoljem. Sedanja socializacija stroškov deponiranja odpadkov in uničevanja ljubljanskega Barja in sra-motno prepuSčanje skrbi za naše napačno deponiranje smeti pri-hodnjim generacijam nam v naprej jemlje možnost, da bi !o škodljivo ravnanje preusmerili. Zdravilo je za nekatere tudi raalce grenko, za nekatere bi se odvoz smeti zares podražil, da bi se cena približala realni ceni. Ta podražitev je edino, kar je uspel novinar v prejšnji številki Naše komune izluščiti iz moje pobude. Prezrl je opozorila na rušilne udnke prevelikega obsega javne porabe. Z realizacijo mojega predloga bi tudi tej za malenkosl pristrigli peruti.
V nasprotju s predlaganim razvojnira konceptom financiranja mesua služba povišuje ceno deponiranja odpadkov brez javnih vsebinskih utemeljitev in obenem zahteva subvencioniranje iz proračuna. To pa je seveda povsem nekaj drugega od financiranja in v odvisnosti od stroškov. Moj predlog nima ničesar skupnega s kakršnimikoli navijanji cene za odvoz odpadkov.
ing. Peter Černigoj