0 napadih na učiteljstvo in njegovo organizacijo Učitelj, vesten delavec v šoli, roarljiv in pravičen pri svojem izvenšolskem delu, mora trpeti, ker je v svoji poštenosti in pravicoljubnosti nehote prekrižal interese kakega vaškega mogotca. Ker je učitelj pri svojem šolskem delu povsem korekten, nacionalno neoporečen, marljiv delavec, tedaj se po redni, dis-ciplinsko-kazenski poti ne more odstraniti. — Kaj tedaj? — Poslužiti se mtrige! In ljudem, ki poznajo edino svoje lastne koristi, ni nobeno sredstvo prepodlo, prenizkotno, da le skrijejo pri tem svojo osebo, da sc le odvali odgovornost na drugega. Tudi izmišljotine pridejo klevetnikom prav, če jim le morejo koristiti pri njihovih naka* nah. ' (Čut odgovornosti. — »Učiteljski ¦ tovariš« št. 35 z dne 19. aprila 1934.) Učiteljstvo in njegova organizacija sta bila deležna že neštetih grdih napadov od najrazličnejših sfrani. Ni to sedaj prvič, a grši so sedaj napadi nego kdajkoli v zadnjih letih. Slovensko učiteljstvo se je 1. 1926. odpovedalo strankarsko politični patronanci nad svojo organizacijo in se je tudi kot stan v ogromni večini osamosvojilo. Le redki so še primeri, da služijo poedini učitelj še brezpogojno strankarsko političnim namenom in zapostav ljajo s tem interese celokupnega učiteljskega stanu. V tem dejstvu moramo namreč predvsem iskati vzrokov najrazličnejših izpadov posameznih strankarskih voditeljev proti učiteljstvu po raznih strankarskih shodih, in v tem tnoramo gledati tudi vzrok časopisne gonje proti učiteljski organizaciji. Vprašamo se pri tem le, ali je smoter \okalne strankarske politike v izpadih proti učiteljstvu? Ali je višek časopisne reportaže v zbiranju napadov proti učiteljskemu udruženju? Kako naivni vprašanji, a vendar sta potrebni! Masaryk je namreč nekje napisal sledeče: »Ne sme se delati nobene razlike med politiko in moralo.« In če se zamislimo v najbližjo, komaj polpreteklo dobo, pa smo takrat studirali teorijo jo sedaj nikakor ne moremo spraviti v sklad z današnjo prakso. Toda pustimo to in poglejmo naše udruženje. Od 1. 1926. ko je pognala deklaračna borba med slovenskim učiteljstvom najgloblje korenine, ko je zmagalo načelo stanovske solidarnosti, ko smo iz učiteljske organizacije za vedno odstranili strankar&ki vpliv, ko smo začeli vzgajati svoje članstvo v tem, da čuva povsod, kjer deluje, interese celokupnega učiteljskega stanu, — od tedaj smo se zelo zamerili strankam in njihovim voditeljem. Učiteljsko organizacijo so začeli smatrati kot faktor, ki odtujuje učiteljstvo strankam, ki ne dopušča, da bi ostal učitelj še nadalje strankarski priganjač, ki vzgaja učiteljstvo v tem, da v strankah v katerih deluje, zastopa le interese celokupnega stanu in ščiti svojega soto variša pred zlobnimi napadi neodgovornih taktorjev. — Iz tega sledi, da je enotna učitcljska organizacija v Sloveniji trn v peti vsem onim, ki zaradi egoističnih in strankarsko ipolitičnih interesov nočejo priznati nikomur pravice, da bi ščitil interese kateregakoli stanu kot celote. Saj bo to marsikomu tudi povsem razumljivo. — Stranka pozna le poedince, svoje pristaše, a stanovska organizacija le člane, pripadnike enega stanu. In prav v tem se križajo naši interesi. Učiteljska organizacija pazna od deklaraone dobe eno samo linijo. Ni se ozirala ne na levo, ne na desno, marveč je vedno in ob vsaki prilikl ščitila interese svojih članov. V vseh svojih sklepih in resolucijah je obsojala strankarska preganjanja učiteljstva, zahtevala stalnost, pravičen disciplinski postopek in razpise službenih mest. Prav zaradi tega edino pravega stališča se je organizacija vedno zamerila oni strankarski grupaciji, ali stranki, ki je bila slučajno na vladi. Zato ni nič čudnega, da so nam pred nedavnim pritrjevali tisti, ki zlivajo danes na našo organizacijo ves svoj srd strankarske nestrpnosti, da bi zabrisali uspehe, ki jih je organizacija dosegla v pretekli dobi s svo.jo zaščito članstva, da bi prepričali vsaj del učiteljstva o neobjektivnosti orgnizacije, in to vse samo zato, ker so morda zopet komu potrebni učitelji zagrizeni strankarji, ki bi bili pripravljeni v korist strankarskih principov zatajiti stanovska načela in koristi celokupnega stanu. Da nam bo mogoče razumeti razne napade na učiteljski stan in na njegovo stanovsko organizacijo tedaj moramo upostevati dvoje: za agitacijo so potrebni strankarski priganjači in med temi si želi vsaka stranka imeti vsaj dobršen del učiteljstva, ako že ni mogoče pridobrti vseh; učiteljska organizacija pa vzgaja borce za skupne stanovske interese, kar je seveda v navzkrižju s strankarskimi načeli, zato je razumljrvo, da udrihajo stranke po vseh, torej tudi po našem stanovskem udruženju. Dokler je v posameznih strankah le nekaj učiteljev, ki ne morejo, ali pa nočejo podrediti svojih lastnih koristi in strankarskih *aačel skupnitn učiteljskim interesom, toliko časa ne moremo računati na zboJjšanje razmer, toliko časa bomo morali prcna§ati tudi napade, katefih namen je: zaSentiti ugled učiteljskega udružeftja, ki edino more in- hoče objektivno ščititi skupne interese celakupnega učiteljskega stanu, interese šole in prosvete. Ugotoviti moramo, da je med učtteljstvom v Sloveniji še vedno nekaj takih, ki prav zaradi svoje pregoreče strankarske orientacije niso mogli pristati na progtafn našega udruženja in so ostali izven naših združenih vrst. In morda se imamo prav takim zahvaliti, da se izpada proti celokupnemu učiteljskemu stanu. Če bi vsak učitelj, ki je stankar — in biti to, mu stanovska organizacija ne brani -^ čuval pri svoji stranki ugled uČiteljskega stanu, zastopal interese šole in vsega učiteljstva, tedaj bi bil vsak napad na učiteljstvo nemogoč. Tako stanje hočemo doseči in ga tudi bomo, ko bo vse učiteljstvo združeno v enotni organizaciji in bo vsak posamezni član prežet z voljo branitii povsod in ob vsaki prilfki interese celokupriega stanu.