— 207 — Drobtinice za poduk in kratki čas. (Ne mešaj navlaš ptujih besed med lepo slovenščino). Vsak jezik je ljub , mil in vgoden tistemu narodu, kteri ga govori; Francozu francoski, Turku turški, Nemcu nemški, Slavjanu slavjanski; še Zamorci hvalijo svojega, da se neizrečeno lepo glasi, ako ravno eo nektere besede tako dolge, da jih v jednej sapi komaj izrečeš in jih na jedno red komaj napišeš. Zmes iz več različnih jezikov je pa vselej gerda, ni jež b' il ni žaba. Ptuje reči se kadaj smejo, kadaj tudi morajo po ptuje izreči, pa navlaš različne jezike mešati, hotomice (absichtlich) na pol nemško, na pol slovensko žuboriti, to je gerdo in šemasto. Tako zmešano je rad govoril nek človek na Slovenskem z imenom Bedak. Tri ali štiri leta je v mladosti v šolo hodil, se brati in pisati in tudi mervico nemščine naučil. Ko je spet nazaj prišel, ni prav slo-venšine, še manj pa nemščine znal. Rad je imel, kadar so mu „gospod" rekli. Nemške besede je med slovenščino navlaš brez vse potrebe vtikal, kjerkoli je ie mogel , in se s tem še košati!, rekoč: da on prav lepo iz nemščine špreha; pametni ljudi so pa rekli: Je pač prav Bedak! Kadaj je govoreč tako mešal, da ni bilo nikamor prav. Nek dan sim bil ravno v gostivnici, ko se ošabno proti meni prisuče rekoč: „0 kosa m s ter diener! (gehorsamster Diener!) sim derfoaral, da se tukaj g o r h o 11 a t e, je mi pa misel v g 1 a vo p a d 1 a, da grem še jez v dešperacion!" Je hotel reči: „Dober dan Bog daj! sim zvedil, da ste tukaj, sim pa mislil, grem še jaz v gostivnico (Restauration)". In tako je to šlo poredoma, jedna hujši ko druga, kakor bi jih imel na nit nanizanih ali nasnovanih. Enkrat se je pa pridno vsekal 8 svojo mesarijo. Vsa sosedšina je bila zbrana; on je imel nekaj oklicati in oznaniti, si je pa namesto po slovensko le po nemško napisal, kakor je bila vselej njega opaka navada. Takrat je imel med drugim tudi od Onegove Jerice nekaj oklicati in si je napisal: Jerica Besitzerin der Onega-Hube . . . Zdaj začne glasno oklicovati: Jerica pesi car ca Onegove huebe . . . Komaj je besedo 5,pesi-carca" izrekel, je že šlo vse v smeh. Starega Onega, Jericinega očeta, ki je bil tudi vpričo, popade jeza in on skoči ves razkačen izmed ljudi nad Bedaka: „Kaj ! Vi bodete imenovali mojo hčer „pesicarco?a Naša žlahta ni pesji rod; je bila vselej poštena. Nihče in nikoli ni nam smel tacih brezsramnih perimkov dajati. Mi nismo nobeni peslajnarji, nobeni pesicarji". Malo je manjkalo, da se z Bedakom nista spopadla; le sosedje so stopili med nju in so Onega tešili rekoč: Ne togotite se zato, oče, saj Bedak ni tako menil. Stari Onega pa trusne s pestjo v mizo: Veste kaj je to 5?pesicar", kaj je to peslajnar ? To so gerdi zamorci, imajo le jedno nogo, samo jedno oko sred čela, vohaje od delječ kristiana. kakor pesi zajca, — pa jedo ljudsko meso, kakor volk ***). Mi smo bili in bodemo še za naprej pošteni Slovenci! Tožit je hotel iti Bedaka; sosedje so pa djali: Pustite to, čemu bi to bilo, saj veste, da je le bedast Bedak. S tem so Onega v tolažili, samo to je še rekel: Se enkrat kaj tacega slišim , bodem bedastemu Bedaku že pokazal! Prevzetnega Bedaka je pa le to naj bolj bolelo in peklo, da so ljudje rekli, da je le bedast Bedak. Od teh mal noče več iz nemščine šprehati, in ako se mu iz navade kaka nemška beseda med slovenščino vmeša , vselej strahljivo okolo sebe pogleduje: ali ga stari Onega ne sliši. Radislav. (Na pol basin, na pol resnica.') Na nečem mravljišči je bilo veliko živalic. Marljivo so semtertje tekale, ter po raznih potih živeža zase in za svoje mladiče donašale. Ene so bile glavarji, ene njihovi poma-gači, nar več jih je bilo kar navadnih delavčic. Kakor se spodobi, so bili glavarji pri druzih v časti, zato pa tudi bolj moški. Dolgi so ti velikani mravljico pisano gledali, ktera je imela več mladih mravljinčikov, kot vsaktera njih, in je torej bolj pridno za živežem tekala. Pa nar rajši po nenavadnih potih, ker se je nadjala, tam več dobiti, in ni hodila zastonj , temuč vselej precej veliko prinesla. Tudi enim svojih mladičev je bila že poti pokazala, na kterih se z manjšim trudom živež dobi, in to je bilo poveljnikom tem v očesu. Sosebno je ni mogla viditi ena precej debela mravlja, ktera je tudi druge zoper njo šuntala. In enkrat, ko se zaničevana resnica zopet na novo pot napravi, jo glavarji Ustavijo in pravijo: Zakaj bi si ravno ti po teh potih živeža iskala, in me ne? Pohlevno jim odgovori: Zakaj nočete! saj vam jez ne branim! in hoče urno svojo pot. Te jo pa gerdo gerdo napadejo, pikajo, koljejo (čeravno je bila nekterim v rodu), da jim komaj nazaj v mrav- *) Tako ljudje pripovedujejo. — 208 — ljisče uide. Pa glej! ravno hočejo te po poti, ktero jim je revica pokazala bila iti, kar prileti, kakor nalašč, pestovka z zraka in jih pobere v svoj želodec! Si močan in visok, ne zatiruj šibkih in revnih5 da ti ne spodleti! [Dobro je odgovoril/) Mož, kteriga je vse mesto učeniga in modriga čislalo, gre po nekih ulicah. Ravno je imel suknjo na sebi, ktera je bila pod paz-diho raztergana. To vidi zarobljen kalin, in reče to-varšu: „GlejPtukej vun gleda modrost". Gospod, ki to čuje , odgovori: Noter pa norost! 1 QKak& se je nekdo odrezali) Bahač bahača sreča. Se pogovarjata in eden, že v ognji, pravi: Kaj boste vi! Naša hiša potrosi čez leto 1000 fl. za samo černilo (tinto)1/ Ta se mu pa še bolj bahaško odreže, rekoč: Naša si jih pa samo s tem, da nad /piknedela, 4000 fl. prihrani! Fr. Domicel. I . ¦!¦¦¦'' '¦ ¦¦¦ - -I