.



Dragoljubci«

KNJIŽNICA

—m— ■

KNJIGA I.

V Ljubljani.

Natisnila Klein in Kovač (Egerj.
1879.

Zbirka poučnih pripovedek

slovenskej mladini.

Nabral in spisal

I v a 11 Tomšič,

na e. kr. vadnici v Ljubljani.

Zvezek I.

V Ljubljani.

Založil in izdal pisatelj.

1879 .


Dragoljubci.

Jl® ripoveduje se: Ko je Bog cvetice ustvarjal,
j?  vprašal je vsako, kje si želi, da jej odkaže
X  mesto. Ce je cvetica rekla tu ali tam, takčj jo
j je angel nesel in vsadil tja, kamor si je želela,
in kjer jo še dandanes vidimo. Nekatere so
si želele, da rasto po gorak, druge po dolinah,
nekatere na suhej, druge na mokrej ali vlažnej
zemlji. Največ cvetic si je izbralo polja, travnike
in livade v prebivališča. V gozd si niso želele, ker
tu bi se ne mogle obračati za rumenim solneem,
ter bi morale sedeti največ v hladnej senci. Zato
ne rasto po gozdih druge cvetice, nego samo take,
ki ljubijo senco.

Ko je prišel na zemljo prvi majnik, in je bilo
po poljih in travnikih vse polno naj lepših, različno
pisanih in lepo dehtečih cvetic, bil je gozd ža¬
losten, ker mu ni bilo dano drugih cvetic razven
plučnic in jaglecev (ovčic), same take cvetice, ki
ne dehte, ter le malokdo za-nje mara. Gozd pre¬
mišljuje in pravi: „Kaj mi to, da so se vesele
ptice vrnile in po mojih vejah preletavajo prepe¬
vajoč in ščebetajoč ? Ptice se ravno tako vesele
pri pisanih cveticah po poljih in travnikih. Kadar

Knjiga modrosti in lepih naukov
• v prirodi.

f troci!“ rečejo oče Marka, Jutri godujemo pre¬
vesel dan; zatorej vstanite zgodaj, da pridemo
v gozd predno vesele ptičice okončajo svoje
j jutranje pesence in predno biserna rosa izgubi
vročih solnčnih žarkih svoje blestilo. “

„0 znamo, dobro znamo, oče, zakaj je jutri
nam prevesel dan; jutri je god naše dobre matere,
in vi bi nas radi peljali v gozd in na zeleno livado,
da natrgamo cvetic in spletemo materi venec v
dar. Ali ni tako, ljubi oče?“

„Uganili ste, otroci,“ rečejo oče, „vstanite
torej rano, da tem prej iznenMimo mater s pre¬
lepimi venci. “

Ravno seje solnce prikazalo na izhodu, sipajoč
rumene žarke po gozdih in livadah, da se otroci
z očetom odpravijo na pot, ter jo ravnim pčtem
udarijo proti dobravi.

Prijetni glasovi milih ptičic so se razlegali
po vsej okolici, in vsak listek na visocem drevesu
in nizkej travici se je lesketal bisernih kapljic
jutranje r6se. Otroci so že na potu v dobravo
znali, čimu je namenjen denašnji zgodnji sprehod,

Knjiga modrosti in lepih naukov v prirodi.

9

zato so že poprej, predno so dospeli v dobravo ter
se posadili pod košatim hrastom, natrgali polne
košarice pisanih cvetic. Dospevši pod hrast, polože
košarice pred očeta, ter se naglo, kakor pridne
čebelice, razidd na vse strani, da pogledajo v vsak
kotiček po dobravi, ne bi li našli še kje kako zalo
cvetico, da jo vpletd v materin venec.

Ko se otroci k očetu povrnejo in okoli njega
posedejo, da bi sestavljali kitice v venec, rečejo
oče otrokom: „Reci mi zdaj vsak izmed vas, katera
cvetica se mu najbolj dopade in zakaj mu je ta
ali dna cvetica najmilejša?“

Komaj oče to izgovore, vzame Radovanček
zvončico,  podd, jo očetu, ter reče: „Ta cvetica
je meni najljubša!“

„In kaj je v tej cvetici tacega,“ vprašajo
oče, „da se ti ravno ta cvetica toliko dopade?
Le poglej, kako majhene cvetove ima., ki naglo
usahnejo in zvene!“

„A vendar se meni najbolj dopadajo ti pre¬
krasno modri zvoničasti cvetovi,“ odgovori Rado-
vanček, „zdi se mi, kakor bi gledal v prekrasno
modro nebd. Slišal sem tudi, da nam modra barva
kaže veselo upanje, kar se meni zdi, daje  popolnem
primerno, ker se nam modro nebd nad nami po
dolgem dežji in hudej nevihti zopet pokaže v svojej
neizpremenljivej podobi prekrasne modrine. To
cvetico imam tudi zato rad, ker ima tako lepo
podobo. Ta podoba me vedno spominja na prijetno
doneč zvon v visocem zvoniku naše domače cerkve
in na dne male zvončke okoli oltarja. Kadar koli

10

Knjiga modrosti in lepih naukov v prirodi.

grem na polje, v dobravo ali bodi si kamor koli,
ter ugledam te lepe zvončice, vselej mi srce od
veselja zaigrd v prsih, in zdi se mi, kakor bi mi
vse zvončice po dobravi glasno na ušesa donele,
naj se spominjam svete dolžnosti, ki mi jo cerkveni
zvonovi kličejo v spomin, da naj grem v cerkev
ter ondu pobožno molim dobrega Boga v nebesih."

Oče objamejo Kadovančka ter mu s tem po¬
kažejo, da so ž njim zadovoljni. Potem vprašajo
Marijco, katera cvetica se njej najbolj dopade?

„Ali vidite, oče, ta dragoljubec  (šmarijnica),
ki je letos gotovo že poslednji, najljubša mi je
cvetica izmed vseh drugih," reče Marijcapohlevno.

„Kako to, da se ti tako bledi in majheni
cvetki, ki ne rode nobenega sadu, in kadar odcveto,
nobene koristi človeku ne donašajo, toliko dopadejo,"
vprašajo oče Marijco.

Nato reče Marijca: „Kakar koli pridem meseca
maja v zeleni gozd, v katerem slavec svojo milo
pesenco poje, vselej se razveselim, če ugledam
med grmovjem v debelej senci, kak6 iz velicih
zelenih listov dragoljubec svojo kakor sneg belo
glavico moli, ter s svojo nežno lepoto in prijetno
dišavo zemljo napaja še celo tam, kjer so jo vse
druge cvetice zapustile. In če sem natrgala in v
kitico (šopek) povezala te prelepe cvetice ter jih
potem prinesla materi in sestricam domov, oj kako
so se razveselili prijetne vonjave teh majnikovih
cvetic! M tega še dolgo, da sem splela venec iz
samih dehtečih dragoljubcev in ga podarila materi
proseč jih, da mi povedo, kaj značijo te prelepe

Knjiga modrosti in lepih naukov v prirodi.

u

bele cvetice. 1 ' „Grlej, Marijca," rekli mi so mati,
„ta majhena okroglasta podoba in ti tako pohlevno
pripeti cvetovi značijo tiho pohlevnost, katera deluje j
najraje v tihej samoti; bela barva teh ljubih cvetic
je barva nedolžnosti in deviške čistosti, a veliki
zeleni listi kažejo nam obilost sladke nade, ki ima
svojo podlogo v nedolžnosti." Takč so mi mati
razložili to cvetje in ravno zato so mi dragoljubci
najljubše cvetice na zemlji."

Ko Marijca konča svoj govor, vzame Mirko
divji mak,  pokaže ga očetu ter reče: „Ta cvet
mi je najljubši izmed vseh!"

„Kako to?" vprašajo ga oče.

„ Ali ne vidite prelepo rudečega cvetu? Človeku
se zdi, kakor bi bila vsa cvetica v živem plamenu.
A goreči plamen, tako ste mi vi oče nekdaj pri¬
povedovali, znači ljubezen. Kadar koli ugledam te
velike škrlatno-rudeče liste, vselej se spomnim,
da moram kakor ta cvetica plamteti z žarki gorke
ljubezni proti dobremu nebeškemu Očetu, proti
vam in materi, in proti vsem, ki jih svoje imenujem.
Verujte, o verujte mi, ljubi oče, da vas resnično
in gorko ljubim, ter da moje srce plamti od lju¬
bezni do vas z onim plamenom, kakor nam ga
kaže podoba te žareče cvetice." To rekši položi
Mirko desno roko, v katerej je imel mak, na srce,
kakor bi hotel dokazati, da je govoril resnico. Oče
pogledajo z zadovoljnim očesom svojega nadepolnega
sina, ter mu reko: „Bog naj te varuje, ljubi moj
Mirko, in naj ti podeli milosti, da tudi zanaprej
še ostaneš tak, kakoršen si bil do denašnjega dne!

/

12

Knjiga modrosti in lepih naukov v prirodi.

Delaj tako, kakor misliš in govoriš, in božjega
blagoslova ti nikoli ne izmanjka!“

Zdaj pride vrsta tndi na Fr&njico. Ona podd
očetu vejico polno redečega cvetja. Nekateri cvetovi
so bili že popolnem razviti, nekateri samo na pol
razcveteni, a bilo je tudi nekoliko malih še ne¬
razvitih popkov na zelenej vejici.

„Nu, kaj se ti na tej vejici toliko dopade,
dobra moja Frdnjica, 11  vprašajo oče hčerko.

„Ljubi oče! z besedami vam niti povedati
ne morem, kaj se mi na tej vejici toliko dopade,
nu čutim, da to cvetje moram najbolj ljubiti!
In kdo bi tudi ne imel rad teh prekrasnih, rožnato-
rumenih listkov, ki so tako krasno in umeteljno
sestavljeni, da bi jih tudi najspretnejša kitni-
čarjeva roka ne mogla lepše sestaviti. Ko sem
malo poprej jeden še ne razvit popek odprla, o
kako sem se mogla čuditi prekrasnej sestavi. Listek
na listku ležeč, od znotraj manjši, a na zunaj
vedno večji, dokler ne pride naposled zeleni ovitek!
Tu mi nehote pade na um naša mala Anica, katero
so včeraj mati tako skrbno v plenice povijali. To
cvetje me spominja na nežno in veliko skrb, katero
so naša ljuba mati imeli z nami otroci, ko smo
bili še majheni in malozmožni, in jo še zdaj imajo
z malo Anico. Mar nima zeleni ovitek pri teh
lepih cveticah na zelenej vejici istega pomena,
ljubi oče?“

„Res je tako, ljubo moje dete. Popki, iz katerih
se pozneje razvije cvetje in sad, imajo mnogo mnogo
manjših in večjih sovražnikov, ki bi jih radi ukon-

Knjiga modrosti in lepih naukov v prirodi.

13

čali. Ako bi tedaj ne bili popki tako dobro omotani
in poviti v zeleno perjioe , mnogo bi se jih po¬
gubilo; mraz, slana in žužki bi jih mnogo po¬
končali. Iz tega tedaj vidiš, kako dobri nebeški
oče ne skrbi samo za nas uboge ljudi, nego tudi
za vsako cvetico, vsako rastlinico, še čelo za vsak
popek pri cveticah. Zatorej nam pa tudi tvoja
vejica, s temi umeteljno sestavljenimi ovitki, ne
kaže le vsemogočnosti in neskončne modrosti božje,
ampak ona nam je tudi živa podoba ljubezni ne¬
beškega očeta, ki jo ima do vseh svojih stvari..

„A zdaj mi še ti Zorica pokaži svojo cvetico,“
rečejo oče, obrnivši se k najmlajšej hčerki.

Zorica seže v svojo malo, novo košarico, ter
vzame.iz nje materino dušico,  cvetico, ki
raste povsod po suhih travnikih, poljskih mejah
in grivah. Poda jo očetu in reče: „Kadar koli
pogledam te male rožnorudeče cvetice in te nežne
listke, kadar koli zavoham njih ugodno vonjavo,
ali pa, da le začujem presladko ime te rastlinice,
vselej se mi zdi, kakor da bi mi govorila in
rekla: Ljuba moja deklica! ne žabi nikoli lju¬
bezni svoje matere, s katero te objemajo in goje,
s katero te ljubijo tak<5, da bi do zadnje kapljice
krvi prelili za tebe, ako bi bilo treba. Bodi vedno
taka, da bodo tvoja mati sladkost uživali iz vonjave
tvoje pokorščine, nedolžnosti in lepih čednosti,
kakor jo uživaš ti iz vonjave mojih cvetov! —
Kako bi tedaj ne ljubila, preljubi oče, take cvetice,
ki mi toliko lepih misli vzbuja v mojem mladem
srci!“

14

Knjiga modrosti in lepih naukov v prirodi.

Zoričine besede so očeta ganile do solz. Kadi
bi bili še marsikaj govorili s svojimi otročiči ali
solnce je bilo že precej visoko na nebesnem stropu
in tudi venci so bili že izgotovljeni, zatorej je bilo
treba, da se vzdignejo in krenejo proti domu.

Popisati se ne da, koliko veselja so otroci
naredili materi, podarivši jej v dar prelepe vence,
narejene iz toliko pomenljivih cvetic.

Ko so oče materi pripovedovali, kako prijetno
zabavo so imeli z otroci zunaj pod milim nebom,
moral je vsak otrok posebej razložiti še materi
pomen najljubše mu cvetice.

Mati objamejo in poljubijo vsacega otroka
posebej, a oče jim reko:

„Otroci! bodite tudi vi kakor cvetice, ki so
živa podoba cvetoče mladine. Veselite se svoje
zlate pomladi in cvetite v veselem upanji in krasoti,
kakor biser človeškega rodu. Bodite v vseh lepih,
lastnostih in čednostih tako krasni in ljubeznivi,
kakor so cvetice, s katerimi je Bog zemljo ozaljšal. “

Cvetoča jablana.

J^ilo je v pomladi. Polja in livade so ozelenele
in cvetice so se razevetale, da jili je bilo
S  veselje gledati. Drevje je bilo že povsod z
| belim cvetjem pokrito, ko Jožek veselo priskače
z očetom na vrt in se veseli prelepega pomlad¬
nega jutra.

„Jejmina, oče!“ vzklikne veselo, „pogledite
no našo mlado jablano, kako lepo cvete; bela je
kakor bi jo sneg pobelil! . Kaj ne, to bomo imeli
jabolk v jeseni ?“

„To se le tebi tako dozdeva,“ rečejo oče, „ker
te obilo cvetje v oči bode; a na cvetji še ni, da
bi imeli v jeseni tudi obilo ovočja (sadja), lehko
se zgodi, da ga bomo imeli prav malo.“

„Kaj, malo?“ vpraša Jožek, čudeč se, „kako
to, ljubi oče, tega ne umejem.“

„Glej,“ rečejo oče, „zdaj jablana še le cvete, a
da dozori tudi sadje, k temu je še mnogo treba. Mnogo
cvetja, ljubi moj Jožek, raznesel bo veter, mnogo
ga bodo ptice, gosenice, črvi in druge živalce snedle,
mnogo ga bode zvenelo in odpadlo, in kolikokrat
se zgodi, da mnogo cvetja tudi pozni pomladanski
mrazovi v jednej samej noči pokončajo.“

16

Cvetoča jablana.

„0h oče, to je žalostno," vzdihne Jožek, „da
nas upanje tako zelo varil!"

„Pač da je žalostno," rečejo oče, „a ravno
tako in nič drugače upajo tudi marsikateri starši
najboljšega sadu od svojih otrok; a njih upanje
jih vard, strup razuzdanega življenja izpodje najboljše
cvetje lepih čednosti in željno pričakovani sad ne
dozori. Zatorej pdzi se, Jožek, hudobnega društva.
Hudobno društvo je najhujši viher mladinskemu
cvetju. Popači in razdere naglo vse, kar je že
mnogo let rastlo in zorelo."

To rekši, pogledali so oče z žalostnim očesom
svojega sina Jožka. Jožek jih razume, pade očetu
okoli vratu ter jim s solzami v očeh reče: „Tega
se vam, ljubi oče, na meni ni treba bati. Ta
poljubek in ta gorka solzica v mojem očesu bodi
vam priča, da je moja obljuba resnica!"

Otide nam kmalu pomlM in polet,

Osuje prehitro mladosti se cvet;

O skrbi, mladina, za cvetje lepo,

Ha sadja obilo prineslo ti bo.

Plačilo milosrčnosti.

Jvanko je bil jedini sin ubožne, pa bogaboječe
^matere. Odeta ni poznal, ker so mu bili umrli,
Z  ko je bil komaj pol leta star. V majhenej, širo-
} mašnej, pa čednej hišici je živel in rastel v

varstvu skrbne matere, ki ga je vsega dobrega
učila, in mu še posebno milosrčnost do ljubih
živalic priporočala. V cerkev ga je vselej s seboj
jemala, in nikoli mu ni privolila, da bi šel v slabe
tovarišije. Že zgodaj mu je ljubezen do Boga in
veselje do dela v mlado srce vcepila, dobro veddč,
da le v ljubezni do Boga in s pridnostjo pri delu
si človek krepi dušo in telo. Snažnost je imel
Ivanko nad vse rad; vsako jutro, brž ko je vstal,
umil si je obraz, vrat in roki; poplaknil si je
usta, zobe s prstom podrgnil in grlo izgrgral, ker
so mu mati večkrat dejali, da to mnogo k zdravji
pripomore. Zatd je pa tudi imel čedne in bele zobe,
kakor da bi bili slonokosteni, in nikdar ga niso boleli.
Zvečera, bodi si po leti, bodi si po zimi, umival si
je večkrat glavo in noge. Po leti se je včasih
kopal v vodi, ki je memo hiše tekla, a nikoli
sam; mati so bili vselej zraven, da bi se mu kaka
nesreča ne pripetila. Citati in pisati se je učil v šoli.

Dragoljubci. 2

18

Plačilo milosrčnosti.

Sred je bil zelo usmiljenega in najuianjšej živalci
ni storil nikofi nič žalega. Memo hiše je žuborel
potok, ki je zadej za hišo nekoliko zastajal. Tuje
uboge čebelice, ki so v vodo popadale, pobiral iz
vode in jih na solnce deval, da so se ogrele in
zopet zletele, kar je dobrega dečka zel<5 veselilo.
Necega dne je videl hudobneža, ki je na šivankino
konico nabadal muhe. To se mu je zelo hudo
storilo; solze mu stopijo v oči ter žalostnega srca
pove domd materi o neusmiljenosti hudobnega
dečka. Po ves dan je hodil žalosten okoli, ako je
videl neusmiljene otroke, ki so hroste (kebre) brez¬
vestno mučili, noge jim odščipnili, na les jih
nabadali in si mline narejali. V srce se mu je
smilila uboga živina, katero je pastir na paši z
bičem nabijal in s kamenjem zavračeval. Vsakej
živalci je pomagal iz njenih muk, ako je le mogel.
Kobilico, katerej je na senožeti kosec nogo odsekal,
strl je, da se ni uboga živalca dalje mučila. Kihe
postrve in rake je večkrat v potoku lovil, ki je
memo hiše tekel. Ko je ribo vjel, hitro jej je vrat
zavil, da ni bila predolgo v nepotrebnih bolečinah.
Kake niso mati nikoli pristavili v mrzlej vodi k
ognji, vselej so jih vrgli v vrel krop, da so poprej
poginili. Ivanko ni nikoli pticam gnezda razdiral,
jajca pobiral in mladiče pobijal, kakor to delajo
nekateri hudobni otroci, ki nimajo nobenega
usmiljenja z ubogimi živalcami, ki so tudi stvari
božje, in čptijo bolečino kakor človek.

Ivanko je bil zal in krep&k deček, v vsej
vdsi mu ni bilo sličnega. Zat<5 so ga pa ljudje

Plačilo milosrčnosti.

19

radi imeli ter so njemu in materi radi pomagali,
da nista preveč trpela, ko ju je uboštvo trlo.

Ko je Ivanko stopil v sedemnajsto leto svoje
dobe, umrli so mu dobra mati, po katerej je hudo
hudo žaloval. Sosed, najbogatejši mož v vdsi, vzel
je Ivanka k sebi, kateremu je štiri leta pridno in
zvesto služil. Gospodar videč, da je Ivanko zal
mladenič, plemenitega, pobožnega in usmiljenega
sred, ponudil mu je svojo jedino hčer, plemenito
in bogoljubno deklico, v zakon, ter mu je izročil
vse svoje premoženje.

Glejte, otroci! tako skrbi Bog za one otroke,
ki so plemenitega in usmiljenega sred. Zapomnite
si dobro prigovor, ki pravi:

Srce bldgo, duša mila,

Nikdar nista brez plačila.

2*

Molitev pomaga.

„arta je bila uboga, zapuščena vdova. Imela
je jedinega sina, pridnega Mihca, s katerim
je živela v siromašnej čumnati necega skopca
(skopuha). Ta človek je bil zel6 neusmiljen.

Vsake kvatre mu je morala uboga Marta
naprej plačevati stanovnino. Časi so bili hudi, in
revščina je na ubogo vdovo tako pritisnila, da ni
mogla stanovnine o pravem času poravnati. „ Štiri
in dvajset ur,“ zakriči skopec, „dam vam odloga;
ako v tem času ne plačate, spravite se mi takčj
izpod moje strehe. A da meni ne bode nobene
kvare, prodano vam bode vse vaše malovredno
blago. “ — Pomagalo ni nič, ne jok ne stok uboge
vdove. „Kar sem rekel, rekel sem, 4 ' reče mož,
obrne hrbet ter gre iz hiše. — Kaj je bilo ubogej
Marti začeti ? Drugače ni bilo, božjej volji se je
morala izročiti.

Popčludne je gnal Mihec kozč, jedino redilo
uboge matere, na pašo. Tu pred nekim znamenjem
Marije poklekne, moli in prosi kraljico nebes in
zemlje, naj bi izprosila pomoči pri dobrem nebeškem
očetu. Ko svojo molitev okončd, vstane ter gre
nabirat jagod v svojo torbico, da hi jih domov

Molitev pomaga.

21

materi prinesel. V tem trenotku pripodi jastreb
ubogo golobico, ki se skrije pred sovražnikovimi
kremplji v votlo dre v d. Mihec to videč, spleza na
drevo, seže v duplo in privleče z golobico vred
težko mošnjo polno denarjev. Urnih nog teče domov
k materi in jej pokaže, kaj je našel v hrastovem
duplu. Ker se ni moglo zvedeti, čegavi bi bili
denarji, ostali so ubogej Marti. — Tak6 je Marija
uslišala Mihčevo molitev in otela dva siromašna,
pa pobožna človeka iz velike zadrege in iz rok
neusmiljenega oderuha.

Molite radi, ljubi otroci, ker človek brez
molitve je suha klada brez vej in zelenja, brez
cvetja in sadu. A kar je še najboljše, je to, da
molitev skoraj vselej pomaga, ako pride iz dobrega,
bogoljubnega sred.

Zamorec.

tar zamorec pride pred hišo bogatega trgovca
ter ga prosi vbogajme, rekoč : „Dvajset let sem
služil gospodarju in dobro sem mu delal. A
zdaj, ko sem se postaral, ko so me moči po¬
polnem zapustile in truplo ni več za nobeno
rabo, zdaj mi je gospodar odpovedal službo in
me pognal od hiše. Zapuščen od vseh, primoran
sem pri dobrih ljudeh iskati si kruha."

Zamorec se bogatemu trgovcu smili. Eeče
mu, da naj gre v hišo, kjer dobi kruha in mehko
posteljo v prenočišče. Eeče mu tudi, da lebko
dlje časa pri njem ostane. — Trgovčevi otroci so se
črnega zamorca zelo bali in so vprašali očeta, kakšen
človek je to. Oče jim reko, da je zamorec ravno
tak človek kakor mi, ustvarjen po podobi božjej
in namenjen za večno življenje. Po malem se
otroci zamorca privadijo in ga imajo zel6 radi.

Neke noči je ležal zamorec tiho v svojej
čumnati. Pozno po noči sliši ropot zunaj pred
vrati. Zamorec takoj vstane ter gre k oknu gledat,
kdo ropotl Dva tolovaja sta ravno v trgovčevo
sobo lezla; ostra noža sta se jima blestela v rokah.
Zamorec to videč, zavpije: „Kdo sta!" — Tatova

Zamorec.

2»

ugledavši črnega zamorca, zelo se ustrašita, sko¬
čita raz okna na trda tla in se zelo pobijeta.
Druzega dne so ju dobili pod oknom ležeča, zvezali
so ju in odpeljali pred sodnijo.

Trgovec se zamorcu zahvali in mu reče:
„Starec! sam Bog vas je pripeljal v mojo hišo,
da ste meni in mojej družini oteli življenje in pre¬
moženje. Pri meni ostanite do smrti!“

v  Ljubezen do staršev.

f ivel je v kineškem cesarstvu v Aziji skrben
oče v velicem siromaštvu. Imel je sedmero
f  otrok in je bil v cesarskej službi. Pridejo huda
j leta, draginja in lakota nastane po vsem cesar¬
stvu. Letna plača ubozemu očetu ni bila dosti,
da bi prehranil ženo in otroke. Po noči in po dnevi
je premišljeval od kodi naj vzame denarjev, da bi
kupil kruha ubogej družini. „Sila ne poznž, po¬
stave, “ misli si ubogi oče, gre do cesarske bla-
gajnice in si vzame toliko denarjev, da prehrani
ženo in otroke.

Tatvina pride kmalu na dan in ubogi oče
je bil obsojen obe roki djati pod klado, da mu
ju oster nož odseče.

Žena in otroci začno bridko jokati, ko slišijo
to strašno obsodbo. „Kdo nas bode odslej hranil?
Kdo bode skrbel za nas?“

Najstarejša hčerka, deklica v dvanajstem letu
svoje dobe, obleče se najlepšo obleko,' ki jo je
imela. Mati to videč, vprašajo hčerko, kako more
pri takej žalosti misliti na lepo obleko. Hčerka
ne odgovori ničesar, nego naravnost hiti pred
cesarja, pade na koleni predenj in mu reče: „Pre-

Ljubezen do staršev.

25

svitli car! Moj oče so grešili zoper tvoj ukaz iu
po postavi izgube obe roki. A kdo bode nas ubogo
družino branil, ako se izvede tvoja ostra obsodba?
Glej, presvetli car! tukaj imaš moji bledi in ne¬
dolžni roki, vzemi ju in odsekaj, a mojemu očetu
prizanesi, ker ti svojih rok dati ne morejo, ker z
njima služijo kruha nam sedmerim otrokom in
materi! “

Ta otročja ljubezen je cesarja do solz ganila.
Odpustil je očetu in ga je še dalje obdržal v službi,
a dobro hčerko pošlje obdarjeno dornčv k staršem.

Otroci, ljubite očeta in mater!

t '•*>

Angeli naši prijatelji.

ek poganski sodnik je obsodil očeta nbožne
družine po nedolžnem v ječo. Že celili petnajst
mesecev je nedolžni oče zdihoval v ječi.

Mati so vsak večer pozno v noč klečali

in molili za svojega možd ter so tudi otroke
k molitvi opominjali, rekoč: „Otroci! molite še vi
in priporočite se svojim angelom v&ruhom, oni so
naši najboljši prijatelji, in prosili bodo Boga, da
nam reši nedolžnega očeta iz ječe . 11  — Otroci
store, kakor so jim mati rekli.

Najmanjši otrok je spal. A zdajci se oglasi
in zavpije v sanjah : „Mati! ali vidite angele, kako
se lepo bleste in kako hitro gredo v sodnikovo
hišo ? 11  — „Spančkaj, spančkaj, ljubo moje dete , 11
tolažijo mati spečega otroka, „to se ti le sanja;
angeli ne hodijo v hišo krivičnega sodnika , 11  —•
„Da, da, šli so, šli naravnost k sodniku, videl sem
jih prav dobro , 11  odgovori nedolžni otrok in si
mdne oči.

Dete zopet kmalu zaspi, ž njim tudi mati
in otroci.

Druzega dne zjutraj pripoveduje sodnik svojim
pisarjem in snovalcem čudne sanje, ki jih je imel

Angeli naši prijatelji.

27

po noči, rekoč: „Kamor koli sem se ozrl po noči,
povsod sem slišal jok in stok uboge žene in otrok
onega možd, ki je že več mesecev zaprt v ječi.
Nisem imel miru ne pokoja, dokler nisem obljubil
izpustiti jetnika, kakor hitro se naredi dan. To se
naj tudi zgodi!“

Kmalu potem pridejo oče iz ječe domčv k
svojej ljubej družini. Veselja ni bilo konca ne kraja;
a najmlajši otrok je še vedno povdarjal, daje videl
angele, ki so šli v sodnikovo hišo prosit za njegovega
nedolžnega očeta.

Otroci! priporočujte se tudi vi svojim angelom
varuhom in jih prosite, da vas čuvajo in varujejo
greha, ki je največje zlč na svetu.

Kdor druge mrzi, sam sebe grdi.

TjP

( ap ) ri deklice iz jedne vasi so hodile pridno v šolo.
Učenka Marijca je te deklice mrzela in jih ni
Jr  mogla pogledati z dobrim očesom.

] Učiteljica to videč, zapiše v Marijčino
pisanko v prvo vrsto naslednja tri imena:
Minka, Ivana, B driča.

Marijca zarudi po vsem licu, ko ugleda ta
imena v prvej vrsti svoje pisanke. Bila so namreč
imena dnih treh deklic, ki jih je mrzela ; zatorej pa
tudi ni hotela teh imen lepo pisdti. Učiteljica
pride do nje ter jo vpraša: „Zakaj denes lepo ne
pišeš, Marijca?“ — Marijca odgovori: „Teh imen
ne morem lepo pisati, ker se mi ne dopadejo.“
— Nato učiteljica: „Kako to, da se ti ta imena
ne dopadejo? Kakor vsako drugo ime, tudi ta
imena so imena svetnic božjih, in kar je še po¬
sebno lepo pri teh imenih, ndrodna so, zatorej
imamo tudi v našej šoli Minke, Ivanke in Bariče,
ki so vse prav pridne in dobre deklice. Nu meni
se dozdeva, da ti mrziš, Marijca ?“

Marijci se je solzilo pri teh besedah. Takoj
spozna svoj pregrešek in obljubi, da ne bo nikoli
več mrzela svojih vrstnic. Besen pogled njene dobre

Kdor druge mrzi, sam sebe grdi.

29

učiteljice in nekoliko svarilnih besed popravi Marijco
za zmirom. Takoj je vzela per6 ter je pisala zgoraj
omenjena imena kolikor najlepše je znala in mogla.

Druzega dne jej napiše učiteljica v pisanko
naslednje besede: Kdor druge mrzi, sam
sebe grdi,  a te besede niso bile zdaj v nobenej
dotiki več z Marijco, ker je bila od sib dob zelo
dobra in lepopovedna deklica.

Ne zaničuj darov božjih.

? ilo je 1812. leta, to je šla francozka vojska
na Rusko. Četa (kompanija) francozkih vojakov
3 ostane za nekaj časa v majhenej ruskej visi.
} Vaški krčmar, katerega je bila ta vojska že
skoraj na beraško palico spravila, dobi dvanajst
vojakov v stanovanje. Siromak se jih boji in jim
streže, kolikor zna in more. Belega kruha ni imel pri
hiši. — Jedenajst vojakov je bilo tudi s črnim kruhom
zadovoljnih, a nikakor ne njihov vodnik, prevzeten
mladenič. „Belega kruha sem!“ zavpije ošabnež,
„če ne, drugo zagčdem. “ S temi besedami zažene
črni kruh za vrata. Ves preplašen se splazi stari
krčmar iz hiše, da bi poiskal prevzetnemu vojaku
belega kruha. Dobi ga in mu ga dd. — Nato
stopi v kot, kamor je bil črni kruh odletel, pobere
ga, poljubi in skrbno vtakne v skrinjo, katero
potem zaklene. Vojak se iz vsega grla smeje
staremu krčmarju in mu druzega dne pri odhodu
še zaničljivo reče: „Oče, meni se zdi, da bo kruh,
katerega ste včeraj v skrinjo zaklenili, predno se
mi vrnemo, vendar malo pretrd. “  Krčmar se na¬
smehne in molči.

Ne zaničuj darov božjih.

si

Francozi so bili od Rusov tepeni. Na vse
strani razkropljeni, zmrzneni in izstradani bežali
so pred ruskimi kozaki (konjiki). Bil je zelo mrzel
zimsk dan. Naš krčmar, da bi prišel do vode,
razbijal je led. Zdajci prihiti do njega v cunjah
zavit, izstradan in skoraj na pol zmrznen človek.
Krčmar komaj izpoznd v njem ošabnega vojaškega
vodnika, kije  pred nekoliko tedni pri njem stanoval
in belega kruha zahteval. Od mraza in gladi se
tresoč, prosi siromak za stanovanje in malo kruha.
Oboje mu prijazni krčmar obljubi in ga pelje v
hišo, kjer je bilo nekoliko slame na tleh. O kako
dobra postelja je bila to od mraza trepetajočemu
vojaku! Ali prazni želodec ni bil samo s tem zado¬
voljen. Krčmar takčj ugane, kaj še manjka ubozemu
vojaku, gre iz hiše, a kmalu se zopet vrne in
prinese — oj! nič druzega nego — sam ključ.

Z resnim licem odpre zdaj staro skrinjo ter
prinese kos kakor kamen trdega, črnega kruha iz
nje. Pokaže ga vojaku, rekoč: „Prijatelj! je-li po¬
znate ta kruh? Preduo ste se vrnili, zna se, da
je postal že malo trd, ali mislim, da ima glad
dobre zobe. “ — „Oda,  da, ima jih, ima,“ vzdihne
vojak ter željno stegne roko po trdem, črnem
kruhu, kakor bi trenil, snedel ga je do zadnje
drobtine. Z ganenim srcem ga je gledal krčmar
in mu rekel: „0 Bog! o Bog! ti si pravičen in
pravične so tvoje sodbe. Ko je bil ta vojak črni
kruh v kot zagnal, že takrat sem si mislil, znabiti
pride čas, da bo svoj glad še s tem črnim kruhom
rad potolažil; zatorej sem pobral kruh in ga spravil

32

Ne zaničuj darov božjih.

v skrinjo. Prijatelj! takrat ste se mi smijali in
me zaničevali. Ali vidite zdaj, kako dobra je bila
moja skrb ? črni kruh, ki ste ga oni dan v kot zagnali,
dišal vam je zdaj gotovo bolje, nego najboljša jed.
Zapčmnite si to, in ne zaničujte nikoli božjih
darov!“

Osramoten vojak povčsi k tlam oči, potem
s kesanim srcem prosi dobrega krčmarja za od-
puščenje. Krčmar mu odpusti, dž, mu še jesti in
piti, ter mu pokaže stezo, po katerej je kozakom
srečno ušel.

Bodi usmiljen.

JLjJf  ilo je na svet večer 1851. leta, da pride imovita
*&> kmetica iz bližnje okolice v Gradec, glavno
I" mesto štirske dežele, različnih stvari kupovat
} za božič. Ondu zagleda v nekej ozkej ulici
ubozega dečka, ki je bled in malo ne na pol
nag s solzami v očeh prosil vhogajme. Imovitej
kmetici se deček v srce smili. „čemu se jokaš,
ljubi moj?“ vpraša kmetica ubozega dečka. „Mati
mi umirajo!“ vzdihne deček, „a jaz že od ranega
jutra tukaj stojim in prosim, da bi kaj vbogajme
nabral in domčv prinesel; a zaimki! nihče se ne
usmili mene, uboge sirote. “  — Kmetica reče dečku,
da jo naj k materi pelje. Deček stori. V daljnem
predmestji pod strgano streho je ležala na slami
mrtva mati; poleg nje je klečal duhovnik in molil.
Kmetica to videč, postoji in nekaj misli. Nato reče
dečku: „Tvoja mati so ti umrli — idi z menoj,
odslej sem ti jaz mati.“

Pravo mater so pokopali, a ubogi deček je
šel s kmetico, kjer je bil z veseljem v hišo sprejet
in z vsem potrebnim oskrbljen.

Gledite! takč je plemenita kmetica godovala
rojstni dan onega, ki je dejal, ko je še po zemlji
hodil: „Bodite usmiljeni in usmiljenje
bote dosegli. Resnično vam povem, kar
ste storili kateremu teh mojih najmanj¬
ših, meni ste storili.“

Drag.oljubci.

—

3

Stanovitost v krščanskej veri.

yfva pobožna dečka, komaj v petnajstem letu
svoje dobe, bila sta 1648. leta po Kristovem
f rojstvu prodana Turkom v sužnost. Turki so
] si mnogo prizadejali, da bi dečka zatajila svojo
pravo krščansko vero, a bilo je zamdn. Dečka
ostaneta stanovita ter odgovorita: „Raje umreva,
nego da bi zatajila vero svojih očetov. “

Necega dne pride jeden teh dečkov k tovarišu,
ter ga najde ranjenega in v krvi ležečega. Krvoloki
Turki so ga neusmiljeno mučili, da bi bil sprejel
njihovo vero.

Ko tovdriš vse to čuje, pade od veselja na
koleni predenj in mu poljubuje krvave rane. Y tem
pride njiju turški gospodar in vpraša: „Kako to,
da poljubuješ krvave rane svojemu tovdrišu?“ —
Deček odgovori: „Zato, ker spoštujem rane in kri,
katera se preliva zavoljo svete vere Kristove.“ —
Nato gospodar: „Ako mi takčj ne zatajiš svoje

vere ter ne pristopiš k Muhamedu, ukažem ti pri
tej priči odsekati obe ušesi. “

Deček nato hitro skoči, vzame meč vojaku,
ki je stal blizu njega, odseče si jedno uh<5 ter reče

Stanovitost v krščanskej veri.

35

gospodarju: „M, tukaj imaš moje uh<5! Ali želiš
še druzega? Mar bi rad moje življenje? Vse, vse
ti dam, — samo svoje vere zatajiti ue morem !‘ £
Kmalu po tem dogodku sta se preselila ob d
dečka v boljše življenje. — v življenje, kjer ni
nobenih težav ne trpljenja.

Tudi vi, otroci bodite stanoviti v krščanskej
veri, ter imejte vedno pred očmi, da smo popotniki
na tem svetu, ki iščemo prave svoje domovine;
a naša prava domovina so visoka nebesa, kamor
nam je treba večkrat oči povzdigovati, daneizgre-
šimo pravega pota. Prenašajte pa tudi voljno vse
križe in težave, ki vam jih ljubi Bog pošilja, saj
Britkosti in križi so temne noči,

Da potlej za njimi nam lepše svitih


3*

Tolažba.

JJL® riprost kmet toži necega dne gospodu župniku T
j? da si ne more prav nič zapomneti od besede božje,
3 naj si jo vsako nedeljo še tako pridno posluša
j v cerkvi. „Škoda za čas, ki ga s tem potratim, “
reče kmet, „boljše bi bilo, da bi doma ostajal
in kaj druzega delal.“ — Pred kmetovo hišo, kjer
sta se kmet in župnik razgovarjala, stali ste dve
umazani košari. Župnik to videč, nasmejejo se
priprostemu kmetu in mu reko : ,, Vidim, da ste
na krivem potu in treba je tolažbe vašej duši.
Vzemite jedno teh košar tukaj in zajmite ž njo
vode iz bližnjega potoka. A to storite trikrat za¬
poredoma. “ — Kmet stori, kakor mu so ukazali
gospod župnik; a zna se, da je voda iz košare
takčj zopet iztekla. Zdaj mu rečejo gospod župnik,
da naj dene košaro zopet na prejšnje mesto nazaj.
Kmet tudi to stori. „ Ali vidite zdaj kako izpremembo
na košari, s katero ste zajemali vodo,“ vprašajo
gospod župnik priprostega kmeta. „Nobene druge,“
odgovori kmet, „nego samoto, da je zdaj popolnem
čista, a ona, s katero nisem vode zajemal, umazana
je še zdaj, kakor je poprej bila. “ — „ Glejte, ljubi
moj!“ rečejo gospod župnik, „tej košari podobna je

Tolažba.

37

vaša duša. Kakor je umazana košara, da-si vode
ni držala, izgubila vendar vse madeže in je zdaj
popolnem čista, tako bo tudi vaša duša, poslušajoč
besedo božjo, da-si vam prav nič ne ostane v glavi,
izgubila vse pregrešne marčge in postala bo čista
in Bogu prijetna podoba. To vam bodi tolažba in
vas naj izpodbuja, da tudi dalje še hodite pridno
v cerkev in poslušate besedo božjo, to je, da
zajemate iz studenca večne resnice .“

Bosa napaja in poživlja rastline, — beseda
božja pa krepča in plemeniti naše srce. Poslušajte
torej radi besedo božjo in vse lepe nauke, in zvesto
jih hranite v svojem srci.

v  Starček in pes.

f ivel je svoje dni imovit človek, kateremu so
starši obilo premoženja zapustili. Mladenič je
Z  bil lehkomiselria glava ter ni mislil na druzega
j nego na prazno veselje tega sveti. Dan za
dnevom je hodil po veselicah in njegovi pri¬
jatelji mu so dobro znali mošnjo prazniti. Po vse
noči so plesali, pili, ukali in igrali. Zna se, da
s takim življenjem se je mladeničeva dedovina
manjšala, denarji so izginjevali in kmalu je bilo
treba zdaj to zdaj ono reč iz hiše prodati. Vse to
lehkoumnega mladeniča ni izmodrilo. Naposled
ga deno na boben; prodado mu vse, a komaj toliko
dobe, da poplačajo dolgove. — Zdaj se podd ubogi
mladenič k svojim dobrim prijateljem, ali ti mu
vrata zapirajo in se izgovarjajo, da bi mu radi
pomagali, ako bi mogli. Nekateri njegovi prijatelji
se ga celo izogibajo. Pač je res, da kakor v ognji
zlatč, tako se v nesreči izkušajo prijatelji.

Kaj je bilo storiti ubozemu človeku? Ne
ostaje mu druzega nego s težkim in nenavadnim
delom si vsakdanji kruh služiti. A to še ni bila
vsa nesreča. Huda bolezen ga zadene in siromak
pride v tej bolezni ob oči. Vse ga je bilo zapustilo,

Starček in pes.

39

samo njegov psiček mu še zvest ostane v nesreči.
Kadar je koga srečal, postavil se je na zadnji nogi,
a s prednjima je prosil miloddrov svojemu slepemu
gospodarju. Ko se je zvečera solnce za gore po¬
mikalo, opominjal je vselej gospodarja, da je čas
domdv iti, a po noči, ko je slepi siromak od pre-
velicih bolečin kričal, prišla je dobra žival k
njegovej glavi, da mu solze z lica liže in izsušene
oči moči.

Necega dne pride psiček na ulicah pod kolo
neke kočije. Ker se zaradi starosti ni mogel umakniti,
bilo je po njem in uboga živalca pogine.

Slepi starček ni imel zdaj od nikoder pomdči
in tudi on čez nekaj dni od žalosti umrje.

Ta povest nas uči, da se ni zanašati na
prijatelje, kadar smo v nesreči, in da tudi ni vsak
naš prijatelj, ki se nam prilizuje in dobrika, kadar
smo v sreči.

Kakor megle in oblaki izvirajo le iz zemlje,
tako tudi naša nesreča izhaja le iz nas samih.

«3°-

Repata zvezda.

-iško, Ivanek in Eajko so šli v soboto zvečera
iz Petrovnikovega gaja domov. Gredoč ugle¬
dajo prečudno svetlobo na nebu. Strah jih
napade, ker kaj tacega še nikdar niso videli,
in tudi niso znali, kaj ta čudna prikazen na
večernem nebu pomeni. — Druzega dne so pri¬
povedovali v nedeljskej šoli, da so jim starši doma
rekli, da čudna svetloba na nebu znači šibo božjo,
s katero nam Bog hude čase napoveduje. Učitelj
se temu smejejo in razlože nedeljskim učencem
svetlobo na nebu tako-le:

„Svetloba, katero ste sinoči videli, bila je
svetloba repate zvezde ali kometa. Repata zvezda
je kakor vsaka druga zvezda, samo da ima nekoliko
drugačno svetlobo. Rep ali metla za njo je neka
megla, ki jo obdaje in se v naglem teku daleč z
njo raztegne. Solnčni žarki se v zvezdo in v ono
meglo vpro in oboje razsvetle. Repate zvezde se
nam zato tako čudne zde, ker jih redko kedaj
uidimo. A zakaj jih vidimo tako redko? — Zato,
ker one potujejo po neizmerno dolgih potih in jih
vidimo le takrat, kadar se našej zemlji nekoliko
'bolj približajo. Niti učenjaki ne morejo njihovih

Repata zvezda.

41

potov natanko preračuniti. Nekatere repate zvezde
so manjše, nekatere večje, in imajo slabejšo ali
močnejšo svetlobo. Bere se, da se je največja
repata zvezda prikazala 150 let pred Kristo vem
rojstvom, in da je ta zvezda bila velika kakor
solnce ter je prekrasno sijala. Pozneje se ta zvezda
ni več prikazala, da-si je od tistega časa že preko
2000 let preteklo. Iz tega se vidi, kako neizmerno
dolg pot potuje tak komet po ogromnem nebnem
prostoru. Repatim zvezdam, ki so se že povrnile,
izračunili so učenjaki njihov pot, zatorej tudi znajo,
kedaj se zopet taka zvezda prikaže.

Repate zvezde ne značijo nobene nesreče,
kakor se nekateri ljudje boje, kadar jih ugledajo.
One nam, kakor vsa druga nebesna telesa, kažejo
božjo vsemogočnost in brezkončno modrost stvar¬
nikovo. “

Vse je kroglo, vse se miga,

Vse prijazno sveti se;

Vse oznanja, da velika
Roka svet vstvarila je.

-=»

Ne bodi zavidljiv.

Jlji j da ste videli Vraničevega Lukca, kako milo
(^>je gledal na Šknljevo črešnjo in kako so ga
J bddle lepo rudeče cepljenke v oči! Nekaj časa
J ondii stoječ, glasno vzdihne: „0 da bi mi
sosed Škulj dovolil, da si jih samo nekoliko
smem utrgati!“ — Stari Škulj, ki je stal pri mlaki
za Lipnikovem plotom, slišal je to glasno Lukčevo
željo in mu reče: „Nu, ker si želiš le nekoliko
črešenj utrgati, bodi ti; idi na črešnjo a gledi, da
ne padeš!“ — Lukec ne pusti, da bi se mu dvakrat
reklo. Naglo kakor mačka se popne na črešnjo in
zobajčč jih, kmalu si nabere precejšno število lepih
cepljenk.

Stari Škulj otide v hišo ne brineč se dalje
za Lukca. Nu kmalu pride pod črešnjo drug deček,
po imenu Andrejček. Bil je to sirota od peti; do
glave, in videlo se mu je na licu, da se mu je
moglo nekaj žalostnega prigoditi. In res, ravno
včeraj so mu pokopali dobro mater, jedino pod¬
poro, katero je še imel na tem svetu. Danes je
šel Andrejček prvič po svetu, da si poišče dobrih
ljudi. Ko ugleda Lukca na črešnji, reče mu:
„Lukec! daj, daj, vrzi mi vsaj jedno pest črešenj
z drevesa, zelo sem lačen."

„Dakako!“ zakrohotž, se Lukec na drevesu,
j,takih potepinov našlo bi se še več, ki bi radi,

Ne bodi zavidljiv.

43

da bi jim kdo lepe cepljenke kar v usta metal. Obriši
se, dragi moj Andrejce, pod nosom ter si nikar ne
misli, da boš znabiti danes črešnje zobal. “

Andrejček prosi še dalje in reče, da bi mu
Lukec vsaj dne črešnje pustil, katerih njegova roka
ne doseže, ker tudi on želi na drevo splezati in sijih
nabrati. Ali Lukec se grdo zadere nad njim: „Da se
mi takčj spraviš izpod drevesa! Za take nebodijih¬
treba, kakoršen si ti, niso črešnje. Ako se mi

takoj ne pobereš, splezam doli in“-

V tem trenotku se zlomi veja in Lukec leži
kakor je dolg in širok pod črešnjo. x

Andrejček priskoči k njemu in kliče na pomoč.
Pridejo sosedje, med njimi tudi stari Škulj, kateremu
je Andrejček vse povedal, kako se je ta nesreča
zgodila. Lukec si je nogo izpahnil in moral je
dolgo trpeti, predno je ozdravel. Ko je še ležal,
rekel mu je sosed Škulj: „Nihče drugi nego Bog
te je kaznoval zaradi tvoje zavidnosti. Kar je tebi
milo, to je drugim ljubč. Zapomni si to, ter ne
bodi nikomur zavidljiv.“

Ubozega Andrejčka je vzel Škulj k sebi in
ga je dal čevljarstva učiti. Danes je Andrejček
imovit čevljar in zelo dobra duša.

Lukec se je pokčril za svojo zavidnost, po¬
slušal je starega Škulja ter ni nikoli več bil
proti nikomur neprijazen in surov. Gospodar v
tistej v&si, pripovedoval je večkrat otrokom to
povest in jim vedno priporočal, da naj bodo prijazni
in usmiljeni do vsacega človeka.

- =&-

Bratovska ljubezen.

-ater je zelo skrbelo, kako bo Katarinka po
zimi v šolo bodila, ker je bila še majheno
in slabo dekletce. Oče reko: „Zdaj še ni
tako slab pot, a kadar bode slabo vreme,
našla se bo tudi pomoč. Ivanek, Katarinkin
brat, se je ravno v šolo napravljal. Iz šole domov
prišedši, privleče iz drvarnice star otročji voziček,
popravi ga, kakor znd in more. Po noči je začel
sneg padati, in druzega dne zjutraj je bilo že vse
s snegom zameteno. Ivanek je bil tega ze!6 vesel
ter Katarinko priganja, naj se v šolo napravi. Ko
sta bila oba pripravljena, privleče Ivanek voziček
pred vrata in pravi: „Katarinka pojdi, voz te že
čaka in konjiček je tudi že priprežen ; pojdi, da šole
ne zamudiva! In tako je Ivanek sestrico v šolo
vozil, kadar je bilo grdo vreme. Oče in mati sta
bila tega zelo vesela.

Bratovska ljubezen je nebeška iskra, ki človeka
k vsemu dobremu ogreva; trdna je kakor skala,
kar koli na njej sezidaš, stoji trdno in nepremično,
kakor železo in kamen.

Zapravljivec in skopec.

? j^ met je imel dva sina, ki sta se rokodelstva učila.

\Bekel je: „Priden rokodelec nikoli ne strada
J kruha, a brez rokodelstva nikoder nikamor.“
] Starejši sin se je izučil čevljarstva in bil je
čevljar;  a mlajši se je izučil krojaštva in bil je
krojač.  Izučivši se vsaki svojega rokodelstva,
otideta skupaj po svetu.

Čevljar je zel6 rad trošil na tobak, vino in
žganje. Ni mogel imeti krajcarja, da bi ga ne
bil zapravil. A krojač je bil v tem obziru ves
drugačen. Ne samo da ni trošil na tobak, vino
in žganje, tudi kruha si večkrat ni privoščil, samo
da bi si toliko več prihranil.

Prvi je bil tedaj zapravljivec,  a drugi
skčpec  (skopuh).

Večkrat j e dejal krojač čevljarju: ,, čemu tobak,
čemu vinu in žganje? Bodi varčen brate! Živi
o samem kruhu, kakor živim jaz!“ A čevljar se
je smijal bratu in mu rekel: „Kaj da bi bil varčen?
Komu naj hranim novce ? Kdor hrani, druzemu
hrani, a tega jaz nečem. Moji žulji, moji zalogAji!“
In tako sta potovala brata vse leto po širocem
svetu. Krojač je imel poseben mošnjiček, v katerega
je iz vzajemnega zaslužka vselej toliko krajcarjev
spravil, kolikor jih je njegov brat čevljar jedoč, pijoč

46

Zapravljivec in skopec.

in tobak kadeč potrošil, ter je bil zel(5 vesel, da mu
je mošnjiček postajal zmirom polnejši in debelejši.

Necega dne se brata zaradi varčnosti spreta.
Beseda prinese besedo in jela sta se prepirati.
Krojač je dejal, da si pri svojej varčnosti gotovo
napravi lepo premoženje, a čevljar se mu smeje
in pravi, da je skčpec, a skopca sovraži Bog in
vsak pameten človek. Da krojač čevljarju na be¬
sedi ne izostane, reče mu, da je grd zapravljivec,
a zapravljivcu je biša daleč od poštenega človeka.

Tako se prepirajoč, prideta do necega mosta.
Krojač bi rad svojega brata prepričal, kako je
varčnost lepa in kako si z varčnostjo v kratkem
času lebko prihranimo lepib denarjev. Oba sedeta
na most. Krojač vzame mošnjiček, da bi pred
zapravljivim bratom preštel denarje, a čevljar si v
tem, ne brineč se za bratovo imovino, žvižgajoč
polni fajfo s tobakom.

V istem trenotku, ko je krojač svoje denarje
pred čevljarja razpoložil, a čevljar ravno ob kremen
udaril, da si ukreše gobo in zapali tobak, potegne
tako hud vihar, da krojaču ves prihranjeni imetek
v jednem hipu odnese v vodo.

Kakor okamenel stoji krojač na mostu, žalostno
gledajoč za svojimi denarji v vodo.

Čevljar ga zdaj vpraša: „Nu, brate, koliko
si si prihranil ?“

A krojač odgovori: „Brate, ravno toliko, ko¬
likor ti.“

Varčnost je dobra in lepa, ako ne preide v
skopost; a skopuh je grda stvar na svetu.

Kovač in krojač.

eke sobote popoludne prinese krojač v kovačnico
železo (gladiluik), da si ga ondu razbeli. Gle¬
dajoč kovača, reče mu krojač: „Moj Bog!
kako moreš vendar le jeden sam dan vztrajati
pri tako težavnem delu! Kako se moreš po
ves dan tako neusmiljeno žgati pri ognji, ogljeno
soparo požirati, težko železo obračati, od ranega
jutra do poznega večera s težkim kladivom nabijati,
da ti iskre v lice frče! Sam Bog me čuvaj tacega
dela! Že zdaj me glava boli od tvojega nabijanja !“
„A kako ti, prijatelj, odgovori mu kovač,“
ki po ves božji dau čepiš sključen v kotu ?! Ali
ti ne preseda po ves dan držati drobno šivanko v
roki, ter ž njo neprenehoma vbždati, drobni konec
(cvirn) skozi majheno ušesee vdevati, oči si na¬
penjati, — res, pravo božje čudo je, da še nisi
slep, ter še nimaš grbe na hrbtu in ti še prsti
niso odreveneli. Sam Bog me čuvaj tacega težav¬
nega dela! “

Vsak stan ima svoje težave, — vsak dan
svoje trpljenje.

Račun za otroke.

neko šolo na kmetih pridejo gosp. šolski nad-
zornik, ko so otroci ravno računih. Zelo se
J jim je dopadlo, da otroci tako dobro in urno
] na izust računiti znajo. Da se tudi sami pre¬
pričajo o dobrem šolskem napredku, pokličejo
neko deklico in jo vprašajo, ali jim zna izračuniti,
koliko so njeni ljubi starši za njo že denarjev
izdali? — Deklica, ki je bila v šoli najboljša raču-
narica, se pri tem vprašanji nekoliko ustraši in
žaru dl.

.,To izračuniti, ljuba moja,“ rečejo šolski
nadzornik, „ ti menda še nikoli ni nihče dal, a vendar
je ta račun najimenitnejši račun za otroke. Le
premalo otroci pomislijo, koliko svojih staršev stanejo
in koliko so jim dolžni povrniti. Zatorej nič se ne
boj, ljuba moja, skupaj hočeva izračuniti nalogo,
M se ti, kakor vidim, nekako čudna dozdeva. Po¬
slušaj me tedaj in računi z menoj! — Kaj misliš,
ali je preveč, ako računimo po dvajsetini na dan
za vse to, kar starši na otroka za hrano, obleko^
perilo in druge vsakdanje potrebe na dan izdajejo?“-
„0 ne,“ odgovori deklica, „to ni preveč, nego*
mislim, da je to še vse premalo. “

Račun za otroke.

49

„Nu, koliko dni ima mesec ?“

„Navadno štejemo na mesec po trideset dni,“
odgovori deklica.

„Koliko dvajsetič tedaj izdajejo starši v jednem
mesecu na otroka ?“

„Trideset dvajsetič ali šest goldinarjev,“ od¬
govori deklica.

„In koliko mesecev ima leto ?“ vprašajo dalje
gospod nadzornik.

„Dvanajst,“ odgovori deklica, „in dvanajstkrat
po 6 gld. iznosi 72 gld. na leto.“

„In koliko si ti zdaj stara, ljuba moja?“

„Deset let!“

„Ako tedaj tvoji starši vsako leto po 72 gld.
izdajo za tebe, kar je gotovo zel6 malo, koliko
iznosi to v desetih letih ?“

„Y desetih letih iznosi to desetkrat po 72 gld.,
to je 720 gld. “

„Dobro si odgovorila,“ rečejo gosp. nadzornik,
„a k temu še nismo prišteli onih troskov, ki je
starši izdado na zdravnika in zdravila, ako izboliš
in se ti kaj druzega žalega primeri. — Dalje je
treba še pomisliti, koliko so imeli tvoja mati s
teboj opraviti, ko si bila še malo, nezmožno de¬
kletce, koliko noči so pri tvojej posteljici prečuli
in koliko skrbi so imeli tvoj ljubi oče, da bi pre¬
živeli in dobro vzredili vso družino. Ali more kdo
izračuniti, koliko je taka ljubezen, taka skrb in
taka težava v denarjih vredna? O ne, nikoli ne,
ljubi otroci! Prevelike so dobrote, ki jih dobivate
od svojih staršev in te velike in brezštevilne dobrote

Drago ljubci. 4

60

Račun za otroke.

se v denarjih izračuniti ne dad<5. Zdaj pa le po¬
mislite, koliko bi vam treba plačevati, ako bi hoteli
samo dne dobrote svojim staršem povrniti, kar so
vam jih storili, od mladih nog do denašnjega dne!
A tega vaši starši ne zahtevajo od vas, samo to
si žele, da bi se pridno vedli in učili, da bi jih
slušali, da bi jih ne žalili, da bi dobro delali in
jedenkrat srečni bili. To ljubi otroci je dni denar,
ki nebeškemu očetu in vašim dobrim staršem za
povračilo vam storjenih dobrot najbolj dopade.“ Tako
so govorili gospod šolski nadzornik otrokom v šoli.

In vi otroci? Ali se kdaj vprašate: koliko
so moji starši obrnili name, in kako jim jaz to
povračujem ?

Svojeglavni otrok.

-artinek je imel to grdo navado, da ni kotel
«nr matere slušati nikoli, če so mu mati rekli:
1 „Martinek! idi tj d in prinesi mi to ali ono
f stvar," takdj se je repenčil in dejal, da ne

gre. Večkrat so ga mati svarili in mu rekli,
da naj sluga, in večkrat se jim je tudi oko solzilo
zaradi Martinkove neposlušnosti, ali zam&n! —
Kadar so kosili, Martinek ni hotel jesti, kar so
jedli njegovi bratje in sestre. „Jaz nečem! nečem!"
vpil je vsacega opoludne, ako mu niso njegove
kupice najpred natočili. „In zakaj nečeš ?“ vprašali
so ga mati. „Le počakaj, jaz te bodem že prisilila,
da boš kupico vzel," rečejo mati in mu vzamejo
kupico. Zdaj je bil nekaj časa Martinek tiho, a
kmalu zakriči in hoče kupico imeti.

„A.ko lepo prosiš," rečejo oče, „dobiš jo,
drugače ne."

„Nečem! nečem!" vpije svojeglavec po starej
svojej navadi.

„A ti moraš!" rečejo oče, potegnejo svoje¬
glavca izza mize, denejo mu glavo med koleni in
ga prav dobro z leskovo šibo našvrkajo. Od jeze
je bil Martinek rudeč kakor kuhan rak, po tleh se
je valjal in še vedno vpil: „Nečem! nečem!"

4 *

52

Svojeglavni otrok.

„Mi tudi nečemo,“ rečejo oče, zgrabijo šibo
in ga še malo natepč, potlej ga pa ven pred vrata
postavijo. Dolgo se je še kremžil, a ko naposled
vidi, da se starši malo brigajo za njegovo vpitje,
potolažil se je in začel na vrata bunkati proseč,
da mu naj odprč. „Ako lepo prosiš, odprem ti,“
rečejo mati, „drugače pa le ostani tam, kjer si,
ker tacega otroka ne maramo v hiši imeti.“

Martinek opusti svojo trmo ter obljubi, da
ne bo nikoli več nagajal svojim staršem. Mati mu
odpro. Martinek stopivši v sobo, poljubi očetu in
materi roko ter ju prosi, da bi mu odpustila. „Rada
ti odpustiva,“ rečejo oče, „ako se resnično po¬
boljšaš in obljubiš, da boš odslej ubogal svoje
starše na vsako besedo, če pa tega ne storiš, in
ostaneš še dalje trmast, kakor si bil doslej, potem
boš še huje kaznovan in prepovedal ti bom, da se
tudi s svojimi brati in sestrami ne boš smel igrati.“
Martinek se je poboljšal in je bil od sih dob
prav prijazen in poslušen deček.

Otroci! bodite pokorni svojim staršem, ki vas
radi imajo in vam le dobro žele, če vas tudi kaznu¬
jejo, kadar vas je kaznjevati treba.

Nepokorščina pelje v hudobijo in večno pogubo.

Ptičje gnezdo.

tepanek najde v grmovji na vrtu ptičje gnezdo.
Veselo teče k očetu v hišo in jih pelje na vrt,
V da jim pokaže, kaj je našel. „Glejte, oče, glejte!“•
j reče Stepanek, „kako lepo je to nežno in mehko
gnezdice z mahom in volno ometano, a v njem
je troje rujavopikčastih jajčec. Ali hi jih ne smel
vzeti, oče, in se ž njimi malo igrati ?“

„Ne, tega ne, Stepanek,“ rečejo oče, „pusti
jajčeka v gnezdu in za nekaj časa boš imel še
večje veselje. 11

Stepanek stori, kakor mu oče pravijo; ali
dragi dan gre zopet na vrt, in zdaj najde v gnezdu
štiri jajčeca. Tudi to pove očetu in oče mu reko:
„Zdaj pa štirnajst dni ne smeš do gnezda, a čez
štirnajst dni grem tudi jaz s teboj.“

Stepanek je slušal. Ali kako se razveseli, ko
pride čez štirnajst dni z očetom na vrt in najde
v gnezdu mesto jajčec štiri majhene in gole ptičke,
ki odpirajo kljunčke, kakor da bi jesti prosili.
Oče in sin stopita na stran. Nato prileti stara
ptica, njih mati, in jim prinese črvička v kljunu,
s katerim je pitala svoje mladiče. ,,Ali vidiš, Ste-

54

Ptičje gnezdo.

panek, rečejo oče, „ko bi ti bil jajčeka pobral iz
gnezda, bi zdaj ne imel toliko lepega in nedolžnega
veselja. “

Stepanek je bodil vsaki dan na vrt do gnezda,
dokler niso ptički godni bili ter naposled izleteli. —
Drugo leto so se stari zopet vrnili in v istem
grmu gnezdo naredili.

Ptiček.

Sneg pokriva plan, gor<5,

Burja mrazi nas močno;

Z nami zebe ptičice,

Rev’ce so brez strešice.

Oj otrok, preljubi moj,

Olej! tam čivka ptiček tvoj;

Zebe ga in lačen je,

Od slabosti trese se.

V hišico ne gre s tabo,

Da bi grel se za pečjo, —

Pa mu malo zrnja daj,

Da bo imel kosilca kaj.

Saj spomladi bo vesel,

Tiček hvalo ti zapel, —

Samo zdaj mu zrnja daj
Da bo jedlo revče kaj.

F. Šetina.

Kdo je naš bližnji?

veti oče, papež Pij IX., bili so zelč usmiljenega
in plemenitega srca. O njih je obče znano, da
X so vsacemu radi pomagali in postregli, kjer
j boli je bilo kake podpore treba. Necega dne
1847. leta se peljejo v mestu Rimu po ulicah.
Tu zagledajo starega moža, ki je onemogel in padel
na tla, ter ni mogel vstati. Hitro ukažejo kočije
ustaviti. Mnogo ljudi je stalo okoli onemoglega
starca. Papež vprašajo jednega okoli stoječih, kaj
da je ubozemu starcu. Smijoč in mrzlo jim ta
odgovori: „1 kaj mu je? Star žid je, kije
onemogel in padel na cesti." Te hladnokrvne besede
plemenitega Pija zelo užalijo. Takčj stopijo iz ko¬
čije, sežejo ubozemu starcu pod pazduho in ga s
svojima rokama vzdignejo v kočijo. Ko se za nekaj
časa starec zave in pove, kje da stanuje, spremijo
ga sv. oče sami do njegovega doma. Nemudoma
se potem domov odpeljejo in svojega zdravnika k
bolniku pošljejo ter z vsem potrebnim preskrbe.

Sveti oče, Pij IX., niso vprašali, kakor pismarji
in farizeji, kdo je moj bližnji ? nego hitro so po¬
magali ubogemu človeku, ker tu je bilo hitre po¬
moči treba.

Idite in storite tudi vi tako!

Bogata njiva.

f božen kmet, oče peterih otrok, je oral na njivi
in zdihoval: „Moj Bog! kako se v sedanjih
'f'časih malo pridela, in kako trda je za vsakdanji
[ kruh. Kdo bode mojim ubogim otročičem ljubi
kruhek rezal, kadar mene več nebo? Ko tako
svoje žalostno stanje premišljuje, najedenkrat pod
oralom nekaj zahrešči in konja hipoma obstojita.
Kmet se začudi, prime oralo za ročici in krene;
ali glej! pri tej priči vrže oralo skrinjico polno
zlatnikov (cekinov) izpod brazde. Osupel ne ve,
kam bi se dejal; pade na koleni, povzdigne roki
k nebesom in glasno moli: „0 Bog, nebeški oče!
nisem vreden, da imaš toliko milosti do mene
ubozega kmeta. Lepa ti hvala na prevelikej dobroti!“
To rekši, vzame skrinjico z zlatimi novci, zadene
jo na rami in nese domdv. Ko se tako svojemu
domu bliža, misli sam v sebi: „Oegavo bi nek
bilo to najdeno blago ?“

Kmet je bil namreč kupil njivo od svojega
soseda, ki je tako slabo gospodaril, da so mu bili
prodali vse zemljišče in živino do zadnjega repa,
da-si je bil po svojem bogatem, v vojski umrlem
očetu, veliko premoženje podedoval.

Bogata njiva.

57

Ubozemu kmetu vest reče: „G-otovo je rajnki
oče pred sovražniki svojo imovino v novcih tu sem
zakopal ter ni nikomur nič o tem povedal. Ti novci
tedaj niso tvoji, ampak tvojega še bolj siromašnega
soseda so.“ Tako je ubožnemu kmetu vest govorila,
in kmet nese skrinjico takčj k svojemu sosedu. V
hišo stopivši, položi skrinjico na mizo in reče:
„Res je, da sem tvojo njivo kupil, a tega ne, kar
je bilo v njej skritega. Vzemi torej, kar ti Bog
po meni pošlje!“

Sosed ne ve, kaj bi nato odgovoril. Osupel
gleda skrinjico, odpre jo, prešteje zlatnike in potem
plakajoč objame poštenega soseda. „Brate!“ reče
mu, „britke ure najinih nadlog so minule. Bog
je najino in najinih otrok molitev uslišal. Delila
si bova zaklad, a delila si bova tudi vse, kar nama
Bog pošlje, bodi-si dobrega, bodi-si slabega."

Otroci, obljubite, da ostanete tudi vi do smrti
dobri, pobožni in pošteni.

Velika skrb.

m

samostanu je živel menih (redovnik), po imenu
F lo r e n t i n. Bil je vsacega večera zelo slaboten
truden in izdelan.

Necega dne ga vprašajo gvardijan : „Odkod
tolika slabost tvojemu telesu ?“

Florentin odgovori: „To je od obilega dela,
ki ga imam od ranega jutra in še celč po noči
toliko, da bi bil že davno opešal, ako bi me Bog
ne podpiral pri njem. Imam namreč dva sdkola
krotiti, dva zajca ustavljati, dva kregulja priučevati,
zmaja utolažiti, leva vkrotiti in naposled naj še
bolniku strežem . 11

,,To so neumne besede,“ odgovori gvardijan,
„tacega dela nima nobeden mojih bratov v samo¬
stanu . 11

„Ali jaz ga vendar imam,“ odvrne menih,
„čujte naj vam povem: Dva sdkola ste moji oči,
kateri moram krotiti, da se jima kaj tacega ne
dopade, kar bi bilo mojej duši na kvaro (škodo).
Dva zajca ste moji nogi, kateri mi je ustavljati,
da ne tekate za praznim veseljem in ne hodite
po grešnih potih. Dva kregulja ste moji roki;
moram ju privajati dela in priganjati, da strežeta

Velika skrb.

59

mojim sobratom. Moj jezik je zmaj; treba mi ga je
brzdati, da ne govori nespodobnih in nepotrebnih
stvari. Levje  moje srce, s katerim se moram
vedno bojevati, da ga nečimernost in sebičnost ne
prevzamete, temveč da duh božji v njem prebiva
in ga ravni Bolnik je moje slabo telo, katero
zdaj to zdaj dno zaželi, a ne presodi, so li te želje
tudi pravične in mojej duši v izveličanje. To je,
kar mi slabi telo in izpodkopuje ljubo zdravje,“
Gvardijan se začudijo tej pritožbi pobožnega
brata in mu reki: ,, Ljubi moj! bodi tudi zanaprej
še zvest delavec v vinogradu Gospodovem ter imej
potrpljenje. Gospod ti bode pomagal in ti tvoj trud
obilo poplačal!“

Nehvaležnost.

tari ljudje pravijo: Bogu, staršem in učiteljem
ne moremo dobrot nikoli dostojno povrniti. A
prigovor pravi drugače, on pravi, da oče lože
šestero otrok prežive, nego šestero otrok očeta.
Pripoveduje se od očeta, ki je svojim otrokom
izročil vso svojo imovino. Otroci obljubijo, da mu
bodo lepo stregli, in ga z vsem preskrbovali, česar
mu bode treba. A preveril se je ubogi oče in žal
mu je bilo, da je dal vse otrokom v roke.

Najpred je oče živel pri starejšem sinu, a ta
se ga skoraj naveliča in mu reče: „Oženil sem se,
in moja žena vas ne vidi rada; ali bi ne bilo boljše
za vas, da bi šli k Marku, ki ima tudi več prostora
v hiši nego li jaz?“

Oče gred<5 k drugemu sinu, Marku; a tudi
ta je očeta kmalu sit in reče: „Oče, vi imate radi
gorko hišo, a mene takčj glava boli, ako je preveč
zakurjeno v peči. Ali bi ne hoteli iti k Mišku, on
je pek&r in ima zmirom gorko izbo?“

Oče slušajo in gredo k Mišku.

Ali tudi tukaj niso bili dolgo; Miško očeta
še hitreje odpravlja. Reče jim: „Oče, saj vidite,
kako ljudje pri meni po ves dan ven in noter hodijo

Nehvaležnost.

61

kakor golobje v golobinjak; nikoli nimate miru ne
pokoja, da bi se malo odpočili. Bolje bi bilo za
vas, da bi šli k mojej sestri Katri, ki stanuje ondii
na bregu. 11

Oče takčj uganejo, da so sinu nadležni, in
da jih v sinovej hiši ne vidijo radi. Mislijo si: po¬
skusil bodem pri hčerah stanovati; žensko srce je
mehkejše in občutljivejše nego li moško srce. To
rekši, pospravijo svoje stvari in otidejo k hčeri
Katri na breg.

Ali komaj nekaj tednov je bil ubogi starček
v hiši svoje hčere, že stopi Katra k njemu in mu
reče: „Oče, vselej me zelč skrbi, kadar greste po
stopnicah, ali pa po bregu v cerkev, da bi kje ne
padli in si noge ne zlomili. Pri sestri Lizi, ki pri
tleh stanuje, bi ne bilo treba tolikih skrbi.“

Oče razumejo, kako Katra misli, zatorej še
tist dan pobero svoje malenkosti in gredd k Lizi.

A Liza že drugo nedeljo vpričo očeta reče
svojej sosedi: „Moje stanovanje tukaj pri tleh je
res prevlažno za tako starega človeka, kakor so
moj oče; bojim se, da mi ne bi izboleli. Pri sestri
Lenki bilo bi boljše za očeta; ona ima grobarja
pri sv. Duhu za moža, in ondu bi bilo najboljše
stanovanje staremu človeku. “

Z žalostnim srcem vzamejo oče slovč od
hčere Lize ter se podadč k Lenki, ki je imela
grobarja, za moža.

Ali glej! že drugi dan reče mali vnuk svojemu
dedu: „Včeraj so moja mati rekli, da bi za vas
ne bilo boljšega stanovanja, nego je čumnata,.

62

Nehvaležnost.

kakoršne moj oče kopljejo na pokopališči pri sv.
Duhu. 11

Pri teh besedah nedolžnega vnuka ubozemu
očetu srce priči, zgrudijo se na tla in — umrjo.
Tam na pokopališči pri sv. Duhu mirno počivajo
in nihče jih ne preganja več.

Glejte otroci! tako se pogostoma potrjuje pri¬
govor, ki pravi: Oče lože preživi šestero otrok,
nego šestero otrok očeta.

Zatorej, otroci, ne ljubite svojih staršev samo
s pusto besedo, nego pokažite jim svojo ljubezen
v dejanji in resnici.

Povračilo.

M

«Wdova je imela sina zel<5 svojeglavega in neskrb-
uT nega; tudi je bil neusmiljen ubogim živalcam.
J’ Nekčč v grmu pri pokopališkem zidu najde
] gnezdo drobnih ptičkov. Da bi jih pobral, pre-
plazi grmovje ter že stegne roko po njih, kar
mu starka žalostno ščegetšje proti prileti branit
mladičev. Paglavec se zasmeje in reče: „Počakaj,
skoraj bodeš videla, koliko premore tvoje neumno
ščegetanje!“ ter mahne ubogo ptico, da takoj
mrtva na tla pade. „Nu, ali ti je dosti? Zdaj
pridi in brani mladičev, ako moreš,“ zakrohotd se
hudodejec.

Malo mesecev potlej umrje njegova mati.
Sam je zdaj bil ter ni imel nikogar, kateri bi ga
bil hranil. Sosed ga k sebi vzame; a tu je bilo
treba slušati in trdo delati. Večkrat je bil tepen,
včasih tudi po nedolžnem ; a nihče se ga ni usmilil,
nihče ga ni branil! — „Oh, da bi moja mati še
živeli!“ tako je zdihoval. Malo ne vsak dan je jokal
in kleče molil na grobu pokojne matere.

Ko je šel necega dne s pokopališča, ugleda
grm, iz katerega je pred dvema mesecema vzel ptičke
in ubil jim mater. Z žalostnim srcem se spomni
ljutega dejšnja ter zdaj v svojej bedi spoznš pra¬
vično roko božjo, katera ga je zadela.

Nenavadna pravda.

rije bratje so stanovali pod jedno streho. Ubožni
so bili in se živeli ob tem, kar so si zaslužili
1 z delom, a mirno so živeli, ter niso poznali
J razprtije med seboj. Sveta bratovska ljubezen
je bila med njimi.

Ysako delo so skupaj opravljali, zato jim je
šlo vse lepo od rok. Povsod so jih radi v delo
jemali. Nekdaj so bili namenjeni iti na travnik;
obetali so, poseči ga do svitlega dne. Zgodaj sta,
dva že napravljena, a tretjega ni; bil je bolan. Kaj
je zdravima zdaj početi ? Pri bolniku ju ustavlja
bratovska ljubezen, a obljuba ju kliče na delo, ki
se ne d& odložiti. Bolnik zapazi to njiju zadrego,
zato jima reče, da mu za strežnico pokličeta staro
sosedo, a sama naj gresta na delo. Poslušala sta
in tako storila. Med delom se močno poganjata;
zjutraj prej začenjata, a zvečera dalje natezata:
zato v istem času dokončata dva, kar je bilo na¬
menjeno trijem. A po plačilo bratane gresta; čakala
sta, da tretji ozdravi in potem ž njima delež dobode.
Tega tretji brat nikakor ne dovoli. „Pojdita,“ reče,
„in prejmita plačilo sama, kakor sta se tudi sama
trudila. Jaz sem bil v tem bolan, ter nisem ničesa
zaslužil. “

Nenavadna pravda.

65

Zdaj brata gresta po denarje ter odštejeta
tretjino bolniku. A ker najmlajši brat neče neza¬
služenega plačila vzeti, nastane med njima prepir,
ki preti podreti njih lepo slogo. Da bi se to ne
zgodilo, stopijo vsi trije pred opata Paladija, ter
ga prosijo, naj jim razsddi. Ko sveti oče sliši njih
pravdo, zelo se začudi. Brzo skliče svoje menihe,
da bi se od teh bratov učili ljubezni in sloge, ter
v lice vseh prepir tako razsodi: „Pravica res prlstoji
mlajšemu bratu, ki se brani plačila, ker ga ni za¬
služil; a čuditbse je starejšema dvema, ki mu
hočeta z ljubeznijo usiliti, česar po pravici hoteti
ne more. Zato naj mlajši vzame, kar mu podaje
ljubezen starejših. 11

Tako se je končal ta nenavadni prepir. Ona
dva, ki sta pravdo dobila, izgubila sta tretjino
dnevnega plačila; a tist, ki je pravdo izgubil, dobil
je to, česar se je sam hotel ubraniti. Nenavadna
je taka pravda in spomina vredna, ker tolika lju¬
bezen je med brati redka.


Dragoljubci.

5

Ne zanemarjaj službe božje.

f boga vdova je imela petčro otrok, s katerimi
je prav po siromašno živela s tem, kar si je
"f 1  z golima rokama zaslužila. Dokler so bila
f boljša in rodovitnejša leta, izhajala je ubožna
družinica še nekako po srednje, a zdaj je bila
letina jako slaba in živež drag. Kruha je bilo malo
in nastala je velika draginja. Mnogo ljudi je trpelo
glad, a to ne samo na kmetih nego tudi po trgih
in mestih. Na ubogo vdovo pritisne zdaj še druga
nadloga. Jedina krava, ki jo je imela pri hiši, jej
pogine. „Kaj mi je zdaj storiti ? 11  zdihuje uboga
mati. „Prosjdčiti me je sram, a to, kar zaslužim,
premalo je, da bi preživela sebe in otroke. Pač bi
najboljše bilo, ko bi me Bog že skoraj vzel k sebi!“
To rekši, joka se na glas. V tem Sliši zvoniti;
zdelo se jej je, kakor da bi zvonilo mrliču.

Zdaj priteče hčerka v hišo in reče: „Mati,
ali ne greste danes v cerkev k sv. maši ? Kavnokar
zvoni. Idite, idite, jaz ostanem doma in bom varo¬
vala hišo . 11

Deklica je rekla materi v cerkev, ker je znala,
da se mati vselej povrnejo iz cerkve nekako potolaženi
in okrepčani.

Ne zanemarjaj službe božje.

67

In mati si mislijo: v dobrih časih sem rada
hodila v cerkev, zakaj bi ne sla tudi, kadar sem
v stiskah in nadlogah. Tako misleč, odpravijo se
z žalostnim srcem od doma. — Ker jih je sram
siromaštva, katero se jim je na licu bralo, zato se
v cerkvi za nek steber stisnejo in prav goreče molijo,
da bi jim Bog skoraj poslal pomčči iz nebes. Po¬
tolažena, okrepčana in vsa v voljo božjo vdana,
vrne se uboga vdova domov. Gredoč proti domu,
misli si: „Oče zapuščenih vdov in sirot nas gotovo
ne zapusti!“

Nek premožen mož zapazi ubogo vdovo v
cerkvi, izprašuje pri sosedih, kako se vdovi godi
in ko vse natančno poizve, sklene, pomagati jej.

Ko zvečera uboga družinica sv. roženkranc
odmoli, rečejo mati: „Kozo bom kupila, da bomo
vsaj malo mleka imeli pri hiši; kasneje nam bo
že ljubi Bog pomagal, da si kupimo zopet kravo.“

Komaj mati to izgovore, že zamuka krava
zunaj pred hišo. Tuj človek stopi v hišo in reče:
„Kravo in nekaj žita v vrečah vam posije dober
prijatelj, ter vam sporoči, da tudi zanaprej še za¬
upajte na Boga, on vam bode pomagal. u  To rekši,
naglo otlde.

Krava, lepša nego poprejšna, stala je zunaj
pred hišo. Veselo vriskaje žen6 otroci kravo v hlev,
in zelo se morajo natezati, da znosijo polne vreče
žita v hišo.

Materi se je od veselja oko solzilo. S pov¬
zdignjenima rokama se zahvalijo Bogu za toliko
milost.

5  *

€8

Ne zanemarjaj službe božje.

Druzega dne pride plemeniti dobrotnik sam
v hišo uboge vdove. Bil je posestnik velike kmetije.
V hišo stopivši, nagovori ubogo vdovo: „Včeraj

ste v cerkvi jokajoč Boga pomoči prosili, in vaše
solze so oblake prodrle. Bog me je bogato blago¬
slovil in mi obilo podelil vsega, česar potrebujem
v življenje. Bogu sem torej mnogo hvale dolžan.
Vzemite torej to, kar vam sem sinoči po svojem
hlapcu poslal, tak<5, kakor da je to dolg, ki ga
namesto Bogu vam izplačujem.“

Uboga vdova se dobrotniku zahvali ter mu
obljubi, da bo ves čas svojega življenja molila zanj.

Kadar te prime stiska, ne pozabi, naj poprej
se k Bogu obrniti, iti pri njem iskati pomoči,
kakor je to storila uboga vdova.

Zapomni si pa tudi besede proroka, ki pravi:
„V Gospoda sem klical, ko sem bil stiskan, in
uslišal me je.“


Usmiljen otrok.

M

liudej zimi je uboga ženica lazila od hiše do
hiše, iskdje hrane in gorkote. Vsa se je od
J? mraza tresla. Mimo pride bogata, lepo oblečena
I gospd. Ženica je poprosi daru, a trdoserčna
gospd se ne ozre nd-njo. To je videl nekak
■deček. Priteče k njej, poseže si v žep ter jej podd
jedini svoj novčič. Gledali so ga od daleč gospod
duhovnik, ter so veseli dobrega otroka. Pokličejo
ga k sebi, in deček pride ves boječ. „Nisi storil
zlega,“ rečejo duhovnik, „čemu se bojiš? Kaj si
dal ženici?“ — ,,Samo novčič,“ odgovori deček;
„več nisem imel.“ Duhovnik mu reko: „Dobro si
storil, ljubi otrok! Da umeješ, kako so taka dela
po godi Bogu in ljudem, povrnem ti jaz, kar si
dal, ker novcev sam potrebuješ; nh!“ Dajo mu
gospod srebrno dvajsetico. Deček je ni hotel vzeti,
ker se mu je zdelo, da je preveč. Po daljšem pri¬
govoru jo vzame, zahvali se gospodu in otide.
Duhovnik za njim gledajo, kam pojde; a.deček
steče za ubogo starko ter jej podd tudi to dvajsetico.

Nevidni Bog.

/Mamo jedenkrat ki rada videla Bog£!“ reče
'^Ljudmila svojej materi, s katero se je izprekajala.
§■ „Zakaj bi rada Boga videla ?“ mati z na-
| smehom vprašajo.

„0, ker je tako lep, tako krasen! On je
ustvaril vso lepoto, vso krasoto na svetu; koliko
krasnejši je zatorej on sam! O, da bi samo pol
minute smela Boga gledati!“

Ali bi mogla tako krasen pogled prebiti?
Ali bi ti oko ne oslepelo?

„0, ne! Kar je lepo, to se rado gleda.“

„ldi z menoj; jaz ti hočem Boga pokazati,“
rečejo mati ter se z deklico ustavijo na odprtej
senožeti. Visoko na vedrem nebu se je bleščalo
sijajno solnce, ter videti je bilo, kakor bi se vzdub
(zrak) tresel.

„Ozri se na solnce in gledi vdnje samo pol
minute!“ tako mati nagovore svojo hčerko.

Ljudmila v solnce res pogleda, a naglo si
obraz pokrije z obema rokama ter zavpije: „0, o,
solnca ne morem gledati!“

„In s temi očmi, ki ne morejo solncu v obraz
gledati, hočeš videti samega Bogd? Otroče moje!

Nevidni Bog.

71

ne delaj si tako brezumnih želj, nego mirno potrpi,
da ti ugasne slabo zemeljsko oko in da prejmeš
drug vid, ki bode mogel Boga gledati. A že tukaj
doli hrepeni, vredna biti neizkončne milosti; kajti
zato si na zemlji, da se prečuduješ krasnim delom
božjim ter da v solznej dolini z mukami zaslužiš
po smrti Boga gledati na veke.

Življenje in smrt.

Lpinica je bila zelo priljudna in pobožna deklica,

' zato so jo starši in vsi dobri ljudje radi imeli.
Njen bratec Ivanko se ni ganil od nje, tako
rad je imel svojo sestro Tinico. Živela sta
otroka, kakor dva golobčeka.

Necega dne Tinica naglo izboli. To je Ivanka
hudo zadelo ter ne ve, kaj bi začel. Da bi Tinica
kdaj umrla, tega si nikdar mislil ni, tudi mrliča
ni še nikoli videl in zatorej tudi ni znal, kaj je
življenje in smrt.

Ko Tinica v velikih bolečinah v svojej po¬
steljici zdihuje, žalosten premišljuje Ivanko, s čim
bi postregel bolnej sestrici in s čim bi jo razve¬
selil. Zdajci mu pade na um, da je Tinico najbolj
veselilo, kadar so v pomladi mile vijolice cvetele,
in če jej je kdo šopek lepih marjetic nabral. Takoj
teče iz hiše, da bi bolnej sestrici najlepših cvetic'
natrgal. Ali v tem, ko Ivanko otide, umrje Tinica.
Preoblekli so jo v belo oblačilce.

Ivanko prisopiha v hišo ter že od daleč kaže
cvetice sestrici. Ali Tinica jih ne pogleda. Ivanko
reče: „Gledi, Tinica, kako lepih cvetic ti prinesem!“
Tinica ga ne sliši. — Ivanko stopi bliže in videč,

Življenje in smrt.

73

da se Tinica ne gane, misli si, dajebolnej sestrici
nekoliko odleglo. Zatorej tiho odstopi in reče: „0
kako Tinica mirno in sladko spi! Cvetice jej po¬
ložim na prsi, toliko bolj jih bo vesela, kadar se
prebudi. Gotovo da poreče: To mi je Ivanko pri-
nesel.“

Nato se Ivanko obrne k materi rekoč: „Na-
trgal sem Tinici najlepših cvetic, ravno tacih, kakor
vem, da jih ima najrajše. A Tinica zdaj spi; zato
sem jej položil cvetice na prsi. To bo vesela, kadar
se prebudi; kaj ne, mati?“

Mater solze polijd, obrnejo se v stran in
vzdihnejo: „Da, da, Tinica spi in nikoli se več
ne prebudi. “ — Ako spi, zakaj bi se nikoli več
ne prebudila ?“ vpraša Ivanko. Mati mu ne od¬
govore, vogel peče si vržejo okoli oči, da si solze
otarejo. Ivanko to videč, čudi se in vpraša: „Mati,
čemu se jokate ?“

Vse drugo je lehko, samo začetek je težak.

lavko je tol drugače vrlo dober ter priden
deček, samo zjutraj za rana vstajati ni mogel.

Znal je, koliko zamudi, kdor zlate rane
ure zaleži, zatorej si je prizadeval, da se te
grde slabosti odvadi. A zameni Potrebne srč¬
nosti in prave trdne volje ni bilo; zato je ostalo
vse, kakor poprej.

Necega poletnega jutra se Slavko že ob petih
zbudi. Takčj se spomni svojega sklepa ter si
misli: začeti  je treba!

S temi besedami hitro skoči iz postelje; a
komaj je bil na tleh, ko ga čuden mraz izpreleti
po vseh udih; tako se je lenoba uprla njegovemu
pogumu.

Hitro se obleče; a tudi med tem, ko se je
oblačil, napadalo ga je leno telo večkrat, da bi ga
nazaj v posteljo pripravilo; vendar Slavko je zdaj
srečno premagal vse napasti.

Ko se umije, obleče in jutranjo molitev odmoli
sede k oknu ter se uči in pripravlja za šolo, kakor
poprej še nikoli. Z veseljem zapazi, da mu denes
gre tudi vse bolje v glavo nego li druge krati.

"Vse drugo je lehko, samo začetek je teždk.

75

Učitelj je bil ta dan s Slavkom posebno za¬
dovoljen; čudil se je, kako se more tako naglo
izpremeniti. Objavil je to veselo vest tudi njegovim
staršem.

Starši so se tega zel6 veselili.

Tudi Slavko seje čutil vsega drugačnega; bilo
mu je, kakor bi se mu denes pričelo novo življenje.

Mislil je: kaka malo me je davi truda stalo,
da sem premagal lenobo ter se pokazal korenjaka,
in koliko veselja imam denes že ves dan zaradi
te malenkosti! Ali bi ne bil velik neumnež, ako
ne bi vsako jutro tako storil?

Res, storil je vsako jutro, in je tudi vsako
jutro laže vstajal. Naposled se je tega tako pri¬
vadil, da že ni mogel dalje v postelji ostajati, ako
bi tudi bil hotel.

Glejte, otroci, ravno tako je z vsem, kar se
nam v začetku težko dozdeva. Samo poguma in
prave trdne volje nam je treba ter zmaga je gotova.
Delajte tudi vi tako, kakor Slavko, in lehko vam
bode premagati lenobo.

O tej priliki naj vam tudi povem čudne
sanje, katere sem nekdaj slišal od prijatelja. Pri¬
povedoval mi je tako-le: „Sanjalo se mi je, da
grem po ozkej cesti, po katerej je že pred menoj
šlo mnogo ljudi, a večina se jih je vrnilo ter mi
reklo, naj ne hodim dalje, ker sredi te ceste leži
velikanska skala, preko katere človek ne more priti.

A jaz se tega nisem ustrašil, ker sem znal,
da je šlo pred menoj vendar nekoliko ljudi, ki se
niso vrnili; šli so bili zatorej preko skale.

76

Vse drugo je lehko, samo začetek je težak.

Ko tako grem in grem, zdelo se mi je, da
vidim v daljavi majhen kamen, ki je bil tem večji,
kar se mu bliže primičem, ter naposled stoji pred
mano velik, kakor hiša.

Zdaj sem se hotel tudi jaz vrniti. A v tem
trenotji me prime nekdo za roko ter mi tiho na
uho pošeptd: Ne vračaj se, ker si na potu kreposti.
Kamen, ki ga imaš pred seboj, ni drug, nego
kamen dobrodelne mržnje. Zatorej ne straši se
njegove dozdevne velikosti, pogumno ga preskoči
in — premagane bodo vse težave.

Mislil sem si: Zgodi se, kakor mi si rekel;
zatisnem oči, globoko vzdahnem ter preskočim
velikansko skalo.

Potem se ozrem, ali kako se začudim, ko ne
vidim ničesa razven malega kamenca, ki ga vsak
človek more prekoračiti, a meni se je samo v do-
mišljetini zdel velik kakor kaka hiša.

Bilo mi je, kakor da sem okreval od zelo
nevarne bolezni, ter dobil zopet nove moči.

Ko se ozrem, ugledam ogromno število ljudi,
ki so stali pred tem kamenom, zbali se ga ter se
povrnili. Jaz sem jih klical in prosil, naj bi se ne
bali, ker je kamen samo prazno strašilo in slepilo
človeškim očem. Pogumno preko njega in zmagano
bode vse!

A ljudje me niso hoteli slušati. Jaz sem bil
tega zelo žalosten, jokal sem se, in ko se prebudim,
imel sem solzne oči.“

Plačilo za resnico.

S il je nekdaj nek slepar, ki je hodil po svetu
od kraja do kraja ter je povsod uganjal svoje
Z  burke in šale. Necega večera se vsede pred
| hišo necega kmeta na klop, da bi se malo
oddahnil. Ko pride kmet iz polja domov in
ga vidi pred hišo sedeti, vpraša ga: „Kaj sediš
tukaj ? Zakaj ne greš raje v kako hišo, saj vidiš,
da se že noč dela ?“ — Šaljivec odgovori: „Dragi
prijatelj! imam neko navado, katera ni nikomur
všeč. Po vsej vžsi sem že poprašal, ali nobeden
me neče imeti čez noč. Zat6 hočem raje tukaj
prenočiti, jutri bo morda bolje. 11  Kmet radoveden
kako navado ima slepdr, vpraša ga dalje: „Povej
mi vendar, kako navado imaš?“ Oni odgovori:
„Jaz povem vsacemu resnico,  zato me pa neče
nobeden čez noč.“ — O saj je to vendar prav lepa
navada! Idi le z menoj v hišo, prav prijeten gost
si mi; resnico je treba spoštovati!“

Ideta v hišo. Kmet veli ženi: „Jera, pripravi
prav dobro večerjo, gosta imamo v hiši!“

Ko se vsedejo k jedi, opazuje gost vse na¬
tanko in vidi, da ima gospodar jedno oko zavezano,
a njegova žena in hišni maček sta na jedno oko

78

Plačilo za resnico.

slepa. — Za nekaj časa reče gospodar: „Prijatelj,
vi ste ravno poprej rekli, da govorite povsod resnico,
povejte tndi meni kako resnico. 11  — Gost mu od¬
govori : „Gotovo ki vam jo rad povedal, ali dobro
znam, da bote hudi name.“ — „0 ne, gotovo ne,“
odgovori kmet. — „Tedaj vam povem resnico,
ker jo sami želite,“ začne prekanjenec in pravi:
„Glejte, tako dobri ljudje ste v tej hiši a vendar
imate vsi skupaj, to je, vi, vaša žena in maček
samo tri oči! 11

Ko kmet to sliši, razjezi se, zagrabi burklje
in požene šaljivca iz hiše. To je bilo prekanjencu
plačilo za resnico.

Kdor resnico ljubi, ušes jej ne maši,

Kdor se je pa brani, zanj resnica ni.

Sreča je slepa, a slepi so tudi ljudje.

JLirila sta dva brata: Jurij in Jakob — Jurij je
^3 bil zelo bogat, a Jakob siromak, pa vendar
J priden in delaven človek. Vedno je delal in
f se trudil, ali vse zamdn! nikakor si ni mogel
opomoči, kajti pri njem ni bilo blagoslova
božjega. — Ko je Jurij videl, kako slabo se godi
njegovemu bratu, sklenil je, pomagati mu, a to
na tihem in skrivno. Znal je Jurij, da njegov brat
v soseščini prvi vstaja in gre prvi na svoje delo.
Zato vzame polno mošnjo cekinov, nese jo in vrže
sredi necega mosta, preko katerega je imel iti
njegov brat; a on se skrije za bližnji grm. — Kes,
za malo časa pride njegov brat Jakob, ki je šel
z vozom in s svojim hlapcem na polje. Radovedno
je prežal Jurij izza grma, kako hode njegov brat
segel po polnej mošnji cekinov. Ali kaj se zgodi ?
Jakob prišedši do mosta, reče hlapcu: „Daj mi
uzde v roko, rad bi poskušal, bom li se z zaprtimi
očmi srečno prepeljal preko mosta. 11  — Hlapec
mu podd uzde, Jakob zatisne oči in požene konje
preko mosta in mimo polne mošnje cekinov. —
Jurij, njegov brat, to videč, pobere mošnjo s cekini
in reče: „Sreča je slepa, a slepi so tudi
ljudje .* 1

Malopridni Lukec.

JPlukec je bil že od mladih nog jako neotesan
in malopriden deček. Že poprej, predno je
hodil v šolo, bilje zmirom umazan in raztrgan.

| Poleg vsega tega je imel še to grdo navado,
da je dražil pse in mačke, kjer koli jih je

srečal. Yse to je dovolj kazalo, da Lukec ni bil

deček, kakoršen bi bil moral biti.

Ko je začel Lukec v šolo hoditi, ni se prav
nič poboljšal; postajal je še hudobnejši, nego je
bil poprej. Vsi opomini dobrega učitelja so bili
zaman. Kjer koli je bila kaka huka in buka, gotovo
je bil Lukec zraven; ako se je kje kaka nesreča
zgodila, bil je Lukec zraven; ako so se otroci kje

potepli, bil je Lukec zraven; z jedno besedo: ni

ga bilo dneva, da bi ne bil Lukec kaj napačnega
napravil. A mačke in psi, ti so še le imeli pravo
pokoro ž njim. Kadar je šel Lukec v šolo, vsacega
psa je moral podražiti ali udariti; zato so pa tudi
psi lajali brez kraja in konca, kadar so videli, da
gre Lukec po cesti. Tudi mačkam se ni boljše
godilo. Ako je katera sedela na oknu ali pred
vežnimi vratmi, vsako je povlekel za rep, ali pa
kamenček zalučal vanjo. To se zna, da so včasih

Malopridni Lukec.

81

srditi psi tudi Lukca izplačali, ter ga dobro oklali,
in mačke grdo ogreble. Ali vse to ni Lukca po¬
boljšalo.

Necega dne pride v vas tujec, ki so ga Laha
zvali. Kazal je jako hudobno, repato opico, ter
je ž njo vsakovrstne umeteljnosti in šale uganjal.
Otroci so, to se zna, v celih tropah hodili za opico,
ter so se na vse grlo smijali, kadar se jim je kaj
posebno dopadlo. Tudi Lukec je bil v tem kolobarji.
Ali on ni bil zadovoljen, da bi bil opico samo od
strani gledal in se smijal, kakor drugi otroci,
ampak on je opico dražil tudi s šibo, ki jo je
imel v roki, ter jo je zmirom drezal in zbadal
ž njo. Opica je skakala na vse strani in mu srdito
kazala zobe; bila bi mu tudi gotovo skočila v obraz,
ako bi je ne bil Lah čvrsto držal na verižici. Lah
je tudi Lukca svaril, naj bode pri miru; a zastonj, —
Lukca se nobena dobra beseda ne prime.

Naposled vzame Lah svoj klobuk in prosi
radovedne gledalce, ki so od strani zijala prodajali,
da bi mu kaj podarili. Le za malo časa popusti
verižico, na katerej je bila navezana opica. Ta hip
se iztrga razdražena, divja žival od svojega gospo¬
darja, skoči na Lukčevo glavo, vrže mu kapo raz
glave, prime ga s svojimi ostrimi zobmi za lase,
ter ga tako neusmiljeno ruka in skube z nohti,
da je bilo človeka strah gledati. Predno se Lah
spomne, kaj je, in predno priskoči ubozemu Lukcu
na pomoč, bil je že Lukec v velikej nevarnosti.
Upil in razsajal je, kakor bi bil na razbeljenem
ražnji, in za malo časa je bil ves krvav in odrt.

Dragoljubci. 6

82

Malopridni Lukec.

Bog znd, kaj bi bilo ž njim, ako bi ga ne bil Lah
še o pravem času rešil razdražene opice.

Lukec je moral zaradi ran, ki mu jih je
naredila opica, skoraj dva tedna ležati, Tudi mu
so za ves čas njegovega življenja ostale velike
brazge na obrazu v znamenje opičinih ostrih nbhtov.
Pač je bila pri vsem tem še velika sreča, da mu
opica ni oči izgrebla, sam Bog ga je obvaroval
te nesreče. — Vendar Lukca tudi to še ni izmodrilo!

Izstopivši iz šole na veliko veselje svojega
učitelja, kateremu je bil pač pravi križ v šoli,
vzeli so ga oče h gospodarstvu. Nu, tudi tukaj ni
bil Lukec nič boljši, nego je bil v šoli. Kakor je
prej dražil mačke in pse, tako je zdaj pri vsakej
priložnosti terpinčil konje, vole in drugo živino.
Če je šel kam z vozom, naložil je vselej toliko,
da so konji klecali pod težkim bremenom, a on
jih je pretepal, da je bilo žalost gledati, če je pa
šel s praznim vozom, vozil je, kakor bi iz pekla
bežal; vsak se je bal, da bi ne srečal njegovega
vozd; kajti, da bi se bil Lukec komu z vozom
dgnil, o tem se njemu še nikoli sanjalo ni, naj
bi se bile tudi vse osi' polomile, bodi si pri njegovem
ali čijem drugem vozu, to je bilo njemu vse jedno.
Vsakdo se je čudil, da tako predrznemu in neote¬
sanemu človeku stoji še glava na ramah. Tudi so
ljudje prerokovali, da se njegovo življenje ne bode
dobro izteklo. Prigovor pravi: „Vrč gre na vodo,
dokler se ne razbije," in tako se je naposled tudi
Lukcu prigodilo ; kajti komur ni sovetovati, temu
se tudi ne more pomagati.

Malopridni Lukec.

83

Necega dne gre Luka z vozom v gozd, in
zopet je gonil konje po svojej starej navadi, kakor
bi ga same pošasti podile. V največjem diru naleti
na nečem oglu na druga s težkim tovorom obložena
kdla. Voznik se ni mogel tako hitro s poti ogniti,
a Luka v svojej trmi tega tudi ni hotel storiti, in
vozova se tako drug ob druzega zadeneta,- da so
se vse osi polomile in Lukatov voz se še celd v
bližnji jarek prevrne. A največja nesreča je bila
to, da je Luka prevrgel uzde preko sebe, konji se
splašijo, potegnejo voz iz jarka, Luka se v uzde
zapiete, in — o joj žalosti! v strašnih bolečinah
pod konjskimi kopiti, ves raztrgan, svojo dušo izpusti.

Otroci! glejte konec mladega človeka, ki mu
za dobre nauke ni bilo mar. Lukec je bil zdrav
in čvrst mladenič, pa je vendar moral žalostno
umreti, ker je delal vse po svojej trmi in po svojej
neumnej glavi. Ljudje so ga obžalovali, oče in
mati sta jokala; ali kaj pomaga po toči zvoniti.
Lukec je moral žalostno končati svoje življenje,
ker ni ubogal pametnih in dobrih ljudi!


6 *

I 'IJf I

'Ipfončika je bila jako lena deklica. Med letom
se ni nikoli nič učila, in je tudi malokdaj
$ lepo pisala. Ko je prišel čas izpraševanja, gre
| k svojej prijateljici Miciki in jo prosi, naj bi
jej posodila svoje naloge, da bi jih prepisala.
Mieika jej odgovori: „Ne morem, in tudi ne smem
ti jih posoditi. To bi bila prevara (goljufija). Idi
in poprosi gospoda učitelja, naj bi ti oni pri na¬
logah malo pomagali, ter jim obljubi, da se boš
zanaprej bolje učila/ 1  Ali Tončika neče nič vedeti
od tega. Ko jej Mieika svojih nalog ne dh, vzame
jih skrivaj in jih prepiše. V šoli pri izpraševanji
so bile vse one deklice poklicane, katere so se
dobro učile. Na zadnje pokličejo učitelj tudi Tončiko.
Mislila je, dajo  bodo pohvalili; ali hudo seje
prevarila. Gospod učitelj pogledaj o Tončiko in rečejo
učenkam: „Z veliko žalostjo vam moram povedati,
da izmed vseh mojih učenk je bila Tončika najbolj
lena. Mislila je, da ne vem, kako slabo je med
letom naloge pisala; zato je vzela naloge od pridne
Micike in jih je prepisala. Za zdaj ne rečem ničesa,
samo to želim, da bi se poboljšala in bila prid-

V Soli.

85

nejša, ter bi ne delata sebi in meni sramote. Tončika
se je zeld jokala, ko je prišla domov, in je tožila
učitelja svojemu očetu. A oče jo ostro pokarajo
in jej reko: „Prav so imeli gospod učitelj, da so
te osramotili pred tvojimi tovarišicami; poboljšaj
se in bodi drugipot pridnejša!“

Kdor ne dela, ni vreden, da živi, ker ne
izpolnuje svojih dolžnosti, katere mu Bog naklada.
Lenoba je Bogu zeld zoperna pregreha, ki slabi
človeka na duši in na telesu. Bodite toraj pridni
in delavni v vseh svojih opravilih. Pridnost pre¬
maga vse težave in stori človeka Bogu in ljudem
prijetnega.

Pridna roka boljša je
Kot bogastvo zemlje vse.

—

Kdor laž govori, vso vero zgubi.

/feLnuška in Bariča ste bili dvojčici in hčeri bo-
gatega trgovca Stojanoviča, ki ju je prisrčno
r ljubil. Deklici ste bili čvrsti in brhki kakor
| dve gorski srnici, a lepi, kakor bi gledal v
jutranjej z6ri razcvetajoče se cvetice. Jako
ste si bili podobni po vnanjih lastnostih, a po
notranjih čutilih in srcu ste ši bili zopet različni.
Anuška je lila odkritosrčna in priljudna deklica,
ki ni nikomur prikrivala svojih misli; obstala je
■vsak pregrešek in se ni nikoli lagala. Bariča je
delala ravno nasprotno; prikrivala je svoje napake
in se ni nikoli pokazala ljudem v svojej pravej
podobi. Lagala se je prav pogostoma, večkrat
zato, da si odvrne kako zasluženo kazen, večkrat
zopet zato, da pokaže svojim tovarišicam 6ne lepe
čednosti in lastnosti, katerih nikoli ni imela. Bila
vam je to jako prebrisana in zvita deklica. To se
zna, da so jo njeni dobri starši večkrat opominjevali
in svarili, ali kaj pomaga, ker jih ni slušala. Ni ga
bilo dneva, da bi ne bila Bariča oskrunila svojih
nežnih ustic s kako lažjč. Ali lažnjivec mora imeti
dober spomin, drugače mu laž malo pomore, in
ravno tega Bariča ni imela. Zato so jo tudi večkrat
zas&čili na laži.

Kdor laž govori, vso vero zgubi.

87

Ako je bila dlje časa v sobi brez kacega
dela, rekla je materi, da se je učila; a mati sedeč
v drugej sobi pri odprtih vratih, videli so v ogle¬
dalu, da se je Bariča ves čas igrala s klobukom.
Ako je izmanjkalo cukra pri z&jutreku, rekla je,
da ga ona ni vzela; a pri tej priči, ko potegne
robec iz žepa, padejo koščeki cukra na tla pred
njo. Kadar je ni bilo volja učiti se, izmislila si
je kako bolezen in se je znala tako potajiti, da
so starši morali verovati, Bariča je bolna. To se
zna, da Barico niti starši niti drugi ljudje niso
radi imeli. Prizadevali so si starši mnogo, da bi
hčerko odvadili njenih grdih lastnosti in jo pri¬
peljali na oni pravi pot, po katerem hodijo dobri
otroci; ali pri Bariči je bilo vse zastonj. Naposled
poskušajo oče še zadnje sredstvo. Zapovedali so
vsej družini, da naj skrbno pazi na vse, kar bode
Bariča govorila, storila, prosila, želela ali zahtevala,
in vsak naj stori ravno nasprotno od tega. Družina
je slušala in storila vse, kar so oče rekli.

Necega dne reče Bariča dekli, da naj gre v
kuhinjo, ker jo mati kličejo. Ali dekla neče slušati
in reče Bariči, v lice, da ni res. Drugipot Bariča
toži, da jej je mraz. Mati naglo odpro okno in rekč:
„Brž ko ne ti je le vroče. 41  Nekoč ponudi Bariča
sestri Anuaki košček cukra; ali sestra vrže cuker
skozi okno, rekoč: „Ne verujem, da bi to bil cuker;
šaliti se hočeš z menoj in mi daješ soli. 41  Ako je
Bariča rekla, da se dobro pučuti, spravili so jo mati
v postelj, in so rekli vsem, da je bolna; a če je
tožila, da jej ni dobro, bili so mati veseli in so

Kdor laž govori, vso vero zgubi.

rekli, da prav dobro izgleda. — Glejte, tako se
je godilo lažnjivej Bariči, da jej nobeden v hiši
ni hotel verovati, da-si je govorila resnico. A najhuje
še le pride; le poslušajte, kako se je lažnjivki
dalje godilo.

Necega dne Bariča res izboli. Vleže se v
postelj in toži staršem svoje bolečine. Ali oče in
mati se delata, kakor bi jej ne hotela verjeti.
Mnogo si zdaj prizadeva bolna Bariča, da bi staršem
dopovedala, kako zel<5 je bolna. A oče in mati se
smejata in pravita, da ni res, ker prav dobro
izgleda in se jej tudi bolezen nikjer ne pozni —
Mislite si otroci kako hudo je to dejalo bolnej
Bariči.

Ko je bolezen zrnirom hujša postajala, poslali
so oče po zdravnika. Zdravnik pride in oče stopijo
k njemu rekoč: „Kaj ne, da naša Bariča ni bolna?“
„Dovolite,“ odvrne zdravnik, „ovi pot je Bariča res
bolna in še prav nevarno. 11  — „Ali je mogoče? 11
začudita se oče in mati, „in mi jej nisva hotela
verjeti. 11  Pri teh besedah stopijo Bariči solze v
oči in žalostno pogleda svoje starše. „Oh oče!
mati! rekla je, ,,prosim vaju, verujta mi, da sem
bolna. 11

Zdaj stopijo oče bliže k postelji, primejo
bolno Barico za roko in rekč: „Glej, ljuba moja!
kako lehko bi bila umrla, ako bi ne bili poklicali
zdravnika, ki nam je povedal resnico. Skrbeli bomo,
da zopet ozdraviš, a ti glej, da se poboljšaš in
nikoli ne pozabiš prigovora, ki pravi: Kdor laž
govori, vso vero zgubi.

Kdor laž govori, vso vero zgubi.

89

Bariča je zopet ozdravela in je bila vsa
drugačna deklica. Bila je kakor sestra Anuška,
ne samo na vnanjih dobrih lastnostih, nego tudi
na vseh dnih lepih čednostih, ki izvirajo iz dobrega,
nepokvarjenega srca in lepe čiste duše. Starši so
jima napravili novo obleko, v katerej ni bilo nobene
razlike. Vsak, kdor je videl dvdjčici, Anuško in
Barico, rekel je: Jedno srce in jedna misel.“

v

Božja skrinjica.

f ivel je nekdaj bogat človek, po imenu Benedikt,
to je, blagoslčvlj eni.  Tega imena je bil

? tudi po pravici vreden, ker ga je Bog z vsem
obilo blagoslovil, a on je božji blagoslov tudi
med ljudi rad razširjal. Prizadeval si je vsacega
razveseliti in mu dobro storiti, bodi-si tujcu ali
sosedu, posebno pa ubožnim ljudem. A vse to je
tako-le delal:

Kadar je kak vesel dan s svojimi prijatelji
užival, šel je v čumnato in si mislil: „Mnogo jih
je, ki niso tacega dneva imeli, in kaj bi bilo, ako
bi bil še jedenkrat toliko gostov povabil? To bi
se mojemu premoženju le malo poznalo. “  — Tako
misleč položi toliko denarjev, kolikor bi ga bilo
kosilo stalo, v majheno skrinjico, katero je „božjo
skrinjico 1 ' imenoval.

Takisto je delal, ako je komu hiša pogorela
ali se kaka druga nesreča prigodila. Vselej je ne¬
srečnikom pomagal z darovi, a potem je šel v
svojo čumnato in je rekel sam v sebi: „Pri meni
je vse v najlepšem redu in nimam nobene kvare
(škode); ali kaj, ko bi se tudi meni taka nesreča
pripetila?" To rekši, položi zopet nekoliko denarjev
v skrinjico.

Božja skrinjica.

91

Takisto je mislil in delal Benedikt, ako je toča
ljudem polje pobila, povodenj kvaro naredila, ali
sploh, če je, bodi-si katera koli nadloga, ljudi zadela.
Vselej je vložil nekoliko denarjev v božjo skrinjico,
in je rekel: „Tudi meni bi se bilo lehko kaj tacega
prigodilo. “

Ako mu so ljudje ponujali draga vina in
drage posode, kupoval iu užival je take stvari, a
vse po meri, kakor to zmernemu človeku pristoji.
Šel je pa zopet v čumnato in si mislil: „Tacih

stvari sem sebi mogel kupiti ter si sem s tem svojo
imovino zopet nekoliko pomnožil!" To rekši položi
nekoliko denarjev v božjo skrinjico.  Tudi je
dobrega vina pošiljal bolnikom, ako ga so potrebo¬
vali v zdravje in krepilo. Tako je Benedikt delal
ves čas svojega življenja.

Ko se mu je zadnja ura bližala, zdihovali so
siromaki, jokale so vdove in zapuščeni otroci. „Kdo
se bo usmilil nas ubogih sirot, ako umrje Benedikt,
naš dobrotnik?"

A Benedikt jim reče: „Dober gospodar skrbi
tudi takrat za svoje otroke, kadar ga domž ni.
Zatorej vzemite „božjo skrinjico" z vsem, kar ima
v sebi. To je dar ubogim vdovam in sirotam,
razdelite si in uživajte modro!" To rekši izroči
svojo dušo Bogu, ter mirno zaspi v Gospodu. A
skrinjica božja  slovi še dandanes po vsem
svetu in bo slovela do konca dni.

-=£3°

Na svetega Miklavža večer.

i ga veselejšega dneva za otroke, kakor je
dan, ko sveti Miklavž ndsi. Po celih štirnajst
dni začno že poprej moliti; pridni so in slušajo
te dni, da je veselje; — vsak samo nato
misli, kaj mu bo sv. Miklavž prinesel. A
marsikateri se hudo vara, in večkrat dohode leskovo
ali brezovo šibo mesto lepega darila.

Županovi so ravno odvečerjali. Ne vem, zakaj
ni danes otrokom nič kaj dišalo? Jožek se je takčj
spravil v zapeček in je molil s sklenenima rokama;
Tonče pri čelešniku na klop poklekne, a cvetoča
Marijca vzame knjigo v roke in pridno člta lepe
sestavke. Mati sedejo za kolovrat in vreteno začne
brneti. Tiho je po hiši, nobeden ne črhne niti
besedice. Kaj neki to pomeni? — I nu, nocoj po
noči sv. M i klavž nosi, in to se zna, da bi vsak
rad, da bi mu kaj prinesel; zato so tako pri mira;
zato molijo in čitajo, da jih je veselje gledati.

„Oh, mati!“ začne za nekaj časa Tonče, „kaj
pravite, kaj bo pač meni prinesel sv. Miklavž?
Toliko sem že klečal, da me koleni bolita ! 11

„Ej, ne vem, če bo kaj druzega nego šiba , 11
namuzajo se mati. „Ko bi se bil že poprej bolj
pridno učil, in rajše ubogal, bi ne rekla tega; ali
to še ni dosti, da samo zadnje dni moliš in slušaš,
sv. Miklavž gleda na vse leto. Je-li, da ti je zdaj
žal, in bi ti ljubše bilo, ako bi se bil drugače

Na svetega Miklavža večer.

9.3

obnašal? — Poboljšaj se tedaj in drugo leto ti
bode boljše pri srci nego ti je letos. Glej, sestrici
Marijci bo gotovo kaj lepega prinesel! Ona se je
pridno učila, zmirom me je lepo slušala in lju-
beznjivo z vama ravnala. “

„Da, da, Marijca,“ pravijo mati dalje, „nič
mi ne pobešaj oči! Ko je onidan Tonče po ne¬
rodnosti zdrobil očetov kozarec, ti si se krivo pri-
poznala in po nedolžnem pretrpela kazen. Glej, to
je bilo v resnici lep<5 od tebe in od veselja mi je
srce v prsih poskakovalo, videč, da imam tako
dobro hčerko. In zadujič, ko je stara, uboga Urša
pogorela, in ni imela s čim, da bi oblekla svoje
otročiče, podarila si jej ti vse svoje prihranjene
krajcarje in vrhu tega si jej še dala svojo obnošeno
ruto, zastor in dvoje nogavic. Vidiš, ljuba Marijea,.
ta tvoja dobra dela je tvoj angel v&ruh povezal v
lep venec in ga položil pred božji prestol. Sv. Miklavž
vse to dobro ve: on tudi ve, da rada čitaš in se
posebno rada učiš svojega lepega materinega jezika.
Vse to je lepo, samo gledi, da iskrica svetih čed¬
nosti ne ugasne v tvojem srci!“

„Mati, sem že odmolil, 11  oglasi se zdaj Jožek
in skoči izza peči, „kaj ne, zdaj mi bo sv. Miklavž
prinesel zlatih jabolk in zlatih orehov? 11

„To se zna, le priden bodi, rad slušaj in uči
se rad, potem te bodem tudi jaz rada imela in
sv. Miklavžu povedala, da ti bo prav lepih stvari
prinesel. A zdaj idite spat; lepd se Bogu pripo¬
ročite in svojemu angelu vdruhu, potlej pa sladko
zaspite. Idite! 11

94

Na svetega Miklavža večer.

„Nastaviti, nastaviti!“ zavpijejo otroci jedno-
glasno in vsak hiti nastavljat svojo posodo sv. Mi¬
klavžu, da bo znal kam položiti svoje darove.
Tonče prinese velik pehar, Marijca svojo lepo ko¬
šarico, in Jožek tri klobuke in skledico, ter vse to
položi na mizo — ravno pred okno, da sv. Miklavžu
ne bode treba v hišo hoditi.

Iu šli so otroci z ljubo materjo v spalnico
ter se vležejo v mehke posteljce. Mati še vsacemu
zaznamujejo sv. križ na čelo, poljubijo vsacega in
kmalu zaspe vsi v sladkih sanjah. Tončetu se je
sanjalo, da vidi sama lepa jabolka, ali ko hoče,
da bi segel po njih, dolga šiba ga dregne v nos,
in ne more jih doseči. Marijci se je sanjalo od
stare Urše; videla jo je, da jej nese v podarjenem
z&storu najslajših stvari, a mlad angelček jej je
podaril prelepo ruto obšito z najlepšimi belo- modro-
rudečimi trakovi. Jožek si je že v sanjah vse žepe
nažokal z zlatimi jabolki in orehi. — Noč počasi
izbeži, in jelo se je daniti. Kmalu je bilo vse na
nogah in vse hiti za napolnjeno mizo. Kaj bom
tukaj opisoval, kar je sv. Miklavža roka vse na
mizo naložila. Samo toliko naj povem, da je bila
cvetoča Marijca najbolj obdarovana, in da je po¬
lovico svojih darov razdelila med svoja bratca. A
mati videč lepo ravnanje svoje hčerke, pritisnili
so jo na svoje srce in poljubili na čelo.

Otroci! kako se vam dopade Marijca?

KAZALO

Stran.

Povračilo .  63

Nenavadna pravda.64

Ne zanemarjaj službe božje.. . 66

Usmiljen otrok ..69

Nevidni Bog.  70

Življenje in smrt.72

Yse drugo je lehko, samo začetek je težak ....  74

Plačilo za resnico . . . ‘..77

Sreča je slepa, a slepi so tudi ljudje ......  79

Malopridni Lukec.  80

V šoli .84

Kdor laž govori, vso vero zgubi.86

Božja skrinjica., . 90

Na svetega Miklavža večer.92

-x-

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA