83
Odgovor
na gosp. dr. Kliinovo prašanje v 52. listu lanskih
„Novic".
Bravši gospod dr. Klano ve vprašanja v ;?Novicaha sem namenil, Vam od svoje strani nekaj drobtinic naznaniti. Dr. Klun bi rad vedel za Peroj, ali so mu prebivavci res Cernogorci ali ne. Ker sem pred 5 leti sam ondot po-potoval, pa tudi od drugod marsikaj slišal, kar se Perojcov tiče, povem najpred o njih, kar mi se najimenitneje zdi.
Peroj je v dolnji Istri, dobro urov od Pole in kake pol ure od Dinjana. Stanovavci so pravi Cernogorci, preselivši se simo pred kakimi 150 leti. Prišlo jih je takrat le sedem rod o vin; ljudje jih še zdaj po imenu vedo; do današnjega dne pa se je njihovo število precej zmnožilo; vsih Perojcov, možkih in žensk je zdaj 220. Vsi so pravoslavne vere, pa zato jim je od konca težko bilo. Neki Knježevič se je tako za staro vero poganjal, da so Benečani, tisti čas gospodarji v Istri, ^pravoslavni zakon" poterdili. Pridši v Peroj so našli le dve katoliške hiši in majhno katoliško cerkvico; z dovoljenjem beneške gospode so dobili le to cerkvico za se; zdaj imajo svojega fajmoštra in kaplana. Ker niso od nikodar nikake pomoči imeli, jim je nazadnje
84
cerkev zlo obožala, celo obleka in bukve so se potergale. V največji stiski jim pride (pred 15 leti) ruski popotnik, slavni Cižov, ter vidi vsi revo svojih sovernikov, v Moskvo višjemu duhovstvu piše; in res ni bilo treba dolgo čakati; cez nekaj mescov že se pripeljejo iz Rusije bogati in prelepi darovi; zgolj vse, kar se za pravoslavni obred potrebuje. Drugo cerkev imajo ti Cernogorci v Poli; bila je ona prav za prav Gerkom namenjena; ker je pa gerška soseska, nekdaj precej velika, zopet v staro domovino, če se ne motim, na otok Kerf (Korfii) se izselila, so dali Benečani njihovo cerkev istovernim Serbom. V Peroju imajo Cernogorci tudi serbsko šolo in precej ljudi zna brati. Pe-rojci so ljudje visoke, čverste rasti, bistrega pogleda in ponosnega hoda — v vsem prava černogorska kri, pa so tudi zdrave pameti, da odgovarjaje in prašaje marsikakega „kaputašau osramote. Starih navad se terdno derže; nošnja, pesmi, povesti, veselice, plesi (tudi 55kolo"), vse je tako, kakor pred 150 leti. Duh jim je resnoben, pobožen, vsigdar pošten; vsi žive v pravi ljubezni, kakor bratje in sestre. Okoli in okoli imajo Lahe za sosede, toraj znajo tudi oni večidel laški govoriti, toda za to še niso svoje narodnosti zatajili, marveč se jim mora človek ravno v ti reči najbolj čuditi. Med sabo govore le serbski; noben Perojec ne bo šel k Lahu v službo, ne za eno uro in po nobeni ceni ga ne boš na to pripravil; tudi se še nikoli ni zgodilo, da bi se kak perojsk Cernogorec med Lahi ženil, ali da bi kaka Perojka iz svojega mesta šla. Zato so si pa tudi v Peroju vsi v rodu, dosti se jih celo ne more oženiti; serbske dekleta, ki bi od drugod simo prišle, bi se lahko in hitro pomožile: to Perojci sami govore. — Jezik teh Cernogorcov je tak kakor vsih drugih, le da imajo manj turških in vec laških besed. „Sto" govore kakor vsi Serbi, „bio" pa ne, ampak „bila kakor Horvatje; s temi se sploh v mnogih rečeh ujemajo, zlasti pa v akcentu, ki jim je ves drugačen od serbskega. Kaj velja, da so bili vsi Cernogorci nekdaj čisti Horvatje, pa se jim je jezik pozneje bolj po serbščini olikal? Rojeni Serbi so mi večkrat govorili, da morajo paziti, kadar s Cernogorcom govore, ker bi sicer marsikaj ne razumeli; meni pa to ni težave delalo, ker sem tudi horvaškega govora se navadil. — Zemlje imajo Perojci dovelj, več kakor jim je je treba, gotovo kako 1/3 kvadratne milje; zato jo dajo Lahom, posebno Dinjancom v najem ali pa jim jo tudi prodajajo, kjer jim je bolj od rok. Kraj je večidel raven in sam po sebi rodoviten, toda ima premalo vode. Obilne žetve daje le v mokrih letih. Sicer pa se na njem marsikaj prideluje; razun žita in sena je imenitno tukajšnje vino, „vin' di rosa"; posebno mnogo pa dobivajo Perojci lepega olja, ki ga sami „drveno maslo" imenujejo. Tudi južnega sadja sene manjka, zlasti smokev ali fig. Ce ni predolge suše, Cernogorci dobro žive; le terta jim je zadnje leta onemogla, da štiri leta zaporedoma skoraj kaplje dobili niso. — Hiše so v Peroju zgolj po laški navadi zidane, in vse z žlebnikom pokrite. Ljudje stanujejo na pervem stropu; izbe so majhne, toda kaj snažne; sem ter tje se vidijo po oknih celo rože. Gostoljubnosti se more človek v vsaki hiši nadjati; tujcu ponudijo najpred černe kave, potem pa vse, kar imajo. Kar pa človek v laških hišah nikjer ue vidi, česar pa se v perojskih nikjer ne manjka, je dobro, lepo okovano, vsakoverstno orožje. Naj gre Perojec blizo ali dalječ, povsod ga po stari možki čer-nogorski šegi  ta zvesti tovarš spremlja.
Na drugo vprašanje utegnem drugkrat obširneje odgovoriti; za zdaj povem le ob kratkem, da razun Peroja v celi Istri nikjer Serbov ni; to vem za gotovo. Otoka Krk in C res dobro poznam; ljudje govore vsi čisto hor-vaški ali čakavski, ravno tako kakor po Vinodolu; ohranili so še mnogo najstarejih form in besed. Nič kaj všeč pa mi ni, narečja le po nekterih čer k ah deliti, kakor jih dr. Klun deli, pa tudi drugi. To deljenje je dostikrat napačno; na pr. horvaški primorci govore „dete" ne
pa „dite", pa so vendar le pravi Horvatje; v Slavonii sem našel vasi, kjer ljudje „kaj" govore, drugači pa vse serbski, ali so mar zavolj tega wkaja že Slovenci? Na cesti od Reke proti Karlovcu je terg „Moravice srbske"; prebivavci so vsi čisti Serbi, njih jezik je zgolj serbski, razun da ,,ča" govore. Ta besedica jih ni v Horvate prekovala. To pa ni le v kakem majhnem kotu. Kakor v horvaškem pri-morji sem slišal povsod po Istri, kjer sem bil, „lepa de-vojka", ne pa „lipa divojka". So mar zato vsi fstrani Slovenci? V primorji se govori tudi „Iepega" (ne samo lepoga) in „dobre dela" (ne: dobra) in mnogo druzega, kar se z našim narečjem ujema. Jezik je treba po celem pretresati, ne pa tako plitvo in puhlo po enih čerkah.                J. T.