!
Año (Leto) XVII (12) No. (Štev.) 2-3
44 E 8 L O V E N
IA LIBRE”
BUENOS AIRES, 21. januarja (enero) 1960
'£adnja Eisenhowerjeva poslanica kongresu
Mi stari
Slovenci smo bili daleč prek meja znani kot kulturen narod. Da smo znali vsi pisati in brati, nam je bilo tako vsakdanje, da tega nismo imeli za znak naše kulturne višine. Pa tudi tir ni šlo kar gladko. | Pred dobrim pol stoletjem so okrajni glavarji še premnogokrat morali kaznovati malomarne starše, ki so se branili pošiljati otroke v šolo, dvajset let pozneje so pa od vsepovsod hodile deputacije na oblasti, da bi dosegli zidavo novih šolskih poslopij in štiri, šestrazrednice, namesto starih eno in dvorazrednic. In po deželi so rasle nove šolske zgradbe, včasih cele palače, ki so jih male slovenske občine, z delnimi prispevki pokrajinske uprave, gradile in plačevale same.
če govorimo o naši kulturni stopnji, mislimo pred vsem na to, kar je slovenski človek na tem področju dosegel potem, ko je zapustil šolske klopi.
Morda daje najlepši poudarek naši kulturni višini ljubezen slovenskega človeka, tudi najpreprostejšega, do tiskane besede. S kakšnim veseljem smo pričakovali vsako jesen knjige Družbe sv. Mohorja, ki je v svojih najlepših letih dosegla skoro sto tisoč naročnikov 'in ponekod že ni bilo hiše, kjer bi mohor-.jank ne prebirali in jih kot zaklad hranili za poznejše rodove’. Kdor se branja navadi, hoče brati vedno več. Tako so ljudje vedno pogosteje segali po knjigah drugih založb, ki jih je bila cela vrsta. Naj omenim le, da je Ljudska knjigarna v Ljubljani izdala vsaj eno knjigo na teden in da je Slovenčeva knjižnica v nekaj letih svojega obstoja poslala med ljudi nad milijon knjig, da je trideset tisoč izvodov Slovenčevega koledarja bilo prodanih, preden je kole-ledar izšel itd.
Eisenhower je imel 7. januarja zadnji govor v ameriškem kongresu. Za svojih zadnjih 12 mesecev v vladi, je napovedal, da se bo njegova vlada z vsemi silami trudila ohraniti na svetu mir in da se bo življenjska raven v USA letos dvignila na doslej nedoseženo višino.
V	govoru je Eisenhower:
1)	Izjavil, da bo leto 1960 najbogatejše leto v ameriški zgodovini in da bo dal državni proračun, predviden na 79.800 milijonov dolarjev, 4.200 milijonov dolarjev viška, kar pomeni, da bodo dohodki znašali ok. 84.000 milijonov dolarjev.
2)	Objavil, da so rakete Atlas izdelali do take natančnosti, da sedaj nikdar ne zgrešijo svojega cilja za več kakor 3 kilometre v daljavi 7500 km.
3)	Povedal, da danes svet stoji na pragu nove tehnične dobe, razdobja, ki ima kljub svoji silni možnosti uničenja človeštva v sebi tudi prav tako velike možnosti za dokočno odstranitev človeške revščine in bede.
4)	Pozval vse odgovorne elemente v USA na ureditev sporov med industrijo in delavstvom.
5)	Poudaril, da je nujno potrebna takojšnja pomoč vseh industrijskih držav manj razvitim deželam.
V	zunanjepolitičnem delu svoje poslanice ameriškemu kongresu pa je Eisenhower izjavil, da ni dvoma, da USA ne bi mogla preživeti prihajajoče gospodarske ali drugačne tekme s komunizmom in napredovati, da pa ta proces ne bo lahek “v razdeljenem svetu nevarnega ravnotežja”, ko se je človeštvo
približalo nevarnosti medsebojnega a-tomskega uniččnja.
Eisenhower je zaupljiv, toda previden glede odnosov z ZSSR. Prepričan je, da nedavne izjave dajejo upanje na dobo manjše napetosti med Vzhodom in Zahodom, vendar pa je dodal: “če so te izjave iskrene, potem obstaja možnost zmanjšanja intenzivnosti minulega tekmovanja in morebitne nadomestitve nasilja s prepričevanjem. Če pa se bližamo dobi dolgotrajnega miru, pa bodo pokazala šele dejanja, ne besede.”
Medtem ko se svobodni svet ne sme dati zavajati z lepimi obljubami, dokler niso dokazane z dejanji, pa je treba storiti vse, da se zlomi začarani krog kriz, ki morejo privesti ,ee jih ne bi kontrolirali, do atomske katastrofe, kar bi bila zadnja neumnost človeštva.
Eisenhower je v svojem govoru nadalje svaril pred prevelikim pričakovanjem “hitrih in revolucionarnih rezultatov” od konference z ZSSR. “Toda nekje je treba začeti. Ena pot za uspešen začetek je povečanje stikov med našim in ruskim narodom. Toda kakor se mi nočemo vmešavati v notranje razmere dragih držav, tako tudi ne bomo nikdar dopustili ,da bi nam katera koli tuja sila skušala vsiliti svoj sistem življenja bodisi s prevaro bodisi s silo.”
Sovjetsko časopisje je letos prvič posvetilo dolge članke Eisenhowerjevi poslanci ameriškemu kongresu. Ponatisnilo je celo odstavke, v katerih je Eisenhower svaril ZSSR in komunistični blok. Ena izmed redkih komunističnih radijskih postaj, ki so napadle Eisenhower-ja, je bila radijska postaja v Bukarešti.
Novi sovjetski načrti z Nemčijo
Obenem s knjigo, in še bolj, se je širilo naše časopisje. Saj, smo imeli župnije, kjer ni bilo niti ene družine, ki bi ne imela naročenega svojega časopisa. V nekaterih večjih župnijah so pokupili ljudje štiri sto do petsto izvodov Slovenca vsako ' nedeljo. Slovenska knjiga in časopis nista bila poceni, ker nas je bilo premalo. Ljudje so z veliko težavo, a vestno plačevali svoje obveznosti na-pram tisku. Spominjam se enega lepih dni v propagandnem oddelku Slovenca in Domoljuba. Bil je to prvi september leta 1935. Ta dan so gospodične pri u-pravi Domoljuba ugotovile, da je že vseh 39.500 naročnikov Domoljuba poravnalo svojo naročnino do konca leta 1935. Res ni šlo samo od sebe, ampak po dobro izpeljani propagandni akciji, ki je trajala tri četrt leta, a uspeh je bil tu. Nismo bili toliko veseli materialnega uspeha, kakor moralnega. Posrečilo se nam je dvigniti naročniško moralo na stopnjo, ki je vsaj pri nas še ni nihče dosegel.
V čem je bila skrivnost teh uspehov na področju slovenskega tiska. V kvaliteti, predvsem. Plaže v literaturi in pocestnega žargona v časopisju pri nas nismo bili vajeni. Velik, če ne levji delež pri širitvi tiskane besede, pa je imel “neznani junak” tiskane besede, ki jo je širil od hiše do hiše, pobiral naročnino, dopisoval v list, nabiral oglase in dostavljal list na domove, vse za “božji Ion”, pa z zavestjo, da dela za dobro stvar. Ni je bilo župnije v Sloveniji,ki bi ne bila imela tiskovnega odseka, na čigar ramah je slonela odgovornost za to, kaj in koliko bodo župljani brali.
Ko berem v Svobodni Sloveniji teden za tednom pozive, naj bi naročniki poravnali zaostalo naročnino, se spomnim drobnega možička, ki se je vsako leto prvi delovni dan v januarju pojavil pri Slovenčevi blagajni in položil tri stotake rekoč: Tole vam posodim za letos. Glejte, da mi boste pošteno vračali vsak dan. Plačal je naročnino za celo leto naprej. Veste, kaj je bil? Mestni pometač in tristo dinarjev je bilo polovico njegove mesečne plače. Povejmo si po pravici, če danes vsa slovenska skupnost v tujini premore kaj takih ljudi?
Vse, kar se je v naši domovini storilo za širjenje tiska, je bilo sad velikih žrtev: žrtev lastnikov, ki so si ubijali g’ave, kje dobiti sredstev, da tisk omeji svoje izdatke na najnujnejše, pa da vendar ostane na višini; žrtev uredniških zborov, ki so bili strokovno na višini, a razmeroma slabo plačani; žrtev
Londonski Sunday Express je iz poročil, ki jih je dobil s komunističnih poslaništev v Londonu, sestavil načrt, ki da ga pripravlja Hruščev za novo “nevtralno Vzhodno Nemčijo”, Po tem načrtu naj bi Zahod in Vzhod umaknila svoje čete iz Berlina in naj bi mesto postalo demilitarizirana prestolnica nevtralne Vzhodne Nemčije. Združeni narodi naj bi v Berlinu postavili svoje poslaništvo, iz katerega bi kontrolirali strogo nevtralnost Vzhodne Nemčije.
V naslednjih 20 letih se nova nevtralna vzhodnonemška vlada ne bi priključila niti NATO-u niti Varšavskemu paktu. Prav tako naj bi bile v Zzhodni Nemčiji svobodne volitve pod nadzorstvom ZN, čeprav bi te volitve komunisti izgubili. Zmagovalci bi prav gotovo bili socialdemokrati pod vodstvom zahodno-berlinskega župana Wiljema Brandta.
S tem, da bi ponudil umik sovjetskih čet iz Berlina in Vzhodne Nemčije, bi Hruščev nekako prisilil na tak korak tudi USA, Anglijo in Francijo. Nato bi Brandt postal predsednik protestantske socialdemokratske države, ki bi dobivala sovjetsko gospodarsko pomoč in tako tekmovala z Zahodno Nemčijo.
Medtem je z ameriškim vojaškim letalom priletel v Zahodni Berlin na konferenco z Brandtom Adenauer. V Zahodnem Berlinu je ostal tri dni ter je imel govor pred berlinskim senatom.
V Vzhodni Nemčiji so Adenauerjev obisk izrabili za oov;. . napade nanj in na Zahodno Nemčijo z izjavami, da Zahodni Berlin ne pripada Zahodni Nemčiji. Vzhodnonemški predsednik Grote-wohl je izjavil, da predstavlja Adenauerjev obisk novo “izzivanje”, s katerim hočejo zahodnjaki zgraditi nadaljne o-vire za normalizacijo položaja. “Adenauer nima ničesar iskati v Berlinu, ki je vzhodnonemško področje,” je izjavil Grotewohl.
Adenauer pa je pred odletem v Berlin napisal daljši članek za nizozemski liberalni dnevnik “Elseviers Weekblad”, v katerem poudarja, da “morajo sovjeti priznati, da se je zahodni ščit izkazal za dovolj močnega, da je preprečil nove komunistične eksperimente. Zahodno Nemčijo čakajo v letošnjem letu še težke naloge, čeprav je bilo že mnogo doseženega lansko leto. V letu 1959 se je skupnemu naporu svobodnega sveta posrečilo v Zahodnem Berlinu odbiti o-sredotočen napad sovjetov na svobodo in integriteto tega mesta.
To je predvsem rezultat politike, ki je vzdrževala Zahodno Nemčijo v okvira svobodnih narodov. Ta okvir je prestal težke preizkušnje. Rezultat daje vse upanje na končni uspeh, nikakor pa ne občutek sigurnosti za vse slučaje bližnje bodočnosti,” je zaključil Adenauer.
Maemillan v Afriki
Britanski predsednik Macmillan je prejšnji teden od’etel na 30 dnevno potovanje po afriških kolonijah. Prepotoval bo ok. 20.000 km po črnem kontinentu skozi države, katerih nekatere zahtevajo hitro osamosvojitev izpod angleškega imperializma, v drugih, med njimi zlasti v Južnoafriški uniji, pa divja z zakonom zaščiteno preganjanje črncev.
naročnikov, ki jim je bilo velikokrat plačevanje naročnine resno gospodarsko vprašanje.
Izven domovine nam tisk še veliko več pomeni, če ga ne bomo imeli, bomo izhirali v enem rodu. Dvomim, da bi mladi rod na tem področju mogel najti boljšo pot kot je bila tista, ki smo jo hodili stari: pot žrtev in ljubezni do naše tiskane besede.
Gospod urednik, če Vas zanima, bi Vam prihodnjič enkrat nekaj napisal o tem, kaj smo stari delali po naših društvih.
Macmillan je prvi britanski predsednik, ki je odšel na potovanje po Afriki. Spremlja ga njegova soproga in 17 svetovalcev. Na svoji poti se je najprej ustavil v Ghani, ki je že neodvisen član britanske skupnosti. Ghano vodi dinamični Nkrumah, ki se trudi, da bi pridobil samostojnost tudi drugim afriškim državam in da bi njegova država postala jedro bodočih “Združenih držav Afrike”. Ustavil se je tudi v Nigeriji, kjer bo 40 milijonov črncev dobilo samostojnost v okviru britanskega imperija meseca oktobra t. 1.
V ponedeljek, 18. januarja je Macmillan prišel na deset dnevni obisk v Centralno afriško federacijo, ki jo sestavljajo Južna in Severna Rodezija in Nya-saland. Anglija se trudi, da bi ta federacija ostala tudi po podelitvi samostojnosti enotna država. Od tam bo Macmillan odletel 27. januarja v Južnoafriško unijo, kjer bo ostal do 5. februarja, ko se bo vrnil v London.
Hruščev napoveduje zmanjšanje sovjetske
vojaške sile
Hruščev je pred vrhovnim sovjetom pretekli četrtek podal pregled “uspehov na vojaškem, gospodarskem in socialnem področju življenja v ZSSR!” V govoru je zlasti poudarjal, da ima sovjetska vojska danes največjo napadalno silo, da bo prenehala s proizvodnjo bombnikov, ker na njihovo mesto stopajo rakete, da je proizvodnja industrijskih in vsakdanjih potrebščin prekoračila postavljene cilje in da USA ni več vodilna vojaška sila na svetu. Mednarodna napetost se zmanjšuje in obstaja možnost priti do sporazumov na prihodnji pariški konferenci velikih štirih. V ZSSR izdelujejo “neverjetna orožja”.
V govoru je predlagal sovjetskemu kongresu v odobritev predlog, po katerem bo ZSSR v nekaj letih zmanjšala svoje vojaške sile za 1,2 milijona mož na višino 2,423.000 mož, kar da je velik korak k miru z ozirom na število sovjetske vojske v vojnem času, ko je štela 11 milijonov mož, v času od 1949-1959 pa 6 milijonov mož.
Hruščev je potem objavil naslednje številke, primerjaje ZSSR z USA:
Industrijska proizvodnja je od leta 1953 do 1959 narasla v ZSSR za 90%, v USA samo za 11%. V ZSSR je doštudiralo za inženirje leta 1958 94.000 ljudi, v USA samo 35.000. V ZSSR obiskuje šole štirikrat več dijakov, kakor v Angliji, Franciji, Zahodni Nemčiji in Italiji skupaj, število prebivalstva v ZSSR je naraslo lansko leto za 3,6 milijona, tako da danes šteje ZSSR 212 milijonov ljudi.
Vse te številke in druge, ki jih je Hruščev- navajal, niso na Zahodu dosegle takega učinka in razpravljanja, kakor ga je dosegel njegov sklep o zmanjšanju števila sovjetskih oboroženih sil in prenosa teže sovjetske obrambe na ra-
ketno orožje. Ta sklep, ki da ga Hruščev namerava izvesti ne glede na to, kaj bodo storile druge velesile, je naletel na Zahodu na velik skepticizem. Večina zahodnih strokovnjakov meni, da bo Hruščev izvedel, kar je napovedal, dasi je vzroke za ta njegov sklep treba iskati drugje, ne v njegovi “želji” za mirom.
Ker dobro pozna razmere na Zahodu, je Hruščev pravilno prepričan, da Zahod vojne ne bo nikdar neizzvan začel. Prav tako ve, da bi uporaba atomskega orožja bodisi Zahoda bodisi Vzhoda pomenila za obe strani medsebojno uničenje. Zato je verjetno ugotovil, da je vzdrževanje velike pehotne sile v sovjetski vojski samo težko breme sovjetskemu gospodarstvu.
S samo dvema tratjinama svojih današnjih oboroženih sil more Hruščev povsem uspešno vzdrževati red in mir znotraj ZSSR in okoli svoji meja ter v satelitih zadušiti sleherno ljudsko vstajo proti rdečemu režimu. Vojaške slabosti zahodnih zaveznikov pozna do podrobnosti, saj jih pred nikomur ne skrivajo, ve pa tudi, da bi se zahodnjaki posluži-li raketnega orožja v slučaju sovjetskega napada. Zato se je odločil zmanjšati število sovjetske pehote, ker hoče s tem prisiliti zahodnjake, da bi oni storili isto. ZSSR zaradi tega ne bo manj močna, zlasti ne v Evropi, zahodnjaki pa bi bili znatno oslabljeni.
Poleg vojaških razlogov pa pri njegovi odločitvi igrajo mnogo večjo vlogo gospodarski razlogi. Hruščev si je zastavil cilj vsaj v neki meri doseči severnoameriško življensko raven v ZSSR. Je to težja naloga, kakor si je prvotno mislil in mora komunizmu v posmeh za dosego tega cilja uvajati v ZSSR mnoge kapitalistične metode.
Bodoči Eisenhowerjevi obiski
V Washingtonu so objavili, da bo Eisenhower vrnil obisk Hruščevu v Moskvi od 10. do 19. junija t. 1.
Eisenhowerjevo potovanje v ZSSR bo njegovo tretje potovanje v inozemstvo v letošnjem letu. Prihodnji mesec bo o-biskal najmanj štiri južnoameriške države, med njimi Argentino, v maju pa bo razpravljal s Hruščevom na pariški konferenci velikih štirih.
Eisenhower je lansko leto napravil štiri velika zunanjepolitična potovanja. Bil je v Mehiki, Kanadi, Zahodni Nemčiji, Angliji in Franciji ter ob koncu leta obiskal še 11 držav Evrope, Azije in Afrike.
V Washingtonu menijo, da bo Eisenhower iz Moskve odletel na obisk tudi na Japonsko, na Filipine in v še nekatere druge države jugovzhodne Azije.
IZ TEDNA V TEDEN
V Peruju so imeli prejšnji teden potres, ki je porušil večino hiš v mestih Chuquibamba in Congata. V prvem mestu je pod razvalinami našlo smrt nad 60 ljudi.
Mehikanski predsednik Adolf Lopez Mateos je začel z obiskovanjem južnoameriških držav. Doslej je bil že v Venezueli, odkoder je odšel v Brazilijo. Na obisk bo prišel tudi v Argentino.
Poročila iz Kube se strinjajo v tem, da ta dežela postaja vedno bolj komunistična postojanka. Sedaj pripravlja v njej veliko sovjetsko razstavo na stotine raznih “strokovnjakov”, ki so seveda vsi komunistični propagandisti. Vso delavnost kubanske vlade usmerja sovjetsko veleposlaništvo v Mehiki.
List “Diario de la Marina” je tudi objavil uvodnik “žrtve za Kubo da, za Moskvo pa ne.” V njem pravi, da noče trditi, da bi bilo revoluc. gibanje 26. julij, komunistično, pristavlja pa, da je zadosti, da samo nekaj komunistov na vodilnih položajih izvaja škodljiv vpliv ter vrši propagando. V istem smislu piše tudi perujski list “Mercurio” v Limi ter ugotavlja, da je na Kubi brez prikrivanja zavladal komunizem, ter da se od tam širijo na vse strani prevratne ideje. Biv. šef varnostne službe kubanskega letalstva Carlos Echegoyen prav tako zatrjuje, da je Castro prenehal biti vodja revolucije ter se je sprevrgel v pravega komunista. Po njegovem mnenju je že prepozno, da bi se mogel ločiti od komunistov, ker od Sovjetov ne prejema samo moralne, ampak tudi materialno pomoč. Govornik mu napoveduje žalosten konec: Pravi, da ga bo ubilo lastno ljudstvo.
Biv. angl. predsednik in dolgoletni zun. minister Eden je v londonskem dnevniku The Times začel objavljati svoje spomine iz, let 1951 do 1958. V njih
bo zlasti pojasnil zakaj je kot predsednik vlade z orožjem nastopil proti Naserju zaradi njegovega oviranja svobodne plovbe po Sueškem prekopu.
Predsednik francoske republike gen. De Gaulle bo od 19. do 22. aprila na o-bisku v Kanadi, od 22. do 30. aprila pa v Severni Ameriki.
Predsednik italijanske republike Gron-chi bo od 6. do 11. februarja na obisku v Sovjetski zvezi.
Po vsej Evropi imajo izredno hud mraz. Zaradi mraza je v raznih evropskih državah od Norveške do Španije umrlo nad 105 ljudi.
NAPETOST MED PERZIJO IN IRAKOM
Spor, ki se je razvil med Irakom in Perzijo zaradi pravice do posesti izliva reke šat-el-arab, kjer ležijo svetovno-znane petrolejske rafinerije pri Abada-nu, se je poostril med obema državama tako, da je Perzija poslala na iraško mejo močne vojaške oddelke, “da bi zaščitila svoje interese.”
Spor je povzročila iraška vlada, ki jo vodi znani gral. Kassem, katerega smatrajo za komunističnega sopotnika v tej petrolejsko in strateško važni arabski državi. Irak trdi, da je moral leta 1938, ko je bila sklenjena pogodba med Perzijo in Irakom o razdelitvi izliva reke Šat-el-arab po sredi med obe državi, na podpis te pogodbe nasilno pristati in da hoče sedaj “vzeti nazaj to darilo Perziji.” Po reki prihajajo petrolejske ladje do rafinerij v Abadanu in od tam odvažajo perzijski petrolej po vsem svetu. Če bi Irak zavzel ves izliv reke šat-el-arab, bi s tem zaprl Perziji izhod na morje iz teh rafinerij, odn. bi v vsem kontroliral izvoz petroleja iz Perzije.
MIHA KREK
Kočevje — Titov najbolj krvavi zločin
Srbski časnikar in pisec, ki sedaj živi v Clevelandu, je napisal knjižico 74 strani o kočevskih strahotah. Bor. M. Karapandžič, 71041 Lawn Avenue, Cleveland 2. Ohio pravi v posvetilu: “To skromno knjigo posvečam tisočem in tisočem Jugoslovanov, ki jih je Josip Broz Tito s svojimi komunisti pobil na najbolj zverinski način — potem, ko so jih mučili — pri Kočevju v mesecih maju in juniju leta 1945, ko je bila druga svetovna vojna že končana.” Knjiga je tiskana v srbščini in cirilici in jo razpošilja pisec sam.
V 24 poglavjih, bolje rečene v 24 močnih, žarkih slikah je pisec ponazoril kraje, dogodke in ljudi, ki nastopajo v tej silni drami: Angleže — izdajalce, Titov-ce — zlačinske krvnike in morilce in slovenske domobrance, srbske dobro-voljce in črnogorske četnike kot žrtve.
Najprej je popisan in močno podčrtan geopolitični značaj in pomembnost Slovenije v stanju, kakršno je bilo koncem druge svetovne vojne. Do tragedije je prišlo, ker so Slovenci, Srbi in Hrvati brezpogojno verjeli, da Britanci izdaje niso zmožni in da je imperativ britanske politike, da ob obalah sredozemskih morij in na Balkanu ne dopusti nobenega tujega režima, zlasti ne takega, ki bi bil pod vplivom Rusije ali Nemčije. Pisec omenja Churchillov načrt, po katerem bi morale zapadne zavezniške sile preko “Ljubljanskih vrat” prodirati v Podonavje in ga zasesti pred komunisti. Kratka, pa jedrnata je slika vplivov, ki so enomogočili ta načrt.
Toplo je popisano zadržanje Slovencev v tistih usodnih dneh. Slovenija je bila še svobodna, slovenski domobranci in narodna vojska so bili počistili s komunističnimi bandami. Tam so našli zatočišče srbski dobrovoljci in oddelki vojske Draže Mihajloviča. Tja so prišli mnogi politični in verski voditelji iz južnih delov države. Slovenski narod in njegovi borci so sami zlomili namško silo in razglasili svojo svobodo in ustano-
vitev svoje države v slovenskem parlamentu na Taboru.
Delo Narodnega Odbora za Slovenijo je popisano kot modra, junaška, državniška akcija. Razglas narodnega parlamenta na Taboru je objavljen v celoti. Svobodna, demokratična slovenska država je bila tedaj stvarno upanje vseh, Srbov in Hrvatov, ki so bili v ozemlju, prav tako kot Slovencev, ker so vsi bili prepričani, da zmagoviti zapadni zavezniki ne morejo prepustiti “Ljubljanskih vrat” komunizmu.
Zanimivi so podatki o titovskem prodiranju v Slovenijo. Titovci so enostavno opustili vso borbo proti Nemcem in osredotočili svoje sile v napad na slovensko narodno vojsko in edinice, ki so se ji priključile. Titovci so zbrali veliko prfcmoč, zapadnih zaveznikov pa od nikoder ni bilo.
Kratko je poglavje o deljenem umiku v Italijo in na Koroško, popisan je značilen razgovor generala Krenerja z angleškimi poveljniki, razorožitev, taborišče v Vetrinju in angleško ravnanje z begunci.
Grozna je slika angleške prevare in izdaje. Begunci na Koroškem so se želeli zediniti s skupino v Italiji. 23. maja 1945 je angleško poveljstvo javilo, da se bo ta želja drugi dan izvršila in bodo iz Vetrinja begunci iz Jugoslavije premeščeni v Italijo, v sestav jugoslovanske vojske.
Vračanje, mučenje in morija niso bili doslej še nikjer tako močno, s tolikimi podrobnostmi popisani kot je to napravil Karapandžič.
Celo delce preveva velika odlika, da neprestano kaže na važne in odločilne okolnosti, opušča pa vse drobnarije, ki bi mogle samo motiti, prispevale pa ne bi nič. Pisec se skrbno ogiblje vsakega, tudi najmanjšega in najrahlejšega očitanja našim lastnim ljudem, vsakega u-gibanja o tem, kaj bi bilo za rešitev še mogoče storiti ali bolje napraviti kot so opravili tisti, ki so se trudili za skup-
nost v tedanjem brezupnem stanju. Karapandžič točno pribije, da se bili vsi slovenski in drugi vojaški in politični starešine beguncev v istem nemogočem položaju napram angleški komandi kot ostalo ljudstvo. Oni so storili, kar je človeško bilo mogoče in zaradi svojih nastopov šli z drugimi v Smrt ali pa prišli v ječe, kot se je -to zgodilo predsedniku Narodnega odbora za Slovenijo dr. Basaju, kateremu so komunisti pobili dva sinova, njega pa vrgli v ječo v Wolfsbergu. Celo generala Krenerja, ki je morda med rešenimi slovenskimi člani narodne vojske najbolj sporna o-
sebnost, slika Karapandžič kot vojaka, ki je častno izvršil svojo dolžnost. Pisec je vzvišen nad številne “zapise“ in “mnenja”, ki več ali manj javno krožijo med nami. Vzgled nam je kako je treba braniti narodno stvar. S tem no-
i;
čem reči, da je delo popolno. Kratko je in naslanja se večinoma na neslovenske vire. Slovenski udeleženci bi mogli marsikaj dodati, morda tudi popraviti. Vendar je knjižica lep prispevek k zgodovini tistih usodnih dogodkov. Vsak, ki bo to zgodovino pisal, bo moral pogledati tudi Karapandžiča. In v čast slovenskemu imenu je.
Misli ob vstopu v Jubilejno leto
KAJ PRAVITE?
KDOR ZANIČUJE SE SAM.
Pred nekaj dnevi sem prejel pismo, ki mi ga je poslal iz Pariza glavni u-rednik “Christian Democratic Rewiev” g. Bunza, ki mi med drugim piše tudi tole: “Ne da bi se Vam hotel laskati, Vam odkritosrčno povem svoje mnenje, da je slovenski narod — če ga sodim po slovenski emigraciji — eden izmed politično in kulturno najbolj zrelih narodov. Imel sem tu priložnost videti, kaj tiska in koliko tiska slov. emigra-. cija. To je nekaj izrednega in meni tudi nekaj nerazumljivega. Saj tega ne zmorejo emigracije, ki štejejo na stoti-soče ljudi. Najbolj pa občudujem Vaše politično delo. Sloveli ste povsod navzoči, ne kot kričači, ampak kot mirni, stvarni, izobraženi in odločni sodelavci na raznih kongresih in v raznih mednarodnih organizacijah ter tudi kot dobri časnikarji v mnogih revijah in časopisih. V krščanski demokraciji, ki je danes prva svetovna po’itična sila, ste si znali priboriti vodilno mesto...”
Včeraj pa mi je prišla v roke “Slov. država” s 1. okt. 1. L, kjer pravi pisec, ki se je podpisal s. d. g., med drugim tole: “Slovenski narod je zamudniški. Med tem, ko so drugi narodi že zdavnaj dosegli višek svojega razvoja, se slovenski narod, zdecimiran in ohromljen od tisočletne tuje ječe ter politično zakrnel, še vedno bori za svojo končno podobo. Strah, ki mu je skrivil hrbtenico klečeplazenje, hlapčevstvo, kompeks manjvrednosti, malodušje, ki ga povzroča maloštevilnost in kot reakcija na to težnja enačiti se s kakšno večjo formacijo in se v sramovanju svoje revščine predstavljati svetu z njo, so spačile slovenski narodni značaj”.
Kdo od obeh piscev ima prav? Ali je slovenski narod res tak kot ga riše s. d. g. Da bi bil zamudniški, hlapčevski, strahopeten... Ne samo g. Bunza, tudi mnogi drugi tuji (glej This is Slovenia) in domači veliki možje so popolnoma drugega mnenja. Slovenski kmečki punti, ki spadajo med prve večje ob'ike ljudskega upora zoper fevdalzem, dokazujejo, da naš narod ni bil ne zamudniški in tudi ne strahopeten. Tudi to, kako je slovenski narod obračunal z germanskim vdorom v obliki protestantizma na našo zemljo — čeprav je bil ta vdor spretno zamaskiran s prvo slovensko kniigo — dokazuje, da ni imel naš narod prav nič kompleksa manjvrednosti, nič hlapčevske narave, nobenega kle-
čeplazenja pred mogočnim tujcem, am,-pak nasprotno jasno razvidnost, da gre-za obstanek slovenskega naroda, in pogum, da se tej nevarnosti upre, medtem ko ji je podlegala polovica Evrope. In ko je liberalizem preplavil vso Evropo, ni med Slovenci skoraj ničesar opravil. In to naj se imenuje politična zakrne-lost!
Kdo je razvil veličastnejšo borbo zoper komunizem kot slovenski narod? če bi bila bistvena lastnost slovenskega naroda ukrivljena hrbtenica, klečeplazenje, hlapčevstvo in strahopetnost, potem ne bi imeli vojske protikomunističnih borcev, ki se je — zapuščena od vsega sveta — upala spustiti v boj z o-gromno in brezobzirno komunistično silo. Ali moremo imenovati zamudništvo to, da so slovenski narod in njegovi cerkveni in politični vodniki prej spoznali nevarnost komunizma kot vse mogočne zapadne velesile ? O dokazih poguma naših borcev pa, mislim, da ni treba govoriti. Govoriti o strahopetstvu slovenskega naroda se pravi pljuvati na grobove naših najboljših.
Tako kot je ravnal slovenski narod v svoji zgodovini, tako ne deluje polilič-no zakrnel ali nezrel narod, ampak nasprotno: samo po svojem značaju trdni in veliki narodi, samo versko in narodno zavedni, samo ku turno in politično zreli narodi zmorejo dejanja, kot jih je naredil slovenski narod.
Gospod urednik, komu naj koristi to zaničevalno pisanje o slovenskem narodu in napadi na njegove cerkvene in politične vodnike? Ali bo morda to pisanje pomagalo utrditi narodni ponos med Slovenci, zlasti med slovensko mladino; ali bo pcmagalo dvigniti ugled slovenskega naroda pred tujci? Ali bodo tujci spričo takega pisanja smatrali s’o venski narod za sposoben, da si ustvari lastno državo? Kako naj to tujci mislijo, ako ga pa lastni sinovi smatrajo za zamudniški, nesposoben, strahopeten, klečeplazni, politično nezrel narod.
Trditve člankarja v “Slovenski državi” niso samo neresnične, obrekovalne in take, da popolnoma izkrivljajo pravo podobo našega naroda, ampak so tudi popolnoma zgrešene z vzgojnega, psihološkega, narodnega in mednarodno političnega stališča.
Argentina je letos v jubilejnem letu. Maja meseca bo minilo 150 let, odkar je prekinila kolonialne zveze s Španijo in začela živeti samostojno državno življenje. Ta zgodovinski dogodek bodo proslavili z vrsto velikih slavnosti.
Priprave zanje vodi poseben odbor z notr. min. dr. Vitolom na čelu. Spremljajo jih pa težave, ki prehajajo iz dneva v dan. Povzroča jih slabo gospodarsko stanje v državi. Nasprotniki sedanje vlade zanj delajo odgovorno sedanjo vlado, trezni ljudje pa razumejo, da je sedanji nestalni gospodarski položaj samo posledica slabega državnega gospodarstva pod prejšnjimi vladami. Najslabši je bil decembra 1958 ter junija 1959. V teh mesecih je bila država po izjavi gospodarskega min. Alsogaraya na robu gospodarskega propada. Vlada ga je že zboljšala s svojim gospodarskim načrtom iz decembra 1958 ter s pomočjo velikih inozemskih kreditov.
Izvajanje gospodarskega načrta je že začelo dajati koristne rezultate. Tako so že občutno zvišali proizvodnjo petroleja, vlada je pa prepričana, da bo v določenem roku -dosegla tudi povečanje proizvodnje električne energije, jekla in premoga, istočasno pa modernizirala tudi poljedeljstvo in živinorejstvo. Za dosego ! teh ciljev je pa treba delati in bolj delati, kot doslej ter tudi doprinesti nekaj žrtev. Min. Alsogarajr je ponovno ljudi opozarjal na žrtve, ki so jih za obnovo svojih gospodarstev doprinašali zavedni ljudje v raznih evropskih državah, zla-i sti v Nemčiji. Sindikate je prosil, naj I ne gonijo delavstva v stavke zaradi zahtev po zvišanju plač. Vse je opozarjal, da to zahtevajo koristi domovine in ne vladne politične stranke.
Poznejši dogodki so pokazali, da so marsikateri gremiji preslišali vladne pozive. Tako smo imeli vrsto velikih : stavk kovinarjev in tekstilcev, železni-f carjev in polno drugih stavk. Cene živ-ljenskim potrebščinam so rasle, industrijska in poljedeljska proizvodnja pa postajala vedno manjša. Min. Alsogaray je v vrsti radijskih govorov narodu prikazal žalostno sliko narodnega gospodarstva. Samo državne železnice imajo letno izgubo do 12 milijard pesov. V državni upravi je osebja mnogo preveč in bi ga bilo treba zmanjšati, povsod uvesti strogo varčevanje.
Ko je gospod, minister ob koncu lanskega leta objavil, da državna blagajna nima zadosti razpoložljive gotovine, da bi vsemu drž. uradništvu mogla izplačati 13 plačo naenkrat, je med poštarji in železničarji završalo. Zahtevali so izplačilo 13 plače v celoti, sicer bodo začeli s stavkovnim gibanjem.
Ko pa so poštni uslužbenci dobili 13 plačo, so zahtevali zvišanje plač za 50%. Vlada jim je obljubila izenačenje prejemkov z ostalimi drž. uslužbenci, poštno osebje pa na to ni pristalo.
In tako se je na pošti začelo mezdno gibanje prav v času, ko imajo največ dela ob novem letu, ki je ohromilo ves poštni promet. Delavstvo je namreč delalo samo navidez. Prihajalo je sicer v i urade, tam pa samo vzbujalo videz, da I dela. Tako se je samo prve dni letošnje-! ga leta nagrmadilo na glavni pošti nad 20.000 vreč s pošto, na razdelitev je pa že tedaj čakalo nad 20 milijonov pisem. S poštnimi vrečami so bila prenapolnjena tudi vsa ostala skladišča v pristanišču. Dogajalo se je celo to, da poštno osebje ni hotelo prevzemati pošte, ki so jo dovažale v Buenos Aires prekomorske ladje. Da pošta ni odhajala nazaj, so jo prevažale na glavno pošto z lastnimi tovornimi avtomobili privatne ladijske službe.
Min. za1 gospodarstvo je v radijskem govoru v sredo prejšnji teden poštno o-sebje pozval, da mora do 12. ure naslednjega dne obnoviti delo na pošti, sicer bodo začeli izvrševati kazni. Poštno uslužber.stvo je na ministrov poziv od-i govornilo z nadaljevanjem stavkovnega gibanja. Ko so pa po izteku ultimata začeli zapirati hujskače na stavko, je sindikat poštarjev proglasil v petek zjutraj splošno stavko. Vlada je poštne-
mu osebju dala zadnji rok do ponedeljka za vrnitev na delo, istočasno ga pa opozorila, da bodo vse tiste odpustili, ki ne bi prišli na delo. V poštnem ministrstvu so začeli sprejemati prijave prosilcev za sprejem v poštno službo. Priglasilo se jih je več tisoč.
Tudi na ta poziv poštno uslužbenstvo ni odgovorilo v celoti pozitivno, ampak se jih je odzvalo pozivu resornega ministra samo kakih 50%, ostali pa stavkajo naprej. Proti tem je vlada uvedla takoj disciplinsko postopanje ter so jih začeli odpuščati iz državne službe.
Škode, ki so jo poštarji s stavko povzročili narodnemu gospodarstvu, niso še ocenili, je pa ogromna.
Drugo težavo je imela vlada za novo leto z. železničarji. Pregovorila jih je, da bodo uredili njihov položaj z razgovori in njihove prejemke izenačili s prejemki ostalih drž. uslužbencev, čeprav imajo drž. žel. ogromno letno izgubo 12 milijard pesov “in dajejo” po izjavi ministra Alsogaraya “državi najslabšo službo”. Do stavke tako na železnicah ni prišlo, pač pa so stopili v stavko dne
31.	decembra, t. j. na Silvestrovo, v Bs. Airesu uslužbenci Buenosaireške prevozne družbe, ki vzdržuje osebni promet I v tem mestu s tramvaji, omnibusi, trolejbusi in podzemskimi železnicami. Ta j družba ima letni proračun 5.300 mil. pe-i sov. Dohodkov ima pa samo 1.900 mil.
| izguba je torej 3.400 mil. pesov. Ker u-službenci tako deficitnega podjetja pred i novim letom niso dobili izplačane 13. plače, so stavkali na dan, ko je v mestu podnevi in ponoči največji promet. Min-Alsogaray je napravil kalkulacijo in povedal, da bi družba imela manjšo izgubo, če bi vse ljudi enostavno prevažali zastonj, odpustili pa odvišno osebje pri družbi in poenostavili prevozno službo.
Min. Alsogaray je izjavil, da bo po izenačenju plač poštarjem in železničarjem z ostalimi drž. uslužbenci treba nekaj časa čakati z zahtevami za novo povišanje, če hočejo ljudje doseči, da se bo čimprej uredilo gospodarsko življenje. Istočasno je pa napovedal tudi hierarhi-ranje dela, t. j. plače bodo odgovarjale kvalifikaciji delavcev in doseženemu delovnemu učinku.
S takimi mezdnimi spori je vlada stopila v jubilejno leto. Skoro gotovo je, da jih bo še veliko, čeprav vlada prosi naj bi ljudje malo potrpeli in naj bi ; vsak posameznik vsaj malo žrtev dopri-! nesel za skupno korist, ki bo potem tu-I di korist posameznikov.
V jubilejno leto pa padajo tudi dopolnilne volitve 27. marca. Važnosti teh volitev ni podcenjevati, ker bodo prve volitve po 12 letih nedemokratskega režima in po 30 mesecih revolucionarne vojaške vlade ter prve pod sedanjo ustavno vlado, ki je prevzela oblast dne 1.
POČASTITEV DR. ROŽMANA V BUENOSAIREŠKEM IN URUGUAYSKEM RADIU
V nedeljo dne 10. januarja ob tri četrt na deset je bila v buenosaireškem Radiu Excelsior oddaja v španščini, posvečena spominu pok. škofa dr. Gregorija Rožmana. Napovedovalec je v uvodu povedal nekaj besed o Sloveniji in Koroški, nato pa je podal življenjepis škofa dr. Rožmana. Temu je sledil govor Miloša Stareta, ki je prikazal najznačilnejše poteze škofove osebnosti. Zlasti je omenjal njegovo delo med vojno in v času revolucije. Nato so predvajali venček koroških narodnih pesmi (v izvedbi pevskega zbora Gallus. Za zaključek pa pesem Oj slovenska zemljica v izvedbi domobranskega moškega zbora.
Ponovitev te oddaje je bila v nedeljo 19. t. m. v Radio Porteha ob 18.55. Istočasno je oddajo prenašala tudi uru-guayska kratkovalovna postaja Fenix na valu 49. * V
maja 1958. Pri volitvah bodo obnovili polovico poslancev zveznega parlamenta in provincijskih parlamentov, v provincah Misiones in La Pampa bodo imeli sploh prvič parlamentarne volitve in volili bodo prav tako župane in občinske svetovalce. Za volitve" je vpisanih v volilne imenike okoli 10 milijonov volilcev.
V Bs. Airesu jih je 1,762.678. Od tega števila je 927.096 žensk, moških pa 838.582. Za volitve bodo postavile kandidate vse demokratske politične stranke, razen peronistov in komunistov, katerima je volilno sodišče odvzelo pravno osebnost in ne morejo zato postaviti svojih kandidatnih list. Verjetno bodo oddajali prazne glasovnice.
Volilna kampanja je že sedaj precej ostra. Prognoze o uspehu je težko delati. Vladni radikali sodijo, da bodo mogli obdržati dosedanje položaje, odnosno preprečiti prevelik padec glasov, opozi-cionalni radikali so daleko preotimistič-ni. Mislijo, da bodo kar podvojili število zanje oddanih glasov, pri tem pa pozabljajo na novo močno politično silo, ki se zbira v narodni federaciji sredinskih strank, to so v glavnem združeni konservativci in ljudski demokrati, ki so pri zadnjih dopolnilnih volitvah v prov. Mendoza in Jujuy potolkli opozicionalne ljudske radikale. Pri volitvah bo poleg ostalih strank nastopila tudi krščansko-demokratska stranka. Škoda, da zaradi notranjega razkroja in sporov, ne bo dosegla takega uspeha, kakor bi ga lahko.
Na važnost marčnih volitev je opozarjal ljudstvo tudi vodilni argentinski dnevnik La Prensa v nedeljskem uvodniku. V njem med dragim poudai'ja, da se morajo Argentinci in Argentinke skrbno pripraviti za te volitve ter pri tem misliti na skupno blaginjo. Vse o-pozarja, da do te blaginje “ni mogoče priti drugače, kakor samo po poti resnice, dela, pravičnosti, vzgoje ljudstva, spoštovanja osebe in pravic sodržavljana. Vse te ideje so tudi napolnjevale duše in besede mož, ki so bili 25. maja 1810 zbrani na Cabildu, in množice, , ki je nanje čakala na trgu Victoria, da bi od njih zvedela za rezultate njihovih razgovorov”. La Prensa zatrjuje, “da vse to v duši naroda ni obledelo” ter naj “ti ideali vodijo tudi vsa razmotri-vanja volilcev, ki se bodo pripravljali za volitve dne 27. marca”.
TITO IZREKEL UKOR VSEM ČLANOM CENTRALNEGA KOMITEJA
Dne 19. novembra se je v Beogradu zaključilo dvodnevno zasedanje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Na zborovanju je imel zaključni govor gen. tajnik komunistične stranke Tito. Iz njega je razvidno, da je komunistična stranka v moralnem razkroju ter da je korupcija močno zagospodarila med komunistično hierarhijo.
Zato je Tito pozival partijce k večji disciplini ter jih opozarjal na previdnost zlasti v gospodarskih stikih s tujci. Obsodil je “liberalizem” komunističnega vodstva v odnosih z inozemstvom. Rohnel je, da so komunistične osebnosti na v šokih položajih inozemcem izblebetale celo vrsto političnih tajnosti, zaradi katerih je potem inozemstvo napadalo Jugoslavijo. Tito je grozil, da je tako zadržanje nevredno komunista, ker škodi državi in proti takemu komunistu ne bi bilo treba samo uvesti disciplinskega postopanja, ampak ga spraviti tudi pred porotno sodišče.
Tito je dalje obsojal “netaktno zadržanje do delavcev“. Zagrozil je, da bo nastopil z vso strogostjo proti takim prekrškom. Nadalje je ostro nastopil proti tistim komunistom, ki napake se-
danjega komunističnega režima iznašajo, v javnost, ker da s tem “uničujejo avtoriteto ter ugled partije v očeh ne-partijcev”. Po Titovem mnenju so pritožbe dopustne samo na sestankih in nikjer drugje.
Svoja izvajanja je pa Tito zaključil z naslednjo obtožbo in ukorom vsem članom Centralnego komiteja: “Ko večina Centralnega komiteja dokončno nekaj odobri, se mora to tudi izvesti. Kdor ne spoštuje odločb Centralnega komiteja, ne more biti njegov član. članom je sicer dovoljeno soglašati ali nesoglaša-ti s predlogi komiteja, toda, ko je enkrat predlog sprejet, se morajo ukloniti volji večine. Imam vtis, da sedijo v Centralnom komiteju le poslovni ljudje in ne komunisti. Sindikati so mi izročili dolgo poročilo o izvršenih napakah, ki pa še nikakor ni popolno. Silno sem razočaran nad člani komiteja. Nič niso napravili, da bi zacelili rane, zato je ogorčenje delavskega sloja napram njim opravičljivo.”
NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
Buenos Aires. 21. I. 1960
SVOBODNA SLOVENIJA
Nova doba sovjetske politike
Stran 3.
Abor zaupnikov Slovenske ljudske stranke
Hruščev je govoril pred vrhovnim sovjetom. V Moskvi se je zbralo nad tisoč elanov sovjetskega parlamenta in ploskalo mislim diktatorja sovjetske zveze. Nihče ni izrazil svojih pomislekov, vse je prisluhnilo, zunanji svet še bolj ko kdaj poprej. Pred nekaj meseci je namreč Hruščev šel v ZDA, imel je razgovor med štirimi očmi z Eisen-howerjem, začela se je nova doba svetovne politike, ki nosi ime po posestvu, kjer se je razgovor vršil: gre za politiko, ki jo preveva duh Camp Davida — Davidovega posestva. Kadar se v svetovni politiki dogajajo take stvari, takrat se začenjajo dobe, ki naj bi trajale cela desetletja. Novo desetletje bi naj bilo v znamenju nosilcev duha iz Camp Davida: Eisenhower in Hruščev bi bila očeta te politike.
Glavna oznaka nove politike bi naj bila, da je komunizem postal nekaj drugega kot pa je bil vse doslej. Mimo je doba Stalina in njegovih biričev, ko se je ves svet tresel pred komunizmom in se vezal v razne obrambne bloke in skupine. Ti bloki so takrat skovali varnostni obroč okoli vse Sovjetske zveze, Moskva je bila s svojim svetom izolirana in zahodni zavezniki so se skrbno čuvali, da ne bi prišlo med njimi do ne-edinosti in bi mogli postati plen sovjetske napadalnosti .V Italiji in v Franciji sta bili komunistični stranki najmočnejši stranki v državi in tudi najmočnejši kom. partiji izven sovjetskega bloka: dovolj varno svarilo za vse, ki bi se hoteli podajati na pot napadalnosti proti Sovjetski zvezi.
Ko je Stalin umrl, se je začel rahljati obroč okoli sovjetov. To se sicer ni zgodilo čez noč: Hruščev se je moral u-staliti v notranjosti. Ko je opravil s svojimi tekmeci, je začel ponujati roko miru in spravo na vse strani in višek je dosegel s svojim obiskom v ZDA, z razgovorom med štirimi očmi, ki ga je imel z Eisenhowerjem v Camp Davidu. Poslej se je začelo govoriti in pisati, da je v Camp Davidu nastopila nova doba svetovne politike, med zahodom in vzhodom se napoveduje in uvaja politika sodelovanja, politika koeksistence, ko se bosta komunizem in kapitalizem ne samo prenašala, ampak tudi sporazumevala v tekmi, ki se iz zemlje prestavlja drugam: gre za oblast nad vesoljem. Toda vesolje je ogromno in borba zanj bo trajala ogromno dobo, človeško življenje pa je kratko...
Med Stalinom in Hiuščevim je razlika kar vidna .Prvi je bil nezaupljiv, krut in oblasten, drugi se je pomešal med ljudi in krenil na pot, ki ga je povedla in ga še vodi na vse strani sveta. Stalin je vladal s trdo pestjo in njegova moč je slonela na tistih, ki so bili v ječah ali pa bili celo kandidati za razne procese, ki so se končavali s smrtnimi obsodbami; Hruščev se za take stvari ni zmenil, še posmehoval se jim je. Res je moral Berio in nekaj tovarišev obglaviti, toda to je bila malenkost v primeri s tisoči, ki so morali skozi vrste smrti, še slučaji s Pasternakom so se mogli množiti in ko je izbruhnil kak škandal v vrstah kom. ideologov, se je Hruščev obnašal tako, kakor da mu celo godi, da se take stvari dogajajo. Težišče oblasti se je v modemi Rusiji nenadoma začelo prenašati drugam: tehnični strokovnjak in general sta postajala bolj važna ko partijski funkcionar in vlada sama je bila v nekem oziru odvisna od tistega, kar so sovjetski iznajditelji nosili v listnicah in žepih... Toda teh se je Hruščev sklenil najmanj bati: inženirji in generali so začeli od sovjetske vlade prejemati več ko bi mogli želeti in nikjer na svetu — po besedah Hruščeva na kongresu vrhovnega sovjeta — ni tolikih ugodnih pogojev za znanstveno delo, kakor v sodobni Rusiji.
Komunizem se je spremenil v svojem bistvu in to oznanja Hruščev povsod in vsem in mnogi mu tudi verujejo. Slovani imajo baje dovolj razlogov, da lahko dvigajo glave. V Moskvi raste nova Meka svetovnega in človeškega napredka, začenja se nova doba ruske in svetovne politike in Hruščev je protagonist, voditelj in oblikovalec te politike. Začela se je nova faza ruske in svetovne politike. Med Eisenhowerjem in Hru-ščevim se je zvarila zveza, ki ni samo prijateljska: gre že za vse kaj več. Rusija in ZDA postajata središče nove politike, ki bo svet in človeštvo obvarovala za dolgo dobo, lahko se reče za večno... Rusija se je že odločila za omejitev v o-boroževanju in predlaga svetu popolno odpravo vsega orožja. Vojskovanje je predrago in nesmiselno, jedrne bombe bi se mogle koristno uporabljati samo nekje v vesolju in hoditi tja, bi bilo blazno, saj še na zemlji nismo izrabili vse-
ga, kar nam je dano. .. In verjetno bo le držalo, da more človek pametno živeti samo na zemlji.
Pametno živeti na zemlji? Toda kraljestvo, ki je razdeljeno v sebi in proti sebi, mora propasti. Evropa je preklana na dvoje, v Aziji je polno držav, ki so presekane na dvoje (Indokina, Koreja) in Afrika šele tipa, kako se bo razvila v fronte, ker so fronte potrebne, da se izoblikujejo prave misli in zastavijo zdravi temelji.
Zdravi temelji? Iz Moskve se v obleki Hruščeva ponuja nova oblika komunizma, ki se zna sukati po salonih zahodnih državnikov; med božičnimi prazniki je Hruščev postal pravi gentleman, ko je pošiljal svojemu prijatelju Ei-senhowerju cele zavoje božičnih daril zanj in za njegove vnuke. V Parizu bo svetovna konferenca na vrhovih — 'kakor da bi ti vrhovi segali že v vesolje? — in Hrušče^ že ve, da bo vse potekalo mirno, lepo; Rus!ja z ostalim svetom bo vršala v veselju in navdušenju: mir bo polzel na vse strani kot mleko ali med, ki se razlije čez robove svojih posod in kdor ne bo len, bo sprožil samo svoje prste in se prepričal o sladkostih, ki se ponujajo vsemu človeštvu.
Čudni temelji svetovne politike, ki že dejansko ne bo več politika, ker bo obsojena na do'g, dolg čas: nikdo se ne bo več prepiral-------
Le ob meji Rusije je država, ki zajema v svojih mejah narod, velik narod, poln zgodovine in dinamike. Nemčija je preklana na dvoje in na konferenci v Parizu bi morali sklepati o njeni usodi. Nemčijo je treba združiti, ker telo ne more živeti dolgo, če je preklano na dvoje. Nemci so sicer sposobni živeti tudi razkosani in so to dokazali. Vendar se nazadnje maščuje tisto, kar je proti logiki in zdravi pameti. Nemčijo bo treba zediniti in na konferenci v Parizu bodo govorili o Berlinu — to je o usodi Nemčije. Hruščev je brž spoznal, kako bi bilo najbolje začeti. Spoznal je miselnost zapada in ugotovil, da si zedinjenja Nemčije na zapadu nikdo ne želi, dasi obljubljajo Adenauerju, kako skrbe za uresničneje njegovega ideala. Sovjetski diplomati so mogli ugotoviti, da so v Londonu, zlasti v Londonu, bolj proti zedinjeni, novi Nemčiji kot pa v Moskvi in kjer koli drugod. De Gaull.e je sicer Adenauerjev zaveznik, toda v bistvu je Franciji verjetno ljubše, da je ruski vojak ob Labi kot pa da bi bila v
Na novo leto je umrl v Bs. Airesu zaradi posledic daljše bolezni-Žarko Vla-ho, ugledna osebnost v hrvatski politični emigraciji ter iskren in dober prijatelj Slovencev.
Žarko Vlaho je v hrvatskem kat. javnem udejstvovanju znano ime. Je vrstnik pok. dr. Juretiča in tedanje kat. generacije, ki je doraščala pod duhovnim vodstvom škofa Mahniča in je imela najtesnejše stike s Slovenci ter se z njimi navduševala za skupne katoliške in narodne ideale. Stike, ki jih je tedaj navezal s Slovenci vse do svoje smrti ni prekinil.
Rodil se je 11.V.1895 v Mostarju kot sin številne družine. L. 1941 je bilo živih še 7 njegovih bratov. Med vojno so mu pa komunisti štiri pobili. Gimnazijo je študiral v Mostarju, filozofsko fakulteto pa na Dunaju in v Zagrebu. Na Dunaju je bil član hrvatskega kat. akad. društva Hrvatska, v katerega sta rada zahajala dr. Krek in dr. Korošec. Na Dunaju se je seznanil tudi s številnimi slov. kat. akademiki. Tako je enega od njih našel v Argentini, t. j., ravnatelja Ivana Prijatelja. Od leta 1920-1922 je bil prof. v Stocu, od 1923 do 1925 pa v Livnu. L. .1925 ga je Pribičevič kot odločnega katoličana in hrvatskega narodnjaka odpustil iz drž. službe. Pok. žarko Vlaho se je tedaj vpisal na pravno fak. v Zagrebu, ter na njej dokončal tudi pravni študij. Od 1.1924—1928 je bil član odbora močne organizacije Sadilcev tobaka v Hercegovini, ka jo je vodil dr. fra Mandič. L. 1926 je postal ravnatelj Hr-vatske kat. štedionice v Mostarju. Vodil jo je do 1. 1934, 1. 1936 je pa bil imenovan za šefa pravnega odseka znanega gozdnega industrijskega podjetja ŠI-PAD v Dobrljin-Drvaru. Po vojni se je pok. Vlaho pred komunisti umaknil najprej v Avstrijo in nato Italijo, odkoder je leta 1947 z družino prišel v Argentino. V Bs. Airesu je postal šef knjigovodstva v kliniki Marini, v zadnjem času je pa bil generalni ravnatelj Klinike Modelo v Lanusu.
V Argentini se je v zadnjem času mnogo bavil z mislijo ustanovitve Društva hrvatske vzajemne pomoči.
Berlinu skupina Nemcev, ki bi vladala in izdelovala nemški vojski še kaj hujšega kot pa so jedrne bombe... Saj so jedrne bombe nemška iznajdba! In kako se morajo nove, bodoče Nemčije bati šele oni v Srednji Evropi. Ali ni boljše, da je ruski vojak v Budimpešti in Pragi kot pa da bi bili spet pruski gaulei-terji na Dunaju, v Trstu ali še kje drugod?
Na Koreji in Vietnamu je v bistvu enako! Rdeča Kitajska je strah zapada in seveda nekoliko tudi Moskve. V Afriki se lomijo nove meje. Povsod po svetu se netijo požari in tisti, ki požar zažigajo, se priglašujejo za gasilce. Moskva koraka uradno v vrstah gasilcev, toda ohranja se vtis, da je povsod na delu skupina njenih ljudi, ki so hkrati tudi netilci požarov. Tega v Moskvi niti ne zanikajo. Saj tudi ni treba, ker je zahodnim državnikom verjetno še celo prav, da je nekje središče, ki more tudi požigalce miriti in njihovo delo organizirati po neki metodi...
Toda, kar je za zemlji, je drobnjakarstvo; kar imajo politiki in generali v žepih in listnicah, je podobno obližem ali pa aspirinom. Vsi skupaj so iste vrste pacienti, ki se opazujejo in si bolezni ne vedo povedati .Nov svet oblikuje nekdo, ki tiči ves dan v laboratorijih in ima glavo polno, prepolno... Kadar kaj iznajde, mu morajo hitro dati denar in sredstva — isto se dogaja na zahodu in isto v Moskvi, oziroma v Sibiriji. Tako je sodobna oblast sama v sebi trhla in nekako razklana na dvoje, razklana proti sebi.
V takih okoliščinah zmaguje v zgodovini človeštva (vsaj na zunaj) tisti, ki se najuspešneje postavi v fronto “napredka” in to je seveda moral postati komunizem kot progresivna sila človeštva. Na konferenci v Parizu in v juniju v Moskvi bodo nosilci nove sovjetske politike govorili o Nemčiji in tožili o razklanem svetu, storili pa vse, da do odprave nesmis’ov ne pride. Pri tem bodo pa poskrbeli, da bodo oni v Nemčiji, Aziji in Afriki primerno izvedeli, kdo je vsega kriv. Evropa bo razklana še desetletja, mali narodi po svetu se bodo še naprej varili v osnovnih težavah, tekma za odkrivanje vesolja pa bo šla naprej, ker bo na tem slonel mir med Moskvo in Zahodom. Na teh notranjih konfliktih in njih izrabljanju se gradi nova sovjetska: politika.
Ali se bo mogel ohraniti svet, ki bo ostal v bistvenih zadevah na znotraj razklan ?
Pok. Žarko Vlaho je bil vse od dijaških let član Marijanske kongregacije, kat. dijaških in akad. društev Hrvatska na Dunaju in Domagoja v Zagrebu. Vsa leta je neumorno deloval na kulturnem, prosvetnem, socialnem in zadružnem področju ter na širjenju kat. tiska. Tako je nekaj časa sam tudi urejeval kat. list Narodna sloboda v Mostarju. V svoji ožji domovini Hercegovini je bil predsednik Orlovske organizocije ter je na raznih orlovskih prireditvah prihajal v stike s slovenskimi Orli in voditelji njihove organizacije, v političnem pogledu se je udejstvoval pred leti v Hrvatski ljudski stranki in v njenem vodstvu bil zastopnik Hercegovine Pok. žarko je bil tudi tisti, ki je v času delovanja Hrvatske pučke stranke v Mostarju organiziral mogočno zborovanje te hrvatske politične skupine, na katerem je bil glavni govornik predsednik Slovenske ljudske stranke dr. Korošec. Njegovo javno udejstvovanje mu je u-stvarilo tesne prijateljske stike s slovenskimi katoliškimi političnimi, kulturnimi in socialnimi delavci.
V Hercegovini je bil vsa leta najtesnejši sodelavec dr. Fra Mandiča, o-srednje katoliške osebnosti v Hercegovini.
Kako priljubljen je bil med hrvatsko javnostjo, je pričal njegov pogreb dne 2. januarja t. 1. Udeležilo se ga je veliko hrvatskih emigrantov vseh slojev, od navadnih delavcev pa vse do vseuč. prof. in biv. ministrov. Na pogrebu so bili zastopani tudi Slovenci, ki so s tem izkazali poslednjo čast svojemu umrlemu prijatelju. V pogrebnem sprevodu, je bilo 11 hrvatskih duhovnikov, vodil ga je pa Don Marko Zovko. Predno so krsto položili v grobnico, se je od pok. žarka Vlaha poslovil z lepimi besedami dr. fra Bonifacij Perovič, ki je poveličeval pokojnikovo vzorno kat. življenje in javno udejstvovanje v hrvatskem kat. pokretu.
Pok. Žarko Vlaho zapušča v Argentini vdovo go Milko, hčerko Višnjo, sinova Domagoja ter Tvrdka in brata prof. Vjekoslava. Ob bridki izgubi, ki je vsa zadela z njegovo smrtjo, vsem iz-
Na slovenski pristavi v Moronu so imeli v nedeljo 10. januarja t. 1. zborovanje zaupniki Slov. ljudske stranke. Udeležili so se ga skoro vsi, izostali so samo tisti, ki zaradi stavke poštnega o-sebja niso dobili vabil po pošti.
Zborovanje je začel predsednik Poverjeništva SLS za Argentino Miloš Stare. Po pozdravnih besedah je svoja izvajanja posvetil spominu nedavno umrlega škofa dr. Gregorija Rožmana. Naglašal, je, da smo slov. izseljenci z njegovo smrtjo izgubili več kot samo veliko o-sebnost, kot velikega škofa, izgubili smo tisto vez ki nas je vse družila, kjerkoli na svetu živimo. Njegova smrt zato na vsakega slovenskega izseljenca sedaj polaga večjo odgovornost in dolžnost, da mora tako vsak posameznik, kakor vsi skupaj storiti vse, da slovenska izseljenska skupnost ne bo doživljala nobenih razdorov in razpok, ki bi ji bile v škodo.
Miloš Stare se je zatem tudi spomnil s toplimi besedami na novo leto umrlega hrvatskega prijatelja Žarka Vlaha, ugledne osebnosti iz časov hrvatskega katoliškega gibanja. Omenil je njegove stike s pok. dr. Krekom, Korošcem, s sed. predsednikom SLS dr. Mihom Krekom in ostalimi slovenskimi kulturnimi in gospodarskimi delavci. Kot značilnost je omenjal, da je pok. Žarko Vlaho kot vodilna osebnost Hrvatske pučke stranke za Hercegovino v prvih letih po prvi svet. vojni organiziral mogočno zborovanje te stranke v Mostarju, na katerem je bil glavni govornik predsednik SLS dr. Korošec.
Predsednik SLS dr. Miha Krek je zaupnikom za ta sestanek poslal posebno pismo s komentarjem k posameznim političnih dogodkom. Na prošnjo Miloša Stareta ga je prečital France Per-nišek, Dr. Krek je najprej opisal posledice obiska Hruščeva v USA, nato razloge, zakaj je Eisenhower sprejel konferenco na vrhu in njegovo pot po Aziji in jugovzhodni Evropi. Orisal je stanje političnega položaja v svetu v zvezi s temi in ostalimi pomembnimi dogodki. Nato je podal pregled stanja v Sloveniji in Jugoslaviji, pri čemer je bil zlasti zanimiv opis razmer v komunistični stranki. V zvezi s položajem v svetu je poudaril kaj je za Slovence posebno važno pri presoji dogodkov. Zatem se je dotaknil tudi nekaterih problemov med izseljenci. Ob zaključku je vsem zaupnikom in pristašem SLS v Argentini želel srečo v Novem letu in vsem pošilja prisrčne pozdrave.
Navzoči so po prečitanju poročila, ki so ga poslušali z. vidnim zanimanjem, sklenili poslati predsedniku dr. Kreku zahvalo in pozdrave.
Nato je bil na sporedu referat Rude Jurčeca. Govoril je o različnih fazah komunistične taktike. Začel je s Potsdamom, prikazal razvoj te taktike preko mrzle vojne do Camp Davida. Razvoj od Čampa Davida naprej pa prikazuje komunistično taktiko v najnovejši obliki.
Zveza slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol je pričela prirejati sestanke, na katerih razpravljajo o raznih perečih vprašanjih in seznanjajo člane tudi o drugih svetovnih problemih. Sestanke prireja Zveza v sejni dvorani Mohorjeve hiše v Celovcu, kjer je tudi nekak klubski prostor Zveze, članom so tam na razpolago razne aktualne knjige in časopisi.
Prvo predavanje je bilo posvečeno gospodarskemu položaju koroških Slovencev. Pričel ga je predsednik Zveze dr. Stanko Jelen, ki je pozdravil vse navzoče in jih povabil, naj se v čim večjem številu udeležujejo teh sestankov. Nato je predal besedo predavatelju dr. Mirku Zwiterju, ki je prikazal zelo zanimivo sociološko-gospodarsko sliko o-zemlja, na katerem žive koroški Slovenci. Predavanje je podkrepil z obilico statističnih podatkov. Po predavanju je sledila obširna debata, v katero je poseglo več govornikov.
Na naslednjem sestanku Zveze je taj-
rekamo globoko sožalje 'in iskreno sočutje, rajni prijatelj Žarko Vlaho pa naj pri Bogu uživa večno plačilo za vsa svoja dobra dela, ki jih je bilo tako polno njegovo življenje.
To mu v imenu Slovencev želi
Svobodna Slovenija * * *
Zadušnica za pok. Žarka Vlaha je bila v frančiškanski baziliki na križišču ulic Alsiha in Defensa v Buenos Airesu v nedeljo dne 17. januarja opoldne. Mašo zadušnico je imel hrvatski frančiškan fra Rafo Romac.
Kakor vedno je bilo tudi tokrat njegovo presojanje in razglabljanje zelo zanimivo ter je pokazalo njegovo obširno znanje in poznanje.
Miloš Stare je imel naslednji referat in sicer o odnosih med Slovenci, Hrvati in Srbi v izseljenstvu. V uvodu je poudaril, da ni mogoče trditi, da so se odnosi razčistili. Pokazal je le na razveseljivo dejstvo, da je bil napravljen v zadnjem letu lep korak naprej, ker so vodilne osebnosti začele razpravljatri o perečih vprašanjih in na akademski višini. Poudaril je, da ima pri zaslugi za to lep delež ravno dr. Miha Krek, ki je s svojim modrim zadržanjem v teku let pomagal ustvariti pogoje za tako razpravljanje. Pri tem je opozoril najprej na dr. Krekovi poslanici v Zbor-nikih-Koledarjih Svobodne Slovenije za leto 1958 in 1959. Nato je razčlenjeval nad vse zanimivi predavanji na Srbski ljudski univerzi v čikagu, ki sta jih imela dr. Krek in Dr. Pešelj. Prvi o odnosih Slovencev, drugi pa o odnosih Hrvatov do Jugoslavije. Nato je navajal posamezne citate iz raznih člankov in izjav v izseljenskem tisku. Tako dr. Kr-njeviča, Božidarja Vlajiča, Kljakoviča, I. A. članek “Ali smo Slovenci za vsako ceno za Jugoslavijo?” in druge. Pri tem je poudaril, da je razvoj pozitiven. Vsi ti govori in razprave pa tudi dokazujejo, da je program Slovenske ljudske stranke realen, ko zahteva lastno slovensko državo in ko ugotavlja, da je zveza držav južno slovenskih narodov najnaravnejši izhod.
Končno pa je še poudaril, da ni prezreti dr. Krnjevičevega članka “Mi in Slovenci”, v katerem tudi dokazuje, kako lepi so bili in so odnosi Slovencev do Hrvatov. V tej zvezi dr. Krnjevič javno priznava kako modro politiko je vodil dr. Krek.
“Slovenska ljudska stranka in krščanska demokracija” je bil naslov referatu, ki ga je imel Rudolf Smersu. Podal je pregled dela krščansko demokratskih strank po svetu in delo zastopnikov SLS na mednarodnih kongresih krščan-sko-demokratskih strank. Podrobneje je opisal zadnji mednarodhi kongres v Limi, katerega se je sam udeležil.
Naslednja točka dnevnega reda so bile volitve. Slovenska ljudska stranka v izseljenstvu bo po strankinem pravilniku letos izvolila kot vrhovni strankin organ zbor strankinih zaupnikov. V vsaki državi kjer prebivajo pristaši SLS bodo izvolili nanje pripadajoči del članov tega zbora. Na tem zaupniškem sestanku je bila izvoljena lista s številom zaupnikov, ki pripadajo Slovencem v Argentini. Ko bo zaupniški zbor v celoti izvoljen, pa bo izvedel dopolnilne volitve v načelstvo stranke.
Zadnja točka dnevnega reda so bile slučajnosti, pri katerih so se navzoči pogovorili o raznih aktualnih vprašanjih Nato je predsednik Stare zaključil u-spelo zborovanje.
nik Zveze dr. Inzko pozdravil predavatelja dr. Petra Remca, profesorja mednarodnega prava na Fordham University v New Yorku, ki je trenutno v Švici na enoletnem študiju kot gost ustanove Rockefeller Foundation.
Predavatelj je prikazal zgodovinsko, geografsko in politično sliko Združenih držav, ki se je v manj kot 200 letih iz angleške kolonije razvila v prvo velesilo sveta. Z jasno besedo je nakazal tudi glavne poteze ameriške duševnosti in očrtal družbeni, pravni in gospodarski ustroj ZDA. Pri debati je dr. Remec odgovarjal na mnoga podrobna vprašanja prisotnih; tajnik Zveze pa se mu je ob koncu zahvalil za lepo predavanje z željo, da bi ga še kdaj mogli pozdraviti v Zvezinih prostorih.
Tiskovna agencija Austria Presse A-gentur je sprejela v oddajo obširno poročilo o Slovenski gimnaziji, ki ga je pripravi! ravnatelj dr. Tischler. To poročilo je prišlo v roke vsem avstrijskim listom, toda priobčila sta ga samo uradni list zvezne vlade Wiener Zeitung in Kaerntner Landeszeitung, list koroške deželne vlade.
GORIŠKA IN PRIMORSKA
Ob osmini smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je bila v gorički stolnici maša zadušnica. Daroval jo je Stolni župnik msgr. Velci, asistirala sta mu Artur Zalatel in Mirko Mazora, na koru pa je moški zbor pod vodstvom prof. Fileja pel Perosijev Requiem. Po maši je msgr. Velci pred katafalkom zmolil še molitve za rajnega. Zadušnice se je udeležilo mnogo Slovencev iz mesta in okolice.
Smrt prijatelja Slovencev Žarka Vlaha
Koroška
f
Ko me je Srbska ljudska univerza naprosila naj bi imel predavanje o temi Hrvati in Jugoslavija, sem prirediteljem dejal, da bi to lahko storil samo z dvema rezervama odnosno omejitvama.
1). Naglasil sem, da sem s prevzemom ameriškega državljanstva pred sedmimi leti po mojem mnenju prenehal biti član katerekoli stranke v stari domovini. Mislim, da to pravilo ne velja samo za mene, ampak tudi za vse druge, ki so prevzeli tuje državljanstvo, odkar so zapustili domovino. Naglasil sem, da že vsled tega formalnega razloga nisem pooblaščen avtoritativno tolmačiti stališče Hrvatske seljačke stranke, ali katere druge stranke ali skupine do obstoječih političnih problemov, zlasti pa ne njihovo stališče glede obstoja ali strukturo Jugoslavije.
Navedel sem, da' sem bil mnogo let eden od najožjih sodelavcev predsednika Mačka in da sem z njim tudi še sedaj v najbližjih prijateljskih odnosih. To dejstvo je pa dajalo mnogim povod, da so mislili — pa tudi danes so še ljudje, ki tako mislijo — do so moje ustne ali pismene izjave predstavljale ali da predstavljajo njegovo mišljenje. To pa ni točno, čeprav se jaz v vsem strinjam s političnim stališčem predsednika Mačka, to še vedno ne pomeni, da on odobrava vse, kar jaz govorim. On ima pravico, da se z mojimi izjavami strinja ali ne, kakor imam jaz pravico, da svobodno povem svoje mnenje o obstoječih problemih.
Dosledno s tem, je treba vse moje nocojšnje izjave presojati pod vidikom gornjih dveh rezerv.
Toda kljub tem rezervam sem sprejel povabilo Srbske ljudske univerze, da govorim o temi Hrvati in Jugoslavija, ker sem prepričan, da je lahko samo svobodna in demokratska razprava prizadetih poedincev in skupin, pa čeprav o najtežjih in najbolj delikatnih problemih odnosov Hrvatov in Srbov, koristna in da bo prej ali pozneje dala pozitivne rezultate.
Predno pa preidem na analizo obstoječih problemov, hočem naglasiti še dve okolnosti:
1.	Vse, o čemer tu razpravljamo, je po mojem mišljenju, treba presojati s strogo akademskega stališča. Dejansko reševanje problemov, ki so v razpravi, je treba prepustiti narodu v domovini in njegovim svobodno izvoljenim predstavnikom v času, ko bo reševanje teh problemov v resnici možno. Naše sedanje razprave in diskusije, pa naj bodo še tako dobronamerne, lahko doprinesejo svoj del k razčiščevanju pojmov in utrjevanju osnovnih stališč. Morda lahko pripomorejo, da se bo našla osnova za bodoče konkretne rešitve, toda same po sebi ne morejo biti podlaga za končne odločitve.
2.	Treba je reči tudi še to: Naše sedanje diskusije niso samo akademske, ampak so istočasno tudi hipotetične. S tem hočem poudariti, da jaz osebno ne verjamem, da bi imele kak praktičen pomen tako dolgo, dokler je doma u-staljen sedanji komunistični režim. Smatram, da je vsakomur jasno, da ni nobenih sprememb in jih tudi ne bo tako dolgo, dokler bo v Jugoslaviji vladala komunistična partija, ki ima svoje določene poglede na nacionalne, politične in gospodarske probleme in ki prav gotovo ne mara poslušati nasvetov in očitkov drugih političnih skupin, še manj pa delati po njihovih sugestijah, pa čeprav bi te skupine predstavljale izraz večine tako pri Hrvatih, kakor Srbih Kaj nam bo prinesla bodočnost, ne vem. Ker nisem prerok, se ne želim spuščati v prognoze in prerokovanje bodočih dogodkov. Mislim pa, da je, milo povedano, naivno v bližnji bodočnosti pričakovati kako postopno in miroljubno demokratizacijo Jugoslavije v zahodnem smislu, to je uvedbo večstrankarskega sistema, razpis svobodnih volitev itd., da bi se v takem položaju mogli tedaj svobodno izvoljeni narodni predstavniki lotiti končnega reševanja srbsko hrvatskih odnosov. Tako reševanje bi omogočil samo nastop velikih mednarodnih dogodkov, ki bi bistveno spremenil sedanji svetovni položaj, pa tudi položaj v današnji politični strukturi Jugoslavije. Danes ne vem in ne vidim, ali bodo taki dogodki sploh nastopili, posebno pa nisem prepričan, da bi se to moglo zgoditi v doglednem času. To pa zopet ne pomeni, da v bližnji bodočnosti ne bi moglo priti do kakega nepričakovanega pomembnega razvoja v veliki svetovni politiki, ali v sami Jugoslaviji, ki bi lahko vplival na poltične razmere v državi, morda pa celo na sam obstoj Jugoslavije. Toda, kadar in če bo do kakega razvoja prišlo, danes ne more nihče predvidevati, kateri činitelji bodo tedaj
DR. BRANKO PEŠELJ
HRVATI IN JUGOSLAVIJA
V okviru predavanj Srbske ljudske univerze v čikagu je pred nekaj meseci govoril dr. Miha Krek o vprašanju “Slovenci in Jugoslavija”. Predavanje je vzbudilo zanimanje tako med Slovenci, kakor Hrvati m Srbi. Komentarji so bili koristni in so naglašali, da bi bilo sedaj potrebno slišati še kakega hrvatskega človeka, ki bi znal in mogel kolikor točno razložiti mnenje in stališče hrvatskega narodnega zastopstva v emigraciji pod vodstvom dr. Vladka Mačka.	.	...
Srbska ljudska univerza je za to delo naprosila dr. Branka Pešlja, ki sam v predavanju pojasnjuje, na čem temelje njegove trditve in njegovo mišljenje o odnosu Hrvatov in Srbov in njegovo gledanje na Jugoslavijo.	_	.	.
Ker predavanje ni le zanimiv doprinos k reševanju hrvatsko-srbskih odnosov, ampak vsebuje tudi mnogo podatkov iz politične zgodovine, ki je zadevala tudi Slovence, mislimo, da bo koristno vsem, zlasti pa slovenski mladini, ter ga zato objavljamo v celoti.
UREDNIŠTVO
vse delovali. Najbolje bo zato prepustiti tistim, ki bodo v tistih časih zastopali narodne koristi, da bodo odločevali o tem kaj je možno in dobro ter kaj je nemogoče in slabo za življenske koristi tako Hrvatov, kakor Srbov.
Vem, da je slušatelje najlaže zadovoljiti ter pri njih doseči ploskanje in o-dobravanje, če jim kdo govori to, kar bi radi culi, in če jim obljublja skorajšnjo in brezpogojno izpolnitev maksimalnega programa doti ene skupine. To je posebno popularno v hrvatskih in srbskih naselbinah po Ameriki. Jaz pa mislim, da to mesto ni za širjenje de-magoških gesel in za neodgovorno propagando, ampak da je treba kritično in objektivno preučevati stvari in probleme take, kakršni so in ne tako, kakor bi mi želeli, da naj bi bili.
Objektivno govoriti o temi Hrvati in Jugos’avija je zelo težko. Govoriti o tej temi tako, da bi bili vsi zadovolini, ie nemogoče. Jasno mi je, da bo tudi v tej dvorani mnogo takih, ki se ne bodo strinjali z mojimi izvajanji, pa naj se trudim še tako, da bi dal objektivno analizo postavljenih problemov, še več bo na nezadovoljnežev izven te dvorane, ko bodo brali to predavanje ali bodo culi o njem. Ne trdim, da so moji pogledi edino pravilni. Zato tudi pričakujem kritiko in pripombe. žeTm pa, da ne nihče ne kritizira, kdor v celoti ni prebral ali poslušal predavanja in da me ne napada za nekaj česar nisem izjavil. Dalie mislim, da moramo imeti vsi v svojih razpravah vedno pred očmi eno stvar. Mi smo v svobodnem svetu, kjer so politične diskusije ljudi različnih pogledov ne samo v navadi, ampak tudi potrebne, kakor tudi da v demokratski družbi veljata dve' pravili: 1. Jaz se' s tabo sicer ne strinjam, toda priznavam ti pravico, da svobodno izraz;š svoje mnenje; 2. Dejstvo, da se naša stališča ne strinjajo še ne pomeni, da z razgovori ne bi bilo mogoče doseči sporazumne rešitve. Vsak demokratski sis+em rešuje svoje probleme bodisi z odločitvijo večine, bodisi s sporazumom vseh prizadetih činiteljev.
KAJ HOČEJO HRVATI? SO ZA JUGOSLAVIJO ALI NE?
Dve osnovni vprašanji sta, ki se vsiljujeta že v začetku vsake razprave o temi Hrvati in Jugoslavija. 1. Kaj hočejo Hrvati; Ali so oni za Jugoslavijo ali ne? 2. Kako je mogoče doseči to, kar oni žele, z demokratskimi in parlamentarnimi metodami ?
Odgovarjajoč na prvo vprašanje, mi-'Vm, da je danes vsakomur jasno, da Hrvati hočejo imeti svojo suvereno državo. Ali to pomeni, da je suverena hr-vatska država možna edino izven mej vsake državne skupnosti Hrvatov, Srbov, Slovencev in Makedoncev? Veliko Hrvatov je, ki so mnenja, da je taka rešitev edino mogoča, jaz pa mislim, da tak zaključek ni povsem tečen. Po mojem mnenju demokratske metode za dosego političnega cilja hrvatskega naroda — ustvar tev suverene hrvatske države — brez dvoma zahtevajo razgovore in pogajanja z vsemi ostalimi čini-tel’i, ki so zainteresirani na izvedbi hrvatskega programa,, m to v prsti s srbskim narodom. Kakšni bi bili rezultati takih razgovorov, jaz ne vem. To bo predvsem odvisno od časa in razmer, ko se bodo ti razgovori vodi'i. Toda po mo-iem mnenju lahko taki razgovori najdejo zadovoljivo reš'tev za več'no Hrvatov in za večino Srbov, bo^is’, da se sporazumno razidejo in vzpostavim dobre sosedske odnose, ali pa, da najdejo način za skupno življenie v določeni obliki državne skupnosti. Zato je ne^gič-no in absurdno govor;ti o maksimalni izvedbi bodisi hrvatskega bodisi srbskega političnega programa z demokratskimi sredstvi, istočasno pa “a limine” odbijata vsake razgovore med Hrvati in Srbi.
JEDRO PRORLEMA-PRAVTLNA REŠITEV SRR«RO-WRVATSKIH ODNOSOV
Jedro problema stališča Hrvatov do Jugoslavije je v pravilni rešitvi srbsko-hrvatskih odnosov. Jasno ie, da Jugoslavija brez zadovoljne večine hrvatskega
naroda ne more trajno obstojati. Ona lahko obstoja kot formalna državna tvorba, kot je to slučaj zadnjih 40 let, toda ona bo vedno padala v težko državno krizo, če eden njenih bistvenih delov, v tem slučaju hrvatski narod, čuti, da to ni njegova država in zato on ni niti pripravljen niti voljan jo braniti v kritičnem času. Jasno je dalje, .da so Hrvati bistveni del vsake jugoslovanske državne kombinacije. Z drugimi besedami: Jugoslavija lahko obstoja brez Srbov, če Hrvati in Slovenci ustanove skupno državo in jo imenujejo Jugoslavija, ali brez Slovencev, če to isto store Hrvati in Srbi. Noben pameten človek pa ne bo trdil, da je Jugoslavija mogoča s sporazumom o skupni državi med Slovenci in Srbi in to na tak na-c'n ,da bi hrvatski narod pregazili, njegove zahteve pa ignorirali. Sedaj je vsakomur v glavnem jasno, da jugoslovanski narod kot etnična enota ne obstoja, ampak obstojajo posebni slovenski, hrvatski, srbski in makedonski narod. Vsak od njih ima na osnovi narodne samoopredelitve pravico ustanoviti si svojo posebno narodno državo, če to želi, odnosno sporazumeti se o neki posebni obliki njihove državne skupnosti. To načelo so sprejeli tudi komunisti. V čl. 1. sedanje jugoslovanske ustave, naglašajo, da je Jugoslavija sestavljena (zvezna) država, skupnost jugoslovanskih narodov, utemeljena na pravici narodne samoopredelitve in na pravici, da se poidini narod lahko loči od te državne skunnosti, če to sklene. Gotovo, je, da komunisti to formulacijo tolmačijo na svoj načm, prav tako kot tolmasijo na svoj nač'n pojm demokracije, svobodnih volitev itd. To pa na drugi strani' ne menja osnovne stvari, da Jugosla-viio danes priznavajo vsi, tako komuni-sfi kot ostali svobodni svet kot zvezno državo, sestavljeno iz več narodov, ki hnajo urav'co do narodne samoopredelitve. Toda, med tem, ko je načelo narodne samoopredelitve v nekaterih primerih lahko izvedljivo, v primeru Hrvatov in Fhbov to ni niti lahko, niti enostavno, kakor bomo takoj videli iz nadaljnjih izvajanj.
PRAVICA NARODOV DO USTANOVITVE LASTNIH DRŽAV
Stališča Hrvatov do Jugoslavije v zvezi z njihovo pravico do samoopredelitve n; mogoče lahko razumeti, če ne preučimo nekaterih zgodovinskih dejstev 'o nekaterh dogodkov iz nedavne preteklosti skupnega življenja Hrvatov in Srbov.
Zgodovinsko dejstvo je, da se je ide-'a jugostovanske narodne in državne '-kupnosti rodilo, pri Hrvatih in ne pri Srbih. Ni mogoče, da bi se tu spuščali v razmotrivanje mgoHovanskega programa Jurja Križaniča ali ideologije ’Prhkega gibanja, ki sta oba proizvoda hrvatske u^litične ::n kulturne sredine. Omeniti hočem le nekatere značTne dogodke iz nedavne hrvatske preteklosti.
Pred skoro 100 leti je škof Strosma-yer ustanovil Jugoslovansko akademijo znanost’ in umetnosti. Vsekakor jo je u-stanovil v Zagrebu in ne v Beogradu, s čemer je brez dvoma hotel naglasit’, da smatra Z’greh za središče kuHurno-nolitrnih stremljenj Južnih Slovanov. Ko so pozneje Srbi in Slovenci us ano-vili svoje akademije, so jih imenovali srbsko odnosno slovensko, tako, da imamo danes to anomePjo, da je Akademija v Beogradu srbska, a v Ljub’jani slovenska, samo v Zagrebu je jugoslovanska. Ta Jugoslovanska akademija v Zagrebu je izdala leta 1896 veledelo Antona Rnd’ča, očrta hrvatskega kmetskega gibanja “Osnova za zbiranje in preučevanje gradiva življenja Južnih Slovanov”. Torej ne samo Hrvatov. V prvem programu Hrvatske ljudske kmetske stranke (Hrvatske pučke seljačke stranke). ki sta ga napisala brata An ton in Štefan Radič in ki je b'l sprejet leta 1904, stoji: “Hrvati in Srbi so en narod ter se že s tega razloga morajo sporazumeti, kjer žive skupno.” Takih prmerov ie veliko in ni mogoče vseh naštevati. Vs' pa kažejo, da znaten del hrvatskih političnih sil v načelu ni na-
sprotoval neki obliki jugoslovanske državne skupnosti, toda to skupnost so si Hrvatje vedno zamišljali drugače, kakor je pa bila ustvarjena z nastankom prve Jugoslavije leta 1918.
HRVATSKA IN SRBSKA DRŽAVNA ZAVEST
Ne smemo pozab-ti, da je bila hrvat-ska državna zavest v modernem smislu te besede že močno razvita v polovici 19. stoletja. Torej nekako v času, ko so se začele kazat-i oblike suverene srbske države. Ta hrvatska državnopravna zavest je prišla posebno do izraza v Hr-vatsko-ogrski nagodbi iz leta 1868, v kateri se je edino Hrvatom od vseh drugih narodov Avstro-ogrske razen Nemcev in Madžarov posreči.o dob-ti poseben državno-pravni položaj.. Srbi so bili v toliko srečnejšem položaju, ker je bila njihova glavna sila zbrana v okviru Otomanskega cesarstva, ki je že proti koncu 18. stoletja stopilo v fazo stalnega razpadanja, kar je v začetku 19. stoletja omogočilo ustanavljanje narodnih držav, najprej Grčije, Srbije in Romunije, nato pa Črne gore, Bolgarije in Albanije. Avstro-ogrska monarhija je bila v tem času še vedno v zenitu svoje moči in je zaradi tega pridobitev posebnega državnopravnega položaja znotraj monarhije, ki v mednarodnem po-. gledu sicer ni bil enak suvereni srbski državi, predstavljala v danih razmerah za Hrvate velik uspeh. Tako sta bili na začetku prve svetovne vojne obe državni ideji, hrvatska in srbska, enako izgrajeni in živi ter sta se oba naroda zavedala, da imata pravico do svojega in samostojnega razvoja. Zaradi tega je že s tega razloga povsem napačno gevoriti, da bi bili Srbi “osvobodili” Hrvate, kajti osvoboditi je mogoče samo sužnje in teptane narode, kar pa pri Hrvatih v času razpada Avstro-grske ni bil slučaj.
POLOŽAJ HRVATOV IN SLOVENCEV OB VSTOPU V JUGOSLAVIJO
Jedro problema v tedanjem času je obralno bilo ali bodo Hrvati z vstopom v državno skupnost s Srbi, ojačali in razširili svoj državno-pravni pobožaj, ali pa bodo na ljubo nekemu meglenemu pojmu narodnega in državnega edinstva dejansko prišli pod hegemonijo ali oblast Beograda in Srbov.
Tu želim poudariti, da je bil položaj Slovencev ob vstopanju v jugoslovansko državno skupnost leta 1918 povsem drugačen, kakor pa položaj Hrvatov. Slovenci so bili eden od narodno zahiranih narodov Avstro ogrske monarhije. Uprava, sodstvo in šole so bile po pravilu nemške in zato na kak nor-maen narodni razvoj sploh misliti ni bilo mogoče. Slovenci so zato z vstopom v Jugoslavijo dosegli predvsem rešitev svojega narodnega vprašanja. Razen tega jim je pa dejstvo, da se slovenski jezik znatno razlikuje od hrvatskega ali srbskega jezika, kakor tudi dejstvo, da žive Slovenci kompaktno in z jasno določenimi me'ami na severozahodni periferiji Jugoslavije, omogočilo, da so v bivši Jugoslaviji pridobili stvarno avtonomijo, ki se je, kot vsi znaki govore, ohran:la vse do danes. Zaradi tega je bba njihova politika v bivši Jugoslaviji v odnosu do beograjskega centralizma realistično praktična ter z njihovega stal šča povsem pravilna. Vodili so jo nod geslom: To, kar je naše, je samo naše. Od skupnosti bomo pa poskušali dobiti čim več, kar bo mogoče. Razen fega so Slovenci vedeli, in to vedo tudi danes, da bo vsak položaj, ki ga bodo dosegli Hrvati v borbi za svojo enakopravnost, avtomatično priznan tudi n’im. Hrvati take politike niso mogli voditi, četudi bi to hoteli.. Etnično zemljepisna prepletenost Hrvatov in Srbov je omogočala beograjskim režimom, da "o smatrali vse srbsko-hrvatsko podro-vie za skupno. Pod plaščem fraze o narodnem edinstVu je vse to bilo “naše”. Ker pa so vse to, kar je “naše” uprav-'tali iz Beograda, tedaj so dejansko iz vseh prektčrih razlogov to “naše” smatral’ za srbsko. Tako je iz ustanove beograjskega centraTzma nastala tudi stvarna srbska oblast nad Hrvati.
NASPROTJA MED JUGOSLOVANSKIM ODBOROM IN SRBSKO VLADO
Toda povrnino se na ustanovitev Jugoslavije. Med vso prvo svetovno vojno je bilo cčividno, da so bili cilji srbske vlade in Jugoslovanskega odbora, ki je tedaj v inozemstvu zastopal koristi Hrvatov, Slovencev in Srbov, ne samo različni, ampak so si celo nasprotovali. Politika srbske vlade je bila pod Pašiče-vim vodstvom ustanovitev Velike Srbije z največjimi mejami in združitev vseh Srbov v tej državi. Kaj bo s Hrvati, je bilo vprašanje, ki naj bi ga rešili po Pašičevem mnenju še le po dobljeni vojni. Hrvati naj bi se “priključili” Veliki Srbiji pod pogoji, ki bi jih narekovala zmagoslavna in zavezniška Srbija, ali pa ustanovili svojo lastno državo, toda vsekakor po predhodni izpolnitvi srbskega narodnega programa, v strahovito obsekanih mejah. Jogos ovanski odbor pa je od prvega trenutka svoje ustanovitve zastopal stališče enakopravnosti Srbije, ki sta jo predstavljala srbska vlada in Beograd, ter jugoslovanskih krajev Avstro-ogrske monarhije, ki sta jih predstavljala Jugoslovanski odbor in Zagreb. Znano je, da so iz teh nasprotujočih si stališč nastali resni spori že med vojno, v svojem bistvu pa so se potém tudi še nadaljevali po ustanovitvi skupne države. Zaradi razvoja vojnih dogodkov, zlasti pa' zaradi razpada carske Rusije, ki je v celoti podpirala srbske vojne cilje, se srbski program forma'no ni izvedel, v bistvu so pa Srbi in Srbija z ustanovitvijo centralistične Jugoslavije dosegli oboje: zedinjenje vsega srbskega naroda v eni državi ter popolno oblast v tej novi državi, katero so samo iz formalnih razlogov najprej imenovali Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, nato pa Jugoslavijo.
CENTRALIZEM IN PREDOMIN ANTEN POLOŽAJ SRBOV — GLAVNI VZROK HRVATSKE BORBE ZA ENAKOPRAVNOST
V tedanjem gledanju Srbov na Jugoslavijo, da ta država mora biti centralistična s sedežem v srbski prestolnici Beogradu jn Srbi v njej morajo via fac-ti imeti predominanten položaj z ozirom na relativno večino prebiva’stva, je bil in je danes glavni vzrok hrvatske borbe za popolno in dejansko enakopravnost Hrvatov in Srbov v Jugoslaviji, če pa to v Jugoslaviji ne bi bilo mogoče, kakor to mnogi mislijo, da ni, potem pa tudi proti Jugoslaviji kot taki.
Kakor torej vidimo, so hrvatsko-srb-ske odnose vse od zaključka prve svetovne vojne pa vse do danes označevali stalni spopadi dveh državnih idej, t. j. srbske, ki je Jugoslavijo smatrala in smatra še danes za nadaljevanje srbske države, ter hrvatske, ki je Jugoslavijo od vseh začetkov smatrala za čisto novo državo, v kateri mora biti izvedena ne samo formalna, ampak tudi stvarna enakopravnost predvsem Hrvatov in Srbov, zatem pa tudi ostalih narodov.
Na osnovi te srbske ideje, zavite v plašč državnega in narodnega edinstva je bila leta 1921 sprejeta prva jugoslovanska ustava, znana pod imenom Vidovdanska ustava. Značilno je, da je Narodna skupščina izglasovala to prvo ustavo na dan enega največjih srbskih narodnih praznikov, na Vidov dan, ter so jo smatrali za velik in svečan dogodek. Ta ustava ne samo ni bila sprejeta samo brez Hrvatov, ampak je bila izdana tudi proti hrvatskim narodnim in političnim zahtevam. Zastopniki HRSS (Hrvatske republikanske seljačke stranke), ki je že na prvih volitvah v Jugoslaviji novembra 1920 dobila absolutno večino vseh hrvatskih glasov, so s Štefanom Radičem na čelu odklonili sodelovanje pri delu ustavotvorne skupščine, ker je bilo že od vseh začetkov jasno, kako se je usmerila politika nove države. So ljudje, ki sedaj zatrjujejo, da je pok. Štefan Radič napravil napako, ker ni odšel v skupščino, ko so izdelovali Vidovdansko ustavo. “Ta in takšna u~ stava ne bi bila nikdar sprejeta”, pravijo ti ljudje. To je mogoče. Danes je pa tudi prav tako jasno, da se kaka druga ustava, ki bi bila izglasovana s sodelovanjem HRSS ne bi v svojem bistvu razlikovala od Vidovdanske. Razlika bi bila samo ta, da bi Srbi mogli trditi: “Pri izdelavi ustave smo postopali demokratsko in parlamentarno. Nismo mi krivi, če je Radič ostal v manjšini”. Poznejši dogodki pokazujejo, da srbski politični predstavniki vse do leta 1938 nikdar niso imeli namere bistveno spreminjati u-stave in to brez ozira na to ali so Hrvati zahtevali njeno spremembo iz opozicije, ali pa s položajev v vladi.
VIDOVDANSKA USTAVA — UZAKONITEV CENTRALIZMA IN NADVLADE SRBOV
Po izglasovanju in izvajanju Vidovdanske ustave se začenja organizirana borba hrvatskega naroda proti tej ustavi, proti srbski nadvladi v državi, ki jo je omogočala omenjena ustava in za preosnovo državne skupnosti, ki naj bi zagotovila stvarno enakopravnost Hrvatov in Srbov v državnih poslih ter v pravicah in dolžnostih do te skupnosti.
Smatram, da je treba podrobneje prikazati to borbo, da bi bilo mogoče laže razumeti stališče Hrvatov do Jugoslavije v preteklosti in sedaj.
Glavni politični predstavnik hrvatskega naroda v borbi za enakopravnost Hrvatov in Srbov je bila Hrvatska seljač-ka stranka. V razdobju trajanja Vidovdanske ustave so obstojale in delovale še nekatere druge hrvatske demokratske stranke. Toda niti ena, od teh strank ni v svojem programu zahtevala rušenje Jugoslavije. Program HRSS (Hrvatske republikanske seljačke stranke, op. ur.) iz leta 1923 je zahteval ustanovitev Hrvatske seljačke republike, toda v samem programu ni bilo nikjer rečeno, da tega ne bi bilo mogoče doseči v neki državni skupnosti s Srbi in Slovenci. Hrvatska pučka stranka je naglašala izvedbo svojega programa v Jugoslaviji, med tem, ko je Hrvatska federalistična seljačka stranka, ki je bila ustanovljena 1. 1926, zahtevala federalistično ureditev Jugoslavije, kakor že samo njeno ime pove. Torej kot vidimo je neosnovana trditev nekaterih, da so vsi Hrvati v celoti in v načelu ter od vsega začetka bili proti vsaki državni skupnosti s Srbi in Slovenci. Ravno obratno je res, kakor bomo takoj videli. Hrvati so poskušali vse, kar je mogoče, da bi to državno skupnost postavili na osnove stvarne enakosti, in šele potem, ko tega ni bilo mogoče doseči z redno parlamentarno borbo, so nekateri od njih prišli do prepričanja, da je tudi sama državna skupnost nemogoča in da je ta problem mogoče rešiti samo po tistem narodnem izreku “na ljutu ranu, ljutu travu”.
ORGANIZIRANA BORBA HRSS V OKVIRU JUGOSLAVIJE PROTI SRBSKI NADVLADI — PROPAD 1. ZBLI-ŽANJA HRVATOV IN SRBOV
Hrvatska seljačka stranka pa tudi nikdar ni odstopila od namere za dosego sporazuma za rešitev hrvatsko-srbskih odnosov.
Druge volitve v Jugoslaviji so bile spomladi leta 1923. Na njih HRSS ni samo povečala števila svojih mandatov in glasov, ampak je postala tudi nesporni politični predstavnik hrvatskega naroda. Kmalu po teh volitvah, v začetku leta 1924, je Štefan Radič, ki se je tedaj po obisku Londonu in Moskvi, mudil na Dunaju, sklenil prekiniti politiko abstinence ter je poslal v beograjsko narodno skupščino hrvatske narodne zastopnike, da tam podpro vlado Ljube Davidoviča, s katerim so že bili v teku razgovori za postopno zadovoljitev minimalnih hrvatskih zahtev. Izglodalo je, da so se stvari začele dobro razvijati ter se je avgusta meseca 1924 Štefan Radič vrnil iz inozemstva v Zagreb. Toda gotovim beograjskim krogom ni šlo v račun, da bi se izpolnile hrvatske zahteve ter §o zagnali krik, da “Radič ruši državo” ter da je treba “državo zavarovati pred Hrvati”. Rezultat te akcije je bil padec vlade Ljube Davidoviča, katero so poleg HRSS podpirali še Slovenci in muslimani, ter imenovanje Pašie-Pri-bičevičeve vlade. Glavni namen te vlade je pa bil čuvanje državnega in narodnega edinstva, kar je dejansko pomenilo ohranitev centralizma in beograjske hegemonije. Tako je brez krivice Hrvatov propadel prvi poizkus hrvatsko-srbskega zbližanja in sporazuma.
PAŠIČ-PRIBIČEVIČEVA
OBZNANA
Pašio-Pribičevičeva vlada je kmalu po prihodu na oblast proglasila famozno Obznano proti Radiču in HRSS, s čemer je dejansko začela izvajati Zakon o zaščiti države nad vsem hrvatskim narodom. V začetku leta 1925 so Štefana Radiča in vse vodstvo HRSS zaprli in obtožili po Zakonu o zaščiti države. Na volitvah meseca februarja 1925, ki so bile pod najhujšim nasiljem, HRSS ne samo, da niso mogli zlomiti, ampak je povečala število dobljenih glasov za več kot 560.000. Hrvatski narodni zastopniki so odšli v Narodno skupščino, v kateri je 25. marca istega leta Pavle Radič, nečak Štefana Radiča po navodilih predsednika Radiča dal znano izjavo, s katero je HRSS priznala dinastijo Karadjordjevičev, Vidovdansko ustavo ter obstoječo državno uredi-
tev ter izjavila da se bo v bodoče borila s parlamentarnimi sredstvi za izvedbo svojega programa. Dosledno s tem, je stranka iz svojega naslova izpustila naziv “republikanska”. Kmalu nato je prišlo do sestave vlade radikalov in HSS, ki je bila na oblasti vse do konca leta 1926, ko je HSS izstopila iz vlade in odšla v opozicijo, v kateri je o-stala vse do atentata v skupščini dne 20. junija 1928. Tu je važno poudariti, da je HSS v tem razdobju vodila ne samo redno parlamentarno bordo za svoje politične zahteve, ampak je tudi aktivno sodelovala pri delu posameznih skupščinskih odborov ter imela v rokah u-pravo krajevnih samouprav in Oblasti v Zagrebu, Osijeku, Splitu, Dubrovniku, Karlovcu itd. Ta sprememba politične taktike in smeri — od abstinence do sodelovanja v vladi in krajevnih samoupravah — ni bila lahka stvar. To je mogel izvršiti samo Štefan Radič, v katerega je narod imel neomejno zaupanje. Toda vendar je ta politični skok stal stranko okoli 180.000 glasov, ki jih je HSS izgubila na volitvah leta 1927 in to ne toliko v korist drugih hrvatskih strank, ki so bile na videz radikalnejše v svojih političnih programih, kot zaradi abstinence hrvatskih volilcev.
ATENTAT V PARLAMENTU PREPREČIL DRUGI POIZKUS POMIRJE-NJA V DRŽAVI
Razdobje prizadevanj HSS, da bi z redno parlamentarno borbo in z demokratskimi sredstvi zagotovila enakopravnost hrvatskega naroda v Jugoslaviji, se zaključuje z atentatom v Narodni skupščini. Štefan Radič je od zadob-ljenih ran umrl 8. avgusta istega leta, za njegovega naslednika je bil izvoljen dr. Vladko Maček, ki je na čelu HSS še danes.
Atentat v Narodni skupščini, za katerega gotovo niso krivi Hrvati, je v drugič onemogočil pomirjenje razmer V državi in rešitev odnosov med Hrvati in Srbi z rednimi parlamentarnimi metodami.
POJAČANJE CENTRALIZMA S KRA-LJEVO USTAVO
Kmalu po atentatu je kralj Aleksander vzpostavil svojo diktaturo ter je v proglasu z dne 6. januarja 1929 napovedal, da bo on sam izdal novo ustavo ter da bo državo tako uredil, kakor to najbolj odgovarja državnim in narodnim potrebam. Tako je bila meseca septembra 1931 izdana nova ustava ne samo brez Hrvatov in.proti njim, ampak tudi brez sodelovanja demokratskih sil srbskega naroda. Nova ustava, ki je državo razdelila na devet umetno ustvar- I jenih administrativnih enot, imenovanih banovine ni zadovoljil niti enega od hrvatskih zahtev. Centralizma in totalne oblasti vlade v Beogradu, ki je dejansko ostala še naprej v rokah Srbov, ne samo, da niso spremenili, ampak so ga z novo ustavo še pojačali.
Kraljevska diktatura je privedla do novih preganjanj HSS in njenih- predstavnikov, kakor tudi vseh tistih Hrvatov in Srbov, ki so se poskušali boriti za demokratske svoboščine. Dr. Mačka so decembra 1929 prvič zaprli in ga postavili pred sodišče z,a zaščito države. Sodišče ga je pa junija meseca 1930 leta oprostilo obtožbe, čeprav je bila HSS postavljena pod najhujši pritisk, vendar nikjer ni izjavljala, da zahteva brezpogojno rušenje Jugoslavije, ampak je ob vsaki priložnosti še naprej naglaševala, da je njen cilj reorganizacija državne skupnosti ,da bi se v tako reorganizirani državi mogli odnosi Hrvatov in Srbov postaviti na osnove stvarne enakosti.
ZAGREBŠKE PUNKTACIJE IN OBSODBA DR. MAČKA
Mislim, da je najbolj značilen dogodek tega razdobja podpis takozvanih Zagrebških punktacij v novembru 1932. Ta dokument je bil objavljen kot politični program SDK (Seljačke demokratske koalicije, op. ur.), ki sta jo ustanovili že leta 1927 HSS in Samostojni demokrati, ki so predstavljali znaten del prečanskih Srbov. V Punktacijah je postavljena zahteva na vračanje na stanje v letu 1918, reorganizacija Jugoslavije na federativni osnovi in na bazi zgodovinskih pokrajin ter uvedba demokratskih svoboščin, ki so bile ukinjene z diktaturo. O kakem rušenju Jugoslavije a-li vpostavitvi neodvisne hrvatske države izven mej Jugoslavije v teh punktacijah ni niti govora. In kar je še važnejše: ta dokument je poleg treh Srbov ter dr. Mačka, Trumbiča in šuteja, podpisal tudi dr. Mile Budak, ki je že tedaj bil član Us.taškega gibanja ter je bil pozneje minister v Paveličevi vladi. Torej, kakor vidimo, so bile zahteve Hr-
- vatov kljub najtežjim okolnostim več kot
>	zmerne. Pa so kljub temu dr. Mačka za-; radi podpisa teh punktacij postavili pred i sodišče za zaščito države “kot proti-. državni element”. V svojem zaključnem i govoru pred tem sodiščem je dr. Maček . svojo izjavo zaključil z naslednjimi be-. sedami: “Vem, da ves hrvatski narod . želi vpostavitev hrvatske države; nje-; gove težnje sem skušal uresničiti v dr-, žavni skupnosti s Srbi in Slovenci ter . sem zaradi tega podpisal inkriminirani s dokument, če mislite, da sem s tem sto-
>	ril kaznivo delo, izvolite me soditi”. Beo-. grajska vlada, namesto, da bi dr. Mačka po tej izjavi izpustila takoj na svo
■	bodo ter ga odlikovala kot resničnega graditelja boljših odnosov med Hrvati
■	in Srbi, ga je obsodila na tri leta strogega zapora. Jasno je, da je tako po-
. stopanje pri mnogih Hrvatih povzročilo neizbežno reakcijo: “S Srbi sporazuma ni, skupna država je nemogoča, čimprej se bomo razšli, tem bolje bo za nas in za nje.”
SPORAZUM Z ZDRUŽENO OPOZICIJO V FARKAŠIČU
Toda dr. Maček in HSS sta kljub tem razumljivim očitkom ostala še naprej na liniji sporazumevanja Hrvatov in Srbov in iščeta pot kako bi prišlo do mirne ureditve skupnih odnosov.
V neki meri je ustava iz. leta 1931 zadela enako Hrvate, kakor Srbe. S tem, da je onenogočila delovanje priznanim in ustaljenim političnim strankam, so srbske demokratske skupine kmalu občutile, da so svoj odpor proti izpolnitvi hrvatskih zahtev morale plačati z izgubo lastnih demokratskih svoboščin. Zato je prišlo kmalu po začetku kraljevske diktature, zlasti pa po umoru kralja Aleksandra v Marseille-u, po katerem je bil dr. Maček pred Božič leta 1954 izpuščen na svobodo, do vzpostavitve stikov med HSS in predstavniki srbskih demokratskih strank. Razgovori med političnimi ljudmi so irneli namen najti način za rešitev hrvatskega vprašanja in pota za reorganizacijo državne skupnosti. Ko so bile februarja meseca 1935 razpisane volitve, so srbske demoki'atske stranke-demokrati in zemljoradniki-ponudile dr. Mačku, naj bi postal nosilec opozicional-ne liste, kar je on sprejel. Kot vsi vemo, je opozicionalna lista kljub močnemu nasilju in javnim volitvam, dabila 40% vseh oddanih glasov. To dejstvo je imelo za posledico padec vlade Bogoljuba Jevtiča ter prihod na oblast skupine radikalov dr. Milana Stojadinoviča. Nje-govo-vlado sta podprli Slovenska ljudska stranka ter Jugoslovanska muslimanska organizacija. Toda med HSS in Zdru-I ženo opozicijo vzpostavljeni stiki so se nadaljevali in razširili. Kmalu so se tudi pričeli konkretni razgovori o ureditvi srbsko-hrvatskih odnosov. Rezultati teh prizadevanj so sestanki političnih predstavnikov HSS in Združene opozicije v Farkašiču na Hrvatskem v jeseni leta 1937 zatem pa Mačkov obisk Beogradu v avgustu leta 1938. Resolucije, sprejete na teh sestankih, se v bistvu ne razlikujejo mnogo od Zagrebških punktacij iz leta 1932. V njih ni zahteve po razpadu ali rušenju Jugoslavije ampak samo polna reorganizacija države, ki bi zagotavljala resnično enakopravnost Hrvatov in Srbov.
Očividno je torej, da zakoniti zastopniki hrvatskega naroda niso zahtevali razbitja Jugoslavije in vzpostavitev nove neodvisne hrvatske države izven njenih mej, ampak so upali, da je hrvatsko vprašanje mogoče rešiti v okviru obstoječe državne skupnosti. Na drugi strani so pa predstavniki demokratske Srbije po 20 letih skupnega življenja končno uvideli, da Jugoslavija, kakršna je bila po svoji ureditvi in konceptih, ne zadovoljuje upravičenih zahtev Hrvatov ter da nad Hrvati ni mogoče vladati s silo. Zato so smatrali kot edino možno rešitev sporazum o preureditvi državne skupnosti.
PONESREČEN POIZKUS Z NDH
Vsakakor so pa bili tudi nekateri Hrvati, ki se niso strinjali s politiko HSS in predsednika Mačka, da je mogoče rešitev hrvatskega vprašanja doseči tudi znotraj mej Jugoslavije. Ti so upali, da bo “v novem evropskem redu”, ki naj bi ga ustvarili nacistična Nemčija in fašistična Italija, Jugoslavija prenehala obstojati kot tvorba Versaille-a in da bo na enem njenem področju vzpostavljena neodvisna hrvatska država kot eden od činiteljev omenjenega “novega reda”. Kako je končal ta nesrečni poizkus, nam je vsem znano.
SPORAZUM DR. MAČEK-CVETKOVIČ
Vzporedno z razgovori med HSS in Združeno opozicijo, je dr. Maček vodil razgovore od leta 1936 tudi z drugim u- !
stavnim faktorjem Kraljevskim namestništvom, kateremu je predsedoval princ Pavle. Tudi ti razgovori so bili v okviru iskanja poti in načina za reorganizacijo državne skupnosti in za zadovoljitev pravičnih zahtev hrvatskega naroda. S prihodom na vlado Dragiše Cvetkoviča februarja meseca 1939, so ti razgovori stopili v zaključno fazo in njihov rezultat je znan Sporazum z dne 26 avgusta 1939, s katerim je bila delno spremenjena ustava ter je bila na osnovi čl. 116 ustanovljena Banovina Hrvatska kot avtonomna edinica znotraj Jugoslavije.
Sodim, da je treba spregovoriti nekaj besed o tem sporazumu kot najvažnejšem dogodku v zgodovini srbsko-hrvatskih odnosov.
Pri reševanju hrvatskega vprašanja sta bila vedno dva elementa izredno važna. Hrvatsko vprašanje je mogoče rešiti — tudi za sedanje razmere velja isto pravilo — če se najprej določi hrvatsko področje, nato pa kompetence hrvatske vlade na tem področju. Sporazum z, dne 26. avgusta 1939 je v načelu določil oboje: področje Banovine Hrvatske in njene kompetence. Neprilika. je bila samo v tem, da so Hrvati smatrali to področje in kompetence za minimalne in šele za del končnega večjega področja in znatno večjih kompetenc, Srbi pa so obratno smatrali, da je to maksimalno področje, ki so ga priznali Hrvatom in prevelike kompetence. Oboje, da bo treba omejiti, kakor hitro se bodo uredile vsled vojnih dogodkov nastale razmere v Evropi.
Poleg tega ne smemo pozabiti, da je bil sporazum sklenjen samo pet dni pred začetkom druge svetovne vojne in je bila vsled vojnih razmer izvedba mnogih njegovih določil nemogoča, kot n. pr. razpis svobodnih demokratskih volitev v vsej državi.
Najvažneje pa je, da so gotovi predstavniki srbskih demokratskih strank in srbske inteligence smatrali, in da smatrajo še danes, da je HSS izdala srbske demokratske sile, ko je sklenila sporazum s princem Pavlom in Dragišo Cvetkovičem, da pri izvrševanju sporazuma niso sodelovale srbske demokratske stranke, da je sporazum dal Hrvatom privilegiran položaj v državi in pravice, ki jim niso pripadale in ki naj bi bila večje od tistih, ki so jih uživali Srbi, da je Banovina Hrvatska postala država v državi in da zato sporazum ruši državo, ne podpira pa njene konsolidacije. Na ta način so postale te politične srbske sile, ki so do tedaj nagla-ševale potrebo sporazuma s Hrvati in mirne rešitve hrvatsko-srbskih odnosov, ostri nasprotniki take rešitve, ker pri njej niso sodelovale.
Smatram, da so očitki Srbov proti sporazumu neopravičeni in to iz naslednjih razlogov:
1.	Ni točno, da bi bil sporazum sklenjen brez sodelovanja strank Združene opozicije, se pravi brez radikalov, demokratov in zemljoradnikov. Združena o-pozicija je bila stalno obveščana o poteku razgovorov med HSS in vlado Dragiše Cvetkoviča. Predno pa je bil sam Sporazum sklenjen je dr. Maček pozval stranke Združene opozicije, naj se sporazumu priključijo skupno z HSS kot enotna skupina. Predstavniki Združene opozicije so ta predlog odbili.
2.	Ni točno, da v vladi sporazuma ni bilo srbskih demokratskih skupin. V tej vladi so od srbskih demokratskih strank sodelovali radikali Dragiše Cvetkoviča, Božidarja Maksimoviča in Lazarja Markoviča, zatem zemljoradniki pod vodstvom Branka čubriloviča in končno samostojni demokrati. Ministerstvo za vojsko in mornarico ter min. z,a zunanje zadeve — ta dva daleko najvažnejša resora vsake moderne države — sta o-stala kakor do tedaj v rokah Srbov, o-seb, ki so uživale zaupanje krone in vladajočih srbskih krogov. Razen tega so, kot je znano, sodelovali v vladi tudi zakoniti predstavniki Slovencev in muslimanov. V vladi niso sodelovali samo demokrati ter radikali iz Glavnega odbora. Vidimo torej, da je vlada Sporazuma predstavljala večino “celokupnega naroda Jugoslavije”, če v tem primeru uporabimo kriterij “narodnega edinstva”, ki so ga pred tem v preteklosti pogosto uporabljali kot argument proti hrvatskim očitkom, da dotična vlada ne predstavlja večine hrvatskega naroda.
3.	Sporazum je dejansko bil bolj zmaga srbske teze kakor pa hrvatske v vprašanjih preureditve skupne države. Hrvati so s' Sporazumom priznali brez, kakršnekoli rezerve dinastijo, ki je bila srbska. Priznali so potrebo in obstoj močne osrednje vlade v Beogradu, ki je še naprej kontrolirala najvažnejše državne posle, kot so vojska, zunanje zadeve, zunanja trgovina, železnice, pošta itd. Ti resori so v veliki večini ostali v
rokah Srbov. Iz tega je razvidno, da je čisto neopravičljivo govoriti, da so Hrvati s Sporazumom dobili nek privilegiran položaj v državi, ali celo več pravic, kakor pa Srbi.
Treba pa je povedati, da je bilo tudi med Hrvati, kakor med Srbi, veliko nezadovoljnežev s Sporazumom. Ti hrvatski nezadovoljneži so znova zatrjevali, da sta dr. Maček in HSS izdala borbo hrvatskega naroda za svojo državo in da sta kapitulirala pred dinastijo, beograjskim centralizmom in srbsko hegemonijo.
neprijatelji sporazuma v
TRETJIČ ONEMOGOČIJO MIRNO SOŽITJE NARODOV V JUGOSLAVIJI
Kakor vidimo, sta imela sporazum in njegovo izvajanje že od vsega začetka veliko neprijateljev na vseh straneh, ki so samo čakali na trenutek, da bi njegovo izvedbo onemogočili. Kako bi se razvijalo izvajanje sporazuma, če ne bi bilo puča dne 27. marca in poznejše vojne, ne vem. Brez dvoma pa stoji dejstvo, da je že sama sklenitev sporazuma brez ozira na njegove dobre ali slabe strani, znova pokazala vsem in vsakomur, da HSS kot zakonita predstavnica hrvatskega naroda vodi politiko sporazumevanja s srbskim narodom.
Puč z dne 27. marca 1941, ki je vlado Dragiše Cvetkoviča zrušil prvenstveno iz zunanjepolitičnih razlogov je bil naperjen tudi proti sporazumu Maček-Cvetkovič, katerega so gotovi srbski krogi smatrali za pogubnega koristim srbskega naroda. Na ta način je bila v tretjič onemogočena konkretna politika sporazumevanja med hrvatskimi in srbskimi političnimi predstavniki.
DR. MAČEK IN HSS V OBRAMBI SKUPNE DRŽAVE
Kljub očevidnim protisporazumaškim tendencam vlade generala Simoviča, ki je pri Srbih zajela vse elemente, ki so bili izrečni nasprotniki sporazuma z dne
26.	avgusta 1939, je dr. Maček vseeno vstopil v vlado generala Simoviča. To je storil v najbolj usodnem času za Hrvate in Srbe, da pokaže, da se strinja s srbskim narodom v obrambi meja tako Hrvatske, kakor Srbije pred navalom fašističnih in nacističnih zavojevalcev. Mislim, da sta v tem usodnem času dr. Maček in vodstvo HSS pokazala Srbom in vsemu svetu, da ne želita vezati ladje hrvatske bodočnosti na totalitarne sile. v Evropi — pa čeprav so bile še tako laskave ponudbe teh sil za ustanovitev takozvane neodvisne hrvatske države — ampak, da je cilj zakonitih predstavnikov hrvatskega naroda bil in ostane sporazum Hrvatov in Srbov o zaščiti njihovih zunanjih meja in vezanje usode hrvatskega naroda z bodočnostjo in zmago velikih zahodnih demokracij. Dogodki, ki so sledili, so dali dr. Mačku in tistim predstavnikom HSS, ki so ostali z njim, povsem prav. Smatram, da mora danes pravilnost in dalekosežnost tedanje odločitve dr. Mačka priznati vsak dobronameren Hrvat in Srb.
OMENOGOČENJE SPORAZUMA V EMIGRANTSKI VLADI
Ena od posledic odločitve HSS, da ne bo sodelovala s totalitarnimi silami, ampak, da veže bodočnost Hrvatske na vojne cilje zahodnih demokracij, je bil odhod v inozemstvo dr. Jurija Kmje-viča kot namestnika dr. Mačka in predstavnika HSS in njegovo sodelovanje v jugoslovanski vladi, v kateri je zavzemal položaj podpredsednika, vse do jeseni 1943. Jugoslovanska vlada je na svoji seji v Jeruzalemu maja meseca 1941 priznala Sporazum kot osnovo državne politike in bodoče ureditve Jugoslavije. Ko so pa zavezniki v jeseni leta 1943 zahtevali od jugoslovanske vlade deklaracijo o njenih vojnih ciljih, so nekateri od srbskih predstavnikov v vladi izjavili, da sporazuma ni mogoče priznati, ker da bi njegovo priznanje pomenilo žalitev za srbski narod. Ta razkol med Hrvati in Srbi je privedel do padca politične vlade Jugoslavije, v kateri so bili zastopani tako Hrvati, kakor Srbi, in tako je v četrtič propadel poizkus sporazu-mne-rešitve srbsko-hrvatskih odnosov.
KOMUNISTI VSILIJO NARODU SVOJO DIKTATURO
Kar se je zgodilo pozneje, vsi vsemo. Oblast v Jugoslaviji je proti volji o-gromne večine tako Hrvatov, kakor Srbov in Slovencev prevzela Komunistična partija. V državi je uvedla diktaturo proletariata, Jugoslavijo preuredila na svoj način in po svojem programu ter likvidirala vsako demokratsko opozicijo. Z drugimi besedami: Med tem, ko so se Hrvati in Srbi v vladi prepirali, v do-(Nadaljevanje na str. 6.)
(Nadaljevanje s 5. str.)
movini pa klali in pobijali kako bi ohranili odnosno razširili srbsko ali hrvat-sko državo, se je komunistom posrečilo, da so v deželi vzpostavili svojo oblast z borbo, s premišljeno propagando, s stikom okolnosti, v končni fazi pa s pomočjo sovjetskih čet in na ta način postali edini formalni predstavnik nove Jugoslavije.
In kaj sedaj? Ali je hrvatsko vprašanje rešeno? Ali je z nastankom nove Jugoslavije in njene sedanje ureditve re-< šen tudi odnos Hrvatov do Jugoslavije in Srbov? Odgovor na vsa ta vprašanja je, da hrvatsko vprašanje ne samo, da ni rešeno, ampak je v novi Jugoslaviji na nek način poleg hrvatske-ga vprašanja nastalo še srbsko vprašanje, ki zahteva svojo rešitev.
V KOMUNISTIČNI JUGOSLAVIJI ŠE KRUTEJŠI CENTRALIZEM
Predvsem hočem poudariti, da je v današnji Jugoslaviji kljub njeni federativni ureditvi še krutejši centralizem kot je pa bil poprej. Ta centralizem je predvsem komunistični in ni izrazito srbski, kot je bil centralizem stare Jugoslavije. Toda njegovo središče je v Beogradu, v glavnem mestu Srbije in srbskega naroda ter ima že iz tega razloga znatno srbsko obeležje. Dejstvo je, da je v današnji Jugoslaviji Beograd kot sedež federalne vlade in istočasno tudi prestolnica republike Srbije, favoriziran morda bolj kakor kdajkoli poprej in to zlasti na račun Zagreba.
Komunistični centralizem v Jugoslaviji, izvajan iz Beograda, nima samo komunistični, ampak tudi srbski značaj, prav tako, kakor bi tak centralizem imel komunistično-hrvatski značaj, če bi bil sedež federalne vlade C.K.K.P.J. v Zagrebu, odnosno, kakor je imel centralizem pokojne Avstrije, ki so ga izvajali iz Dunaja, cesarsko-nemški značaj.
KDO GOSPODARI V DANAšJI JUGOSLAVIJI?
Vem, da je veliko Srbov, ki zatrjujejo, da v sedanji Jugoslaviji gospodarijo Hrvati in Slovenci. “Evo, Tito, nedvoumni gospodar Jugoslavije, je Hrvat” pravijo “in kaj se le Hrvati zopet puntajo?”. Ne vem kaj je Titov nacionalni čut. Hočem samo opozoriti, da uradna izdaja knjige “Kdo je kaj v Jugoslaviji” iz leta 1957 na 57. strani navaja za Josipa Broza Tita samo, da se je rodil v Kumrovcu v Hrvatskem Zagorju, ne navaja pa njegove narodne pripadnosti. Z drugimi besedami, medtem, ko ta knjiga za vsakega vodilnega komunista v Jugoslaviji pove kaj je po narodnosti, za Tita ne pove nič. N. pr. Bakarič in Goš-njak sta Hrvata, Kardelj in Vilfan Slovenca, Titova žena Jovanka Broz je (Srbkinja) Stambolič in Rankovič sta Srba, samo Tito uradno ni nič, niti Jugoslovan. Gotovo je, da so za to razlogi in komunisti v Jugoslaviji vedo zakaj to delajo.
Poleg beograjskega komunističnega centralizma je naslednje dejstvo, da imajo Srbi, ki jih je sedaj v Hrvatski republiki samo 15% — t. j. mnogo manj kakor v predvojni Hrvatski in Slavoniji, pa ne zaradi pokolja Srbov med vojno, ampak zaradi priključitve Srbiji velikega dela Srema in zaradi nepriklju-čitve Istre Hrvatski, v Hrvatski večjo oblast v takozvani hrvatski vladi in krajevnih samoupravah, kakor so jo imeli v stari Jugoslaviji, in celo pod najtežjo diktaturo. Razlog za to je vsekakor protisrbska politika Paveličeve vlade, ki je med vojno mnoge Srbe v hrvatskih krajih nagnala v naročje partizanov.
Kakor vidimo so očitki demokratsko razrazpoloženih Hrvatov danes naperjeni ne samo proti komunističnemu režimu v Jugoslaviji, ampak prav tako proti njegovemu komunistično-srbskemu centralizmu in proti dejstvu, da imajo Srbi znova de faeto v rokah največji del državne oblasti.
Vem, da se v tem pogledu veliko Srbov ne bo strinjalo z menoj, toda tem želim postaviti samo eno vprašanje, če bi C.K.K.P.J. bil danes v Zagrebu, kot je bil vse do leta 1941, ko bi zaradi tega sedež federalne vlade bil v Zagrebu, kot je nekaj časa bilo to pri komunistih tudi v načrtu, in bi tako “z demokratskim centralizmom” vladali iz Zagreba, kakor danes vladajo iz Beograda, ali ne bi bili oni prav tako nezadovoljni, in iz istih razlogov, kakor so danes Hrvati in brez ozira na to, da je v gotovem času bil tajnik C.K.K.P.J. Hrvat ali Srb? Jaz mislim, da bi ne bili samo nezadovoljni, ampak tudi odkrito priznam, da bi imeli polno pravico biti nezadovoljni.
Ob tej priložnosti hočem še nekaj po-
vedati. Tema mojega današnjega predavanja je HRVATI IN JUGOSLAVIJA. Razlog za to je očividno mnenje, da so samo Hrvati proti Jugoslaviji, Srbi in Slovenci pa ne. Moje prepričanje pa je, da so Srbi za Jugoslavijo samo tedaj, če morejo v njej obdržati položaj, za katerega mislijo, da jim pripada po njihovi moči in relativni večini, če takega položaja ne morejo imeti, mislim, da večina Srbov ni interesirana na Jugoslaviji, čeprav tega morda nezavestno tudi ne priznava. V tem pogledu sem pred kratkim napravil zanimiv poizkus. Šesterim Srbom, ki so vsi moji prijatelji, ne da bi vedeli drug za drugega, ,sem postavil naslednje vprašanje: Vzemim.o možnost, da se bodo v bodočnosti stvari razvijale tako, da bo sedež centralne vlade v tretji Jugoslaviji v Zagrebu in ne več v Beogradu in da bo položaj Hrvatov in Zagreba približno enak, kakor ga imajo Beograd in Srbi, odnosno, kakor so ga imeli v predvojni Jugoslaviji, ali bi vi . kot Srbi pristali na takšno državno ureditev tretje Jugoslavije? Štirje od njih so mi odkrito izjavili, da ne bi, ker smatrajo, da morata Beograd in Srbija zaradi svojega položaja in številčne moči Srbov biti središče vsake Jugoslavije.
MEDSEBOJNA ENAKOPRAVNOST — EDINA MOŽNOST ZA OBSTOJ JUGOSLAVIJE
V zvezi s tem želim omeniti, da velika večina Srbov morda tudi nezavestno smatra, da v vsaki Jugoslaviji, pa naj bo kakorkoli urejena,, Srbom že naravno pripada predominanten položaj z ozirom na njihovo relativno večino prebivalstva. Mislim, da takšno stališče pri reševanju odnosov med dvema narodoma — med Hrvati in Srbi, ni pravilno. Nihče ne trdi, da Srbov ni več kot Hrvatov, morda tudi več kot Hrvatov in Slovencev skupaj, toda ta številčna nadmoč Srbov v nobenem primeru ne more dajati Srbom kot narodu več pravic in boljši položaj, kakor ga imajo Hrvati kot narod. Vsak narod je v mednarodni družbi posebna in popolna enota ter je enakopraven z ostalimi narodi brez ozira na njegovo število in veličino. Če bi se držali teorije številčne premoči, potem bi Kitajci imeli v mednarodnih odnosih štirikrat več pravic, kot jih pa imajo Amerikanci; Ameri-kanci štirikrat več, kot Francozi. Mi vsi vemo, da niti Amerikanci, niti Francozi na to ne bi nikdar pristali. Vedno je treba imeti pred očmi dejstvo, da je Jugoslavija sestavljena država, skupnost več popolnoma enakopravnih narodov brez ozira na njihovo številčno moč. Zaradi tega Jugoslavija lahko trajno obstoja samo tedaj, če se najde formula, ki bo zagotovila popolno medsebojno enakopravnost vseh teh narodov ne samo na papirju, kakor je bil to slučaj v preteklosti, ali kot je to danes, ampak tudi v praksi.
Kljub zatrjevanju komunistov, da so rešili hrvatsko-srbske odnose na osnovi bratstva in edinstva, je resnica ta, da so ti odnosi v deželi prav tako napeti, kakor so bili poprej. Še več: Po informacijah, ki jih dobivamo, celo v sami K.P.J. prihaja večkrat do sporov med Hrvati komunisti in Srbi komunisti. Seveda te spore skrbno prikrivajo in dokler je Tito še živ, jih tudi še nekako izgladijo. Toda bistveno teh sporov je isto, kakor je bilo poprej: Očitki Hrvatov-komunistov, da hrvatske kraje zapostavljajo.
Zato na podlagi tega lahko rečemo, da so demokratsko razpoloženi Srbi proti komunističnemu režimu v državi, niso pa proti Jugoslaviji kot taki, v koliko bi bil v bodoči demokratski Jugoslaviji obvarovan njihov predominanten položaj, na katerega imajo po njihovem mnenju pravico. Demokratsko razpoloženi Hrvati pa niso samo proti komunističnemu režimu v Jugoslaviji, am-pat so tudi proti vsaki Jugoslaviji, v kateri ne bi bila izvedena stvarna in' popolna enakopravnost Hrvatov in Srbov.
S hrvatskega stališča je torej osnovno vprašanje ali je mogoče v kaki bodoči državni skupnosti Hrvatov in Srbov doseči popolno enakopravnost teh dveh narodov ali ne. če tega ni mogoče doseči — in mnogo jih je, ki tako mislijo — potem je ta državna skupnost — imenujno jo Jugoslavija — za Hrvate nesprejemljiva, če pa je to mogoče doseči, in jaz, mislim, da je to mogoče, ker drugega izhoda ni ne za Hrvate in ne za Srbe, potem je neka oblika državne skupnosti — Jugoslavije — mogoča in sprejemljiva.
Tako prihajam do zadnjega in mislim tudi najvažnejšega dela svojega predavanja, do analize elementov, ki govore
bodisi za razpad bodisi za ohranitev Jugoslavije.
RUŠENJE JUGOSLAVIJE —
NEVARNOST ZA VSE NARODE V DRŽAVI
Preglejmo najprej kakšne izglede imajo tisti, ki za vsako ceno zahtevajo razpad Jugoslavije in ustanovitev povsem neodvisne hrvatske in srbske države, ki bi v svojih medsebojnih odnosih bile to, kar je danes Francija proti Španiji, Belgija proti Holandiji ali švedska proti Norveški.
Iskreno moram priznati, da bi bil jaz prvi za tako rešitev, če bi Hrvati in Srbi imeli vsaj približno tako določeno mejo, ki jih deli, kakor jo imajo Hrvati in Slovenci ali Čehi in Slovaki. Taka rešitev bi bila najbolj enostavna, najbolj logična, najbolj pravična in v popolnem skladu z načeli narodne opredelitve. Razen tega bi jaz, po 40 letih skupnega življenja in izkušenj, ki so jih Hrvati imeli s Srbi in Srbi s Hrvati, pristal na načelo: bolje je živeti kot dobri sosedje kot pa slabi stanovalci.
žal pa stanje stvari ni tako. Nimamo niti približne, a kaj še le jasne in končne meje med Hrvati in Srbi. Vsaka u-metno potegnjena črta, ki bi jo določili za končno mejo, bi rezala živo telo ali Hrvatov ali Srbov, ali pa, kar je najbolj verjetno, obeh narodov. Zato mora tisti, ki hoče za vsako ceno doseči ločitev Hrvatov in Srbov v dve povsem neodvisni državi, predvsem iznajti načrt, kako bo potegnil mejo med tema dvema državama. Toda tudi pri tem imamo ljudi, ki zatrjujejo, da je to mogoče in je zato treba preučiti tudi njihova milšljenja in predloge.
Najbolj radikalni med temi mislijo, nekateri med njimi pa tudi odkrito govore, da bo v gotovem trenutku mejo določil meč. Kdor bo izgubil, tisti naj plača račun. Mislim, da je vsakemu normalnemu človeku jasno, da je danes v drugi polovici 20. stoletja vojna med Hrvati in Srbi v središču Evrope ne samo nemogoča in absurdna, ampak tudi povsem nedopustna, če bi se pa to kljub temu zgodilo, dosežena rešitev vsiljena premagani strani, ne bi v nobenem primeru pomenila niti trajno, niti sprejemljivo stanje. Zato je, reševanje srbskoj:. hrvatskih odnosov s silo povsem izključeno in hbben resen človek ne more niti postaviti, a kaj šele zastopati te alternative.
Pa poglejmo načine za mirno rešitev in možnosti za razbitje Jugoslavije in popolen razhod Hrvatov in Srbov. Jasno je, da je treba tudi v tem primeru najprej " najti mejo med Hrvatsko in Srbijo, toda to pot na kak miren način in z demokratskimi metodami.
Prvi od teh načinov — tako predlagajo nekateri — bi bila arbitraža velikih zahodnih sil. “Amerika naj določi mejo med Hrvatsko in Srbijo in kakor bodo Amerikanci odločili, bomo sprejeli njihov sklep”. Vsi, ki to predlagajo, pozabljajo, da se zahodne velike demokracije niso nikdar spuščale v vprašanje določevanja mej dnigim narodom, razen seveda pri razpravljanju o mirovnih pogodbah. To je nasprotno njihovemu stališču demokratskih metod in mešanja v notranje odnose. Največ, kar bi po mojem mnenju zahodne sile storile, bi bilo to, da bi garantirale nedotakljivost meje, če bi jo sporazumno določili sami Srbi in Hrvati. V novejšem času smo imeli dva primera za mednarodno arbitražo za določitev mej s strani nacistične Nemčije in fašistične Italije. S prvo in drugo arbitražo leta 1938 odnosno 1940 so bile na Dunaju najprej določene meje med Slovaško in Madžarsko, zatem pa med Madžarsko in Romunijo. Ali so bili do-tični narodi zadovoljni z izdanimi sklepi? Seveda niso bili. Vsi so čakali na čas, da bi dobili nazaj to, kar so izgubili, odnosno, da bi ugrabili tisto, česar niso dobili, mislili so pa, da jim tisto pripada. Zato, četudi bi bila arbitraža ali kak drug mednarodni postopek mogoč za določitev meje med Hrvatsko in Srbijo, doseženega rezultata, zelo verjetno ne bi sprejela bodisi večina Hrvatov, bodisi večina Srbov, ali pa večina obeh narodov. Tako torej vidimo, da je tudi ta pot neprimerna za reševanje končne meje med povsem novo neodvisno hrvatsko in povsem novo neodvisno srbsko državo.
Drug miroljuben način za določitev končne meje med Hrvatsko in Srbijo bi bil direkten sporazum, ki bi ga napravili svobodno izvoljeni hrvatski in srbski predstavniki. Poglejmo, če je tak sporazum mogoč?
Moje mnenje je, da razgovori za določitev meje za končni razhod Hrvatov in Srbov, s katero bi bila večina Hr-
tov in večina Srbov zadovoljna, ne morejo uspeti. Zato ne. Smatram, da ni Hrvata, ki bi bil voljan Bosno in Hercegovino, Boko Kotorsko, Subotico itd. za vedno prepustiti Srbom, da bi bili za vse čase vključeni v srbsko državo. Istotako pa tudi smatram, da ni Srba, ki bi bil voljan Bosno, Hercegovino, Vzhodni Srem, Hercegnovi in Risan itd. definitivno prepustiti Hrvatom, da bi bili enkrat za vselej vključeni v posebno hrvatsko državo. Torej, kaj naj napravimo? “Napravimo plebiscit v teh krajih” govore nekateri “Kakor bo narod odločil, tako naj pa bo”. Tisti, ki to predlagajo pozabljajo, da bo Hrvat v Subotici, Sarajevu ali Kotoru glasoval za Hrvatsko in Zagreb, med tem, ko bo Srb v Banja Luki, Drvaru, Irigu in Hercegnovem glasoval za Beograd in Srbijo. Kako naj se v takem položaju določi definitivna črta za mejo? Drugi pravijo, naj bi volili po vseh pokrajinah in kdor bi dobil večino v njih, je vključen v svojo državo. Tu je predvsem mišljena Bosna in Hercegovina, za katero tako Srbi, kakor Hrvati trdijo, da sta njihovi. Ne vem kako bi izpadel plebiscit v Bosni in Hercegovini, če bi bil v prašanju popolen razhod Hrvatov in Srbov, toda po mojem mnenju bi bilo kakih 30 - 45% prebivalstva teh pokrajin, bodisi Hrvatov, bodisi Srbov, proti svoji volji vključenih ali v povsem neodvisno Hrvatsko ali v povsem neodvisno Srbijo. Ali bi mogla tako močna iridenta, ki bi gotovo dobivala vso podporo bodisi iz, Zagreba, bodisi iz Beograda, zavarovati mir in red v tem delu Evrope? Jaz dvomim, da bi to mogla in je tako razvidno, da s plebiscitom po pokrajinah določena meja za končni razhod. Hrvatov in Srbov po mojem mnenju ne bi prinesla zaželenih rezultatov. TDa se razumemo: Ne trdim, da v gotovem času kaka skupina političnih desperaterjev, bodisi pri Srbih, bodisi pri Hrvatih, z namenom, da bi si prigrabila oblast v Srbiji ali v Hrvatski, ne bi bila pripravljena napraviti nedopustne koncesije v škodo enega od prizadetih narodov. Toda sodim, da taka skupina ne bi mogla nikdar računati na podporo demokratske večine naroda.
Vsi ti, ki zahtevajo definitiven razhod Hrvatov in Srbov in so dosledno temu tudi proti vsaki Jugoslaviji, mer-rajo razen težkoč, ki sem jih pravkar omenil, upoštevati še naslednji dve zelo važni zunanjepolitični okolnosti.
1. Jugoslavija je ustaljena mednarodna tvorba, ki obstoja že več kot 40 let. Kako močna je koncepcija Jugoslavije v mednarodnih odnosih, nam potrjuje dejstvo, da zahodni zavezniki niti en trenutek niso resno jemali v pretres neko možnost razpada Jugoslavije po končani vojni in kljub vsem strahotam, ki so se na njenem področju odigravale. Nasprotno. Zavezniki so dosledno de jure priznali Jugoslavijo in njeno vlado, čeprav na njenem področju dejansko ni obstojala. Še več, jaz si drznem celo trditi, da je važen del političnega uspeha Tita in komunistov na zahodu bil ravno v tem, ker so vedno zatrjevali, da “se bore za demokratsko in svobodno Jugoslavijo”, osnovano na bratstvu in edinstvu jugoslovanskih narodov”. V zadnjih 15 letih sem imel večkrat priložnost razgovarjati se o problemih Jugoslavije in o rešitvi teh problemov z mnogimi uglednimi in vplivnimi Amerikanci, Angleži, Francozi in drugimi. Med njimi nisem našel niti enega, pa prav nobenega, ki bi kot rešitev hrvat-sko-srbskega spora predlagal ali sprejel razbitje Jugoslavije in ustanovitev povsem neodvisnih držav: srbske, hrvatske, slovenske in makedonske. Z drugimi besedami: Politika zahodnih demokracij je bila od nastanka Jugoslavije in je tudi še danes bolj kot kdaj poprej, ohranitev Jugoslavije kot nujne državne skupnosti Hrvatov, Srbov in Slovencev. Tisti, ki se med Hrvati pozivajo na znane izjave predsednika Roosevelta o razbitju Jugoslavije med vojno, prosim, naj dobro prečitajo pod kakšnimi okolnostmi so take izjave izdane. Očividno je, da niso nikdar predstavljale uradno ameriško stališče, niti tedaj, kaj pa šele danes. Razen tega, mislim, da Hrvati nebi nikdar pristali na kako okleščeno Hrvatsko pod kakim protektoratom, kakor je to govoril predsednik Roosevelt. So gotovo tudi ljudje, ki pravijo: če je Amerika proti neodvisni Hrvatski ali proti neodvisni Srbiji, potem smo tudi mi proti Amerike. To je njihova pravica, samo jaz ne vem kaj bodo s tem dosegli. Drugi zopet govorijo, da se stališče zahodnih demokracij lahko spremeni. Mi jih moramo prepričati, da tako hrvatski, kakor srbski narod želita svoji povsem sa-
mostojni državi in ko jih bomo prepričali, bodo pristali na tako rešitev. Pri tem prepričevanju jim želim vso srečo, kar se pa uspeha tiče, sem jaz, milo povedano, skeptik.
To pa vsekakor ne pomeni, da pri zahodnih zaveznikih ne bi bilo mogoče najti podpore za preureditev jugoslovanske državne skupnosti na osnovi dejanske ravnopravnosti vseh njenih narodov, v prvi vrsti Srbov in Hrvatov. Sodim pa, da političnega gibanja, ki bi imelo za cilj rušenje Jugoslavije kot take, zahodne demokracije ne bodo podprle. Tako stališče zahodnjakov ne pomeni, da bi oni bili proti samoopredelitvi Hrvatov ali Srbov, pomeni samo, da oni dobro vedo, da bi taka samoopredelitev, ki bi imela za cilj popolno zru-šenje državne skupnosti Hrvatov, Srbov in Slovencev, povzročilo nove težke mednarodne probleme, katerih pa imajo oni že tako preveč na ramah ter je zaradi tega mnogo bolj enostavno preprečiti nastanek novih problemov, kakor pa nastale probleme reševati. Seveda bi pa zahod sprejel odločitev, če ’bi se večina Hrvatov in večina Srbov zedinila za miren in vsestranski razhod. Veliko vprašanje pa je, če je miren razhod mogoč.
Drugo dejstvo, s katerim morajo računati vsi tisti, ki so za brezpogojno rušenje Jugoslavije in proti vsaki državni skupnosti Hrvatov in Srbov, je to, da se to lahko zgodi — razen alternative za miren razhod — prav tako kot leta 1941, samo v izrednih okolno-stih, se pravi, v vojnem spopadu. Vsi pa vemo, da je v vsak vojni spopad v Evropi vedno zapletenih več strani in je zaradi tega naivno pričakovati, da bi v takem primeru Jugoslavija mogla zginiti, njen zunanji okvir bi pa vseeno bil ohranjen. Z drugimi besedami, da bom konkreten: Ko bi se v takem položaju določale meje kakih povsem neodvisnih držav Hrvatske, Slovenije ali Srbije kot posebnih držav, je gotovo, da bi sc takoj pojavili naši sosedje s svojimi zahtevami za spremembo meja svojih držav proti tem novim državam. Smatram, da je vsakemu človeku z zdravo pametjo jasno, da bi v tem primeru pretenzije zavezniške Italije, članice NATO, vsekakor več veljale kakor pa obupni kriki emigrantskih odborov Hrvatov, Slovencev ali Srbov. Ali lahko katera hrvatska ali slovenska skupina, ki danes zahteva brezpogojno rušenje vsake Jugoslavije, prevzame na sebe odgovornost, da v tem primeru lahko izgubi zahodne meje Hrvatske ali Slovenije, ki so bile končno pridobljene s tako velikimi žrtvami ob koncu druge vojne? Nikar se ne varajmo! Kakor hitro se postavi vprašanje samega obstoja Jugoslavije, takoj se bodo pojavile tudi italijanske, madžarske, bolgarske in albanske zahteve po posameznih delih njenega področja. Nihče ne more biti siguren, da Srbija ne bi izgubila Kosovo in Metohijo, Hrvati Istro ali vsaj del Dalmacije, Slovenija pa še več. Ne pozabljajmo, da Hrvati, Srbi, Slovenci in Makedonci ne bomo edini upniki, če bi se nad Jugoslavijo kot državo proglasil konkurz. Bodo še drugi, ki morda ne bodo imeli toliko pravic kot notranji upniki, bodo pa zato imeli več moči, da bi dobili ali da bi sami vzeli to, kar žele.
SPORAZUM — NAJBOLJŠA REŠITEV
Vidimo torej, da je brezpogojno rušenje vsake Jugoslavije — razen mirnega razhoda — ne samo težko, jaz bi dejal, skoro nemogoče, ampak predstavlja tudi izredno nevarnost za koristi tako" Hrvatov, kakor Srbov in Slovencev. Preostane nam torej, da preučimo, ali je hrvatske zahteve mogoče uresničiti v obliki skupne države s Srbi, Slovenci in Makedonci, v skupnosti, ki bi predvsem zajela temeljito preosnovo srb-sko-hrvatskih odnosov, ki bi pa kljub temu ohranila današnji okvir Jugoslavije, kot zunanje meje Hrvatov, Srbov in Slovencev.
Po mojem mnenju je pri tej možnosti
več alternativ. Predvsem je treba rešiti vprašanje kaj je nesporno hrvatsko odnosno nesporno srbsko področje v o-kviru take skupne države. Sodim, da je to mogoče doseči na osnovi sedanje državne ureditve Jugoslavije. Brez dvoma, da je današnje področje republike Srbije razen zahodnih vojvodinskih o-krajev in nekaterih manjših sprememb v Sremu, srbsko. Prav tako je srbsko področje Republika črna gora, vključno področje Boke Kotorske, (želim izjaviti, da se tu ne mislim spuščati V problem Kosova in Metohije, ki je prvenstveno srbsko-albansko vprašanje). Istotako
Y- L 1960
Qlovice	iz
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 7.
Po statističnih podatkih iz leta 1953 je bilo v Jugoslaviji okoli 6.2 milijona nad 15 let starih žensk, moških pa 5.7 milijonov, t. j. okoli 600.000 manj kot žensk. Okoli 24.2 odstotka žena tedaj ni bilo poročenih, samskih moških je pa bilo 31%. Statistični podatki tudi povedo, da je bilo največ zakonskih zvez sklenjenih v obdobju med 20 in 24 letom starosti, največ ločitev zakonov je pa bilo med 5. in 9. letom skupnega .življenja. Leta 1956 so imeli v Jugoslaviji 19.336 ločitev zakonov, od tega števila jih je bilo ločenih 13.149 zaradi “različnih značajev”. Zaradi nezvestobe se je razšlo 2911 zakoncev, zaradi “slabega ravnanja“ pa 1278 parov. Statistika dalje navaja, da je do ločitve zakonov prišlo v večini primerov po krivdi mož in sicer 5000 zakonov. Po krivdi žena je bilo 1956 ločenih 2200 zakonov. V primerih, ko so za ločitev zakona navajali krivdo mož, je bil na prvem mestu naveden kot vzrok “različnost značajev”, na drugem pa nezvestoba, na tretjem slabo ravnanje z zakonskim tovarišem in neopravičen odhod iz družinske skupnosti. Pri krivdi žena za ločitev zakona je pa na prvem mestu nezvestoba. Zaradi nje je bilo 1956 ločenih 806 parov.
Na Jesenicah so na obnovljeni Ruar-dovi graščini na Stari Savi odprli tehnični muzej.
Žel. delavnice jug. železnic Djuro Dja-kovič v Slavonskem Brodu bodo po načrtih italijanskega industrijskega obrata Ansaldo iz Genove izdedale za jugoslovanske drž. železnice 40 električnih lokomotiv. Pri izdelavi teh lokomotiv bodo jugoslovanska podjetja sodelovala z 60%, Ansaldo pa s 40% izdatkov. Vsaka lokomotiva bo stala 181 milijonov dinarjev. Prve bodo gotove julija in avgusta t. 1. zatem pa bodo vsak naslednji mesec izdelali po dve lokomotivi.
V upravi civiljnega letalstva izdelujejo načrte za graditev novih in rekonstrukcijo že obstoječih letališč za civilni promet. Načrt predvideva tudi graditev novega ljubljanskega letališča pri 'Kranju.
Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij v Ljubljani je obrat s številnimi delavnicami, laboratoriji in stroji, s katerimi preizkušajo razne gradbene pa tudi kovinske materiale. Zavod daje tudi iniciative za rekonstrukcijo industrije, zlasti pekam. Tako so doma na pobudo tega zavoda že začeli izdelovati zidake tudi iz pepela. Samo trboveljska termoelektrarna ga letno da 60.000 ton, t. j. 6 vagonov, ki so ga dosedaj kot odpadek metali v Savo. še več pepela
letno daje termoelektrarna v Šoštanju in sicer 100.000 ton. Strokovnjaki so izračunali, da bosta trboveljska in šo-štanjska termoelektrarni dali letno toliko pepela, da bo vsako leto mogoče iz njega narediti 40 milijonov opek, kar bo precejšen prispevek za povečanje gradbenega materiala, ker so doslej v Sloveniji letno izdelali v vseh opekarnah 120 milijonov opečnih enot. V novem zidaku iz pepela tvori približno 80 % elektrofiltrski pepel, 15% je apna, 5 % pa azbestne halde. Na to mešanico dolijejo še kakih 40% vode in zmes je pripravljena za oblikovanje.
“športna knjiga” v Beogradu je za-
Tiho in skoro neopazno, brez bučne zunanje slavnosti, a v tem toplejšem družinskem okolju, je slavil dne 12. decembra 1959 na svojem domu v naselju
Villa Tesei med Moronom in Hurling-hamom 60 letnico rojstva Mirko Kunčič, eden najboljših mladinskih pisateljev in pesnikov, kar jih premore slovenska emigracija, pa tudi domovina.
Jubilanti je po rodu Gorenjec. Iz tistega lepega triglavskega predela slovenske domovine je doma, ki mu je pozneje dalo toliko snovi za njegove lepe pravljice. V Lescah je zagledal luč sveta dne 12. dec. 1899. Mladost mu je potekala tako, kakor ostali slovenski mladini v podeželju: v tesnem naslonu na naravo in njeno rastlinsko stvarnost in živalstvo. Na ta lepi božji svet je ostal navezan vse svoje življenje. Vanj se je vedno povračal iz mestnega trušča in iz njega je črpal najlepše snovi za svoje mladinsko leposlovno ustvarjalno delo.
Po ljudski in srednji šoli je postal časnikar. V uredništvu Slovenca je u-rejeval kot Kotičkov striček Mladega Slovenca. S to rubriko je postal znan po vsej slovenski deželi. Slovenska mladina se je na Mladega Slovenca pod Kunčičevim uredništvom tako navezala, da je komaj čakala nedeljske številke, v
čela izdelovati “zvočne dopisnice” iz nezlomljive snovi. Na dopisnicah so slike najlepših mest, turističnih krajev in pokrajin v Jugoslaviji, vanje pa so vtisnjene melodije posameznih narodnih pesmi. Med temi pesmimi so med drugim “En hribček bom kupil“, “Biljana platno beljaše”, “Užičko kolo”, “Emina”, “A ča, a ča”. Prvo serijo
150.000	dopisnic so izvozili v Severno Ameriko.
Planinsko društvo na Senovem je obnovilo planinski dom na Bohorju. Planinska koča s 76 ležišči stoji nekoliko nižje izpod najvišjega bohorskega masiva pod 1023 m visokim gozdnatim Javornikom. Najugodnejši dostop do novega planinskega doma je z žel. postaje Brestanica z redno avtobusno zvezo, od Senovega je pa do doma dobri dve uri zmerne hoje.
kateri je prišla tudi do sebi primernega branja.
Poleg dela v uredništvu Slovenca je Kunčič pisal za vse slovenske mladinske liste. Tako so njegove mladinske pesmi objavljali listi: Angelček, Vrtec, Mladi junak in Naš rod. Za vsakoletne materinske proslave je bilo že kar po sebi umevno, da je za vsako moral napisati besedilo Mirko Kunčič.
Poleg omenjenih mladinskih listov so imele Mirka Kunčiča za sotrudnika revije: Plamen, Prerod, Svobodna mladina, Gruda.' Ženski svet, Odmevi, Domači prijatelj in Mladika ter Ljubljanski zvon.
Na Dovjem pod Triglavom je imel zbranega folklornega gradiva z,a več knjig. Med vojno je bilo vse uničeno, ker so nacisti hišo, v kateri je bilo shranjeno to dragoceno slovensko narodno biago, zažgali. Vojna leta je preživel z družino delno v Stični, delno pa v Ljubljani, kjer je stanoval v Ipavčevi ulici za Bežigradom.
Med bivanjem v Stični je doživljal in preživljal vse strahote državljanske vojne, ki so jo na slovenski zemlji sprožili komunisti, pa tudi vsa nasilja fašističnega okupatorja. Tu je nastalo veliko njegovih pesmi, ki so obravnavale tedanje vojne motive: internacijo slovenskih ljudi, preseljevanje, požige slovenskih domov. Tine Debeljak v prikazu slovenskih pesnikov in pisateljev v Zborniku-Koledarju Sv. Slovenije za leto 1955 navaja, da So po odhodu Mirka Kunčiča v emigracijo njegove zakopane pesmi prišle nekomu v roke, ki jih je potem nekaj izdal pod svojim imenom.
Med vojno so v ljubljanskem gledališču igrali jubilantovo Triglavsko rožo, ki jo je v knjižni obliki izdala Jugoslovanska knjigarna. V založbi iste knjigarne so izšla še naslednja Kunčičeva dela “Najdenček Jokee”, “Ptiček z dvema kljunčkoma”, “Za židano voljo”,
“Tinček in Tonček”, “Nebeška lestvica”. Zatem v prevodu “Emil in detektivi” ter “Pikica in Tonček”. Prav tako knjiga “Ali je kaj trden most?” Zbirke njegovih lepih mladinskih iger so izšle v založbi “Mladi oder”, zbirke mladinskih pesmi pa v založbi Mohorjeve družbe. Učiteljska tiskarna je založila in izdala 3 knjige Kunčičevih “Triglavskih pravljic”. V založbi “Nove založbe“ je med vojno izšla njegova lepa zbirka pesmi “Matjažek”. Ime ji je dal po svojem sinčku Matjažku. Prav tako je izšla pri Novi založbi slikanica ABC.
Ko je leta 1945 z družino zapuščal domovino, je imel za sabo že vse zgoraj navedeno veliko kulturno delo. V taborišču v italijanski Senigaliji je to delo nadaljeval. Za vse nastope slovenske begunske družine v tamošnjem taborišču je stalno pisal prizore in priložnostne pesmi, izdal pa je tudi kot prvi v slovenski emigraciji slovensko knjižico “Naša beseda” s črkami brez znakov za šumovce. Na Koroškem je pa tedaj v založbi Koroške kronike izšla njegova mladinska povest Cmokec Po-skokec.
Leta 1948 je prišel z družino v Argentino. Odšel je v notranjost province Buenos Aires in se ukvarjal z delom na polju. Pozneje se je vrnil v Buenos Aires in kočno dobil službo v tovarni Tintorería Moron, kjer je zaposlen še danes.
Po vrnitvi v Buenos Aires in po ureditvi stanovanjskega vprašanja z nakupom lastnega zemljišča in postavitvi lastne družinske hišice, se je znova povrnil v pravljični svet in je za slovensko mladino napisal prave bisere slovenske mladinske literature. Delno so objavljeni v Zbornikih-Koledarjih Svobodne Slovenije, delno pa še čakajo na objavo. V Koledarju-Zborniku Sv. Slovenije za leto 1953 so njegove čudovito lepe Pesmi o dedu iz istoimenske še neobjavljene zbirke: Polonco predstavimo, Ded pripoveduje, Trgovina s soncem, Dedova barčica, Pomlad, Na dedovih kolenih, Domača jesen, Cviček, Vlak, Ded se poslavlja.
V Koledarju-Zborniku za 1954 so prav tako njegove pesmi, po katerih otroci tako radi segajo v slovenskih šolskih tečajih: Cingljajo zvončki, Pismo od doma, Pismo domov, Vršiček rožmarina, Pikapolonca, išolareek in mala čarovnica.
Iz pesmi Cingljajo zvončki je pozneje nastala kar cela zbirka mladinskih pesmi, pravljic in pripovedk. Objavljene so delno v Zborniku-Koledarju Sv. Slovenije za leto 1957 in sicer so to biserčki slovenske mladinske literature: Slovenska zastava, Mlada Slovenka, Prsti po vrsti, Velika noč, Miklavž, Naša račka, Anka pomarančka, Učiteljici za god, Piščanček, pripovedka “Strah za Grančiščem” ter pravljice: “Pravljica o
Vsak teden ena
ZA GORE SONCE MI ZAHAJA...
Za gore sonce mi zahaja, na zemljo pada rosni hlad, sladak spomin mi v prsih vstaja, ljubo' me hodi pozdravljat.
Oblaček .ti, ovčica bela, po nebu plavaj mi naprej!
Poglej, kaj ljubica mi dela, da jo pozdravljam, ji povej!
Če misli name, naj bo zdrava, poljub ji nesi moj gredoč!
Naj mirno mi in sladko spava, prijetne sanje, lahko noč!
modri roži”, “Trije velikani” in “V deželi Tamtamtam”.
V	Zborniku-Koledarju Sv. Slovenije za leto 1960 je pa jubilant znova izpolnil s ■ na pesem “Samorastnik”, v Zborniku-Koledarju Sv. Slovenije za leto 1959 pa je poglavje Našim malim z izjemo dveh pesmi kar vse njegovo. Tu so objavljene pesmi: Domovina, Domotožje, Bela cesta, Očka, Piščalka, ¡štuporamo, Ded, Matjažek roma, Ples metuljčkov, Matjažek šteje, Lakota, Dedek sanja, Oj hišica očetova, Bog živi te in pravljica Deklica in cigan. V založbi Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu je izšla tedaj njegova “sodobna bajeslovna mladinska povest” Gorjančev Pavlek, po kateri slovenska mladina pa tudi odrasli zelo radi segajo.
V	Zborniku-Koledarju Sv. Slovenije za leto 1960 je pa jubilat znova izpolnil s svojimi deli vso mladinsko prilogo. V njej je objavil najprej “veselo zgodbo” Škratec Rogatec, pesmi Ded modruje, Majda piše pismo, Umrl je ded in izredno ljubek prizorček Medaljonček, ki bo prav prišel slovenskim emigrantom v svetu za junijske spominske proslave za slovenske žrtve.
Sredi tako plodovitega dela je jubilant v telesnem zdravju in polni duhovni svežosti dočakal 60 letnico. K njej mu vsi Slovenci iskreno čestitamo tef se mu zahvalimo za vse delo, ki ga je opravil za slovensko mladino, za vso ljubezen, ki jo je s svojimi mladinskimi pesmimi, prizori in povestmi vcepljal v mlada slovenska srca, da bi gorela za slovensko domovino, katero jim je slikal v tako lepih slikah, kakor zna samo on, ki se je te lepote navžil pod čuvarjem slovenske očetnjave Triglavom.
Zlasti pa mu k življenskemu jubileju iskreno čestita Svobodna Slovenija z, željo', da bi dočakal še resnično osvoboditev domovine, da bi se njena mladina zopet lahko navduševala za tiste ideale, h katerim ji je v vseh svojih delih tako lepo kazal pot naš jubilant. Zato naj ga pa Bog živi še mnogo, mnogo let ter ohrani slovenskimi mladini njenega najboljšega pesnika.
Mirko Kunčič — @0 letnik
(Nadaljevanje s 6. str.) mislim, da noben dobronamerni Srb ne bo osporaval, da je področje današnje Republike Hrvatske hrvatsko, čeprav na njem živi okoli 14% Srbov. Ko bo enkrat ugotovljeno, katero področje je hrvatsko in katero srbsko, preostane vprašanje kaj storiti s tistim področjem, za katerega zatrjujejo tako Hrvati, kakor Srbi, da je njihovo, kar je torej skupno, se pravi sporno. Tu je mogoče uporabiti dva načina. Prvi so direktni razgovori Hrvatov in Srbov o tem, kam naj pride kak kraj z ozirom na razpoloženje večine prebivalstva, na gospodarske potrebe, prometne zveze ali kulturno zgodovinske okolnostj. Drug način je pa plebiscit v dotičnem kraju. Kakor odloči večina, tako naj bi bilo. Od vseh spornih krajev v Jugoslaviji sta vsekakor najvažnejša Bosna in Hercegovina in bi o rešitvi tega vprašanja želel spregovoriti nekoliko besedi.
BOSNA IN HERCEGOVINA
Pri vsem spoštovanju in prijateljskih čustvih, ki jih imam do prijateljev Bosancev in Hercegovcev — Hrvatov in Srbov — je moje osebno mnenje, da Bosna in Hercegovina v reorganizirani skupnosti Hrvatov, Srbov, Slovencev in Makedoncev ne more imeti enakega položaja, kakor Srbija, Hrvatska ali Slovenija. Sarajevo je glavno mesto te zgodovinske province, če hočete tudi nekdanje države, toda ni niti politično, niti kulturno središče naroda, kakor so to Zagreb, Beograd ali Ljubljana. Bosanci in Hercegovci niso poseben narod. Mislim, da smo si v tem vsi edini. Oni so del bodisi hrvatskega, bodisi srb-kega naroda, kar velja v enaki meri tako za katoličane, kakor za pravoslavne in muslimane. Po mojem mnenju je lahko Bosna in Hercegovina avtonomna,
administrativno kulturna enota bodisi v hrvatski ali srbski državi. Mislim, da je v tem pravcu plebiscit v Bosni in Hercegovini ne samo mogoč, ampak tudi zaželen. Kakor bo večina naroda odločila, tako pa naj bo. V tem primeru plebiscit ne bi bil na mednarodni bazi, ampak v okviru urejevanja odnosov Hrvatov in Srbov, t. j. v okviru skupne državne kombinacije. Komurkoli bi pripadla Bosna in Hercegovina, to nikakor ne bi pomenilo, da je Zagreb zapustil bosanskohercegovske Hrvate, in da so izgubljeni za Hrvatsko, bosan-sko-hercegovski Srbi pa izgubljeni za Beograd in Srbijo, kajti med Hrvatsko in Srbijo bi še vedno obstojalo neko skupno telo, ki bi skrbelo, da bi se spoštovale pravice Hrvatov v Srbiji in Srbov v Hrvatski. če ena in druga stranka zatrjuje, da ima večino v Bosni in Hercegovini, potem ne vidim razloga, zakaj ne bi obe strani pristali, da bi se izvedlo svobodno in demokratsko glasovanje o tem vprašanju. Drug način za rešitev vprašanja Bosne in Hercegovine bi bila razdelitev njenega področja na hrvatsko in srbsko, kakor se je to začelo že z organizacijo banovin leta 1931, pozneje pa nadaljevalo s Sporazumom z dne 26. avgusta 1939. Pri reševanju tega vprašanja je treba imeti pred očmi, da bi Srbi in Hrvati morda mogli najti kako linijo za delitev, pri tem bi pa gotovo zadeli na odpor muslimanov, ki žele ohraniti celotnost bosansko-hercegovskega področja.
PRAVICE NARODNIH VLAD
Ko bi bilo končno določeno hrvatsko odnosno srbsko področje znotraj državne skupnosti, preostane za rešitev vprašanje kompetenc vlad na teh področjih in njihovih odnosov do državne skupnosti.
V moderni zgodovini, pa tudi danes, imaiho vse polno primerov državnih zvez in zveznih držav z, svemi mogočimi zvezami in oblikami. Nobenega razloga ni, zakaj bi Srbi in Hrvati ne sprejeli enega od teh oblik, ali da ne bi ustvarili nekaj, kar najbolj odgovarja njihovim potrebam.
Na gospodarskem področju so lahko kompetence hrvatske in srbske vlade v dotičnih državah, po mojem mišljenju, po.vsem ločene. Na ta način bi takoj odpadli vsi očitki o medsebojnem izrabljanju. Ni pa, n. pr. nobenega razloga zakaj bi v tako reorganizii’ani Jugoslaviji ne obstojale hrvatske državne železnice, slovenske državne železnice, srbske državne železnice; srbska državna pošta, hrvatska državna pošta, slovenska državna pošta; slovensko društvo za zračni promet, hrvatsko društvo za zračni promet in srbsko društvo za zračni promet. Vse odnose med temi društvi in organizacijami je mogoče u-rediti s skupnimi tarifnimi komisijami, ki bi se sestajale izmenoma v Ljubljani, Beogradu in Zagrebu. V 'bivši Av-stro-ogrski monarhiji so poleg avstrijskih državnih železnic in pošte še obstojale tudi madžarske državne železnice in pošta in vse to je izvrstno poslovalo. Pokojna Avstro-ogrska gotovo ni propadla zaradi tega, ker so Madžari imeli svojo pošto in svoje državne železnice, ampak zato, ker ni dajala svobode svojim narodom. Zaradi tega naj skupnih poslov, ki bi se upravljali in budžetirali z enega mesta, sploh ne bo na gospodarskem področju. Zadosti je, če pride do ozkega skupnega sodelovanja delegacij posameznih držav, kakor je to primer v Evropski skupnosti ali v Organizaciji združenega evropskega trga.
Kar se tiče vojske tako reorganizira-
ne jugoslovanske državne skupnosti, je to vprašanje prav tako mogoče rešiti z ustanovitvijo samostojnih obrambnih sil hrvatske, srbske ali slovenske države z ustanovitvijo skupnega glavnega štaba, ki je potreben za organizacijo obrambe celokupnih državnih meja.
Najtežje bo pa vsekakor najti obliko za zastopanje državne skupnosti v zunanjih poslih. Toda tudi tu je rešitev z malo dobre volje, z razumevanjem in popustljivostjo na obeh straneh mogoče najti. Tu se ne želim spuščati v razglabljanje podrobnosti take sporazumne rešitve. To bo odvisno od položaja, ki bo obstojal v trenutku, ko se bo- in če se bo sploh kdaj začela razprava o tem vprašanju. Hočem samo opozoriti, da ima sedaj n. pr. Sovjetska zveza v mednarodnih organizacijah poleg predstavnikov Sovjetske zveze tudi predstavnike Belo Rusije in Ukrajine.
Skratka: bodoča svobodna državna skupnost Hrvatov, Srbov, Slovencev in Makedoncev — svobodna Jugoslavija — lahko obstoja samo kot z.veza svobodnih in suverenih držav teh narodov, vsaka od njih s svojim določenim področjem in z svemi kompetencami svobodne države. Za skupne posle je treba prepustiti samo to, kar je neobhodno potrebno za funkcioniranje te skupnosti kot mednarodne enote. In to skupno bo treba rešiti na principu, da vsaka od teh suverenih držav daje skupnosti, kar je potrebno za izvrševanje njenih funkcij, ne pa na principu, da skupnost od svoje suverenosti podeljuje posameznim državam kompetence po svoji uvidevnosti.
Kakor sem že v uvodu omenil, ne vem, če bodo svobodno izvoljeni predstavniki Hrvatov in Srbov sploh kdaj imeli priložnost konkretno reševati vprašanje odnosov Hrvatov in Srbov v svo-
bodi in na demokratski način. Posebno pa ne vem, če se bo to zgodilo, kakšne razmere bodo tedaj v svetu in kateri činitelji bodo vse vplivali na rešitev srbsko-hrvatskih odnosov. Eno pa vem: Demokratska, miroljubna in pravična rešitev hrvatsko-srbskega problema, je ne samo v interesu obeh narodov, ampak je tudi neobhodna potreba za po-mirjenje razmer v tem delu Evrope. Vsekakor pa demokratska in mirna rešitev hrvatsko-srbskih odnosov ipso fac-to izključuje radikalno rešitev in izpolnitev maksimalnega programa in maksimalnih zahtev bodisi pri Hrvatih, bodisi pri Srbih.
Mirne in demokratske rešitve ni lahko doseči in tudi ni mogoče končnih rezultatov pričakovati čez noč, četudi bi obstojale objektivne možnosti za vodstvo takih razgovorov. Jaz grem še dalje in pravim: Mirna in demokratska rešitev, s katero bi bili vsi Hrvati in vsi Srbi zadovoljni, je nemogoča, toda verujem v zdrav razum, trezno presojanje, demokratsko zavest in realistično pojmovanje tako hrvatskega, kakor srbskega naroda, posebno pa v zdrav čut hrvatskih in srbskih kmetov. Zato sem prepričan, da je mogoče doseči rešitev, ki bo zadovoljila večino tako Hrvatov, kakor Srbov.
Pred več kot 25 leti, ko sem bil mlad odvetniški pripravnik v Zagrebu, mi je ob neki priložnosti dejal starejši kolega odvetnik, jugoslovansko orientiran, ki živi še danes, naslednje: “Dragi kolega, če Srbi in Hrvati ne bi morali urediti svojih odnosov in najti neko obliko za 'skupno življenje iz zgodovinskih, gospodarskih, geopolitičnih in etničnih razlogov, morajo to storiti iz o-bupa, ker jim nič drugega ne preostaja”. Njegovim besedam sem se tedaj smejal, danes pa mislim, da je imel prav.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
Naročnikom Svobodne Slovenije
O stavki poštnega osebja v Argentini poročamo na drugem mestu. Zaradi stavke počiva dobrih 14 dni ves poštni promet. Ni mogoče oddajati pošte, nihče je pa tudi ne prejema.
Tako naročniki Svobodne Slovenije tudi še niso mogli dobiti 1. številke, ki je izšla 7. t. m., ker je na pošto niti oddati še nismo mogli.
Zaradi poštne stavke prejšnji teden nismo izšli. Bili smo prepričani, da bo ta teden to vprašanje rešeno in da bodo naročniki lahko že redno dobili 2. in 3. število po pošti. Ne vemo pa, če se bo to lahko zgodilo, ker se je poštna stavka zaključila šele v četrtek 21. t.m. Da bo zopet redno posloval poštni promet, bo treba počakati še nekaj dni. Zato bomo tudi mi z razpošiljatvijo te dvojne številke kak dan počakali, da ne bi šla v izgubo.
Zato vse tiste naročnike, ki list prejemalo po pošti na področju Vel. Bs. Airesa prosimo, naj pridejo sami po izvode Sv. Slovenije na Ramón Falcon, ostale naročnike pa prosimo, naj potr-pe tako dolgo, da se bodo razmere na pošti uredile in bo poštne osebje v celoti obnovilo delo. To se je pa začelo dogajati šele danes.	Uprava
Ivan Jerman na zimski olimpiadi v USA
V Squaw Walley v Kaliforniji v USA bo od 18 28. februarja zimska olimpiada. Na njej bo sodelovala tudi argentinska smučarska reprezentanca, katere član je tudi naš rojak France Jerman iz Bariloč. Na olimpiadi bo nastopil v smuških tekih na 15.30 km in na 50 km. France Jerman je v smučarskem teku na dolge proge že 8 let argent. dr-žarvni prvak.
Francetu Jermanu k uvrstitvi v argent. državno smučarsko reprezentanco iskreno čestitamo in mu na zimski olimpiadi želimo mnogo sreče in uspehov.
Zaključek slovenskih šolskih tečajev
Proti koncu lanskega leta so tudi slovenski šolski tečaji na področju Vel. Bs. Airesa zaključevali svoje delo z javnimi prireditvami. Poročil o prireditvah, ki so bile v Berazateguiju in v Buenos Airesu, doslej zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli objaviti, storimo pa to danes.
Zaključek šolskega leta in razstava šolskih zvezkov slovenskih otrok v Berazateguiju.
Slovenski šolski tečaj Ivana Cankarja v Berazategui je dne 20. decembra 1959 leta priredil slavnosten zaključek šolskega leta. Na prostranem senčnem vrtu pri Lovšetovih so Slovenci iz Bera-


S.B.O. in S.F.Z.
spet vabita prijatelje mladine na
MLADINSKI DAN
ki bo na Pristavi 24. januarja t. 1.
Začetek ob 15.30 uri.
Dobra postrežba Lepa glasba Domača družba Nastopi in tekme • Srečolov
Rojake prav lepo prosimo za darila za srečolov in pecivo.
Čisti dobiček prireditve je namenjen za kritje vedno večjih stroškov pri gradnji igrišč in za plačilo zemljišča. Z udeležbo’ na mladinski prireditvi torej podprete na eni strani slovensko mladino pri njenem idealnem in požrtvovalnem delu, na drugi strani pa tudi prispevate za lepšo ureditev slovenske pristave.
Vse rojake vljudno vabita Odbora
S.D.O. In S.F.Z.
zategui in okolice priredili pravi slovenski dan. Pod vodstvom učiteljice tega tečaja gdč. Anice Šemrov je skupina slovenskih otrok, ki so pridno in uspešno posečali njega in g. katebata škrbe-ta predavanja, izvajala lep, prisrčen in pester program na odru, okrašenem s slovenskimi in argentinskimi zastavicami in veliko Cankarjevo podobo.
Predsednik krajevnega šolskega odbora g. Jože Vidmar je v otvoritvenem govoru pozdravil številne navzoče, se zahvalil gdč. Šemrov in g. katehetu Škerbetu za njuno delo med mladino, g. šterbencu, ki že tri leta v svoji hiši daje prostor šolskemu tečaju, najprej v obednici, zadnje leto pa v posebej za šolo zgrajeni sobi, Lovšetovim in g. Ivanu Korošcu, ki za vse slovenske prireditve v tej okolici nudijo rade volje na razpolago svoj lepi vrt, staršem pa za odlično sodelovanje pri delu šolskega tečaja.
Program je obsegal devet točk: Zapeli so najprej pesmi “Dobro jutro, fantje vstajajte” in “O moj preljubi, dragi dom”, nakar so sledili: dvogovor “Otrok in lastovka”, prizorček z rajanjem “Dedek, igraj se z nami na trati”, zopet pesem “Sem šolarček mlad”, prisrčen prizorček “Nevenka in Sonce” in rajalni nastop “Mi se imamo radi”. Kot predzadnja točka je bila recitacija “Nebesa pod Triglavom”, za zaključek pa lepa, v srce segajoča pesem “Dom slovenski”.
Otroci so nastopali v za vsak prizor primernih odhskih maskah, tako da bi bilo mogoče govoriti o pravih gledaliških nastopaih.
Vodstvo tečaja je priredilo tudi razstavo šolskih zvezkov pridinih slovenskih berazateških učencev, iz katerih je bilo mogoče ugotoviti, da sta gdč. Anica Šemrov in g. katehet Škrbe vzorno skrbela vse šolsko leto za slovenski naraščaj v Berazateguiju. V dokaz hvaležnosti so starši podarili gdč. Anici Šemrov torbico ,g. katehetu Škrbetu pa lepo nalivno pero.
V vseh družinah po Berazateguiju so za ta dan pridne mamice napekle potic^ in peciva, očetje pa so poskrbeli za sočen asado in za pijačo, tako da je “uradni” prireditvi otrok sledila vesela in prijetna zabava na vrtu pri Lovšetovih, ki je na srečo ni zmotila niti silovita nevihta, katera je prozadela severne dele Velikega Buenos Airesa.
Prihodnjo nedeljo, 27. dec. pa so slovenski otroci iz Berazateguija pod vodstvom gdč. Anice Šemrov odšli za ves dan na izlet v širen senčnat park Perreyra.
Zaključna šolska prireditev v Buenos Airesu
Slovenski šolski tečaj nadškofa Jegliča/ ki ga vodita ga. Marijana, Batagelj in g. župnik Gregor Mali, je zaključil šolsko leto s posebno prireditvijo v soboto 26. dec. 1959. popoldne v Slovenski hiši.
Pred začetkom ja navzoče starše o-trok, ki obiskujejo pouk v tem tečaju, pozdravila učiteljica ga Marijana Batagelj. Zahvalila se je staršem za sodelovanje, predvsem pa za vzorno udeležbo otrok pri pouku med letom. Poudarjala je tudi važnost sodelovanja staršev z učiteljstvom.
Prvi del sporeda je vseboval 7 točk otrok nižje skupine. V pesmi, deklamacijah in prizorčkih so ti z vsem veseljem in ljubkostjo pokazali, česar so se v slovenskem tečaju naučili.
Po kratkem odmoru je spregovoril zaključne besede g. župnik Gregor Mali. Iz dela in življenja dveh velikih slovenskih škofov — nadškofa Jegliča, po katerem nosi tečaj ime, in nepozabnega dr. Gregorija Rožmana, je izluščil v vodilo staršem dve važni gesli: “Čuvajte Boga v otroških dušah” in “Priljubite otrokom slovenski tisk”.
Pomembnim besedam je sledil dragi — domovinski del sporeda. V jasni in navdušeni besedi, topli pesmi in prisrčnih nastopih so otroci višje skupine izrazili svoje slovensko čutenje. Spored je zaključila simbolična vaja dečkov s slovenskimi zastavicami, ki so jo z zanosnim petjem naše narodne himne spremljala otroška grla.
Z uspelo zaključno prireditvijo je slovenski šolski tečaj v Buenos Airesu o-benem tiho proslavil 10. letnico svojega obstoja.
Slovenski tečaj v Slovenski vasi v Lanusu
je imel zaključek šolskega leta na praznik Sv. Treh kraljev. Mladina je pokazala staršem, sorodnikom in prijateljem, kaj se je naučila med letom. Nižja skupina je podala nekaj zelo prisrčnih
SLOVENSKA BESEDA
bo imela
v soboto 20. februarja t. 1. svojo PUSTNO
DRUŽABNO PRIREDITEV
v običajnih prostorih v Santos Lugares.
Igral bo orkester MOULIN ROUGE
deklamacij, srednja in višja sta pa odgovarjali na stavljena vprašanja.
Učenci vseh treh skupin so rešili svoje naloge v veliko zadovoljstvo požrtvovalnih učiteljev in staršev.
Neposredno po zaključku šolskega tečaja se je pričel tečaj za mladino od 14. do 18. leta. Obiskuje ga 27 slušateljev, predavanja na njem so pa iz naslednjih predmetov: 1. Nravnost, 2. Lepota slovenskega slovstva; 3. Zemljepis Slovenije; 4. Slovenska zgodovina. Za vsak predmet je določenih približno 10 ur. V tečaju poučujejo Lovre Jan, ga Zdenka Jan, Ivan Jan C. M. in Jože Mejač C. M.
Zaključek šolskega tečaja so imeli tudi v Villa Tesli, pa od tam še nismo dobili poročila.
IZLETI V ZELENO NARAVO
Med tem, ko imajo v Evropi silen mraz, da vse škriplje in poka, se v Argentini potimo, da je groza. Že več tednov imamo neznosno vročino z vlago, dežja pa od nikoder.
Kdor le more, si vsaj ob nedeljah privošči izlet v naravo, ali pa odide na kopališče.
Slovenci so imeli v zadnjem času naslednje izlete:
Slovenski dijaki in dijakinje
so imeli tudi letos izlet v Parque Pe-reyra v prov. Buenos Aires. Bil je v nedeljo 3. I. Dijaki in dijakinje so se zbrali ob sedmih zjutraj na Trgu Constitución. V tamošnji cerkvi so bili najprej pri maši, nato so se pa z omnibusom odpeljali v omenjeni prostrani park. Med vožnjo so navdušeno prepevali. V parku so vsi prišli na svoj račun. Nogometaši so pokazali svojo spretnost v nabijanju žoge, korajžnejši fantje so se povzpeli na konje in jezdili, zopet drugi, zlasti dekleta, so se pa s čolni vozili po jezeru.
V veselem razpoloženju je vsem vse prehitro minil čas in proti večeru so se vsi veseli in dobro razpoloženi vračali proti Buenos Airesu z zavestjo, da je bil ta uspeli izlet ena vez več med slovensko dijaško mladino, ki jo je še bolj pritegnila na njeno dijaško organizacijo. J. F.
Izlet Družabne pravde.
Kakor vsako leto, tako je Družabna pravda tudi letos v nedeljo 17. januarja organizirala izlet na otok Hiawatha v Tigre. Udeležba na teh izletih je bila vedno lepa, toda letos je bila rekordna. Izleta se je udeležilo nad 200 oseb, med katerimi je bilo lepo število naših starih socialnih borcev in znanih o-seb iz našega javnega življenja pa tudi mnogo mladih in najmlajših Slovencev in Slovenk. Odbor je najel veliko motorko, ki pa ni mogla sprejeti vseh izletnikov in tako je moral del teh potovati z drugo motorko. — Ob pol dvanajsti uri je na otoku., daroval sv. mašo duhovni vodja D. p. g. Jože Jurak, ki je imel po evangeliju lep govor o krščanskem zakonu. Potem so se izletniki razpršili po prostranem in lepem o-toku, kjer so posedli v senco ogromnih dreves ali pa so se šli kopat v izredno prijetne vode reke Capitán. G. Pirc je tešil žejo z vsakovrstno pijačo, toda veliko 'število izletnikov in velika žeja sta povzročila, da skoraj ni mogel ustreči vsem željam. — Ob 18 uri je bil mali srečolov, ki ga je organiziral odbor D. p. in ki je potekal v veselem razpoloženju. V mraku so se izletniki med prepevanjem slovenskih pesmi zadovoljni vračali na svoje domove, hvaležni odboru D. p., da vsako leto tako lepo organizira izlete v zeleno naravo.
Slovenska mladina,
organizirana v Slov. fantovski zvezi in Slov. dekliški organizaciji je imela v nedeljo, 17. t. m. tudi izlet. Fantje in dekleta so imeli najprej skupno mašo v Slovenski kapeli, po zajtrku so se pa z omnibusi odpeljali v Parque Perey-ra. Mladina iz Lanusa je pa prišla tja s svojim omnibusom. V vsem je bilo na izletu 160 fantov in deklet, ki so v veselem razpoloženju in hladni senci pri-živeli vroč nedeljski dan.
Veletombola
Slovenske misijonske zveze je že tradicionalna prireditev slovenskih lazaristov v Buenos Airesu, ki vsako leto privabi veliko slovenskih rojakov. Glavni dobitek letošnje veletombole je bil televizijski aparat. Zanimivost veletombolske prireditve je bila tudi ta, da so skoro vse dobitke darovali požrtvovalni rojaki.
Veletombola je bila v nedeljo 10. t. m. na vrtu restavracije Ilirije v Ramos Mejia. Udeležba na njej je bila tolikšna, kot še nikdar doslej. Glavni dobitek — televizijski aparat — je zadel Grabnar.
OSEBNE NOVICE
Družinska sreča. V družini arhitekta Marijana Eiletza in njegove žene ge Pavle, roj. Maček, se je rodil sinček. Srečni družini naše čestitke.
Poroka. V soboto 16. t. m. sta se poročila Lojze Lavrič in gdč. Martina Mi-zerit. Iskreno čestitamo in želimo vso srečo.
t Anton Pavlovčič. Dne 26. dec. 1959 je umrl na domu svoje hčerke Nade, por. Malalan v Moronu v 74 letu starosti Anton Pavlovčič. Rajni Pavločič je bil doma preglednik proge najprej v Bo-rovn.ci, nazadnje pa v Mostah pri Ljubljani. Bil je globoko veren mož, ki je vse svoje otroke vzgojil v pravem krščan skein duhu. Vojna leta tudi njemu niso r-rizanesla. Angleži so komunistom vrnili njegovu 2 sinova — Vojka in Pepeta.
Svojo bolezen — sklerozo v hrbtenici — je vdano prenašal polnih 20 let.
Dne 27. decembra so njegovo truplo prepeljali v mrtvašnico v Moron. Molitve za umrlega na domu je opravil g. župnik Matija Lamovšek, pogrebni sprevod dne 28. dec. 1959 na pokopališču je na vodil g. župnik Janez Kalan ob asistenci direktorja g. Antona Oreharja in moronskega kaplana g. Franceta Himel-reieha.
Na pogrebu, ki se ga je udeležilo veliko slovensk h rojakov, sn bili zbrani vsi njegovi v Argentini živeči otroci. rrako pc’eg hčerke Nade, por. Malalan, hčerka Štefka, por. Petek iz Mendoze, iz Cordobe je prišel pok. sin prof. Roman, iz Ville Ballester hčerka Mira, por. ■Pnzinger. Iz S*n Martfn je bil pok brat Jakob’Pavlovčič s sinovoma Oskarjem in Ivanom. V domovini žaluje za njim še hčerka Oblita, por. s prof. Jankom Modrom ter bratje in ostali sorodniki.
Rajnemu želimo večen nvr in pokoj, njegovem preostalim pa izrekamo iskreno sožalje.
SLOVENSKA VAS V LANUSU
Prvo sv. obhajilo v cerkvi Marije kraljice je bilo v nedeljo 3. januarja. K mizi Gospodovi je pristopilo 16 slovenskih otrok, ki so bil nato v Slovenskem domu pogoščeni.
Birma v Slovenski vasi. V nedeljo, 6. marca bo škof iz Lomas de Zamora, Msgr. Aleksander Shell prvič prišel delit zakrament sv. birme v cerkev Marije Kraliice. Ob tej priložnosti bo posvečen tudi glavni oltar.
Slovenci iz Urbančevine. t. j. naselja, ki je ločeno od strnjene Slovenske vasi eno kvadro, so na tretji sv. večer ko-ledovali z jaslicami sv. Treh kraljev po dolenjskem običaju. Nakoledovali so o-krog 1.600 pesov, ki so jih razdelili za narodne in verske potrebe slovenskih naseljencev. Pa tudi sicer se “prebivalci Urbančevine” uveljavljajo. Spomladi so priredili martinovanje, zdaj pa “An-tonovanje”, ker je med njimi kar 7 Antonov. Te prireditve so polne domačnosti, veselja in poštene zabave. MIRAMAR
Tudi Slovence v Miramarju je novica o smrti škofa dr. Rožmana globoko dela. Doslej smo za pokoj njegove duše imeli že dve maši. Prva je bila v nedeljo 6. decembra, draga pa v nedeljo 3. januarja t. 1.
ESLOVENA LIBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos 'Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N*> 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 613.742	
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
OBVESTILA
V nedeljo, 21. februarja 1960, ob 10.30 bo v društvenem domu v Lanusu sedmi redni letni občni zbor Sociedad de Fomento “Vila Eslovena” s sledečim dnevnim redom: 1) Branje zapisnika zadnjega občnega zbora, 2) poročila odbor-
Naročnina Svobodne Slovenije za leto
1960 za Argentino $ 340.—.
nikov, 3) sprememba člena 39 društve-rih pravil, 4) poročila preglednikov računov, 5) volitve, 6) slučajnosti.
Društvo Slovencev. Sprememba u-sadnih ur: Od 21. januarja do prekTca bo društvena pisarna za stranke odprta od torka do sobote od 11-13 in 14-20 ure. Ob nedeljah in prazn:k:h ostanejo ure nespremenjene, prav tako tudi ob ponedeljkih.
Slov. kult. akcija naznanja, da je izšel 1. del Dantejeve Božanske komedije: Pek“l v prevodu Tineta Debeljaka. Naročniki ga bodo prejeli po pošti, brž ko bodo mimo težave na poštah. Lahko pa pridejo po svoje izvode tudi v pisarno na Alvarado 350, kjer bodo na razpolago broširani in vezani izvodi. Za vse tiste, ki se niso naročili v prednaročbi, je cena naslednja: vezani izvod 100. -— pesov, broširani pa 70.— pesov (za Argentino).
Glas je zaključil letnik VI. s 24. številko, ki je izšla dne 31. decembra, ven-, dar še ni mogla priti med naročnike, ker je nismo mogli oddati na pošto; dokler se razmere ne urede, ne moremo tvegati. Zato prosimo oproščenja. Založba. SKA.
Meddobje, peti letnik, štev. 1-2, je doti skano in bo v nekaj dneh na razpolago. Vendar bomo tudi z razpošiljanjem posameznih izvodov morali počakati na varnejše pogoje dostavljanja korespondence. Novi zvezek obsega 92 s‘rani in mu je dodano kazalo za IV. letnik.
Izbor emigracijskega slovsta bo knjiga petega letnika izdaj SKA in je tudi že dotiskana in čaka samo še na vezavo. Knjigo je uredil Aloizij Geržinič in je zbranih v njej 23 novel in črtic šestnajstih avtorjev, ki so po letu 1945 rrsali v emigraciji. Knjiga nosi naslov; Dnevi smrtnikov in obsega 270 strani.
Ob težki izgubi našega predragega^ o-četa in tasta pok. Antona Pavlovčič-a, se prav iskreno zahvaljujemo č. g. Janezu Kalan-u za njegovo duhovno oskrbovanje, ko ga je skoraj tedensko obiskoval in tolažb s sv. zakramenti celih 10 let. Ravno tako prelepa zahvala č. g. Matiji Lamovšku za njegovo mesečno prihajanje zadnji dve leti, k bolniku, ki ie tako vdano prenašal dolgotrajno trpljenje, ker se hranil s Kruhom močnih.
Stanko Malalan z ženo Nado roj. Pavlovčič in otroci.
Dne 2. januarja 1960 je po dolgem trpljenju umrla moja mama, gospa
IVANA CUDERMAN
Pokopali so jo dne 4. januarja 1960 pri Sv. Križu v Ljubljani.
Sv. maša za pokoj njene duše je bila brana v cerkvi Sv. Janeza Don Bosco v Comodoro Rivadavia.
Žalujoči:
V	Argentini: sin Vilko z ženo Marijo.
V	domovini: hčerka Anica.
Pred nakupom se posvetujte pri
Lojzetu Novaku
Izključno zastopstvo
D IJ M A n S. IS. L.
Avda de MAYO 302. T. E. 658-7083
Velika izbira hladilnikov, pralnih strojev, šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, TV aparatov ter drugih potrebščin za dom, vse najboljših znamk. Cene ugodne, tudi možnost dolgoročnega odplačevanja do dveh let. Nudim tudi dobra motorna kolesa. Svetujem nakup električnih hladilnikov. Kličite po telefonu, zglasite se osebno v trgovini. Pridem tudi na dom.
Sedaj 2 najnovejša hladilnika
BLED
Oglej si ju pri
Cerrito 2245, Lomas del Mirador
Lojze Novak
izključno zastopstvo FOTO OPTIKA
B R U E R A
Avda. de Mayo 311, Ramos Mejia
svetuje in se priporoča.
SOLIDNE CENE IN DELO
Če / se boste sklicevali na tale oglas, boste pri nakupu dobili 20% popusta.
SLOVENSKA TISKOVNA DRUŽBA
KUPUJE SVOJO LASTNO TISKARNO.
V ta namen razpisuje ■
nove akcije.
Najmanjša vložljiva vsota .$ 10.000.
Kdor želi varno in plodovito naložiti svoje prihranke, naj se javi kateremu koli spodaj navedenih odbornikov:
Lenček Ladislav C. M., predsednik, Rudi Drnovšek, podpredsednik, Zorko Simčič, tajnik,
Ignacij Glinšek, blagajnik,
ali na naslov:
Slovenska - tiskovna družba, Montes de Oca 320, Buenos Aires