43
Pri zajutreku.
fina pa Fijorči sta bila dobra znanca. Na to znanje je hil pa kodrasti Fijorči ponosen. Zato je prevze-toval in odrival mucko, če je prišla jest. Sam se je moral gostiti pri Lini. Ta mu je pa streerla in se mu sladkala. Ali Fijorči je imel to kodrasto lastnost, da kmalu ni hotel razločevati. kaj se pravi: Gospodar in slufcabnifc. Kar nič vefi ni prosil Lino. ampak jezno je zahteval sladkih poti6ic, maslenega kruha ali, kar je imela Lina.
Nekoč je ta iiprav postavila lonček sladkega mleka na stolček in zajutrekovala.   Fijorfii je pa pri nji sedel » in gletlal in čakal. ltdaj pride nanj vrsta. Toda Lina je jedla, Fijorči pa ni dobil                             «
ničesar. Tcdaj se pa Fi-                    {Thlf
jorči razjezi in nevoljno                     /^Oa   ^Sfe
renfii na Lino.   Ta se        __YV^^^-*^/3^!T obrne, odlomi  košček        *^^B^^^l^~iL^^-:\ f^ ^ pogače in pravi modro, ^~<UJ8ByK '.\\"wr'll$:
»Fijorči, to j«! pa za-        —^rC^: —-^*^. res grdo!   RenčU nad
mano in kar zahtevaš pogaču   Ali tc niBcm učila. da so mora prositi, če se hote kaj dobiti. SiMm te bodi!«
Fijorčita je bilo menda res sram. Glavo je povesil in skesano gledal svojo gospodinjo. Ta pa nadaljuje še vedno prav mndro :
»Nič ne povešaj glave! Vidiš pogačo ? Prosi, lepo, glavo kvišku, mirno sedi — tako !«
Fijorfii je sedel in prosil dolgo, predno je dobil pogačo. In kojepsiček vžival izproseni grižljaj, pridejo maLi, ki 90 Lino slišali, kako je učila kužuta. ter pri-pomnijo:
>Glej, da satna storiS, Čes»r dmge ufis.«
Basnigoj.