OKTOBER 1963 '/S/SSJ- NAGRADNO ŽREBANJE 200 NAGRAD ZA NAROČNIKE .TIM. V LETU 1963/64 1— 25 Tridnevna ekskurzija Ljubljana—Koper—Rovinj—Pula—Reka, z ogledom industrijskih, tehničnih in kulturno zgodovinskih znamenitosti. 26— 50 Enodnevni izlet v Ljubljano z obiskom nuklearnega inštituta »Jožef Štefan«. 51— 55 Pet poletov z letalom nad Ljubljano in okolico. 26— 70 Praktične nagrade ze tehnično in znanstveno dejavnost. 71—100 Enoletna naročnina na revijo »Življenje in tehnika« in »TIM«. 101—150 Enoletna naročnina na revijo »TIM«. 151—200 Knjižne nagrade. »TIM«-ovega nagradnega žrebanja se udeleži vsak naročnik TIM-a, ki bo izpolnil sledeče pogoje: 1. Da bo redno plačeval naročnino in jo v celoti poravnal najkasneje do 15. jan. 1964. 2. Da sestavi iz posameznih izrezkov sliko, ki predstavlja enega največjih slovenskih velikanov težke industrije. KAKO SESTAVITI SLIKO? V devetih zaporednih številkah bodo objavljeni posamezni izrezani deli fotografije. Iz njih boste sestavili omenjeno sliko, ki jo boste poslali uredništvu do 15. maja 1964. Žrebanje bo v Ljubljani 25. maja 1964. Izid žrebanja bo objavljen v 10 št. »TIM«-a. ŠT. 2 • OKTOBER 1963 REVIJA 2A TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE REVIJO IZDAJA »ŽIVLJENJE IN TEHNIKA« — DIREKTOR IVAN ŠPOLAR — UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR — ODGO¬ VORNI UREDNIK DUŠAN KRALJ — TIM IZHAJA DESET¬ KRAT LETNO — LETNA NAROČNINA 600 DIN. REVIJO NAROČAJTE NA NASLOV: TIM, LJUBLANA, LEPI POT 6 — TEKOČI RAČUN 600-18-603-177 — TISK IN KLIŠEJI TISKARNA »JOŽE MOSKRIC« Viseča železnica Razvoj tehnike je pripeljal do tega, da je na naših cestah iz dneva v dan več vozil — motornih koles, avtomobilov, avtobusov, ka¬ mionov in drugih. Tehniki se zato ukvarjajo z vprašanjem, kako bi zagotovili čim hitrejši in kar se le da varen promet. To skušajo do¬ seči na različne načine. Z gradnjo podzemnih železnic, metrojev, so del prometa preusmerili pod zemljo, z nadvozi in podvozi so pospešili promet skozi križišča, s semaforji pa so za- 30 SPRETNE ROKE gotovili enakomeren tok vozil skozi mestne ulice. Mimo vsega tega pa seveda obstojajo še mnogi drugi načrti, katerih uresničitev bi pomenila lep korak naprej v razvoju promet¬ ne tehnike. Nekateri strokovnjaki se ukvarjajo z mi¬ slijo, da bi izdelali prometna sredstva, ki bi vozila tudi nad zemljo. V Wupertalu na Nem¬ škem so že zgradili nadzemsko železnico, ki vozi po progi, speljani preko posebnih nosil¬ cev nekaj metrov nad tlemi. Podobno zamisel so uresničili tudi v ZDA in na Japonskem. Model viseče železnice, podobne tisti, ki so jo postavili v Wupertalu, si lahko zgradite tudi sami. Kar berite naša navodila, ki jih .bomo objavili v tej in nekaj naslednjih šte¬ vilkah TIM-a. Gradnje se lahko loti posamez¬ nik ali skupina, krožek v šoli ali klubu mladih tehnikov. Najprej si oglejmo posamezne sestavne dele, iz katerih je naša viseča železnica se¬ stavljena. Ti deli so naslednji: 1. Nosilci konstrukcije; 2. postaje za potnike in tovor; 3. tirnice, po katerih vozijo vagoni; 4. tokovodnik za napajanje pogonskega motorčka z električno energijo; 5. vagončki — potniški in tovorni. Osnovni del konstrukcije so nosilci, zato bomo njihovo izdelavo opisali takoj na za¬ četku. Za izdelavo vsakega posameznega nosilca potrebujemo naslednji material: 25 X 30 cm velik kos vezane plošče debe¬ line 5 mm; SPRETNE ROKE 31 8 vijakov, dolgih 25 mm in s premerom 4 mm. Vijaki morajo imeti glavo in matico, ali pa naj bodo brez glave in z dvema ma¬ ticama; Nekaj sivega ali zelenega nitrolaka. Vsak nosilec pa je v celoti sestavljen iz devetih delov (slika 1). Ti deli so naslednji: 4 navpični deli (I); 1 vodoravni del (II); 2 nastavka za namestitev tirnic (III); 2 podložni ploščici (IV). Slika 1 kaže sestavljen nosilec, če ga po¬ gledamo od spredaj, slika 2 pa nosilec, gledan s strani. Slika 3 nam pojasni, kako bomo izdelali podložne ploščice z dvema pravokotnima iz¬ rezoma, v katera bomo pri sestavljanju no¬ silca namestili nastavek za tirnico. Preden začnemo iz vezane plošče izrezo¬ vati posamezne dele, si napravimo šablone. Te naj bodo iz lepenke, ali pa še bolje iz plo¬ čevine. S pomočjo šablon bomo lahko hitro narisali vsak posamezen del na vezano plo¬ ščo in ga potem izžagali z žago rezljačo. Za¬ znamujmo tudi mesta, ki jih moramo pre¬ vrtati oziroma izrezati. Pri tem moramo biti zelo pazljivi, tako da bomo kasneje nosilec res lahko natančno sestavili. Del III je na skici 1 prikazan s strani, na skici 4 pa od zgoraj. Ko ga bomo izdelovali, bomo za ta del izdelali dve šabloni — najprej za del, ki je navpičen (skica 1), nato pa za del, ki je vodoraven (skica 4). Oba dela končno križno spojimo in zalepimo. Ko smo izžagali vse sestavne dele, jih spo¬ jimo med seboj, tako kot kaže slika 1. Sesta¬ vimo jih s pomočjo vijakov, ki jih kupimo v trgovini. Za vsak nosilec potrebujemo 8 vi¬ jakov. En nosilec je seveda premalo, ampak jih potrebujemo več. Njihovo število je odvisno od dolžine in oblike proge, ki jo hočemo zgra¬ diti. Nekatere oblike prog nam kaže zgornja slika, na kateri so posamezni nosilci zazna¬ movani s krogi. Najmanj nosilcev zahteva proga, ki je speljana v krogu. Sicer pa se odločite za to ali ono obliko (pač glede na material in prostor, ki ga imate na voljo), preštejte koliko nosilcev zahteva ter se lotite izdelave. Ce pa hočete progo speljati drugače, morate upoštevati, da je na ravnih delih proge razdalja med nosilci 50 cm, na ovinkih pa nekoliko manj. 32 SPRETNE ROKE Akrobatovo dvokolo Če verjamete ali ne, se takle klovn res¬ nično »vozi« po napeti vrvi. Pri tem mu po¬ maga ravnotežna palica, ki jo drži v rokah. Z nekaj truda ga lahko sami izdelamo. Posa¬ mezne sestavne dele kaže slika na desni, njihovo sestavo in vezje pa ponazarja spodnja slika. Dele 1, 3, 4, 5, 7 in 9 izžagamo z žago rez- Ijačo iz 3 mm debele vezane plošče, del 2 pa je iz vezane plošče debeline 8 mm. Dela 6 in 8 sta iz bele lepenke, debele 1 mm ter ju nale¬ pimo na vsaki strani kolesa 7 in 9. Tako dobi¬ mo kolesa akrobatovega bicikla. Točno v sre¬ dini izvrtamo s svedrom luknjo s premerom 1 mm. Potem prilepimo na 'del 2 oba dela, in sicer po enega na vsaki strani, za osi koles pa izvrtamo luknjo s premerom 1,5 mm. Za os sprednjega kolesa, ki je istočasno tudi gonilo dvokolesa, uporabimo 65 mm. dolg kos železne žice s premerom 1 do 1,2 mm. Najprej izobli¬ kujemo samo eno gonilo, nato pa potisnemo ravni del žice skozi luknjo in izoblikujemo s ploščatimi kleščami še drugo gonilo. Dela 4 in 5 spojimo s primerno debelo žico in sicer tako, da se lahko premikata. Za zadnjo os uporabimo 15 mm dolg kos žice s premerom 1 do 1,2 mm, ki ga vtaknemo skozi ustrezne luknje v okviru dvokolesa in skozi luknjo v središču zadnjega kolesa. Nazadnje prilepimo na telo še roke. Pritrditi jih moramo tako, da lahko skozi luknji, ki ju naredimo na spod- SPRETNE ROKE 33 njem delu roke, speljemo kos železne žice dol¬ žine 75 mm in debeline 1,5 mm. Žico enako¬ merno na obeh straneh polkrožno zakrivimo navzdol. Kot težišče za vzdrževanje, ravnotežja služita dve leseni kroglici s premerom 3 mm, ki ju nataknemo na konca žice. Naš klovn-akrobat je narejen. »Naučimo« ga še akrobatskih veščin. Za preizkušnjo po¬ stavimo akrobata na dvokolesu na rob mize in sicer v kot, tako da ravnotežni uteži visita prosto navzdol čez rob mize. Uravnavamo ju (Nadaljevanje na naslednji strani spodaj) 34 SPRETNE ROKE Vsem tistim, ki žele graditi model avtomobila Ford Taunus, omogočamo nabavo materiala za izdelavo tega modela in sicer: kompletni material za Ford Taunus z motorčkom za 1700 din, kompletni material brez motorčka za 550 din in vrečko z mehanizmom (kolesce, vijaki, osi, zobniki in žico za napeljavo) za 150 din. Načrte za jadrnico TIM lahko na željo pošljemo za ceno 100 din vsakemu, ki to želi. Hkrati lahko pri upravi TIM-a naročite jadro in flok za ceno 350 din, oboje skupaj, to je načrt v razmerju 1 :1 ter jadro in flok pa za ceno 380 din. Uredništvo in uprava Slonček Jumbo Jumbo je namenjen vsem tistim pionirjem, ki z veseljem uporabljajo rezbarsko žagico. Če sodite mednje, se kar lotite dela. Slončka boste izdelali tako rekoč mimogrede, saj je izredno enostaven. Za telo slončka morate uporabiti trd les temne barve, denimo orehov, češnjev, hru¬ škov, bukov ali podobno. Na deščico takš¬ nega lesa, debelo 18 do 20 mm, narišite obliko trupa in jo nato ob črti izžagajte. Če imate v šoli električno rezbarsko žagico, vam pripo¬ ročamo, da izžagate trup z njeno pomočjo. Delo bo šlo tako hitreje od rok, robovi 'slo¬ novega telesa pa bodo res pravokotni. Izža- ganega slončka dobro zgladite s steklenim pa¬ pirjem, na zaznamovanem mestu na hrbtu pa Akrobatovo dvokolo (Nadaljevanje s prejšnje strani) toliko časa, da dvokolo z akrobatom stoji brez naše pomoči. Sedaj napnemo 1,5 mm debelo vrv, na pri¬ mer med dvema naslonjačema. Vrv je lahko dolga tudi do 20 metrov, vendar je ne smemo preveč napeti. Klovna z dvokolesom postavi¬ mo na začetek razpete vrvi in ga spustimo. Zdrsel bo po vrvi navzdol in zaradi zagona se bo še nekaj časa vzpenjal po njej navzgor, dokler se ne bo ustavil in zopet spustil na¬ vzdol. Da bo dvokolo bolje drselo po vrvi, mora biti vrv precej gladka in ne vlaknata. Lahko jo tudi premažemo z voskom. zvrtajte 10 mm debelo luknjo. Prav tako zvr¬ tajte tudi 1,5 mm debelo luknjo za rep. Ušesa izžagajte iz enakega lesa kot trup, vendar iz 4 mm debele deščice. Ko ste oba uhlja dobro zgladili, ju prilepite ob glavo, tako kot kaže načrt. Za oba okla uporabite lipov les debeline 4 mm in ju prav tako prilepite ob slončkovo glavo. Ko so vsi deli lepo zglajeni, zlepljeni in posušeni, vzemite brezbarvni nitrolak in slončka dvakrat premažite z mehkim čopi¬ čem. Se bolje je, če pri tem uporabite ustno puhalko. Slonček bo postal lepo temen, okli pa bodo ostali beli. Z belo nitrobarvo napra¬ vite na vsaki strani glave po eno piko za oko in ko je ta suha, narišite vanjo manjšo piko, ki naj bo črne barve. V luknjico za rep vtaknite in zalepite košček vrvice, ali pa košček tankega rjavega usnja. Jumbo je sedaj narejen. V luknjo na hrbtu vtaknite nekaj zobotrebcev in mamica bo s tem vašim darilom z veseljem opremila mizo. Lahko pa slonček služi tudi kot okras na knjižni polici. V tem primeru je seveda luknja na hrbtu odveč. Če pa se bo z Jumbom igral vaš mlajši bratec ali sestrica, opremite slončka še s kolesi. Jumbo mora biti seveda tudi nekoliko večji (stranice mreže naj imajo po 20 mm), obe slonovi nogi pa prevrtajte in skozi luknji vtaknite na vsaki nogi krajšo os, na katero boste nataknili kolesa. Za kolesa lahko uporabite nekaj centimetrov dolge va¬ lje, ki ste jih izžagali iz ročaja stare metle. -pip- SPRETNE ROKE 35 36 SPRETNE ROKE Morda ste se že peljali s hidrogliserjem »Delfin«, ki vozi med Lošinjem in obalo. To je zelo hitra ladja, ki se, brž ko se prične pre¬ mikati in ko doseže primerno hitrost, dvigne na posebne plovce, tako da je njen trup nad vodo. Seveda se s tem zmanjša trenje med trupom in vodo in je zato hitrost precej večja. Ladje na plovcih vozijo tudi 80 km na uro. Za izdelavo našega modela hidrogliserja potrebujemo nhslednji material: •— 6 jeklenih pletilk; — 3 večje zamaške iz plutovine; — 1 cevko iz aluminija; — 1 vijak iz lesa s premerom 17 cm in — več metrov gumastega traku za pogon letalskih modelov. Najprej obdelamo zamaške v obliki plov¬ cev, da dobimo obliko, ki jo kažeta sliki 1 in 2. Nato jih z jeklenimi pletilkami (le-te naj bodo kar se da tanke) povežemo, da dobimo trikotnik, ki predstavlja ogrodje hidrogliserja. Kot je že iz slike razvidno, sta pletilki, ki spredaj držita cevko, nekoliko krajši. Cevka, v kateri je gumasti motor, je nameščena poševno in sicer spredaj višje, zadaj nižje. Sprednji del cevke zapremo s plastičnim, vlož¬ kom, ki ga prebodemo z jekleno žico. Ta predstavlja os pogonskega vijaka. Namestitev vijaka in pogonske gume prikazuje slika 4, medtem ko slika 5 ponazarja utrditev gume na spodnjem delu cevke. Na zadnjem zamašku — plovcu — je pri¬ trjeno krmilo, ki ga izrežemo iz primerno debele pločevine. .Močno povečamo stabilnost hidrogliserja, če v oba sprednja plovca za¬ bijemo po dva žebljička, tako da glavice ostanejo zunaj. Da se nam pletilke ne iztikajo iz zamaškov — plovcev — premažemo spojna mesta s prozornim nitro lakom ali ustreznim lepilom (OHO ipd.). Če je naš hidrogliser dobro uravnotežen, ga lahko brez skrbi spustimo po mirni vodi. Če krmilo nekoliko zavijemo v levo ali desno, pa bo hidrogliser vozil v. krogu. V tem pri¬ meru lahko naš model preizkusimo v vsaki nekoliko večji mlaki, ki jih v jesenskih dneh najbrž ne bo primanjkovalo. SPRETNE ROKE 37 Vezani hitrostni model CET 3263 Kot smo že v naslovu omenili, sodi naše letalo med tako imenovane vezane modele. Modelar ga upravlja s pomočjo dveh tankih jeklenih žic, s katerima lahko premika vodo¬ ravno krmilo ter tako določa višino, v kateri leti letalo. Model sam je na pogon z eksplo¬ zijskim dizel motorčkom. Aero 250 MR-2 (do¬ mače proizvodnje), lahko pa seveda vanj vgradite kakršenkoli drug podoben pogonski motor. Trup izrežemo iz bukovine, z obeh strani pa prilepimo opiati iz vezane plošče (glej sliko 1). Ko je trup narejen, izdelamo še ka¬ bino, ki je iz celuloida. Krilo je iz enega kosa lipovega furnirja debeline 5 mm. Ce je furnir skrivljen, ga za¬ bijemo na ravno desko, namočimo z vodo in nad kuhalnikom ali štedilnikom dobro presušimo. Furnir bo sedaj raven, tako da iz njega že lahko izžagamo krilo, ter mu z rašpo damo dokončno obliko (profil). Višinsko in smerno krmilo izrežemo iz ve¬ zane plošče, debele 2 mm oziroma 1 do 1,2 mm. Obe krmili dobro zgladimo, nato pa na višinskem repu z žago rezljačo izrežemo še krmilo. Sedaj vzamemo dva kosa svile, velika 30 X 170 mm, ki ju po dolžini preši- jemo, prešito svilo pa prilepimo na rep in na krmilo. Smerno krmilo namestimo tako, da je za okoli 5° nagnjeno izven kroga. Ostali deli. Vagico »1« izdelamo iz duralu- minija. Z vijakom M 3 X 20 in z dvema mati¬ cama jo pritrdimo na trup pod krilom (glej načrt). Vagica mora biti prosto gibljiva in je preko ročice »3« z jekleno žico (premer 1,5 mm) povezana z višinskim krmilom. Vodilo za žice »2« zalepimo samo na spod¬ nji levi strani krila (gledano od zgoraj). 38 ! SPRETNE ROKE Načrt za vezani hitrostni model CET 3263. Model upravljamo s pomočjo dveh jeklenih žic, tako kot kaže slika ob naslovu. Za pogon služi eksplozijski dizelski motorček Aero 250 MR-2, ki ga izdelujemo pri nas KEMIKI 39 Rezervoar za gorivo »4« naredimo iz me¬ deninaste pločevine, debele 0,3 mm in ga pri¬ trdimo na trup. Podvozje izdelamo iz jeklene žice premera 2 do 2,5 mm. Z dvema lesnima vijakoma ga pritrdimo na trup, spoj pa zaradi varnosti še zaspajkamo. Kolesa imajo premer 30 mm ter ju lahko kupimo v Modelarskem servisu (Ljubljana, Lepi pot 6). Na koncu vse lesene dele še prelakiramo, namestimo motorček in določimo težišče le¬ tala, ki mora biti 25 mm od sprednjega roba krila. Če težišče ni pravilno, si pomagamo s svincem, s pomočjo katerega lahko model pra¬ vilno uravnotežimo. Za prve starte je najbolje, da si kupimo eliso iz nylona, ki jo tudi dobimo v Mode¬ larskem servisu. Oznaka elise je 20—15 (8"—6") in ima premer, kot pove že oznaka, 200 mm. Tone Cerar Nekaj poskusov z vodikom cevjo z drugo stekleno cevko, ki vodi v nekaj večjo stekleno ali kakršnokoli drugo posodo (dobra bo tudi manjša kozica), napolnjeno z vodo. Nad cevko namestimo epruveto, ki jo popolnoma napolnimo z vodo. To ne bo težko, če vanjo nalijemo vode do vrha, zamašimo s palcem, obrnemo in potisnemo v kad. Če jo sedaj pod vodo odmašimo, voda ne izteče iz nje. Z nekaj spretnosti in vaje vam bo to uspelo. Plin bo po cevki prihajal v kad, se v epruveti dvigal in iz nje izpodrival vodo. Tako napolnimo z vodikom, nekaj epruvet, nato pa aparat zapremo. Eno od epruvet pod vodo zamašimo s pr¬ stom, jo obrnemo in vodik v njej prižgemo. Plin v epruveti se vname z rahlim pokom, ker ima primešanega še nekaj zraka. Zmesi vo¬ dika in zraka pa so kot vemo eksplozivne. Le v primeru, da je bil v epruveti čisti vodik, gori ta mirno z brezbarvnim, zelo vročim pla¬ menom. Pri gorenju nastaja voda. Napišimo še kemijske enačbe opazovanih pojavov: Vodik je najlažji plin, najlažji element sploh. Kar štirinajstkrat lažji je od zraka in o tem se bomo prepričali v enem naših poskusov. V vodi se ne topi. In kje ga naj¬ demo? Ne razmišljajte preveč! V vodi ven¬ dar, saj je voda spojina vodika in kisika. O tem ste izvedeli marsikaj v lanski četrti šte¬ vilki TIM-a. Naučili ste se tudi ravnati z vo¬ dikom, kljub vsemu pa vam ne bo škodilo, če omenjeni sestavek še enkrat preberete. Za tiste pa, ki lanskega letnika TIM-a nimajo, bomo prav na kratko ponovili nekatere stvari. Vodik bomo dobivali v našem aparatu za razvijanje plinov iz odrezkov cinkove ploče¬ vine in razredčene žveplene kisline. Cevko, ki vodi iz epruvete, spojimo s kratko gumijasto VOPIK (z A PAR. ATA 40 KEMIKI Zn + H2SO4 = ZnSOi + Ha 2 Ha + O2 = 2 H2O Pri prvi reakciji je cink zamenjal vodik v žvepleni kislini. Taki reakciji pravimo sub¬ stitucija. Nastal je cinkov sulfat in vodik. Če smo poskus vodili toliko časa, da se vodik ni več razvijal, dasi je bilo v notranji epruveti še dovolj cinka, lahko iz' raztopine, ki je pre¬ ostala v aparatu, dobimo čisto sol, cinkov sulfat. Raztopino previdno odlijemo, še bolje pa je, če jo filtriramo skozi filtrirni papir, saj v njej plavajo drobci neraztopljene kovine. Filtriramo jo v plitvo stekleno ali porcelana¬ sto skodelico. S segrevanjem izparimo iz nje del vode, potem pa jo postavimo nekam v mi¬ ren kot. Ko se raztopina dobro ohladi, opa¬ zimo, da se iz nje izloča cinkov sulfat v lepih dolgih iglastih kristalih. Preostalo raztopino odlijmo, kristale pa razprostrimo na poli fil- trirnega papirja. Ko se osuše, jih uvrstimo v našo zbirko kemikalij, ki smo jo s tem obo¬ gatili z novo snovjo. Podobno lahko pripravimo železov sulfat, le da moramo reakcijo med železom in žve¬ pleno kislino pospešiti s segrevanjem. Zato bo bolje, če to izvedemo kar v epruveti. Tudi v tem primeru se razvija vodik. Skušajte ga sami dokazati in napišite še enačbo reakcije. Vodik pa se ne razvija samo pri reakcijah med kovinami in kislinami. Dobimo ga tudi pri reakciji med nekaterimi kovinami in lugi. Vzemimo koščke aluminijeve pločevine, na- sujmo jih v epruveto in nalijmo vanjo nekaj raztopine natrijevega luga. Če epruveto malo segrejemo, bomo opazili, da se razvija plin. Podobno kot prej ugotovimo, da je to vodik. In kakšna je reakcija? Pri raztapljanju alu¬ minija v natrijevem lugu nastane natrijev aluminat. Enačba reakcije je: Rekli smo, da je vodik precej lažji od zra¬ ka. Prepričajmo se o tem. Vodik lahko iz ene epruvete »prelijemo« v drugo, tako kot to prikazuje slika. Ker je lažji od zraka, bo »te¬ kel« navzgor v drugo epruveto, iz katere bo izpodrinil zrak. Tu ga lahko zažgemo. In za konec še poskus, pri katerem se bomo prepričali, kako močno lahko eksplodira zmes vodika in kisika, če sta oba plina v ravno pravšnem razmerju Sestavimo si apa¬ raturo za elektrolizo vode (TIM 4, januar 1963). Namesto obeh epruvet poveznimo nad obe žici steklen lij. En konec gumijaste cevi nataknimo na konec lija, drug konec pa vtak¬ nimo v raztopino milnice v širši posodi. Plin, ki se pri elektrolizi razvija (vemo, da je to zmes vodika in kisika), se bo nabiral v mil¬ nici v mehurčkih. Ko se je že nabralo nekaj teh mehurčkov, odstranimo uvajalno cev in prižgimo mehurčke z vžigalico. Cevi za uva¬ janje plina nikakor ne smemo pozabiti od¬ straniti, ker sicer lahko pride do nesreče. Pok je res močan, kajne! Tako kot v lanskem šolskem letu, bo tudi letos uredništvo TIM-a v rubriki »TIM-ova pošta« odgovarjalo na vpra¬ šanja naših bralcev. Odgovori so brez¬ plačni. TIM-ovce pa prosimo, da nam vprašanja, želje in prošnje za dodatna pojasnila in nasvete sporoče pismeno na naslov uredništva pod oznako »TIM-ova pošta«. Ker bo pisem veliko, vas prosimo, da nas ne zasujete s prošnjami za razne prospekte, reklamne brošure in podobno, ker le-teh nimamo. Za vse ostalo pa nam le pišite, kajti »TIM-ova pošta« je ogledalo vaših želja in vodilo pri izbiri in ureditvi gradiva za TIM. 2 Al + 6 NaOH = 2 NaaAlOa + 3 Ha TIMOV NAČRT MESECA 41 Bager predvsem za nakladanje materiala na ka¬ mione. Prav zato je na gradbiščih nepogreš¬ ljiv. Buldožerji razrijejo zemljo in jo zrinejo na kupe, bager pa te kupe prenese na to¬ vornjake. Ker je bager med težkimi stroji res nekaj posebnega, smo nalašč za vas pionirji pri¬ pravili načrt, s pomočjo katerega boste bager lahko sami izdelali. Načrt je zelo enostaven, poleg tega pa si bo tisti, ki še ni videl pra¬ vega bagra od blizu, s pomočjo našega mo dela lahko predstavljal, kakšen je ta stroj v resnici. Najprej si oglejmo kosovni seznam: Kosovni seznam je podan v glavnem po vrstnem redu sestavljanja, kar omogoča lažje čitanje načrta. Najprej izžagamo obe stranici kabine in vanje na zarisanih mestih izvrtamo Vsako večje gradbeno podjetje bi kaj kmalu doživelo konec, če bi v sestavu svojih strojev ne imelo bagra. To je mogočen stroj, ki s svojimi jeklenimi čeljustmi grabi ma¬ terial pod seboj in ga naklada na tovornjake. Tako bager s svojo močjo zamenjuje desetine in desetine delavcev, ki bi sicer morali na¬ kladati material ali kopati jarke. En sam človek je dovolj, da ukazuje temu orjaku. S pomočjo ročic premika težke vzvode in jeklene vrvi, napete pod težo materiala, ki ga drže jeklene čeljusti. Tovarne grade bagre raznih velikosti. Tako imamo težke bagre na gosenicah in manjše bagre, 'postavljene na gumi kolesa. Se manjši so nameščeni kar na tovornjakih. Bager je najbolj uporaben stroj za ko¬ panje jarkov, za čiščenje luke ob pomolu in TIMOV NAČRT MESECA 43 44 TIMOV NAČRT MESECA 'V?/////)//77777 7fi>//7777777777[ v vsako po dve luknji s premerom po 3 mm. V vsako stranico vtaknemo po eno ročico, ki smo jo zvili iz varilne železne žice, nanjo pa trdno nasadimo leseno cevko, na katero pri¬ vežemo in zalepimo vrvico. Nato pričnemo se¬ stavljati ostale stene in dele kabine. Vse dele med seboj zalepimo, razen dna kabine, skozi katerega vtaknemo vijak in ga preko glave namažemo z lepilom, tako da nam kasneje, ko hočemo pritrditi podvozje, ne izpade. Končno zalepimo še dno. Obe ročici se mo¬ rata seveda lepo vrteti. Na enak način izdelamo podvozje. Skozi luknje v steni podvozja speljemo dve osi, ki se morata tudi lepo vrteti. Ko je lepilo suho, vse robove zgladimo in premažemo s prozor¬ nim lakom, nato pa še z barvo. Sele ko je lepilo suho, lahko sestavimo podvozje s ka¬ bino, vtaknemo obe osi in nanje namestimo kolesa. Za kolesa lahko porabimo kar tista od avtomobilčka »FORD TAUNUS M-17«, ka¬ terega načrt smo objavili lani. Dvigalo ima tri sestavne dele in sicer dve stranici z eno vmesno steno ter svornikom, preko katerega tečeta obe vrvici. Na spodjem delu dvigala izvrtamo 3 mm luknjo, skozi ka¬ tero vtaknemo vijak M 3. Ta vijak gre skozi dvigalo in skozi oba priključka na kabini. Čeljusti so gibljive in ker bi bilo težko iz¬ delati obe polovici enako široki, je ena širša, druga pa ožja. Obe čeljusti pa se vrtita okoli svornika 25. Ena vrvica gre z ročice preko dvigala neposredno na sredino svornika 25, druga vrvica pa preko dvigala na obe čeljusti in sicer dva kraka na steno čeljusti 21, dva kraka pa na steno čeljusti 24. Ko so vsi deli sestavljeni in trdno zlep¬ ljeni, jih zgladite in po možnosti prelakirajte s prozornim nitrolakom, nato pa jih med seboj sestavite. Z držalom lahko določate na¬ klonski kot dvigala, z vrtenjem ročic pa spu¬ ščate in zapirate čeljusti. Poleg tega je tudi kabina vrtljiva, prav tako kot pri pravem bagru. -pip- Načrt za bager v razmerju 1 :1 lahko naročite v upravi naše revije in sicer za ceno 200 dinarjev, ki jih pošljite kar v znamkah na naš naslov: Uprava revije TIM, Ljubljana, Lepi pot 6. FIZIKI 45 Barometer Skoraj večina merilnih priprav v fiziki ima nekam nenavadna imena. Tako so tudi za pri¬ pravo, s katero merimo zračni tlak, izbrali ime barometer. To je grška beseda in pomeni »merilec teže«. Poglejmo si dva preprosta ba¬ rometra, ki jih naredimo brez večjih težav kar sami. Živosrebrni barometer Za to pripravo potrebujete nekaj živega srebra in 80 cm dolgo stekleno cevko, ki naj bo tanka. En konec cevke zatalite na goril¬ niku (pri tem morate paziti, da cevko držite čimbolj pokonci in da jo enakomerno vrtite).' S pomočjo livka nalijete sedaj previdno in počasi živo srebro v cevko (če nimate livka, si lahko pomagate tudi z razširjeno stekleno cevjo in gumijasto cevjo, ki jo nataknete na obe cevi). Ako se pojavijo v živem srebru mehurčki, jih spravite ven z rahlim tresenjem cevke. Ko ste natresli živo srebro približno 1 cm do vrha, prenehajte z dolivanjem, ker boste drugače prav gotovo živo srebro stresli preko cevke. Zato si pomagajte z majhno ka- palko (za kapanje kapljic v uho ali oko), s katero napolnite cevko do vrha. Sedaj vza¬ mete majhno posodo, v katero približno 2 cm visoko nalijete živo srebro. Ko ste to naredili, zaprete cevko s prstom, jo obrnete in potopite v živo srebro (slika spodaj). Tedaj odstranite prst — barometer je s tem skoraj gotov. Kaj ste opazili, ko ste odstranili prst? Živo srebro je v cevki nekoliko padlo, tako da je stolpec visok okrog 76 cm, nad njim pa je prazen pro¬ stor ali vakuum. Zračni tlak deluje namreč na površino živega srebra v odprti posodi in zato sta v ravnotežju sili zaradi teže živega srebra v cevki ter zaradi teže zraka. Podoben primer smo srečali že v prejšnji številki na¬ šega lista. Cevko, napolnjeno z živim srebrom, zaprete s prstom in jo potopite v posodico z živim srebrom 46 GEOLOGI Barometer je narejen, ko cevko pritrdite ob deščico ter jo opremite še s skalo, narisano na papirni trak Urejevanje geološke zbirke Na terenu smo nabrali prve vzorce. Morda nekatere kamenine že poznamo, morda so nam še neznane. Pozneje jih bomo skušali določiti, pred tem pa si pripravimo omaro za zbirko Za preprosto zbirko zadostuje na več pre¬ katov razdeljena škatla, ki jo postavimo na polico ali v omaro. Zaščititi jo moramo pred prahom, ki je največji sovražnik naših vzorcev Nedvomno ima malokdo možnost, da bi si uredil zbirko na policah v omari s stekleno steno ali vrati. Seveda je takšna zbirka za oko naj lepša. Vzorec v omari postavimo na majhen — po lastnem okusu pobarvan lesen podstavek. Poleg vzorca napišemo listek z vsemi podatki. Če smo količkaj prizadevni, vseh nabranih kamenin ali okamenin ne bomo mogli razstaviti. Nič zato. Izberimo samo naj¬ lepše kose, ki jih bo z zanimanjem pogledal Rekli smo, da meri razdalja od gladine živega srebra v posodi pa do vrha živosrebr- nega stolpca v cevki okrog 76 cm. Ker pozna¬ mo gostoto živega srebra (o = 13,6 g/cm 3 ), lahko brez težav izračunamo kakšen je zračni tlak. Sila zaradi teže živega srebra je namreč F = mg (m je masa živega srebra, g pa tež- nostni pospešek, ki je enak 9,8 m/sek 2 ). Vo¬ lumen živosrebrnega stolpca je V = Sl, kjer je S presek cevke in 1 višina stolpca, masa živega srebra je pa m = /vV/C j RAZNE VRSTE TLI V K Tlivka In njena uporaba Tlivke so posebna vrsta svetlobnih teles. Danes jih široko uporabljamo kot indikatorje napetosti, zlasti pa še kot signalne lučke pri raznih napravah, ki so priključene na omrež¬ no napetost. Čeprav so podobne žarnicam, se °d njih precej razlikujejo, saj žarilne nitke sploh nimajo. V stekleno cevko, napolnjeno z žlahtnim plinom, sta vtaljeni le dve elektrodi in pri dovolj visoki napetosti med elektro¬ dama pride do razelektrenja. Ob tem pojavu se v celoti razvije prijetna rdečkasta svetloba, ki ji s primernim oblikovanjem samih elek¬ trod lahko določimo poljubno obliko. Tlivke delujejo le pri določeni napetosti. Običajno se »vžgo« šele pri napetosti 70 vol¬ tov. Če tlivko priključimo na običajno bate¬ rijo, seveda ne bo zažarela. Zažarela pa bo, ce jo priključimo na elektrodi našega elek- trizirnega aparata, kajti sekundarni tokovi, ki smo jih vzbudili s prekinjanjem baterijskega toka v primarnem navitju, imajo dokaj visoko napetost. Torej je pogon tlivke na baterijo vendarle možen. Pri tem pa bomo odkrili tudi zanimiv pojav. Če malo tlivko v obliki cevčice (kakršno uporabljamo v indikatorjih napetosti, ki so izdelani v obliki izvijača), primemo s prsti na tistem koncu, kjer je priključek ene elektrode, z njenim drugim koncem pa se do¬ taknemo držaja elektrizirnega aparata, bo tlivka zažarela. To pomeni, da tlivko niti ni potrebno priključiti na obe elektrodi. To je zanimiv pojav, ki ga zlasti izkoriščamo pri indikatorjih električne napetosti. Brez takš¬ nega indikatorja ne kaže nikdar pristopiti k popravilu in odpravljanju napak v električni instalaciji. Z njim se namreč prepričamo, ali je v žicah sploh napetost ali ne. Praviloma bo tlivka v indikatorju zažarela le takrat, ka¬ dar se s konico izvijača dotaknemo faze, zato s to napravo lahko tudi točno ugotovimo, ka¬ tera žica je faza in katera ničlovod. Imamo pa tudi tlivke, ki jih je možno pri¬ ključiti podobno kot žarnice na fazo in na nič¬ lovod. Te imajo v podnožju vgrajen električni 52 ELEKTROTEHNIKI 220 V SIGNALNA L UC (TLIVKA) \ > /• STIKALO upor, ki jih varuje pred močnimi tokovi. Takšne tlivke uporabljamo v proizvodnji kot indikatorske svetilke, pa kot signalne lučke pri raznih električnih pripomočkih v gospo¬ dinjstvu, denimo pri električnih štedilnikih, bojlerjih, hladilnikih in likalnikih. Tlivko lahko koristno uporabimo tudi kot signalno lučko za priključek odročnih naprav, na primer svetilke v kleti. Če namestimo tliv¬ ko v bližini stikala, bomo vselej vedeli, ali je v kleti luč prižgana ali ugasnjena. Vezava žarnic Pri priključku posameznih električnih na¬ prav na tokovni izvor se moramo vselej pre¬ pričati, če je vsaka teh naprav prirejena za napetost tokovnega izvora. Tudi vsak avto¬ mobil ima tokovni izvor — akumulatorsko SVETILKA N. ' ' . b) ZAPOREDNA VEZAVA ELEKTROTEHNIKI 53 baterijo — ki služi za napajanje zaganjača, brisalca stekla, luči, napetostne tuljave in še za marsikaj. Vsi ti priključki morajo biti pri¬ rejeni napetosti akumulatorske baterije, ki ima 12 ali 6 voltov. Na 12 voltno baterijo vsekakor ne kaže priključiti 6 voltno žarnico, kajti ta bi takoj pregorela. Prav tako ne bi bilo ekonomično niti koristno na 6 voltno akumulatorsko baterijo priključiti 12 voltno žarnico, saj bi ta ob polovico nižji napetosti komaj brlela. To velja tudi za vse druge pri¬ ključke, zlasti kadar jih v vzporedni vezavi, to je direktno priključimo na tokovni izvor. Napetost je tu odločilna, medtem ko jakost toka pri tem ne igra nobene vloge. Če si za¬ mislimo, da nam gornja skica ponazarja avto¬ mobilske priključke na akumulatorsko bate¬ rijo, vidimo, da imajo tako kot baterija tudi vsi priključki enako napetost, medtem ko je njihova potrošnja lahko docela različna. Za- ganjač lahko troši tudi do 80 vatov, najmoč¬ nejše žarnice po 40 vatov, parkirne žarnice komaj 5 vatov, signalne pa vsega 1 do 2 vata. S tem pa še ni rečeno, da v nobenem pri¬ meru priključkov z nižjo napetostjo ni možno priključiti na tokovni izvor z višjo napetostjo. To je vsekakor možno, toda ne v vzporedni, temveč v zaporedni serijski vezavi, kjer se napetosti priključkov seštevajo. Vendar pa mora biti njihova vsota enaka napetosti to¬ kovnega izvora. Naša skica nam denimo kaže, kako lahko na 12 voltno akumulatorsko baterijo priključimo 8 žarnic, ki so izdelane za napetost 1,5 volta, kajti 8 X 1,5 = 12. Enako bi lahko priključili zaporedno tudi 4 žarnice po 3 volte, ali 2 žarnici po 6 voltov. Takšna serijska vezava se zel'o dobro ob¬ nese na primer pri osvetlitvi novoletne jelke, kajti pri tem ni potrebno vleči do vsake žar¬ nice po dve žici, temveč vse žarnice v serijski vezavi nanizamo na eno samo žico. Pomanjk¬ ljivost te vezave pa je v tem, da brž ko pre¬ gori ena žarnica, ugasnejo tudi vse ostale, ker je prekinjen tokokrog. Vsekakor ne pri¬ poročamo, da bi za napajanje teh žarnic upo¬ rabili omrežno napetost 220 voltov, saj bi bila vsaka malenkostna poškodba v napeljavi do¬ kaj nevarna. V tem primeru je bolje, da se poslužimo transformirane napetosti 12 ali 24 voltov in žarnic z mnogo nižjo napetostjo, de¬ nimo 8 žarnic po 1,5 oziroma 3 volte. Telefon Telefon je dokaj preprosta naprava, ki jo dandanes tem lažje sestavimo, ker je možno dobiti v trgovinah solidno izdelane mikrofone in slušala v obliki vložkov za prave telefone. Vezava mikrofona, slušala in baterije je — MIKROFON SLU5ALKA BATERIJA 54 TIMOVA PANORAMA -SIUŠALO kakor je razvidno iz skice — zelo enostavna. Služnost je odlična, zlasti če gre za hišno upo¬ rabo. Brž ko pa bi takšen telefon želeli upo¬ rabiti na daljše razdalje, bi služnost naglo padla. Zato imamo v telefonih vgrajene in¬ dukcijske tuljave, ki delujejo kot transforma¬ torji moduliranih napetosti in omogočajo pre¬ nos zvoka tudi na večje razdalje. Takšne indukcijske tuljave nam ne bo treba posebej izdelati, temveč se bomo enostavno poslužili našega omrežnega transformatorja, s tem da bomo mikrofon priključili preko sekundarne tuljave (ki sicer daje napetost 8 voltov pri priključku transformatorja na 220 voltov) na baterijo, slušalo pa na primarno tuljavo. Ta žica je lahko dolga tudi nekaj 100 metrov in slušnost bo še vedno odlična. Miloš Macarol Obisk v Mehanofehniki V Izoli, industrijskem mestecu ob naši obali, so že pred nekaj leti zgradili tovarno igrač. Prav gotovo ste uganili, da imamo v mislih »Mehanotehniko«. Tja smo se obrnili z željo, da bi izvedeli, kako sploh nastane igračka. Povedali so nam marsikaj zanimi¬ vega. Kar preberite. Zamisel Denimo, da hočemo imeti sodobno igračko, takšno, ki se premika naprej, ali pa nekaj dela. Torej potrebujemo elektromotorček. Za¬ misel je tu! Seveda jo moramo še uresničiti. Strokovni kolegij nadrobno razpravlja, kakš¬ nim namenom mora ustrezati elektromotor¬ ček, na primer za pogon avtomobilov, motor¬ nih čolnov in podobno, potem pa sklene, naj nekdo izdela prototip. »EMT-2« je osnovni model, iz katerega so potem razvili celo vrsto elektromotorčkov, uporabnih v najrazličnejše namene 222 * 2 ^^ Timova PANORAMA TIMOVA PANORAMA 55 Elektromotorček z osjo na obe strani, tako da lahko os pritiska na obe zadnji kolesi avtomobilčka Prototip Tako imenujemo izdelek, ki je narejen zato, da bi ugotovili, ali so bili načrti za elektromotorček pravilni in če je treba še kaj spremeniti. Načrte in prototip motorčka izdelajo v prototipnem oddelku tovarne. To ni lahka naloga. Z največjo potrpežljivostjo lepijo in sestavljajo posamezne dele motorčka, določajo končno obliko, preizkušajo material za izdelavo posameznih delov in podobno, dokler ni končno prvi elektromotorček nare¬ jen in preizkušen. Priprava za serijsko proizvodnjo Prototip motorčka’ potuje nato v konstruk¬ cijo orodja. Tam natančno premerijo vsak njegov sestavni del ter izdelajo orodje za se¬ rijsko proizvodnjo. Orodja niso samo klešče, izvijači, kladiva in podobno, ampak tudi ve¬ like. jeklene stiskalnice, kokile za brizganje Plastičnih mas ter izsekovalni stroji, ki slu¬ žijo denimo za izdelavo kolektorskih ali sta- torskih lamel, krtačk in ostalih delov elektro- rnotorčka. Ker v serijski proizvodnji ni časa, da bi posamezne dele ročno popravljali, mo¬ rajo biti orodja izdelana zelo natančno. Serijska proizvodnja in montaža Ko so vsa orodja izdelana, lahko začnemo s serijsko proizvodnjo posameznih delov mo¬ torčka ter z njihovo montažo v dokončni iz¬ delek. Ko je motorček končno sestavljen, ga NAGRADNO ŽREBANJE 200 OBJAVLJAMO DRUGEGA OD DEVETIH IZREZOV, IZ KATERIH BOSTE NA KON¬ CU LETA SESTAVILI SLIKO ENEGA NAJVECJIH SLOVENSKIH VELIKANOV TEŽKE INDUSTRIJE. ŽREB BO DOLOČIL DVE STO DOBITNI¬ KOV NAJRAZNOVRSTNEJSIH NAGRAD. PODROBNEJŠE POJASNILO BERITE NA DRUGI STRANI OVITKA. IZREŽITE OBJAVLJENI DEL SLIKE IN GA SKRBNO SHRANITE! PRVI IZREZ BOMO V ENI NASLEDNJIH ŠTEVILK OBJAVILI ŠE ENKRAT. 56 TIMOVA PANORAMA MLADI TEHNIK LJUBLJANA - Stari trg 5 telefon 22-629 je pripravil za šolsko leto 1963-64 material in orodje za tehnični pouk v šolah, za modelarje ih radioamaterje Opozarjamo vodstva na osemlet¬ nih šolah na naše posebne orodne garniture: ► za modelarje ► za radioamaterje za splošno ^ tehnično dejavnost Pri obisku v naši trgovini si oglejte bogato izbiro modelarskih garnitur seveda še preizkusijo, nato pa zapakirajo v škatlico in pošljejo v skladišče, odkoder po¬ tuje v trgovino. Uporabnost odtehta ceno Denimo, da so prototip imenovali »EMT«, potem pa so izdelali dve izvedbi; manjšo »EMT-1« in večjo »EMT-2«. Obe izvedbi mo¬ rata imeti kajpak še različne priključke in jermenice, saj bi bil sicer elektromotorček za modelarje neuporaben. Eden takih priključ¬ kov je tudi os z ležaji in vodnim vijakom, ki služi za pogon motornih člonov. Ker pa je Izvenladijski elektromotorček »Delfin« gradnja motornega čolna z vgrajenim motorč¬ kom nekoliko težka, so. izdelali v »Mehano- tehniki« še izvenladijski motorček s podalj¬ šano osjo, ki jo spiralna vzmet spaja z vodnim vijakom. Tako je nastal model »EMT-2 V«. Vsi modelarji seveda ne gradijo motornih čolnov, ampak se nekateri raje ukvarjajo z avtomobili. Zanje so izdelali poseben motor¬ ček z osjo na obe strani, ki pritiska na kolesa avtomobilčka. Modelarska tekmovanja so pokazala, da ima izvenladijski motorček slabo stran. Vzmeti so pokale in ker sta bili stranici mo¬ torja zlepljeni med seboj, ga modelarji niso mogli popravljati kar na tekmovanju. V to¬ varni so zato začeli misliti na novo izvedbo, pri kateri bi strani lahko razstavili. Tako je nastal »Delfin«, ki je končno dobil tudi pre¬ nos ter močnejše navitje in s tem večjo moč. V zbirki »Tvoja knjiga tehnike«, ki jo izdaja založba Življenje in tehnika za pionirje, ki jih zanimajo vse podrobnosti razvoja in napredka sodobne tehnike in znanosti, so Izšle doslej knjige Uredništvo je pripravilo za tisk tudi nekaj novih knjig, od katerih bo prva izšla že to jesen. Naslov bo »Železnice« Knjige lahko naročite pri šolskem poverjeniku ali pa tudi neposredno pri založbi ŽIVLJENJE IN TEHNIKA — Ljubljana, Lepi pot 6 KAKOVOSTNI KINOPROJEKTOR ZA 16 mm FILM TIP K O~6 ŠIRŠI POGLED IZ ŠOLSKIH KLOPI V SVET