Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 19. julija 1936.
Štev. 29
Cena 1 Din
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 60 p. i oglasna taksa posebi.
Popiist po dogovori.
Šolanje nekda i dnes.
Večkrat se je že oglasila iz vüst mladine sodba, da je lehko bilo nekda šole pohajati, teško je pa dnesden. Gledajmo malo bliže v oči toj trditvi.
Nekda je malo dijakov mela naša Slov. krajina, zdaj jih ma dosta, lejko pravimo stokrat teliko kak prle. To sigurno, če ne vse, vendar dosta pove. Če bi bilo šolanje dnesden težje kak nekda, ne bi bilo naraslo število našega dijaštva tak visoko. I to naše mišlenje gospodarska stiska ešče bole potrdi. Da če je v toj stiski naraslo število dijaštva na višino, kak nikdar v bivšoj državi, to svedoči, da so i morajo biti okolnosti, šterih prle ne bilo, ki olejšajo včenje naše mladine.
Inda ne bilo železnice. Voziti so se mogli naši dijaki naravnost s kolami do šol, ali sledkar do Monoštra ali pa do Ženavec. Najbližje* šole so bile v Kaniži, Egersegi, Sombateli i Küsegi. Samo v najnovejšoj dobi je nastanola gimnazija v Monoštri. Kak velika ovira za šolanje je bila ta oddaljenosti I kak olejša dnesden šolanje okolščina, da mamo gimnazijo doma, kak pravimo na peči ! Keliko dijakov jo lejko z domi obiskavle ! Stroški, ki se na te način zmenšajo, so nepreračunlivi. Negda stariš tüdi zato ne dao svoje dete v šolo, ar ne bio siguren, da pride v dobro mesto i se v tüjini ne pokvari. Zdaj pa majo naši starišje krasen vzgojni zavod Martinišče, kde lejko z mirnim srcom püstijo svoje sine, — deklice pa pri sestraj, — gde ne samo, da se ne pokvarijo, nego ešče vtrdijo v jakostaj. Če pomislimo, da v teh zavodaj luči, lejko z živili plačüjejo mesečnino, štere prle v dalne kraje neso mogli spravlati, znova pridemo do zaklüčka, da je šolanje zdaj dosta bole olejšano, kak je prle bilo.
Ka se pa tiče same plače, ne trbe misliti, ka je prle vse fal bilo. Siromaško hrano i stanovanje smo dobili za 15 koron mesečno te, kda je koštala dobra krava samo 50 koron. Tri krave je mogeo stariš ta dati, da je plačao samo hrano i stan ; kde je pa obleka, kde so pa knige, kde ja pa vožnja v šolo i domo? Če vse to premislimo i zračunamo, i vse to primerjamo zdajšnjim cenam, začüdeno doženemo, ka je te vnogokrat dragše bilo šolanje, kak je dnes den, posebno če še to pristavimo, ka te ne bilo zlehka dobiti kakše podpore, kak se dnes den dobi. Te ne bilo nikših dijaških drüštev, ki bi skrbela za podporo ; te ne bilo doma tüdi nikše privatne dobrodelnosti v te namen, kak je dnesden. Jedina pomoč je bila dana v Kősegi v „Árvaházi“, — to je sirotišnici, če je što bio tak srečen, ka je prišo na podlagi fundacije brezplačno notri, a takših so desetletja komaj po ednom rodila. Vsi ovi so pa mogli tüdi tü plačüvati redne mesečne zneske,
I te je bilo veliko siromaštvo. Bili so dijaki takši siromaki, ka so si niti posveta ne mogli držati ; včili so se na vulici pri petrolejki ali gaznom posveti ; te ešče ne bilo elektrike. Hodili so v ponošenoj obleki, zimskih kaputov neso poznali, jüžine slovenski dijak ne poznao, rad je bio, če je dobo obed i to skromnoga, večerjo si je pa mogo vnogi dijak z fükanjom nadomestiti. Če se je na mesec ednok kakši bogoslovec smilo našega dijaka i njemi je na tanjeri püsto kakši falaček hrane, štere ne pojo, ar njemi je ne teknola, ali ar je preveč dobo v Sombotelskom semenišči, so bila za dijaka prava nebesa.
Pa pri tom pomenkanji vendar nikdar nieden dijak ne mislo sovražno na tiste, ki so meli več. Nikdar se ne •tolažo s socialnimi navuki, ki jemlejo drügim njihovo lastnino, ne bio bolj-
ševiški revolucionar, nego zadovolen siromak, ar ga je prehodila vera Kristušova. V toj veri je iskao pomoč pa jo je tüdi najšeo,. lzšolao se je po borbaj, postao je značaj, veren svo-
jemi Bogi i svojemi narodi, zato je pa tüdi meo moč, da ga je lejko vodo k dobromi i nikdar ga ne zvodo te, kda je te narod teliko sovražnikov obdajalo.
Rožice z ograda Mar. Lista. Allegoria,
poklonjena našim novomešnikom.
Gredar :	So cvele rožice,
Pisane, bele, vse,
Bile so vesele
V	ogradi mi.
V	sonci razcvetale,
V rosi se kopale,
Sladko so dišale Edna, kak vse.
Zgodovinar : Prišle so deklice Trgat si rožice,
Želno zaprosile Z ograda je.
Rože povesile Gingave glavice,
Jako zbojale se Ograd nehat.
Rožice : (Jakosti, dobra dela)
Zakaj ste prišle se, Mlade ve deklice ?
Kam naš odnesite Z ograda vü?
Mi smo Marijine Roke gojenke vse,
Inam odnesti ve Nemrete nas.
Deklice : (Angeli čuvarje novomešnikov)
Ne bojte se, rožice,
V	vence se splečete,
Za novomešnike Letošnje vse.
Zgodovinar: Rože podignole Glave veselo vse,
Da bi je vtrgnole Deklice, vse.
Deklice :	Tü se potrgate,
Da se odgajate,
Düše rešavate
V	mešnikaj vseh.
Rožice:	Le nas potrgajte,
V	vence nas vpletajte, Mešnike venčajte Letošnje vse !
Gredar :	Rože potrgane
Bujno pognale vse, Lepše zacvele vse
V	ogradi mi.
Zgodovinar : V nebi se veseli Marija Sineki,
Da novomešniki Glor’jo spevlo.
Srčen.
V tolažbo
duhovniki ob smrti drage matere.
Mater si zgübo, ki si jo lübo, v zemlo zakopo, njeno si telo, düši pa odpro sveti si raj . . .
Kajti mak, ki gojila svojga sina v mešniški stan, hitro pride v boži hram.
Bodeš čüto y svojem zvanji kak priteko boži dari.. . Njene lübavi so znaki..., njeni sladki, mili glasi... Kajti mati, ki zgojila
svojga sina 	
v dühovnika, ne vmerjé . . . v lübezni vekomaj žive.
Srčen.
Pismo z misijonov, ki je vsi prečtite !
J. M. J.
Prečastiti gospod !
Po dugom časi se znova oglasim pri Vas. Gotovo ste tüdi tam čüli, kak strašno so komunisti razgnali po Jünhani i na sam Veliki Petek in Vüzem so oblegali naše mesto Junnanfu. Imeli smo že pripravleno nekaj malo naše pritlage i par konjov, da bi si grešili živlenje i malo perila. Pa tüdi to nej bilo mogoče pravočasno včiniti, kajti mesto so nam obkolili i več ne bilo izhoda za kakše rešenje. Vdali smo se v sveto božo volo i smo z našim predstojnikom, g. Kerecom mirno pričaküvali mučeništvo. V takših sladkih občütkih je bio naš Velki pétek z vüzemskimi svetki. V Kuaičao provinci so že pred par meseci prijeli ti komunisti nemškoga misionara Patra Kellnera iz drüžbe Presv. Srca, i ga šče vedno s sebov vlačijo. Kda so naše mesto obsedali, so tüdi njega z drügimi vlovlenci tü meli pred našimi vratami. Neki kristjan ga je vido, da so ga meli zvezanoga na konji i ga tak z sebov okoli vozili. Pripovedavao je kristjan, šteroga so Komunisti ne spoznali, da je jako betežen, ma grižo i glad trpi. Proso je kristjana za krumpiše i je tüdi nekaj malo dobo, keliko so pač komunisti dovolili. Sem v mesto Jünnanfu nam je pisao potom toga kristjana i proso zdravila i mleko v konservi pa kavo, ali ne nam je bilo mogoče poslati skoz fronto. Zdaj ga že nindri tam proti sevri v provinci Sečvan vodijo. Prosijo 50.000 piaster, to je 1,500.000 dinarov za njega pa ga nišče ne more odküpiti za tak visoko svoto. Kak dugo kalvarijo bo šče meo, nevemo ; gotovo ga bodo nekaj časa za sebov vlačili, gda se ga pa bodo navolili i ar penez za njega ne bodo mogli dobiti, ga pa pobijejo. Takša je naša misionska usoda, gda pridemo v roke takšim sovražnikom vere ino razbojnikom.
Pa, dragi gospod, ne mislite, da se bojimo toga. Šče več, v velko srečo si štemo, če smemo biti spodobni apoštolom i tak zavolo Kristušovoga imena trpeti. Čeravno so časi takši, vendar naše misijonsko delo ne pozna vtrüjenosti, nego vsigdar bole napreduje. Med strelanjom pušk, bomb ino strojnic, smo mi pod vodstvom g. Kereca mirno nadalüvali na stavbišči naše nove zidave. Bog se nas je pa smilo, da so končno vladne čete zmagale i daleč na sever zagnale komuniste. Vüpamo, da bomo zdaj nekaj
časa lehko mirni.
Naša nova stavba se vedno bole zdigavle iz tal v višavo. V strašnoj stiski smo za potreben penez, da bi jo lejko pod streho spravili. Dobro znam iz Marijinoga lista, da so se g., Kerec že obrnili s svojov milov prošnjov na naše lüdstvo ino prosili za pomoč. Prečastiti gospod, dnes tüdi jaz ponižno ponavlam to njuvo prošnjo, ino lepo prosim, pridite nam na pomoč. Jako potrebno delo je to i od njega je odvisno rešenje več milijonov poganskih düš. Naj bo vsakomi kristjani, kak je to nam misijonarom, najbole pri srci, rešenje düš. Vsi nemate te prilike, da bi prišli se v poganske nevarne kraje rešavat düše ; vsi pa mate zmožnost z nami sküpno delati s tem, dam na pri takšem svetom deli gmotno pomagate. Naj bo lübezen do Boga tak velka v našem srci, da bo rada potrebno žrtvüvala za te zvišeni namen.
Veliko bo veselje takše düše, kda se bo po kratkom zemelskom živlenji prestavila pred boži prestol. Kak vesela bo te za vse žrtve i dare, ki je je darüvala za misijone v poganskoj deželi. Samo te spozna pravo vrednost svojih milodarov za nas srmake misijonare. Vaše žrtve i dari pa naši apoštolski trüdi tü med pogani bodo naše sküpno veselje v večnosti. Tam si bomo bratsko lepo razdelili zaslüženje za rešenje poganskih düš.
V najlepšem zavüpanji, da nam bo naše lüdstvo rado pomagalo zazidati naše misijonsko središče, iz šteroga naj se potem širi pokristjanje Jünnana, Vas vse lepo po misijonskom pozdravlam i za vsaki dar ostanem globoko hvaležen i vdani v presv. Srci božega Zveličara.
Štefan Meolic
sal. misijonar, brat.
P. s. Milodare za nas pošlite na Rakovnik ali pa v Groblje, odkod je lehko potem svoječasno v roke dobimo. — (Tüdi vredništvi Novin je lejko izročite. Vr.)
Pripomba. To pismo sam dobo. Pove vse. Pove tüdi jasno, da smo dužni naše misijonare podpirati. Junnanfu je v prvoj vrsti misijonska pokrajina Slovenske krajine. Ne pozabimo se z toga. Darüjmo, ka premoremo. Ponizno prosimo tüdi naše č. g. novomešnike, naj kakši krajcar darüjejo od svojih primicij, kde se v bodoče tüdi lejko pobira v te namen.
Vrednik Novin.
Primicija v Turnišči. - Zlato zdavanje starišov
novomešnika.
Dnes tjeden, 12. julija se je vršila redka slovesnost v Turnišči. Prvo sv. mešo je slüžo g. Jerič Mihal, brat g. dekana Jerič Ivana. Oliskala ga je pri toj priliki velika vnožina naroda, čeravno je slabo vreme bilo i nad 30 dühovnikov z bogoslovci vred. Navzoči je bio g. sreski načelnik, dr. Bratina s svojov gospov, g. nar. poslanec, dr. Klar, s svojov gospov, g. Bajlec Franc, Lanski svetnik z gospov, mil. g. kanonik Markovič iz Bara v Črnoj gori, orožniški kapetan Legat, več gospodov vučitelov itd.
Pri svetoj meši je vodo novomešnika brat njegov, g. dekan, on njemi je tüdi predgao. V predgi je izneseo sledeče misli :
Dühovnik je drügi Kristuš, ki je dobo znamenje dühovniško v düšo,
ki je večno, je zrok groznoga trplenja, če se duhovnik pogübi i neizmerne radosti, če se zveliča. Dühovnik darüje daritev sv. meše, odpüščava grehe, glasi reč božo, hrani z Jezušovim telom vernike. Nato se obrno na brata novomešnika i ga z trepetajočim glasom proso, naj bo zahvalen sv. Cerkvi, štere dühovnik je postano, naj moli za škofa i vso dühovščino, naj bo zahvalen starišom, kim se ma za Bogom največ zahvaliti. So 50 let v zakoni, so dogorela sveča, štera je svetila samo svojoj deci, so izmučeni starci, ki so svoje moči posvetili samo svojoj deci. Oko ne ostalo süho pri tej krasnih rečej.
Po opravlenoj svetoj meši je novomešnik blagoslovo svojega oče i matere zlati zakon. O kak genlivo je bilo gledati, da sta starec i starica sklenilá roke kak pred 50 leti, na štere je trosio boži blagoslov sin novomešnik. Želemo zlatozakoncom puno božega blagoslova i vnogo veselja vu svojoj deci.
2
NOVINE
19. julija 1936.
NEDELA
sedma po risalaj.
B e r i 1 o iz pisma svetoga apoštola Pavla Rimlanom. Bratje, po človeče govorim zavolo slabosti Vašega mesa : Kak ste najmre dali svoje kotrige, da so slüžili nečistosti i razvüzdanosti za hüdobijo, tak dajte zdaj svoje kotrige, da bodo slüžili pravici za posvečenje. Kda ste bili najmre robi greha, ste bili do pravičnosti prosti. Kakši sad ste teda meli od dejanj, šterih se zdaj sramüjete ? Zakaj njih konec je smrt. Zdaj pa, gda ste oslobojeni greha i ste postanoli slüžabniki boži, mate svoj sad v posvečenje, konec pa večno živlenje. Zakaj plačilo za greh je smrt, dar boži pa večno živlenje v Kristuši Jezuši, Gospodi našem.
Evangelij (Mataj 7). Tisti čas je pravo Jezuš svojim vučencom : „Čuvajte se lažnivih prerokov, bi prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, odznotra pa so zgrablivi vučje. Po njih sadovih jih bote spoznali. Lejko ber rejo grozdje s trnja ali fige z oseta? Tak rodi vsakše dobro drevo dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Ne more dobro drevo roditi slaboga sadü i ne slabo drevo roditi dobroga sadü. Vsakše drevo, ki ne rodi dobroga sadü, se poseka i vrže v ogenj. Po njih sadpvih jih bote teda spoznali. Ne vsakši, što mi pravi : „Gospod, Gospod, ide v nebesko kralestvo; nego što spunjavle volo mojega Oče, ki je v nebesaj, tisti ide v nebesko kralestvo.“
*
Za zveličanje so potrebna dobra dela, ne pa samo žela i zdihavanja : Gospod, Gospod! Vnogo je lüdi, ki majo zato tak malo dobrih, za nebesa zaslüžnih del, ar jih je sram po krščanskom živeti. Sram jih je, pa pravijo : Ka bodo drügi mislili ali pravili od mene, či bom tak pobožen ? Što ma takši bedasti strah pred drügimi, je nespameten i se postavla v nevarnost večnoga pogüblenja.
Takši človek se najprle pregrši proti poštüvanji i časti, štero je Bogi dužen. Pregrešno je, Boga samo na skrivnom častiti, v javnosti pa ga zatajiti iz straha pred lüdmi. Sveti se klanjati, Bogi pa, ki je začetek i voditel vsega našega živlenja, pokorščino odpovedati, to je zaničavanje Boga samoga.
Koga je sram javno pokazati svojo vernost i pobožnost, se tüdi pregreši proti hvaležnosti, štero je Bogi dužen. Či ma kakši preprosti oča sina, ki je postao imeniten, pa se sramüje svojega oče ali svoje matere, je to ne grdo? Či oča to zvedi, je jako razžaljeni, ar vidi, kak je njegov sin nezahvalen za njegove dobrote. Tak je razžaljeni tüdi Bog, či se kristjan sramüje spoznavati ga, čiravno zna, ka je od njega dobo toliko dobrot.
Što svet ma za več kak Boga, se ešče pregrši proti istini. Istino zatajiti se pravi zatajiti Boga, ki je večna istina. Iz straha pred lüdmi zamučati istino je človeka nevredno ravnanje. Mi smo deca sv. Cerkve. Kak nedostojno bi zato bilo, či bi zatajili to svojo predobro sküpno mater i se sramüvali biti njena deca !
Lüdi se bole bojati nego Boga, je tüdi nespametno. Ali se splača pred drügimi se tak bojati, da se človek s tem zameri Bogi ? Vsakši greh je norost ali nespamet, ar se po njem minlivo za več drži kak večno. Prav posebna nespamet je pa gvišno to, či se što pred grešniki sramüje svojega lepoga krščanskoga živlenja.
Na konci pa ešče to, ka je strah pred lüdmi zavolo krščanskoga živlenja tüdi velika zmota. Ne misli, ka bi tisti, ki se delajo norca iz tvojega lepoga živlenja, v srci zmerom tüdi tak mislili. Pač jih za nekaj časa pograbi čemer i srd nad bližnjim, ar vidijo razliko svojega i njihovoga živlenja. Düšnavest jim ne da mira, ar jim pravi, da drügi lepše živejo kak oni. Radi bi zato dobre odvrnoli i napravili sebi ednake, da bi se potem tolažili v svojoj hüdobiji, rekši, vej so drügi ravno takši kak jaz, pa ešče hüši!
Mi se pa ravnajmo po navuki sv. Avguština : „Mislite i govorite od mene, ka ščete, samo da me moja düšnavest pred božimi očmi ne toži“.
Mati lendavskoga kaplana g. Korena vmrli.
66 let starosti je doživela. I rada bi še duže Bogi slüžila, da bi žetev bila še obilnejša, zato je, gda je videla, ka inači ne ostane, sama silila v ormaško bolnico na operacijo, kama se je prle bojala podati. Izkušeni Zdravnik ne meo vüpanja, ali na želo bolnice jo je operirao. Operacija se je posrečila, ali prevelka rana je že itak slabo telo tak oslabila, da pri vsem prizadevanji zdravnikovom neso njoj mogli očuvati živlenja. Osmi den po operaciji je v Gospodi mirno zatisnila oči. Sin kaplan Ivan jo je dao pripelati domo v Renkovce, gde je bio sprevod ov četrtek. Te sprevod je pokazao, kak visiko je spoštüvana pri nas mati dühovnikova. Čeravno je
lüdstvo melo največ dela, je itak vnožina prišla, da pokojno sprevodi na zadnjoj poti. 13 dühovnikov i bogoslovcov belo oblečenih njoj je zaspevalo Rekviem, nato pa so g. dekan Jerič Ivan opravili za pokojno mater mešo v renkovskoj kapeli. Po meši so pa mrtvo telo položili k Večnomi počinki poleg moža i Korenovoga oče, ki so vmrli že leta 1924. Sküpno sta živela, sküpno trpela, naj tüdi sküpno čakata zadnjega dneva. G. kaplani, ki je v svojoj lüblenoj materi zgübo najdragši zemelski kinč, i vsoj Korenovoj drüžini izrekamo svoje globoko sožalje, materi pa naj sija zarja večnoga živlenja. 
Novi primarij v sobočkoj bolnici.
V sobočko bolnišnico je prišao iz Maribora g. dr. Vrbnjak, kak novi primarij i šef kirurgičnoga oddelka. Iz Sobote je pa odišao v Maribor dozdajšnji šef kirurgičnega oddelka, g. dr. Brezovnik. Z g. dr. Vrbnjakom sobočka bolnišnica vnogo pridobi. G. primarij je bio že pred leti v So-
boti i ga naši lüdje majo v najbolšem spomini. G. dr. Vrbnjak je zdravnik odličnih kirurskih sposobnosti i se vüpamo, da se zdaj ne bo več godilo, da bi što morao zavolo operacije iz kakšega koli že vzroka iskati pomoči gde v Ormoži ali v kakšoj drügoj bolnici i ne v Soboti.
Velika pridobitev nar. poslanca g. dr. Klara za lendavski i sobočki srez.
Narodni poslanec, g. dr. Klar je izposlovao za lendavski i sobočki srez, ka se odpre meja na en mesec, gda lejko dvovlastniki svoje pridelke
carine prosto spravijo domo. En mesec se računa od tistoga časa, kak je ta ugodnost razglašena.
Most, po šterom je hodo že Marko Polo. Gambelska karavana, ki je prišla iz zahodne Ažije stopa čez starodavni most, čez roko Lukon v Pekingi. Te most omenja že sloveči potopisec Marco Polo v svojih dnevnikih okoli 1.1300.
Po nedelskom shodi.
Našim nasprotnikom je nedelski shod g. ministra dr. Kreka popunoma sapo zapro. Telko se je šošnjalo pa šepetalo, da nam bodo shod razbili pa naše lüdi raztirali, že naprej so tüdi proroküvali, da nikaj lüdi vküp ne pride i da je sploj škoda, da pride k nam minister, zato ka prej nikaj poslüšalcov ne bo meo, no pa je iz vsega toga nikaj ne gratalo. G. minister je prišao, naših pristašov se je izredno vnogo zbralo, nej so se zbojali niti protenja, da bodo biti, niti so ne poslüšali lažnivih agitacij, da minister sploh ne prirede i da tüdi lüdi nikaj ne pride. Shoda sta bila lepiva i velkiva tak v Soboti, kak v Lendavi. V Soboti je bio popun red i mir v Lendavi je pa edino nedelički Kovač, šteri je zdaj advokatski pripravnik pri odvetniki Kodri v Soboti, s pet kričači začno kričati pa tüliti nikelko časa, ka je pa raspoloženja našega lüdstva ne moglo niti malo motiti. Naše lüdstvo takše vrste kulturonoscov dobro pozna ešče iz časov Kun Bele i prav je povedao eden naš pristaš na tom shodi, gda je pravo, da ne bi si šteo v posebno čast, če bi morao takšega človeka vö metati. Pravo, naj prej tüli pa trobi, da se ga konči vsi naši lüdje do dobra nagledajo i ga do dobra spoznajo. Gda ga spoznajo, do se ga že znali že vnaprej ognoti.
Slaba tolažba
Murska krajina je, kak smo že svojčas povedali, takši mali bratec ljubljanskih demokratskih novin „Jütra“ „Jutro“ nigdar nemre zadosta preboleti, če gde vidi kakši vekši uspeh politike dr. Korošca, ali pa če sploh mora gde gledati kakše vekše gibanje katoličanov. Če od vsega nikak nemre očivesne neistine pisati, te skuša celo reč v nikaj devati ali da konči svojim čtevcom vse tak pokazati, kak, da je vse vküp jako malo vredno bilo. Mur. krajina je z Jutrom v tak tesnoj zvezi, da edna i ista oseba piše od naših razmer v Jutri pa v M. krajini. Zavolo lepšega včasi M. krajina pokaže, ka od nje piše Jutro, toga pa ne pove što je kaj takšega poslao v Jutro. To vam je tak: kak so ništerni lüdje sami naivni, tak mislijo, da so najmenje konči telko tüdi drügi naivni.
Razmi se, da so ravno M. krajini nedelski shodi najbole sapo zaprli. M. krajini po zadnjih letaj nejde več v glavo, kak je mogoče kakši shod napraviti, na šteroga poslüšalce niti žandarje niti pandurje vküp ne splodijo. Zato se je M. krajina že naprej veselila, da na shodi nikaj lüdi nede. Zdaj bi pa rada svojim par čtevcom dopovedala i v glavo zabila, da je v Soboti bilo samo 500 zborovalcov, v Ledavi pa cilo samo 400. Znaš, draga Murska
krajina, časi so se nikelko zasüknoli. Ešče je ne minolo tri leta, gda smo ednoga našega pristaša pitali, šteromi so žandarje Zapovedali, da mora iti na politični shod, kelko je bilo kaj lüdi na shodi, pa nam je odgovoro : vsi župani smo bili zbrani pa ešče dvajsti žandarov. Na nedelskom shodi se je pa po svojoj slobodnoj voli, od nikoga prisiljavani zbrao naš slobodni narod v takšem števili, da Murskoj krajini nikak ne zamerimo, če do takše višine sploj ne ve čteti. V starostno trde možgane Murske krajine reči sloboden človek i slobodna vola sploh nišče več nede mogao spraviti, tak so se že gospodje okoki M. krajine navčili samo komandirati.
Mi zahtevamo slobodno za vse, pa tüdi za sebe !
Povedati moramo, da smo že naprej zvedeli, da nikaki ščejo naše shode z raznim kričanjom motiti i da se cilo pripravlajo, da bi naše lüdi na shodi napadali, če na drügi način ne bi mogli shoda onemogočiti. To se je posebno gučalo za Soboto. Na kaj takšega so bili naši moški i dečki tüdi pripravleni. Ná shodi v Soboti smo v istini vidli nikelko tužnih Vitezov, od šterih smo znali, da so prišli na shod z namenom, da bi tam nered delali. Gda so pa zaglednoli odločne obraze naših pristašov i krepke roke naših zvestih mož i dečkov, so včasi tak duge nose dobili kak ugorke. Zato dnes vsem tem i takšim ščista odločno i resno povemo: Mi se borimo za absolutno slobodo i pravico za vse državlane v državi v mejah obstoječih zakonov. Mi se borimo za to, naj država na vse državlane pravično razdeli državna bremena, če pa štera pokrajina razmeroma več da državi, naj od nje tüdi več nazaj dobi. To je pa pravično mogoče urediti edino v širokoj finančnoj pa tüdi kulturnoj autonomiji posameznih pokrajin i narodov naše države, zato je naša končna zahteva po čim širših samoupravaj v državi. To je naš program i to je končni program naše stranke JRZ i što dela proti toj vsesplošnoj zahtevi našega naroda, dela tüdi proti našemi narodi. Zato se v tom pogledi ne bomo dali terorizirati od nikoga. Mi mamo za sebom ogromno večino našega lüdstva i našega naroda. Nas je zadosta i mi smo tüdi zadosta močni, zato se ne bomo bojali nikših band, pa naj te organizirajo takzvani šolani lüdje komunističnoga düha ali pa plačani siromačeki takših, šteri so si inači ne znali lüdstva pridobiti, kak z žandari. Če bi se pa što ešče li gde spozabo i šteo zdignoti roko na samo ednoga našega, pristaša ali pa delao nemir na naših zborovanjih, se njemi bo znalo zgoditi, da bo bridko i pošteno občüto pošteno roko poštenoga našega Človeka.
Kratki glasi.
Strele letos na vse kraje vužigajo i tüdi kolejo. Teliko nesreč od strele že leta dugo ne bilo kak ravno letos. V Doli na Kranjskom je dvakrat sporedoma vužgala strela i vničila siromaškim lüdem njihovo imanje.
Roparski vmor. Trgovec Senekovič iz Hajdine je šo domo iz ptujskoga senja z vekšov svotov penez v žepi. Neznani hüdodelnik ga je počakao v noči ha poti, ga z nekim teškim predmetom tak vdaro, da se ne več zbüdo i njemi vzeo ves penez pa še rožnivenec. Toga gotovo ne zato, da bi molo na njega, nego da zakrije ves sled za sebov i ves sum.
Siromaka je povozo aotomobil. Siromak Meško Martin z Preslave pri V. Nedeli je pomagao živino goniti na senje, da si kakši krajcar zaslüži. Meo je najmre siromak devetero kotrig v svojoj familiji. Gda je šo po noči domo, da svojoj drüžini kakši mali zaslüžek izroči, ga je nekši tovorni aoto povozo i taki vmoro, brezsrčen Šofer pa se ne stavo, nego naprej odvozo. Oblast ga išče.
Strelo se je židovski oficir v Ženevi v tistoj dvorani, gde ma spravišče drüštvo Zveze narodov. Ar je z Nemčije, je s svojim groznim djanjom šteo zastopnike držav opomenoti na tisti tužen položaj, šterom se židovje vNemčiji nahajajo
19. julija 1936.
NOVINE
3
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Navuk za tretjired je to nedelo, 19. julija zajtra ob 6 pred ranov sv. mešov v Črensovcih.
Zahvala. Ob bridki izgubi predrage matere se prav lepo zahvalüjemo vsem, ki so nam v žalosti bili kakoli v tolažbo. Posebno zahvalo naj sprime čč. dühovščina z g. dekanom, ki je v tak velkom števili sprevodila našo predrago mater na zadnjoj poti, kak tüdi vsem tistim, ki so jih sprevajali. Bog plačaj vsem, pokojnoj materi pa naj bo zemla lehka in plačnik sam Bog v nebesih ! Naj počiva v miri ! — Žalüjoča drüžina Koren, Renkovci.
Črensovci. Naš kaplan, g. Trobina Stanko, odidejo na glasbeno šolo, da se spopolnijo v cerkvenoj igri. Mesto njih dobimo drügoga gosp. kaplana.
Nova meša na Tišini. Dnes tjeden je prikazao Vsegamogočnomi svojo prvo sv. mešo č. g. Gabor Alojzij z Petanjec. Pri sv. meši ga je vodo domači plebanoš, g. Krantz, predgao njemi je pa g. Šoštarec Alojz, törjanski kaplan, tišinski farnik. Dühovnikov z bogoslovci je bilo okoli 15. Med g. dühovniki sta bila tüdi g. Püvar Mataj, benediktinec, profesor v Kősegi i g. Kühar Janoš, katehet v Sombathelyi, oba tišinskiva farnika. Predmet predge je bio dühovniška čast i dužnost.
Beltinci. K 40 letnici smo našega gospoda plebanoša prav srčno pozdravili. V nedelo večer se je zbralo vnogo naroda na dvorišči župnišča, gasilci v uniformi, godba i dva pesmarskiva zbora. Prvi je pozdravo jubilanta g. Šprager, šolski upraviteo z Beltinec, zatem Balažic Veronika, mladenka z Odranec, ki njim je izročila lepi šopek. Gda njim je pravila, da so oni naš dober pastir, mi pa njihove ovce, so se od reči lübezni razjokali. Zatem so jih pozdravili gosp. predsedniki občin Beltinci i Odranci i nazadnje v imeni gasilstva g. Vereš Pišta iz Beltinec. Odranski pesmarski zbor je spevao tri pesmi pod vodstvom g. Copot Ivana, beltinski pod vodstvom g. Špragera tri. Zatem se je vnožina z lampioni i baklami razišla v zavesti, da je dužno zahvalo pokazala svojemi düšnomi pastiri. Drügi den je dühovščina pozdravila g. Vadoviča plebanoša. — Vse dobro njim želemo zahvalni farniki.
Beltinci. Za srednješolsko mladino se z novim šolskim letom začne izdavati v katoličanskom dühi vrejüvan list. En deo uredništva pri tom listi je prevzeo naš rojak, č. g. Glavač Franc, bogoslovec. List bo izhajao v Ljubljani. Gda se veselimo, ka je sin naše zemle dobo nalogo, da rešava mladinske düše po dobrom tiski, prosimo dobroga Boga, da ga i
vse njegove sotrüdnike podpira pri tom važnom deli, našim dijakom pa naj da miloščo, da bodo vsi zaistino, pravi katoličanski dijaki, kakši so njihovi starišje, kakši je naš narod.
Banska uprava je odobrila pravila „Kmečke zveze“ za vse župnije lendavskega sreza. Pripravljalni odbori morajo sedaj sklicati ustanovne občne zbore, na katerih se mora izvoiti na podlagi odobrenih pravil društveni odbor. Izvoljene člane odbora se mora naznaniti sreskemu načelstvu. Šele z izvolitvijo društvenega odbora po odobrenih pravilih začnejo „Kmečke zveze“ po zakonu obstojati.
Za poplavljence iz meseca maja t. l. iz lendavske sreza je Osrednje društvo Rdečega križa v Beogradu na prošnjo predsednika krajevnega odbora Rdečega križa v Lendavi gosp. sodnega predstojnika dr. Fabijanija naklonilo podporo 2.000 Din. Rdečemu križu in g. dr. Fabijaniju v imenu poplavljencev najiskrenejša zahvala !
Banska uprava v Ljubljani je na ponovne vloge odredila strokovni pregled reke Mure v Prekmurju, ki naj ugotovi najnujnejša regulacijska in zavarovalna dela. Pri tem pregledu se bo upoštevalo tudi izkustva pri zadnji poplavi Mure.
Občina Lendava je izplačala Krajevni protituberkulozni ligi v Lendavi za čimprejšnjo omogočenje otvoritve protituberkuloznega dispanzerja v Lendavi znesek Din 500. Občinski upravi gre za umevanje tako važnega socijalnega problema vso priznanje in zahvala. Prosimo tudi druge občine, da čimprej posnemajo občino Lendava.
Naša inteligenca na Slomšekovih dnevaj v Maribori. Zadnjič smo omenili, keliko duhovnikov je hodilo iz Slov. krajine v Maribor na Slomšekove osvetke. Zdaj pa povemo, da je bila zastopana tüdi inteligenca.
Tam smo vidili g. poslanca dr. Klara gospov, g. dr. Bratino, sreskoga načelnika z gospov, g. Štrusa, vučitela z Doline, g. Križmana vučitela iz Dol. Bistrice itd. Naj te obisk pri grobi svetoga škofa prinese sveto živlenje vsem, posebno pa voditelom naroda, ki so zbrani izmed inteligence.
Odranci. Dnes tjeden so blagoslovili g. plebanoš Vadovič od brata Boroviča postavleni novi lepi križ. Za slovesnost se je zbrala lepa vnožina naroda. Predgali so pri blagoslovitvi g. plebanoš od nošenja lastnih križov, ki je vsaki ma. Veliko božo slüžbo so meli g. kaplan Štukovnik. Pesmarski zbor g. Copot Ivana je izvrstno zvršo svojo nalogo i pri blagoslovitvi i sledkar pri sv. meši kak i v Borovičovoj hiši, ki je pogostila dühovščino i svoje prijatele.
V. Polana. Naš dijak Žalik, je šteo pri nas organizirati bar 20 lüdi za shod v Lendavi. A na žalost nikoga ne mogo dobiti. Pravo je, da on dobi zastavo v roke, če ma 20 lüdi. A zgodilo se je pa, ka siromaček trepetao kak šiba na vodi i proso zborovalce, naj ga na miri püstijo, i ne bantüjejo. I naši verni, pametni, trezni, lüdje so pokazali, da majo več olike kak vnogi akademik. So ga pri miri püstili i s tem njemi zednim pokazali, da z vernim narodom nišče drügi ne more delati kak samo tisti, ki je tüdi sam veren. To naj bo opomin za našo šolano mladino, da naš narod ne pozna, i nešče poznati ne liberalizma, ne komunizma, nego še da voditi samo po iz vere izvirajoče načelih, po lüdeh ki verske dužnosti spunjavajo. 
25000 Din dobila Lendava. Na intervenco našega poslanca dr. Klara je banska uprava poklonila Lendavi 25 jezer dinarov za sirotišnico ki je v Lendavi tak potrebna. Našemi poslanci dr. Klari se občina Lendava i ves lendavski srez najlepše zahvalüje za njegovo nevmorno poslanski delo.
Dolina. Preminoči tork smo pokopali gospo Nekrepovo, ženo Orožnika Nekrepa. V najlepših letih jo je dojšla nenadna smrt. Prijali so jo srčni krči i je zaspala večno spanje. Dobro gospo so poznali daleč naokoli. Gospod mož je bio v slüžbi v Turnišči, v Dobrovniki i zdaj v Dolini i Vseširom ga lüdje cenijo i radi majo, ar je plemeniti, pravičen i pošteni v svojoj slüžbi. Mi njemi izrekamo svoje sožalje, njegovoj gospej pa najbo lehka zemla !
Smrt na meji med Čentibo v Dolinov je šo prek meje z Madžarskoga nekši človek iz Čakovca. Od graničarske krogle zadet je spadno. Bio nekši umetnik i fotograf iz Čakovca. Že leto dni ne bio doma, tak da domači niti za njega neso znali. Na sprevod sta prišla oča i sestra.
1466 izseljencov je šlo dozdaj iz Slov. krajine v Francijo letos. Tam jih je tak okoli pet jezero.
Velka Povoden je bila na Angleškom, tak da je posestnih vulicaf voda stala pol metra visiko. Na sliki vidimo mesto Bristol pod vodov.
Politični pregled.
Neguš v Ženevi. Abesinski casar se je napoto v Ženevo na Zasedanje drüštva Zveze narodov, da tü protestira proti zasedbi Abesinije od strani Italijanov. S pretreslivimi rečmi je opisao grozodejstva italijanske vojske, štere je na lastne oči vido. V oči je vrgeo vsem državam, predvsem Angliji, štere so ga batrivale, naj se le bori proti Italiji, bodo ga podpirale, a vse so ga zapüstile i neoborožena Abesinija je postala žrtev lačnoga Italijana, šteroga je Zveza narodov sama ožigosala kak krivičnoga napadalca. Med govorom casarovim so začeli divje kričati i füčkati talijanski novinarje. To divjaštvo najbole svedoči, kakšo kulturo nosijo Italijani Abesincom. Iz sebe spozablene novinare je dala švicarska oblast zapreti i sledkar pregnati prek mej države, nikaj ne pomagala prošnja italijanske oblasti, da se na sloboščino püstijo. — Zveza narodov je nazadnje sprejela odlok, da se zasedba Abesinije od strani Italije ne prizna kak dejstvo, štero se ne da spremeniti. Abesinci so pa zaprosili 10 milijonov füntov
posojila, ka do se naprej borili proti Italijanom. A v abesinskom mesti Gora se je nastavila nova abesinska vlada, štera ravna nezasedeno Abesinijo i se bori za neodvisnost cele države. Celo glavno mesto Addis Abebo vznemirjajo abesinski vojaki, ki se v malih čuporaj klatijo po državi. V zvezi z abesinskim pitanjom se je sklenilo tüdi pri tom zasedanji, da se vsekotrige Zveze narodov pozovejo, naj predložijo spremembe potrebne pri Zvezi narodov, štera je odpovedala v abesinskoj nevoli, gda siromaškim Abesincom ne mogla dati pomoči, odnosno ne štela, kak je pravo casar. Če bi vladao v drüštvi národov Kristušov düh i bi v njej sedo tüdi zastopnik svete Stolice, gotovo nebi trbelo krpati Zveze narodov, zdaj de jo pa tak dugo trbelo krpati, kak dugo do jo vodili slobodnozidarje s svojimi navuki, ki Kristuša spoznati neščejo. — Sankcije so se 10. julija odpravile po sklepi v Ženevi, ar s tem, ka je zmagala Italija, so postale nepotrebne.
Dijaški kotiček.
Dočim nasmeh pravega kristijana prihaja iz globine duše, katera se Zaveda, da je božja prijateljica. Njegove ustnice se znajo nasmehniti tudi kadar srce krvavi, kadar telo trpi. Pravzaprav je tak nasmeh še mnogo lepši, ker je bolj junaški.
Znameniti danski spreobrnjenec Joergensen si je pred leti ogledoval lepo mesto Turin. V neki ulici je srečal dva fantka in eno deklico. To so bili triji revni otroci, ki so si služili kruhek s tem, da so šli od hiše do hiše in peli. Imeli so tudi neke stare inštrumente za muziko. Gospod, ki je spremljal Joergensena, mu reče:
„Ti le otroci prodajajo veselje“.
„Da, reče on, prodajajo veselje, ki ga pa sami nimajo. Jim gre samo za denar“.
„Ali je mogoče, da bi prodajali to, česar nimajo ?“
„Je mogoče. Oni prodajajo ponarejeno veselje, nekak surogat in ljudje žal kupujejo kot surogat.
Dogaja se pa tudi nasprotno. Mislim na veselje, ki ga izžarevajo pobožne, svetniške duše. Tako se je dogajalo — da omenim samo enega — z župnikom Vianejem. Živel je skrito in poln bridkosti, pa je vendar tolažil in razsvetljeval na milijone duš. Tisto
je bilo pravo veselje, ker je izviralo iz globine duše“.
Neki Bruissard piše o sebi: „Nahajal sem se v Canteretes ravno takrat, ko se je že toliko govorilo o prikazni v Lourdu. Jaz v to nisem verjel, kakor nisem verjel v Boga, ker sem bil čisto izven tira, bil sem brezbožnik.
Čital sem v časopisih, da se je Devica pri vsakem prikazovanju nasmehnila Bernardetki. Podal sem se v Lourdes z odločim sklepom razkrinkati mlado lažnivko. Pridem v sobo in najdem deklico pri šivanju.
— Torej — jo vprašam — kako se je smehljala ta tvoja lepa Gospa ?
„O cenjeni gospod, odgovori pastirica, z nebes bi moral priti, kdor bi to hotel pokazati.“
„Pokusi ti za mene. Jaz sem brezverec. Na obrazu deklice se pokažejo žalostne poteze in reče:
Ker ste vi tak grešnik, vam bom pokazala nasmeh moje lepe Gospe“.
Prav polagoma se dvigne, roki sklene in se tako nebeško nasmehne kakor nisem videl nikoli na ustnicah umrljiviga človeka. Obstal sem kot pribit, prepričan, da sem videl na obrazu male pastirice nasmeh same Gospe iz nebes. Od takrat me je tisti nasmeh povsod spremljal. Postal sem globoko prepričan vernik“.
Don Bosko je dobro vedel, kaj pomeni resnično veselje. Sam vedno vesel, čeprav so ga težile mnoge skrbi, je neprestano priporočal svojim gojencem, naj bodo veseli. Nekoč jim je rekel :
„Pogum, dragi moji ! Poskusite služiti Gospodu, pa boste videli, kako je ta služba nekaj sladkega in prijetnega. Spoznali boste, koliko zadovoljstva bo v vašem srcu. 
Neizmerno se dopade Gospodu, ko vidi, da mu človek že v cvetu svojega življenja prav zvesto služi. On sam pravi: „Sinovi, spomnite se me v pivih letih svojega življenja. Dajte meni primicije (prve pridelke). Nikar ne prodajajte hudobnemu duhu najlepša leta, meni pa bi pustili ostanke grešnega življenja“.
Slavni spreobrnjenec, Karol Huysmans, je v neki cerkvi v pariškem predmestju videl skupino fantkov v službi pri oltarju. Njihovo zbrano in pobožno vedenje ga je kar prevzelo. Na vprašanje odkod so, je zvedel, da obiskujejo salezijanski oratorij na hribu Menilmontant. Ni si dal miru, dokler ni spoznal do dna Don Boskovega vzgojnega sistema. Sam je potem spisal krasno knjigo o tem sistemu. Uvod v njo mu je poslal znameniti pisatelj in spreobrnjenec tudi kakor on, Franc Coppèe. Ta je dolga
leta bil daleč od krščanstva, dokler se ni prepričal, da so popolnoma resnične Gospodove besede. „Moj jarem je sladák in moje breme lahko“.
Gotovo ste že čitali krasno knjigo: „Kristusov mladec“. Ta mladec, študent, se je pisal Pier Georgio Frassati. Med drugim je tam napisano tudi sledeče:
Strast za lepoto ga je vsega prešinjala. Imel je navado reči: O, kako sem vesel tega ! V tem je bilo obseženih tisoč čistih veselj: Bil je vzoren fantič, v katerem je prekipevalo zdravje in moč. Njegova duša je bila posvečena Bogu, katerega je vsak dan obiskoval. Njegovo srce je bilo polno veselja in dobrote za vse stvari na svetu. Vedno ponižen v občevanju z vsemi, je neprestano vrelo veselje iz njegove duše kot kristalna studenčnica izpod gorske pečine.
Če si hočemo pojasniti, odkod njegovo neizčrpno veselje, moramo poleg naravnih iskati tudi nadnaravnih virov. Nekateri so njegovo veselost imeli za posledico njegovega trdnega zdravja ali družabnega položaja, Bližnji prijatelji pa so jasno spoznali, da je njegova veselost plačilo božje za njegovo neomajno poštenje, njegovo čuječnost in zlasti za njegovo zaupno vdanost v Previdnost božjo.
4
N O V I N E
19. julija 1936.
Pisma naših iz tüjine
Preč. g. urednik ! Hvaljen bodi Jezuš Kristuš ! S temi veselimi rečmi se Vam poklonili i želevi vse najbolše od Boga i blažene Device Marije.
Nadale se Vam lepo zahvalive na Novinaj, štere redno dablave i so nama na veliko veselje.
Zdaj Vam pošiljave 78.— Din. na dom sv. Frančiška. Pozdravlave Vas g. urednik, celo beltinsko faro, posebno občino Gančani i vse domače, stariše, brate i sestre. Vse najbolše želevi Žalig Katica i Julika v Franciji, iz Gančan.
Houplin, Francija.
Častiti g. dühovni oča!
Želim Vam zdravje i veselje i Vas prav srčno pozdravlam z. Črensovskimi dühovniki vred. Rávnotak pozdravlam svojega očo, sestre, dva brata, prijatelice in poznance. Naročim si naše liste „Novine“ i „Marijin List“. Zahvalim se Devici Mariji, da me je v lepo krščansko mesto spravila. Vsako nedelo i svetek idemo k sküpnoj božoj slüžbi. Kda sem prišla, je bio ravno petek i so meso pred mene djali. Nesem se ga teknola i sem jim povedala, da jaz v petek ne jem mesa. Tüdi oni so ga ne jeli, zvün ednoga hlapca, ki pa ne vem kakšo pogansko vero ma, da v petek meso je. — Vučko Roza iz Sr. Bistrice.
Službena naznanila.
Banovinska kmetijska šola sv. Jurij pri Celju prične 15. septembra novo šolsko leto 1936/37., ki bo trajalo 11½ meseca. Prošnje za sprejem, naslovljene na upravo šole, je vposlati do 1. avgusta. Prošnji, kolekovani z 5 Din. je priložiti: domovnico, krstni list, zdravstveno in zadnje šolsko spričevalo ter obvezo starišev, kolkovano z 2 Din., da bodo krili stroške šolanja, v kolikor na nje odpadejo. Oni, ki žele banovinsko podporo, naj prilože uradno potrdilo davčne uprave o višini davkov in velikosti posestva.
Prosilci morajo biti telesno in duševno zdravi, dovolj razviti, najmanj 16, največ 25 let stari. V svoji prošnji se morajo obvezati, da bodo natačno izpolnjevali svoje dolžnosti in se podredili zavodovim predpisom.
Oskrbovalnina znaša mesečno Din. 300. K tej prispeva kraljevska banska uprava za vsakega gojenca primeren znesek odmerjen po gospodarskem stanju starišev. Sprejeti bodo le kmetski sinovi, za katere se predvideva, da bodo ostali na kmetijah kot bodoči gospodarji. Zato bo kraljevska banska uprava od onih, ki potem stopijo v službe, zahtevala po-
vrnitev dobljenih podpor. Stariši oziroma varuhi sprejetih gojencov se morajo torej pismeno obvezati, da bodo v tem primeru vrnili banovinski prispevek. —	Uprava.
Gospodarstvo.
V današnjih težkih časih pridobiva reja angorskih kuncev (murskih zavcov), vedno več ugleda, posebno med najširšimi plastmi naroda, ki so najbolj prizadete od gospodarske krize.
Ker je reja angorskih kuncev danes najbolj rentabilna izmed vseh malih živali, hočem na tem mestu podrobneje razpravljati o tej zelo važni in koristni panogi našega drobnega gospodarstva. Kdor se danes zanaša na tujo pomoč v katerikoli obliki, mora pač gladko propasti. Najboljša je pač samopomoč, katere se oprijemajo vsi veliki in bogatejši narodi, pa bodisi v tej ali oni panogi gospodarstva.
Pri nas je reja angorskih kuncev novost, zato tudi težko razumliva, z vsemi mogočimi izgovori se je izogibljemo, češ, še drugega dela ne zmoremo. Poglejmo med bogatejše narode kot so: Francozi, Angleži, Nemci, Čehi itd., ki gojijo na stotisoče angorskih kuncev za pridobivanje fine volne. Ustanovili so velikanske predilnice in tkalnice za predelavo te volne, pač imajo smisla in razumevanje za rejo angorskih kuncev. Po imenovanih državah so cele farme kar z 10.000 in še več kunci, ker jim reja angorskih kuncev donosi lepe denarce.
Ako pri nas v Jugoslaviji hočemo uporabljati angorsko predivo in pletivo, moramo uvažati iz inozemstva, kjer plačamo zanj Din. 1000.— najmanj. Zakaj bi morali biti navezani na uvoz tega blaga, ko pa so pri nas dani vsi pogoji za uspešno rejo in razvoj angorskih kuncev
Zakaj se ne bi naš človek poprijel reje te koristne živali, ter imel lepe postranske dohodke. Tukaj pridejo na vrsto vsi mogoči izgovori, kar jih je mogoče sploh najti, eni se izgovarjajo, da nimajo časa, drugi da ne bi mogli prodati volne. Tem vsem bodi povedano, da se za vsako delo najde dovolj časa na razpolago in da se za vsako dobro blago najde zmiraj in o pravem času kupec.
Pred kratkim se je na pobudo nekaterih rejcev teh kuncev ustanovilo društvo „Angora“ z sedežem v Ljutomeru, ki deluje po celi državi. Drüštvo skrbi za nabavo čistokrvnih živali svojim članom, dalje skrbi, da člani svoj pridelek dobro prodajo ter čim prej pridejo do svojega denarja. Ni skrb posameznega rejca, kje in kako bi volno prodal, ampak je to skrb društva. Naše geslo je: vsi za enega, eden za vse!
Kdor želi in ima veselje ter voljo postati rejec angorskih kuncev, naj se obrne na društvo „Angora“ v Ljutomeru, kjer bode dobil vse informacije in navodila o pravilni negi kunca i volne brezplačno, zahtevajte pristopne izjave za pristop v društvo. Letna članarina je Din. 12.— in enkratna vpisnina za vselej Din. 5.—, torej prvolefno Din. 17.— za vplačilo članarine se Vam pošlje poštno položnico. Za odgovor morate poslati v znamkah Din. 2.—.
Na dobro rejo !
Vupotič Boštjan, Ljutomer.
Ne veste, ali bo jutri mogoče !
Če bi bilo človeško življenje tako urejeno, da bi moral vsak človek dočakati starost, se glede bodočnosti ne bi bilo treba vznemirjati. Ker pa smrt ne gleda na leta, smo vedno v negotovosti. Meseca junija so prinašali časopisi poročila, kako je strela ubijala ljudi. Dne 1. julija so prinesli poročilo, kako je elektrika ubila dva moža — eden izmed obeh je bil oče štirih otrok. Smrt je prišla nepričakovano, ko sta najmanj mislila nanjo. Kako je s katerim izmed nas? V tem trenutku smo zdravi, v najkrajšem času pa se lahko primeri kaj nenadnega. Smrti ne more nihče ubežati. Pač pa se glede bodočnosti vsak lahko reši gotovih skrbi. Med drugim vsak lahko zasigura svojcem za slučaj svoje smrti nekaj denarja, s katerim bodo krili pogrebne stroške in si za nekaj časa pomagali. To doseže s tem, da se zazvoni je pri „Karitas“ za slučaj smrti. Karitas je ravno zato ustanovljena, da bi ljudem pomagala v slučaju smrti, ko je pomoč najbolj potrebna. Z zavarovanem naj nihče ne odlaša. Nekateri so mnenja, da je dovolj če se na stara leta zavarujejo. To mnenje je usodno in sicer : 1. radi tega, ker nihče ne ve, ali bo dočakal starost ; 2. ker je zavarovana svota odvisna tudi od tega, koliko je kdo star, ko se zavaruje. Ne recite : „za zavarovanje še imam čas“, ker ne morete jamčiti niti za eno minuto življenja. Bog ve, če bo jutri mogoče storiti, kar danes zamudite. Nemudoma se obrnite na krajevnega zastopnika ali na Vodstvo Karitas v Mariboru (Orožnova ul. 8) in se zavarujte ! Zavarujte tudi svoje domače !
Pošta.
Horvat Alojz, Piessis Trevise. Din. 70 sprejeli i obračunali po danoj želi. Bog plačaj ! Mešič Johana, D. Slaveči. Tvoje Novine i Marijin List odsehmao išči pri širiteli. Za Francijo si dužna 16 Din. To plačaj
pri g. kaplani. Denša Štefana domači. Vašega-Novine so prišle z Francije nazaj, naznanite nam njegov novi naslov. Maučec Marija. Les Landes. Peneze sprejeli. Višek 3 Din. i 50 par spisali k podpori Bog plačaj ! Lipič Štefan Gančani. Naj listo darovnikov potrdi občinski ali Župni urad, potem pride za objavo v Novinaj. Kerec Štefan, Prosečkaves. Hitro pošli na Vredništvo pismo gospoda misijonara. Gjörek Štefan, Bükovnica. Horvat Franc je odpovedao Novine, stavite njemi je i javite novoga naročnika ime, ki ga mate. John Denša, Chicago. Naslove sprejeli. Ednoga Hozjan Martina ste pozabili zapisati, ki je že plačao. Ravnotak ne ste zabeležili Kelenc Johana, ki ešče ne plačao. Herman Jožefa i Ritos Martina dozdaj ne smo meli v naslovaj, zdaj dobita polletne Novine i list za celo leto. Plačano ešče ne. Bernjak Ana, Francija. Sprejeli 100 Din. naročnine, 58 95 Din. na Dom sv. Frančiška i 13'50 Din. podpore za naše liste. Bog po-
vrni ! Denša Marija, Francija. Pismo sprejeli, v šterom pišeš, ka se nam plača naročnina i še 10 Din. podpore zvün podpore Ovo plačano. — Drobetz Štefan, Wien. Na lani vse plačano. Bog plačaj za Višek, ki ste ga poslali kak podporo za naše liste. — B o re j c i. Ne poznamo te po pisavi, zato odgovora dati ne moremo. Lük J. Domajinci. Din. 50 sprejeli od staroga duga. Klojčnik Ignac. Sobota. Sprejeli 24 Din. za Novine, duga je še 6 din. zato ka list dobivate na posamesni naslov. Šeruga Jožef. Pečarovci. Din 140 za lanski dug dobili, te je zdaj poravnani. Na letos si plačao 110 Din. Prša Agneza. Candray-Francija. Sprejeli Din, 91·50. Više je plačano 27 Din. na podporo. Bog plačaj. Červek Geza. Chanvilliers, Francija Peneze sprejeli. Bog plačaj. Na letos je vsa naročnina plačana i naprej je plačano 47 Din. na I. 1937. Škaper Treza. Dolič. Pošlite nam točen naslov tistih dužnikov, ki za M. Ograček lani ne so plačali 4 Din, Bilo je razglašeno, da ki nešče meti zdrüženoga M. Lista z Ogračekom, ga mora vrniti, če ga pa što sprejme, ga tüdi mora plačati. Letno 4 Din. dati za rešenje mladinski düš, je tak malo, da niednoga ne oprosti od plačüvanja, pred Bogom pa to slüži neizmerno plačo. — Vsem naročnikom i širitelom. Polleta je minolo, prosimo, da nam pošlete naročnino. Pošta i tiskarna ne čakata.
PREROSNICE.
V šoli pita katehet: Ka je potrebno za spoved ?
Šolar: Za spoved je potrebno spitavanje kosti (mesto vesti), tesanje (mesto kesanje), trdi čep (mesto sklep), obed (mesto spoved) i goščenje (mesto zadoščenje).
Oča : Kara svoje dete Jožeka. Ti zanikojnec, vsaki den te morem biti, nikaj ne bogaš pa vsikdar kaj naštelaš. Glej sosedovoga Tončeka, kak je vrli. Tistoga starišje niednok ne pokaštigajo.
Jožek : Rad bi takše stariše meo, kak Tonček, te ne bi bio bit.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris -9e
odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznlce.	24-14
MLINARI!
MLINARSKE KAMLE MLINSKA SITA
svilena i v u n e n a
POGONSKO REMENJE GURTE, P E H A R I
i vse ostale mlinske potrebščine nudi najceneje
BRCAR & COMP.
LJUBLJANA, Kolodvorska ulica 35
Dr. Janez Ev. Krek.
Za brata.
Povest.
„Kdo bi sedaj govoril o tem?“ spregovori duhovnik; „sitnosti imamo vsi dovolj, največ pa Gašper, ki je poleg vsega še ob kočo in kopo. Bogu prepustimo sodbo in molimo za reveža ! Gašper, kar pozabi na vse in odpusti mu !“
„Saj smo kristjani“, reče mirno kopar in sklene roke. „Kaj hoče koča in kopa, da je le krščansko umrl.“ Povedal je, kako ga je pripravljal na smrt, in duhovniku so se zaiskrile oči notranjega veselja, ko je segel Gašperju v roke in dejal :
„Bog ti plačaj v njegovem imenu! Da bi bilo več takih fantov v naši dolini, bi imeli jaz in vsa župnija nebesa na zemlji.“
Treba je bilo misliti, kako prenesti mrliča v Log. V okrepčilo je skuhal Gašper koruznih žgancev. Vsi so bili potrebni jedi. Duhovnik in pastir sta bila hvaležna svojemu pogoščevalcu. Po skromnem obedu so iz vejevja spletli nosilnico in nanjo naložili mrtvo truplo. Počasi se je pomikal sprevod. Duhovnik je šel spredaj in molil ; za njim pa pastir in Gašper z nosilnico na ramenih.
Ko so prinesli mrliča k cerkvi, je bila kmalu vsa vas na nogah. Brž se je zvedelo, kako se je vse zgodilo.
„Božja kazen, božja kazen“ tako se je čul glas iz vseh ust in žene so svojim možem, starši svojim otrokom kazali na mrtvega Matevža kot na svarilen zgled. Tudi Rok je prišel iz svoje koče proti mrtvašnici. A sredi pota se je ustavil in se vrnil. Ljudje so dejali, da se je ustrašil svojega brata.
Matevževo ženo je pripeljal Gašper sam na pokopališče. V naročju je nesel najmlajše dete. Solze so nesrečni vdovi sicer obilno lile iz oči, toda Gašperjeve besede so ji čudovito lajšale notranjo bolest.
„Ta blagi starec pozablja na vse, kar mu je prizadel moj rajni ; zase in za svojo škodo se še meni ne; odpustil mu je, pripravil ga na smrt, prinesel ga dolgo pot semkaj in sedaj misli le name in na mojo nesrečo.“ Tako si je pomislila in se polagoma umirila.
„Bog ve zame in za mojo nesrečo“, s temi besedami si je obrisala solzno lice in se zatopila v gorečo molitev ob moževem truplu. Poleg nje je molil Gašper.
Ko jo je spremljal domov, ji je stisnil nekaj v roko, rekoč: „To imejte za pogreb. Pa zdravi !“ Odšel je še tisti večer s pastirjem v svoj gozdni dom s polno glavo misli, a z lahkim srcem.
Mati je pa s svojima starejšima otrokama pokleknila pred podobo ža-
lostne Matere božje in skupno so molili za rajnega ata in za dobrega Gašperja. „Oče naš — zgodi se tvoja volja“, je donelo iz nedolžnih ustec proti nebu. Božji angelci so pa nevidno priplavali z nebes in so rosili sveto tolažbo v zapuščeno vdovino srce.
IV.
Štiri tedne po Matevževi smrti je klical loški birič pred cerkvijo, da se bo prihodnji dan prodajala na dražbi Matevževa hiša. Rok je tožil trdovo za 500 gld. Ker mu ni mogla plačati in tudi nikjer ni dobila na posodo, je imel zapeti boben.
Matevž je mnogokrat pil pri Roku in tu mu je včasih tudi posodil kak goldinar. Tako je rastel dolg od dne do dne, tembolj, ker je Rok zahteval oderuške obresti. Za vsak goldinar bi mu, bil moral Matevž plačati vsak teden desetico. Po Rokovem računu je znašala vsota 500 gld. in v dokaz je imel tudi Matevževo dolžno pismo v rokah. Vsi Ložanje so milovali ubogo Matevževko, vendar se je nobeden ni usmilil. Njena hišica z vrtom in dvema njivicama sama ni bila mnogo vredna; poleg tega se je pa izvedelo po moževi smrti še za več drugih manjših kljuk.
Ni ga bilo pa človeka, ki bi ne bil obsojal lakomnega Roka, da hoče revni vdovi vzeti skromni domek in jo treščiti na cesto. Vsi vprek so go-
vorili, da je njegova terjatev prigoljufana in prisleparjena.
Vdova je šla sama v nedeljo po nauku v drugič prosit trdosrčnega oderuha, naj se usmili vsaj nedolžnih otročičev in naj počaka. Toda Rok se ji je v obraz zarežal in jo spodil iz hiše.
„Jaz ne potrebujem solz, ljuba moja, marveč le denarja, umeješ, denarja. To mi odštej in plačaj mi stroške, pa bo vse dobro. Brez denarja pa nikar ne hodi k meni, da veš“, tako je odgovoril njeni prošnji in zaluščil vrata zanjo.
Revici je pokalo srce v prsih. S povzdignjenimi rokami je bila kleče prosila Roka in že v drugič jo je odgnal. Kaj bo sedaj z njo? Ali ji je še vredno živeti? —
„O moj Bog, kako trdi so ljudje!“ je vzdihnola in polna tožnih misli je odšla domov. Otročiči so ji gladni jokali v hiši.
„Jutri nas bodo spodili od doma, črvički moji“, je dejala, jih pritiskala k sebi in njim poljubljala solzna lica. „Berači smo; na svetu nimamo nikjer nobene pomoči več, oj, da bi bili Vsaj umrli takoj, ko ste zagledali luč tega nesrečnega sveta! — Ne, ne pustim vas. Bog vas mi je dal in on bo skrbel, da vas preživim. Če imam tudi od hiše do hiše prositi kruha za vas, ne bojim se.“ (Dalje)
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj In urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.