Poeja v Sovretovem zborniku (1986), ker navaja samo šest slovenskih pre­
vodov te balade, ne omenja pa tudi poročila Tatjane Lešničar Ob 130-letnici 
prvega slovenskega Robinzona in 260-lelnici Defoejevega Robinzona v 
zborniku Društva slovenskih književnih prevajalcev Iz zgodovine prevajanja 
na Slovenskem (1982, str. 63-70), ki našteva osemnajst slovenskih prevodov 
lega romana in njegovih priredb. Tudi sicer ne upošteva nobene izmed tehtnih 
študij o posameznih slovenskih prevodih in prevajalcih in o teoretičnih vidikih 
literarnega prevoda, ki so jih objavili Darko Dolinar, Marjan Strojan, Jerneja 
Petrič, Gorazd Kocijančič, Nike Kocijančič Pokorn itd. Mozetič ne navaja 
Gjurinove razprave Koritnikov prevod Krokarja (Slavistična revija 29, 1981. 
str. 325-338) oziroma Gregor Koritnik in njegov prevod Krokarja (Iz zgo­
dovine prevajanja na Slovenskem. 1982, str. 279-310), čeprav povzema neka­
tere njegove ugotovitve in termine. Barbara Simoniti upošteva samo eno 
izmed več objav podpisane o slovenskih prevodih Carrollovih in Learovih del. 
Skratka, zbornik kl jub svoji resnosti po nepotrebnem zbuja vtis, da na Sloven­
skem ni nobene prevodoslovne tradicije in da so vse njegove ugotovitve 
popolna novost.
Majda Stanovnik
Svetlana Slapšak: PUSTOLOVSKI ROMAN POTUJE NA 
VZHOD. OD TRIVIALNEGA DO NACIONALNEGA: 
PREOBRAZBA ŽANRA.
Prevedla A Ivina Žuraj. Ljubljana: ISH Fakulteta 
za podiplomski humanistični študij, 19)7, Studia humanitatis. 
Apes; 7.
Knjiga je slovenski prevod raziskave The Adventure novel goes Kast, ki jo  je  
Svetlana Slapšak, ugledna klasična filologinja in antropologinja, opravila s 
pomočjo praškega fonda Research Support Schemc.
Avtorica uvodoma (str. 9) zapiše, da je namen njene raziskave spremljati 
spremembe 'v slabo opredeljenem, a zelo uspešnem žanru: pustolovskem ro­
manu.' Če beremo knjigo v strogi literamoteoretski perspektivi, imamo vtis. 
da Slapšakova uporablja nekoliko zavajajočo terminologijo, ki ne more vselej 
voditi k boljši opredelitvi žanra. Najbolj problematičen se zdi zlasti avtoričin 
oris žanrske razvejitve pustolovskega romana. Kriminalni, znanstvenofanta­
stični in divjezahodni roman ima za podžanr oz. različico pustolovskega 
romana (str. 19), kar ni v sozvočju z ugotovitvami literarne vede. Večina ra­
ziskovalcev namreč meni, da je  pustolovski roman podžanr trivialnega ro­
mana. Peter Nusser v svoji knjigi Trivialliteratur (Stuttgart: Verlag J. H. 
Metzler, 1991) deli trivialni roman na družinsko-ljubezenski, grozljivo-raz-
bojniški, zločinsko-kriminalni, popotno-pustolovski, znanstvenofantastični, 
zgodovinski ter domovinski roman. Peter Domagalski v delu Triviallileratur. 
Ge.schichte. Produklion. Rezeption (Freiburg, Basel, Wien: llerder, 1981) 
opozarja na notranjo razslojitev (trivialnega) pustolovskega romana osemnaj­
stega stoletja na robinsoniade (Schnablov roman Insel Felsenburg), viteške, 
grozljive (Diderotova Religien.se) ter razbojniške romane (Vulpiusov Rinaldo 
Rinaldini, ki ga bere Mihov Tone v Cankarjevem romanu Na klancu). Po 
drugi strani je  potrebno dodati, da se je Svetlana Slapšak odločila za primer­
javo romanov, nastalih v različnih obdobjih, ki jih pogojno sieer lahko pove­
žemo s pridevniško nadpomenko 'pustolovski', vendar ne brez opozorila, da 
gre za provizoričen termin.
Slapšakova je namreč skušala ovrednotiti razmerje med helenističnim pusto­
lovskim in trivialnim romanom 19. stoletja, pri tem pa je nekoliko zanemarila 
lazo evropskega pustolovskega romana, ko le-la še ni prešel v območje 
trivialnega. Posvetila se je torej predvsem nekaterim bistvenim sestavinam  
helenističnega romana in njihovim odmevom v kasnejših trivialnih romanih. 
Na prvem mestu velja omeniti vzorec zaljubljenega para, ki se znajde v tujem 
svetu. Zanimive so avtoričine ugotovitve o prvoosebnem pripovedovalcu, ki že 
vnaprej zagotavlja srečen konec. Prav srečen konec, ki omogoča združitev 
ločenega para. ima Slapšakova za stereotip, v luči katerega je mogoče antični 
roman pojasniti tudi kot pripomoček pri iniciacijskih ritualih. Slapšakova 
meni, da bi lahko romani delovali kot ideološka iniciacija, saj naj bi bralke 
pomirjali in prepričevali, da je za spodobno dekle edina rešitev monandrična 
ljubezen in zakon. Takšne teze zanimivo dopolnjujejo ugotovitve Primoža 
Simonitija (Grški ljubezenski roman in Heliodorove Etiopske zgodbe V: 
lleliodor. Etiopske zgodbe. Ljubljana: CZ, 1989, str. 23) v  zvezi s simbolično 
čistostjo junakinj antičnih romanov. Slapšakova se tako dotika tudi vprašanja 
recepcije (bralstva) antičnih romanov. Poudariti velja tudi njene primerjave 
položaja literarnih junakinj v helenizmu in 19. stoletju. Ker so bili trivialni 
romani v prejšnjem stoletju verjetno naravnani bolj na t. i. 'deško' publiko, je  
bila vloga junakinj neznatna. To potrjujejo tudi izsledki Marca Soriana, ki je v 
svoji biografiji Julesa Verna (Jules Verne (le cas Verne). Pariš: Julliard, 
1978) pisatelja prikazal kot antifeminista.
Nadalje Slapšakova spregovori tudi o ideološkem potencialu antičnih roma­
nov. Skladno z Draguinisovo interpretacijo meni, da so nekatera dela, ki so si 
izmišljala preteklost, pravzaprav kritizirala sedanjost. Podoba kurtizane kot 
modre ženske v Alkilronovi prozi naj bi nasprotovala porajajoči se krščanski 
morali. Omenjene leze uvajajo avtoričino raziskovanje romanov, v katerih 
pisatelji bežijo pred grdostjo svojega časa v lepi svet preteklosti.
Najbolj dognani del knjige Pustolovski roman gre na vzhod je primerjava 
med Sienkieu iczevim romanom Otto vadiš? ter Finžgarjevim Pod svobodnim 
soncem. Slapšakova ugotavlja, da sta oba romana postavljena v zgodovinsko 
dobro dokumentiran čas Neronove oz. Justinijanove vladavine. V obeh delih 
s<-' pojavljata uporniški skupini (kristjani oz. Slovani), ki sta novi in moralno 
trdnejši, medtem ko je vladajoča družba dekadentna in zato obsojena na pro­
pad. Pri Sienkiewiczu je krščanska skupnost idealizirana, pri Finžgarju pa 
Mia barbarska slovanska skupnost privlačnost, za katero prav nič ne kaže, da 
jo bo krščanstvo spremenilo. V obeh delih se zaljubljenca razlikujeta v veri in
kulturi, njuna združitev ima torej simbolični pomen. Vladarjeva pokvarjena 
žena je pri obeli pisateljih enako nevarna deviški junakinji kot tudi junaku, ki 
ga ogroža s svojo seksualno močjo. Tako Mark Vinicij kot Iztok sta izkušena 
vojaka, izurjena v borilnih veščinah. Medtem ko se Vinicij iz zvestega čast­
nika prelevi v  podtalnega borca za novo vero, pa se Iztok iz barbarskega bo­
jevnika spremeni v profesionalnega in discipliniranega vojaškega poveljnika.
V romanu Ono vadiš?  mora junak potlačiti svojo seksualno željo in jo  obliko­
vati v skladu z novo ideologijo, Finžgarjeva junakinja pa je  navkljub kr­
ščanstvu bolj dosegljiva. Pri Ligiji in Marku Viniciju je junakinjina deviškost 
simbol nove vere, pri Ireni in Iztoku pa zgolj nagrada za junakove zasluge.
V poljskem romanu se nova sila predstavi kot del zahodnokrščanske (kato­
liške) kulture, zato je  romaneskno sporočilo, naj evropske države pomagajo 
Poljski, dokaj prozorno. V slovenskem primeru pa gre za poziv k združitvi 
(južnih) Slovanov. Oba romana torej obsojata avstroogrsko oz. rusko cesarstvo. 
To seveda pomeni, da je  glavni stilistični postopek obeh avtorjev alegorija. Oba 
romana pa sta po mnenju Svetlane Slapšak bildungsromana za vso nacijo.
Delo Svetlane Slapšak kaže odlično poznavanje helenističnega romanopisja in 
fragmentov, hkrati pa dokazuje, kako je mogoče sodobne romane brati in raz­
lagati v  luči grških istozvrstnih. Avtorica se je  srečevala tudi s slabo raziskano 
problematiko bralcev helenističnih romanov. Nekatere analize (denimo branja 
trivialnih romanov gospe Bovary) so izjemno domišljene in dobro vpete v 
besedilo. Edini pomankljivosti knjige sta terminološka nedorečenost oz. 
prevelika prepričanost avtorice o dokončni ustreznosti pojma 'pustolovski 
roman' ter premalo poudarjene stopnje preobrazbe žanra iz pustolovskega v  
trivialni in iz pustolovskega v zgodovinski oz. 'narodno vzgojni roman'.
Tone Smolej