KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE 1949 BUENOS AIRES ARGENTINSKI DRŽAVNI PRAZNIKI , Dia de las Americas — Dan obeh Amerik ............................................14. aprila Dia de los trabajadores — Dan delavcev ..............................................1. maja Dia de la Revolucion de Mayo — Dan majska revolucije ........ 25. maja Dia de la Bandera — Dan zastave .........,......................................20. junija Dia de la Independencia — Dan neodvisnosti ........................9. julija Dia de la Reconquista — Dan ponovne osvojitve ................................12. avgusta Dia del Libertador (Muerte del Gral. San Martin) — Dan Osvoboditelja (Smrt gen. San Martina) ........................................................17. avgusta Dia de Accion de Gracias (Santa Rosa de Lima) — Zahvalni dan (Sv. Roza iz Lime, patrona Argentine) ..........................................30. avgusta Dia de la Raza — Dan rase ....................................................................12. oktobra Dia del Pueblo — Dan ljudstva ..............................................................17. oktobra San Martin de Tours — Martinovo ........................................11. novembra CERKVENO ZAPOVEDANI PRAZNIKI Obrezovanje Gospodovo ali Novo leto .......................... 1. januarja Razglašenje Gospodovo ali Sv. Trije Kralji .............'........ 6. jar.iarja Sv. Jožef ........................................................................................................19. marca Vnebohod .........................................................26. maja Sv. Rešnje Telo ..............................................................................................16. junija Sv. Petar in Pavel ..........................................................................................29. junija Vnebovzetje Marijino ....................................................................................15. avgusta Vsi svetniki .................................................. 1. novembra Brezmadežno Spočetje Marijino ................................ 8. decembra Zapovedane praznike smo dolžni posvečevati tako kakor nedelje: da gremo k st. maši in opustimo hlapčevska^dela. Opraviči od te zapovedi bolezen, nujno delo ali kak drug važen vzrok. POSTNA ZAPOVED V JUŽNI AMERIKI Postna postava loči: 1. Zdržek od mesnih jedi in mesne juhe, veže vsakega vernika od izpolnjenega sedmega leta dalje. Smejo se jesti vse druge jedi, tudi jajca in zabeliti se sAie z vsak« živalsko maščobo. Opravičuje od zdržka bolezen in uboštvo. 2. Pritrganje v jedi, to je, da smemo do sitega se najesti samo enkrat na dan in da več kot trikrat ne jemo, veže vsakega vernika od izpolnjenega enaindvajsetega leta do začetega šestdesetega leta. Zjutraj se sme piti čaj, kava, čokolada, mleko in jesti tudi sir, ni pa dovoljeno jesti mesa in jajc. Zvečer pa je dovoljeno te dni jesti vse razen mesa in mesne juhe. Kadar koli čez dan je dovoljeno piti čaj in kavo, četudi je nekoliko primešano sladkorja. Ne more pa se piti te dni čez dan mleko, ker se smatra kot hranivo. Možno je prenesti glavni obed od opoldne na zvečer. Opravičuje od pritrganja bolezen, težko delo in uboštvo. 3. Strogi post, ki združuje zdržek in pritrganje. Zapovedan je: 1. Zdržek od mesnih jedi, brez pritrganja na dneve pred naslednjimi prazniki: Božičem, Binkoštmi, Sv. Petrom in Pavlom, Vnebovzetjem Marijinim. 2. Pritrganje brez zdržka vse petke v adventu, vse srede štiridesetdnevnega posta i« na veliki četrtek. 3. Strogi post je zapovedan na pepelnično sredo in vse petke štiridesetdnevnega posta. Vsak post preneha vse nedelje vsega leta in zapovedane praznike. Ne neha pa na praznike, ki padejo v štiridesetdnevni post. Kot je razvidno, so postni dnevi nekoliko drugačni kot v Evropi. Čas za velikonočno sv. obhajilo V Južni Ameriki je za prejem velikonočnega svetega obhajila določen čas od prve predpostne nedelje do praznika sv. Petra in Pavla. 29. junija. Kdor v tem času ne prejme sv. zakramentov, jih je dolžan prejeti čim prej. Znamenja za post v koledarju: f zdržek 0 pritrganje tO strogi post KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE - Uredili - MILOŠ STARE RUDA JURČEC J E R . KALIN JOŠKO KROŠELJ Izdala in založila "SVOBODNA SLOVENIJA". BUENOS AIRES, VICTOR MARTINEZ 50 SLOVENSKA IZSELJENSKA KOLEDNICA ZA LETO 1949 V IMENU OČETA stopili na tla smo Novega sveta, bosi begunci — bedniki: prejadrali morja smo, Atlantik, pali z glavo navzdol čez ravnik, vjeli se v Tvojo odprto dlan, o Zemlja Srebrna, tuja — zdaj sveta! Še lovi naše barke v burjah novega leta! Zapojmo slovenski koledniki: i BOG-OČE, pripelji jih čez Ocean! V IMENU SINA nosimo zvezdo — ni rdeča ne peteroklina! — vsa bela, kot čredniki so zrli jo v Betlehemu nad hlevom: zdaj z repom zlatim kot z angeljskim spevom nas vodi čez morja v sen nazaj nad rojstva naša — o Domovina! Oče! — Mati! — Moja družina!... Zapojmo slovenski koledniki: BOG-SIN, porodi se v mraz njih staj! V IMENU DUHA piš jader pregnal nam je leta suha, zdaj smo ogledniki v deželi Kanaan: so krave egipčansko debele, v žito se vgrezamo kot v glen Smo čebele: iz žuljev krvavih se nam med pocedi, v satjih nam raste sladkost napuha, zlat prah se nabira krog nog — in krog duha . , Zapojmo slovenski koledniki: BOG-DUH, razvej z naših src plevi! V IMENU SVETE TROJICE bodoče dni vezali smo v te platnice, vsevedni nevedniki: naš čas nazaj gleda . naš čas naprej stopa — pred njim Amerika za njim Evropa na žici vmes niha nas čakanj drget, smo ptice, ki povesile so perutnice. Je dan v koledarju, ki dvigne lastovice? BOG-SVETA TROJICA, Ti uravnavaj naš let! JEREMIJA KALIN -T PRES1DENTE DE LA REPUBLICA ARGENTINA General Ju-an GRACIAS A LA GENEROSI-DAD PERSONAL DE SU EX-CELENCIA LOS DESARRAI-GADOS ESLOVENOS HALLA-MOS EN EL PAIS HOGAR Y LA POSIBILIDAD DE RE-CONSTRUIR NUESTRAS VI-DAS. PREDSEDNIK REPUBLIKE ARGENTINE Domingo Peron PO NJEGOVI OSEBNI NAKLONJENOSTI SMO SLOVENSKI BREZDOMCI DOBILI TU V ARGENTINI OGNJIŠČE IN DELO. SVOBODNA SLOVENIJA izdaja s tem KOLEDARJEM ZA LETO 1949 prvo knjigo slovenskih novonaseljencev v Argentini. Kako naj bi Slovenec ne pogrešil v novem svetu koledarja, ki naj mu šteje dneve naprej in obuja spomine nazaj, tudi na tista strašna leta, ki so nas s svojimi posledicami pognala za Ocean. Da, kakor si je Svobodna Slovenija ona leta strahot, izhajajoč v podzemlju, pri-prizadevala, da loči resnico od laži, cjobroto od hinavščine in privide od stvarnosti, tako naj nam tudi tukaj ravna pota, kajti še vedno smo v zmedi časa, pa čeprav smo v tej lepi, neizmerni in bogati državi dobili po naklonjenosti onih, ki ji vladajo — mir, svobodo in delo. Zato čutimo do Argentine veliko hvaležnost, obljubljajoč obenem vse spoštovanje zakonom, ki varujejo red in nas ščitijo. Ne le, da ne smemo ničesar storiti proti njej, temveč bomo vse podprli, kar vodi v njeno rast in moč. Vživljajoč se v duha Argentine, v nj» opis, zgodovino, zakone in pravice in novi socialni red, pa tudi ne pozabljajmo na to, da smo Slovenci, ki imamo v srcu tudi svojo Domovino, sedaj tako daleč in tako nesrečno: nesvobodno. Iz tega srca kličemo v svobodo Slovenije! In to Slovenci, raztreseni po vsem svetu, ki smo jih skušali zbrati ob tem ognjišču, ki naj jim v skupnosti ogreje misli in čustva. Ta knjiga naj bo tudi cvetnik teh čustev slovenskega tavajočega človeka, kakor so jih izrazili naši pisatelji in pesniki, ustvarjalci resnice v Lepoti. Odpira se nam novo leto, kakor se odpira nekaterim pot za nami, drugim še dalje od nas — toda vse naj pospremi kamor koli ta knjižica naše usode, s katero kliče sračo nanje "Svobodna Slovenija". Buenos Aires. LA ESLOVENIA LIBRE publica con este ALMANAQUE el primer libro de los inmi-grantes eslovenos recientemente llegados a la Argentina. Por cierto que el esloveno en el nuevo mundo no podria quedarse sin su alma-naque tradicional, guia para los dias venide-ros, y vocero del pasado, recordandole aquellos arios de horror que terminaron con lanzarnos a traves del Oceano. De la mišma manera como La Eslovenia Li-bre en aquellos anos de su existencia subterra-nea cumplia con su mision dedicada a marcar la linea divisoria entre la verdad y la menti-ra, entre lo sincero y lo hipocrita, entre el rea-lismo y la ilusion, asi le corresponde tambien aqui la tarea de indicar los. rumbos, ya que no se acabo todavia con las contingencias de confusiones, aunque hallamos en este bendito y hermoso Pais, lleno de riquezas, gracias a la generosidad de sus gobernantes: paz, li-bertad, trabajo y pan. iNos sentimos grandemente obligados hacia la Argentina lo cual comprobamos con el res-pecto de las leyes argentinas que cimentan el orden y con leal cumplimiento de ellas que a su vez nos brindan proteccion. Lejos de tro-pezar contra ellas reuniremos nuestros esfuer-zos para darles mas eficacia y vigor. A la vez que adelantamos integramenfci en el espiritu de la argentinidad, adquirienda (Sada vez mejor conocimiento de sus tierras, hi?-toria, tradiciones, aspiraciones y nuevaa con-quistas sociales, no nos olvidamos de que so-mos eslovenos y conservamos el carino fiel hacia aquella nuestra Eslovenia lejana, des-graciada, esclavizada. Asi inspirados mantenemos viva nuestra aspiracion por una Eslovenia Libre. En derre-dor de estos ideales quisieramos ver reunidos a todos los eslovenos desparramados nor el an-cho mundo, para que revivan junto a este ftjego sus sanos sentimientos y aspiracioncs patrioticas. Que sea este Almanaque tambien flores de los sentimientos e inquietudes del alma eslo-vena, desarraigados con los demas, materiali-zados en los parrafos y versos de nuestros es-critores y poetas, voceros de la Verdad y Belleza. Abierto esta delante de nosotros el ano ve-nidero, igual como el camino a aquellos que han de llegar siguiendonos y a aquellos de nosotros que tienen marcado su rambo hacia mas lejos: que sea este Almanaque para todos un grato acompanante y a todos desea mucha suerte "Eslovenia Libre". Buenos Aires. 19 4 9 JANUAR 1949 2 3 4 5 6 7 23 24 25 26 27 28 29 N P T S č p s 9 I 10 I 11 i 12 i 13 I 14 j 15 | 16 I 17 i 18 | 19 ! 20 i 21 j 22 ! 30 t 31 i Novo Leto Ime Jezusovo — Detetu dajo ime Jezus V osm. Novega Leta Genovefa Angela Telesfor Sv. Trije Kralji — Razglašenje Gospodovo Valentin Severin N P T S Č P S N P T S Č P S 1. Po razgl. — Sv. Družina — 12 letni Jezus v templju. Lk. 2, 42-52 Viljem Higin> Pavlin Arkadij Veronika Feliks Pavel' pušč. 2. Po razgl. — Zenitnina v Kani Galilejski. Jan 2, 1-11 Anton pušč. Stol sv. Petra v Rimu Marij in tov. Fabijan in Sebastijan Neža Vincencij N P T S e p s 3. Po razgl. — Jezus ozdravi gobavca. Mt 8, 1-13 Timotej Spreobrnjenje sv. Pavla Polikarp Janez Zlatoust Peter Nolask Franc S al. N P 4. Po razgl. — Jezus pomiri vihar na morju. Mt 8, 23-27 Janez Bosco 1. 7,—10 jati. 1943: od komunistov umorjen pesnik Lojze Grozde. jan. 1942: od Nemcev požgana vas Dražgoše (80 hiš) — 40 ustreljenih., 21. jan. 1945: ustanovljena Slovenska narodna vojska iz domobrancev, legionarjev i četnikor. 19 4 9 . FEBRUAR 1949 1 T Ignac Ant. 2 S S v e č n i c a 3 Č Blaž 4 P Andrej Korsini 5 S Agata 6 N 5. Po razgl. — Prilika 0 dobrem semenu in ljulki. Mt 13, 24-30 7 P Romuald 8 T Janez Mat. 9 S Ciril Aleks. 10 Č Sholastika 11 P Lurška M. B. 12 S Evlalija 13 N 1. Predpostna — Delavci v vinogradu. Mt 20, 1-16 14 P Valentin 15 T Faustin 16 s Julij ana 17 Č Frančišek Ksaver 18 P Simeon 19 s Konrad 20 N 2. Predpostna — O sejalcu. Lk 9, 4-15 21 P Irena 22 T Stol sv. Petra v Ant. 23 S Peter Damjan 24 Č Matija 25 P Feliks 26 S Matilda 27 • N 3. Predp. — Gabrijel Z.M.B. 28 ! P Roman Jezus ozdravi slepca. Li^ 18, 31-43 f # | f f f 4 i : 5. febr. 1944: partizanski pokol j v Cerknem na Goriškem — padlo 15 žrtev, med-njimi kaplana pesnik Lado Piščanec in Ludvik Sluga. 8. febr. 1942: padel v Ljubljani od komunistične krogle industrijalec Avgust Pra-protnik. 19 4 9 MAREC 19 4 9 » t 1 I T Pust 2 j StOPepelnica 3 j Č Kunigunda 4 | P tO Kazimir 5 I S Janez od Križa 9 10 11 12 6 I 7 i N Postna — Pepelnica •—• Jezus trikrat skušan. Mt 4, 1-11 P Tomaž Akvinski T Janez od Boga S 0 Kv. — Frančiška Rimska Č 40 mučencev P tO Kv. — Sofronij S Kv. — Gregor Vel. 13 | N 2. Postna — Kvaterna 14 j P Matilda 15 j T Klemen Dvorak 16 SO Hilarij 17 Č Patrik 18 P tO Ciril Jeruzalemski 19 S Sv. Jožef Jezus se na gori spremeni. Mt 17, 1-9 20 | N 3. Postna — Brezimna — Jezus izžene hudega duha. Lk 11, 14-28 21 | P Benedikt 22 j T Katarina Gen. 23 i SO Jožef Oriol — Sredpostna 24 i Č Gabrijel 25 i P tO M a r i j i n o Ozn. 26 I S Emanuel Jezus nasiti 5000 mož. Jan 6, 1-15 27 N 4. Postna — Sredpostna 28 i P Janez Kapistran 29 ! T Ciril 30 j SO Janez Klimak 31 ! Č Modest Krški 9. marca 1945: bombardirana Ljubljana. 19. marca 1942: jug. častniki odpeljani v internacijo. 16. marca 1942: od komunistov ustreljen v Ljubljani akademik Franček Župec. 38. marca 1942: od komunistov ustreljen v Ljubljani akademik Jaroslav Kikelj. 22. marca 1942: škof Rožmar v posebni poslanici obsodi zločine. r 11949 APRIL 19 49 1 I P tO Venancij 2 j S Franc Pavelski N 5. Postna — Tiha — Judje hočejo Jezusa kamenjati. Jan 8, 46-59 P Izidor T Vincencij S 0 Sikst Č Herman P f Marija 7 žalosti S Marija Kleofova N G. Postna — Cvetna — Jezus jezdi v Jeruzalem. Mt 21, 1-9 P Leon Veliki T Lazar S 0 Velika sreda Č 0 Veliki četrtek P +0 Veliki petek S Velika sobota 17 N Velika Noč — Jezus vstane od mrtvih. Mk 16, 1-7 18 P Vel. ponedeljek 19 T Leon IX. 20 S Neža M. 21 C Anzelm 22 P Soter 23 S Vojteh 24 N Bela Nedelja — Jurij — Jezus se prikaže. Jan 20, 19-31 25 P Marko 26 T Klet in Marcelijan 27 s Peter Kanizij 28 ! c Pavel od Križa 29 i p Robert 30 i s Katarina Sienska ji 6. aprila 1941:, predsednik SLS minister dr. Franc Kulovec — prva slovenska žrtev nemškega napada na Jugoslavijo. V Ljubljani prevzel zaradi pretrganih zvez s centrom države oblast Narod»i Svet, sestavljen že prej iz predstavnikov vseh demokratičnih strank. 4. aprila 1944: Gestapo iskala vodilne osebe slovenskega ilegalnega protiokupator-skega in protikomunističnega vodstva in jih nekaj aretirala, aprila 1942: začetek pobijanja družin na deželi (Kolenc v Mirni, Jakopin v Ponovi vasi). aprila 1942: Nemci nasilno selili več tisoč Slovencev s Koroškega, aprila 1942: ustanovljena Slovenska zaveza, predstavnica slovenskih demokratskih strank v ilegali. 29. aprila 1941: osnovana v Ljubljani prva ilegalna protiokupatorska vojaška organizacija "Slovenskega Legija", ki je v svojih vrstah združila veliko večino slovenskih protikomunističnih borcev. 10 11 12 13 14 15 16 194» MAJ 1949 1 1 N 2. Povel. — Filip in Jakob — Jezus dobri pastir. Jan 10, 11-16 2 1 P Atanazij 3 i T Najd. Sv. Križa 4 1 s Florijan 5 1 C Pij 6 ! P Janez Ev. pri Lat. vratih 7 1 s Stanislav 8 1 N 3. Povel. -— Jezus napoveduje svoj odhod. Jan 16, 16-22 9 1 P Gregor Nac. 10 1 T Antonin 11 i s Mamert 12 1 Č Pankracij 13 1 P Servacij 14 S Bonifacij 15 1 N 4. Povel. — Zofija —- Jezus obeta Sv. Duha. Jan 16, 5-14 16 ! p Janez Nepomuk 17 1 T Pashal Bajl. 18 1 S Erik 19 i č Prudent 20 P Bernardin Sienski 21 j S Andrej Bobola 22 N 5. Povel. — Milan — Jezus uči o moči molitve. Jan 16, 23-30 23 i P Janez Rossi 24 1 T M. D. Pomoč kristjanov 25 | S Urban 26 1 Č Vnebohod 27 ] ■ P Beda , 28 ! S Avguštin 29 1 N 6. Povel. — Marija Magd. Pazzi — O pričevanju Sv. Duha. 30 P Ivana Orleanska Jan 15, 26-16, 4 31 i T Angela — Marija Srednica vseh milosti 3. maja 1945: zboroval ilegalno slovenski revolucionarni parlament v Ljubljani na Taboru in ustanovil državo Slovenijo kot državo-članico Jugoslavije. 5. maja 1945: začetek umika protikomunističnih Slovencev čez Ljubelj k zahodnim zaveznikom. „ 9. maja 1945: Ljubljano zasedle komunistične internacionalne brigade. 17. maja 1942: odšel I. četniski odred znan kot "Štajerski bataljon" pod vodstyon» Vasiljeviča Iztoka na teren. 26. maja 1942: v Ljubljani ubit od komunistov unir. prof. dr. Lambert Ehrlich. Istega dne ubit v Ljubljani Ivo Peršuh, vodilni član Slovenske Legije. 26. maja 1945: začetek vračanja vojakov Slovenske narodne vojske, iz Vetrinj na Koroškem v Titovo Jugoslavijo — v smrt. 30. maja 1943: spokorna procesija na Rakovnik, ki jo je vodil škof dr. Gregorij Rozman, nesoč pred vsemi spokorniški križ. 19 4 9 JUNIJ 19 4 9 1 I S 2 i <5 3 j P 4 I S 19 20 21 22 23 24 25 Fortunat Erazem Pavla Frančišek K. 5 | N Binkošti — Jezus govori o Sv. Duhu. Jan 14, 23-30 6 1 P Bink. ponedeljek 7 i T Robert 8 j S Kv. — Medard 9 | Č Primož 10 i P Kv, — Marjeta 11 i S Kv. — Barbara 12 | N 1. Pobink. — Presv. Trojica 13 | P Anton Pad. 14 | T Bazilij Vel. 15 I S Vid 16 | Č Telovo 17 | P Adolf 18 S Marko in Marcelijan Kvaterna — Jezusu je dana vsa I oblast. Mt 28, 18-20 N 2. Pobink. — Prilika o veliki večerji. Lk 14, 16-24 P Silverij T Alojzij S Ahacij Č Agripina P Rojstvo Janeza K. — Presveto Srce Jezusovo S Viljem 26 I N 3. Pobink. — Filip Neri 27 j P Ema Krška 28 T Irenej 29 j S Peter in Pavel 30 | Č Spomin sv. Pavla Prilika o izgubljeni ovci. Lk 15, 1-10 15. junija 1942: umorjen župnik Janko Komljanec. 17. junija 1942: umorjen župnik Nahtigal in kaplana Brulc ter Cvar. 28. junija 1942: pričetek italijanskega pregleda Ljubljančanov v vojašnicah. Več tisoč odpeljanih v internacijo na Rab, v Gonars... Istega dne umorjen od komunistov na Jezici časnikar in organizator Fr. Strah. 19 4 9 JULIJ 19 4 9 1 1 P Dragocena Kri N. G. J. Kr. 2 I S Obisk. Marijino 3 1 N 4. Pobink. —- Leon II. — Čudežni ribji lov. Lk 5, 1-11 4 1 P Urh 5 ! T Ciril in Metod 6 i S Izaija 7 ! C Vilibald 8 l p Elizabeta 9 1 s Kraljica miru 10 N 5. Pobink. — Amalija — O grehu v misli in besedi. Mt 5, 20-24 11 1 P Pij I. 12 | T Mohor in Fortunat 13 I S Anaklet 14 j C Bonaventura 15 1 P Vladimir 16 i S D. M. Karmelska 17 l N 6. Pobink. — Aleš — Jezus nasiti 4000 mož. Mk 8, 1-9 18 ! P Kamil ' 19 i T Vincencij Pav. 20 i S Marjeta 21 i Č Danijel 22 i P Marija Magdalena 23 ! s Apolinarij 24 I N 7. Pobink. — Kristina — Lažnjivi preroki. Mt 7, 15-21 25 | P Jakob 26 T Ana 27 i S Pantaleon 28 Č Viktor 29 I P Marta 30 i S Abdon in Senen 31 N 8. Pobink. — Ignacij Loj. — Krivični hišnik. Lk 16, 1-9 1. julija 1942: ustanovljena prva Vaška straž^ pri Sv. Joštu nad Vrhniko. 5. julija 1941: Nemci začeli s preseljevanjem slovenskih duhovnikov in izobražencev z Gorenjske v Srbijo. 15. julija 1942: mučen od komunistov župan Brulc. 15. julija do 15. nov. 1942: velika italijanska ofenziva: pustošenje Notranjske in Dolenjske ubijanje nekomunističnega naroda in odpeljavanje v internacijo. 27. julija 1942: druga Vaška straža v Begunjah. Odslej so se množile po vsej deželi, julija 1944: pobiti od komunistov Brecljevi v Zapužah pri Ajdovščini, največji komunistični umor v Vipavski dolini. 19 4 9 AVGUST 19 4 9 1 P Vezi sv. Petra 2 T Porciunkula — Sv. Alfonz Ligv. 3 s Najdenje sv. Štefana 4 e Dominik 5 p Marija Snežna 6 s Gospodovo Spremenj enje 7 N 9. Pobink. — Kajetan — Jezus joka nad Jeruzalemom. Lk 19, 41-47 8 P' Avguštin K. 9 T Janez Vianney 10 S Lavrencij 11 Č Tiburcij 12 P Klara 13 S M. D. Pribežališče greš. — Janez Berhmans 14 N 10. Pobink. — Evzebij — Farizej in cestninar. Lk 18, 9-14 15 P Vel. Šmaren — Vnebovzetje BI. D. M. 16 T Rok 17 s Hiacint 18 Č Helena 19 ■ P Ludvik 20 S Bernard 21 N 11. Pobink. — Ivana S. —• Jezus ozdravi gluhonemega. Mk 7, 31-37 22 P Srce Marijino 23 !• T Filip 24 s Jernej 25 1 Č Ludvik 26 | P Zeferin 27 s Jožef Kas. 28 1 N 12. Pobink. — Avguštin — Usmiljeni Samarijan. Lk 10, 23-37 29 ! p Obgl. Janez Krst. 30 1 T Roza Lim. 31 i' s Rajmund avgusta 1941: Nemci začeli polniti Begunje na Gorenjskem s talci. 16. avgusta 1941: Nemci zažgali prvo slovensko vas — Rašico pri Ljubljani. 25. avgusta: ustreljen v Rokodelskem domu v Ljubljani Fortunat Majdič, vodilni član Slovenske Legije. 26. avgusta: ubita Kozinčeva družina. t 1949 §KPTBMBGR 1949 ( i---_ _-----i I * 4 1 N 13. Pobink. — Angelska — Jezus ozdravi deset gobavih. 5 i P Lavrencij, Just | Lk 17, 11-19 6 ! T Caharija 7 ! S Marko 8 1 Č Mali Šmaren — Rojstvo M. D. 9 | P Peter Klaver 10 | S Nikolaj Tol. 11 | N 14. Pobink. — O božji previdnosti. Mt 6, 24-33 12 1 P Ime Marijino 13 i T Notburga) 14 | S Poviš. Sv. Križa a 15 | Č 7 Žalosti M. B. 16 | p Kornelij 17 1 s Rane Franc. Asis._ 18 ! N 15. Pobink. — Jožef K. ■— Jezus obudi mladeniča. Lk 7, 11-16 19 j P Januarij 20 | T Agapit 21 i S Kv. — Matej ap. 22 T G Tomaž 23 i P Kv. — Tekla 24 | S Kv. — Marija Reš. jetn. 25 | N 16. Pobink. — Kamila — Kvaterna — Jezus odzdravi vodeničnega. 26 I P Ciprijan \ Lk 14, 1-11 27 | T Kozma in Damijan , 28 I S Vaclav 29 I Č Mihael 30 | p Hieronim 8. septembra 1943: propad it. armade. Na naših tleh se je priključila Titu. 10. septembra 1943: padle Grčarice pod it. topovi po štirih dneh junaške obramb« četnikov pod vodstvom majorja Boruta — Koprivice Danila. 19. septembra 1943: padel Turjak pravtako pod it. topništvom. V naslednjih dneh padli turjaški borci: dr. Kožuh, prof. Petelin, in dr. Ostali prepeljani v kočevske ječe. 22. septembra 1943: ustanovljeno Slovensko domobranstvo. 1 | Č Egidij 2 j P Štefan 3 j S Evfemija 19 4 9 OKTOBER 1949 1 1 s Remigij 2 | N 17. Pobink. — Rožen venska — Angeli Varuhi — O največji za- 3 ! P Terezija D. J. i povedi. Mt 22, 34-36 4 1 T Frančišek Asiški 5 I S Placid 6 1 Č Bruno 7 1 P Sv. Rožni venec BI. D. M. 8 i S Brigita 9 1 N 18. Pobink. — Žegnar.ska — Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mt 9, 1-8 10*| P Frančišek Borgia 11 l T Materinstvo BI. D. M. 1 12 j S Maksimiljan 13 ! Č Edvard 14 1 P Kalist » 15 j S Terezija 16 I N 19. Pobink. — Misijonska — Gal — Kraljeva ženitnina. Mt 22, 1-14 17 ! P Marjeta Marija Alacogue 18 1 T Luka 19 i S Peter Alkan. 20 i Č Janez Kane. 21 | p Uršula 22 j S^ Kordula 23 1 N 20. Pobink. — Klotilda — Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. 24 1 P Rafael | Jan 4, 4 6-53 25 1 T Krizant in Darija 26 i S Evarist 27 i Č Frumencij 28 i P Simon in Juda 29 | S Narcis 30 1 N 21. Pobink. — Kristus Kralj — O božjem kraljevstvu. Jan 18, 23-37 31 ! P Volbenk Ves oktober 1943: padali protikomunistični veljaki po Beli Krajini in Dolenjski, predvsem cVihovščina (kanonik Kek, župnik Pokorn, kaplan Salmič ter Šonc, Pavlič, vodilni član Slovenske Legije). 9. oktobra 1943: začel se "kočevski proces", kjer je bilo obsojenih 21 protikomu-nističnih borcev na smrt (Malovrh, šinkar. Strniša, Višner itd.). Ustreljeni vi Mozlju. ves oktober 1943: vodili ujetnike iz kočevske ječe v množične grobove v Jelen-dol, Mozelj, Grčarice itd. (župnik Turk, p. Placid Grebene itd.). 29. oktobra 1944: osnovan Narodni Odbor za Slovenijo iz predstavnikov vseh slovenskih demokratskih strank in ob tej priliki sestavljena spomenica slovenskih političnih zahtev. 4 1 9 4 9 NOVEMBER 1 9491 1 1 T Vsi Sveti 2 i S Verne duše 3 Č Viktorin 4 I p Karel Bor. : 5 i s Caharija in Elizabeta 6 1 N 22. Pobink. — Zahvalna — Lenart — O davku cesarju. Mt 22, 15-21 7 I P Engelbert 8 j T Bogomir 9 'i S Božidar ' 10 ! Č Andrej 11 1 P Martin 12 j S Martin 13 | N 23. Pobink. — Stanislav Kostka — Jezus obudi Jairovo hčer. 14 1 P Jozafat , j Mt! 19, 18-26 15 1 T Leopold 16 1 S Otmar » 17 f Č Gregor Čud. 18 I P Odon 19 | S Elizabeta kr. 20 ! N 24. Pobink. — Feliks — O razdejanju Jeruzalema in vesoljni sodbi. 21 j P Darovanje D. M. | Mt 24, 15-25 22 | T Cecilija * 23 | S Klemen 24 1 C Janez od Križa 25 f P Katarina 26 l S Silvester 27 | N 1. Adventa — Izseljenska — Virgilij — O poslednji sodbi. 28 j P Gregor III. | Lk 21, 25-33 29 ! T Saturnin 30 i S Andrej ap. f t f I 1 I T Vsi Sveti ? i i o i r uuun $ t w j ^ f r _________f ! ______ ___ _ . . . . .. f i tol | i X«. | — * | 22 I T Cecilija ' f OO i O VI______i ,,, , ., _____...-. i i • nn i n ri _ _____ ttt i t i. m nt nn m i 30 l S Andrej ap. I l_____;_J .......... ----------------------------------------------------------—----------------------------------------------------------------------------------- novembra 1941: prva množična obsodba it. vrhovnega fašističnega sodišča r Ljubljani — 16 Barjanov na smrt obsojenih. 23/24. novembra 1943: partizanski napad na Vaško stražo v Grahovem, kjer je padla posadka poveljnika F. Kremžarja, med njimi pesnik France Balantič. 27/28. novembra 1942: mučenje prvega protikomunističnega ilegalnega borca proti okupatorju poveljnika "štajerskega bataljona" Vasiljeviča — Iztoka in njegovega kurata p. Norberta Klemena na Suhorju v Beli Krajini, novembra 1941: začel izhajati protiokupatorski in protikomunistični podtalni list "Svobodna Slovenija". 1949 DECEMBER 194 9' 11 Č Edmund 2 1 P 0 Bibijana 3 i S Franc Ks. 4 i N 2. Adventna — Barbara — Janez pošlje učenca do Jezusa. 5 i P Saba ! Mt 11, 2-10 6 i T Nikolaj 7 i S Ambrozij 8 i Č Brezm. spoč. Marijino 9 1 P 0 Peter F. 10 j S Lavretanska M. B. H 1 N 3. Adventna — Damaz — Janez pričuje o Kristusu. Jan 1, 19-28 12 | P Aleksander 13 l T Lucija 14 1 S Kv. — Spiridion 15 | Č Kristina ~ 16 i P 0 Kv. ■— Evzebij 17 i S Kv. — Lazar 18 | N 4. Adventna — Prič. Mar. Por. — Janez predhodnik Kristusov. 19 | P Urban | LK 3, 1-6 20 | T Evgenij in Makarij 21 1 S Tomaž ap. 22 1 Č Demetrij 23 | P 0 Viktorija 24 j S t Adam in Eva • 25 | N Rojstvo Gospodovo — Božič — Jezus se rodi. Lk 2, 1-14 26 ! P Štefan 27 1 T Janez Ev. 28 i S Nedolžni otroci 29 j Č Tomaž Kant. 30 i P Evgenij 3 J j S Silvester ' ........................................................................................................... ,...„.................................................................... 4. decembra 1941: kot prvi od komunistov umorjen protikomunistični borec v Ljubljani ing. Fanouš Emer. 6. decembra 1943: napad na Velike Lašče — padel poveljnik Danilo Capuder. 14. decembra 1943: napad na Kočevje, prva velika zmaga domobrancev. Pogreb padlih borcev na Orlov vrh v Ljubljani. 15. decembra 1941: tržaški proces — fašistično vrhovno sodišče obsodilo 5 Slovencev na smrt. decembra 1942: na tajnih sestankih Izvršnega odbora, senatorjev in poslancev SLS ter zastopnikov organizacij izvoljen za predsednika SLS dr. Miha Krek. 19. decembra 1941: padel v Ljubljani protikomunistični socialist Vrankar 23. decembra 1943: za Božič izšla "protikomunistična izjava slovenskega naroda", ki so jo podpisali vsi vidnejši predstavniki javnega življenja. 27. decembra 1944: umrl v Rimu voditelj goriških Slovencev dr. Janko Kralj. 31. decembra 1942: umrlo v internaciji na Rabu na en sam dan 14 Slovencev. Senklavški zvon Dom, dom, dom. . . poje šenklavški zvon, kot da v pesmi dom je skrit. kot da v bron je dom ulit, kot da izginja tuji svet in domov se vračam spet... Dom, dom, dom... Znova so mi tujine neznane, v dalji obrise gledam Ljubljane, pesem zvonov šenklavških spet čujem. Ah, saj le v sanjah sem blodil po tujem! Dom, dom, dom... Duša na tujem zasanja o domu. Topla ljubezen, sreča domača hiše očetove spet se povrača, sanja mladosti se je povrnila, duša iz radosti čaše je pila. Gradec Dom, dom, dom. . . poje šenklavški zron. Pesem je čista, je pesem o domu, rad bi posnel jo in pel jo po zvonu: "Dom. dom, dom!..." Dom, dom, dom. . . poje šenklavški zvon. Pesem še poje o domovini. Meni popotniku v mrzli tujini pesem njegova ni izzvenela, duša bi vedno z zvonom še pela: "Dom, dom, dom..." Dom, dom. dom. .. poje šenklavški zvon, kot da v pesmi dom je skrit, kot da v bronu je dom ulit, kot da izginja tuji svet in domov se vračam spet. . . ERIK KOVAČIČ Naša Bela Ljubljana. 17 Predstavnik Slovencev v inozemstvu od začetka vojske, ki je edini od slovenskih ministrov razumel naš boj v domovini, ostal z nami v begunstvu, da brezdomcem preskrbi novi živ-ljenski razvoj in narodu v domovini Slovencem v Domovini in v izseljensivu pribori zopet svobodo. DR. MIHA KREK Naj tale skromen koledarček bo zopet znamenje naše vztrajnosti in odpornosti. Kadar ga vzameš v roke, sestra ali brat, vselej se spomni, da je sestavljen, izdan in med nas poslan zato, da imamo vsak dan, vsak čas, pri vsaki priliki kaj slovenskega v rokah. Tako naš koledarček spominjaj na skupnost, ki naj nas veže vse Slovence. Vselej, kadar ga odpremo, se spomnimo, da smo ga izdali v začetnih, beraških, pionirskih razmerah prvega leta našega življenja v novem svetu. Naj nam kaže tudi to, da brez svoje slovenske tiskane knjige Slovenec ne more biti in ne sme biti nikjer. Kakor je nastal naš prvi časopis in prvi koledarček, mora nastati slovenska knjiga v izseljenstvu. Kamen do kamena — zrno do zrna. V domovini je zatrta rast svobodne slovenske krščanske kulture, v svetu razkropljeni begunci bomo mogli le z izrednimi napori in žrtvami kaj ohraniti. Te žrtve tirja od nas nesrečna domovina. Pripravimo se nanje. Upamo, da bomo v letu 1949 dokončali težko, mukepolno, pa neizogibno in nujno preseljevanje slovenskih izgnance^ v svoboden svet. Bog daj, da bi to leto pomenilo srečen začetek tolikih tisočev slovenskih eksistenc! V letu 1949 bodd sile teme še divjale v naši domovini in skušale potolči do pogina vse klice sreče in svobode. Opravile ne bodo kar nameravajo. Bratje in sestre doma so izvežbcmi in spretni, ne bojmo se zanje. Misli na dom, delaj za dom, žrtvuj za dom in rod vsak dan tega koledarja vsak izmed nas! Bog daj srečo Slovencem v Sloveniji v letu 1949. DR. GREGORIJ ROŽMAN Ljubljanski škof, najtežje preizkušeni begunec med begunci, neustrašeni glasnik božjega reda in posrednik naše stvari pred Bogom. "Preživite v strahu čas svojega bivanja v tujini" Te besede svetega Petra iz njegovega prvega pisma so mi prišle na misel, ko sem prebral vabilo, naj za koledar napisen nekaj misli. Razseljeni smo po vsej zemlji. Skoraj ni države, v kateri' ne bi živel Slovenec, ki se ne more varno vrniti v svojo domovino. Kjer. vas je več skupaj, vam je lažje ohraniti lepe in posvečene navade, ki so se izročale skozi dolga stoletja iz roda v rod. Tisti pa, ki bolj posamezni prebivajo sredi tujih ljudstev, bodo prej izginili, saj se morajo prilagoditi ljudem, med katerimi žive. Ali se bomo še kdaj vrnili? Upanja še ne izgubljamo, a vedeti ne moremo. Previdnost božja nam bodočnosti ne pokaže, zaupati moramo in verovati, da Bog vse razmere ureja v naše zveličanje, ne v našo pogubo. Da-si upamo na možnost vrnitve, vendar je prav, da si vsak skuša urediti bivanje in življenje čim bolj tako, kakor da bi moral za zmerom ostati v tujini in -si ustanoviti nov stalen dom. Neketari bodo bržkone ostali v tujini, tudi tedaj, kadar bi jim bila vrnitev v domovino možna; tujina jim bo postala. nova domovina. V strahu, pristavljam v svetem božjem strahu, naj preživimo čas svojega bivanja v tujini. Strah božji, ki je po besedah Modrega v svetem pismu začetek modrosti, nas nagiba, da vselej in povsod Bogu služimo s tem, da njegove zapovedi izpolnjujemo. Kjer koli smo, ali med vernimi in poučenimi ljudmi ali pa med nevernimi, brezbrižnimi, mlačnimi, povsod smo služabniki božji, udje skrivnostnega telesa Kristusovega — Cerkve. Naj so nam navade ljudstva še tako tuje, jezik nam še tako neznan. Cerkev je ista, sv. daritev ista in isti sv. zakramenti kot doma. Marija Pomagaj, naša Mati, gre z nami povsod, kamor koli nas razmere in potrebe ženejo. Dolžnosti do Boga in do bližnjega so vedno iste in nas vežejo povsod. Če pridemo v kraje in med ljudi, kjer je vse čisto drugače, kot pa je bilo nekoč doma, vendar božje zapovedi so povsod iste, se niso izpremeni-le in se tudi ne bodo, pač pa so in ostanejo vodilo našemu življenju. Prosimo Gospoda Boga, naj nas napolni s svetim strahom, tako da se bomo edino tega bali na svetu, da bi njega žalili in njegovo milost izgubili. Med zapovedmi božjimi stoji na prvem mestu zapoved ljubezni. Dvojne ljubezni: do Boga in med seboj-. V tujini, med narodi, ki nam skoraj v ničemer niso podobni, je še tem bolj potrebno, da gojimo medsebojno ljubezen, da odstranjamo iz svojega občestva vse, kar more kršiti ljubezen: zamerljivost, nevoščljivost, sebičnost, lakomnost, ljubosumnost. Sv. Peter v istem pismu poziva čitatelje: "Goreče, iz srca se med seboj vzljubite" (1 Peter 1, 22). Za leto 1949, za prvo leto, ko smo se svobodni vselili v tuje države med tuje narode, vsem Slovencem to besedo prvaka apostolov dajem za geslo in vodilo: goreče, iz srca se med seboj vzljubite! Konec bodi sporov in prepirov — iskrena ljubezen naj vas vse povezuje tem tesneje, čim bolj ste drug drugemu oddaljeni. Če to storite, ne bom prav nič več dvomil, da se nas bo Bog usmilil in nam izravnal pot za vrnitev. Če pa zavrždte ta apostolski opomin, nimamo svojega upanja na ničesar opirati. Torej: bodi leto 1949 leto rastoče medsebojne ljubezni. V tej ljubezni bo od Boga blagoslovljeno. Pri Sv. Štefanu v Minnesoti, USA v nedeljo dne 26. septembra 1948 Slovenski planinski raj: Gozd - Martuljik. 20 ARGENTINA Za Brazilijo je Argentina največja država v Južni Ameriki in sicer znaša površina 2,800.000 km2 (Jugoslavija nad 250.000 km2 torej skoraj enajst Jugoslavij). Zadnji uradni podatki pravijo, da šteje prebivalstvo 13 in pol miljonov, to je 4.7 na km2, toda po najnovejših podatkih je število prebivalstva že preseglo 16 miljonov. Prebivalstvo je skoraj 100% belega plemena, le nekaj je še Indijancev. V ogromni večini je prebivalstvo katoliške vere in sicer je 99.6% prebivalcev katoličanov. Nad tri miljone prebivalcev, to je skoraj ena petina jih živi v Buenos Airesu, 5 in tri četrt miljona pa jih živi v štirih največjih pokrajinah, ostali deli države pa so še neposeljeni. Zelo redko so še naseljene zlasti pokrajine La Pampa, San Luis, Mendoza, Neuquen in Rio Negro. Vse te pokrajine, ki imajo nad 600.000 km2 površine, so imele nedavno samo nekaj nad 800.000 pre-bivalev. Argentina se razteza med 22 in 55' južne širine in je zaradi te razpotegnje-nosti klima zelo različna; na severu je subtropikal. klima, na jugu pa že pod-tečajna, vmes pa je nekaj pasov zmerne klime. Na severu so pokrajine Salta, Jujuy in Tucuman, ki leže precej visoko in imajo zato zmerno subtropi-kalno klimo. Te pokrajine pa so silno bogate na rudah, zlasti pa gozdovih in imajo ogromne nasade sladkornega trsa. Neposredno na vzhod od tod so kraji bogati zlasti na lesu "uebra-cho", čigar lubje služi za čreslo. Vendar so te pokrajine v podnebnem oziru najslabše v vsej Argentini. Daljeproti vzhodu ležita pokrajini Corrientes ii> Entre Rios; obe pokrajini imata močno razvito poljedelstvo in živinorejo. Na severu od Corrientesa leži pokrajina Missiones; tam živi okrog 130.000 prebivalcev, od teh je nad 20.000 Poljakov, nekaj tisoč Ukrajincev in še nekaj drugih narodnosti. Pokrajina je precej sorodna predelom južne Brazilije in je poljedelstvo precej razvito. Ni pa še dobrih prometnih zvez, ker pride želez- nica samo do mesta na jugu: Posadas. Pač po je plovna reka in sicer Alta Pa-z*ana, ki teče skozi vso pokrajino. Južno od teh pokrajin so glavne pokrajine; provinca Buenos Aires, pokrajina Santa Fe, Cordoba. Te tri pokrajine so glavne za žitno produkcijo in tudi za živinorejo. Te pokrajine imajo tudi največ železniških in cestnih zvez, vendar poljedelstvo in živinoreja še nista na višini intenzivne proizvodnje. Na jugu je glavno izvozno pristanišče Bahia Blanca, v zaledju tega mesta pa so še ogromni predeli rodovitne zemlje, ki še ni naseljena. V teh naštetih pokrajinah imamo tako podnebje, kakor je v Italiji (San Luis in Mendoza) in ponekod tako, kakor je na Poljskem (v predelih južno od Rio Negro). Za trto je do sedaj veljala kot naj- Argentina — nova domovina večin« slovenskih beguncev. boljša pokrajina Rio Negro, pa tudi sadjereja je na visoki stopnji. Ta pokrajina je tako velika kakor polovica Poljske, ima pa komaj 65.000 prebivalcev. Jma samo dve železniški progi, katerih ena vozi v Bariloche, znano argentinsko središče turizma. Predel okoli Barilo-cha slovi kot argentinska Švica. Glavna sezona po je v mesecih juliju in avgustu, ko je zimski šport na višku. Južno do Ria Negro je pokrajina Chubut, kjer je podnebje ostro in je cela pokrajina en sam ogromen pašnik za ovce. Dalje proti jugu pa postajajo pašniki že bolj revni, ko prehaja zemlja v skalnato puščobo, čez katero divjajo mrzli južni vetrovi. Vendar je vse do Ognjene zemlje še vedno možno življenje in se ljudje posvečajo zlasti ovčje-reji; v Ushuaji na Ognjeni zemlji so velike žage za rezanje smrekovega lesa. Računa se, da lahko Argentina sprejme še najmanj 10 m j ono v ljudi in vsi bodo lahko udobno živeli. Bodočnost pa imajo industrija, kmetijstvo in živinoreja . živnorejsko bogastvo Argentine pa znaša naslednje: nad 34 miljonov glav goveje živine, 44 miljonov ovac, 4 mi-ljone nerogate domače živine, 5 miljonov koz in 8 miljonov konj. Zemlje je izkoriščene šele 22 miljonov hektarjev, to je približno 10 odstotkov. Od te zemlje je pšenica posejana na 8 miljonov hektarjev in znaša letna produkcija 92 miljonov stotov, rži pridelajo letno skoraj 3 miljone stotov, koruze 5 in pol miljona stotov, ovsa skoraj 5 miljonov stotov, ječmena 4 miljone stotov. Veliki predeli zemlje pridelujejo bombaž, sladkorni trs. oreh. Rudarski zakladi Argentine pa so skoraj še nepreiskani. V tem oziru je Argentina še ena najmanj raziskanih držav na svetu. Vendar že dobivajo cink, svinec, mangan in tungsten. šele vojna je prisilila argentinske oblasti, da so začele raziskovati zemljo tudi pod površino. Tako so premog ves dovažali iz Anglije, toda pomanjkanje prevoznih ladij je leta 1943 prisililo oblasti da so začeli iskati premog in so odkrili velika ležišča v pokrajini San Luis. — Nafto izkoriščajo samo tam, kjer sama prihaja na površino. Toda dosedanja produkcija ne krije domačih potreb. Glavno središče produkcije nafte je Co-modoro Rivadavia. Najmočnejša industrija je dosedaj mesna industrija in ima Argentina ogromne klavnice, hladilnice in tovarne konserv. Z mesno industrijo v zvezi je industrija kož, ki je tudi dobro razvita. Tej sledi slakorna industrija in nato pride industrija povrtnin. Industrija mlečnih izdelkov popolnoma krije domači trg. — Med vojno se je začelo uveljavljati še mnogo drugih industrij in tako zlasti farmacevtska, tekstilna, tkanje volne, steklarstvo, industrija izolacijskega materijala ter galanterije. Ker primanjkuje premoga, je razvoj industrije zelo oviran in ker zlasti manjka železa, se ne more razviti gradbena industrija. Les je Argentina pred vojno uvažala, šele med vojno se je začela uveljavljati domača industrija lesa, ki pa trpi na pomanjkanju lesa. Sedaj je Argentina v velikem zagori u za industrij alizaci j o in skuša ves svoj izvoz usmeriti tako, da bi z njim zagotovila dovoz strojev in naprav za ustanovitev lastnih tovarn in lastnih industrijskih področij. — Poleg industrij alizaci je pa je glavno vodilo argentinske politike pospešiti prihod doseljencev, ker še vedno velja izrek državnika Sarmienta, ki je rekel da je "go-bernar es poblar vladati se pravi: naseljevati!" Industrializacija in naseljevanje pa bosta trajali še dobro desetletje, da bo notranji trg glede blaga zavarovan in da bo počasi za industrijo in poljedelstvo na razpolago dovolj delovnih sil. • Beseda materina! O, kolika blagodat človeku od Boga! Slika lica materinega, glej, kadar je v grobu, ugasnila ti je. Toplota, lepota in dobrota materine besede šumi do groba v ušesu in se ne razgubi. Zato, ker je tudi sveto materino obličje le od mesa in mora preiti in ker je le beseda nesmrtna, od duše, ki umrla ne bo. Pregelj (Zgodbe zdravnika Muznika) POPOTNI VTISI IZ CORDOBSKE PROVINCE Buenas Aires je še zaspano stegal svoje zidaste roke v nebo in se leno zavijal v hladino jutranje megle, ko je za-puhal naš brzec v pusto zimsko ravan proti severu. Ko pa je sonce razlilo svoje zlate žarke čez širna polja, je postajala slika dežele vedno prikupnejša. Za neskončnimi pašniki, po katerih je prezebala pasoča se živina, so se prikazali zeleni nasadi mandarin in pomaranč in čudovito je blestel iz njih rumeni, sladki sad, ki so ga bili polni tudi vsi razori. To bi bil raj za naše otroke, sem si mislil! Slika se neprestano spreminja, kot na filmskem platnu: za dolgimi nasadi se vrste neizmerna zelena polja mlade pšenice, nato neskončni bledi pašniki z ogromnimi čredami živine, vmes pa so vsepovsod nasejani "ranči", male hišice, obdane s sadnim drevjem, nad njimi pa se v ponosni višini vrtijo pločevinaste vetrnice, črpajoč iz zemlje pitno vodo. Ob teh rančih vidiš tudi velike kope slame, zimske krme za živino. Podobna slika kot v Sremu in Banatu. V mojem "kupeju" sedi družina iz Cordobe, ki se vrača iz capitala in si živahno pripoveduje svoje vtise iz modernega Babilona. Kmalu smo prijatelji. Staremu, dokaj debelušnemu gospodu, je ugajalo, da sem mu pri vstopu v voz pomagal zlagati težke kovčege na polico. V zahvalo me je potem povabil v jedilni voz na zajtrk in kosilo. Dober zaslužek! Kolikor sem premogel v svoji revni kasteljanščini, sem mu pripovedoval pretekle dogodke iz naše domovine, o katerih je mož očitno malo vedel. Moje nerodnosti v jeziku so često izzivale veselje zlasti pri obeh gospodovih hčerkah, a so mi jih skušali na spreten način olajšati. Z gospodom sem se laže sporazumel, ker je znal nekoliko nemščine. V takem razpoloženju so hitro minevale ure, saj se človek končno le naveliča vedno istih slik skozi okno in neskončna ravnina človeka, vajenega planinskega sveta, utruja. Najbolj neprijetna stvar pa je bil izreden mraz, tisto jutro je zlezla temperatura pod ničlo — in čudno se mi je zdelo, da vozov tu nič ne ogrevajo, kot je navada pri nas v zimskem času. Okrog dvanajstih smo prispeli v Ro-sario, največje mesto v provinci Santa Fe (šteje ok. 600.000 prebivalcev). V njem živi tudi precej Slovencev . Ker stoji vlak tu dalj časa, sem šel nekoliko venkaj, da bi si na soncu ogrel premrle ude. Med gručo ljudi na postaji sem kmalu opazil družbo, ki se mi je zdela, da ni iz domačinov. Sladka slovenska govorica mi je zadonela v uho. Zato sem se približal in pozdravil gručo v domačem jeziku. Takoj so se mi prijazno nasmejali in mi vrnili pozdrav, obenem pa se začudili, odkod in kdo ta neznanec. Po kratkem razgovoru so zvedeli, kdo sem in večini so se obrazi nekako podaljšali. "Pa zakaj, za božjo voljo, ste morali z dorrfa?" me je skoraj očitajoče nagovoril eden izmed njih. "Saj vlada tam zdaj svoboda in bi lahko tam lepše živeli kot tu! Mnogo naših se je že vrnilo". "In vi, zakaj se ne vrnete tudi vi, če bi tam lahko bolje živeli?" sem ga zavrnil. "Saj se tudi bom, ko se tam razmere nekako uredijo", se je izgovarjal. "Jaz tudi, dragi moj, in kako rad, ko se razmere uredijo. Torej sva si v nečem nekako edina!" Vlak je dal znak za odhod. Poslovil sem se od novih znancev in videti je bilo, kakor da jim je bilo to ljubo. žalosten in zamišljen, sem gledal skozi okno. Moje misli so se mudile pri teh naših ubogih ljudeh, ki še vedno ne morejo pogledati resnici v oči, čeprav se jim ta že nekoliko svita. Nezavedno služijo komunizmu, ki je bil in je še vedno vzrok naše največje narodne nesreče, moderni pošasti, ki je niti ne poznajo in če bi jo poznali, bi prav gotovo ne hoteli ničesar imeti opraviti te njo. Z lažno propagando in prevaro pa so jih pod krinko patriotizma pripeljali tako daleč, da si še vedno tišče oči in ušesa pred resnico, ki že tako jasno vstaja tudi pred njimi, kakor zaspanec zagrinja okna pred sončnimi žarki, da lahko mirno spi dalje... Kako vse drugačen bi bil naš položaj, ubogih beguncev, če bi nam ti naši bratje po krvi in jeziku šli na roko, saj so mnogi izmed njih na lepih položajih — če drugače ne, pa vsaj z dobrim nasvetom! Ko sem to ob neki priliki omenil enemu izmed njih, me je oholo zavrnil: "Mi smo si v resnici bratje po krvi in jeziku in moram poudariti, da sem zaveden Slovenec, čeprav že dvajset let živim v tujini. Toda mi vas —novih— ne potrebujemo, ker hodimo svoja pota, vi pa pojdite po svojih!" — "Kaj pa, če nekoč pride čas", sem ga zavrnil, "in morda ta čas ni več daleč, ko boste vi pri nas iskali zaščite in pomoči? Kaj pa, če vam tedaj mi porečemo: mi vas ne potrebujemo?" Mož se je zamislil, zmignil z rameni in zamišljen odšel. "Zaveden Slovenec", ki svojih otrok niti toliko ni navadil slovenščine, da bi me mogli v njej pozdraviti!... Moji sopotniki so me začeli spraševati, zakaj sem postal tako otožen in molčeč. Dekleti sta me dražili, da sem najbrž zaljubljen. Da, sem zaljubljen, sem ju zavrnil, v svoj nesrečni slovenski narod, ki zdaj doma toliko trpi pod tiranijo, v tujini pa zaradi slepote po svoji malomarni krivdi svoje rodne krvi ne pozna in ne spoštuje... Gospod me je tolažil, da bo čas vse ozdravil in da bi se raztrešči, me je povabil na kupo vina... Kakšna razlika med temi dobrimi, tujimi ljudmi in našimi rodnimi brati!.,. Za oknom zunaj so se vrstile spet podobne slike kakor prej. Zdelo se mi je. da se je širna ravan raztegnila še bolj v neskončnost. Na neki postaji, mislim, da je bilo v Villa Maria, je šolska mladina z zastavicami v rokah nekoga pričakovala, morda kakega dostojanstvenika. S postaje Oliva sem zagledal v daljavi skupino, hiš grajenih nekako po švicarskem slogu. Povedali 50 mi, da je to neko zdravilišče za bolne na pljučih. Podobna in še veličastnejša zdravilišča sem videl tudi v pokrajini onstran Cordobe. Sonce je stalo že nizko nad obzorjem, ko smo se bližali srcu Argentine, kakor so rekli moji sopotniki, mestu Cordobi. Spočetka niti nisem opazil, da se nad zapadnim obzorjem na levi dviga moder venec gora. Mislil sem, da je to vijoličast pas megle nad obzorjem. Ko pa se je potegnil ta pasi tudi nad desno polovico, sem postal pozoren. Da, to so gore, resnične gore! Srce mi je pričelo hitreje biti. To je spet doživetje za planinskega človeka! In čim bliže smo prihajali, tem bolj se je dvigal gorski venec pred nami in mi budil spomin na domače planine. Pripovedoval sem sopotnikom o domačih gorah, o njihovih lepotah, kar jih je očitno zanimalo. Vendar si niso mogli predstavljati, kje naj bi to bilo. Moral sem jim narisati kar cel zemljevid Evrope in v njej kraj svoje lepe domovine. Bila je že trda noč, ko smo dospeli do Ccrdobe. Z višine, po kateri prizovi vlak na kolodvor, je bil čudovit pogled na razsvetljeno mesto. Moji sopotniki so me povabili s seboj, če morda nimam prenočišča v mestu, pa sem hvaležno odklonil z izgovorom, da me pričakuje znanec. Ljubeznivo so se poslovili in se s krasno limuzino odpeljali v mesto. Jaz pa sem ostal sam na kolodvoru in iskal znanca, ki pa ga od nikoder ni hotelo biti. Kam pa sedaj ? Kar žal mi je bilo, da sem odklonil prijazno povabilo. Končno sem vendarle našel prijatelja, ki se je zaradi svoje službe nekoliko zamudil. Bilo je to veselo svidenje po dolgem Sašu! živi že več mesecev v Cordobi s svojo ljubo družinico in je zeld zadovoljen. Kar ni mogel prehvaliti prijetnosti bivanja v tem mestu in mu je žal, da ne pride še več novih rojakov v ta lepi kraj. Res, da je zaslužek nekoliko slabši kot v Buenos Airesu, toda so življenski pogoji boljši in kar je poglavitno — to čudovito planinsko podnebje! "Ali čutiš", je navdušen vzkliknil, "ali čutiš, kako svež je ta zrak? Zajemi ga, zajemi iz polnih prsi in kar svežega se boš počutil!" In res> po pravici je govoril. Prenočišče mi je pripravil v samostanu 00. Salezijiancev, ki so me ljubeznivo sprejeli in mi postregli tudi z večerjo. Drugo jutro sem lahko občudoval njihove krasno urejene delavnice za svoje gojence in prelepo cerkev, ki pa še ni \ dograjena; pač pa je že zgrajena spodnja cerkev kot n. pr. spodnja cerkev presv. Rešnjega Telesa v B. Airesu. Ogledal sem si tudi mesto samo, ki je zelo lepo in dokaj prijetnejše kot B. Aires, saj tu ni takšnega drvenja in hrupa po ulicah kot tam. Ima lepe zgradbe, snažne ulice in lepo urejene parke. Tudi številne cerkve so krasne. Videti je, da je ljudstvo verno, saj so celo ob delavnikih cerkve precej polne. Mesto ima nekaj nad 300.000 prebivalcev in je glavno mesto cordobske Dro-vince. Ima precej tovarn, zlasti veliko pivovarno, kjer je zaposlenih tudi več Slovencev. Sploh živi tu precej "starih trično centralo in tvori dalje nad jezom veliko umetno gorsko jezero ,okrog katerega čepi precej lepih hotelov in vil. Po gorski planoti spe vlak vedno više, mimo prelepih gorskih hotelov, ki na nekaterih mestih sestavljajo cela planinska mesta. Hoteli so po večini grajeni v alpskem slogu. Sem vodi iz Cor-dobe tudi lepa asfaltna cesta. Nekaka argentinska Švica! Pri hotelskem mestu Cumbre doseže vlak višek, potem pa se spušča zopet v pusto ravan onstran cordobskega pogorja. Tudi v tem p^ninskem kraju živi nekaj Slovencev. Ta kraj je še najbolj podoben našim krajem, čsprav še daleč Pogled na Cordobo iz zraka. Slovencev" v raznih službah. V bližini mesta so tudi velike letalske tovarne in v kratkem bodo pričeli graditi še nove (tekstilne itd.). Delo se tu lahko dobi, zlasti obrtniki vseh vrst imajo tu dovolj možnosti za zaposlitev. A predolgo se nisem mogel muditi v Cordobi, zakaj pot me je vodila dalje. Udobni "coche-motor" me je polagoma dvigal v višave Sierra de Cordoba. Po divje romantični soteski ob gorskem hudourniku smo kmalu dospeli do gorske planote mimo velikega jezu, kjer zajezen hudournik goni mogočno elek- ni tu tiste čudovite miline, ki je lastna našim slovenskim krajem, n. pr., Gorenjski. Toda tu se lahko naužiješ spet svežega zraka, podobnega našemu in temnomodro nebo je spet globoko in sinje, kot naše! Ravnina na drugi strani ni več tako ravna, kakor do Cordobe, je bolj valovita in po nekod precej gričasta. Tu vidiš značilne gozdove za te kraje, ki so vsi trnasti. To strašno trnje na drevju in grmovju, velikanskih kaktejah — c lo trsva je vsa bodičasta in ne najdeš mesta, kjer bi se lahko udobno vlegel v mehko travo kot pri nas! Lepo je to rastlinje samo za pogled, a preveč približati se mu ne smeš, če si hočeš kožo in obleko ohraniti celo! Trda noč me je spet pripeljala v glavno mesto' te ravani, Cruz del Eje (Križ na osi). Je to večje provincialno mesto z okrajnimi uradi, sodiščem, gimnazijo,, bolnišnico itd. Celo tovarn ne manjka. šteje ok. 20.000 prebivalcev in je silno raztegnjeno. Tudi več Slovencev živi tu, celo nekaj novih, ki se na splošno vsi pohvalijo. Obrtniki vseh vrst bi mogli tod najti zaposlitev. Ljubeznivo sem bil sprejet pri tukajšnjih Slovencih, tako da sem se zamudil tam kar ves naslednji dan. šele tretji dan sem spet nadaljeval svojo pot, proti severozapadu v smeri proti provinci Rioji. Star omnibus, ves majav in škripajoč, me je peljal v napol divjo ravan, deloma kultivirano, deloma poraščeno s trnjevimi gozdovi. Po daljšem trudu in s pomočjo ljubeznive gospe, žene dobrega Slovenca v Cruz del Eje, sem našel rančo svojega sorodnika, ki živi tu že več let in kot pionir tu kultivira svojo zemljo in krči strašen trnjev gozd. Bilo je to prisrčno snidenje po dvajsetih letih in teden dni sem užival njegovo gostoljublje ter spoznaval čisto novi svet. živeti v tem, napol divjem svetu, daleč proč od civilizacije, zmore le tisti, ki resnično ljubi zemljo in se ji posveti z vsemi močmi. Tu resnično veljajo svetopisemske besede: "Trnje in osat ti bo rodila zemlja..." in "V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh..." Toda ko je zemlja kultivirana, ti ta deviška zemlja bogato poplača ves trud. Rodi vse, karkoli posadiš ali pose ješ in to bogato! Pšenica na polju mojega sorodnika je že šla v klasje, torej sredi zime! Vendar ne sejejo tod žita. da bi dozorelo, temveč ga uporabljajo le za krmo živini. Bolj se izplačajo druge setve, kot n. pr. grbansa, čebula, česen ali pa sajenj-je sadnega drevja, oljk. itd. S sorodnikom sva ves teden zasajala oljke in breskve. V bližnji soseščini so veliki na sadi oljk in neka družba ima namen kul-tivirati vse ozemlje v okolici in ga nasaditi z oljkami. Zgradila je že tam tudi tovarno za olje in bo menda gradila še nove. Tako kaže, da bo v bližnji bodočnosti tod zraslo celo naselje, morda celo mesto. Slišal sem, da namerava graditi več stanovanjskih hiš za delavce (zlasti za priseljence), ker želi družba predvsem delati z ljudmi, ki imajo veselje do dela; poleg tega namerava zgraditi še cerkev, bolnišnico, šolo itd. Torej nekak zametek novega mesta. Tu bodo s časom lahko našli zaposlitev tudi naši ljudje. Domačini kažejo predvsem veselje do lova na zveri in kače ter do jezdarjenja po širnih čakrah. Tod pasejo živino, kar ne zahteva tolikšnega truda in živina jim tudi nudi glavno hrano (meso in mleko). Jasno je, da jim to ne pomaga do gospodarskega napredka in zato z zavistjo gledajo prišlece, ki s pridnim in trdim delom kultivirajo zemljo in tako stalno napredujejo in si pridobivajo imetje, ki ga jim hvaležna zemlja nudi. Res je, da tudi divji gozd nekaj nudi. V njem se plodi zverjad in kače, iz raznih gozdnih sadov si pripravljajo domačini jedila, nekake marmelade in tudi čebele prinašajo nekaj bogastva. Po en panj vržei ob dobri letini do 80 kg medu. A domačini rajši stikajo za medom divjih čebel, ker je to preprostejše delo. Za naravoslovca je tu pravi raj. Poleg zveri, raznovrstnih kač in kuščarjev, vidiš neizmerne jate ptičev vseh vrst ,barv in velikosti. Kakšen vrišč in žvrgolenje je ob sončnih jutrih na teh čakrah! Za ljubitelja ptičev sladka glasba! Držuje le redko. Zato so zgradili v okolici Cruz del Eje velikanski jez. ki zadržuje ogromne količine vode za namakanje polj. Seveda zahteva to namakanje dokaj truda, preden spelješ potrebne kanale in pota do svojih polj in nasadov. Za človeka, ki ima nekaj pesniške žilice, je nekaj časa lepo živeti v tej divji lepoti, življenje svoje vrste, ki ti nudi vedno nova doživetja. Dalj časa živeti tod pa je za kulturnega človeka vendarle pretežko, saj si kakor odrezan od vsega sveta in živiš kakor puščav-nik sredi tihe samote... Prebivalstvo je katoliško. Otroci so mi povedali, da imajo eno uro na teden verouk, ki ga pa podučuje stara učiteljica. V vsej okolici ni duhovnika, šele v Cruz del Eje! Da je tudi versko življenje naših "starih" Slovencev in sploh evropskih priseljencev v teh krajih zelo suho, je zato razumljivo. Kdor dalj časa živi v takem okolju, sam ne ve. kdaj se mu priliči. Sicer pa celo v samem capitalu ni dosti boljše. Nekdo mi je rekel, da "nima časa" za verske stvari oziroma za Boga. Kdo ve, ali ga bo tudi Bog imel zanj, kadar ga bo potreboval? In taka potreba vendar pride prej ali slej za vsakogar L. Mnogo, mnogo bi še lahko napisal zanimivega s svojega potovanja po "divjem zapadu", vendar tu ni prostora za ve. Svetoval pa bi vsakomur, ki bo s č? cm to zmogel, naj ob priliki skoči malo ven iz Buenos Airesa, ker le tako bo spoznal lepote in posebnosti nove domovine. Bucnos Aires nam nudi le prebledo sliko te dežele! Komunizem - dvolični nasilnik 1. KOMUNIZEM V OPOZICIJI 1 zahteva spoštovanje naravnih, č'ovečanskih in državljanskih pravic; 2 zagovarja svobodo vesti, prepričanja, govora, tiska, združevanja, tajne in svobodne volitve, parlamentarno vlado in obstoj opozicije; 3 brani sindikalne svoboščine, zlasti pravico stavke; 4 obsoja nasilje, koncentracijska taborišča, izredna sodišča, Gestapo in OVRO; 5 zagovarja načela, ustanove in postopanje demokracije v zapadnem smislu besede. 2. KOMUNIZEM NA VLADI 1 razveljavlja svoj opozicijski program; 2 ukinja človeško osebnost in svobodnega državljana; 3 dovoljuje samo eno, z zakonom predpisano, mišljenje; svoboda misli, vesti in govora so škodljive razvade; za vladanje zadostuje samo ena stranka; opozicija je škodljiva in prepovedana; 4 prepoveduje pravico stavke, ki za koristi delavca ni potrebna; 5 izvaja nasilje, uvaja koncentracijska taboriša, ljudska sodišča, GPU in OZNO; 6 zagovarja načela, ustanove in postopke v smislu vzhodne "ljudske demokracije". DVA IZREKA O DIKTATURI PROLETARIATA LENIN: "Diktatura proletariata je oblast, ki se neposredno naslanja na nasilje". STALIN: "Diktatura proletariata ima obvezno v sebi pojem nasilja. Diktature brez nasilja ni, ako se diktatura razume v pravem pomenu besede... Diktatura torej pomeni neomejeno, na sili. a ne na zakonu slone-čo oblast". (Iz knjige: Stalin "K vprašanju leninizma") i, tazmakni u, mi\a dčuen&ka... Razkleni, razmakni se, meja slovenska., po naši lastnini, iztrgaj jo roparskim krempljem tujine in z našo posestjo jo strni! Okleni vse brate in sestre in v naše občestvo jih vrni! Z oralom pravice uropano zemljo sosedom okrni, razlasti tatove tal naših, približaj nas slavni davnini, stoletij tlačanstva, zasužnjenja sleci, uniči plašč črni, s sijajem vstajenja nam naše povečano gnezdo ogrni! Krog sreče z mogočnim obratom dogodkov nam v dobro obrni! Razvezi vse vozle, da prosti se vržemo k sonca višini! Izderi krivične mejnike, ki v srcu bole nas kot trni — mejniki pravice naj stražijo kakor pečati srebrni povečano našo lastnino na naših gorah in v dolini! Nato jo dlan naša razorje, poseje s slovenskimi zrni, da bomo vsi siti in močni v veliki slovenski družini! Ukleni razširjeno našo lastnino za večno, o meja — ne veš, kako silna in žgoča teptane pravice je žeja! O, Duh vsemogočni — Ti vrelec modrosti in sonce pravice: razsvetli vse tiste, ki bodo čez naša tla vlekli črtalo, da v našo last vrne se, kar se je v krempljih sosedov nabralo! Naj vrne pravično zgolj našo posest — ne preveč, ne premalc da rane zapro se, ki vsekale so jih stoletij krivice! Dovolj že prst našo krdelo sosedov je kradlo, jemalo, predolgo že naših brazd drzno lasti se mejašev oralo, prehudo že strlo rast našo je tujcev udarno stopalo, preveč je že bratov, sestra, ki so gluhi za naših src klice, premnogim že ogenj slovenski srce je v pepel zakopalo, prebridko že trdo biriško gospodstvo je z nami ravnalo, preostre za narod naš tujčevih šeg in postav so bodice! « Vstanimo, o bratje, in več ne bodimo nikomur za tnalo, da naše, za vekomaj bodo vse naše doline, gorice! — Čuj, Stvarnik, Vladar naš, Ti roko vladarjev, državnikov vodi, da našo iztrgano grudo pravično v last našo prisodi!. . . BOGDAN BUDNIK Podoba argentinske zgodovine Prišli smo v novo deželo, ki je za večino izmed Slovencev resnično Novi svet. Malokdo je imel pred prihodom sem o tej veliki državi dovolj vednosti o njenem razvoju v preteklosti, komaj kaj malega o njeni vlogi in pomembnosti v sedanjosti, še tisti, ki so se kdaj v šolah učili o Argentini, so pozabili na šolske podatke o njej. Toda zdaj, ko smo tu, zahteva od nas že hvaležnost do naroda, ki nas je sprejel v varstvo, kakor tudi vsakdanja potreba po razumevanju marsikakšnih dogodkov, katerih smo priča, da se seznanimo tudi s preteklostjo tega dela sveta, na katerem nam je živeti. Zato teh nekaj podatkov o zgodovini — samo v najkrajšem pregledu, da dobijo tudi najširše vrste novih slovenskih vseljencev vpogled v rast Argentine, v to, kar danes je; da spremimo njeno organsko razvijanje in se povežemo z njeno kontinuiteto. Delitev zgodovine Zgodovino zemlje, ki jo danes zavzema država Argentina, lahko delimo v tri velike dobe, ki so oblikovale in spreminjale obličje te zemlje; in sicer: 1) v najstarejšo dobo, ki ni bila znana evropskemu človeku pred odkritjem Amerike po Krištofu Kolumbu (1.492); 2) v čas prvih osvojevalcev iz Evrope, ki so si jo napravili za špansko kolonijo (do 1.810), ter 3) v dobo argentinske državne samostojnosti, ki sega do današnjih dni. I. NAJSTAREJŠA DOBA Pred kakimi štiri sto leti so živeli v teh krajih večinoma samo še divji poganski rodovi, o katerih izvoru se malokaj ve, kot sploh o prihodu prvih ljudi na ameriško celino. Nekateri so mnenja, da so prišli sem ljudje v starih časih iz Azije, ko Beringova cesta še pri neprehodno ločila Amerike od Azije, ter so prvi naseljenci bili mongolskega in tatarskega porekla; drugi so zopet mnenja, da so se sem izgubili feničanski ali karta-ginski brodolomci. Na tukajšnjem ozemlju so se razvili razni nomadski rodovi, med katerimi so bili znani quichuas, guarani, pampas itd., zlasti pa rod Inkov, ki so imeli svoje središče v današnjem Peru. Ta je bil tudi "Sveta Marija" — ladja Krištofa Kolumba. najbolj civiliziran ter je po božje častil zlasti Sonce. V spomin na ta vladarski rod prvotnih tukajšnjih naseljencev, katerih ostanki žive samo še v Ognjeni zemlji in pokrajini Chaco, ima današnja argentinska zastava v sredi znamenje inkovskega božanstva: smehljajoče se Sonce! S tem so Argentinci zavestno poudarili svoje starodavnost in svojo današnjo zgodovino povezali s prazgodovino kraja. II. KOLONIJALNA DOBA (1492—1810) a) Doba prvih vojaških osvajalcev Prvi kraj, ki pripada današnji Afgentini, je odkril šele leta 1515 španski mornar Juan Diaz de Soliš, ki je prišel po reki La Plata do otoka, ki nosi sedaj ime "Martin Garcia". On je dal velikemu izlivu reke ime "Mar dulce" (Sladko morje), toda na tem otoku so ga ubili Indijanci. Šele ekspedicija Ma-gallana je odkrila vso obal Argentine ter na Vse svete 1520 zavila v zaliv nad Ognjeno zemljo (kakor jo je imenoval, ker je na južni strani videl same ognje grmad domačinov), 27. novembra 1520 pa prvič zavil od te strani v Pacifični ocean. Na Filipinih so ga divjaki ubili, toda njegov podpoveljnik Elcano se je vrnil po tej strani morja v Španijo 7. septembra 1522 s 17 ljudmi posadke (od 265) ter je tako prvi človek, ki je prišel okrog sveta. Potem je dobrih sto let trajalo zavojevanje teh krajev po Špancih. To je bila doba "con,-quistadores" (osvojevalcev): 1525 je Gabota postavil prvo špansko naselje na sedaj argentinskih tleh "Sancti Spiritus". Od tedaj tudi reka, ki je preje nosila ime "Rio de Soliš" (po prvem osvojevalcu) dobi ime "Rio de la Plata" (ne srebrna reka, temveč "Reka srebra", t. j. bogatstva). Za temi bolj zemljepisnimi osvajalci, ki so se morali povračati domov, ko so jim po večini prva naselja požgali Indijanci, so prihajali vojaški osvajalci« tako imenpvani "Ade-lantados", ki so imeli nalogo, za stalno osvojiti ozemlje in ga kolonizirati ter seveda vojaško upravljati. Prvi teh je bil Pedro Men-doza, ki je 2. feb. 1535 stopil na argentinska tla: prvi je bil njegov mornar Sancho del Campo, ki je vzkliknil: "Kako dober zrak je tukaj!" Po tem vzkliku je krstil prvo skupino hiš na tem kraju "Puerto de Santa Maria de Buenos Aires" (Pristan Svete Marije Dobrega Zraka). To je prva ustanovitev Buenos Airesa (1535), ki so ga pa še isto leto divjaki požgali in zbrisali s sveta. Prvi začetki Buenos Airesa Njegov kapitan Ayolas je postavil temelje Ar.unciona (1537), kjer je za njim prevzel oblast Irala, ki je prvi v te kraje pripeljal konja, drobnico (koze) in govejo živino — prve pogoje za stalne evropske naseljence (domačini so bili večinoma 'nomadi', lovci na divjačino in ribe). Tedaj so osvajalci ustanavljali v deželi posamezne naselbine, iz ka- terih so se pzoneje razvila znana mesta: "Santiago del Estero" (1553), Mendoza (1560), Tucuman (1565), Santa Fe (1571), Cordoba (1573), San Luis (1597) itd. Mnogo od teh so Indijanci pri napadih požgali (Asun-cion), pa tudi Buenos Aires. Zato je 'Ade-lante' Garay dne 11. junija 1580 ustanovil vdrugič tu mesto z imenom "Ciudad de la Santisima Trinidad y Puerto de Santa Maria de Buenos Aires" (Mesto Svete Trojice in Pristan Svete Marije Dobrega Zraka) s tem, da je 'zabil kol v tla' (znamenje pravice tja, kjer naj bo javen trg). On je dal mestu zastavo (rdečo z Marijino sliko). Ker je mesto dobilo novo ime, je še danes katedrala posvečena Sveti Trojici, dočim je cerkev Marije Dobrega Zraka podrejena. — Vsako leto tega dne mestna občina s posebno slovesnostjo proslavi dan nove ustanovitve. Do 1597 so bili administratorji teh dežel, namenjenih za kolonizacijo, španski vojaški poveljniki, podložni podkralju v Peruju. Tega leta pa je bil enoglasno izvoljen domačin — kriol Hermando Arias de Saavedra, znan poslej v zgodovini kakor Hernandias, eden največjih Amerikancev, ki je vladal tri dobe svoj narod ter zlasti skrbel za vzgojo domačinov, od katerih je zahteval samo priznanje španskega kralja. On je podpiral jezuite, ki so za njegovega časa ustanovili svojo takoimenovano 'jezuitsko državo', o kateri bomo še govorili; za njegove dobe je dobila Cordoba prvo jezuitsko univerzo 1622 in on se je največ prizadeval, da se je velika španska provinca Rio de la Plata delila v dva dela: v stari Paraguaj in novo G«bernijo Buenos Aires (1617), ki je dobila svojega gubernatorja (do leta 1776) ozir. podkralja (od 1776—1810). S tem se je v teh deželah končala doba "osvajanj" ter začela doba "kolonizacije", notranje ureditve in izkoriščanja bogatstva — seveda po španskih vladarjih. b) Jezuitska država Prej kot označimo kolonialno dobo, moramo omeniti s par besedami še svetovno znano "jezuitsko državo" v tukajšnjih krajih. Rim je namreč poslal kmalu po odkritjih novega sveta v te kraje misijonarje, da bi spreobračali in varovali Indijance, domače prebivalce. Tako so prišli sem frančiškani (najslavnejši sveti Frančišek Šolano) in do-minikanci; prvi škof tucumanski pa je iz Peruja pripeljal t« d i prve jezuite. Ti so začeli organizirati posebna indijanska naselja ("reducciones") leta 1600. Vanje so se Indijanci radi zatekali, da so se rešili pred španskimi zavojevalci, o katerih je znano, da so strahotno preganjali domače prebivalstvo in ga pobijali. Tako so misijonarji z ljubeznijo pridobivali domačine za Boga — pa tudi za španskega kralja — ter so imeli več uspeha kakor vojaki z mačem. Vsa ta naselja so bila organizirana na isti način: z velikim trgom na sredi z Marijinim kipom, na čelu cerkev in samostan, potem pa nekaj vrst* enakih hiš. Ves dnevni red in delo so določali jezuiti: ker so bili Indijanci leni, so jih z godbo peljali na prostor dela ter jim dajali takt z godbo. Držali pa so Indijance izolirane, da niso prišli v stik s španskimi vojaki, ki so bili znani po razbrzdanosti. Zato so imeli tudi svoje vojaštvo, s katerim so se branili napadov sovražnika. Ker so gubernatorji videli, da se jezuitov oklepa domaže ljudstvo in se ob njih civilizira, so jih celo podpirali (v 50 letih so ustanovili jezuiti 33 naselij, krstili so čez 100.000 domačinov). Iz divjakov — nomadov so jih spreminjali v kolikor toliko delovno socialno družbo ter jih ščitili. Ko pa so Španci in Portugalci s traktatom leta 1750. sklenili izseliti te Indijance in razdeliti indijansko deželo med sabo, so se Indijanci uprli, na kar so bili s krvjo od obeh strani podušeni. Od tedaj je španski kralj zasovražil jezuite, češ da se podpirali Indijance, ter zahteval v Rimu njihov razpust. Tudi druge države so pritisnila na papeža, ki je razpustil red leta 1767. Tedaj so odpeljali iz teh krajev 397 jezuitov v Italijo, njihovo posestvo pa je prišlo v roke državi in zasebnikom. Posledice izgona jezuitov so bile strašne tako za Indijance kakor za pokrajino samo. Indijanci so povečini zbežali v gozdove in podivjali; Španci in Portugalci so jih pobijali brez mere, tako da jih je od 100.000 v 25 letih ostalo samo še 45.000. Te pa so tudi do leta 1816. popolnoma uničili. Za pokrajino pa je bila škoda v tem, da so prej že obdelane pokrajine in naselja s hišami in cerkvami propadla ter so danes na pr. v deželi Missio-nes — k Argentini pripadajoča dežela jezuitske države — še vidne njih razvaline. Tako je izginil ves narod v navalu dveh zavojevalcev. Danes so Indijanci samo še v pokrajini Chaco in na Ognjeni zemlji oz. v Patagoniji. c) Doba guvernerjev in podkraljev Dobo španske kolonije za gubernatorjev označuje predvsem notranja ureditev države po tako imenovanih Leyes de Indias (zakoni o Indiji), zlasti pa boji z umikajočimi se Indijanci ter s Portugalci, vdirajočimi iz Paragvaja in Brazilije. Indijance so Španci vedno bolj potiskali v pampo, s Portugalci pa so napravili omenjeni traktat leta 1750 (še prej so se borili za Montevideo (ustanovljen po Špancih leta 1726 in za mejo), traktat, s .katerim so določili meje svoje ameriške posesti, ki teče na levem bregu visokega Urugvaja in deli Missiones. Zaradi tega je prišlo do omenjene vojske z Indijanci rodu "Guaran" in do izgona jezuitov. V tem času so si Francozi prilastili komaj znane Malvinske otoke (1764)J ki pa so jih Španci dobili nazaj z mirom v Versailles-u 1770. Toda Angleži so si jih prilastili leta 1771, pa so se takoj zopet umaknili, vrnili pa se leta 1833 in si jih spet prilastili. "Letos si jih je prilastila nazaj Argentina. Zaradi ponovnih sporov s Portugalci je španski kralj v letu 1776 dvignil guber-nijo Buenos Aires v podkraljevstvo Rio de la Plata, ki je zajelo kraje današnje Argentine, Uruguaja, Paraguaja in Bolivije ter del Brazilije (Rio Grande). Glavfl^jriesto Buenos Aires. Zgodovinarji — Bartolsl Buenos Airesa -^anes. ŠUŠTERŠIČ MIRKO — VALIANT PESMI m ODHOD Oči otrok so sinje kot ocean in nebo: "Očka, kam gremo?" Čez ravnik, kjer orkan, tajfun in cikloni blazne. Bridkost bo ost slonokoščena vsem v srce. Kaplje solz — okras iz koral z daljnih obal za naše žene. Možje v očeh nemir še od groz, žile v pesteh pionirski ponos. Zlato? Petrolej? Nakit za neveste? Prej ali slej smrt s tuje ceste? Kot tropična džungla srno vsi: v dušah cvete in zveri rjove. SANTA CRUZ (14. 3. 48. — Ekvator) Črede atlantskih valov iz dalje v daljo, dihi samotnih vetrov brez ljudi, ocean temnomodri. Mir iz globin in galebov klic, s Kanarskih otokov pod žarečim nebom, tropa meglic. Ladja leti, vsa bela, vrvi zvone od premca do krme, stroji brne. .. Črno vino se blešči, srce naj ga spije, Bagnoli in campe z najvišjo naj plimo pozaba zalije! Stroji bobne, vijak kot tisoč strel trga na kose hrumeče morje. "Santa Cruz" kot vesel svat leti na Zapad. Bagnoli Ocean O TI SLADKA MAŠA SIROMAŠNIM O ti sladka naša siromaščina! Tvoje ime je bogastvo. Bogastvo našega srca in njegovega vernega glasnika — pesmi! V res svet in deset stoletij je rastla: ena sama velika žalost, ena sama velika to-žiljka. Kamor so šli naši sinovi, so nesli ▼ pesmi svojo domovino, in tisti, ki niso nesli nič s seboj, so jo v tujini ustvarili iz hrepenenja, da poje vnukom in bo pela. Vsem, ki od doma slovo jemljejo, vsem, ki po morju gredo, vsem, ki v najlepši svoji pomladi slečejo domačo platneno in mežlanasto obleko, pa oblečejo kroj enega moža in orožje enega kova. Slovenska vojaška pesem. Domotožje je tvoje ime! Pregelj (Zgodbe zdravnika Muznika) V Novem svetu - Kvišku srca! V novi svet smo prišli. Ni nam nov samo zaradi tega, ker smo ga že poprej poznali s tem imenom. Marsikaj nam je novo tukaj. Tako novo, da se je pač vsakdo vprašal po prihodu semkaj: "Ali se bom mogel tukaj kdaj udomačiti ? Ali mi bo mogla kdaj ta dežela postati druga domovina?" Posebej so stopile pred vsakogar izmed nas kot nove tiste posebnosti nove dežele, ki so nas neprijetno iznenadile. Takoj je bila pozabljena vsa tolikokrat sanjana čokolada, ki smo jo v duh« gledali pred seboj čez;' krožnike bagnolskih "dobrot"; pozabljeno je bilo v hipu vse tisto, kar smo dobrega pričakovali. Izza megle nasanjane obljubljene dežele so se pokazali prvi obrisi resničnega sveta. ★ Mnogotere so bile težave, ki smo zadeli vanje v novi deželi. Saj sami nismo vedeli, kako malo resnižen je bil tisti svet, ki smo si ga ustvarili v prisiljenem brezdelju raznih taborišč, če bi se domov vrnili v istem časa bi nas pa zabolela trdota resnižnosti, ker smo si tudi domovino v času odsotnosti zasanjali po svoje. Pa tamkaj smo poznali vsaj razmere ni ljudi, ali vsaj mislili smo, da smo jih poznali. Tukaj pa nas je čakalo vse novo: ljudje, razmero, delo. Vsemu se je bilo treba na novo privaditi. Podnebje se precej razlikuje od našega; vlaga marsikomu ne prija. Naših gora in gozdov ni, da bi se v njih počile oči in osvežila duša. Hrana se tudi razlikuje od naše; to posebno občutijo oni, ki nimajo svojih družin, ki si ne morejo doma pripraviti naši domači podobne hrane. Ni čudno, če se je tudi telo iztirilo in se razbolelo na ta ali oni način. Glas gre, da se pojavljajo vse bolečine, ki jih je kdo že kdaj čutil in še nove. Življenje je trdo kakor povsod. Ni več sicer tako zoprnega taborišča, kjer je za platneno steno čakala postelja in v jedilnici miza, kamor si vedno mogel prinesti svoj krožnik podarjene piče. Sedaj se je treba postaviti na svoje noge, poiskati delo, stanovanje, vsega. In vse je tako daleč. Kje smo se kdaj še toliko vozili, kakor se tukaj vsak dan! In v vsem tem babilonskem vrvežu si tako sam: za marsikoga ne veš, kam se je dal, drugi je tako daleč, da ga le redko moreš videti. Včasih smo vsi živeli v isti baraki. Sedaj smo tako raztreseni, ko bi si imelr toliko povedati in potožiti. Delo je težko. Nekoliko smo se ga odvadili, razen tega smo se mofali lotiti novega. Tudi v tem pogledu se je treba nanovo prilagoditi vsemu. Saj ni bistvo težave v tem, da si sedaj pri ročnem delu, ko si prej pisaril, učil in podobno. V tem je jedro težave, da si se prej s trudom in žrtvami prebil do poklica, o katerem si sanjal že v času otroških iger, da si se dolga leta pripravljal in oblikoval zanj v času mladostne prožnosti, da si položil vanj svojo dušo in prejel od njega pečat, ki ga vsak poklic da onemu, kdor se mu popolnoma posveti. Vse to si storil, sedaj pa, ko si več ali manj že v letih, sedaj se ti je vse podrlo in začeti moraš znova, na drugem delovnem področju. Začeti znova, ko nisi več mlad in ne prožen, kakor si bil. Ne znaš dela, ki bi ga bilo dobro znati. Pa še tega povedati ne moreš, ko si skoraj nem, saj novi svet govori tudi nov jezik. Ta se sicer ni zdel tako težak, ko si pregledoval' slovnico ali bral kako pravljico. Toda izven pravljic ni tako lahko, v teh ali onih okoliščinah je tudi precej trdo. In naučiti se ga ni tako lahko. Ko bi vsaj utegnil kaj brati, pa ni časa; kar bi ga bilo, ga ubije trudnost, ki jo prinašajo nevajeno delo, podnebje in prehrana. Težav je na kupe. če bi se bil tukaj rodil, bi se vživel v tukajšnje razmere, kakor si s« doma vživel v domače. Predmet mladosti je v tem, da se lahko prilagaja, četudi je treba začeti samostojno živeti, lotiti se dela, preživljati se. Toda tista prožnost je minila i« novi svet ne vprašuje, ali moreš ali ne moreš-Moraš! ★ Ali nam je obupati? Marsikomu se to vprašanje vsiljuje. Vendar pa kljub naštetim i« še drugim težavam ni tako hudo, da bi bil« treba obupati. Posvetimo nekaj misli našem« položaju in oglejmo si ga še z druge strani,, pa bomo videli, da imamo dovolj razloga za hvaležnost, da je tako, kakor je. Ali pomisliš kdaj, da bi ti moglo biti slabše? Da je toliko drugih, ki hrepeneče čakajo, da bi mogli priti semkaj, kakor si ti čakal poprej ? Da nisi sam in edini, ki si šel po svet«-Pred nami so si mnogi ljudje iskali sreče »* •zavetja po svetu, za nami jih bo še mnogo, ki bodo morali to storiti. Ali ob težavah, ob katere zadevaš tukaj, kaj misliš na to, da tudi doma ni bilo vse rožnato? Da si se moral marsikdaj trdo boriti? In, da bi se še moral, četudi bi tamkaj •stal ? Mnogotere od težav, s katerimi se tukaj pehamo, bi nam doma pravtako ne prizanesle. Le to je bilo, da smo se doma pač prebijali in se nam je zdelo, da smo bili prihodnosti bolj gotovi. Da nam jo je mogel uničiti prvi vihar, kakor se je pozneje v resnici zgodilo, na to tedaj nismo mislili. In še danes, ko gledamo nazaj, pozabljamo jemati r račun nestalnost vsega, kar se nam je tedaj zdelo stalno — in vendar se je zgodilo. Ali kaj misliš na to, da nisi šel po svetu iz svoje volje? Da te je pač vrglo v svet, da se je zrušil svet, ki je bil naš, inl da si moramo zgraditi novega, kjer koli že to storimo? Ali ne bi morali začeti graditi in se truditi kjer koli že? Bodimo srčeni, da sploh moremo nekje, in zlasti, da to morejo naši mlajši, ki so že dovolj časa zabili in izgubili. Če se nam zdi, da bomo mi težko kdaj zopet zaživeli polno življenje, oni bodo to mogli! In oni so prav tako del naše skupnosti. Kako majhen delček celote je posameznik! Ali se ti zdi, da bi mogel vse to prenesti, ko bi te ne bolela trda ločitev od svojcev? Boli te razdalja med teboj in njimi? Kaj pomeni daljava, ko pa so srečanja, obiski, razgovori prav toliko možni sedaj, kakor so bili poprej? Kaj pomeni tistih nekaj tisoč kilometrov več ali manj, če bi tudi iz večje bližine ne bil mogoč noben stik z njimi? Sicer j« pa ločitev naravna stvar, življenje je vedno razdvajanje in združevanje. Le prenaglo in prehitro se je to zgodilo. In to občutiš toliko bolj, čim bolj misliš na to. Ne oziraj se nazaj, »aprej obrni pogled in lažje boš prebolel tudi ts« ločitve! ★ Novi razgledi nam zelo lahko koristijo, če se bomo znali in hoteli z njimi okoristiti. Saj smo vobče bili preveč vaški v svojem obzorju in pojmovanjih. Zato smo se tako bali vsake daljave in zato nam je bilo še posebej hudo iti tako daleč po svetu. Ni bila naša krivda, ali vsaj ne samo naša. Težko bi si ogledali svet s skromnimi sredstvi, ki so nam komaj zadoščala za samo življenje. Zato pa izkoristimo tem bolje to priložnost, ko smo prišli v daljni svet in poglejmo, kaj moremo s tem pridobiti. Razvoj vsakega človeka kakor tudi razvoj človeštva v celoti napreduje le tako, da neki dobi miru in ustaljenosti sledi kriza, ki raz-maje vse dotedanje življenje in pusti posameznika ali celoto, da znova utrdi temelje svojega obstoja. Ti novi temelji so prav zaradi tega navadno močnejši in trdnejši. Ali želiš primer? Kot otrok si živel v družini in iz nje in nisi ničesar pogrešal. Pa se ti je po nekako trinajstem letu vse zrušilo: v tebi so se prebudile nove sile, ki so ti omajale osebno ravnovesje, med seboj in najbližnjimi domačini si zagledal prepade, ki jih niti sumil nisi poprej, vsi nazori okolice, ki si si jih poprej osvojil, so se ti pokazali trhli in negotovi. Pa si grebel vase, iska rešitve vprašanjem, ki so te mučila, gradil si svoj značaj in se znova ustaljil. Tvoje življenje je bilo sedaj širše in globje in bogatejše od prejšnjega. V lastni notranjosti se ti je vzbudil bogat svet resnice in lepote in dobrote, zopet si našel pravo razmerje do svoje družine in si mogel ustvariti še novo lastno, vesel si lahko bil svojega značaja, ker si se bil vsaj malo potrudil, da si si ga izgradil. Ali ni bilo to novo bogastvo vredno tistih nekaj let negotovosti, zapuščenosti in stisk? Iz takih stisk se rodi vsak napredek. Nekdaj je vse potovalo, dasi se tedanje prometne možnosti sploh ne morejo primerjati z našimi: potujoči dijaki, potujoči vitezi, potujoči rokodelei... so izpopolnjevali svojo izobrazbo po svetu, preden so se ustalili v domačem kraju in začeli dobo ustvarjanja. Spomini njihovega dela kažejo, da jim je bilo to v prid. Mi pa smo bili tako ozko zasnovani v svoji nepremakljivosti. Zato pa moramo sedanji "izlet" v svet vzeti in izkoristiti kot dobro življenjsko šolo. Če je nekoliko trda, ne pozabimo, da je vsaka šola trda in da tudi drevo požene najgloblje korenine in naj-krepkejše veje, kadar ga "vzgajajo" viharjev sile. V domače razmere smo vzrastli iz otroških dni. Privadili smo se jim tako, da se nam je zdelo vse nujno tako, kakor je bilo in nespremenljivo. Morda je bilo to udobno, k napredku nas ni sililo. Tukaj sedaj vsega tistega ni, tukaj moramo ubirati nova pota, zato tukaj razmere izzivajo vse naše sile in sposobnosti, da jih zaposlimo. Doma sma se tako radi ponašali in samo sebi dopovedovali, da smo žilavi in delavni, da smo verno ljudstvo, da smo bister in kulturen narod. Morda se nam zdi ta ponos sedaj še bolj upravičen. Na- mreč nam samim. Poskrbimo, da bomo to tudi dokazali, da nam bodo to tadi drugi priznali. Samo lastna hvala, cena mala. Da moremo pokazati svojo žilavost in delavnost, zato je priložnosti več kot zadosti. Vrlina nove domovine je zlasti v tem, da delo nudi vsakomur, ki je dela voljan. Mi zatrjujemo, da smo. Dokažimo, delajmo, izkažimo se, zagotovimo sebi in svojim obstoj! Ni lahko delo, nikoli ni bilo, dvakrat nam je težko, ker nismo pri svojem delu in ker za nove prilagoditve niso vsi zadosti mladi. Zlasti začetek je zmeraj težak. Toda začeti je treba... in nekako že gre. Da smo verni, bistri in kulturni, pravtako lahko pokažemo in dokažemo. Saj vidite, da ram nobena vrata niso neodjenljivo zaprta. Nihče nam jih ne bo odpiral, če jih ne bomo odprli sami; nihče nan> ni ponudil ob prihodu mehkega naslonjača, da bi se zleknili vanj. S tem pa še nikakor ne rečem, da si ga ne bomo pripravili, saj trdimo, da smo bistri in žilavi in delavni. Kultura in vera pa sta sili, ki človeka podpirata v napredku, če ju zares ima. Trdimo, da ju imamo: izkažimo se! ★ Naprej glejmo, ne nazaj! Kar smo izgubili, smo izgubili in ves jok in žalovanje nam tega več ne vrne. Nasprotno, vsaka žalost slabi tistega, ki žaluje, ker mu hromi sile, da še tistega ne zmore, kar bi sicer mogel. Lotova žena naj bo tudi nam v svarilo! Ko je Bog hotel Lota fin njegovo družino rešiti pred uničenjem, jih je napotil v tuji svet; prepovedal pa jim je, da bi se ozirali nazaj, žena se je ozrla in se spremenila v solni steber: trd, negiben, mrtev. Tako se zgodi vsakomur, kdor se preveč ozira nazaj: otrpne in umre za' marsikaj, kar bi še mogel storiti in si pridobiti. Saj nihče ne taji, da je težka ločitev od vsega, kar nam je bilo domače in ljubo in drago. Pa je taka ločitev često nujna in pogoj za napredek ter nov vzpon. Včasih se zgodi, da fantek joče, ko im odvzamejo krilce, v katerem je prvi čas življenja krmaril po sobi; toda ločitev je naravna in potrebna: njegova naloga je, da odraste otroškosti in se razvije v zrelo moškost. Tudi dekle joka, kadar kot nevesta zapusti hišo očetovo in stopi v ženinovo. Težka ji je ločitev od vsega, česar je bila vajena. Pa je tudi ta ločitev nujna in potrebna, če hoče iz dekleta postati žena in mati, steber nove hiše in kraljica nove družine. Napak ravna, če se ozira nazaj in v mislih ali dejansko uhaja v preteklost; čim prej naj se vživi y novo vlogo in potrudi naj se, da bo čim bolj služila novim nalogam. Ali nam kdaj pride na misel, da nismo mf prvi, ki si iščemo po svetu novih domov. Koliko rodov je že pred nami poskušalo našo usodo. Saj so skoraj prav vsi, ki jih srečujemo v novi deželi, če že ne priseljenci, pa vsaj potomci priseljencev. In morda so prihajali v mnogo bolj neprijetnih okoliščinah v deželo, kjer še ni bilo mest ne tovarn, ne pisarn in ne javnih del. Marsikdaj jim je pač bilo težko pri duši, toda vztrajali so in ustvarili to, kar smo mi našli, in če že sami niso uživali sadov svojega dela, so jih zapustili potomcem. Tega niso dosegli z žalovanjem, temveč z delom. Prav lahko si mislimo, da so tudi oni često potovali vsaj v mislih nazaj v staro do— movino, da so tudi oni sanjali o vrnitvi, ko bi si pridobili sredstva za starost, za hišico, za rešitev posestva ali za kar koli že. Marsikdo se je pač vrnil, mnogi so ostali. Kdo ve, kako bo z nami! Morda se bo vrnil kdo, morda se marsikdo ne bo. Kdor pa se bo vrnil, naj se vrne z nečim: s sredstvi, da si bo zgradil domačijo, s skušnjo, da bo bolje služil skupnosti. Razlogov dovolj, da se z vsemi silami posvetimo delu, da opustimo vse, kar nas od tega odvrača, da storimo vse, kar nam budi veselje do življenja in krepi voljo do dela, da vržemo s sebe vse, kar hromi in slabi. ★ Vživeti se je treba. Dežela, ki nas je sprejela, pričakuje, da ji posvetimo vse sile, r korist njej, sebi in svojim, čim bolje se bomo vživeli, tem bolje se bomo znašli in tem več bomo mogli storiti. Vživeti se nam je treba, saj to terja od nas hvaležnost in skrb za lastni blagor. Dežela nas je sprejela, ko smo zapravljali čas in sile po taborišču. Dala nam je delo in kruh in zavetje. Da tu ni vse po naših željah ? Seveda ni; toda kadar ti kdo ponudi prst, še nimaš pravice zagrabiti za roko. In saj ni bila to njena dolžnost, vsaj ne bolj kot drugih, ki nas niti sprejeti niso hoteli. Kadar nekomu pogori hiša, so mu drugi dolžni pomagati, vsaj po zapovedi ljubezni do bližnjega. Toda če nekdo od teh drugih pride in ponudi pogorelcu senik, da more iti spat vanj, je storil veliko dobro delo. Nihče ne more terjati od njega, da gre sam spat t senik, gostu — pogorele« pa prepusti opremljeno in zakurjeno sobo. Nas je gostitelj sprejel v hišo. Svoj kot si moramo sami opremiti in ogreti; toda z delom bomo to dosegli. Včasih pozabljamo, koliko je to vredno, da imamo delo. Pri tem pa se že lahko uveljavimo s svojo žilavostjo in vztrajnostjo. Dovolj imamo razlogov, da se vživimo tukaj; tako bomo tudi sami bolje uredili svoje življenje; tako se bomo lažje uredili v hiši, kjer smo gostje. V prvi vrsti spada k vživetju to, Tf ffT' ' i" i. s*- Križ ves v plamenih Mati Marija. Jaz na kolenih. VEČER NA TUJEM Za pampo rdeče sonce tone. Visoki trsi spe ob plotu. Ves prostor polni vonj limone. Poskrili so se ptički v gnezda. Na zemljo pada mrak vse tise. Prižgala se je prva zvezda. Ne ptic ne vetra več ne čujem. A v srcu Tebe, Večni, slutim. Kako si dober Bog — na tujem. ZORENJE Ob meji se prepleta živa trta. nagibajo se k tlom pretežke brajde čez noč so dozorele bele ajde! še včeraj so bile kot vogli prta. Pod soncem so vzkalili kmetu trudi, oči žarijo mu kot dva cekina. Hej, to bo svetla čaša tega vina in ajdov hleb zadišal bo po grudi Jaz v sebi čutim neizmerni plamen, po žilah teče kri vsa težka, vroča. Dozorel sem čez noč kot kaplja žgoča. Zdaj grem v življenje — v mlin pod kamen in v zidanico belo nad dolino, da dober kruh bom, dobro, žlahtno Tino. SLIKA Pota so siva. V ajdovi njivi sonce počiva. Znamenje belo v makovih cvetih moli veselo. Modre so smreke. Daleč tam v drevju mlin poleg reke. Križ bdi nad vrati. Vejica oljke. Izba in mati. San Luis OREHAR ANTON Katoliška Cerkev v Argentini Podobno življenje živi kakor v dru gih južnoameriških državah, ker je na podoben način nastala in se podobno ra zvijala. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7., Argentina ima dva kardinala in sicer nadškofa v Buenos Airesu dr, Jakob Alojzij Copello ter škofa v Rosario dr. Antoni Caggiano. Primas med škofi v Argentini je nadškof v Buenos Airesu. škofje se sestajajo na škofovske konference, ki ima kot nek izvršni organ v stalni škofovski komisiji, ki se sestane vsako leto po Veliki noči. Pri imenovanju škofa na izpraznjeno stolico ima država tolika vpliva, da vlada izbere kandidate, izmed katerih Sv. stolica izbere škofa. Med duhovniki je veliko tujcev in sicer Špancev, Italijanov in drugih narodnosti. škofje so pa vsi rojeni Argen-tinci. Skoro vsaka narodnost ima za dušno- Današnja cerkvena organizacija v republiki Argentini ima sedem cerkvenih pokrajin (provinc), 7 nadškofij ter 15 škofij in sicer: pastirstvo svojih vseljencev duhovnike domačine: duhovniki slovenski vseljen-ci so skoro po vseh argentinskih škofijah (Buenos Aires 4, La Plata 4, Mercedes 3 in 3 lazaristi, Tucuman 3, San Luis 11, Mendoza 2, Jujuy 1, Cordoba 1). Podoba verskega življenja in sredstva, ki jiih Cerkev uporablja Katoliška vera je po ustavi priznana kot državna vera, tudi predsednik republike mora biti katoličan. Vse življenje, vsaj na zunaj, močno hoče obdržati katoliški značaj. Cerkev, duhovščina uživa močno zunanje spoštovanje. Dušno pastirstvo se vrši po župnijah, ki so po mestih močne po številu vernikov, zunaj pa obsežne po ozemlju, kjer se raztezajo. Niso redke župnije, Nadškofija Buenos Aires, preb. 2.616.624 župn. 108 duhovnikov 350 Škofija Azul „ 700.936 20 „ 46 „ Mercedes „ 1,044.254 56 81 Nadškofija Cordoba „ 893.465 83 291 Škofija Rio Cuarto „ 287.915 21 ,, 22 Rioja 115.763 9 13 Nadškofija Salta „ 231.567 26 45 Škofija Catamarca 160.805 16 ,, 45 Jujuy „ 123.754 13 ,, 20 Nadškofija San Juan „ 211.105 12 ,, 39 Škofija Mendoza „ 552.789 33 ,, 56 San Luis „ 208.976 11 13 Nadškofija Parana „ 805.354 42 104 škofija Corrientes „ 735.467 27 50 Santiago del Est. „ 534.457 26 ,, 4 40 Nadškofija La Plata „ 1.715.201 110 „ 193 Škofija Bahia Blanca „ 470.847 38 38 „ Viedma „ 213.364 23 8 Naškofija Santa Fe ,, 693.115 102 ,, 141 škofija Tucuman „ 585.201 29 ,, 66 „ Rosario „ 1.055.113 75 94 „ Resistencia „ 540.000 19 5 (Statistika je vzeta po "Guia Eclesiastica 1946") Id štejejo po 50.000 prebivalcev (Pri nas v Sloveniji je bila največja župnija sv. Petra v Ljubljani, ki je štela nekaj časa okr. 26.000 preb.). Duhovščine je v Argentini svetne zelo malo, saj jih je približno 1400, ko bi jih rabili 19.000, da bi bilo tako poskrbljeno za dušno pastirstvo kakor je v USA, še več pa, če bi hoteli doseči n. pr. ljubljansko škofijo. (Tukaj pride na enega duhovnika 10.000 vernikov, dočim pri nas pribl. 600). Svetni duhovščini pomaga pri pastir-stvu oz. skrbi za versko življenje redovna duhovščina, ki živi v različnih redovnih organizacijah, tudi takih, ki jih po Sloveniji nismo imeli (avguštinci, benediktinci, lateranski kanoniki, kar-melioani, jezuiti, dominikanci, eskula-pijci, frančiškani, šolski bratje, lazari-sti, lurdisti. oblati, palotinci, pasionisti, redentoristi, zakramentinci bi. Eymar-da, Najsv. Src, salezijanci, sv. sv. Kami-la, Božje Besede, trinitarci. mercedar-ci atd.). V južnih provincah so .silno veliko naredili salezijanci. Nekateri redovi sprejemajo župnije, drugi v pastirstvu sicer sodelujejo. Zlasti se redovi tudi posvečajo šolstvu, nekateri sploh samo temu namenu služijo. Lepe zavode ima jo redovniki sv. Janeza de La Selle, jezuiti, salezijanci, maristi. Prav tako so številni ženski redovi, ki se predvsem posvetijo šolstvu. Imajo svoje zavode, kolegije, v katerih imajo različne tipe šol, ljudsko, srednjo. Med močmi imajo po moških in ženskih redovnih šolah zaposlene tudi laične moči. Te šole so privatne in delajo izpite koncem leta pred drž. komisijo. Le nekatere so avtonomne. da jim teh izpitov ni treba delati. Šola je laična, kakor je "bila pri nas doma, čuti se v tem vpliv francoske liberalne zakonodaje. Važen za šolo je zakon, ki je bil sprejet 1. 1947 po dolgi debati, ki uvaja verski pouk v vse šole, ljudske, srednje in specielne. Učitelje oz. profesorje nastavi država v soglasju s Cerkvijo. Ustanovila se je posebna direkcija za verski pouk. ki naj pouk organizira ter skrbi za njegov potek. Komisija je odvisna od pravosodnega in prosvetnega ministra ter od drž. šolskega sveta. Prav tako se ustanovi inšpektorat (nadzorstvo) za verski pouk, ki posluje po navodilih ministra v soglasju s Cerkvijo. Za sprejem tega šolskega zakona je tudi ljudstvo prirejalo velike javne manifestacije in je veliko naredila zlasti Katoliška akcija. Zakon je bil sprejet v senatu 17. aprila 1947 in 18. maja so po vseh Cerkvah po republiki peli slovesni Te Deum, Bogu v zahvalo. Drugače imajo katoličani vpliv na šolstvo le osebno po učiteljih in profesorjih, ki jih imajo precejšnje število dobrih, zraslih iz verskih organizacij in v njih še danes včlanjenih; celo med univerzitetnimi profesorii imajo dokaj dobrih katoličanov. Za vzgojo duhovnikov skrbijo škofijska semenišča, katerih je precej, dasi še ne po vseh škofijah. Velikemu semenišču je pridruženo, podobno kakor v Italiji, malo semenišče (gimnazija). Posebno stališče ima slovenska bogoslovna fakulteta v San Luisu, ki šteje med slušatelji ne le Slovence, temveč tudi domačine, Argentince. Za vzgojo in usmeritev laične inteligence v katoliškem smislu mnogo naredi nekak Katoliški institut in sicer za moške "Cursos de Cultura catolica" ter za ženske "Instituto religioso de cultura superior"; v tri leta trajajočih tečajih obdelajo poglavja iz filozofije, zgodovine in teologije. Organizacije naredijo mnogo za porast in stalnost v verskem življenju in tako služijo kot uspešno dušnopastirsko sredstvo. Med njimi omenimo Katoliško akcijo, Marijine kongrecije. druge pomožne sile, ki sodelujejo s KA, JOC, ki je po žosističnem načinu zgrajena KA. Apostolstvo molitve, Vincencijeve konference itd. Prvenstveno mesto med organizacijami ima K A, ob njej so urejene kot pomožne sile vse druge verske organizacije, katerih delo ona koordinira. Urejena je K A podobno kot v Italiji in Španiji, bolj kot masovna organizacija, ne toliko kot elitna ter je naslonjena na župnijo. Razdeljena je po štirih naravnih stanovih, torej za može, žene, fante in dekleta. Mladinske veje (JAC) fantje in dekleta, imajo pripravljalne organizacije za KA v naraščaju in as-pirantih; fantovski naraščaj (ninos) so priključeni KA za žene. V fantovski in dekliški organizaciji imajo poseben oddelek tudi akademiki in akademičarke. Vsaka izmed teh vej ima svoje glasilo, ki je skupen verski list za posamezne stanove: možje imajo "C°ncor-dia", žene "Anhelos", fantje "Antor-cha" in dekleta "Ideales". Posebni listi so tudi za aspirante in naraščaj, če pomislimo na težke razmere, v katerih te organizacije delajo, jim moramo priznati lepe uspehe, zlasti sprejem šolskega zakona o verouku mnogi v veliki meri pripisujejo tudi delu organizacij KA, ki se tudi sicer resno trudijo za prodor in zmago katoliške misli v javno življenje. Za svoje delo se pripravljajo na tedenskih sestankih, za katere narede letni program. Organizirana je KA za vsako škofijo in nje delo vodi "Junta diocesana", vse organizacije posameznih škofij pa so pod skupnim narodnim vodstvom, ki se imenuj a "Junta. central". Organizacije KA so v središču delavnosti na verskem polju po župnijah. Ob njih zlasti za notranje življenje skrbijo Marijanske Kongrega-cije, katerih delo pa ni tako razgibano. Poleg ACA (Aargentinske Katoliške akcije) imajo pa tudi po škofijah organiziran JOC, ki je Katoliška akcija urejena po vzorcu belgijskega žosizma, ki stoji na stanovskem poklicnem principu ('za delavce) in je elitno urejena. Nimajo je po vseh župnijah. Opaziti je njen vpliv zlasti na socialnem področju (Letos akcije za delavska, družinska stanovanja). Velik zaklad v nadnaravnem pogledu pomenijo po župnijah organizirane edinice "ApostoMva molitve", ki v molitvi združuje in navdušuje zlasti za apostolat ne več tako gibčne starejše moške in ženske. Te organizacije skrbijo za lep potek štirideseturne pobožno-sti v češčenju sv. Rešnjega Telesa, ki ga imajo na ta način v teh škofijah urejeno. Katoliških kulturnih orgnizacij v našem slovenskem smislu katol. prosvetnih društev, ki bi skrbele za kulturno izobrazbo s katoliškega stališča, tukaj ni- majo. To izobrazbo v neki meri nudijo organizacije KA s svojim programom. Tudi ni posebnih katoliških strokovnih organizacij n. pr. za delavce, ker so vsi organizirani v drž. sindikatih. Tudi nimajo skupne vrhovne organizacije katoliških akademskih izobražencev, temveč imajo posamezni poklici svoje (profesorji, zdravniki, advokati, inženirji itd.). Svojo organizacijo imajo tudi katoliški učitelji. Zanimava je ustanova "Osrednje tajništvo socialne pomoči — Obra Cardenal Ferrari", ki združuje ljudi različnih poklicev, ki žive skupno življenje, pa hodijo vsak v svojo službo in tako skušajo vršiti apostolat ,zlasti tudi socialno in za dober tisk. Če govorimo o časopisju, ki naj bi pomagalo Cerkvi izvajati katoliški nazor v javnem življenju, moramo poleg zgoraj omenjenih še omeniti, katoliški dnevnik "E1 Pueblo", ki je sorazmerno lepo ure-jevan, čeprav bi človek želel še večje razgibanosti. Gotovo pa število naklade ne odgovarja tukajšnjim številnim katoličanom. Izmed revij sta za kritiko javnega življenja in njega usmerjanja važni reviji "Criterio" in pa revija za mladino "Herioca". Izmed znanstvenih revij je omeniti filozofsko "Sapientia", biblično "Revista Biblica", ki jo izdaja semenišče v La Plati ter liturgična "Revista letur-gia argentina", ki jo izdajajo benediktinci. Pri dušnopastirskih sredstvih, ki jih dušno pastirstvo tukaj v Argentini močno uporablja, je tudi župnijski kino. kjer v farnih dvoranah vsako nedeljo popoldne zberejo otroke in zvečer odraslo mladino. Pred predstavo otrokom vsak teden govori župnik o resnicah iz katekizma. Odtrgati jih hočejo s tem od javnih kinodvoran in združeno s sladkim vsaj nekoliko pribilžati kršč. resnice. Koristi, ki jih Cerkev prinaša deželi in težave, s katerimi se mora boriti. Če kje na svetu, moramo za dežele Južne Amerike reči, da je bila Cerkev tista, ki je ljudstvu prinesla kulturo, čeprav morda način posredovanja zaradi velikih človeških slabosti španskih priš-lecev ni bil vedno najboljši. Razumeti pa moramo vse iz razmer, ki so jih dobili in iz Ča&a, v katerem so prišli. Morda je v marsičem prav oddaljitev od cerkvene tradicije in nenačrtno, strastno hlastanje po zunanjih pridobitvah civilizacije brez notranjega duhovnega napredka v marsičem zakrivilo praznoto, pred katero danes sami ostrmijo. Nikdar ni mogoče popisati blažilnega vpliva, ki ga ima Cerkev na vzgojo čutno močno razgibanega južnega sveta, da mu izbrusi tako nevarne ostrine. Vesela pa mora biti Cerkev v teh krajih, da se ji ni treba tako brezupno boriti za izvedbo socialnih reform v korist zlasti delovnih množic, ki bodo zadovoljene mnogo lepše gledale tudi Cerkev, ki jih v nauku hoče ščititi. Spet pa bo ona pri izvrševanju socialnega apostolata mogla zgladiti ostrine, ki bi lahko nastale, če bi bila socialna reforma enostransko izvedena v korist nekaterim stanovom. V marsičem je mogoče razumeti in pravičneje oceniti nizek nivo v verskem Prospero POMLADNA Drevo, upalo pod snega nemilo ponjavo, bledi mraz se mu zaril je v stržen, tepo, sujo ga burje divje, ječi, kot bi vso bol sveta nosilo A brži ko mlada Vesna skoraj s silo kožuh mu strga, ospe srebrno ivje, obleka cvetna, ki jo Lelj sešil je, opleta mu. ko pleše z gozdno vilo. Igračka smo v koščenih prstih časa. Kot zrnca smo v steklenobridki uri. Da bi čim prej spolzeli ji do pasa! Izdrl je meč zeleni vitez Jurij Hej, v sedla vsi, da ko pridirja mimo, razposajeni z njim prek zvezd zdrvimo! življenju in mnoge nedostatke, če pomislimo na ogromne težave, ki jih srečuje Cerkev v teh krajih. Prva med njimi je gotovo silno veliko pomanjkanje zlasti svetne duhovščine, saj morajo zadostovati v župnijah, ki imajo prebivalcev za pol Ljubljane, 3 duhovniki za dušno pastirstvo, ko pa tudi niso redke župnije s 40 do 50 tisoč ljudmi, ki imajo samo 3 dušne pastirje. Druga težava so velike daljave, zlasti zunaj na deželi, ko ljudje komaj enkrat na leto pridejo do župne cerkve in morda le nekajkrat na leto k sv. maši v nedeljo. Prav tako slabo vpliva mešanica tolikih narodov, ki pridejo kot izseljenci iz različnih držav in ti v rednih razmerah versko niso vedno najboljši. Od tod moremo razumeti v marsičem veliko nezaupanje do tujcev tudi v versko-cerkvenih krogih, ki so ga deležni tisti, ki tega niso pričakovali. Prav tako ni za nivo verskega življenja tvarno bogastvo, ki vlada v deželi in ljudje nimajo toliko smisla niti za naravne duhovne vrednote, kaj šele za nadnaravne. BLAZNI BRAT MRTVEMU Ko obtoženec prežim, da se ruleta mi blodnih misli izvrti. Sodnik je kroglica; (Na čelu imam njen žig.) Obstala, črno. Kroglica prekleta. Zakaj v zavest se pno le mračne misli, ko svetlih je natanko polovica? Kroglica mehka, siva, težka: iz svinca. Takrat pod noč sva z bratom zlezla v svisli. Dva strela: tebi v srce, meni v č&lo. Si živ še pod gomilo grušča in kep? Jaz umiram v rakvi utrujenih možgan. Janez! Pozdravi starše, rodno selo! "Ne morem. Je že vstal svobode dan ? " Ne vem. Tvoj prah je nem, moj duh je slep. PESM / USTAVNI POLOŽAJ ARGENTINE IN NJENIH PREBIVALCEV Ne bi bilo prav, če ne bi pri vživljanju v razmere, sredi katerih živimo, skušali pogledati tudi na položaj, ki ga osnovni državni zakon, ustava, daje Argentini in njenim prebivalcem. Poleg nekaterih zanimivosti, ki to u-stavo deloma delajo drugačno od nam znanih ustav, ima njeno poznanje za nas predvsem praktičen pomen. Govori o obliki vladavine, oblasteh in oblastnikih, njihovih pravicah in dolžnostih ter o pravicah in dolžnostih državljanov in drugih prebivalcev državnega ozemlja. Na ustavi temelji ves red, vsi zakoni, nanjo so vezani vsi prebivalci države, od predsednika do zadnjega tujca, dokler se ne spremeni. Oglejmo si kratko njen nastanek, značaj in vsebino. Kakor argentinska država, tako tudi njena ustava ni nastala nenadoma. Pripravljali so jo nešteti momenti, politični, vojaški in psihološki. Od leta revolucije 1810., ko se je dežela začela trgati od Španije, je preteklo še 42 let, da se je s proglasitvijo ustave dokončno določila oblika političnega življenja dežele. Različna gledanja na obliko vladavine, predvsem na nahajališče in izvrševanje oblasti, pri čemer so največ vplivali gospodarski interesi, so ovirala hitrejšo rešitev vprašanja. Na eni strani so stali unitaristi, ki so se celo nagibali k monarhiji, na drugi federalisti, ki so zahtevali široke avtonomije province. Skupščine predstavnikov iz vse dežele trenutno s svojimi poskusi niso uspevale, saj sta dve ustavi, ki sta bili že formalno sprejeti, takoj naleteli na tak odpor, da nista obveljali. Vendar pa je bilo to delo vseeno pripravljanje prve trajne .ustavo, ki je, kot vsaka ti-dna ustava, plod dolgotrajnega, težkega, v izkušnjah potrjenega in res od ljudstva priznanega dela. Danes veljavna ustava je bilq| proglašena 1. maja 1853. leta v mestu Santa Fe na kongresu zastopnikov vseh provinc, razen province Buenos Aires. Ta provinca namreč takrat tega akta ni priznala, je pa to storila že leta 1860. po majhnih spremembah nekaterih u-stavnih določil. S tem je dobila današnja Argentina poleg dokončne pravne oblike tudi svoje današnje meje. Ustava Argentine kaže svoj posebni značaj glede na dobo in zemljepisni položaj. Nastajala je v času, ko je stari svet preživljal velike pretrese, ki so prinašali spremembe socialne strukture in političnih oblik. Bila je to doba po veliki francoski revokiciji, ko se je rušil in zrušil fevdalizem, ko so bili narodi še žejni ali že pijani svobode, ki pa je vedla y novo nesvobodo, v odvisnost mas od kapitala, hujšo, kot je bila odvisnost od obsolutistič-nih vladarjev. Dogodki v Evropi so odmevali tudi v Ameriki. Evropska miselnost se je prenašala v novi svet in se tam uveljavila, kar se odraža v tedaj nastali ustavi. Dalje je ustava ameriška. Novi svet s svojimi tolikimi gospodarskimi in kulturnimi posebnostmi je navezan na svoje posebno norme. Evropa je pre-natrpana, Amerika malo naseljena; Evropa ima s svojimi tisočletji pogoje za neko ustaljenost in miren razvoj, Amerika je mlada, polna zagona in možnosti napredka. Interesi Evrope so vse drugačni kot interesi Amerike. Če imamo pred očmi oba ta faktorja, dobo in zemljepisni položaj, bomo lahko razumeli nekatera določila, ki se nam zde morda taja. Preglejmo zdaj v kratkem vsebino argentinske ustave. V uvodu zastopniki ljudstva prosijo za pomoč Boga, ki je "vir vse prave pameti in pravice" ter izjavljajo namen, ki naj ga ustava dosega: ustanoviti državno skupnost, utrditi notranji mir, postaviti skupno obrambo, pospeševati občo blaginjo in zavarovati dobrote Posebej je poudarjeno, da te ustavne obljube niso dane same tedanjim prebivalcem nove države, ampak vsem lj.udem vsega sveta, ki so s tem naravnost vabljeni, naj postanejo deležni vseh koristi, za katere ustava jamči. Nato so v samem tekstu dana določila o obliki vladavine ter o pravicah in dolžnostih vsakega človeka, ki živi v mejah države. Vladavina argentinske države je predstavniška (oblast izvršujejo predstavniki ljudstva), republikanska (oblast se izvršuje v imenu ljudstva) in zvezna (oblast je izvirna v provincah, ki državo sestavljajo; centralna oblast ima le tiste pravice, ki so ji izrečno podeljene). Zvezna oblast vzdržuje rimsko katoliško veroizpoved, tako da je javno pravno prizna- Vladna palača na Majskem Trgu v Buenos Airesu ma samo ta. Predsednik države mora biti katoličan. Zato pa vrši patronat nad katoliško Cerkvijo v Argentini s tem, da predlaga Sveti stolici v imenovanje kandidate za izpraznjena škofovska mesta. Postojanke novih cerkvenih redov se brez dovoljenja civilne oblasti ne smejo ustanavljati in duhovske osebe me morejo biti člani narodnega predstavništva »iti gubernatorji provinc. Vsem prebivalcem Argentine, ne glede na vero, spol, starost, raso, trajanje bivanja in državljansko pripadnost so priznane osnovne pravice, od katerih so posebej naštete: 1. Pravica do dela in svobodno dovoljene zaposlitve; 2. Pravica do pritožbe in priglasitve javnega mnenja državnim oblastvom; 2. Pravica do vselitve, bivanja, prehoda in zapustitve državnega ozemlja, za kar pa so z zakonom posebej predpisani formalni postopki; A. Pravica do svobodnega izražanja misli po tisku; 5. Pravica do svobodnega razpolaganja z zasebno lastnino, ki jo omejujeta le razlastitev zaradi javne koristi in zakonita sodba; 6. Pravica do združevanja zaradi koristnega cilja. 7. Pravica do svobodnega izpovedovanja 8. Pravica do poučevanja in učenja. Vse te pravice imajo svojo podlago v ljudski suverenosti in republikanski obliki vladavine. Posebej sfe odpravlja suženjstvo in proglaša civilna enakost, v kateri ni plemiških in drugih privilegijev stanov. Vsak prebivalec ima možnost vršiti tudi javno službo, le če ima za to sposobnost. Enakost velja tudi r davčni obveznosti in drugih javnih bremenih. Onemogočena je vsaka zaplemba in niti vojska ne sme nikomur ničesar rekvirirati ali zahtevati nikakšno pomoč. Nihče ne sme biti kaznovan brez zakonite sodbe in ne zaprt brez pismene odločbe. Za kaznovanje zločinov, storjenih iz političnih nagibov ni smrtne kazni. Odpravlja se tortura. Vsa dejanja, ki ne škodujejo redu in javni morali, so prepuščena le Bogu. Noben prebivalec ni obvezan storiti, česar zakon ne zahteva in ne sme biti ovira« storiti, česar zakon ne prepoveduje. Tujci so deležni vseh pravic državljanov. Ne smejo se siliti, da sprejmejo državljanstvo, morejo ga pa na lastno prošnjo dobiti po dveh letih bivanja v državi, a oblast sme ta rok tudi skrajšati. Vojaška obveznost se na tujce ne nanaša. Celo 10 let po pridobitvi državljanstva so ti vojaške službe oproščeni. Zvezni vladi je posebej naložena dolžnost, da pospešuje evropsko imigracijo. Z nobeno dajatvijo ne sme utesnjevati, omejevati ali ote- zevati prihoda tujcem, ki bi obdelovali zemljo, izboljševali industrijo in prinašali ter poučevali znanost ter umetnost. Edina civilna pravica, ki je tujci niso deležni, je volilna pravica. Oblast je po principu oblasti ločena v zakonodajno, izvršilno ali upravno in sodno. Zakonodajno oblast vrši kongres, ki ga sestavljata poslanska zbornica in senat. Poslance voli ljudstvo direktno, tako da je na vsakih 49.000 prebivalcev po eden. Senatorji pa se volijo po posebnih določilih, tako da vsaka provinca in glavno mesto izberejo po dva senatorja, ne glede na število prebivalstva. Razen drugega odloča zvezni kongres o sledečem: ureja uvo^ in izvoz, nalaga davščine, določa letni proračun, izdaja denar in mu določa vrednost, izdaja civilne, kazenske, trgovinske in rudarske zakone, dalje vse zakone, ki so nanašajo na glavno mesto in državne province in ustanavlja nove, odreja mobilizacijo, in pooblašča izvršilno oblast za napoved vojne in sklepanja miru ter proglaša obsedno stanje. Izvršilna ali upravno oblast je izključno v rokah ene osebe, predsednika argentinske države, ki združuje v sebi funkcije predsednika republike in predsednika vlade. Nadomešča ga podpredsednik. Njuna poslovna doba traja šest let in ne moreta biti ponovno izvoljena pred potekom dobe. Oba se volita indi-rektno po volilnih možeh, prej direktno izvoljenih. Predsedniku v pomoč je osem mini-trov-tajnikov, ki jih sam postavlja in odstav-lja. S predsednikom so-podpisujejo ti upravne akte. Predsednik je vrhovni oblastnik državer ki skrbi za izvrševanje in izpolnjevanje zakonov, na katere je tudi sam vezan, je neposredni oblastnik glavnega mesta in vrhovni poveljnik vseh oboroženih sil, imenuje v sporazumu s senatom zvezne sodnike, ureja državne dohodke po zakonu o proračunu iT podpisu ie meddržavne dogovore in pogodbe. ^odna rblast je deljena v zvezno in provin-cialno. Zveznim sodiščem so prepuščeni y presojo posebni primeri, sicer pa vrše sodno oblast provincialna sodišča po provincialnih-zakonih in predpisih. Provinte imajo vso oblast, ki ni bila posebej podeljena federalnim oblastvom. Postavljajo si lastne ustave v soglasju s federalno in po njej izbirajo svoje oblastnike in izvršujejo oblast. Nimajo pravice odločati o zadevah, ki so prepuščene kongresu. Noben oborožen spopad med provincami se ne more imeti za pravičnega. Razvoj v socialni strukturi in v miselnosti argentinskega ljudstva, ki sledi razvoju v svetu, prinaša težnje po spremembah. Te v načelu dopušča veljavna ustava sama. Predvsem gre za ureditev razmerja med delom in kapitalom, za zaščito dela in tako utrdit?v blagostanja ljudstva in javnega miru v smislu modernega pojmovanja o rešitvi socialnega vprašanja, ki se odklanja od obeh skrajnosti, liberalističnega kapitalizma in marksističnega kolektivizma ter išče vmesno pot. Kako se bodo stvari podrobneje uredile, bo pokazala bližnja bodočnost. F. B. 17 t r i is ki... Skušnja je draga šola; pak norci se bodo v nobeni drugi ino komej v tej šoli kaj naučili. J. Primic, 1812. Odločno odpovej se svoji sreči, goreče išči drugim jo doseči, živeti vrli mož ne sme za se. Gregorčič (Daritev) Lepa perložnost je koker ena tica, katera tebi k nogam sede inu se pusti lohku ujeti; če hitru po nje ne sežeš, zupet zleti inu se (tok' rekoč) tebi smeja, kir je ne boš več lohku dobil. O. Jernej Basar, Pridige 1734. Samoljublje je rodilo vojske. Vojske so ustvarile rane. V ranah in bolečinah sem videl zoreti prečudno. Prečudnemu j® ime: "Odpusti, ljubi!" Pregelj (Zgodbe zdravnika Muznika) pravo, ali na žalost tako redko prepričanje, da ima skoraj vsak človek več dobrih kakor slabih lastnosti in da moramo že radi tega svojemu bližnjemu radi prizanašati in ga spoštovati. J. Trdina (Franja) Najhujša žalitev, ki jo človek, neumnež, more napraviti Bogu, je dvom a Njegovi ljubezni. Tridentinski katekizant SLOVENCI V ARGENTINI NEKDAJ IN DANES Naši mladostni spomini sežejo do tistega časa, ko se je pred prvo svotovno vojno bil gospodarski boj med avstrijskim domačim in argentinskim čezmorskim mesnim trgom. Zgodilo se je namreč, da je bilo v Trstu ceneje meso iz Argentine kot pa meso v Trstu zaklanih govedi. Bilo je to ravno ob stoletnici argentinske osamosvojitve, ko je Argentina pričela svoj gospodarski polet. PRVI SLOVENCI V ARGENTINI Ko je tedaj prijadralo v Argentino v kratkem razdoblju kar šest slovenskih pionirjev (inž. Brinšek, inž. Žnidaršič, Franc Kraševec, k? so sedaj že pokojni, ter še živeči inž. Jeko-vec, trgovec Flor in dr. Beninger) so našli tukaj le malo rojakov. Ob .začetku prve svetovne vojne je bilo v B»uenos Airesu kakih 200 Slovencev, a so večinoma prišli sem v sklopu nemško govoreče avstrijske skupine. Bili so ljudje s Krasa, z Goriškega in iz Trsta, ki jih je morje bolj slučajno zaneslo v Buenos Aires. Prvi Slovenci sploh, v kolikor jih moremo zaslediti, so prišli v Argentino 1. 1878. Takrat je bila republika v težavah glede sever-nij mej. Paragvajci so hoteli raztegniti svojo deželo proti jugu. Najbolj jih je mikala pokrajina Formoza. Ker Argentina ni imela ljudi, s katerimi bi deželo naselila in s tem zavarovala meje, je prosila Avstrijo za 200 družin, katerim bo Argentina dala vsaki po 100 ha zemlje in še potrebno začetno pomoč. Glavna akcija za nabiranje teh družin je bila izvedena na Goriškem. Dejstvo je, da je tedaj prišlo v Argentino kakih 50 slovenskih družin, največ iz Cerovega, Doberdoba in Tolmina. Ko so prišli sem, so zvedeli, da je v Formozi vojna s Paragsaayem. Večina se je ustrašila in so krenili v Entre Rios, kjer so se naselili v okoilci Parana (družine Srebrnič, Paušič, Jakin, Binaj, Primožič, Terčič itd.). Le kakih 10 je bilo tako drznih, da so ostali zvesti prvotnemu sklepu in se naselili tam, kjer je sedaj pomembno mesto Formoza. To mesto je nastalo ob izdatnem sodelovanju slovenskih in furlanskih naseljencev. Danes še žive potomci družin Paulina, Pernarčič in Kocjančič. V stolpu farne cerkve pa pojeta dva zvona, vlita v Gorici in dar ge. Paulina, ki je bila vzor slovenske žene in matere in katere ime se bo v Formozi ohranilo, dokler bosta pela tista dva zvona. Jože Kastelic, ustanovitelj "Duhovnega življenja" BRODOLOMCI PRIHAJAJO L. 1880 je priromal sem Andrej Farčnik, doma iz Konjic, ki je bil osebni sluga nadvojvode in mehiškega cesarja Maksimiljana in je po smrti svojega gospoda našel svoj kruh kot oskrbnik na mehiškem konzulatu t Buenos Airesu, pozneje pa je kupil estancijo v San Luisu (merlo). Umrl je 1. 1922. Bil je bojda zelo znan kot sadjar, čebelar in vinogradnik. Kot on, ki je iskal v; Argentini mesta, potem ko je njegova prvotna pot končala v praznino, je prišlo še večje število drugih. Nekateri so šli v Severno Ameriko, a ker niso imeli vseh listin v redu, niso dobili vstopa. Namesto nazaj domov, so jo mahnili proti juga. Tako je prišel sem sodar Mihelič, doma od Ljutomera (žena je še živa) in Serdoč iz Jelsane, katerega sin dr. Peter Serdoč je sedaj ravnatelj salezijanskega zavoda Belgrano v Tucumaiiu. Oba sta šla potem delat sode v Mendozo, kjer se je začelo tiste čase moderno vinogradništvo. NAVAL SLOVENCEV PO PRVI SVETOVNI VOJNI Argentina Slovencev kot takih poprej sploh ni poznala. Šele stiska, ki je zadela Sloven- sko Primorje, je prinesla naše ime v Buenos Aires. L. 1922 so začeli prihajati prvi. Vsako leto je število naraščalo, tako da so v letih 1926 do 1929 slovenski imigranti prihajali v skupinah po sto ali še več. Včasih so prišle nekatere ladje s samimi Slovenci, katere je v dno duše bolelo fašistično nasilje na slovenski zemlji. Prva leta po prvi svetovni vojni je nastalo tudi veliko blagostanje, toda dotok priseljencev vseh narodnosti je bil premočan, da bi odgovarjajoči kapital mogel zagotoviti sorazmeren razvoj gospodarstva; zato so se kmalu začele pojavljati težave, ki so 1931 pripeljale do hude krize, ki je tedaj itak zajela ves svet. Prvi dotok, ki je v letih 1926 do 1929 pripeljal v Argentino kakih 20.000 Slovencev, je sicer naletel na marsikatero težavo, toda delo se je v tistih letih lahko dobilo. Oblast je delala zlasti na tem, da bi čim več ljudi odšlo v notranjost dežele, koder so se gradile železnice in ceste. Res jih je odšlo nekaj tisoč, ki so se popolnoma porazgubili. Nekateri so se pozneje vrnili v Buenos Aires, drugi pa so za vedno izgubili vsako zvezo s slovensko skupnostjo. PATERNAL IN AVELLANEDA Ta prva slovenska imigracija je ustvarila "Slovenski Patemal" in "Slovensko Avella-nedo". Vsi Primorci so se zatekli najprej na Paternal, kamor jih je vodil (že davno pokojni) Štrosar. V tistih časih je bil Patemal ves slovenski. Lahko bi napisal iz tistih dni dolgo povest, kako so po Paternalu slovensko govorili, peli, pili, se pretepali in kleli, tako da je marsikateri dober Slovenec iskal prvo priliko, da pobegne kamor koli. Tedaj že so začeli naši resni možje kupovati zemljišča v Villi Devoto, Saavedri, San Martinu, Villi Lu-ganu in Floridi, kamor se je počasi slovenski živelj odtekal s Paternala. Če je bilo takih, ki so kleli, se z ovcem klali in se na komunistične sestanke shajali, je bilo pa tudi takih, ki so po slovensko molili in bridko občutili potrebo po slovenskem duhovniku. Škoda, da ni prišel tedaj kdo, ki bi naše dobre verne ljudi vodil po pravi poti. Rojaki iz Prekmurja so se zatekli na Ave-llanedo in tamkaj so si našli delo ter začasno stanovanje, od koder so kmalu začeli iskati lasten košček zemlje in se začeli razhajati v Lanus, Sarandi, Bernal in Dock Sud. Že tedaj se je začela zbirati tudi slovenska družba v Rosariju in Cordobi. Večje skupine so se naselile v Chacu (Las Brenas), v Lomi Negri, Bahiji Blanki in v Cincd Saltosu v Rio Negro. STISKA PRIDE Imigracija se je nadaljevala, sicer v manjšem obsegu, tudi po 1. 1931, ko je nastopila že kriza. Takrat so se pa začeli hudi časi, s katerimi pač ni mogoče primerjati tega, kar gledajo rojaki, ki sedaj sem prihajajo. Pod milim Bogom ni bilo več dobiti dela. Zdravi, delavoljni fantje, so mesece in mesece begali okrog brez beliča v žepu in preživljali vse hudo. Bolj srečni rojaki, ki so bili dobrega srca, so tedaj neverjetno mnogo dobrega storili za nesrečnejše brate. Vesel je bij, kdor je dobil delo, da je zaslužil po 1 pesos na dan. Bilo je ravno toliko, da je s stisnjenim pasom čakal, kdaj pridejo boljši časi. Hvala Bogu, da je ogromna večina naših ljudi vzdržala junaško tiste težke dni in danes žive v svojih ljubkih domovih, katere spoznaš na prvi pogled po latniku in po cvetnih gredah, kadar stopaš po ulicah v Villi Devoto ali drugod, koder so se slovenske družine naselile. SLOVENSKI DUHOVNIK V ARGENTINI Za desettisoči Primorcev, za stotinami Pre-komurcev, Belokranjcev in Suhokranjčanov, je pohitel tudi slovenski duhovnik. L. 1926 že je prihitel v Argentino g. svetnik Mrkun, ki je začel zbirati Slovence v kripti Santisimo Sacramento in je izdal tudi prvo slovensko versko glasilo "Izseljenski glasnik". Pol leta se je zadržal tukaj, toliko da je ugotovil resnično potrebo po slovenskem duhovniku. Objavil je nato v domovini več člankov, v katerih je navduševal mlade duhovnike, da bi se kdo odločil za ta apostolski posel. Name je njegov spis tako vplival, da sem se 1. 1930 odločil, da grem v Argentino, če mi škof dovolijo. Pa je posegel vmes Gospod Bog, ki je moje načrte prekrižal z resno boleznijo na želodcu. Isti članek pa je bral tudi č. g. Jože Kastelic, tedaj izseljenski duhovnik v Franciji, ki je svojo namero tudi izvršil. Medtem so se Slovenci v duhovnih potrebah zatekali k hrvaškemu frančiškanu p. Leonar-du Ruskoviču, Sem pa tja so tudi doživeli veselje obiska kakega slovenskega duhovnika salezijanca. Č. g. Ludovik Pernišek, sedaj v Junir.u de los Aftdes, je ' prihajal praznovat božič mednje. Tudi p. Malič, ki je služboval na čilenski Ognjeni zemlji, jih je ob priliki obiskal. L. 1933 je prišel č. g. Kastelic, ki se je nato vrgel na delo z vso energijo. Ustanovil je po nekaj mesecih versko glasilo "Duhovno življenje", ki je od tedaj postalo najpomembnejša slovenska publikacija v tej zemlji in je lani praznovala 15. obletnico svojega blagoslovljenega delovanja. Ker ni zmogel dela sam, je takoj začel iskati pomočnika. Že je bil 1. 1934 pripravljen na pot č. g. Sunčič iz mariborske škofije, toda malo pred odhodom je zbolel. Gospod Kastelic je še in še polnil "Slovenca" s članki o potrebah Slovencev v Argentini, kar je slednjič dvignilo mene. G. Kastelic je sredi neverjetnih težav upe-ljal stalno slovensko službo božjo pri sv. Neži na Paternalu, kjer so se Slovenci zbirali k maši in k popoldanski službi božji. Pač najlepši spomini slovenskega izseljenskega življenja iz tiste dobe so to. Tam so se zbirali, so molili, veselo prepevali; spoznali so se fantje in dekleta in tako se je ustanovilo lepo število slovenskih družin, ki bodo za vedno ohranile spomin na gospoda Jožeta in na vesele paternalske sestanke. Slovenca brez petja ni. Že preje so društva petje gojila, toda ko so Slovenci dobili svojo službo božjo, je slovenska pesem še posebno oživela. Tedaj je vzel v roke vajeti Ciril Jekše, pionir slovenske pesmi v Argentini, ki je bil skozi vse tiste in poznejše čase steber slovenskega! verskega življenja. V septembru 1. 1935 je č. g. Jože Kastelic odpotoval, 1. marca sem pa stopil jaz na njegovo mesto. Ko se je pozneje vrnil, sva ostala dva slovenska duhovnika vse do 8. marca 1940, ko je ta veliki ljubitelj slovenskih planin izginil v Akonkagvi, na katere vrhi je hotel ponesti križ kot prvi duhovnik in prvi Slovenec. Slovenska služba božja je ostala koncentrirana na Paternalu. Preselili smo mašo v kapelo sester sv. Vincencija na Av. del Campo, organizirali smo slovensko cerkveno občestvo na Avellanedi, poskusili smo fadi v Saavedri in Villa Devoto, kar se po ni obneslo. Vsako leto pa smo imeli nekaj svečanosti, katere so vedno zbrale obilo rojakov. Tako smo vsako leto zadnjo nedeljo v maju upeljali shod v Lourdesu, zadnjo nedeljo v oktobru v Novi Pompeji, za Vse svete na Cakariti. Vse do novejšega časa, ko je lažniva komunistična propaganda uspela zastrupiti tudi mnoge naše ljudi, je bila slovenska služba božja prav lepo »urejena in zadovoljivo obiskana. Bratovščina Živega Rožnega venca, ločena za Paternal in za Avellanedo, je preskrbela za organizacijo verskega življenja in oskrbela Slovencem tudi dve zastavi. Paternal ima svetogorsko Kraljico Slovencev, Avella- \ neda ima pa brezjansko Marijo Pomagaj, zastavi, ki sta bili v ponos in veselje vsem rojakom, ki smo se okrog njiju zbirali ob priliki naših slavnosti, pa tudi ob velikih verskih manifestacijah celega mesta ali naroda, kamor smo vselej pohiteli primerno zastopani. SLOVENSKA DRUŠTVA IN ČASOPISI Prvo društvo so imeli tukaj Primorci, ki so prišli iz krajev, koder so imeli "Ljudski oder". To ime so tudi tukaj izbrali in se je zbiral tam levičarski element, ki je sicer hotel vedno igrati veliko vlogo, a je bil v narodnostnem pogledu vedno najmanj soliden. Zveze teh ljudi z internacionalnim komunizmom so bile močnejše kot pa njihovo slovensko srce. Kot zavedni slovenski društvi sta se takoj pojavili "Prosveta" v več odsekih in "Sokol" na PaternaVr, iz katerega je pozneje nastal "Tabor". Ti dve društvi sta bili sicer idejno v borbi, toda združevali sta obilo narodno zavednih mož, tako da je bila njuna borba v resnici koristna tekma. Vsakemu društvu je odgovarjal tudi lasten tednik. "Prosveta" je imela glasilo istega imena, "Tabor" pa je " imel "Novi list"; urednik prvemu je bil Jan Kacin, urednik drugemu pa dr. Viktor Kjuder. Prvi še živi, drugi pa je odšel že po večno plačilo in si je v vseh poštenih Slovencih ohranil stalno ime ter zasluži vse priznanje kot odličen mož, zaslužen za slovensko javno življenje v Buenos Airesu kot urednik, svetovalec . nevednim, pomočnik potrebnim, igralec, režiser, prevajalec in voditelj narodnega gibanja po srednji umerjeni poti. Novonastala naselbina v Villi Devoto je kmalu začutila teidi svoje slovensko srce in je že 1. 1935 s 1. januarjem začelo delovati novo društvo: "Gospodarsko Podporno Društvo Slovencev v Villa Devoto". Levičarski elementi, ki so od vsega začetka delali na tem, da bi vse Slovence polovili v svoje mreže, so jim takoj dali ime "kmetov". Pa so se ti "kmetje" bolj obnesli, kot pa rdeči gospodiči, kajti prvi so bili "kmetje", ki so si kupili last- bo zemljišče in s kraševsko stanovitnostjo začeli graditi svoj "dom" na ulici Sembron 5148. Kmalu za tem so se tudi "kranjci" zganili. Anton Podlogar je zbiral razumne može in jih navduševal z mislijo, da je treba pohiteti, "da ne bomo slovensko pozabili, ne da bi se kasteljansko naučili". Tako je zrastlo društvo "Samopomoč Slovencev", ustanovljeno 1. januarja 1937. Društvo je zbiralo zlasti Slovence iz Jugoslavije. Kmalu so si kupili svojo zemljo in imajo sedaj tudo lasten dom na ulici Centenera 2249. NARODNE SILE ZAČNO PEŠATI — SLOVENSKA KRAJINA Ker se je začela kazati utrujenost članstva, je začela popuščati tadi napetost med raznimi društvi. To je vodilo 1. 1938 do združitve Prosvetnega društva in Tabora v "Slovenski dom". Istočasno sta se spojila tudi lista "Pro-sveta" in "Novi list" v "Slovenski list", ki je bil sprejet kot skupno glasilo vseh slovenskih društev, razen "Ljudskega odra", ki je vedno hotel ljudi potegniti nase, a je hodil svoja pota, ki so bila vse prej kot slovenska in jugoslovanska. L. 1940 je stopilo pred slovensko javnost društvo "Slovenska Krajina" ki je združilo Prekm»urce, ki so se začeli že 1. 1938 zbirati k slovenski službi božji na Avellanedi. Prei-ninger, Šaruga in Casar so možje, ki so to društvo spravili na noge, ki še danes lepo dela in se pripravlja, da si postavi lasten dom. Iz disidentov tega društva je nastalo novo prekmursko društvo "Samopomoč", ki tekmuje s "Slovensko krajino'* in se tudi pripravlja na zgraditev lastnega doma. Kot podružnica "Ljudskega odra" je bilo ustanovljeno na Saavedri društvo "Cankar", v katerem,-i se je zbiralo mnogo dobrih Slovencev, ne da bi sploh čutili, da ima "Ljudski oder" z njimi drugačne namene, kot so jih oni sami imeli s svojo slovensko skupnostjo. Ko je prišla vojna, so se vse medsebojne razprtije docela izravnale. Celo "Ljudski oder" je začel iskati zbližanja z ostalimi Slovenci, seveda s skritim namenom. Med vojno smo živeli v dosti mirnem sožitju, po vojni pa so komunistični agenti že imeli točna navodila, kako zaslepiti slovenske ljudi. Začele so se tedaj seje za združitev, katere niso prišle do nobenega konca, kajti zdravi čut poštenih slovenskih mož se je iz vsega početka upiral zvi- tim poskusom, kako bi se "Ljudski oder" polastil imetja, časopisja in članstva ostalih slovenskih društev. Prišlo je do združitve vseh listov. Levičarska "Njiva", za njo "Pravica", sta se utopila v "Slovenskem listu", ki se je spremenil v "Slovenski Glas", ki je padel v rdeče mreže. Začela se je hajka, kako prisiliti kraševce in vipavce, hribovce in dolince, pametne in nevedne, da tudi vsa društva združijo v eno društvo "Ljudski dom", da vse imetje prepustijo tistim, katere bo za to določil Titov poslanik in da bi bilo seveda tudi lepo, če bi vsak daroval Tita nič več in nič manj kot 11 posta vsega svojega imetja. Zdravi čut zavednih slovenskih mož se j« temu uprl. Združitev so formalno sicer izvedli in se bombastično pohvalili pred celim svetom, da so "vse zedinili pod Titovo zvezdo", toda "Samopomoči Slovencev" niso mogli uka-niti. Prekmurci jih sploh niso hoteli ne slišati ne videti. GPDS v Villi Devoto je pod pritiskom od zgoraj in od vseh strani pač podleglo navalu, toda tako, da je le majhen del članov prestopil v "Ljudski dom". Najnovejši dogodki so spet predramili za-tajeni odpor in je staro članstvo GPDS v Villi Devoto spet začelo akcijo, da bi rešili iz rdečih rok lepo imetje, katerega so s toliko ljubeznijo in žrtvami zbrali tekom 12 let vnetega prizadevanja. SLOVENCI V NOTRANJOSTI Največja skupina Slovencev živi v Rosarijit, kjer imajo društvo "Triglav", ki razpolag* že tudi z lepim lastnim domom. Tudi tam so komunistični elementi napeli vse sile, da bi dobili vajeti v roke, toda se jim je to le napol posrečilo. Na zunaj so pač kričali, toda članstvo je po večini ostalo zdravo slovensko in bodo v novih razmerah stari člani najbrže kmalu pomedli s priskledniki, katere komunizem pošlje v vsako hišo, kjer mu daj dobrega diši. Druga močna skupina je v Cordobi, kjer so Slovenci deljeni med "Edinost", ki je bila ustanovljena že kot združitev "Iskre" in "Ju-goslovenske narodne obrane" i/i "Svobodno Jugoslavijo". "Edinost" ima že svoj lesten dom. Znatna je skupina Slovencev v Parana, kjer je tadi skušala potegniti rojake v rdeči tabor "Svobodna Jugoslavija". Dokler ljudje niso prišli do jasne slike o položaju, so se pod to firmo res zbirali. Vsega skupaj je v Parara kakih 30 slovenskih družin. V Lomi Negri je velika tovarna cementa, v kateri je našlo zaposlitev kakih 50 Slovencev, ki so tudi imeli že razna društva. "Bledu" je sledila "Narodna obrana", tej pa "Svobodna Jugoslavija", kateri pa so se zadnji čas menda že izmaknili vsi Slovenci. Tudi v Bahiji Blanki je bilo ustanovljeno slovensko podporno društvo, pa je premalo rojakov, da bi se moglo obdržati. "Svobodna Jugoslavija" je tudi nekaj časa vlekla za seboj Slovence, a slednjič so se menda domale-ga vsi oddaljili. Boj v domcvini je tudi Slovence v Rio Negro v Cinco Saltos in Centenario navdušil in so bili prav tam tisti, ki so za pomoč domovini sorazmerno (največ prispevali. Sredi sadov- njakov živi tam kakih 30 slovenskih družin. Tudi na severu v Saenz Pena. v Čaku, so poskusili Slovenci svoj čas z organizacijo, pa jih je bilo za samostojno delo premalo. V Las Brenas je kakih 10 slovenskih domov, največ Belokranjcev, ki se bavijo s pridelovanjem pavole. Pač ni nobenega večjega kraja v republiki, kjer bi ne bilo nekaj Slovencev, toda samostojnih društev nimajo; agilni pa so v skupnih jugoslovanskih društvih v krajih: Mar del Plata, Santa Fe, Tucuman, Bariloche, Men-doza in Comodoro Rivadavia. V bližnji okolici Buenos Airesa so zadnja leta zajeli mnogo rojakov v komunistične organizacije Svobodne Slovenije v Villi Devoto, San Martinu, Vincente Lopez, Berisu, La Plati, na Dock Sudu in na Pineyru. Janez Hladnik GREGOR MALI ŽALOSTINKA (Po napevu: Oj, Doberdob) O, kraj Vetrinj, o, kraj Vetrinj, begunskih dni spomin, kjer oblast izročila v strašno smrt je naše drage, kjer je noč zagrnila , cvet naše moči. O, kraj Vetrinj, gorja spomin! Kočevski Bog, Kočevski Bog, slovenskih mater jok! Tam za dom krvaveli so sinovi naših mater, tam so vsi v dar prejeli plačilo neba. Kočevski Bog, vseh mater jok! O Teharje, o Teharje, kako nam drage ste! Zrle smrt ste junakov, ki branili so domove, pile kri ste vojakov slovenske zemlje. O Teharje, nam drage ste! Slovenija, Slovenija, s krvjo namočena! Novi rod tebi vstaja, ki je sad krvi mučencev, nova luč k nam prihaja. Zaupajmo vsi! Slovenija, pozdravljena! Spital ob Dravi L. G. Naša kulturna preteklost v svetlobi obletnic Nekateri ne ljubijo jubilejev in se lastnih otepajo, dokler so živi. Po smrti se jih ne morejo in je prav, da se ne morejo — če so bili spomina vredni ljudje. Vse, kar je spomina vredno, naj se spominu tudi od časa do časa predstavi. Ne posamezniki ne narod naj ne pozabijo na zaklade, ki leže v preteklosti, pa svetijo rodu za rodom in nudijo svoje bogastvo vsakomur, ki hoče in zna po njem seči. Veliki predniki-svetniki, junaki dela, ustvarjalci kulture — hodijo z nami, se z nami bore, oplajajo naš trud, če nismo toliko nehvaležni in nespametni, da nanje ne mislimo, se od njih ne učimo, se z njimi nei posvetujemo in nočemo čuti navdušujočega zvoka njihovih besed. Če nismo nespametni, se ne bomo uprli nezmotljivi učiteljici — zgodovini. Zmaga pred stoletji nam bo pokazala sredstva do jutrišnjega zmagoslavja, porazi v preteklosti nas bodo obvarovali prihodnjih nesreč. Pregled v koledar;u naj opozori na nekatere pomembne ljudi, naj nas vodi k nekaterim važnim dogodkom in naj pokaže nekaj značilnih stvaritev. Obletnice bomo povezali za vsako dobo naše kulturne preteklosti posebej. Teh dob lahko naštejemo sedem: 1. predkrš-čanska, 2. srednji vek, 3. prvo razkrajanje katolicizma — odmevi humanizma, renesanse, poskus protestantizma (15. in 16. stol.), 4. katoliška obnova, 5. vznik nacionalizma ob evropskih tokovih razsvetljenstva in romantike (nekako 1768 do 1847), 6. doba organizacije (1848 do 1918) in 7. obračun z mate-rializmom (1918 — ?). ZA PRVO, predkrščansko dobo važnih obletnic, ni. DRUGA DOBA 1180 Leta 1769. umrje Hotimir, drugi slovenski krščanski vladar. Med posvetnimi ljudmi je gotovo najbolj zaslužen za to, da so Slovenci sprejeli krščanstvo. Takoj po njegovi smrti je zagorel poganski upor, čigar krvavi konec pesniško slika Prešeren ▼ Krstu pri Savici. 1080 Sto let kasneje, na 14. februarja je "v Gospodu zaspal" Konstantin — sv. Ci- ril, slovanski apostol, potem ko je molil med drugim tudi: "Tiste, ki si mi jih dal, kot Tvoje Tebi izročam, vladaj jih s svojo močno desnico in pokrij jih z varstvom svojih peroti, da vsi slavijo Tvoje ime..." (Žitje Konstantina). TRETJE DOBA 375 Protestantizem se je v napadu na naše najdražje poslužil tudi tedaj še mlade najdbe tiska. Leta 1574 pa je vetrinjski sub-prior Leonhard Pachernecker izdal prvo slovensko katoliško knjigo — katekizem. Vsi izvodi so se do danes porazgubili. ČETRTA DOBA 350 Za konec širjenja protestantskih zmot smemo imeti leto 1599. Tedaj je Ferr dinand II. dal odpadlim meščanom na izbiro: ali vrnitev v katoliško Cerkev, ali pa izselitev. Isto leto so začele delovati reformacijske komisije po Koroškem in štajerskem, za ljubljanskega škofa pa je papež Klement VIII. potrdil Tomaža Hrena, glavnega pospeševalca katoliške verske in kulturne obnove skozi tri desetletja, enega največjih slovenskih voditelj-skih osebnosti. 260 Iz obilega znanstvenega dela tega časa praznuje letos Valzvazorjeva mogočna Slava vojvodine Kranjske 260 letnico. Po pravici je o njej lahko zapel Jožef Zizen-čeli —- prva znana umetna pesem neverskega značaja je to —: "O srečna kranjska zemla, katera tu liku hvale perjemla od ssoih senov, kotere je z'rodila inu taku vesoku večila." 230 Končno omenimo rojstvo Karla Janeza Herbersteina (7. junija 1719 v Gradcu) od 1772 ljubljanskega škofa. Po njegovem prizadevanju je mrki janzenizem zajel skoraj v celoti dva rodova slovenskih duhovnikov. PETA DOBA 175 Stopetinsedemdeset let poteka, odkar je cesarica Marija Terezija izdala šol- ski red (1774) — pc.uk prehaja iz rok Cerkve v oblast države. Nič čudnega torej, da nam omenjeni zakon z uvedbo splošne šolske obveznosti ni prinesel le dobro, ampak tudi mnogo slabega. 175 Istega leta se je rodil v BodrežuJ v Kanalski dolini poznejši goriški kanonik Valentin Stanič, zaslužni širitelj ljudske izobrazbe in prvi naš ugledni turist. 170 Pet let pozneje smo ob pojavu prvega slovenskega leposlovnega zbornika Pi-sanic (1779, nato še dva letnika). Je plod dela skromnih menihov in prvo glasilo Valentina Vodnika. 160 Naša dramatika, ki so ji dala življenje verske igre prejšnje dobe, je prišla zdaj do premiere prve posvetne drame. 28. decembra 1789 so v Ljubljani igrali Richter — Linhartovo Županovo Micko. 140 Istega leta, ko so Francozi zasedli "Ilirske province", je izšla najvplivnejša slovenska slovnica, Kopitarjev prvenec (1809). Gorenjska kmečka hiša Koroška pa nam je 7. februarja istega leta dala župnika Matija Majarja-Ziljskega, neutrudnega narodnega buditelja in narodo-pisca. 130 Leta 1819. je smrtno leto obeh najvidnejših mož slovenskega razsvetljenstva: Valentina Vodnika (18. januarja) in barona Žiga Zoisa (10. novembra). Baron je bil podpornik in usmerjevalec celega kroga nadarjenih ljudi. Načrtno je širil področja naše književnosti. Vodnik je bil njegov najzvestej-ši sodelavec. Prvi'časnik, prva zbirka posvetnih pesmi, šolske knjige, praktične knjige (1799. prve slovenske Kuharske bukve!), razprave in članki, velika zbirka besed (in starega denarja), turistika —• vse to so plodovi njegovega talenta in truda. 125 Takrat, ko je Jan Kollar vsem Slovanom zapel o slavi Slavine hčere, je Pr-lek Peter Dajnko, tedaj kaplan v Radgoni, izdal slovnico svojega narečja z nekaterimi novimi črkami. Bližala se je abecedna vojska. 120 3. aprila se bomo spomnili 120 letnice rojstva prikupnega pesnika Frana Je-riše (roj. 1829 v Šmartnem pod Šmarno goro). Nadarjenega in zelo izobraženega je še kot vseučiliščnika pokosila kolera. Še smrt dragega velikega predstavnika Cerkvene hierarhije spada v ta pregled. Idrij-čan Anton Alojzij Wolf je oseminsedemdeset-leten umrl kot ljubljanski škof 7. februarja 1859. Alojzijevišče je njegova ustanova in nosi po njem ime. 100 Za deset let je preživel svojega škof-ljana dr. Franceta Prešerna (8. februarja 1849), največjega umetniškega genija med Slovenci. Z njegovimi "Poezijami" je doživela slovenska literatura svoj najvišji vrh, ki ga še ni prekoračila, ni premagala do danes. Ne slovenska, ne vsa jugoslovanska literatura. Saj niso Poezije le sklep in vrh Prešernovega življenja in dela, in ne samo umetniški vrh in sklep hkratu tudi Čopove akademije; ampak ustvaril, dal, dovršil je Pre-šern s Poezijami... celo sami nemški romantiki njeno umetnino: tisto umetnino in umetniški si je sama iz svoje teorije v praksi ni dozorila! Uvrstil je s tem Prešeren sebe ia nas v svetovno slovstvo!" (Tako pravi o njem njegov najbolj vztrajni raziskovalec dr. Žigon. (Preš. Čitanka, Komentar str. 74)). Ta veliki umetnik ni mogel dati svojemu narodu vzora velike osebnosti; ljudje, katerih jezik je pisal, pa dolgo nisoi čutili izrednosti njegove pesniške sile. V tem je bila tragična krivda naroda in njegovega pevca. V krog zbornika Kranjska čbelca, ki jo je Prešern s svojim sodelovanjem za vedno proslavil, spadajo trije možje, katerih 150 letnico rojstva obhajamo. To so: Jurij Kosmač (r. 14. aprila 1799 v Danah pri Ložu) in duhovnika Ignacij Holzapfel (r. 15. julija v Tržiču) ter Blaž Potočnik, pesnik, glasbenik in — homeopat. 110 Deset let pred Prešernom pa je umrl mož, ki je bil ves čas svoje konfinacije v Ljubljani tesno povezan s pesnikom — Poljak Emil Korvtko (umrl 31. januarja 1839). ŠESTA DOBA 100 Sto let teče od slovenskih predavanj iz civilnega prava — ene ugodnih posledic revolucije prejšnjega leta in mejnika na poti do slovenske univerze. Predaval je v Ljubljani Anton Mažgon (prvo predavanje 20. marca). Na žalost je sposobnega in nesebičnega pravnika, prVega prevajalca občega državljanskega zakonika, vzela smrt že 24. avgusta. Rodil pa se nam je 16. marca glasbenik Josip Kocijančič v Kanalu ob Soči. Vneto je širil po Goriškem petje in z njim narodno zavest. Od plodov niti 30-letnega življenja so najlepši preproste priredbe narodnih pesmi. 90 Prav tako kratko življenje je bilo dano Kamilu Mašku (29. 6. 1859 v Stainzu na Štajerskem), tudi komponistu in sinu glasbenika Gašparja, Čeha po rodu. Učil je na ljubljanski glasbeni šoli, vodil moški zbor Filharmonične družbe in 1857 začel izdajati prvi glasbeni časopis pri nas (Caecilia). V Kobaridu se je 26. V. istega leta rodil Josip Pagliaruzzi-Krilan, prijatelj Gregorčičev in pesnik. Dočakal pa ni niti šestindvajset let. Na drugem koncu slovenske zemlje je dva tedna pozneje zagledal svet drug pomemben umetnik: Alojzij Gangl (8. VIII. v Metliki); eden naših največjih kiparjev. Postavil je med drugim Vodnikov in Valvazorjev spomeniki ter postave na pročelju deželnega gledališča (pozneje opere) v Ljubljani. Še enega velikana nam je prineslo to leto: r Dom v Vratih pod Triglavom Frančiška Lampeta (23. II. v Zadlogu nad Idrijo). Njegova delavnost je bila brez primere: vzgojitelj, profesor, karitativni delavec, pisatelj, urednik Doma in sveta, filozof, prireditelj Zgodb sv. pisma, govornik, gospodarstvenik in še drugo. Bil je poleg Missie in Mahniča vodnik mogočnega kat. preroda našega naroda ob koncu stoletja. Drug naš vodnik je tega leta izvršil eno zadnjih svojih velikih dejanj: škof Slomšek je preselil svoj sedež od Sv. Andreja na Koroškem v Maribor in tako cerkveno združil vse štajerske Slovence. 85 Leta 1864 je rojstno leto Slovenske Matice (1. seja "osnovalnega odbora" 11. aprila). Ni je — razen Mohorjeve družbe — ustanove, ki bi toliko storila za širjenje in dviganje naše književnosti. 80 Prva polovica devetinšestdesetega leta nam je dala dva velika moža, druga pa dva vzela. Najprej se spomnimo, da se je 12. aprila rodil v naši prestolnici Rihard Jakopič, največja postava v našem slikarstvu, človek nezlomljive borbenosti. Začel je kot revolucionaren naturalističen impresionist, pa se končno prepričal, da "umetnik išče lepotot radost, odrešenje za človeka", da je duh tisti, ki oživlja. 19. maja pa je pomnožil družino kamniškega sodarja Medveda sin Anton, duhovnik, pesnik in eden najmočnejših slovenskih dramatikov (Za pravdo in srce). V Celovcu pa je izdihnil 18. septembra profesor Anton Janežič, najsposobnejši organizator našega slovstva v 19. stoletju, urednik Slovenskega glasnika in pisatelj šolskih knjig. Med njegovimi sodelavci je bil najbolj talentiran pesnik Simon Jenko. Umrl je ravno en mesec za svojim dobrotnikom. Velik del njegovih pesmi spada med našo najboljšo liriko. 75 Naslednja obletnica kaže na rojstno leto štirih omembe vrednih mož, obenem smrtno leto skladatelja Jurija Flajšmana (23. V. 1874 v Ljubljani). Kdo ne pozna njegove "Luna sije..."'? Leto 1874 je rojstno leto generala-pesnika Rudolfa Maistra iz Kamnika (29. marca) in mojstra čustvene novele ter črtice Fr. Ksa-verja Meška (28. oktobra v Ključarevcu nad Ormožem). Zanimivo je, da so tujci razen Cankarja od vseh naših pisateljev največ prevajali prav mehkobnega Meška. Tudi Evgen Lampe (r. 13. novembra v Metliki) si je pridobil mesto v našem slovstvu kot urednik Doma in Sveta ter kot kritik. Glavne svoje moči pa je posvetil gospodarstvu, politiki — bil je šušteršičev sodelavec do konca — in organizaciji. Franc Berneker (r. 4. oktobra v Lehnu pri Slovenjgradcu) je vzporedno z Jakopičem krenil v moderno smer in dosegel vrh naše kiparske umetnosti. Stalno sta razstavljena njegov Trubar v ljubljanskem Tivoliju in vodnjak na kranjskem trgu. 70 1870. leta sta se rodila dva pesnika našega kmeta, naših polj in logov: Josip Murn-Aleksandrov (4. marca) in Cvetko Go-lar (4. maja), prvi v Ljubljani drugi v Go-stečah v sorški dolini; prvi otožen sanjač silno občutljive narave, drugi neurejen, večkrat robat in nedostojen. V Gorici je preminul v 30. letu starosti 30. maja Avgust Leban iz r.odbine učiteljev in glasbenikov. Večino njegovih skladb je izdal brat Janko. 60 1889. leta je smrtno leto slikarja Janeza Šubica, doma iz naše deželice upodabljajočih umetnikov: porečja Sore in Po-ljanščice. Z bratom Jurijem je proslavil svoj« ime po zapadni Evropi. 50 Vseh štirih poetov naše "moderne" st letos spominjamo. Rojstvo Josipa Murna smo že omenili, obenem pa je pol stolet- ,ja od smrti Dragotina Ketteja in od izida Cankarjevih in Zupančičevih prvih knjig Erotike, Vinjet — Čaše opojnosti. Ketteja je zadušila jetika in revščina v ljubljanski cu-krarni 26. maja. Dočakal je še knjigi svojih prijateljev. Njegova, ki je bila najzrelejša in tudi že pripravljena za tisk, pa je odkrila širšemu občinstvu borbe, ljubezen in rast svojega avtorja šele leto po njegovi smrti. 40 štirje dnevi so manjkali do osemdesetletnice, ko je v Gradcu umrl dr. Benjamin Ipavic, zdravnik, predvsem pa najvažnejši glasbenik iz te štajerske družine glasbenikov, že 14 leten je komponiral, do smrti pa nam je dal nepregledno število del: "Slovenske pesmi", zbore ("Kdo je mar?"), instrumentalna dela, samospeve; opereto Tič-nik in opero Teharski plemiči. 35 Tega leta je postavil Rihard Jakopič pavilj on v Tivoliju. Tako so dobili naši umetniki vsaj skromno streho za svoje razstave. že začetno leto 1. svetovne vojne, ki nam je po bojnih poljanah požela tolika mož, nam je vzelo Davorina Jenka (25. novembra v Ljubljani) preporoditelja srbske glasbe, dolgoletnega ravnatelja beograjske opere in komponista slovenske (že 16. maja 1860) in jugoslovanske himne — in odličnega dramskega igralca Antona Verovška. 30 Pet let za njim je šel kolega Ignacij Borštnik (23. septembra v Ljubljani), steber slovenske in hrvatske prizoriščne umetnosti. 14. decembra se bomo spomnili smrti župnika in pisatelja in vsestranskega garača za Jjudsko omiko Petra Bohinjca. SEDMA DOBA 45 Značilno za osrednji spopad te dobe je kratko 22 letno življenje pa neutrudno delo kraškega pesnika Srečka Kosovela (18. III. 1904 v Sežani). Zelo zgodaj je začel s poezijo, izdajal dijaški list Lepo Vido in končno urejal kulturni časopis Mladino. Postal je klasnik povojne dobe. Le 22 let mu je bilo dano kot Murnu. 30 Po klanju na bojiščih in po postanku Jugoslavije smo dobili 1. 1919 po zaslugi dr. Korošca Slovenci svojo univerzo, sen naših znanstvenikov in politikov. Danes vemo, da nam je bila veliko, da bi pa morala biti mnogo več in da je s širjenjem materia-lizma vsaj na nekaterih oddelkih zastrupljala našo kulturo in hromila naše izobraženstvo. V navdušenju tistega prvega leta svobode so slovenski, upodabljajoči umetniki pripomogli k uspehu 1. jugoslovenske razstave v Parizu. 25 14. marca 1924 leta je umrl zgodovinar Fran Kos, mož, ki je zbral velikansk« Gradivo za zgodovino Slovencev (izdala Leonova družba). ★ Do sem zgodovina. Že pri površnem pregledovanju tega, kar se je nabiralo ob ponavljanju istih letnic, začutimo, kako bogata in raznolika je naša kulturna preteklost. Če položimo k temu pregledu ogrodje politične zgodovine, seštejemo udarce, ki soi od leve in desne padali na nas, in precenimo energije, ki so bile potrebne samo za zagotovitev obstanka in za osvojitev osnovnih pravic naroda, se moramo z največjim priznanjem zahvaliti graditeljem naše kulture, občudovati moramo njih odpornost, predvsem pa spoznati odrešilno vlogo tistih, ki so svoje talente prav porabili, nas vodili v pravo smer in tako zagotovili objektivno vrednost svojemu delu in delu potomcev. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni. I. Cankar (Bela krizantema) Združitev vseh Slovanov v enem pismenem jeziku bo verjetno ostala pobožna želja. Ne bo se vam zlahka posrečilo dvigniti štajersko-koroško narečje na fi-lološki avtokratski prestol. Sicer pa je tudi napačno prizadevanje boljše od brezbrižnosti za vse domovinsko. Prešern Vrazu 5. julija 1837. Možake dela značaj in značaj se mora presojati in meriti po globokosti prepričanja in po stanovitnosti, s katero se varuje. I. Trdina (Franja) OB STOLENICI SMRTI PESNIKA LJUBEZNI IN BOLEČINE FRANCETA PREŠERNA 8.II.1948 — 8.II.1949 Slonim na bregu Oceana na Južni po-luti zemlje s krvavimi nogami od dolgoletnega tavanja —brezdomec— od taborišča do taborišča in strmim proti severu k ekvatorju in čez... Vali pljuskajo vame kot pesem:. V prsih mi buči kot bolečina, ki ne more iz srca. Kako naj se izpojem... kako? Val šumi pesem. Kot pesem, ki nas je spremljala vso dolgo pot od Ljubelja h koroškim jezerom in v italijanske ravni do obali, kjer se je spustila z nami na val in še zdaj pljuska v naše srce. Trpi kot ljubezen. Odkod se je vzela? Odkod poje namesto mene? Iz groba v Kranju, odkoder smo se dvignili čez Ljubelj. Iz neiztrohni enega srca stoletnega groba. Prešernova pessm! Z nami hodiš in v nas živiš vsevdilj naša najžlahtnejša vsebina. Vedno kipeča in trpeča. Na srcu te nosimo, kot dišečo domačo prst za naše bridke dni v tujini. Lek ljubezni si, ki si ga devamo v skelečih nočeh na odprte rane, zadane nam od sovraštva brata in sveta. Si kot tavajoči prijatelj s srčno bolečino, ki nam de" a zvesto družbo, ko "brez miru okrog divjamo" in ne vemo, kam. Ti sprašuješ, za nas "oblak neba in val morja, kam drvi nas sem in tje vihar" — in z nami ne najdeš "mesta vrhu zemlje, kjer bi pozabil to gorje" izgnanstva,, odmaknjenosti od srečne zvezde, ki je ostala na drugi pohiti. Ti si z nami blodeči mornar, ki ve, kaj morju upat sme, a ne, kaj bratu. Ti si naš pevec ljubezni, ki sr^o je polni, ki bi jo tako radi raz-dali in darovali ljubljeni rodni zemlji ,od katere —trdosrčne, krute in zločinske, smo se sami odpehnili in nočemo pred njene oči, kakor si jo tudi želimo. Ti si pesnik tega odprtega neba, ki smo si ga zaprli sami na svoji "brezkončni poti"... veslajoči ribiči, "zgubljeni... utopljeni..." se bojiš... O, Prešeren — pesnik Ljubezni in Obupa in Upa! Sedim na robu Oceana in vzdrhtevana od valov ljubezni njegovega srca: z njim pojem podoknice svoji ljubici zlatolasi, ko luna sije — in mi srce udarja kot kladivo na zvon. O. zdaj mi je žena kot Primičeva Julja: kot zvezda na nebu, ki ne morem do nje, trdosrčna, ki mi odgovora dati ne sme. Njeno ime vezem s Prešernom v podekvatorske ga-zelice, z njimi zdihujem, da jo ljubim, pa ji tega n-j morem sporočati drugače kakor po zvezda,h in po valih, ki vežejo ob;1, bregova, in po ticah galebih, ki "nad potjo letajo"; tam pa me opravljajo ženice... čas hiti. Kdo bo Mahaon moji rani? In njeni? In kaj bo "plačilo vročine, ran in žeje — sam ne vem", in pesnik ne ve... S Prešernom ji vijem sonetni venec in mesto Julijinega imena postavljam pod zvezde njene začetnice r ob njem spremljam v Domovini vihar- je jezne in razprtije, ledeno zimo in solz mokrocvetočo poezijo, ki jo rode izdihljaji njenega srca... ko gleda krog sebe "življenja gnus"... maščevalne Erinije... "ur temnih sile"... O nevesela rast v domovini, nekdaj tako cvetoče pokrajine. Prebiram poezije: Kako rad toi gledal v svoje Julje oči: pa mi "dva jezna Keruba z mečem ognjenim" presekata moj vid in ne vidim v obljubljeno deželo, čeprav "so vsi čudeži noči ra-zodeti" v Tvoji lepi pesmi... h kateri romam kot v Rim ali v Kompostelje, da po Tvojem slikanju ugledam sled glori-je svoje zveste. Tvoja pesem nam greje srce v tujini, Tvoje čustvo nam niha naše — in Tvoja nesreča, Tvoje "brezno brez vse resna poti" požira naš obup; razklani smo kot "hrast, ki vihar na tla ga zimski tresne'', "okrog nas drvita skrb in potreba", umiramo počasne smrti "kot sveča, ki ji reje manjka"... O koliko klofut smo prejeli skozi naša taboriščna čakanja, naše "življenjske ječe", dokler nismo našli poti "sem, kamor meč preganjavcev ne seže", sem "ka- V Prešernovem raju. mor njih krivic ne bo za nami"... "otrpnili so nam udje in sklepi, srce preži-vo je okamenelo... butare so se navadila pleča in podplat je koža čez in čez postala'' od naše štiriletne begunske poti... Zdaj "smo tnalo neobčutljivo"... kot Ti, pesnik, ko Ti je bila odmaknjena ljubezen... Tvoja pesem, Prešeren, je naša. V srce jo lovim v tujem svetu in ogrevam jo s svojim življenjem. Prešeren: Pesnik ljubezni — do žene in obupa zaradi nje, pesnik njenega "bogstva" in vanj izgubljene vere — mi je nismo izgubili, vero vanjo, nam so jo odvzeli, nasilno in trpimo s Tabo, s Tvojo pesmijo. Pesnik ljubezni — do Domovine, kot Mozes jo nam kažeš, to "podobo raja", po kateri divjajo zimski viharji. Za-maknjenec v mir slovenske vasi, svoje Vrbe, "srečne vasi domače". Pesnik žalosti nad slovensko uoodo! Pesnik ljubezni — do človeka, glasnik človekoljubij a. bratstva vseh narodov, zdravice dobremu človeku! Pesnik razočaranja nad razbitimi oltarji kreposti, idealov mladosti! Prešeren: Pesnik našega boja med krščanstvom in poganstvom, ko "kri, prelita po Kra-nji, Korotani napolnila bi jezero'.. Stvarnik Bogomile, Marijine device, in Črtomirovega krsta pod slapom Savice. Ob Tvoji pesmi spremljam boje naših branilcev Bogom iline vere, ki so na Turjaku padli kot oni v Ajdovskem gradcu. ko so se zamenjale zgodovinske vloge: novi pogani so pobili slovensko verno vojsko. "Slovenec že mori Slovenca brata — kako strašna slepota je človeka!" in domači naskakova-lec s tujo pomočjo "ne jenja prej. dokler ni zadnia sraga krvi prelita... dokler njih kdo sope, ki jim bila je vera čez vse draga..." Tako ležs ti naši mrliči "ko ob ajde žetvi al pšenice po njivah tam leže sn^novja kope"... In vendar: zadnji ostanki te pobite — v naših dneh krščanske — vojske gredo — ne v Oglej, temveč v Rim —. da se bodo vrnili na Bogomilino željo kot — rimskokatoliški misijonarji nazaj "med Slovence in dalje čez njih meje" ( morda v Rusijo?) "do smrti tam preganjat zmot oblake". S Tabo gledam to novo pokrstitev naroda ob Savici in s Tvojim bučečim valom pojem himno Bogu-Ljubezni, o Prešeren — "frajgajst" — pev:c odpovedi svetni ljubezni zaradi Večne in Nesmrtne, kot Tvojo in našo vero v živega osebnega Boga, danes pri nas tako preganjanega po še in že poganskih Črtomirih, pojem s Tvojo besedo: da smo očeta enega sinovi ljudje vsi bratje, (bratje vsi narodi, da ljubit mormo se... da pravi Bog se klice Bog ljubezni,, da ljubi vse ljudi, svoje otroke, da zemlja, kjer vijo viharji jezni, je skušnje kraj, da so naš dom visoke nebesa, da trpljenje in bolezni, z veseljem vred so dar njegove roke, da čudno k sebi vod otroke ljube, da ne želi nobenega pogube; da vstvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glorija njega sije brez oblaka, oko ni vidlo, i*išala ušesa veselja, ki izvoljene tam čaka, da sprostenim bo vs?h težav telesa se srečnim izpolnila volja vsaka, da tamkaj bodo božji sklepi mili te, ki se tukaj ljubijo, sklenili... da srečen je le ta, ki z Bogomilo up sreče onkraj groba v prsih hrani... O, Prešeren, Ti pesnik Ljubezni, svet-re in narodne in tudi božje... Slonim na bregu Oceana — naplavlje-nec brodoloma, vržen na novo zemljo: Prešernova pesem mi poje pozdrav kot besedni val domačih studencev in rekr kot mavrični slap Savice, kot utrip slovenskega človeka, z neizmerno človeško ljubeznijo in bolečino, morje, v katerega se izliva naš potok... "Nebo in pekel" — hrepenenje in poraz: v sebi ga doživljam. Prešeren nam ga je izrazil pred stoletjem — Prešenova pesem je naša: ob srce nam udarja kot ob kamen na obali in vanj nam poje tiho, intimno, naš prijatelj in sočustvovalec, naš Veliki in Največji Pesnik... Doma pa ga bodo postavili kot suho soho na piedestal gromovitih besed in v nas udarjajočih strel, kot donebesni spomenik revolucionarju, svobodomis-lecu in aktivistu-partizanu, kot pesniku razrednega sovraštva in n e v e r e... Le mehek, šumeč val mi pljuska ob krvave noge kot jagnje, da mi jih žaleči z volno za pot domov... Vem: to je njegova pesem, Nesmrtna, živa Pesem Ljubezni in Boli in od" onstran Oceana ,iz groba, ki je mrtev že stoletje. Ne bom se odmaknil z njene obali. Jeremija Kalin Bohinjsko jezero: Kraj Črtomirovega Krsta. ¥ svetu žive z nami - naši doma pobiti MUČENCI. — Oljnata podoba akad. slikarice Bare Remec. VSAKO LETO — KAKOR V TABORIŠČIH TAKO V TUJINI IN POZNEJE 'DOMA - BOMO DAN 1. JUNIJA POSVETILI NJIHOVEMU SPOMINU. Prva knjiga slovenskih novonaseljen-cev — beguncev pred komunizmom — v Argentini, se hoče s posebnim poudarkom in ljubeznijo spomniti vseh tistih pobitih Slovencev, ki so padli kot žrtev nacizma, fašizma in komunističnega vdora, katerega smo mi z vsemi svojimi razpoložljivimi sredstvi skušali zadržati in ustaviti, da ne bi prišel na oblast v naši domovini, pa mu je zahodni svet sam na široko odprl vrata v naš svet, borce-branilce njegove krščanske kulture pa je vrgel sam nazaj v žrelo azijatskemu krvniku. Spomin na vse te v desettisoče gredoče žrtve slovenskega naroda, in sicer iz tistega dela naroda, kateremu smo pripadali z dušo in srcem tudi mi, je najdragocenejša dediščina, ki smo jo vzeli s seboj na dolgo pot okrog sveta, da jo ohranimo in gojimo in prinesemo kot živo tradicijo za oblikovanje bodočnosti še domov nazaj, ako Bog da. Mi teh žrtev nismo pozabili in jih pozabiti ne bomo mogli: zato je tiste strašne dogodke naše borbe dal Koledar pod svoje dneve, da niti en dan v letu ne bi minil brez misli na dom, na naše trpljenje, našo borbo in naše mrtve, ki so v nas živi in bodo živeli še iz roda v rod. Tu in tam. Bili so to borci za demokracijo. Ne tisto potvorjeno "ljudsko demokracijo", ki je samo ena maska na obličju azijat-skega Skita, s katero je navalil na Evropo, pa je zdrav slovenski kmečki človek takoj spoznal pod njo pravega Huna: morilca, požigalca, pobijalca, uničevalca evropske kulture, prav takega kot ga je že leta 1918 predstavil ruski pesnik Blok sam v preroškem verzu: i » Kot prah in pepel se pred Tebe postavim, Evropa, razcvetena in košata, da uzreš, oblita z bolečino pod mečem krvavim, resnično lice Azijata! Zato se je slovenski človek, že tisoč let pripadajoč zahodni evropski kulturi, postavil proti njej za pravo zahodnoevropsko demokracijo, pa je od nje izdan padel v sužnost in smrt. Toda prav zaradi teh žrtev moramo delati za novo rojstvo njihovega demokratičnega ideala, da jih bomo vredni, prav tako kot je v mislih nanje zapisal naš Dr. Miha Krek: "S čvrsto vero, da bo demokratična ideja zmagala in omogočila tudi Slovencem svoboden napredek, vztra-jajmo složni in delovni, da bodo z uspehom kronane žrtve, ki jih je dal nas narod za ohranitev svojega imena irt svetih izročil svojih očetov." Bili so pa ti tudi borci za krščanstvo v boju proti komunističnemu brezboš-tvu. To je takrat vedel naš škof dr Rož-man, ki je že leta 1943 zapisal besede, ki jih danes ponavljamo: "Palme mu-čeništva so zrastle tudi na naših tleh r naša domača zemlja je orošena z mu-čeniško krvjo naših bratov in sestra, ki ste jih poznali, z njimi delali, z njimi v cerkev hodili, z njimi živeli. Morali so dati življenje, ker so odklanjali, česar poi vesti in po svojem verskem prepričanju niso mogli in niso smeli storiti. Zvesti in stanovitni so bili v veri,, zato so morali pasti... Ni nobenega dvoma, da smo v teh pravih mučenikih dobili vzvišene vzornike in prekrasne zglede mučeništva." To je zapisal naš škof že takrat, ko so padali še posamezniki. Še natančneje pa je to misel obrazložil že v času našega begunstva francoski jezuit p. Jaquinot. Ta, ki je pred dobrim polstoletjem v boksarski vstaji na Kitajskem izgubil levo roko, pa je vztrajal v mi sij onih ter bil v zadnji japonski zasedbi celo župan v Šangaju in s tem rešil večj stotisočev Kitajcev smr- , ti, je rekel našemu slovenskemu človeku, ko mu je potožil naše grozotne pa skoraj brezsmiselne protikomunistične žrtve, naslednje: "Pravite, da ste Slovenci bili dobri. Verjamem, dasi ne'poznam niti trohice vaše zgodovine. Toda verjamem vam, ker sicer ne bi bili vredni tako velike svetniške žetve kot je žanjete danes. Bog daje milost mučeništva le kot najvišjo nagrado za dolgo zvestobo. Muče-niki niso kazen za narod. Oni so nagrada. Ali ste imeli kaj svetnikov r zgodovini?" / "No, sedaj jih imate! Ne enega, ne dva, v stotinah polnijo nebo kot krasni sadovi dolge zvestobe ljubezni. Veselite se svetnikov. Dobili ste narodne pri-prošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste še potrebovali. Prišli bodo dnevi, ko morda vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi svetnikov in bo zaslužil bič, ki po dušah udarja. Takrat jih boste imeli, te svoje svetnike, kot vaše veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga iz težav vlekli. Svetniki, ki jih imate pri Bogu, so danes močnej-ii, kot pa bi bili župniki vaših fara ali tajniki Katoliške Akcije tukaj na zem-Jji." Ta misel bodi nam in vsem sorodni- kom v največjo tolažbo, narodu v celo-sti pa v upanje nove dobe med Slovenci. Na teh straneh pa naj pesniki in pisatelji in žive priče v izgnanstvu obrnejo naš spomin na tiste dni strahote, da se ne pozabijo in da morda kdo, ki ni bil tedaj z nami v domovini, odpre oči v spoznanju resnice, katero so mu zakrivali, pa se večno zakrivati ne more: že kamenje vpije... o naši pošteni borbi za Boga in Narod, o naši krvavi žrtvi, ki jo je tir j al od brata brat po azijatski zlobnosti, o naši zadnji in največji bolečini, zadani od zaslepljenega gostitelja, in o naši veri, da bo ta žrtev naroda plačana našim mučenikom v nebesih, Narodu, ki jih je dal, pa še na zemlji. Pesem nad grobovi. . . Izvirni lesorez Bare- Remec. Jeremija Kalin: D 1 E S IB A L IZ "SLAVNOSTNE ČRNE MAŠE ZA POBITE SLOVENCE" Dies irae, dies illa— iz sovraštva in razvrata, ura groze nam je bila, da spod dvignjenega bata ko je roka zamahnila brizgnila v nas kri je brata. in pada človek... duh iz vere... Človek pada od Kajnove sekire... Človek... v dan jeze... dies irae. Dobri Bog, Ti, Oče mili, Svet in zemlja sta obstala, stoj mu ob strani v zadnji sili, muka se je razdivjala, smrtne žrtve se usmili! iz splašenosti lic kričala -- Angel pa obraz razdrti z božjimi je obrisal prti: čudno lep je v sveti smrti! Pal je prvi pred cerkvijo mučenika Jerneja: drzan kot sokol, mlad kot cvetja odprta veja, (Sla je okusila kri, — o kdaj bo nasičena žeja!? Sla in Gnev v človeku kot žrebca brez uzd divjata. Roka se peni od krvi kot grča mesarskega bata Zemlja se meša s krvjo v močvaro krvavega blata — o zemlja naša čista, zdravje plenjajoča: zdaj Smti prihaja vate, iz srčnih žil deroča — o shrani njena trupla, življenje oznanjajoča!!) Pal je župan: moč srenje, ki se ne knpi, steber, na katerem slonijo vsi vaški upi — podrt je, razbit orjak, zvit leži v gnojni rupi. Pali so fantje: hej, na vasi vriskajoči krivci, v delu in pričevanju pred nikomur omahljivci: omahnili so z razrezanimi udi in razvezanimi živci; pali so v goreče peči kot Makabejski bratje, fantje naši — goreči Jezusovi svat je. vsak dan okušajoč Njegovo oltarno satje. Pala so dekleta: naših rožnih grmičev poj oči _ slavci, pesem je lila iz oken kot nagelj nad vasovavci: o, grla so jim pregriznile ujede — goščavci. Pale so žene: v rokah svojih mož so kot harfe, pele, kot žarek plesale po sobah, kot rože dehtele: pod pohotnimi tujimi prsti so kot strune se razletele. kot rože osule, kot žar ugasnile — poteptane, skozi prsi dobrotne, od otrok in mož ljubkovane, z noži ob hišni prag kot zvesti pes prikovane. Pala je mati: ni še porodila, pa si sama je skopala porodno postelj iz ila, z lastno krvjo prvič otroka podojila. Pali so otroci: niso zrli še svetu v lice, ob razbitih prsih mater so jim omahnile ročice: oči so ponesli angeli v nebo kot zlate zvezdice. Pala je družina : kot gnezdo, vrženo v rokovnjaški plamen, še zid je jokal, črni grajski kamen, ko vanj se oči izžganih je vprl zadnji pramen. Pal je hromeč: s telesom kot lonček iz ila, pal je oče: ubit od hčere podivjanke: ob smrti kot da vaza maziljena se je zdrobila. Pal je brat: ubit od sestre partizanke, pal je oče: ubit od hčere podiv"janke: še mati je sina zamotala v tujčeve zanke: o ženska, ženska: pesniških gajev vzvišena kraljica, s srcem čistim kot kristal, z očmi kot golobica, kaj postala v gozdovih si črna volčiča? Pali se študentje :mladci zreli, na ulicah prestolnice so strele ujeli: ob njih smrti so hrasti obnemeli. Pali so duhovniki: kot ovce zaklane, sami so povzdignili svoje muke darovane: O Jezus, sprejmi muko mojo v Svoje rane! ■ Pal je na cesti mož, poveljnik straže, petelin na zvoniku, obračajoč se v veter, ki laže, da s svojim budnim krikom smer napada pokaže: razklenil roke je v najširšo razprostitev, kot da moli za narod, njega moč in razširitev, miren, ker je dobro apravil svojo zadnjo daritev. In pal je mož, poveljnik našega čolna: ko bila je gladina našega morja neplovna, je zajadral v pristan, za njim — Kajn z masko duhovna: pal je v svoji lastni zaprti kajuti pred oltar, ki ga okrasil je v prejšnji minuti: O Jezusovo Srce, preloži čas kruti! In pali so še in še... tisoči... revni... mogoti... z izkljuvanimi očmi, strtimi kostmi, onečaščeni v pohoti, z odtrganimi nogami, razrezanimi udi, v razmesarjeni nagoti, z razparanimi trebuhi, nagnani v smrt kot črede, darovani v počasnem rezanju v najogabnejše obrede: o muke, muke, ki jih ne poj mi j o slovenske besede, pero jih ne zapiše in njih zlobe ne posname — voda je usmiljeno čeznje šla v dnu kraške jame... Svojo skrivnostno Smrt vsak s sabo vzame kot ljubico popotno: umirajoči obraz mu je obsijala, za zadnji vzdih mu Marijino Ime kot svetinjico dala na bledi ustni — dušo kot angel v nebesa peljala, a zadnjo grozo bo razkrila, ko iz groba bo stopila d.ies irae, dies illa... Zasliševanje starega Petra (Odlomek iz reportažne novele "Na težki poti") Ropi, umori, tatvine te tolpe so se nadaljevali. Kamor je tolpa prišla, kjer se je prikazala, so ognjeni zublji kazali njeno moč. Ljudstvo je zatrepetalo, če je culo besedo 'Iztok'. Ime poveljnika partizanske čete. Šepava beračica je pobirala prispevke za neki zavod. Pri tem je prišla v partizansko ozemlje in padla v roke Iztokovi četi. Dolgo so jo zasliševali in ji očitali, da dela in vohuni za 'bele'. Vse zatrjevanje in dokazovanje, da ni z njimi v nobeni zvezi, je bilo zaman. Kmalu se je gugalo njeno telo na bližnjem dreves«. Trden kmet, visoko gori v hribih, Luka, je bogato pogostil Iztokovo četo. Tri dni so pri njem jedli, pili in veseljačili. Dva vola, trije prašiči, dve teleti, kupe krompirja, zelja, solate je šlo v partizanske želodce. Pekla, cvrla in kuhala so se najizbranejša jedila, kakor jih pač premore kmečka hiša. Vse je bilo pijano. V takem stanju je poklical Iztok gospodarja Luko k sebi. Ukazal mu je, naj mu sezuje škorenj. Ko se je Luka sklonil, da bi prijel za škorenj, ga je Iztok sunil s tako močjo ▼ obraz, da se je opotekel in padel. Nato mu je Iztok stopil na prsa in mu zagnal svoj dolgi in ostri nož s tako silo v glavo, da mu je prebil črepinjo. Bil je na mestu mrtev. Ko je četa odhajala, je zažgala hišo z vsemi gospodarskimi poslopji. Iztokova četa je ponoči vdrla v hišo. V hiši so bili samo trije otroci: 14 letna Manica, 10 letni Jožek in 3 letni Janezek. Očeta so odpeljali že pred mnogimi meseci Italijani v internacijo in je tam umrl. Mati je odšla v bližnji trg in se še ni vrnila. Partizani so stikali po sobah, shrambah, policah in predalih. Ker niso našli nikjer hrane, so se strašno razjezili. Pretepli so otroke, nato jih z žico zvezali in vse tri ustrelili. Nato so zažgali hišo, z njo so zgoreli vsi trije otroci. Drugo jutro je mati našla na pogorišču trupelca svojih dragih. Omračil se ji je um od prestanega gorja. Na ozemlje so se spustili trije zavezniški letalci. Prišli so do Iztokove čete. Iztok jim je odvzel vse, kar so imeli pri sebi. Nato jih je odposlal dobro zastražene na višje poveljstvo. Toda višjega poveljstva niso nikdar videli, ker jih je straža nekje v gozdu ustrelila. Trupla f.-j zakopali. Med tem pa je Iztok "zasliševal zločinca". Spomnil se je ujetega Primoža, velel ga je pripeljati, štirje partizani, telesna straža tovariša poveljnika, so privedli izmučenega, sestradanega, napol osivelega moža. Pripravili so mizo. Karbidne svetilke z bližnjih dreves so ostro obsevale ves prostor. Bilo je okoli mize svetlo kot podnevi. Zavzeli so mesta okoli mize: na sredi tovariš poveljnik Iztok, ob strani obe tovarišici Katrica in Po-lonica, dalje mlad fant, ki je dovršil nižjo srednjo šolo in je bil določen za zapisnikarja, še trije drugi partizani, ki so bili videti za silo trezni, politični komisar Bine, ki se je sumljivo zibal na klopi, in namestnik komisarja, razvpiti krvnik in mučitelj Jaka. Sodni dvor je začel z zasliševanjem. "Smrt fašizmu!" "Svobodo narodu!" Predsednik poveljnik Iztok je nadaljeval: "Ujeli smo tička, ki je hotel dvema gospodoma služiti. Veste pa, tovariši, da je to pri nas nemogoče. Ali si za nas, ali si proti nam! Take svinje, kot je ta tukaj (in s prstom je pokazal na Primoža), so nam najnevarnejše. Danes se nam hlini, jutri nas bo izdal okupator;«. Glede zadnjega se ne bojimo, imamo, hvala Leninu, z njim dobre zveze. Bolj nevarno je, ako podpira 'bele'. Pozivam te, tovariš Primož, da lepo odgovarjaš na stavljena vprašanja in da ne skušaš olepšavati ali celo lagati, ali si kaj izmišljevati. Mi vse vemo! Povej nam torej, kaj so delali 'beli' v tvoji hiši!" "Če vse veste, ni treba, da vam sploh kaj rečem", je odvrnil Primož ves potrt. Takoj je vstal od mize tovariš Jaka, pristopil k Primožu in mu dal zaušnico: "Ali se tako odgovarja tovarišu poveljniku? Mislim, da bo treba začeti z 'omehčevalnim načinom', da prisilimo tega zakrknjenca do besede!" Primož je bolno odgovoril: "Vi, ki vse veste, veste tudi, da sem vam služil, zato mi je nerazumljivo, da tako z mano postopate! S kakšno pravico ste me odpeljali, zaprli in sedaj postopate tukaj z mano kot z zločincem?!" "Tako, ti nas boš spraševal! Hvala Leninu, mi smo se postavili v borbo proti okupatorju in hočemo izpeljati revolucijo. Vse, kar ni z nami, mora poginiti. Ako nas ostane samo pet zavednih revolucionarjev, je bolje, kot da imamo narod, ki ni z nami. Zato smrt vsem, ki so| proti nam! Zadnjič te pozovem, da nam po pravici poveš, kaj so delali 'beli hudiči' v tvoji hiši!" "Tisto popoldne se je ustavilo šest naših fantov iz vasi pri meni in so me vprašali, zakaj podpiram komuniste, ki nam prinašajo toliko hudega," je začel Primož. "Ni res," se je zadri tovariš poveljnik. "Jasno je, da so pri tebi delali načrt, kako bi nas napadli!" "O tem nisem nič slišal," je odvrnil Primož. "Že vidim, da izgubljamo samo čas," je dejal poveljnik Iztok. "Tovariš Jaka, daj, nastopi ti malo!" Tedaj sta zgrabila Primoža dva tovariša in za vso trojico je stopal tovariš Jaka. Odpeljali so Primoža malo vstran, ga slekli in privezali k drevesu. Nato je pristopil tovariš Jaka z ostrim bodalcem in začel svoj posel. Po vsem telesu mu je našilil ran, da je bilo telo hipoma oblito s krvjo. Bolestno je vzdihala nesrečna žrtev. Kmalu je Primož omedlel. Takoj je nekdo prinesel vedro vode in jo vrgel nesrečniku v obraz. Mimo se je prigugala pijana ženska postava in izlila na ranjeno telo čašo vina. Postava ob deblu je zadrhte-la. Ko se je Primož zopet zavedel, so mu ukazali, naj se obleče, in odpeljali so ga spet na zaslišavanje. Ker ni mogel stati, so mu dovolili, da je smel sesti na klop. "Kakšen načrt so skovali 'beli' proti nam?" je povzel tovariš poveljnik. "Ne vem za nikak načrt, tovariši," je ponovno izjavil Primož. "Prvi poskus 'mehčanja' ni pomagal, kakor vidimo. Poslednjič ti svetujem, da natančno odgovoriš na stavljeno vprašanje!" je pozval poveljnik Iztok. "Ako bi kar koli vedel, bi vam takoj povedal, saj veste, da sem tudi jaz za svobodo naroda," je odvrnil Primož. "Prazne besede, hoče nas zapeljati," je nestrpno poudaril tovariš poveljnik. "Začnimo z drugim poskusom!" Dva partizana sta zgrabila Primoža, mei strgala obleko s telesa in ga privezala na klop. Nato mu je krvnik Jaka izrezal s telesa dele kože, ranjena mesta so pa posuli s soljo. Obupno se je zvijal, večkrat omedlel, toda vsakokrat so ga s svežo vodo spravili k zavesti. Ko se je zdelo, da je muk zadosti, so nekoliko počakali, da se je kri na ranah strdila, nato so moža oblekli in posadili na klop. Zasliševanje se je nadaljevalo. "O čem si tolikrat razgovarjal z župnikom? Ali sta izdelala načrt, kako naj nas ujamejo?" je izpraševal tovariš poveljnik. "Govorila sva o vsakdanjih stvareh, o družini, o letini, o hudih in težkih časih. Saj je tudi on za svobodo naroda," je izmučeno odvrnil Primož. "Že vemo, kako je 'far' za svobodo naroda! z 'mehčanjem', te bomo že prisilili, da boš pravilno govoril," je siknil poveljnik. "Naj nastopita Katrica in Polonica." Zopet so Primoža slekli, mu zavezali oči in ga privezali na klop. V usta so mu zataknili krpo, da ne bi mogel vpiti. Ves "sodni dvor" je obkrožil klop. Kot pobesneli hijeni sta se vrgli obe partizanki s posebno naslado na napol mrtvo telo. Z ostrimi iglami sta ga začeli zbadati naj najobčutljivejših delih telesa, Nohti na rokah in nogah so bili kmalu kot veliki modri madeži, iz katerih je tekla kri. Zamol-vek še živi. Pri tem so ostali člani 'sodnega klo grgranje je bilo edino znamenje, da člo-dvora' z naslado spremljali delo obeh parti-zank. Zlasti poveljnik Iztok in komisar Bine sta bila zadovoljna s poslom obeh žensk. Kmalu so opazili, da Primož ne da vež znaka življenja. Pustili so ga na klopi. Tako' je končal Primož, ki je podpiral partizane, kamor je poslal celo svojega sina Petra. In je bil tudi sam za 'svobodo naroda'. In ta Peter je vstal, da maščuje očeta. Stopil je na težko pot... JOŽE MARIJA STALNI ČEZ LJUBELJ V VETRINJE Sobota 5. maja 1945. Stojimo onkraj črnuškega mostu. Tema je. Vendar se spoznamo. Sami znanci. Vsi smo molčeči. Nema žalost nas preveva. Tam za Ljubljano v smeri proti Vrhniki in Krimu se na jasnem nebu grozeče pobliskava, V daljavi grme topovi. Vsak blisk nas pretrese: vsak grom vzbuja grozo. Vedno bliže prihaja. Vsi si želimo čimpreje od tod. Enajst je .ura. Trda tema. Kolona se počasi premakne. Najprej dolga vrsta voz iz Polja, za njimi korakajo Poljci. Nato kolona ljubljanskih voz, za njimi korakajo Ljubljančani. Potem se vrste: Ižanci, Šmarčani, Stičnjani, Dolenjci.. . Počasi, enakomerna se pomika dolgi sprevod s črnuškega mostu proti Trzinu, Cerkljam, Tržiču, Ljubelju... Kakor bi šli za pogrebom. In vendar v vsem tem ogromnem sprevodu ni mrtveca. Temni sprevod je vtopljen v globoko žalost in molitev. Še tovorna živina je onemela. Pred nami, za nami se v temi pobliskava. Vedno bolj oddaljeno in zamolklo postaja grmenje topov. V trdo temo zavita ostaja za nami Ljubljana. Cerklje. Najlepši nedeljski dan. Slovesno po-jo zvonovi. Vsa vas je v zastavah. Godba veselo igra. Svobodna in združena Slovenija vstaja: Ljudstvo radostnih lic hiti k veliki maši. Dolg, brezkončen sprevod .utrujenih in do smrti žalostnih ljudi prihaja v vas. Zmotil je slavnostno razpoloženje. Utihnila je godba. Onemelo je ljudstvo. Kakor vkopani stojei ljudje pred cerkvijo. Kaj naj vse to pomeni? Sprevod obstane. Cerkev se polni z domačini in begunci. Med mašo ljudje ihte. Po maši domačini goste begunce. Beseda da besedo. Kmalu se sporazumejo. Po obedu se mogočni sprevod dvigne na pot naprej proti Tržiču. Silno se je povečal in podaljšal. Cvetoči maj 1945: Zbiranje slovenske narodne vojske za — umik. • Kakor blisk se po vsej Gorenjski širi čudna novica: narod beži! Slovenski katoliški narod beži pred osvoboditelji iz gozdov! Beži pred rdečo svobodo! Iz vseh strani prihajajo nove trume beguncev. Zlivajo se na kranjsko in tržiško cesto. * * * Ceste so zabasane z vojaštvom in z begunci. Automobili, tanki, traktorji, vozovi. Hrušč in trušč kakor na sodni dan. Nemška armada razpada. Umika se organizirano. Čeprav premagani, so nemški vojaki še vedno oblastni, surovi, ukazovalni, brezobzirni, sebični, po>-žrešni. Begunce pretepajo s palicami. Gonijo jih s ceste, kradejo jim kolesa, prtljago, konje. Ure in ure čakamo na cesti. Počasi se za - • Pot proti Ljubelju. • čn^mo pomikati po strmi ljubeljski cesti Strahotno poka na desni in na levi. Vojska odmetuje in uničuje orožje in municijo. Ob poti in v potoku leže cele skladovnice uporabnega orožja, municije, celi zaboji bomb, gore avtomobili, poginja tovorna živina; tu in tam leži mrtev vojak. Vmes pa vpitje, kletev, zmešnjava, pretep, jok in kri. Čeprav so šele nastopili prvi majski dnevi, sonce zelo pripeka. Groze polna je ta pot! * * * Pozno popoldne dosežemo Ljubelj. SSovci stoje z brzostrelkami pred ljubeljskim tunelom in beguncev ne puste skozi. Pot čez hrib je zastražena in zaprta. Naprej ne moremo. Čakamo noči. Morda se ponoči silni val ustavi. Zaman čakamo. Vso noč in ves dan pritekajo nove. kolone vojaštva in beguncev. Gneča je silna. Kakor strela udari med nas novica, da so že partizani v Tržiču1 in v Borovljah na mostu. Nove trume beguncev prihajajo. Brez voz so, brez prtljage. Bosi so in le s tem, kar imajo na sebi. V Tržiču terenci z oken streljajo na begunce. Partizani mečejo mine na glavno cesto. Ujeti smo. Naprej ne moremo, nazaj tudi ne. Na vseh straneh na nas preži smrt. Strahotni trenutki! Ljudje jokajo, tulijo, nekateri norijo. Mrak nastopa. Barake včerajšnjega koncentracijskega taborišča gorijo. Pošastno ližejo plameni objekte in liki krvava zarja razsvetljujejo vso dolino. Municija strahotno poka. živina od groze tuli. Ljudstvo pada na kolena in v zboru glasno obuja in moli kesanje. Smrt ima nad nami stegnjeno koso! Mi čakamo, da zamahne! Poldne. Položaj postaja kritičen. Nemci kradejo, pretepajo, groze. Na pol živi ždimo že tretji dan na Ljubelju. Neusmiljeno pripeka sonce. Naše duše so razpaljene. Pa vsak nosi svojo bolečino junaško. Ni slišati kletve ne godrnanja. Vdani smo v voljo božjo in čakamo, da se nad nami izpolni. Večeri se. Straže pred tunelom so izmenjane. Poskušajo biti surove. Iz oči naših ljudi se grozeče pobliskava. Kolona se uvršča. Pripravljena je za odhod. SSovci še vedno vztrajajo na zapori. Srbski oficir zagrabi revolver, zatuli in se vrže na stražarja. Zapirači na puškah stražarjev ropočejo. Naši fantje in možje obstopijo stražarje s koli in palicami. V poslednjem trenutku da nemški častnik ukaz za prehod beguncev po cesti čez hrib. Brezkončna kolona beguncev se pomika po srpentinah Ljubelja. Konji hropejo. Vozovi škripljelo pod silno težo. Žival bremena ne zmaguje. Moški se upirajo v vozove in porivamo. Dolina je pošastno razsvetljena od silnega požara ljubeljskega taborišča. Okrog polnoči dosežemo prelaz. Strmo se cesta spušča na koroško stran. Otrok se pola-šča spanec. Zaradi silne strmine jih ne upamo dati na vozove. Na rokah jih nosimo, čeprav smo sami do smrti utrujeni. Molimo glasno žalostni del rožnega venca. VETRINJSKO POLJE Begunske kolone pritekajo na Koroško od sedmega do trinajstega maja. Prvi se nastanejo v Celovcu. Približno 500 jih Angleži že 12. maja 1945 odpeljejo z avtomobili v Italijo. Nekateri prispejo čez Jezersko v Beljak. Tudi te Angleži takoj odpeljajo v Italijo. Nekaj malega jih doseže Lienz in Anras na vzhodni Tirolski. S temi je tudi škof jubljan-ski dr. Gregorij Rožman. V nedeljo 13. maja poroma ta mala skupina s škofom k Fatim-ski Mariji v Thurn nad Lienzem. V Krko k sv. Hemi se zatečejo novomašni-ki ljubljanske škofije. Glavnina beguncev se zbira na Vetrinjskem polju, ki je eno samo ogromno taborišče. Ne dvoje: vojaško in civilno: samo cesta ju je ločila. Dnevi teko. Hvala Bogu za izredno lepo vreme. Postavljamo si zasilna bivališča. Ponosne in lepe urejene domove smo zamenjali s preprostimi kolibami iz vejevja in lubja in z lojtrskimi vozmi. Začenjamo cigansko življenje. Po taborišču gori na stotine ognjev. Kuhamo v vojaških kotličih, v pločevinastih zabojčkih. Med potjo smo jih nabrali. Jemo iz konzervnih škatelj. "Piksna" je odslej naš simbol, naš reden spremljevalec. Žlice so redkost, zato gredo iz rok v roke. Taborišče je neurejeno. Vse je pomešano. Ljudje in živina, vojaki in civilisti. Nered, u-mazanija, smrad. Primanjkuje pitne vode, vodnjaki so oblegani. Mnogi so že izčrpani, nekaj so jih domačini namenoma pokvarili. Prvi angleški uradni obisk pride v Vetrinj-sko taborišče 14. maja 1945 Vojaška vlada postavi za poveljnika taborišča Majorja Barre-ja. Njegovo prvo delo je postavitev taboriščnega odbora in ureditev taborišča. Taboriščni odbor s predsednikom Jonketom Jožefom ima vsak dan ob 9h redne seje. Vsem sejam prisostvuje taboriščni komandant. Pri-marij dr. Meršol tolmači. S svojim mirnim in vljudnim nastopom in z razumnim odločanjem si osvoji naklonjenost vseh taboriščnikov. Tudi poveljnik ima v njem tolmača in svetovalca. V civilnem taborišču je bilo 29. maja 1945 3514 oseb med njimi 1548 žensk in 868 otrok (190 pod tremi leti). Največ Gorenjcev (1044). V ljubeljskih ožinah. V vojaškem pa je bilo čez 12.000. Slovenske narodne vojske sestavljene iz bivših domobrancev, četnikov in legijonarjev iz vrst Slovenske ljudske stranke, Sokola in socialistov. VETRINJSKA TRAGEDIJA Prekrasen sončen dan 27. maja 1945. Prvi domobranci odhajajo. Veseli so, razposajeni. Njihova pesem in vrisk odmevata po .vsem taborišču. Angleži naložijo poslednji kamion. Počasi se avtokolona premakne. Kamjon za kamjonom odhaja v Vetrinjskega polja. Harmonika veselo poje. Divji hrup motorjev ne uduši njene pesmi. Morje belih robcev mahlja fantom v pozdrav. Dekleta in žene jokajo. Z Z očmi spremljajo kolono, dokler ta ne izgine za Zakamnom. Iz daljave se( slišijo zvoki pesmi in harmonike. Le polagoma zamirajo, tonejo v dalji. Dan za dnem enaki prizori. Toda slovo je vsak dan težji. Dvom vedno večji. Že 28. maja se pojavijo govorice, da fantov ne vozijo v Italijo, temveč v Jugoslavijo. Pojavljajo se srbski četniki. Trdijo, da so ušli iz transportov, ki jih Angleži na meji predajajo Titov-cem. Tudi domobrance predajajo v Podrožci. Major Barre naroči, naj vsakega takega oči- vidca predajanja "pripeljemo k njemu, da ga bo zaslišal". Hkrati izraža začudenje, kako si sploh moremo misliti, da bi Angleži storili kaj takega s tistimi, ki so jih sprejeli pod svojo zaščito. Člani bivšeg Narodnega odbora novicam takoj prisluhnejo. Jemljejo jih resno. Vprašajo na angleškem vojaškeny poveljstvu v Celovcu, kaj se dogaja z domobranci. Angleški častniki vztrajno trdijo, da domobrance odvažajo v Italijo. Vznemirjenje se stopnjuje iz dneva v dan. Iz šotorov se sliši jok in vzdih. Ljudi se po-lašča panika. Preplašen in strt pribeži 30. maja 1945 na večer v taborišče dr. Janež. V Pliberku je ušel iz domobranskega transporta, ki so ga Angleži predali Titovcem. Grozotno strašna vesti/ Ubogi fantje! Strašna bo noč tistih, ki naj jutri zjutraj odidejo. Noč. Poveljnik slicuje poslednji zbor. Vojakom naznani grozotno resnico. Razvezuje jih od dolžnosti prisege. Prosti so, sami naj se odločijo. Gozd je blizu. Gore niso daleč. Toda fantje nočejo v gore. "Kamor so šli drugi tisoči naših tovarišev, tja gremo tudi mi!" "Bili smo tovariši v bojih, z njimi ostanemo tovariši tudi v! smrti!" Praznik Sv. Rešnjega Telesa 31. majo 1945. Slovesna maša na samostanskem dvorišču. Kakor na veliki pogrebni maši. Strta so naša srca. Strašna, v solzah in v dušni bolečini pre-čuta noč je za nami. Maša doseže svoj višek. Spremenjenje. Ta čas, ko se mi spominjamo največje skrivnosti današnjega praznika, Angleži nakladajo in odpeljujejo poslednje slovenske domobrance. V teh trenutkih rtas objema razpoloženje, ki je obhajalo Gospoda v urah po zadnji večerji. Naše duše so žalostne do smrti. Troje pričevanj in en dokument V svetu — in med slovenskimi izseljenci izven domovine — smo bili tisti Slovenci, ki smo se borili proti komunizmu kot ilegalni legionarji in četniki pa vaški stražniki in domobranci, razglašeni kot kolaboracionisti nacistov in fašistov. To največ po zaslugi komunističnega radija "Slobodna Jugoslavija", ki je trobil iz azijskega Tiflisa — ne svobodnih jugoslovanskih tal! — in ustvarjal zmedo v zahodnem svetu. Toda ni ga bilo ne med vaškimi stražarji ne med domobranci kvizlinga, ki bi se boril za "novi red" po podobi Hitlerja in Mussolinija, temveč je bil vsakdo izmed njih z vsem srcem za zahodne demokratične angloamerikanske zaveznike, katerim je hotel pripraviti teren na naši zemlji, očiščen tretjega totalitarističnega invazorja — komunizma. Ta je že tedaj moril angloameriške padalce, ki so se zatekli njim, dočim so jih vaški stražarji in domobranci z nevarnostjo svojega življenja reševali in predajali ilegalnim četnikom v varstvo. Vojaško vodstvo zaveznikov je o tem vedelo; dr. Miha Krek je pod svojim imenom napisal v "Ameriško Domovino" 3. junija 1948 tole: "Znano mi je bilo, da so angleški oficirji sami dobro vedeli, kako krvoločni morilci in brezobzirni njihovi nasprotniki so bili jugoslovanski komunisti, saj so svetovali svojim padalcem, naj se ▼ slučaju sile rešijo kamor morejo: med domobrance ali četnike, fašiste ali naciste, samo naj pazijo, da ne padejo v roke jugoslovanskim komunističnim partizanom." Grobovi bodo še govorili Angležem in Amerikancem, koliko njihovih padalcev je bilo pobitih po slovenskih partizanih in kako so z njimi delali: niti požirka studenčnice ob poti jim niso privoščili, in pehali so jih v množične grobove, da so si komisarji prilastili njihovo obutev in odelo. Tudi o tem bodo govorile priče, ko bo prišel čas za to. Tedaj se bodo odpirali grobovi. In ti bodo tulili o "zavezništvu" zaveznikov. Tu pa podajamo samo troje pričevanj verodostojnih prič o reševanju angloameriških padalcev po domobrancih in četnikih, kot so bili dani na zapisnik takoj po pribegu teh prič v begunstvo. Prva priča med njima je človek, ki so ga Nemci pregnali z doma v Srbijo in mu zaplenili posestvo, on pa se je vrnil nazaj, stopil v Slovensko legijo in kot tak bil poslan ▼ Vaške straže in pozneje r domobrance; po "osvoboditvi" je bil vrnjen s Koroškega, pa je doma ušel, dočim so mu slovenski komunisti zopet zaplenili posestvo, družino pognali na cesto, on pa se je zatekel v brezdomstvo sveta. Nacizem in komunizem sta enako udarila po slovenskem človeku. A. PRVO PRIČEVANJE Ta priča je pripovedovala komisiji pravnikov v Serviglianu dne 8. novembra 1945 med drugim tole: ".. .koncem januarja 1945 je strmoglavil ameriški bombnik med Idrijo in Rovtami. S padali se je rešilo iz njega 9 padalcev. Od teh jih je 5 prišlo v roke Nemcev, štiri pa so rešili domobranci iz Veharš. Preoblekli so Amerikance v domobranske uniforme in jih izročili domobranski četi v Rovtah, da jih po- pelje k domobranski četi k št. Joštu, ta k domobrancem pri Sv. Vrhu nad Ljubljano; ti pa zopet v varstvo ilegalnemu oddelku Jugoslovanske vojske (čet-nikom) pri Polici v varstvo, če bi nas Nemci dobili, bi nam odvzeli padalce, nas pa postavili ob zid. Amerikanci so bili veseli, da so prišli nam v roke in ne Nemcem ali partizanom. Februarja 1945 je strmoglavil ame-rikanski lovec nad Polhovim Gradcem, pilot pa je pristal med Polhovim Gradcem in Korenom nad Horjulom. Tam so ga našli domobranci ter ga oblekli v civilno obleko Ur ga skrili v bližnji vasi. Šele po "osvoboditvi" so ga izvo- hali partizani. Kaj se je poslej zgodilo z njim, ne ve nihče. Ta se je bal partizanov in se ni hotel javiti "osvoboditeljem." Jeseni 1944 je strmoglavil zavezniški avion v Cestah nad Logatcem in Rovtami. Enega padalca je našla domobranska patrola ter ju pustila, da je z radio oddajnikom javil svoji komandi, da je pri domobrancih, ki ga bodo skrili v svoji posadki. Partizanski terenci pa so ga izvohali in ga javili Nemcem. Spomladi leta 1943 so se spustili v Smrečju pri št. Joštu trije zavezniški padalci, ki so bili poslani zaradi zahodne ameriške špijonaže. Med njimi radio-telegrafist jugoslovenske mornarice Na ljubeljskih ovinkih. Anton Božnar iz Polhovega Gradca, ki je bil pozneje znan pri četnikih pod imenom "Blaž". Ta je zaveznikom poročal o gibanju nemške vojske v Sloveniji, kakor mu je dajala poročila komanda ilegalne Slovenske legije. Tega posredovalca za zahodne zaveznike so pozneje partizani ubili pri Pijavi gorici in to potem, ko se je legitimiral kot zavezniški obveščevalec..." Tako ta priča o ščitenju zahodno zavezniških padalcev na enem samem sektorju: Polhograjskih Dolomitih. Isto pa se je dogajalo tudi na dolenjski strani Ljubljane (Devica Marija v Polju, Novo mesto itd.). B. DRUGO PRIČEVANJE Domobranec iz Št. Jošta je pričal istočasno: • > "Po Božnarjevi smrti sem imel jaz nalogo vzpostaviti zv s pridigo in zvečer krščanski nauk. Za versko izobrazbo so dolge mesece skrbela stanovska verska predavanja, na katerih so obravnavali vsa važnejša vprašanja vere in morale, v debati pa predmet še bolj poglobili. Z vsem sijajem so praznovali velike praznike, Božič, Veliko noč. Noben slovenski begunec ne bo pozabil prav slovenskih procesij za veliko soboto in praznik sv. Rešnjega Telesa, katerim so se tujci čudili in nad njimi strmeli. V taborišču so bili vsi obredi velikega tedna. Za duhovno vzgojo so stalno imeli, dokler je bilo zadosti duhovnikov, mesečne duhovne obnove. Lepa sta bila meseca maj s šmarnicami in oktober s sv. rožnim vencem. Skupno z drugimi begunskimi družinami so slovenski begunci obnavljali vsako leto posvečenje slovenskega naroda Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Vse versko življenje slovenskih beguncev je iz dalje z vso skrbjo spremljal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Vsako leto vsaj enkrat je poslal pastirsko pismo s svojimi navodili, pa tudi sicer se je često spomnil slo-vesnkih beguncev s pismi njihovim dušnim pastirjem. Dejstvo je tudi, da so slovenski begunci naleteli na popolno umevanje pri škofih v krajih, kamor so prišli. Sprejeli so jih kot svoje in jim pomagali. Dajali so jim tolažbo ter dejansko pomagali pri ureditvi njihovih kapel zlasti z opremo. Pohvaliti je tieba njihovo umevanje za posebnosti slovenskega ljudskega bogoslužja. Radi so obisko— -vali slovenske begunce in so bili res njihovi pastirji. Kdo bo mogel pozabiti očetovsko dobrega škofa trevižanskega msgr. Antona Man-tiera, ki je prvi sprejel slovenske begunce in jim utrl prve stopinje v Italiji. V spominu bo ostal vsem dostojanstveno resni knez in nadškof iz Ferma Norberto Perini in razumevajoč škof iz Senigallije Umberto Ravetta, ki se je prišel osebno poslovit od slovenskih beguncev ter jih blagoslovit za odhod. Ogromno delo pri verskem življenju so o-pravile verske organizacije, katerih skritemu del.j se je zahvaliti, da je versko življenje ta-T zajadral i pravzaprav povsem po naklučju.. Skupina, ki je štela okrog sto oseb, moški so bili ▼ večini, je bila ostanek jedra slovenske begunske skupine, ki je po tritedenski postaji v napol porušenem poslopju Letalske Akademije v Forliju nadaljevala v Trevisu započe-to romanje —■ v Servigliano, kjer ja bilo skoraj dve leti glavno taborišče slovenskih civilnih beguncev v Italiji. Zaradi brezbrižnosti angleških okupacijskih oblasti v Italiji, je po odhodu tega jedra v Forliju ostalo še čez tristo Slovencev, med njimi številne družine z otroki. Večino njih so po dobrem mesecu dni selili v docela neurejeno taborišče v Senigalli-ji, ostanek pa na praznik Vernih duš, leta 1945. v Vojno Akademijo v Modeni, 'd je takrat že bila mednarodno begunsko ^aborišče, sestojoče se iz vsaj štiridesetih različnih narodnosti. .. Kot -povsod drugje, kjer smo se Slovenci na svoji žalostni romarski poti po letu 1945. ustavljali, smo si tudi v tem taborišču že po prvih dneh bivanja pridobili velik ugled tako pri beguncih drugih narodnosti, pa mč manj tudi pri angleški upravi taborišča. Še posebe, ker so jedro tega ostanka naše begunske skupnosti tvorili visokošolci, ki so bili ooz-neje preseljeni v visokošolsko mednarodno taborišče v Bologni, kjer jim je bil omogočen tudi študij na univerzi. Slovenska skupina v Modeni se je zavedala, da se bo pretolkla skozi žalostne dni svoje nesreče samo s požrtvo-vanjem, zavestjo odgovornosti do vsakega po- sameznika iz njenih vrst in z aktivnim sodelovanjem s taboriščnimi oblastmi. To načelo je obveljalo in rodilo lepe uspehe na vseh! področjih našega udejstvovanja. V doka •j temu naj služi dejstvo, da so bili po dvah in pol mesecih bivanja v Modeni Slovenci že skoraj 98 odstot. zaposleni po različnih taboriščnih uradih in drugih službah v okviru taboriščno uprave. S svojim plemenitim zgledom, v zasebnem in javnem življenju, so močno vplivali tudi na begunce drugih narodnosti, ki so kaj kmalu v nas Slovencih začeli gledati ideal evropskega protikomunista, žrtvovanega in izdanega zaradi mednarodnih goljufij, pa vendar neomajnega v svojem prepričanju in veri v končno zmago. Kulturno smo se Slovenci v Modeni močno gibali. Saj smo dajali pobudo in tudi sami sodelovali na različnih zabavnih in resnih prireditvah v taborišču, vodili jezikovne tečaje, ljudsko in srednjo šolo za druge narodnosti, prirejali koncerte svoje slovenske narodne pesmi, hkrati pa tudi sodelovali pri taboriščnem stenskem časopisu, ki ga je za vse narodnosti izdajala taboriščna uprava. Izredno lepo je bilo razvito versko življenje. Za kar sta skrbela slovenska duhovnika begunca č. g. Očepek Martin, lazarist, in, č. g. Viktor Pristov, ki je po odhodu prvsga prevzel vso dušnopastirsko delo v taborišču. Pri službi božji je nedeljo za nedeljo prepeval moški ali mešani pevski zbor naše begunske družine in ni se zgodilo enkrat, da smo imeli lepo vrsto poslušalcev iz modenskega mesta, pa tudi iz vrst taboriščne uprave. Slovenci v Modeni od strani angleskin oblasti niso bili zapostavljanj. Nasprotno! V taborišču je bila že skoraj prislovica, da smo Slovenci poveljnikovi ljubljenci! Vsakdo je dobil možnost dela in s tem poštenega, skromnega zaslužka, pa tudi taboriščno skladišče Rdečega Križa je imelo pod vodstvom ena izmed redkih plemenitih Angležinj, ki smo jih srečali na svoji begunski križevi poti — Lady Charlotte Rous — za Slovence vedno na široko odprta vrata. Nekateri člani modenske slovenske skupine so se po nekaj mesečnem bivanju v tem taborišču preselili k svojcem, in znancem v Ser-vigliano. To je bila sploh tiha želja vseh. A večini se je uresničila šele v maju leta 1!)4P., ko so zavezniki taborišče) v Modeni sploh ukinili in begunce po narodnosti porazdelili in odposlali v njih narodnostna taborišča. Tako se je tedaj tudi modenska slovenska skupina — tistikrat je štela še okrog 60 oseb — preselila k jedru slovenske begunske skupnosti v Italiji — v taborišče ▼ Serviglianu. Reggio Emilia - Begunsko Taborišče št. 13 Lahkovernim je že taboriščna številka lahko vzbudila strah — in ne zaman. Že pokrajina sama — laška provinca Emilia, ena najbolj komunističnih pokrajin v Italiji, ni bila najprimernejša za taborišče protikomunistič-nih beguncev. Toda to oblasti, ki so skrbele za "dobrobit" beguncev, ni nič skrbelo. Taborišče je bilo v pravem pomenu besede mednarodno. Ob času, ko so prvi Slovenci prišli tja — ožigosani kot najslabši med begunci, ki "rušijo pokornost in vdanost do taboriščnih oblasti drugih taborišč" — je bilo v Reggio Emilia nič manj kot 23 narodnosti zbranih v taborišču, ki je bilo pred in med vojno laška artilerijska kasarna. Do 2500 beguncev — od azijskih do balkanskih, slovenskih, germanskih in romanskih narodnosti — vse je bilo natrpano v tej kasarni in njenih konjušnicah. Devet Slovencev v začetku (pozneje, ko se je razpustilo taborišče v Riccio-ne, je število teh močno narastlo) se je znašlo tu kot v peklu. Navajeni snage in reda, čeprav v skromnih, revnih prilikah, so čutili kot da so f>rišli v hlev. Nesnaga, nered, pokvarjeno življenje drugih narodnostnih skupin (ogromen odstotek spolnih bolezni, pijančevanje, ponočevanje, pretepi), vse to jih je sprejelo r tem novem "domu". Hrana nezadostna in slabo pripravljena, postopanje s strani komandanta nečloveško, zapori, prisilno delo, zapora taborišča s prepovedjo izhoda tudi za teden dni, stalna zasliševanja itd. — vse to je bilo na dnevnem redu. Pa so ljudje le vztrajali — do konca in rešitve. Danes le pomilovalno obujajo spomine nazaj na vse one, ki so jim dobrote taborišča št. 13 pripravili, jim odpuščajo in pozabljajo. Bo-li vse to pozabila zgodovina? Bo-li odpustil Bog, ki je pravičen sodnik? Karkoli so storili enemu od mojih najmanjših bratov. . . Mnogi gospodje, ki so rezali pičli kruh protikomunističnim beguncem, so se tega gotovo premalo zavedali, če se sploh so... Slovenska begunka. (Kipar Fr. Ahčin) Slovensko bogoslovje v begunsivu Slovensko bogoslovje v begunstvu je v mnogočem delilo usodo ostalih naših beguncev. Večina bogoslovcev ljubljanskega semenišča se je v začetku maja 1945 umaknila na Koroško, od katerih pa so Angleži ob koncu meseca Prelat Msgr. Dr. A. Odar, rektor slovenskega bogoslovja v begunstvu. z drugimi domobranci vrnili 38 Titovi oblasti. Usoda večine teh nam ni poznana, upravičeno pa se sklepa, da so z ostalimi domobranci bili od komunistov pomor jeni. Od ostalih bogoslovcev, ki so ostali na Koroškem, je še isto pomlad na Krki šest bilo posvečenih v duhovnike, ker so ostali bogoslovne študije že v Ljubljani dovršili, osem pa je nekoliko kasneje, toda še isto poletje 1945 dobilo mašniško posvečen je v Treviso (Italia), kamor so zavezniki prepeljali del slovenskih beguncev s Koroške. Praglia V taborišču v Treviso se je porodila misel ustanoviti začasno slovensko bogoslovno semenišče v begunstvu, zlasti ker je tudi več bogoslovnih profesorjev bilo med begunci. Pri uresničenju tega načrta so mnogo pomagali salezijanci iz Montortone pri Padovi, ki so po posredovanju slovenskega salezijanca dr. Štefana Farkaša radevolje dali na razpolago že za silo opremljene prostore v stari benediktinski opatiji Praglia (10 km od Padove), koder so salezijanci sami med vojsko v enem delu obširne opatije našli zavetišče za svoje bogoslovje, ko je njih lastne prostore v Montortone zasedlo nemško vojaštvo. Ker so po končani vojski Nemci odšli, so se salezijanci preselili nazaj v svoj zavod, prostore v Pragli pa so s pristankom praglijskega opata prepustili slovenskim bogoslovcem. V Pragli se je v začetku junija 1945 začelo formirati slovensko bogoslovje pod vodstvom msgr. dr. Alojzija Odarja, ki je s posredovanjem pri sv. Stolici dosegel, da je papeška kongregacija za semenišča slovensko bogoslovje v Pragli potrdila kot del ljubljanske teološke fakultete. Sv. Oče Pij XII. se je osebno zelo dobrohotno zavzel za stvar in takoj nakazal izdatno denarno pomoč. A veliko zaslugo, da se je celotna zadeva s slovenskim semeniščem v begunstvu tako naglo in uspešno mogla uresničiti, ima generalni asistent jezuitskega reda v Rimu p. Anton Prešeren, ki je z vedno pripravljenostjo in velikim vplivom .na merodajnih mestih znal odstraniti marsikatero zapreko novemu zavodu. V Pragli so se torej zbrali slovenski bogoslovci z raznih italijanskih in avstrijskih begunskih taborišč, tako da so se v juniju 1945 že mogli začeti počitniški tečaji, v oktobru pa redna predavanja. Vodstvo begunskega semenišča je z imenovanjem kongregacije za semenišča prevzel msgr. dr. Alojzij Odar, mesto spirituala dr. Karel Truh-lar, ki je bil spiritual že v ljubljanskem semenišču, ekonomat pa dr. Štefan Far-kaš, salezijanec, ki je kasneje postal profesor v salezijanskem bogoslovju Vend-ronio in je njegovo mesto prevzel Jernej Svete. Profesorski zbor pa so sestavljali bogoslovni profesorji dr. Alojzij Odar, dr. Matija Slavič, dr. Ignacij Lenček, dr. Ivan Ahčin, dr. Janez Kraljic in dr. Janez Vodopivec. Bogoslovcev je v Pragli bilo 25, od katerih so v poletju 1946 Semenišče v Brixenu. bili štirje posvečeni v mašnike. Trije so odšli pastirovat med Slovence na Primorsko. Začetnih težav v Pragli je bilo veliko. Prostori so bili neprimerni in zelo pomanjkljivo opremljeni, ker so sa-lezijanci del opreme odpeljali s seboj. Primanjkovalo je ne le učnih pripomočkov, temveč tudi obutve .obleke, perila... S pomočjo dobrotnikov pa je polagoma le bilo mogoče toliko urediti, da se je šolsko kto moglo v redu nadaljevati in končati. Poleg vatikanske pomoči v denarju in knjigah so za prehrano darežljivo prispevali okoličani z žitom in krompirjem, a s posebno hvaležnostjo se bodo profesorji in bogoslovci vedno spominjali širokogrudne pomoči ameriških rojakov, ki jo je iz Italije spretno organiziral takratni vojaški kaplan pri ameriških zasedberih četah, ameriški Slovenec rev. Louis Baznik, med ameriškimi rojaki pa v prvi vrsti msgr. Francis Gabrov-ŠPk, rotem ameriški slovenski frančiškani in veliko drugih neimenovanih dobrotnikov. Le-ti so poslali to iko podpore v perilu, obleki in tudi v denarju, da so mnoge potrebe po obleki in vsakdanjem kruhu bile krite. B r i x e n Medtem so salezijanci svoj zavod v Montortone popolnoma obnovili, zaradi česar eo potrebovali še ostalo opremo, ki je o .tala v Pragli v uporabo našim bogo-slovcem. Razen tega so trdote zime v raz-drapanem poslopju pokazale, da bi še enkratno prezimovanje v Pragliji bilo tvegano za zdravje bogcrslovcev. Vodstvo zavoda je zato s hvaležnost- jo sprejelo povabilo škofa iz Brixena, ki je slovenskemu bogoslovju ponudil zavetišča v obširnem brixenškem semenišču. Sredi poletja 1946 se je, torej slovensko bogoslovno semenišče preselilo v starodavno južnotirolsko mestece Brixen. (ital. Bressanone). ležeče med visokimi gorami ob sotočju bistre Ei-sacke in deroče Rienze. Zaradi popravil v semenišču so bogoslovci v počitniških mesecih stanovali v škofijskem deškem zavodu Vinzentinum, s septembrom pa so se preselili v bogoslovno semenišče, kjer so zasedli celo prvo nadstropje, medtem ko so se domači briksenški bogoslovci omejili na drus^o nadstropje. Brixen je v vsakem oziru pomenjal velik napredek v primeri s Praglijo. Bcgos'ovci so dobili na razpolago lepo semeniško kapelo, semeniško knjižnico, ne le profesorji, tudi vsak bogoslovec je stanoval v ločeni sobi. Primerna obed-nica in hrana, snaga v poslopju, čisto parilo, za kar vse so požrtvovalno skrbele redovnice, — vse to je dajalo občutek skoraj rednega semeniškega življenja nekoč v domovini. Povrhu pa še zdravo podnebje in krasna pokrajina z mogočnimi hribi, vse to je živo spominjalo na slovensko domovino. Število bogoslovcev v Brixnu se je z novodošlimi povečalo na 32, profesorskemu zboru pa se je pridružil dr. Ludvik čepon. Domača duhovščina kakor tudi nemško prebivalstvo je z veliko simpatijo pozdravilo prihod slovenskega bogoslovja v Brixen. Svojo naklonjenost sta ljudstvo in duhovščina pokazala ob vsaki priliki, posebno pa ob novih mašah osmih slovenskih novomašnikov v poletju 1947. ki so se obhajale v Brixenu in v okoliških farah s pestrim slavjem, ki skoraj ni zaostajalo s poezijo novih maš v Sloveniji: ovenčanimi cerkvami, mlaji, slavoloki, zastavami, pritrkavanjem, pozdravnimi govori, z udeležbo šolske mladine in vseh krajevnih organizacij — kakor nekoč doma. Slovenske liovomašnike je verno tirolsko ljudstvo pozdravljalo in spremljalo kot svoje lastne rojake. Prav tako so premožni kmetje iz okoliških vasi povabili vse bogoslovce v goste za počitniške mesece. Vodstvo semenišča gotovo ne bi imelo pomislekov nadaljevati bogoslovne študije v prijaznem Brixenu, ko se ne bi pojavile druge nevšečnosti. Predvsem so v Rimu dali razumeti, da naslednje leto ne bi mogli več vzdrževati slovenskega semenišča. Od ene in druge strani so prihajali nasveti, da naj bi se bogoslovci razšli po raznih italjanskih semeniščih. Razen tega ita-ljanska civilna oblast ni rada gledala v obmejni provinci slovenskega učnega zavoda, zavezniške komisije v Italiji pa so se pripravljale, da pred odhodom iz Italije likvidirajo begunsko vprašanje v celoti. Ako naj bi torej semenišče kot slovenska kulturna ustanova ostalo skupaj, je bilo treba misliti na preselitev v Ameriko, ker ne v Italiji ne kje drugje v Evropi ni bilo možnosti, da bi slovensko bogoslovje kot celota moglo priti pod streho. V teh okoliščinah se je vodja semenišča msgr. Odar obrnil na razne strani v Novem svetu ,a najugodnejša ponudba je prišla iz Argentine, kjer je novi sanluiški škof msgr. dr. Emilio Di Pasquo po posredovanju slovenskega izseljeniškega duhovnika Janeza Hlad-itika izrazil pripravljenost, sprejeti slovensko bogoslovno semenišče kot celoto v svojo škofijo. S tako rešitvijo se je strinjala papeška kongregacija za semenišča kakor tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman. Na skorajšnjo vrnitev v domovino pač ni bilo misliti. San Luis v Argentini Argentina je na široko odprla vrata beguncem, skozi nje je srečno prijadralo tudi slovensko bogoslovje. Prva polovica je odšla iz Brixena ob koncu septembra 1947, morala pa je v zbiralnem taborišču v Bagnoli pri Napoli čakati dobre tri mesece na prevoz. Ob koncu septembra je odšel na pot msgr. Odar z nekaterimi duhovniki, da ostalim pripravi pot. Prva skupina je dospela v San Luis ob koncu januarja 1948, drugo pa je prof. Lenček privedel dva meseca kasneje, za Veliko noč 1948. V začetku aprila so se začela že redna predavanja v novem sanluiškem semenišču. Slovenskih bogoslovcev v San Luisu je v šolskem letu 1948 bilo 30. Ker niso vsi profesorji sledili semenišču v Argentino, so se v profesorskem zboru izvršile nekatere spremembe. Poleg msgr. dr. Odarja sestavljajo profesorski zbor dr. Ivan Ahčin, dr. Ignacij Lenček dr. Filip žakelj in dr. Franc Gnidovec, pomagata pa poučevati tudi g. Jože Košiček in g. Andrej Pogačar. Vodja semenišča je slejkoprej msgr. dr. Odar, za semeniškega spirituala pa je škof dr. Rozman imenoval preč. g. Alojzija Košmerlja. Slovensko semenišče v begunstvu je pomembna slovenska verska in kulturna ustanova, ki pripravlja idealne slovenske mladeniče za vzvišeno duhovniško službo. Bog daj, da bi čisti idealizem naših mladih duhovnikov in bogoslovcev skoraj našel široko polje dušnopastirske-ga delovanja med lastnim, tako preizkušanim slovenskim narodoia. SLOVENSKI VOJAKI V R. A. F. Izkrcanje zaveznikov na Siciliji in v južni Italiji 1. 1943 je prineslo svobodo mnogim Slovencem, ki so bili kot politični ali vojni ujetniki na jugu Italije. Kljub fronti, ki je tekla čez Italijo, se je takoj začel priliv Slovencev iz severne Italije, ki so ob zlomu fašizma pobegnili iz zaporov, se zatekli v hribe in se prebijali proti jugu, da se rešijo pred preganjanji. Nekateri so prišli čez Jadransko morje. Mnogi, doma iz krajev, ki so jih imeli zasedene Nemci, so bili prisilno mobilizirani in poslani na fronto v Italijo kot nemški vojaki. Tem se je tedaj odprla možnost, da preidejo k zaveznikom. Njihova pot je vodila v zavezniška ujetniška taborišča. Kakor je za vsakogar pomenil prehod k zaveznikom konec fašističnega in gestapovskega preganjanja, je vse demokratsko usmerjene Slovence težko prizadela takratna politika Američanov in Angležev, ki so priznavali Tita in ga podpirali. Zaradi tega je vpliv našega političnega predstavništva v osebi g. min. dr. Mihe Kreka, ki je leta 1944 postal jugoslovanski delegat pri zavezniškem svetu v Italiji, in obeh jugoslovanskih kraljevskih vojnih misij v Rimu in Bariju, postajal z vsakim dnevom manjši. V jeseni 1944, ko je v zvezi s kraljevo izjavo o priznanju Tita postal presednik jugoslovanske vlade v emigraciji g. dr. šubašič, je dr. Krek moral zapustiti svoj položaj, vojne misije pa so zavezniki pozneje ukinili. Titova partizanska vojska s svojimi političnimi organi je formirala v Italiji prekomorske brigade. Američani in Angleži so jih oskrbovali in oboroževa-li .Te brigade so Titu omogočile prevzem oblasti v Jugoslaviji. Partizani so že tedaj začeli s svojo vlado terorja nad tistimi, ki se jim niso priklonili. Začela so se prva ugrabljanja in prevozi na Vis. Pritisk zaveznikov na vse, da se morajo pridružiti partizanom, je bil splošen. Ljudje so ostajali brez služb; no- vi, ki so prihajali čez fronto, so ostali dolge mesece v kampih v preiskavi; vojnih ujetnikov ni bilo mogoče osvoboditi iz taborišč. Ljudje pa so vztrajali. V tem času je uspelo zainteresirati pristojne oblasti angleškega kraljevskega letalstva (RAF), da organizira in sprejme v svoje vrste jugoslovanske edinice. Vse organizacijsko delo je izvede: generalštabni major g. Slavko Andre. Tako je nastal prvi kr. jugoslovanski bataljon pri RAFu septembra meseca 1944. V bataljonu, ki je imel o-koli 600 mož, je bila skoro polovica Slovencev. Njegove čete so bile v Cas-tel a Mare in Cancellu pri Napol ju ter v S. Vitu pri Brindisiju. Moštvo tega bataljona je bilo v glavnem zaposleno kot delovne edinice pri Dr. Krek govori slovenskim vojakom. letalskih oskrbovalnih četah. Ob koncu vojne maja meseca 1945, so vsi prejeli brzojavni poziv iz Beograda, da se morajo vrniti do 31. maja v Jugoslavijo, sicer bedo izgubili državljanstvo. Razen nekaj poedincev se ni hotel skoro nihče vrniti. Pozneje so te edinice prevedli popolnoma v RAF in so vsi postali angleški vojaki. Večino izmed njih so demobi izirali v jeseni '47 in so nato februarja meseca '48 prišli v Argentino. že po koncu vojne v Evropi so ustvarili pri RAF-u še posebne edinice Jugoslovanov, izseljenih oseb. Moštvo teh e-dinic je v glavnem vršilo stražarske službe po letališčih in drugih letalskih ustanovah. Te edinice so bilu v okolici Napolija ter na letališčih Ciampino, Brhidisi in Bari: Tudi v teh edinicah je bilo skoro polovica Slovencev. Te edinice so z demobilizacijo RAF-a po vrsti ukinili v letu 1947. Slovenci so se v te*ri službah pokazali kot dobri in disciplinirani vojaki ter pridni delavci. Za nas Slovence so imele te službe svoj poseben pomen, ker smo mogli tako rešiti na stotine naših ljudi iz ujetniških taborišč. Poleg- službe smo v edinicah pridno Na jugu italijanskega škornja je bilo poleg Barlette največje begunsko taborišče v Tra-niju, prijaznem mestecu, ki leži nekaj kilometrov severno od Barija. V tem taborišču je preživljalo prva leta svojega begunstva na(? sto Slovencev, po večini mladih fantov z Gorenjskega in iz Štajerske, ki so bili med vojne prisilno mobilizirani od Nemcev. Po osvoboditvi s strani zahodnih zaveznikov, ki so za sedli Italijo, so te slovenske begunce, po mnogih zasliševanjih in priganjanju k vrnitvi domov — pa brez uspeha — zaposlili po raznih svojih vojaških oddelkih in taboriščih. Mnoge od njih so zaposlili pri RAF-u in pa kot stražarje vojaških skladišč in podobno. Ob demobilizaciji zavezniške vojske v Italiji in po odhodu zavezniških zasedbenih sil so te slovenske fante poslali v razna begunska taborišča, predvsem v taborišče v Trani- gojili slovensko petje. Posebno veselje je bilo, ko smo mogli ustvariti slovensko knjižnice. Težkoča je bila v tem, da so vse edinice osnovali kot jugoslovanske in je bilo skoro vse poveljujoče osebje neslovensko, tako častniki kot podčastniki. Zaradi tega tudi organizator prvega bataljona, g. major Slavko Andre, ni postal poveljnik. Kot častniki so bili v Italiji v RAF-u samo gg. Cotič, Debatista, Golež, Kveder in Prekoršek. Ves čas je redno obiskoval vse edinice duhovnik salezijanec g. dr. Matija šaruga. Vojaki so ga bili vedno veseli. Mnogi so ga poznali že iz ujetniških taborišč. Neumorna je bila njegova požrtvovalnost ko je brez prevoznih sredstev in brez uradne podpore prepotoval na desettisoče kilometrov. Bil je pravi vojaški kurat. V tem kratkem orisu službe v RAFu niso vključeni Slovenci, ki so služili v teku vojne v raznih edinicah predvsem ra Bližnjem vzhodu. Sodelovanje z RAFom je za Slovence imelo svoj pomen, ?ker smo tako mogli nadaljevati boj proti fašizmu in nacizmu in jasno izraziti svoje stališče, da demokratski Slovenci ne moremo in nočemo sodelovati s komunizmom. ju. Ob koncu 1. 1946 in v začetku 1. 1947 so bile vse zavezniške edinice zapustile Italijo, slovenske begunce, ki so bili pri njih zapo- Fantje se vračajo s telovadne prireditve. BEGUNSKO TABORIŠČE V TRANIJU sleni, pa so takrat do zadnjega poslali v begunska taborišča. Pozneje je v taborišče Trani prišlo več slovenskih družin, ki so jih zavezniki pripeljali iz severnejših taborišč. 1 Taborišče v Traniju je bilo izrazito mednarodno taborišče. Močna med njimi je bila slovenska skupina, ki se je v vsem odlikovala od ostalih. Slovenski begunci so si uredili lastno kapelo in jo posvetili brezjanski Materi božji. Glavni oltar je krasila Njena slika, obdana vedno s svežimi rožami in zelenjem. Sliko je izdelal eden od slovenskih beguncev sam. Za dušno pastirstvo med slovensko skupino so skrbeli vedno dva do trije slovenski duhovniki. Kakor v drugih slovenskih taboriščih, tako je tudi ta imela slovenska šolska mladina osnovno šolo in gimnazijo, za malčke pa je bil ustanovljen otroški vrtec. Središče slovenskega kulturnega življenja pa je bilo "Slovensko prosvetno društvo" s svojimi številnimi odseki in pododseki. Naj-živahneje so se udejstvovali pevski, godbeni, dramatski, športni, telovadni odsek in knjižnični oddelek. Slovenski pevski zbof je sodeloval pri vseh cerkvenih obredih, nastopal pred javnostjo s slovensko pesmijo, medtem ko je orkester priredil številne nastope domačih in modernih pesmi in pripravil več močno obiskanih koncertov. Športniki in telovadci so prirejali medsebojna tekmovanja in se pomerili v vseh disciplinah tudi s tovariši v sosednjih taboriščih. K Brezjanski Materi božji so se zatekali v stiskah. Dramska družina je uprizorila na odru mnoga domača in tuja dela ter dosegla pogosto lepa priznanja od zavezniških in domačih oblasti. ★ Slovenska begunska družina V Traniju. ★ Knjižica, ki je štela nad 70 slovenskih ter večje število tujih knjig in revij, je širila kulturno obzorje med slovenskimi in drugimi begunci v taborišču. Imeli so tudi svojo revijo "Novi upi", ki je vsakih štirinajst dni nudila taboriščnikom poučno, vzgojno in zabavno snov. Duša vsega kulturnega dela ja bil poleg dušnega pastirja mladi in nadarjeni g. Gobec Edi, ki je sedaj slušatelj na eni it. univerz, na zunaj pa je slovensko begunsko skupnost predstavljal g. dr. Franc Bajlec. Prosvetno društvo je imelo redne tedenske Miklavž Trpotec: D VOJE Umaknil r.em se v samoto. Pretrgal sem ovoj in sem bral. In pismo, ki ga je pisala ženska roka, je govorilo tole: "Hudo je, da ti povedati ne morem, Itako. če bi imela vzdihov, kolikor je vetra v svetu, izdihala bi jih bila že zdavnaj ; in če bi imela solz, kolikor je voda na zemlji, premalo bi jih bilo za en sam dan. Tako pa sem zdaj brez vzdihov in brez solz. Oči so mi suhe in prsi prazne. Sem samo še okostnjak brez volje, telo, ki mu je duša že bogsigavedi, kje!" "Po mračnih poteh hodim in obrazi, ki jih srečujem, so tuji. plašni in mrzli, kot je vse pri nas mrzlo in tuje. Govorimo malo ali nič; govore samo še oči, globoke, upadle oči. Neviden strah nas spremlja povsod, je v nas in okrog nas. Slutimo ga, vidimo ne. In vendar vsi vemo, da je. Kdo ga prežene, kdo umori?" "Otrok je ono noč planil iz sanj in je hlipal od groze. Mati pa ga ni mogla utolažiti, ker je bila tudi v njenem mehkem pogledu groza. To je strah..." "Od nekje se je pod večer utrgal jok. dolg, zategel, skrivnosten jok. Nihče ni vede1, kdo joče, nihče, čemu to plašno, krčevito ječanje. In vendar je bila tolikšna groza v tistem večeru, da je molk legel na vse kot breme, ki ga dvigniti ni moč. To je strah..." "živali so splašene. še nikdar nisem čula, da bi slavec pel ob zori. Ono jutro t sestanke, na katerih so se obravnavala vsa pereča vprašanja, ki so zanimala taboriščnike. Slovenska begunska družina v tranijskem taborišču je ves čas svojega bivanja v Italiji živela v miru, skupnem delu in v medsebojnem prijateljstvu. Kljub temu, da so taboriščniki tudi tu morali preživeti marsikatero težko uro in preboleti mnoga ponižanja, pa so vsi vzdržali, ker so vedeli, zakaj so se odločili na pot v tujino. Večji del te slovenske begunske družine se sedaj že nahaja v Argentini, nekateri so še ostali v Italiji, drugi pa so odšli v različne druge države. PISEM pa je pel prav pod mojim oknom, ko so se poti že prebujale. Kaj naj rečem?" "Na nebu so čudna znamenja, ki jih razložiti ne znamo. Zašije luč in se povleče pod oblaki, ki se ne umaknejo več od naših zvezda. Sama sebe prehiti od vzhoda na zapad in ugasne. In mi šepetamo, kot da smo v katakombah, in pričakujemo nekaj nenavadnega. Spimo in vidimo vse, sanjamo in živimo, ker sanjati ne upamo. Oči so nam ven in ven široko odprte in budne, ker se bojimo smrti, če bi samo za trenutek spustili utrujene veke. Tudi to je strah..." "Kadar nas je veliko, hrabrimo drug drugega. Hočemo se privaditi rdečemu, a kadar rdeče vidimo, zadiši vsa zemlja po krvi. Tega nihče več ne prenese. Svet je pust in dolgočasen, a za nas je skrivnost, ker smo se odvadili misliti, da je kje izven nas še kak svet. Nihče več na verjame, da bi bilo pri nas še kaj lepega. Trpimo in ne vemo več, da trpimo. Trpljenju pravimo življenje, na življenje od prej pa smo pozabili". "čuden človek hodi po deželi. Nihče ga ne pozna. Ustavi se in gleda. Pred njim obnemoreš, klecneš in šepetaš c-voje gorje. Ko pa si povedal, se skloni k tebi in ti bolj z duhom, kot z, usti govori, da veruj in upaj. Dvignil si se počasi in gledaš za skrivnostnim neznan-ecm, ki ga zdavnaj ni več. Tam, kjer je bil, —- naj je v pesku, če sta bila na poti, naj na mizi, če sta sedela v kotu, naj na zidu, če sta se umaknila v tišino, naj na pismu, če si ga pisal, ko je nenapovedan stal pred teboj, — povsod, kjer je bil, je zapustil sled. In v tej sledi je iskrica upanja, ker sled je —križ... "Ljudje bajajo, da se odpirajo grobovi in da v mesečnih nočeh živi pokopani prihajajo iz gozdov, ker umreti ne morejo. To zato, pravijo ljudje, ker tudi zemlja ne more umreti. Ta zemlja ne umre nikoli, in nad grobišči, ki zanje nihče ne ve, da žari čudna svetloba v mrakobnih nočeh, da mah tam okrog .loče in da nevidni glasovi molijo in po-jo..." "Groza in strah in hudo, oh, ljubi moj ,kje si? čemu nisi z menoj? Nikdar te nisem objela, poljubila nikdar, zdaj pa v nočeh brez sna šepetaje izgovarjam tvoje ime in ne vem več, ali sem človek, ali mrtvak!" "Povej mi: je še sonce na svetu, ki sije toplo? Pri nas je sam mraz in sonce je samo še mrtva luč, ki ne greje več. So še rože na svetu? Pri nas so se osule že zda vanj ,še krizanteme več ne cveto, kot da je tudi v nje prešla groza. Je še smeh kje na božji zemlji? Mi tod smo že pozabili, da je kdaj bil..." "Povej, fant moj, kdaj prideš... Ne. ne, ne hodi sem. Tu bi umrl, ker je sapa, ki veje vserod, strupena in ubija še nerojeno v materinem nedrju!" "Ah, ali naj sploh še živim? Samo Bog še ostane in čakam samo. kdaj nas pokliče vse, vse..." "Fant moj, kako nesrečna sem! Kaj se res ne naj deva več? Reci, da so vse to samo hude sanje, da je življenje tam, kjer si ti, in bom verjela in drugega ne bom mislila več..." Sedel sem in sem nisal: "Veruj!" "To zato, ker je Bog, ki vse vodi in vse uravnava in ki hudega ne pošlje, če ni v .Njegovih načrtih. Naj ne bo strahu v tebi in v tvojih. Dan je božji dar in kadar bo On hotel, bo sijal spet, kot tiho želiš ti, da bi sijal, in kot verujem jaz in mi vsi, da bo. če vaše son- ce več ne greje, ti bodi to v preizkušnjo. Bog preizkuša vašo vero in vstajenje bo dal smo, če boste še v smrti verovali, da boste živeli. Vsi, izvzet ni nihče. Ko pa veruješ, veruj tako, da boš s svojo vero potrjevala brate in sestre". "Upaj!" • "žena si in ženi je dano še v posebni meri, da upa. Obup je blagoslov otrok teme. Mi pa sn~o otroci Luči in Luč sama je naše upanje, čj so znamenja, jaz re vem. če so, so zato, da vam upanje ne usahne. To se pravi: Bog je z vami in kadar bo prišla ura, ki je pisana, se bo vam in nam razodel, po vstajenju zemlje in po nasmejanih očeh, ki bodo spr jemale nas, — pregnane. Pa tudi križ vam je dal za potrdilo upanja. Kdor vam ga tedaj prinaša, ga sprejmite kot brata, če pride med vas z iskrenim srcem.. če je njegovo delo božje delo, bo uspelo vsemu hudemu navkljub, če je satanovo, bo razpadlo samo od sebe. V privide ne veruj, ker samo burijo kri; za mrtve pa molite, da najdejo pokoj, in zveličane prosite, naj vam izprosijo blagoslov božji. Mi tod tudi molimo in veliko molimo, za vas, da vzdržite, za nas, da bi vztrajali, za slepe pa, da bi spregledali' "Ljubi!" "To je tvoja posebna odlika. Ljubezen bo premagala vse, tudi nasilje in vezi in ječo in smrt! Ljubi pa vse: domovino, ker ,ie ljubezni vredna; brate, ki so jo potrebni; sovražnike, ker je tak ukaz božji; trpeče, ker jim je v tolažbo, stanovitne, da jih z njo potrdiš; uboge, teh je zdaj veliko; preganjane, da jim bo v zavetje; matere, da bodo zdrave; otroke, da se nam ne izgube; pa tudi nas, da bomo po ljubezni z vami, in med njimi mene nikar kot poslednjega, ker si v vsaki moji misli ti in vsak trenutek s teboj živim, kot da bi te gledal. Hudo je tudi nam in tudi nam trpljenje ni prizaneslo. A mi bomo prestali. če bomo vedeli, da vztrajate tudi vi tam čez". "Spomni se naših gora in pozdravi jih, ker jih jaz in mi vsi pozdravljamo. Med naša polja se skloni in jim zaše- petaj, da pridemo. Med bore in smreke in hraste in mecesne pojdi, pa jim dahni našo misel, ki je topla nanje bolj kot kdaj .Slednjič poljubi vso našo grudo in veruj, da vstane, upaj, da bo živela, ljubi, da bo rodila, "ker njena ura ni daleč. Zemlja nam je na tem božjem svetu največ in vse in je vredna, da ji vse podarimo, ker nam je blagoslovljena kot vsakdanji kruh". "Ko pa me Bog k tebi popelje, in nas vse, ker v Njegovo pravičnost in zvestobo verujemo, bova živela..." In v mojem srcu je bilo veliko veselje, ker sem pisal, kot čustvuje in misli vsa-kj~eri od nas. Slovenski begunci v Eboli EBOLI leži jugovzhodno od Salerna. Mesto je bilo bombardirano in je precej razrušeno. Taborišče je bilo kakih 10 minut od mesta na ravnini, le Slovenci so bivali na gričku. Slovencev je bilo v Eboliju kakih 700. Bivali so pod šotori, ki so bili pod oljkami, med šotori pa so bile speljane lepe stezice in poti kot v kakem parku. Imeli pa smo tudi nekaj barak iz pločevine; v eni je bila kantina, v drugi kapela, v tretji štab in četrta je služila za predavanja. V kapeli je bila sv. maša vsak dan — imeli smo dva kurata: g. Kunstlja Ignacija in g. Robljeka Petra. Ob nedeljah pa je bila sv. maša na prostem pred barakami. Nasproti barak so taborili Štajerci, na vrhu hribčka domobranci, četniki pa na pobočju. Na prostoru, kjer je stala kantina, ki. je slovela po celem taborišču, so baje med prvo svetovno vojno taborili slovenski ujetniki. Življenje je bilo v taborišču precej razgibano. Poleg vaj je bilo nešteto tečajev. Imeli smo tudi pevski zbor, ki ga je vodil g. Savelli Emil. Od časa do ča- sa je poskrbel za zabavo tudi dramatski odsek, ki je uprizoril v taboriščni kino-dvorani več iger, med njimi "Trije vaški svetniki", "Mrtvaški ples", "Postržek" itd. Propagandni cdsek je izdajal "Jugoslovanski vestnik", humoristični stenski časopis "Rafal", pri katerem so sodelovali pok. slikar Zvone Žitnik, Gorazd in De-beljak. Pesniki so izdajali tudi svojo revijo "Mi in svet". Propagandni odsek je izdal tudi nekaj pesniških zbirk. Slovenski študentje so stanovali v dijaškem internatu. Gimnazijo je obiskovalo 350 dijakov, od teh 36 Slovencev. Študentje so priredili več izletov na bližnje hribe in Pompeje. Profesorji gimnazije so vodili za ostale tudi tečaj angleščine in francoščine. Od raznih tečajev je treba omeniti kmetijski tečaj in,: ra-diotelegrafski. Športniki so gojili predvsem nogomet in lahko atletiko ter so nekajkrat tekmovali z italijanskimi klubi. Umrli so v Eboliju: Debeljak Ludvik, ki je bil izvrsten slikar in Žitnik Zvone, ki je utonil pri kopanju. TABORIŠČE V RICCIONE Riccione je prelepa morska plaža med Riminijem in Catolico, eno najlepših italijanskih obmorskih letovišč s pomenom našega Bleda. Tu sem — v vilo umorjenega Mussolinija — so spravili iz Nemčije prišle Poljake in prve slovenske begunce v juniju 1945, večinoma tiste, ki so pribežali s Primorskega. Prvi komandant je bil Anglež Lambert, slovenski predstavnik pa Polde Kemperle. Nastanjeni so bili v depandansi Mussolinijeve vile, v glavnem obplažnem hotelu in druqod (Dante, Zauzani...). Skupina profesorjev goriške gimnazije je takoj začela s predavanji. Pozneje, ko so Primorci šli večinoma nazaj v Gorico in Trst, in so v Riccione prišli tudi člani Narodnega odbora, je prevzel predstavništvo ing. Ladislav Bevc. Za njim pa prof. Kessler in dr. Zupan. Komandanti pa so bili Angleža Chase in Caringher; posebno zadnji se je slabo obnesel v vseh pogledih: v občevanju do Slovencev kakor do svojih predpostavljenih. Za njim sta prevzela vodstvo Amerikanca major Brawn in ka-petan Sampson, ki pa sta bila oba velika in resnična gentlemana in zelo na--klonjena Slovencem. V taborišču je bila ljudska šola, tehnična šola, jezikovni tečaji predavanja itd. Nekaj časa so imeli tudi svoj list, ki pa je moral prenehati. Riccionsko taborišče je spadalo gotovo med najprijetnejše, kajti nameščeno je bilo v hotelih (ne v barakah) ter je delalo videz - letovišča zaradi čudovite svetovno znane peščene obale. 22. avgusta 1947 je< bilo raspuščeno, na kar so se taboriščniki razkropili po drugih taboriščih: v Bologno, Reggio Emilio in Senegalijo. Slovenski visokošolci v begunstvu V decembru 1945 se je slovenskim vi-sokošolcem posrečilo dobiti od zavezniških taboriščnih oblasti dovoljenje za preselitev v tkzv. "Transit Camp Bologna". 8. januarja 1946 je prispela prva skupina iz Riccione, nekaj dni nato pa skupina slovenskih akademikov iz Senigallije. Znašli so se v mestu, ki ima najstarejšo evropsko univerzo. Število akademikov se je iz dneva v dan večalo. V juniju mesecu je taborišče štelo že nad 200 članov skupno z Litvanci, Madžari, Poljaki in nekaj Hrvatov. Slovenski akademski odbor je vodil dr. Anton Štukelj. V kratkem času so akademiki v taborišču postavili igrišče za odbojko, ustanovili nogometni klub, odprli taboriščni bar, katerega dobiček so porabili za svoje potrebe. Moštvo odbojke slovenskih akademikov si je priborilo prvo mesto na turniju Bolonjske univerze 1. 1946. Foto klub, pri katerem se je udejstvo-val del akademikov, je v istem letu pripravil dobro uspelo razstavo. Poveljstvo taborišča je v juliju 1946 organiziralo letovanje pri Lago di Como. Nekaj dobrih plezalcev je odšlo v planine, kjer so preplezali Marmolado (3343 m) ter Pic Boe (3128 m) ter se po nekaj tednih vrnili v taborišče. Prav tako je ista skupina odšla na smučanje v mesecu januarju. Nekateri pa so se odločili na morje in odšli v taborišče Riccione. V šolskem letu 1946/47 se je na bolonj-sko univerzo vpisalo 90 slov. akademikov. Opravili so v tem letu nad 400 izpitov in dobili 6 diplom. Nekaj srednješolcev pa je opravilo veliko maturo. Duhovno vodstvo v taborišču je imel č. g. Snoj Jože. V taborišču so si akade- miki uredili tudi svojo kapelico s slika brezjanske Matere božje nad oltarjem. Nekaj akademikov si je med letom o-skrbelo podporo v Španiji in Belgiji in odšlo tja na nadaljnje študije. Večina pa se jih je odločila v Argentino in Canado. V Padovo je že med vojno prišlo nekaj slovenskih akademikov študirat. Po končani vojni se niso vrnili v komunistični "raj", v poletnih mesecih 1. 1945 pa se je njih število pomnožilo z begunskimi akademiki, ki so takrat prišli z drugimi slo- Dom akademikov beguncev v Madridu. Ptyat«»>-zemH »i «r«e.fa» igsdAda^i^im^ritimM^ tdddi)rmt$ ca prtlajasjo fcMtobol lipre;?^ t%iwm.da jo s 1ti#> pro&ffo Itfe 12 l^sil^^.iio«, &wi)shi d® ' oisio savm' 2n_'Siwf'dtaE«. tainer se ^t tata ijeukljuieB>o rash>o fradrajo wRib. pfwoLwjW' javlnT« pr^anoia poŠt it) m »edi>ifc>u. h so slozj stoielp Iz cjcilipe ^kaf^dtihoinjils u) &?pfe.3zprosi, p>;f> je polreteo, afopeutjc ]»§ ropali feTebi lerTe pVosjli pojoči.' ktfj&ga 5ša'we iO j»P5ba.?o »moici'sv Te feltcafi »»j^jcga z hfaiflo b4čai>sh» avsino za a^j^pif,^.'^ vodiš po polih irepili le* kitedroriijčsli d&ž za njipKrbiusoo » te biooj)5f»!i.m'5lfgaS)()gii ip surfi Certai. act down« RmljeslikikriAisoties), : to, da ista)* zdruki)onj wobodna, v kobri ne te t - ^B^ j f. ;> a? S>: r.£)i apesJui w sledu wdcrojega Brczkišlua io zlasii /V-'' V 1 Jakoh, »bcteo;ti iittt ooenopMidcs se n*-' ■ drupiUbnj ji icnišei^a di:l>a Ijubra* in izpwi ji ^ ' p^f^ dbmiSfrt&dtakdi te rozunjda mino i»kgo, i^-jpŽ ^ to sfeji «9 M*fe wi!c težje HN» ca pljsl . ; r ' ? "" ' - ' ■ • Slovenski akademiki iz Madrida so poromali na grob sv. Jakoba v Kompostelji in tam položili zgornjo listino. venskimi begunci iz Slovenije. Pozimi 1945/46 so si skupno ustanovili "Klub slovenskih aakdemikov v tujini", ki je navezal kasneje stike s slovenskimi akade-demskimi skupinami v Rimu, Bologni in v Gradcu. Borili so se z mnogimi, zlasti z denarnimi težavami. Našli pa so dobre ljudi, ki so jim šli na roko. Žena italijanskega univerzitetnega profesorja, gospa Scinemi, se je dolga leta prizadevala kot skrbna mati za vse tuje študente-begunce v njenem mestu. Padovanski škof je dal tudi nekaj prostih kosil v svoji menzi, podprl jih je Slovenski socialni odbor v Rimu ter Katoliška Liga iz Amerike. Od jeseni 1945 do jeseni 1948 je 14 begunskih akademikov diplomiralo odn. promoviralo. Nekateri slovenski akademiki iz Pado-ve so že emigrirali v Argentino in Kanado, nekaj pa jih je še ostalo v tem italijanskem univerzitetnem mestu. Slovenski akademiki, ki jih je begunska pot zanesla v Avstrijo, pa so se potrudili na univerzo v Gradcu. Vpisanih je tam lepo število, stanujejo pa v bližnjem zavezniškem taborišču. Mnogi, ki so na graški univerzi v zadnjih letih pričeli svoje študije, so že diplomirali, trije so že promovirali na pravni fakulteti, ena pa na filosofski, drugi pa še študirajo in se pripravljajo na izbrane poklice. Živahno jei razvito med njimi organizacijsko in društveno življenje. Tudi iz tega "univerzitetnega" taborišča jih je že nekaj emigriralo, tako v Kanado kakor tudi v Argentino. Slovenski begunci izven taborišč Slovenski begunci, ki so leta 1945 zapustili domovino ali pa so morali v tujino že v letih vojne, niso vsi živeli v taboriščih. Več stotin jih je živelo v raznih mestih Italije, Avstrije, Švice, Francije in dragod. Vendar je takoj v vseh takih mestih ali državah kmalu prišlo do organizacije ali povezanosti med slovenskimi begunci v tej ali oni obliki. V letih vojne same je bil že Rim tisti, kjer se je začela zbirati prva slovenska emigracija; tistim, ki se jim jo posrečilo priti v Švico, so kmalu postali zvezni člen med Rimom in našimi slovenskimi političnimi predstavniki v Londonu in USA. V Rimu je bilo to delo tamkajšnje emigracije, ki je živela zlasti v ulici Olmata 9, precej tvegano in težavno. RIM pa je postal središče vsega našega delovanja r emigraciji v le$u 1944, ko je iz Alžirja prišel v Rim kot zastopnik jugoslovanske vlade pri zavezniškem svetu v Italiji, predsednik SLS dr. Miha Krek, ki je bil ambasador pri zavezniški oblasti, dokler ni v Jugoslaviji prevzel oblasti Tito. Toda delo drja Kreka ni poslej prav nič zastalo; njegovo stanovanje na Via Paganini je takoj postalo središče vsega slovenskega političnega dela v tujini. — To delo pa se je od maja 1945 preneslo iz političnega dela še na polje socialne in politične zaščite tolikih tisočev beguncev iz Slovenije, ki so se kot antikomunisti umaknili v Avstrijo in Italijo, kjer so prišli v območje oblasti zahodnih zaveznikov. Izreden ugled in velik vpliv pri najodločilnejših zavezniških zastopnikih so drju Kreku omogočili, da je bila nato za slovenske begunce organizirana taka pomožna akcija, da so nam jo mnogi dragi narodi, ki so tudi imeli svoje begunske skupine, zavidali. Svoje prostore v Via Paganini je dr. Krek takoj dal na razpolago slovenskim beguncem — kolikim od nas so bili ti prostori prva streha za začetne dni — in v teh prostorih je nastala prva slovenska pisarna, ki je opravljala delo za vso slovensko skupnost v zamejstvu. V prvih dneh ni bilo ne pisarniških moči in ne primernih sredstev; vsa prva dela so slonela na ramah drja Kreka in na izredni požrtvovalnosti njegove ge. soproge Malke Krekove, ki je takoj v začetku in pozneje v prostorih na Via Cassia, kamer se je dr. Krek preselil, opravila velik in naj- važnejši del pisarniškega dela. Od leta 1946 je sodeloval v pisarni g. Miloš Stare. Kot dragocena pomoč pa je bil g. Dr. Frido Pogačnik.. Za slovenske begunce pa se je takoj tudi zavzel Rim sv. očeta — Vatikan. Uvodno delo za nas je tam opravil pač v največji meri generalni asistent jezuitskega reda p. Anton Prešern; po njegovem posredovanju so naši begunci zamogli do sv. očeta, on je našim dijakom organiziral izdatno pomoč v Vatikanu in pri tej akciji socialnega skrbstva sta mu pomagala p. Žibert in pa salezijanski duhovnik dr. Šaruga, ki se je toliko trudil z raznimi obiski po begunskih taboriščih, in posredoval v težkih slučajih težav, ki so jih povzročale italijanske oblasti. Ko se je premikanje slovenskih beguncev nekoliko ustalilo, je bil v Rimu po pobudi drja Kreka ustanovljen Socialni odbor, ki je kmalu dobil svoje prostore v hiši na Via dei Colli 8. Skozi to pisarno so nato romale stotine slovenskih beguncev, ki so se vpisavali ali pa prijavljali za emigracijo; prav tako pa je odbor skrbel za pomoč najbednejšim. Koliko podpor je bilo od tam razdeljenih bolnim ali pa drugim v hudih stiskah. — Že v avgustu leta 1945 so prvi slovenski begunci dobili v Rimu službe pri zaveznikih ali kot tolmači, ali kot pisarniške moči ali pa kot stražarji v raznih zavezniških pisarnah ali pa napravah. Vsa izvedba teh namestitev je v večini slonela na predlogih, ki jih je zavezniško poveljstvo dostavilo drju Kreku. ' V sosedstvo Via dei Colli 8 pa je dom slov. šolskih sestra na Via dei Colli 10. — Že ves čas vojne in pozneje v časih begunstva je ta dom po dobroti in veliki požrtvovalnosti generalne predstojnice č. matere Terezije Han-želič nudil res pravi dom in zatočišče slovenskim dijakom, dijakinjam in vsem članom slovenske kolonije. Vsi naši cerkveni prazniki so napolnili kapelo pri sestrah do zadnjega kotička, vse verske pobožnosti in slovesnosti so se ali začele ali pa opravile v njih kapeli (Romanja, šmarnice, nove maše). Tja snn za pol-nočnice ali pa velikonočno jutranjico hodili iz vseh strani Rima; pa tudi na žalne slovesnosti smo se tamkaj zbirali: ena najžalostnejših je bil pač pogreb v Rimu umrlega drja Janka Kralja in tam smo prisostvovali zadušnicam za vse naše pokojne v domovini (za kočevske žrtve, za drja Korošca, drja Natlačena, drja Kulovca, Grčarice in druge). Če se je okoli Via dei Colli 8 in 10 zbirala vedno velika skupina tistih, ki so bili v raznih službah in je pri Mariji Snežni na Olmati živela drugr« močna skupina, tedaj je na obronku Rima v taborišču Cinecitta tudi vedno čakala na rešitev svoje begunske .usode večja skupina slovenskih beguncev. — Večje skupine so bile tud> v Bologni, Padovi, Milanu in v raznih krajih —Južne Tirolske; pa tudi po raznih italijanskih taboriščih je moralo bivati vedno nekaj Slovencev in je vedno bilo nekaj njih na Liparih in drugod. Zanje je bilo delo tem težje, ker ni bilo računati na popustljivost ali razumevanje italijanskih oblasti. Kulturno življenje med temi begunci izven taborišč priča o naši veliki delavnosti tudi na tem polju. Baragova zveza je v Rimu priredila počastitev Baragovega jubileja, dijaki so priredili "Tomaževe dneve" in izdajali svoj list "Nova doo-i''; slovenski katoliški delavci pa so nadaljevali z delom Zveze Združenih Delavcev ter priredil} več zborovanj ter izdajali svoj list "Družabn?. pravda". V Rim je prišlo koncertirat slovensko pevsko društvo "Slovenija" iz Senigallije. Prirejen je bil večer slovenske poezija za Poljake in je slovensko poezijo Poljakom predstavil dr. Tine Debeljak. V Galeriji sv. Marka sta svoja dela razstavila akad. slikarica Bara Remčeva in Mihelič. V dvorani pri argentinski cerkvi v Rimu je bilo več akademij in na eni teh je bila prvič prebrana "Slovesna črna • naša za pobite Slovence", velika umetnina našega pesnika Jeremija Kalina. Močna skupina slovenskih beguncev pa s« je zatekla tudi v TRST in tam kmalu uveljavila svoje nazore in težnje. Med glavnimi delavci v Trstu je bil pač dr. Srečko Baraga, ki je z neverjetno visokim smislom za organizacijo in v najtežih okoliščinah postavil temelje in organiziral slo-, vensko šolstvo na področju tistega tržaškega ozemlja, ki so ga zasedli zahodni zavezniki. Iz tega dela je vzrastla slovenska gimnazija v Trstu in razvilo se je slovensko šolstvo po drugih delih pokrajine. To delo je dr. Baraga opravljal povrh še v največji življenjski nevarnosti, ker je slovenskim komunistom to delo šlo tako na živce, da so ga v Ljubljani obsodili na smrt in ga v Trstu dejansko zalezovali. — Lepa skupina slovenskih kulturnih delavcev je našla zatočišče v Trstu in tako je nekaj njih našlo delo pri "Zavezniškem glasu", ki ga je urejal dr. Brdnik. Temelje slovenskim radijskim oddajam v Trstu so dali slovenski begunci in slovenske šolske knjige, izdane v Trstu, so služile našim begunskim šolam v Italiji in v Avstriji. V Trstu je začela izhajati revija "Mlada setev" in v Trstu je izšlo doslej največje knjižno delo Slovencev v emigraciji — pesniška zbirka drja Antona Novačana "Peti evangelij". Ob petdesetletnici kiparja Goršeta je bila prirejana razstava njegovih del, dr. Turnšek je izdal več spisov in izšel je Atlas Slovenije, ki ga je priredil Velikonja. Prav tako je izšel tudi molitvenik, ki ga je uredil dr. Vrečar. Jožef Klekl, borec za osvoboditev Slovenske Krajine V minulem letu je umrl poslednji član trojice, ki je skoraj pol stoletja imela vodilna vlogo v javnem življenju Slovenske Krajine. Imena: Dr. Ivanocy Franc, Basa Ivan, Klekl Jožef so in bodo v zgodovini Slovenske Krajine zmeraj blestela, kot naši velikani. Z njimi je povezano vse prekmursko javno življenje od početka sedanjega stoletja. Pred in med prvo svetovno vojno so to bili boritelji za svobodo in pravice Slovencev med Muro in - mrtev Rabo. Potem, ko je Dr. Ivanocy umrl, sta Basa in Klekl nadaljevala neumorno z delom za blagobit Slovenske Krajine. Po smrti Basa Ivana pa je Klekl sam nadaljeval. Sedaj je prišla vest, da je tudi on . odšel po zasluženo plačilo k Vsemogočnemu, za vse svoje plodno delo v dobrobit Slovenske Krajine. Doma je bil iz Krajne pri Tišini (zapad-no od Murske Sobote), sin kmečkih staršev, ki so ga poslali v šole, da je postal duhovnik. Kaplanoval je po raznih krajih Slovenske Krajine. Nazadnje je bil župnik v Črensovcih. Po upokojitvi se je tudi tam stalno naselil. Po okupaciji leta 1941 so ga madžarske oblasti internirale v Sombately. Po koncu zadnje vojne se je vrnil v Črensovce, kjer je živel nekako do letošnje zime, ko mu je sedanja oblast določila bivališče v Murski Soboti. • Avgusta meseca leta 1947 je obhajal petdestletnico mašništva. Da so se sosedni župniki lahko udeležili te njegove obletnice, so nedeljo prej oznanili, da bo na ia dan samo zgodnja sv. maša doma. Ljudem ni bilo povedano zakaj. Kljub temu se je na dan njegove zlate maše zbralo v Črensovcih nad 12 tisoč ljudi, kar je, če pomislimo na sedanje razmere, zelo veliko. Znak, da je bil zelo priljubljen in spoštovan med prebivalstvom Slovenske Krajine. To seveda ni bilo oblasti všeč in se je moral preseliti v Mursko Soboto, kjer je bila lažja kontrola nad njim. Vsekakor je to imelo precejšen vpliv na njega, v jeseni njegovega življenja. Doba po drugi svetovni vojni je bila za njega polna razočaranj, ki so mu jih zadali isti ljudje, katerim je bil v njihovim mladih dijaških letih mentor in ki so se zbirali okrog njega, pa jih je "tuja učenost" speljala iz njegovega mentorstva. Sedaj je rešen in sigurno uživa božje plačilo v nebesih. Naj mu bo lahka žemljica prekmurska, ki ga je vzela v sebe v tako žalostnih časih. Njegovo udejstvovanje je zelo obširno. Naj naznačim samo v obrisih vse njegovo veliko delo, ki ga je izvršil za Slovensko Krajino. Pred prvo svetovno vojno in tudi med njo, je vodil borbo za pravice svojega naroda skupaj z Dr Ivanocyem in Baša Ivanom. Dosledno je zahteval pri takratnih madžarskih oblasteh priznanje jezika, lastnih knjig in časopisov. Izdajal je najprej versko - nabožni mesečnik "Marijin list", s katerim je predvsem skrbel za versko vzgojo naroda. V desetletju pred drugo svetovno vojno ga je razširil s prilogo "Marijikin vrtec" namenjen predvsem mladini. Po Ivanocye-vi smrti je nadaljeval z izdajanjem "Koledarja Srca Jezusovega", ki je poleg običajnega koledarskega gradiva, prinašal vrsto poučnih člankov in literarnih pri- spevkov, predvsem domačih prekmurskih pisateljev in pesnikov. Pred začetkom prve svetovne vojne je začel izdajati politično - verski časopis tednik "Novine". Bil je izdajatelj in urednik dolgo vrsto let vseh teh publikacij ter tudi sam mnogo pisal. Pod naslovom "Srčen" je objavljal svoje pesmi. Jezik, ki ga je uporabljal je bil domači in šele v desetletju pred zadnjo vojno se je uveljavljal književni slovenski jezik, ko je sodelovala tudi že mlaj šef generacija, ki je prihajala iz ljubljanskih in mariborskih šol. S svojimi sovrstniki je bil tudi veliki razširjevalec slovenskih knjig, predvsem pnih z druge strani Mure, to je Mohorjeve družbe. Zelo je podpiral tudi ustanavljanje prosvetnih društev. Vse to delo je opravljal z veliko ljubeznijo in ga je vodila pri vsem tem le misel, koristiti in pomagati narodu. Kot duhovnik in kot človek je vse svoje sile posvetil, samo za blagobit duš in naroda. Tudi politično se je mnogo udejstvoval. Saj je bil priznan kot voditelj ljudstva Slovenske Krajine. Že pod madžarsko oblastjo je vodil borbo za politično autono-mijo Slovenske Krajine. Bil mu je cilj združitev z ostalo Slovenijo. To je tudi doživel. Ko se je rdeča revolucija Bela Kune razširila tudi v SloVensko Krajino, je srečno ušel preko Mure, preoblečen v navadno domačo kmetsko obleko, ko so mu rdeči bili tik za petami. V dobi med prve in drugo svetovno vojno je bil vse do diktature poslanec sreza Lendava. Pozneje pa kot banovinski svetnik. Veliko se je boril za rešitev agrarne reforme, ki je bil zelo pereč problem. Njegova zasluga je, da je prišlo do praktične rešitve. Doživel je ponovno okupacijo svoje domovine in ker je okupatorju bilo znano vse njegovo delo, ga je interniral, da mu je bilo onemogočeno vsako delo za svoj narod. Iz ene internacije je prišel pod drugo, rdečo in je moral gledati ponovno trpljenje naroda, ne da bi mu bilo mogoče pomagati. Okrog njega se je tudi zbirala študirajoča katoliška prekmurska mladina, ki ji je nudil duhovno in materijalno pomoč. Njegovo delo je bila ustanovitev dijaške- ga zavoda "Martinišče" v Murski Soboti. Vodil je tudi velike borbe za obstoj gimnazije v Soboti, da je bilo omogočeno domači nadebudni mladini študirati doma. Na socijalnem polju je prišla njegova delavnost do izraza v ustanovitvi "Doma sv. Frančiška" namenjenega za onemogle. V nesreči in potrebi so se iz vseh krajev obračali nanj s prošnjami za pomoč in podporo. Nihče ni bil odklonjen, ni odšel praznih rok, četudi je dal svoj zadnji vinar. Radi goste naseljenosti je ljudem pomagal z iskanjem sezonskega dela, kjer je vedno skrbel za dušni in te7 lesni blagor izseljencev. Izseljenstvo je pravilno pojmoval, da gredo samo tisti. katerim je neobhodno potrebno. Slovenska Krajina je eden izmed najbolj narodno zavednih delov Slovenije. Prvenstvena zasluga za to gre Kleklu.no-silcu in borcu za idejo Združene Slovenije ob njeni severni in najbolj izpostavljeni točki. Kleklovo delo se ne da popisati v nekaj vrsticah. Zato je potrebno obširnejše delo, ki bo prikazalo njegovo veličino. Lahko tudi rečemo o njem, kakor je Demo-sten zaključil svoj govor na grobu mace-donskega kralja Filipa II.: "Vse to, kar sem povedal, ni nič, njegov vzgled, njegova dela so neumrljive priče njegove slave". Lojze Horvat. Ribniški puseljc SKROMNO, TODA PRISRČNO DARILO SLOVENSKIH BEGUNCEV S KOROŠKE SOPROGI PREZIDENTA REPUBLIKE GOSPE MARIJI EVI DUARTE DE PERON VELIKI IN POŽRTVOVALNI DOBROTNIKI SLOVENSKIH BEGUNCEV, KI SO V USA VODILI DOBRODELNO AKCIJO LIGE KATO LIŠKIH AMERIŠKIH SLOVENCEV Ga Mary Hochevar Euclid, Ohio Mac Intihar, predsednik Odbora stoterih Anton Grdina Cleveland Rev. Matt Butala, župnik, Joliet, Illinois John Germ, predsednik K. S. K. J. Pueblo, Col. Joseph Zalar, tajnik K. S. K. J. Joliet, 111. D. R. F. Slovenski Socialni Odbor je uirl poi naši emigraciji Bili so takrat — po vetrinjski tragediji — takšni dnevi in naši ljudje tako razpoloženi, da bi šli kamor koli v goli želji, najti miren kotiček pod božjim soncem. Oči vseh so se tedaj obračale v Rim, kjer je dr. Miha Krek že delal načrte, se posvetoval, iskal zvez, pisaril na vse strani in interveniral. Bilo mu je jasno: poiskati moramo za naše ljudi novo domovino, kjer bi se mogli sami preživljati z delom lastnih rok in živeti v miru, po možnosti čim bolj skupno naseljeni, da bi se ohranili za dni povratka v domovino. Preletaval je neštetokrat z očmi in prsti zemljevid ter iskal informacij. Avstralija: bili so v Rimu avstralski škofje, obljubljajoč mu, da bodo storili vse, da bi slovenski begunci mogli izseliti v Avstralijo, pa je nastalo vprašanje prevoza. Še tri leta ne bi mogli nikamor, položaj pa je tedaj zahteval čimprej naprej. — Južna Afrika: bogata in kulturna država, a bi sprejela samo tehnično izvežbar.e ljudi. — Francija: na jugu ima prazne pre- dele in neobljudene, toda noče slišati ničesar o sprejetju enega samega begunca. — Ecua-dor: naravno bogata dežela, kulturno in gospodarsko zaostala, kjer vlada ne bi mogla dati ljudem drugega na razpolago kot neobdelano zemljo: kako naj bi ljudje živeii v prvih mesecih, preden bi zemlja prvič rodila? Peru: nihče se za emigracijo ne briga. Isto T Braziliji. Venezuela bi sprejela begunce, a bi jih poslala v klimatično težke predele in še slabo bi jih plačala. Ostane le še Argentina, ki je bila izmed vseh držav najprej pripravljena sprejeti begunce, ki je razumela njih položaj in jim ponudila najboljše pogoje med danimi. Mi Slovenci smo imeli v Argentini že nekaj naših ljudi iz Primorske in Prekmurja predvsem, ki so že nekaj desetletij tamkaj. Med njimi je bil neumorni in požrtvovalni g. Janez Hladnik. Gospod minister Krek se je obrnil nanj in g-. Janez se je z vso dušo vnel za našo begunsko stvar. Vrgel se je takoj na delo koncem novembra 1946. leta je bil sprejet pri generalu Peronu. General Peron je bil pripravljen sprejeti 10.000 slovenskih beguncev z družinami in otroki. To je bilo za nas odrešenje. In storjen je bil sklep: Slovenci se selimo v Argentino! i PRIPRAVE ZA EMIGRACIJO Začele so se prijave za emigracijo v Argentino. Gospod Jože Košiček, prvi tajnik Slovenskega socialnega odbora v Rimu, je šel v njegovem imenu takoj po vseh taboriščih v Italiji,- kjer so bili naši ljudje: predočil je beguncem položaj in jim dal ponudbo, naj se prijavijo za Argentino. Odziv prijav za, Argentino je bil nepričakovan: nad 95 od sto vseh naših beguncev v Italiji se je prijavilo. V Rimu je bil takoj nato osnovan v okviru Slovenskega socialnega odbora (SSO) poseben emigrantski odbor, ki je imel nalogo izpeljati organizacijo emigracije do podrobnosti. Ustanovljena je bila takoj tudi odborova pisarna in pričela delati s polnim zaletom. NALOGE EMIGRANTSKEGA ODBORA Naloge, ki jih je imel emigrantski odbor, so bile: zbrati prijave za emigracijo, sestaviti kartoteke vseh beguncev — (Slovenci smo bili ves čas edini narod v begunstvu, ki je imel popolno kartoteko svojih ljudi!) —, preskrbeti za vsakogar vselitveno dovoljenje, nabaviti vsem potne liste, dogovoriti se z argentinskimi konzulati za postopek pri izdaji vizumov, zmanjšati zahtevo konzulata po dokumentih na minimum (ves čas smo Slovenci potrebovali najmanj dokumentov ob predložitvi za vizum!) in končno preskrbeti vsem beguncem možnost prevoza preko morja. Kdor ve, da smo bili begunci tedaj brezpravni, brez svojih pravih zastopstev, brez prijateljev v svetu in brez dovoljnih denarnih »Torlstev. bo moral priznati, da te naloge nis" bile lahke. V tistem času je bivši ambasador pri zavezniški komisiji za Italijo minister dr. Krek interveniral, kjer koli je bilo potrebno,- obiskoval urade in branil svoje ljudi, posredoval zveze in utrjeval poznanstva. Na posredovanje g. Janeza Hladnika je Direccion de Migraciones priznala Slovenski emigrantski odbor (Comision Social Eslove-na) v Rimu za edino instanco, preko katere morejo slovenski begunci dobivati vselitvena dovoljenja. V Buenos Airesu je bil- ustanovljen poseben pododbor, kateremu je predsedoval g. Hladnik. Ta pododbor je imel nalogo urejati v soglasju z emigrantskim odborom v Rimu vse formalnosti v Buenos Airesu in opravljati potrebne intervencije, ki jih ni bilo malo. Končno je bila 6. februarja 1947. potrjena prva lista 500 slovenskih beguncev, kateri so kmalu sledile nove. TEŽAVE NA KONZULATU Konzul se nikakor ni mogel vživeti v to, da so izredne razmere in da so skoraj vsi begunci brez slehernih osebnih dokumentov. V smislu rednih predpisov o emigriranju v Argentino naši begunci nikakor ne bi mogli predložiti vseh zahtevanih dokumentov. Treba je bilo to zahtevo zmanjšati. Slovenci, smo kot prvi dobili odobreno skupinsko listo vse-litvenih dovoljenj in smo zato povsod orali ledino. Končno je po zaslugi in spretnosti g. ministra Kreka uspelo doseči s konzulatom nekak kompromis, da je namesto osmih dokumentov bilo potrebno predložiti le tri. Hkrati je bila priznana veljavnost potnega lista Mednarodnega Rdečega Križa. Vse druge narodnosti teh težav niso občutile, ker je vsem g. minister v borbi za rešitev slovenskih beguncev utrl pot. IGCR — UNRRA — PC IRO Ko je bilo izdajanje vizumov za silo urejeno — več kot pet na dan jih konzul ni hotel izstaviti — je bilo treba prebiti led pri Zavezniškem medvladnem begunskem odboru (IGCR), v katerem je sedel tudi zastopnik Titove Jugoslavije. Predložena je bila prošnja, naj bi IGCR plačeval beguncem prevoz preko morja. Toda IGCR o tem ni hotel ničesar slišati. Že pri IGCR, prav tako pa kasneje pri UNRRA in PC IRO se je očitno pokazalo, da so te organizacije imele kot svojo prvo nalogo, siliti ljudi domov. Repatriacija za vsako ceno — je bilo geslo teh ljudi. Naši begunci po taboriščih so v znamenju teh gesel silno trpeli in bridko občutili vso krutost ljudi, ki so se za temi organizacijami skrivali. IGCR, UNRRA in kasneje PC IRO so pošiljali v taborišča stalne komisije, ki so vsakega posameznika zasliševale, jih nagovarjale za povratek in iskale povsod 'zločince'. Po- stopek teh uradnikov je bil tak, da so vsi naši ljudje imeli občutek, kot da sede pred sodniki, ki jih bodo sodili zato, ker so pravočasno spoznali vso grozoto komunistične zveri, se ji uprli iz ljubezni do naroda in njega ohranitve in si izbrali pot v tujino, da se rešijo za nove dni bodočnosti. — Pa učinki teh obiskov so bili ravno nasprotni. Vedno bolj se je manjšalo število vračajočih se v domovino; pač pa so vedno pogosteje prihajali novi begunci in njih prihajanju še ni konca.. . Sila težko je bilo delati za begunsko stvar, ko pa so v mnogih uradih sedeli plačanci komunistične ideje vseh narodnosti ter sproti javljali vsako malenkost. Jugoslovanska Titova delegacija v Rimu je sila pridno vlagala proteste pri IGCR, UNRRA in posebno pri PC IRO ter italijanski vladi. Kako težko je bilo delati v takem vzdušju, kako brezupa so skoraj bili vsi naši klici in protesti, vse naše prošnje in zahteve, pa naj je šlo za reševanje vse skupnosti ali enega samega človeka. Koliko potov, koliko obiskov in razgovorov, koliko ponižanj in razžalitev je moral preboleti dr. Krek in z njim marsikateri, ki je tedaj delal v okviru slovenske skupnosti. Vsej aktivnosti komunističnih agentov in zaviranju delavnosti za emigracijo s strani različnih drugih ponudnikov se je pridružila še različnost v gledanju, kaj naj bi bilo najbolj primerno za široke mase slovenskih beguncev v emigraciji. Od mnenja, ostati v Evropi in čakati, pa do načrtov o naselitvi okrog Trsta z namenom, tamkaj vztrajati, od obljubljenih naselitev v drugih državah in zapeljivih ponudbah v nekaterih evropskih, pa do načrtnega delovanja proti emigraciji v Argentino — vse to se je križalo in prepletalo. i PRVI ODHAJAJO V poletju 1947 (6. junija) je odšla prva večja skupinica proti Argentini. Spremljale so jo najboljše želje vseh beguncev po campih in upi vseh pripravljajočih se na potovanje. Trdnim tlem, ki jih je v sodelovanju z Mednarodnim Rdečim Križem v Rimu postavil že g. minister v svrho nabav potrebnih potnih listov, so spodkopavali temelje številni uradniki na mednarodnih organizacijah, ki nikakor niso hoteli delati v korist in dobro beguncev, pač pa so gledali samo nase, na koristi držav, katerim so pripadali, odn. držav, katerim so služili. Begunec je bil zanje prepogosto samo številka. Tedaj je g. ministru uspelo, da je v osebi ameriškega kapetana De Sara našel moža, ki je hotel v resnici beguncem dobro. Da so prvi begunci odšli, ja v ne-mali meri zasluga prav captaina Da Sara. Na vso srečo je na tem mestu preseljevanja beguncev v Južno Ameriko sledil capt. De Sara dr. Zimmerman, poznan skoraj vsem beguncem. Tudi z njim je Emigrantski odbor navezal najboljše stike, mu predočil položaj naših beguncev in zlasti poudaril dejstvo, da večina naših ljudi želi čim bolj kompaktno emigrirati v Argentino. Vidni uspehi delavnosti Emigrantskega odbora v Rimu so pač odhodi številnih beguncev, mnogi izdani vizumi in nabava potnih listov; saj danes skoraj ni slovenskega begunca, ki še ne bi imel potnega lista Mednarodnega Rdečega Križa. Saj smo Slovenci bili v številu izdanih vizumov daleč pred drugimi narodi; saj so bili slovenski begunci edini, katere je PC IRO vodila iz campa v Rim po vizum že davno prej, preden so nato komisije odšle v campe. Kdor koli si je hotel nabaviti vse potrebne dokumente, je to lahko brez nadaljnega storil — in to z minimalnimi stroški. i Ko smo že mislili, da bo emigracija stekla in da bodo begunci vsi v teku leta 1948 prepeljani iz Italije v Argentino, je nastal problem 'sivih'. In kot v posmeh celotni delavnosti za begunce so se prav na zasliševalnih oddelkih PC IRO zbrali ljudje, ki so služili vsem mogočim gospodarjem prej kot begunskim koristim. Begunec je vedel, da so mu ti ljudje sovražni, vedel in občutil, da ga spet silijo domov, kamor bi lahko brez njihovih nasvetov že prej odšel, ako bi bil s tem sporazumen. Malo beguncev pa ve, koliko* intervencij je bilo potrebnih, koliko protestov oddanih in koliko potov storjenih, preden so bili takšni uradniki z PC IRO odstranjeni. Ta zakulisna borba je dobesedno požirala delavnost Emigrantskega Odbora. Saj ni bilo malo dela s pripravami 'sivih' transportov, saj ni bilo malo naporov z reševanjem ljudi, katerim je šlo za glavo! Vsega tega begunci skoraj, da ne vedo. In kje je še vsa pošta, prihajajoča z vsega sveta, vsa posredovanja, vsa reševanja; interniranci po italijanskih campih, ki jim je vsak dan grozila nevarnost prisilne vrnitve. V vsem tem napornem delu so nam bile1 be- sede, ki jih je dr. Zimmerman imel nad svojo pisalno mizo — Refugees are people — Begunci so ljudje — vzpodbuda pri nadaljnjem delu in vera v bodočnost, da se število begunskih prijateljev veča. Temu možu — dr. Zim-mermanu — in zlasti še admiralu Mentzu, ki je kot novi šef PC IRO za Italijo napel vse svoje sile v blagor beguncev, smo slovenski begunci dolžni globoko zahvalo. t PRIMORSKI BEGUNCI Komaj je dobro emigracija slovenskih beguncev iz majskih dni leta 1945 stekla, so v trumah začele prihajati prijave primorskih beguncev, umikajočih se pred komunistično zverjo. In spet se je delo začelo znova. Številne prijave so presegle vsako pričakovanje. Ko je bil problem nabave potnih dokumentov že vsakdanja zadeva, je spet posegla vmes PC IRO in zlasti njen zasliševalni oddelek, ki tem beguncem ni hotela priznati oznake slovenskih beguncev, pač pa jih je na vsak na-•čin hotela prikazati svetu kot Italijane. Težka je bila borba in dolgotrajna, da je končno Emigrantskemu odboru .uspelo doseči pri PC IRO priznanje slovenske narodnosti in begunstva primorskim beguncem. Dalekesež-nost tega priznanja bo možno presoditi šele v bodočnosti. Novo poglavlje borbe s PC IRO in ostalimi merodajnimi oblastmi je bilo, ustanovitev PC IRO podružnice v Gorici in Trstu. S tem niso bila olajšana pota samo primorskim beguncem, pač pa zlasti tistim, ki so še prihajali iz Titovega raja ter se odločevali za begunsko skupnost. S tem, da je bila v Gorici odn. Trstu PC IRO zasliševalna komisija, se je marsikateri prebežnik izognil koncentracijskega campa in prešel takoj v IRO camp. 1 DELOVNI USPEHI Slovenski emigrantski odbor je preskrbel preko 7000 beguncem v Italiji vselitveno dovoljenje, preko 4000 v Avstriji in okrog 600 Nemčiji. Skoraj vsi slovenski begunci v Italiji so do-Mli potne liste in ostale dokumente. Preko 4000 ljudi je iz Italije prišlo v novo domovino Argentino. Preko 250 sivih je bilo prepeljanih s sivimi transporti. Preko 100 jih je bilo rešenih iz koncentracijskih campov. Preko 100 prizivov na PC IRO zaradi negativnega zaslišanja je bilo povoljno rešenih. Slovenski emigrantski odbor je končno z vsemi svojimi begunci, ki so pogosto sami obiskali mnoge urade in na številnih službe; nih opravkih, ves čas dostojno zastopal ugled slovenskega naroda v svetu. Trdna povezanost slovenskih beguncev med seboj, discipliniran nastop navzven, enotnost in poštenost so v nemali meri vplivale na to, da je bilo med zavidljivimi tujci mnogo sovražnikov, ki jih je prav ta enotnost slovenske begunske družine bodla v oči. Veliko dela in žrtev so zahtevali ti uspehi. Mnogo požrtvovalnih sodelavcev je bilo. Nepozabna pa bodo ostala imena vseh treh tajnikov Slov. Emigrantskega odbora Jožeta Kosička, g. Andreja Križmana in g. Janeza Dolšine, ki so neumorno reševali slovenske begunce pred komunistično nevarnostjo — v Rimu na Via dei Colli 8. Ogromno delo je opravil Slovenski Emigrantski odbor v Rimu v zadnjih treh letih. Vsega tega pa ne bi mogel narediti, ako ne bi povsod vodil borbe in začetnih korakov g. minister osebno, ako ne bi ves čas —i po odhodu v USA — še nadalje budno skrbel za pospešeno emigracijo. G. minister, ki je kmalu spoznal, da bo treba našim beguncem najti novo domovino, je s svojim delom v velikem sveta rešil tisoče in tisoče slovenskih ljudi, rešil predvsem za dni, ki nas še čakajo. Vsepovsod v emigrantski delavnosti pa je bilo opaziti silno moralno in finančno podporo, ki jo je slovenskim beguncem nudila Liga ameriških Slovencev. Njej zlasti in njenim predstavnikom se moramo zahvaliti, da je slovenska emigracija v veliki večini rešena in da so naši ljudje spet našli svoj dom v tujini. Brez bratovsko požrtvovalnega dela Lige ameriških Slovencev Slovenci v tujini kot prva politična emigracija v slovenski zgodovini sploh ne bi obstali, se ne bi razvili in niti mogli rešiti toliko naših življenj. Kako smo prišli v Argentino? Uredništvo Koledarja me je naprosilo, naj napišem kratek pregled dogodkov, ki so povzročili in omogočili slovenski emigraciji naselitev v Argentini. Ker sem za časa mojega bivanja v Rimu in v prvih mesecih po prihodu v Argentino skromno sodeloval pri tem o-gromnem delu hočem na podlagi zapiskov, ki sem jih delal, podati glavne zanimivosti o tem, kako da smo si izbrali Argentino za kraj naselitve in kaj je bilo treba ukreniti, da se je pričel dotok slovenskih protikomunističnih emigrantov v Argentino. Po svetu bo treba! V maju 1. 1946 je postalo popolnoma jasno, da je misel na časten povratek v domovino za daljšo dobo let nemogoča. Nad 10.000 Slovencev je živelo po Italiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, kot brezdomci, brez sredstev in brez možnosti zaslužka: nekateri v zavezniških taboriščih, nekateri pri dobrih ljudeh, nekateri začasno zaposleni v delavnicah in uradih. Kartoteka, ki jo je začel sestavljati centralni begunski odbor v Rimu, je pokazala nekatere zelo poreče probleme med slovenskimi emigranti: družine s številnimi nedoraslimi otroki, velik odstotek inteligenčnih poklicev, veliko nad tisoč učencev ljudskih in srednjih šol, stotine akademikov, veliko deklet brez staršev in razmeroma malo pravih kmetov, delavcev in obrtnikov, ki prav za prav predstavljajo edini zaželjeni element za imigracijo. Težko se je bilo, odločiti za to, da je treba begunce obvestiti naj se pripravijo na neizogibno nujno izselitev. Osrednji odbor je razposlal vsem beguncem posebne priglasne listine, kamor je vsakdo lahko napisal svoje želje: glede naselitve in kako se misli preživljati v tujem svetu. Zanimivo je, da znaten del beguncev teh priglasov ni vzel resno: posledica podtalne komunistične propagande med begunci in pa nezaupanje v akcijo, ki so ga načrtno širili po taboriščih nekateri razdiralni elemen-ti-nekomunisti. Istočasno je glavni odbor opozoril begunce, da je treba računati s tem, da bodo v dogled-nem času morali zapustiti zlasti Italijo vsi tujci in da za one, ki bodo hoteli hoditi po svojih potih, odbor ne prevzame nikakega jamstva. Odgovori na vprašalne pole so pokazali, da želi 78 odst. beguncev emigrirati v razne pre-komorske dežele. Kam? Seveda je bila največja želja večine, da bi šli v ameriške Združene države, vendar je skoro sleherni pristavil,, dal hoče tja, kamor bo šla večina. Kam? Odgovori beguncev so naložili odboru, da išče najprimernejši kraj za naselitev Slovencev. G. minister dr. Krek in deloma moja malenkost sva začela obiskovati kar po vrsti diplomatska zastopstva in vidnejše osebnosti vseh onih držav, ki so vselitev tujcev splok dopuščale. Stopili smo v stik z zastopniki angleških dominionov, zlasti Kanade, Južne Afrike in Nove Zelandije. Novozelandski primas-nad-škof je osebno posredoval v naš prid v Londonu, vendar brez uspeha, zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev. Južna Afrika in Kanada sta se zanimali le za zdrave mlade delavne-moči, zlasti strokovnjake. Stroga vselitvena zakonodaja Združenih držav ni dajala nikakega upanja, da bi se tja mogla preseliti vsa slovenska begunska družina. Dr. Krek je vodil pogajanja z zastopniki vseh v poštev prihajajočih latinsko-ameriškife držav, kajti vedno bolj je bilo jasno, da je le na tem delu sveta prostor za nas in da bomo dobrodošli. Pozitivne odgovore smo dobili od republike San Domingo, Venezuela, Colum-bia, Ecuador, Brazilija, Argentina in Para-guay. Te države so nam odprle svoja Trata,, niso pa mogle obljubiti nobene pomoči glede našega prihoda v deželo. Veliko delo je bilo nato študiranje razmer v posameznih južnoameriških državah: kli-matičnih," higijenskih, gospodarskih, socjjal-nih, verskih itd. Teoretični materijal so nam nudile razne rimske knjižnice, praktičnih navodil pa smo dobili obilo deloma pri diplomatskih in trgovskih zastopnikih teh držar in osebah, ki so daljšo dobo živele v latinski Ameriki. Posebno dragocene informacije je podpisani dobil pri sedaj že umrlem nadškofu msgr. Corteseju, ki je bil nad 20 let nuncij v raznih južnoameriških državah in je cel kontinent dodobra poznal. Zadnjič je rajni monsignor sprejel podpisanega, ko je ležal že težko bolan in mu priporočil vselitev r Ar- gentino. Seveda smo bili v stiku tudi s svojimi prijatelji, ki so živeli že v teh deželah. Zlasti bogate so bile informacije iz Chileja, Ecuadorja, Paraguaya, Brazilije in Uruguaya. V tem pride sporočilo č. g. Janeza Hladni-ka, da je predsednik gen. Peron v avdijenci, ki jo je dobil g. Hladnik, dal besedo, da sprejme v deželo 10.000 slovenskih protikomunistič-nih beguncev ter dal navodila, naj se prihod teh beguncev čim bolj olajša. Produkt naših poizvedovanj in vesele vesti č. g. Hladnika' je bil poziv, ki ga je dal osrednji odbor, naj se takoj definitivno prijavijo vsi oni, ki hočejo v Argentino. Sredi novembra 1946 je bil dan ta poziv in v dobrem mesecu se je kljub nasprotovanj« nekaterih angleških taboriščnih uslužbencev in domačih nezadovoljnežev velikanska večina beguncev •dločila za pot v Argentino. { Kako? Argentina nam je bila odprta, toda kako ■aj pride 10.000 nemaničev preko morja. Angleži so stali mrzlo ob strani. Posledica podajanj med Angleži in Titovci 'so bile vedno večje šikane po taboriščih. Angleški komandanti so proglašali celo selitveno akcijo za humbug. Hrana je bila dan za dnem slabša. Hoteli so na ta način prisiliti begunce, da se vrnejo v komunistični pekel. Brez uspeha! Velitvena zakonodaja Argentine seveda ni predvidevala masovnih vselitev in tako je bilo treba prve mesece napraviti vsakomur nešteto potov po italijanskih uradih, da je dobil potni list in nato cel kup novih listin in tedne čakanja, predno je dobil vizum na argentinskem konzulatu. V tem času je pričela delovati IRO, ki je razpolagala z zadostnimi krediti za prevoz beguncev preko morja. Podpisanemu se je v šestih mesecih posrečilo, da je uredil vse formalnosti glede potnega lista, vizuma in brezplačnega prevoza potom IRO in je lahko koncem leta 1946 odpotoval v svojo novo domovino z nalogo, da pomaga pri poenostavljenju potnih formalnosti in da pregleda položaj in pošlje zaželene informacije. Priprave ▼ Argentini Prva stvar, ki jo moram tu ugotoviti, je dejstvo, da je bil č. g. Janez Hladnik edini med 25.000 tu bivajočih Slovencev, ki se je z njemu lastno vnemo zavzel za begunce in jim olajšal dohod v deželo. Glavno delo smo osredotočili v to, da nam argentinski vselitveni urad da skupno vselit-veno dovoljenje. Po daljših pogajanjih smo dosegli, da je bil naš odbor v Rimu pooblaščen, da pod svojo odgovornostjo predlaga tukajšnji Direkciji za imigracijo liste po 500 oseb, ki so bile nato brez nadaljnjega potrjene. Konzulat v Rimu je bil o danem dovoljenju obveščen. Toda kako priti v Italiji do tkzv. apolidskega potnega lista? Kje naj dobe begunci denar za takse in neizogibno potovanje? Zato smo tu začeli akcijo, da bi Argentina priznala potne liste Rdečega Križa. Tudi to nam je uspelo. Rdeči Križ v Italiji je napravil nato še novo uslugo, da je zelo olajšal dodeljevanje teh potnih listov, ker je posloval kar po taboriščih. Tretja težava je bila, kako naj zmore rimski konzulat vse ogromno delo z vidiranjem potnih listov. Uspelo je dobiti izredni privilegij, da je slovenska begunska pisarna praktično vodila vse konzularne posle in je konzul dal le končni podpis. Uspelo nam je zelo omiliti strogi postopek glede slabotnih, mladoletnih in delno pohabljenih za prihod v deželo. Velikanske vrednosti je emigrantski hotel, ki prvim slovenskim beguncem še ni bil odprt. Mnogo so nam pomagale tudi nekatere osebe v Direkciji za imigracijo. Vse delo v Argentini je vodila neznatna skupinica prvih imigrantov pod vodstvom g. Janeza Hladnika skoro eno leto, brez pisarne in brez vsakršnih gmotnih sredstev. Naravno je, da v takih razmerah ni bilo mogoče vsega pripraviti tako, kakor bi bilo želeti. Vsako človeško delo je polno napak, tako tudi to. Eno pa je gotovo: vsi, ki so se trudili za slovensko begunsko preselitev, so delali iz ljubezni do trpečih, ne pričakujoč hvale ali plačila. V plačilo jim je zavest, da so po svojih skromnih močeh storili drobec dobrega za trpečega brata. Tisoči slovenskih beguncev, ki so sedaj že prišli v deželo, pa imajo sedaj narodno in socialno dolžnost, da vsak po svojih močeh pomaga, da bodo še ostali tisoči, ki hočejo semkaj, takoj pri vstopu v deželo začutili, da so prišli med brate. Jože Košiček Brezdomci so našli nov dom v Argentini Dolgo se ni mogel razkaditi dim, ki je zavil vso Evropo v črno sovraštvo zadnje vojne. Časopisna poročila so nam pač povedala, da je Hitler zginil, da je Trst osvobojen, da partizanske čete preganjajo še zadnje ostanke nemške vojske —■ da se zadnji ostanki "domobrancev" še bore v dravski dolini proti osvobodilni vojski.. . Med vrstami je bilo brati, da se nekaj hudega godi na slovenski zemlji in s slovenskimi begunci. Povod tej misli je dala novica o "škofu-beguncu" in o protestni spomenici slovenskega Narodnega odbora na Koroškem glede nasilnega vračanja beguncev. Kdo so begunci, kdo so vrnjeni, kdo je bil poklan, to vse je ostalo zavito v skrivnostno temo. Iz domovine so prihajala redka pisma, ki pa niso povedala drugega kot to, da mnogo, ljudi pogrešajo. Jaz nisem dobil vse do oktobra 1945 nobenega glasa. Šele tedaj, po čudnih ovinkih, mi pride slednjič po Rdečem Križu glas od moje sestre v begunstvu, toda brez naslova, na katerega bi mogel odgovoriti. Mesece je še trajala ta nejasnost. Ravno na Novo leto 1946 pa mi je poslal č. g. Franc Gabrovšek iz Severne Amerike kopico pisem, namenjenih rojakom v Argentini, večinoma brez naslovov. Tudi sem dobil pismo, ki mi je prineslo dovolj pojasnil. Izvedel sem slednjič, kaj se je doma zgodilo in kaj se še godi, s toliko gotovostjo, da sem mogel z vso resnico na dan. Tedaj je postala ogabna psovka o "izdajalcih s krvavimi rokami" in "nekaj so že zagrešili" tista atomska bomba, s katero so rdeči agenti skušali ubiti vsako možnost stre-znenja med ljudmi. čeprav je večina še vedno prav mislila, je ostalo le malo tistih, ki so si pravo upali povedati. Proti plohi pisem, ki so tedaj deževala iz domovine, kjer so navdušeni ofarji vse naprej povdarjali, da je "izdajalce treba pobiti", "da je vsak sam tudi izdajalec, če jim kaj pomaga", je bilo težavno delo za pomoč beguncem. Med tem so pisemske zveze postale redne. Kmalu so začele deževati prošnje znancev in neznancev, da bi radi prišli v Argentino. Že 1. 1944 mi je pisal č. g. Gabrovšek, da moramo misliti na nekaj tisočev Slovencev, ki bodo v slučaju Titove zmage begunci, če se-bodo mogli rešiti. Nisem si upal misliti na tor da bi jim iskal mesta v Argentini. Gospodarski pogoji niso bili ugodni. Pač pa sem po> prevdarjanju in posvetu s č. g, Mirkom Ri-javcem, salezijancem v Ecuadorju iskal način, kako preskrbeti morebitnim beguncem dom v Ecuadorju. Iz tiste bežne misli je nastala bridka resnica. G. Gabrovšek mi je sporočil, da je za vsako ceno treba iskati beguncem novo domovino. Teda kje? Iskal sem stikov v Peruju, bil sem v Chile, poizvedoval v Paraguayu. Povsod je izzvenelo, da ta imigracija ni zaželena. Edino Bolivija je kazala voljo, in pozneje tudi Ecuador, toda ko smo prišli na konkretne probleme, se je vse razblinilo v nič. Pomagajte nam v Argentino! Tako se je glasila formalna prošnja dr. Kreka v marcu 1. 1946. Tedaj so se začela moja pota na Direccion de Migraciones in Mi-nisterio de Agricultura. Ljubeznivo me je sprejel generalni ravnatelj in prav po otroško smo snovali načrte za ustanavljanje kolonij z begunci. Toda vse je ostalo pri načrtih. Pač sem dobil nekaterim posameznikom pravico prihoda v Argentino, toda treba je bilo najti način, kako prepeljati vso begunsko družino v Argentino. Tako so minevali meseci. Naročili so mi, naj sestavim odbor, naj naredimo to, naj storimo ono. .. Našel sem šest zaupnih mož, kf so dali svoja imena in tako smo postavili nekaj formalne podlage za vse delo, toda bil j« že zopet mesec oktober, ne da bi v resnici prišel en sam naš begunec in ne da bi bil na čelno rešen en sam problem. Tedaj sem se zatekel do ministra de Salud Publica dr. Ramona Carillo-a, ki me je že oi» drugi priliki prijazno sprejel. Tudi to pot je prisluhnil moji prošnji. Avdijenca pri predsedniku republike Gospod minister mi je obljubil, da mi b» preskrbel avdijenco pri predsedniku republike gen. Peronu. In res! 20. novembra 1946 meje sprejel predsednik republike gen Jaan D-Peron. Ni bil najin razgovor dolg. Saj je bil o •vsem že obveščen. V kratkih besedah sem mu povedal še sam, za kaj gre, mu izročil pripravljeno spomenico, nato pa je on spregovoril: "Jaz hočem, da ti ljudje pridejo v Argentino. Povejte jim pa, naj svoje stare prepire puste v Evropi." Nato me je predstavil edekaru in mi naro-■«1, naj nadaljne stvari uredim kar z njim. Slovenski Socialni Odbor Kmalu nato me je minister dr. Carillo spremil v Direccion de Migraciones, kjer smo formalno uveljavili predloženi "Socialni Odbor" in sem dobil naročilo, naj predložim prvo listo. Enak odbor pa mora biti ustanovljen tudi v Rimu, ki ga pa mora odobriti tukajšnja Direkcija za imigracijo. Ta odbor bo nosil odgovornost za slehernega prijavljenca. Dal mi je tudi navodila, kako naj se liste prijavljencev -sestavljajo. Toda vedno so se pojavljale zapreke. Izgubila se je pošta, oglašali so se pomisleki, tako '' - ■ ' • r» - -Vtis SEVERNA AMERIKA KANADA Izmed držav severne Amerike je odprla prva vrata našim emigrantom Kanada, zemlja gozdov in jezer. Sem so prihajali, kakor so jih posebne komisije izbirale v taboriščih ter jih najemale za delo. Podpisati so morali delovno pogodbo za deset mescev, šele potem ko to "odbije", si bo mogel prosto izbirati "poklic". Oktobra leta 1947 je odšla na tako delo prva slovenska skupina drvarjev, ki so s trdim dozdaj nevajenim delom srečno završili to pogodbo, in niso redki — kot pravi pismo, "ki imajo v svojih knjižicah napisano številko 1000 dolarjev. Toda: ne mislite, da niso dostojno oblečeni in da ni sleherni pomagal svojcem v starem kraju kakor tu imenujemo domovino". Isto prijazno pismo nadaljuje z opisom nadaljne kanadske naselitve takole: "Meseca januarja 1948 je prišla druga skupina in to dekleta. Zaposlena so kot hišne pomočnice in bolniške strežnice. Te so razdelili po provinci Ontario. Koncem meseca marca je prispela skupina šivilj in krojačev. To je prva skupina, ki je prišla z družinami. Nekaj od njih je ostalo v Montrealu, ostali pa so odšli v Toronto. Za njimi, t. j. v mesecu aprilu je prišla skupina 82 slovenskih fantov na delo kot železniški delavci, za njimi pa se kot delavci za farme, sladkorne nasade itd. Koncem septembra je prispela največja naša skupina, naša dekleta. To je bil živ-žar! Si lahko mislite! Koliko ljubečih src se je zopet našlo v novi domovini. Največ deklet je odšlo r Toronto. KAR PRIJETNO JE V TORONTU Za Toronto sem prvič slišal na večernih razgovorih na ladji "Nea Helas", s katero smo •e peljali v Kanado. Ugotovili smo že takrat, da bo tam najprimernejše podnebje za nas. Ko imo v Montrealu čakali na usodno odločitev, kam bo kdo dodeljen, smo se po dveurni borbi "s sivcem" razdvojili. Težko smo se ločili od svojih rojakov, krojačev in šivilj, ki so ostali v Montrealu. V Toronto nas je prišlo osem Slovencev-beguncev. Bili smo prvi slovenski begunci v tem ogromnem mestu. Zaposlili so nas po raznih tovarnah in nas tako znova razbili po največ dva ali dve skupaj. Težko smo čakali večerov, ko smo se sestajali in se pogovorili o vsem novem. Vsak pa svoje utrjeni od begunskega taboriščnega življenja smo se polagoma vživeli v nove razmere. V Torontu in okolici je tudi precej starih slovenskih naseljencev. Z nekaterimi se prav dobro razumemo. S prihodom deklet, železniških delavcev in odsluženih "kadrovcev" se je naša begunska družina zelo povečala. Po odsluženem obveznem roku fantov in deklet, ki so razstreseni po širni Kanadi, bomo gotovo našo skupino v Torontu še bolj povečali. Kulturno še kar mirujemo, ker se borimo še z mnogimi težavami. Navezani smo sami nase; ko se bomo privadili jeziku in spoznali "paragrafe", kaj smemo in kaj ne, bomo še marsikaj pokazali. Vse imetje smo izgubili ali pa so nam ga u-ničili, obubožani smo prišli v novo domovino. Eno, česar nam pa nihče ne vzame, pa je naša vera, naša slovenska kultura in večno le- " pa slovenska pesem. To je vse naše bogastvo, s katerim bomo radi razpolagali in tako častno zastopali trpeči slovenski narod. Do sedaj naša prva kulturna prireditev je bil koncert slovenskih narodnih pesmi, ki smo ga priredili 10. oktobra t. 1. Pel je zbor naših fantov, ki delajo na progi Ottawa-Toronto. Z vseh strani Kanade, da, celo iz USA iz Cle-velanda, so prišli v Toronto na to našo prireditev "stari" in "novi" Slovenci. Slovenska pesem se je razlegala, povezala je naša srca z domovino in z našimi domačimi. Spomnila nas je na dom, na naše matere, na očete, brate in sestre. "Kovačev študent" nas je nato za tri ure popeljal prav domov, v nase rojstne kraje, med naše ljudi. Kar pozabili smo, da smo v Kanadi. Za izvrševanje verskih dolžnosti imamo v Torontu vedno zadosti časa in prilike. Ko bomo dobili še slovenskega duhovnika, bomo skušali vpeljati tudi slovensko sv. mašo. Ka- Slovenski begunci med vožnjo iz Evrope v Kanado. kor doma na fari, tako nas tudi t« božji hram vsako nedeljo zbere, da tam ljubemu Bogu potožimo svoje težave in ga prosimo pomoči, zase in za svoje trpeče domače, za domovino, da jo čimpreje reši brezbožnega komunizma in da privede razkropljene brate in sestre spet nazaj v naročje lepe slovenske domovine. Vsem Slovencem - beguncem, razkropljenim po širnem svetu, pošiljamo torontski Slovenci iskrene pozdrave. Bog vas živi!" U. S. A. Združene države šele zdaj odpirajo vrata evropskim naseljencem, odkar je bil izglasovan Trumanov predlog o sprejemu 200.000 teh — po njegovih besedah "evropskih demokratov, ki so postali žrtev totalitarizmov". Tako smo dobili iz USA z najvišjega mesta zadoščenje, ko nas je dotlej ves svet psoval z "izdajalci". Toda dozdaj v U.S.A. še ni šla nobena množična skupina Slovencev, le posamezniki. Toda to najboljši in najvplivnejši, da imenujemo samo ministra dr. Miha Kreka z družino ter ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Slovenski begunski rudarji v Kanadi. Naprave v kanadskem rudniku zlata. Poleg njiju je v U.S.A. prišlo samo več takih emigrantov, ki so ustrezali pogojem izrednih vseljencev t. j. duhovniki, redovniki, profesorji vseučilišč itd. Emigracijo v U.S.A. čaka velika naloga: zastopati našo stvar pred najvplivnejšimi svetovnimi državniki ter osvežiti slovensko staro emigracijo, katere del se je tako odlično izkazal v naši največji potrebi (Liga katoliških Slovencev, Ameriška Domovina, Škofijske dobrodelne konference itd). Upajmo, da bo leto 1949 v znamenju skupinskega preseljevanja v Združene države. PO DRUGIH KONTINENTIH Nimamo še natančnega pregleda o vseh krajih, kamor so se zatekli slovenski protiko-munistični emigranti. Vemo pa, da jih je več ostalo v severni Afriki (francoski Tunis), drvjgi so šli v južno Afriko; nekatere — in ne malo! — pa je val zanesel celo v Avstralijo in Novo Zelandijo. Nekatere pa še v drugo smer: na Kitajsko kot misijonske delavce. In to so naši najpožrtvovalnejši emigranti in najideal-nejši emigranti, ki svojo borbo za vero, doma pričeto, nadaljujejo na drugem koncu sveta. Teh emigrantov je dalo naše begunstvo do- zdaj 16 in sicer: 7 lazaristov (4 duhovnike, 1 bogoslovca, 2 brata), 4 salezijance (1 bogo-slovca, 3 brate), 1 frančiškana (duhovnika), 1 jezuita (brata), 2 slovenjebistriški sestri ter — lajiki enega: zdravnika dr. Janeza Janeža, ki je odšel na Kitajsko že iz Argentine, iz Buenos Airesa. ★ Tako smo se begunci raztepli po vsem svetu kot Slovenci še nikdar v zgodovini. Naše naseljevanje še ni končano: smo šele v začet- ku pa že se vidijo jasno obrisi naših novih postojank. Kako se bomo na njih zadržali? V čast in slavo našega slovenskega imena? To je naša narodna dolžnost. In ne pozabimo tudi na drugo narodno dolžnost: na zavest — skupnosti. Kjer koli že bodimo: od vsepovsod poiščimo stik z našo večinsko sredino, ki je zdaj videti, da je tu v Argentini, da se ne izgubi iz evidence noben naš človek, noben naš član naše — danes še mistične Svobodne Slovenije. Hepddcme udvab{an{e emig,kaci{e I. GRADIVO V pregled romarske poti slovenskega pro-tikomunističnega begmnca spada prav gotovo tudi pregled njegovega literarnega oblikovanja in književnega dela sploh. Brez tega — in umetniškega uveljavljenja — bi podoba ne bila popolna. Ob dramatskih predstavah, slikarskih razstavah, pevskih nastopih itd. smo med tekstom omenjali tudi številne časopise, ki so izhajali skoraj v vsaki večji skupini beguncev. Toda vsi ti številni listi za literarno tvornost ne prihajajo v postev, da-si skoraj nobeden izmed njih ni bil ne brez pesmi ne brez leposlovnih sestavkov. Tudi ni bistveno važno ali je bil časopis tiskan ali pa samo ročno razmnožen v "taboriščnih tiskarnah", kakršni sta bili predvsem "tiskarni" v Lienzu in v Serviglianu - Senigaliji. Slovenski pisatelj je sodeloval prvenstveno v tiskani literarni reviji (ustanovljeni sicer kot mladinski list) Mlada setev v Trstu (Peterlin), v zavezniškem tiskanem dnevniku v Celovcu Koroška kronika (Čuješ), sicer pa v ciklostilni "centralni reviji v Italiji" v Svetu in domu (dr. Kovačič), ki je bila naravnost mišljena kot nadaljevanje tradicije Doma in sveta v tujini. Začetniški koroški literati pa so imeli svoje Cvetje v tujini. To so bile glavne literarne tribune emigracijskih književnikov, dasi so svoje plodove objavljali tudi v cleveland-skem dnevniku Ameriška domovina, v mesečnik« in koledarju Ave Marija v Lemontu, v tržaškem Glasu zaveznikov in goriški Demokraciji, v publikacijah goriške in koroške Mohorjeve družbe, v jugoslovanskem časopisu Istina v Nemčiji, v Duhovnem življenju v v Buenos Airesu itd. Sicer pa je to gradivo — kot sem omenil — raztreseno po taboriščnem "tisku" v njihovih "časopisih", pa tudi v posebnih. taboriščnih publikacijah in pravih izven taborišč izišlih tiskanih knjigah (n. pr. Koledarček slov. emigrantov za 1. 1946 itd.). a) Pesniške zbirke: izven taborišča v Trstu: Anton Novačan: Peti evangelij, 1948. V Rimu: Jeremija Kalin: Črna maša za pobite Slovence (1946) —odlomki v 3 bibliofilskih tipkanih izvodih z originalnimi lesorezi akad. slik. B. Remec. Pesniška zbirka Sejavca: Bežni oblaki (Gorica 1948) ne spada sem,'ker vsebuje samo starejše predemigracijske pesmi in je izšla, preden je avtor šel v emigracijo. V okvirju taborišč: Na Koroškem: Re-O: Marija z nami gre na tuje (sonetni venec 1945); Re-O: Deževni dnevi (1946); Strti cveti (pesem in proza 1946); Franček Kolarič: Na tujih tleh (1946); isti: Žalni venec (1948); Erik Kovačič: Romar na beli, cesti (1946). V Eboliju (slovenske trupe jugoslovanske armi-je): Dimitrije Jeruc: Pritaval sem (1946); isti: Samotne poti (1947) — prva in edina tiskana pesniška zbirka v taborišču! Ljubo: Iz mojih temnih dni (1947). Ta zadnji je v 1. 1948 izdal na Angleškem (v delavskem taborišču) drugo svojo zbirko, ki ji ne vem imena, in to pot — v tisku. Zbirke, ki so izhajale v taboriščih, so bile vse opremljene z risbami ali lesorezi (Rois itd.). Tako bi bila bilanca — v kolikor mi je znano: 4 tiskane pesniške zbirke in 7 ročno tipkanih in ročno razmnoženih; skupno vsaj — 11 zbirk in — 12 ena antologija Naše pesem (Rim 1947; kot priloga akad. listu Nova dola) . b) Pripovedne knjige: Prva knjižna izdaja v begunstvu in celo tiskana v italijanski tiskarni (brez šumevcev) je bila neka mladinska proza Mirka Kunčiča, ki je pa zdaj nimam pri rokah. Pozneje je izšla v "taboriščnem tisku" samo Kociprova novela Mlin ob Lešnici (Lienz 1946). Koroška kronika pa je ponatisnila svoje izvirne podlistke (poleg prve knjige — ponatisa Cankarjevega Križa na gori) v eno mladinsko zbirko z dvema prispevkoma: Pr. B. Valentin: V kraljevstvu lutk in M. Kunčič: Cmokec Poskokec; ter povest) Karla Mauserja: 1. Rotija; 2. Sin mrtvega in 3. Prekleta kri (ponatisa čaka tekoči roman Kaplan Klemen). Bilanca pripovedništva: 2 mladinski knjigi in 4 knjige novel in povesti. Takšno naj bi bilo gradivo — gotovo nepopolno — za oznako slovenskega emigracijskega leposlovja. Opomba: Tu nimam prostora, da bi označil celotno knjižno produkcijo emigracije, ki je obsegala: Koledarček; etnografske knjige (dr. Turnšek: Pod vernim krovom in Album Slovenije, Lenček: Ob Jadranu; Album Koroške; Velikonjev Zemljevid Slovenije; šolske knjige v Trstu (Čitanke in Slovstvena zgodovina); bibliografski pregled emigracijskega tiska (Rene Podhorsky); dušnopastirske knjižice (o Baragi, o Čudežni svetinji. . .) Božji vrelci, molitveniki (Vrečar, Hanželič itd.), zgodovinske študije (misel slovenske državnopravno-sti), polemike (Spomini in reminiscence.. . Vetrinje. ..), dr. Kras: Pisma, itd. 2. KRATKA OZNAKA a) Pesništvo Gotovo je do zdaj največji in najpomembnejši plod emigracije Novačanov Peti evangelij, ki obsega dozdaj v opisovanju Jezusovega življenja do prvega čudeža v Kani Galilejski — 240 sonetov. Kar me čudi pri tem, je prav to, da je dramatik in epik takega kova kot je Novačan, tvorec celjskih grofov, sa-mosilnikov, velikih strasti in patosa, pa pesnik nilskih širokih spevov in domačih vpesnje-nih satir — segel po sonetni obliki za vpes-njenje Jezusove epike, Njegovega življenja, kajti to je njegov evangelij: podati v realnem palestinskem okolju, kjer je pesnik bival, psihološko rast Jezusa preroka, uporni- ka in Boga. Ne opisuje ga namreč kot pesniški romantik, mistik in razčustvenjak, temveč kot epični realist. Zato njegovi soneti rišejo okolje, v ostrih potezah podajajo nastopajoče osebe kot da jih dramatik postavlja na oder (gostilničar v Kani, ribiči, Magdalena, zlasti oba razbojnika in njihove kraje) in izražajo filozofsko misel (Čelarni genij), so pa figurativno goli in večkrat celo trdi. Delo bi zaslužilo izčrpno kritiko s stilističnega, dramatskega in filozofsko teološkega stališča. Tu naj bo označeno samo kot vrhovno delo emigrantskega pesništva. Po razsežnosti zamisli se mu približuje Je-rtmija Kalin s svojo Slavnostno črno mašo za pobite Slovence, kakor moremo soditi po odlomkih, ki so bili priobčeni v omenjeni zbirki in po časopisju. Tudi to ni ne lirika ne epika, je rajši orgeljska skladba, veletok pesniških besed in liturgičnega patosa ob maši za mrtve, pa se je razlil preko njenega okvira v sveto mašo za vse begunce in ves svet, kakršen je današnji dan. Gotovo je to najizrazitejša zamisel slovenskega emigrantstva, njegova podoba, vzrok in namen, o kateri pa bomo mogli soditi, ko bomo imeli celoto pred seboj, kakor je napovedana za prihodnje leto. Druge pesniške zbirke so več ali manj — začetniške, toda že mnogo obetajoče. Tako je Jeruc z drugo zbirko vidno zrasel, ko se je otresel svojega besednega epigonstva in ne-nazornosti ter prišel v preprostost. Re-0 je gotovo pesniška osebnost sardonkovske ugla-šenosti, pa se bo lahko povzpel nad njega. Kovačič zori vidno, dasi zbirka ni močna; Ljuboj je v prvi zbirki pokazal v drugem delu dobro zamisel, kam se je okrenil z drugo zbirko, ne vem. Tudi Kolaričevih zbirk ne poznam. Vsekakor najmočnejša emigrantska pesniška sila ni zajeta v zbirkah (razen Novača-na), temveč je raztresena po številnih tiskanih in tipkanih časopisih. Tako je Delfinov Rdeči panteon (Demokracija) izredno močna pesniška satira na slovenske rdeče pesnike v domovini, pisana bolj v Novačanovi maniri kot njegov evangelij. Zbirke še ni dal Beličič, najboljši pesnik Mlade setve in eden najintimnejših pesnikov emigrantske erotične melanholije. V senigalski reviji je najmočnejši Valiant-šušteršič: njegovi morski pasteli so tiho razpoloženje taborišč, dočim so njegovi domobranski spevi — Teharski večeri, Grahovo, Resurrecturis — izraziti plodovi emigrantske lirike s svojskimi primerami in moč- jo. Ko bo dozoril zbirki, bo dal izrazito pesniško dejanje. V svojo izrazitejšo podobo se razvija Igor (Francetu Balantiču), Prospero pa skuša zajeti čas in dogodke v smislu visoko artističnega novega klasicizma (pesmi v Koledarju)*. Budnik, ki je iz taboriščnih listov prešel v argentinsko Duhovno življenje in Katoliške misijone naravnost virtuozno obvlada pesniško obliko in zvok besede, ki jo rima v čudovitih varijacijah, toda —■ njegov osnovni navdih je propovedništvo, govorniška gesta in patos, ki mu manjka razodetja sveta v pesniški podobi. Je pa pesnik in sicer stri-tarskega kova: buditelj emigracije k dvema osnovnima geslima našega romanja: Bog in Slovenija. Tudi tak pesnik ima svojo ceno; kadar pa je intimen, pa ustvari naravnost ne-pozabljive pesmi (Božji vrtiljak, Večeri se...). Koroška nima močnih pesnikov: vanj se šele razvija Kovačič (šenklavški zvon) in Jakopič po svojih preprostih pesmih (Kruh, Stenska ura). Posebni poudarek pa zasluži emigrantska bogoslovna poezija, ki je zopet močna kot v začetnih dominsvetovih časih: to je lahko ustvarjajoči Kos, globoki Vodeb in morda najboljši med njimi čuvstveni Janko: če je Kos Sardenkov iz časa njegove socialne in svetniške cikličnosti, je Janko Sardenkov iz Neba žari; Vodeb gre svojsko, mračnejšo pot; fr. Bazilij pa še ni prišel iz tradicije p. Krizostoma, ki ni dobra. Duhovnika Jan, zlasti pa Svet, imata že vsak svojo noto; toda Jan je boljši v pripovedovanju zgodb iz otroštva, Svet pa je na žalost utihnil, ko je prav začel dajati zrela dela (Mati). I b) Pripovedništvo: V pripovedništvu je po vidnosti pisanja in tudi po ceni zavzel dozdaj prvo mesto pripovednik iz koroških taborišč Kari Mauser. Nismo čutili, da se bo iz prvih tiskanih pesmi (Dom in svet) in ad usum delphini pisanih črtic (Rast) razvil s takim skokom v predstavnika emigrantske proze, kakor se je s temi povestni in morda še bolj s — kratkimi baladnimi črticami, ki jih pripisujem njemu, čeprav so objavljene deloma neimenovano deloma psevdonimno. Izhaja iz Jalenovega poe-tizma in Finžgarjeve vaške realistike, nad obema pa ima pesniški jezik iz francoske vi-talistične šole. V tem je šel korak naprej. V slabše od njiju pa štejem njegovo izrazito "večerništvo", ko za ceno razvlekanja in psi- hološkega nasilja hoče poravnati vse razklanosti. Prav na tem trpi Rotija, dasi je najbolj sočna. Najboljša je morda Sin mrtvega, toda Prekleta kri zajame s tragičnim spopadom treh nad prepadom: z nevsakdanjo dramatično silo. V teh — v Koroški kroniki objavljenih delih sega v — spomine na našo vas kakor je bila pred vojsko in po vojski doma in na Koroškem. Dogodkov med vojsko ne opisuje; v italijansko in nemško okupacijo se spušča v Mladi setvi s črticami, ki so naravnost balade (Gramozna jama, Povožen rožmarin itd.). V domačo revolucijo pa je posegel "T. D." v ameriškem koledarju Ave Ma- ' rija (Mrtvi dom), ki piše z Mauserjevo besedo ter je močna podoba iz naših domačih bojev. Mauser ima pred seboj še veliko pot velikega pisatelja, samo da se reši — prigod-ništva v sebi in varuštva izven sebe. Tudi Kociper je z edino svojo novelo segel v čas pred vojsko, V tragično idilo Slovenskih goric, v kateri je čutiti vso silo njegovega peresa, ki se razbohoti, ko opisuje gorice in povodnji, toda — novela trpi na pomankljivi .notranji kompozicijski in idejni trdnosti; je pisana preveč reportersko. Toda pisatelj je toliko preživel, da z gotovostjo pričakujemo pd njega del, ki bodo Goričanca poslala skozi svet naše emigracije. V tržaški Mladi setvi je najboljši pripovednik Bine šuliftia s svojimi psihološkimi črti-cami, kot jih je doživljal v emigraciji (Dvigalo, itd.). Njegova moč je v zaostrenosti idejnega nasprotstva in psihološkega opazovanja v maniri Majcenovih ali Simčičevih "salonskih" opazovanj. Drama, ki se dogaja v dvigalu, spada med izredno močne emigrantske stvaritve. Posebno realistično nazorno privo-veduje Korošec, ki ga odlikuje dramatsko napenjanje zgodbe. V tem zadnjem nam zori reportaža iz Teharji, ki bo po svoji doživljenosti kot kronika, po napetosti in nazornosti pa umetnina. Pisateljski krog iz italijanskih taborišč je s svojimi novelami napolnjeval Svet in dom ter iz njega prehajal v Ameriško domovino v tisk. Tu je najmočnejša pisateljska osebnost Andrej, ki se mu pridružujeta Medula in Miro z motivi iz istega kraja (Štajerske gorice) in istim slogom, da me opravičuje sodba, da je to en sam pod več psevdonimi. To so novele iz problema domačega boja pod okupacijami in goščarji (Ugaslo ognjišče, Velikonočni kres), motiv vračanja domobrancev v smrt (Poslednja noč) in vstajanje po-klanih iz množičnega groba (Brezno), vračanja beguncev čez mejo domov, in želja beguncev v brezdelju taborišča po živi, kadeči se brazdi za plugom (Sin zemlje). Iz teh črtic nam žive domača vinorodna zemlja v lepih opisih menjave časa, pa tudi doživljanja zda-njega nereda doma in domotožja v tujini. Napaka pisatelja pa je, da se preveč drži dokazane resničnosti, kakor pa svobodnega umetniškega preustvarjanja (Brezno), kar bi dra-matsko napetost povečalo in tragiko poglobijo, ne pa jo čuvstveno zameglilo. Ogrin se povrača s črticami domov, načenjajoč zanimiv problem katoliškega zakona; prehaja tudi v domačo revolucijo in begunsko problematiko, toda ostaja bolj v feljtonstvu. Svojsko podobo pa dobiva vizionarni in na biblijskem pato-su gradeči Inko Zvonimir, ki ga odlikuje dra-matska napetost izpeljave in idejni kontrast, ne vidi pa realističnega okolja: je tipični eks-presionist, rastoč iz Cankarjevih sanjskih vizij in Apokalipse. c) Zaključne besede i Emigrantska poezija nam že daje veliki tekst, pripovedništvo še ne. Pač pa vsa znamenja kažejo, da so peresa že na delu, da zajamejo v široko podobo vse tisto doma, kar nas je pognalo v svet in vse to v svetu, kar je moral pretrpeti slovenski antikomunist ■— enkrat krščen v svetu za "izdajalca", drugič pa za "žrtev za resnično demokracijo" (Tru-man). Prav to različno gledanje na našo usodo v zapadnem svetu je tudi vplivalo, da ima naša emigrantska literatura tri različne barve in na prvi pogled jasno ločena polja mo-tivnosti in obdelave. Ustvarjala je na treh področjih: na Koroškem, v Trstu in v Italiji. Na Koroškem je stalo vse ustvarjanje pod ostro cenzuro: zato se pisatelji zatekajo v romantiko slovenske predvojne vasi in povojne problematike (Sin mrtvega), toda brez ostre oznake okoliščin in brezbarvnega boj* (ne vemo niti kot kakšen borec je glavni junak ubijal!). Pisatelji se ne zadevajo ne v komunizem v Sloveniji, ker bi to pomenilo zadevati se v "titovstvo", ki je bil zaveznik Angležev; ne v nemško okupacijo in ne v laško, ker bi pomenilo kaljenje odnosov do Avstrijcev, ki jih goste; ne v kritiko taborišč. Zato je ta povest izrazito domovinsko domo-tožna in realistična v opisovanju vasi, kakršne ni več in je več ne bo. Tržaška revija se je prav tako izogibala načenjati preobleme domovinskega spora, ki nas je pognal v svet, kajti ne našla bi odmeva v tržaškem občinstvu, na katerega je računala. Tako je pripravljala teren za izrazito bodočo tržaško revijo. Pač pa je posegala rada v dogodke okupatorske okrutnosti, streljanja talcev, umiranja po italijanskih taboriščih itd. V svoji težnji po dviganju domačih kraških pisateljskih talentov je uspela z Mihaj-lovom in še s kakimi pesnikom (Nada). Prava emigracijska notivnost, ki je šla v vzroke naše emigracije ter je brez cenzure lahko izpovedovala našo emigracijsko miselnost, pa je zrastla v taboriščih in izven njih v Italiji (Svet in dom). Zdaj se taborišča praznijo in z njimi prihajajo v nove kraje tudi pesniki in pisatelji. Oni iz italijanskih taborišč so že tu in so se strnili v "Pisateljsko družino France Balantič". že samo to dejstvo jih označuje tudi idejno. Oni s Koroškega so na poti... pa tudi iz Trsta so že za nami... Odpadli bodo vsi oziri na zaščitnike in na odjemalce — sprostila se bo lahko pisateljska in pesniška moč v svobodi; gmotno se bo opomoglo novo občinstvo, ki bo rado sprejelo dela iz njegovega duha. In verujem, da bo tudi slovenska emigracija dala s časom iz sebe svoj veliki tekst v pesmi, romanu in drami. In bodoči literarni zgodovinar bo moral govoriti — rad ali nerad — tudi o vrednosti slovenske emigracijske književnosti. Dr. Tine Debeljak Dr. IVAN KAČAR: Nekaj misli in zdravniških nasvetov slovenskim emigrantom v Argentini so ga bili potrebni. Nekateri so se rešili napol nagi, drugi so bili toliko srečnejši, da so prinesli nekaj obleke s seboj, prav vsi pa premalo za kulturnega človeka. Strah pred nasilno vrnitvijo, različne zasliševalne komisije in klasifikacija beg*ancev v črne, sive in bele niso ravno pospeševale našega zdravja in krepile naših živcev. Posledice takega stanja niso izostale. Ljudje so hujšali in tudi shujšali; do skrajne meje možnosti. Gnili in izpadali so jim zobje, krvaveli so iz dlesen. Vid je pešal. Lasje so mnogim predčasno osiveli, drugim so izpadali. Ljudje so trpeli na želodčnih bolečinah, krčih, nepravilni prebavi. Postajali so bledič-ni, slabokrvni, odpornost proti boleznim se je zmanjšala, mnoge je mučil revmatizem, glavobol, nekateri so postali živčno razdraženi, drugi otopeli. Največji sovražnik človeka je brezdelje. In tega je bilo na pretek. Drug mogočen! faktor, ki vpliva na človekovo zdravje, je duševno razpoloženje. Mens sana in corpore sano —• zdrav duh v zdravem telesu. Razmerje je obojestransko. Kakor bolan človek trpi duševno, tako trpi tudi telo, če je duša bolna, žalostna, potrta, polna skrbi. In kako je v tem oziru' z nami? Reakcija pa prestano trpljenje, domotožje, skrb za domače, skrb za bodočnost, to so dejstva, ki se združijo v gotov kompleks, ki je duševnega značaja. Ta podtalno grize in izpodjeda človeku notranje zadovoljstvo in kali še tisto malo sreče, ki bi jo sicer mogel uživati vsakdo od nas in ki je v gotovi meri podlaga zdravju. Po večletnem životarjenju po raznih begunskih taboriščih v Nemčiji, Avstriji, večinoma pa v Italiji, smo končnoi prispeli v Argentino. Edino, kar smo rešili in kar nam je ostalo, je naše življenje, in več ali manj zdravja. Naša sveta dolžnost je, da ta edini zaklad, ki nam je še ostal, ohranimo, da bodo vsaj naši otroci živeli boljše življenje, kakor je bilo dano živeti nam starejšim. Pri razmotrivanju in presoji dejstev in vplivov na naš organizem, moramo v našem slučaju razlikovati v glavnem tri skupine: prvič, vplive in posledice prestanega trpljenja: drugič, vpliv duševnega razpoloženja na naš organizem; tretjič, spremembo okoliša in življenjskih pogojev v novi domovini. Razmotrivajmo najprej posledice, ki jih je pustilo prestano trpljenje na naš organizem. Preživeli smo pet let vojne, pomanjkanje v prehrani, obleki, kurjavi, v večnem strahu pred smrtjo. V trenutku pa, ko smo mislili, da nam zašije zarja miru, ko so se drugi bojujoči se narodi vsaj do neke mere oddahnili od vojnih grozo-t, smo se mi morali podati na pot novega trpljenja v različna begunska taborišča, bodisi v Avstrijo, Nemčijo, največ pa v Italijo. Čeprav je v begunskih taboriščih minil neposredni strah pred smrtjo, vendar pa je bil način, kako so postopali z begunci glede prehrane, stanovanj, obleke in moralnega poniževanja pod vsako kritiko. Sicei so bile prilike v nekaterih taboriščih boljše, v drugih slabše, vendar velja v glavnem za cel sistem prehrane, da je bila hrana enolična do skrajnih meja, v kotlih kuhana, več ali manj užitna, tudi glede kalorične vrednosti pod normalno. Pomanjkanje zelenjave, svežega mesa, beljakovih, vitaminov, konzervirano meso, konzervirano mleko, konzervirana zelenjava, suh krompir, beli in črni makaroni, kruh čestokrat neslan, slabo pečen, včasih bel, večinoma pa črn iz nepresejane moke, zelo redko kako sadje, je postavilo begunce v stadij kroničnega podhranjenja. Skupno stanovanje v barakah je mnogim razjedalo živce in jemalo spanje in še tisti počitek in pomirjenje, ki Prišli smo v Argentino, da bomo začeli novo življenje. Večina emigrantov je morala prijeti za popolnoma drugo delo, kakor so ga vršili doma. Prav vsi pa smo se znašli v spremenjenih razmerah glede podnebja in strukture zemlje. Mi, sinovi planin in prijaznih dolin, polnih gozdov, gričev in vinskih goric, smo prišli na brezmejno planjavo, kjer po mili volji gospodari veter. V drugih predelih pa žg-e sonce, kjer dostikrat mesece in mesece ne pade kaplja dežja. Nekaj novega so za naš organizem hitre in silne vremenske spremembe. Dostikrat v pekaj urah pade temperatura za 10 in več stopinj. Silno vročim dnem slede naravnost mrzli. Zrak je do skrajne mere nasičen z vlago. Pri nas je bila 40 % vlaga zraka nekaj redkega, tu je vsakdanji pojav, često-krat doseže 100 %, t. j. skrajna moja možnosti. Tudi močne nenadne spremembe zračnega pritiska močno vplivajo na nevajen organizem. Človek čuti kot bi ga nekaj nevidnega tlačilo k zemlji, postane otožen, apatičen, ne ljubi se mu ne delati ne misliti. Kakšna razlika od našega podnebja s suhimi in ostrimi, mirnimi, enakomerno toplimi poletji. V teh naglih in velikih vremenskih spremembah tiči nevarnost za zdravje. Ne veš, kako bi se oblekel. Trenutno sije sonce, močna vročina te prisili, da se lahno poletno oblečeš. Zaradi vlage in vročine se močno potiš, pa pride hitra sprememba, zaloti te močan prepih ali celo naliv, pa jo iztakneš. Obišče te vsaj nahod, morda celo angina, lahko pa tudi poštena pljučnica ali vnetje rebrna mrene. Tudi pitna voda je zelo različna od naše. Naša voda je trda, talna voda. Vsebuje mnogo kalcija in drugih mineralnih snovi, ki človeka osvežijo in pogase žejo. Tukajšnja voda pa je mehka, brez rudninskih snovi, umetno filtrirana iz reke La Plate. Ta voda je toplejša od naše, ima v ustih plehek okus, ne pogasi žeje in ne osveži človeka ter tudi ni posebno priporočljiva za naše črevesje. Tudi način prehrane je zelo različen od našega. Tu je glavno hranivo meso, ki ga uživajo napol pečeno, krvavo. Teletine sploh ne poznajo. Zelenjave je tu malo in kar je je, je draga. Predvsem bi bilo svetovati, da človek ne je neprekuhane šunke ali neprekuhanih suhih klobas in salam zaradi nevarnosti svinjske trakulje. Jejte te vrste meso dobro prekuhano, da se uniči zalega trakulje. Safalacl in hrenovk tudi ne priporočam preveč, ker v to vrsto klobas mešajo ponavadi prav vse ostanke mesa, poleg tega pa tudi nimajo sko-ro nobene hranilne vrednosti. Zelenjavo je treba z vodo dobro oprati zaradi nevarnosti črevesnih bolezni, kot na pr. driske, griže, pa-ratifusa, tifusa, kolere, predvsem pa glist. Isto velja za sadje. Najbolje je jesti sadje olupljeno. Mišljenje, da so ravno lupine prav zdrave in da vsebujejo ne vem kakšne sestavine, ne drži. Sadje, ki se ne da olupiti, kot na pr. češnje, slive itd., jej dobro oprano, ali še bolje — kuhano v obliki kompotov. Sedaj prehajamo na poglavje o pijačah. Znano je, da smo ravno Slovenci v tem oziru na precej slabem glasu. Sicer tudi drugi narodi pijo in še prav pošteno, vendar delajo, to bolj diskretno, za zaprtimi vrati. Pri nas Slovencih pa je bil nekak narodni običaj, da je treba vedno piti, pri krstu, birmi, poroki, pogrebu, ob vsaki večji ali manjši slovesnosti ali veselici. Saj nisem proti temu, da bi si človek ne privoščil ob veselih prilikah kozarca vina in bil dobre volje. Ne morem pa pohvaliti popivanja in čezmernega pitja, ki človeku v najboljšem slučaju naslednji dan povzroči poštenega "mačka", ne glede na velike neumnosti, ki jih človek napravi v pijanem stanju. Koliko pobojev in smrti, pohabljencev, koliko nesreč uničenih družin in revščine, spolnih bolezni, koliko bede in žalosti ima na vesti alkohol, ne glede na to, da je strup, ki človeka stalno zastruplja. Koliko manj bolezni na jetrih, možganskih in srčnih kapi, obolenj ledvic, težkih živčnih bolezni, norcev, slaboumnih in degeneriranih otrok, božjasti itd. bi bilo, če bi ljudje manj pili. Pri vsem tem pa je treba vpoštevati, da so bila naša vina kolikor toliko še naravna, pristna, popravljena le od posameznih gostilničarjev. In kako je tu? Pristnih naravnih vin ni; če pa so, so pa tako draga, da za nas ne pridejo v poštev. Isto je z različnimi likerji. Vse mogoče barve in okusi, dišave in dražila, namešani v koncentriranem alkoholu in sladkornem sirupu človeku sladijo zemeljsko trpljenje, pa mu obenem tudi kradejo dneve življenja in ga nevidno pa stalno približujejo večnosti. Zato po možnosti malo pij, če že moraš, tedaj pa zmerno in dobra vina. Bolje nič, kot piti strup! Pivo je tukaj dobro, če ti diši nekoliko alkohola, spij en ali dva vrčka piva, pa ne več, kajti pivo ima to čudno lastnost, da napravi človeka tem bolj žejnega, čim več ga pije. Posebno poleti, ko si razgret in se močno potiš, ne pij ledenomorzlega piva, da se ne boš potem nekaj clni pokoril doma na stranišču. Najboljša pijača je v tukajšnjih razmerah z limono okisana voda brez sladkorja. Uteši žejo in tudi ni nevarnosti, da bi se je preved napil. Poskusi; prvič se ti bo zdela nekako zoprna, toda kmalu se boš privadil. Ne samo, da je poceni, da ugasi žejo in človeka osveži, vsebuje tudi dosti C vitamina, ki je zelo potreben našemu organizmu. Priporočam tudi sadne sokove, lahek ruski čaj s citrono, tudi malo lahke prave kave človeka osveži in pokrepča. Marsikdo bo zmajal z glavo, češ kaj bo pa z našimi živci, če bomo pili pravo črno kavo. Vsako zdravilo je obenem strup in vsak strup je istočasno zdravilo, samo doze so različne. Voda, ki je zaužita v pravi množini, je najbolj zdrava pijača, je pa obenem najhujši strup, če je človek naenkrat spije preveč. Obratno pa je Cyan kislina, ki je eden najmočnejših strupov, — njena sol je znani Cyankalij — v najmanjših množinah oživela že marsikaterega, ki je umiral vsled zadušitve (otrpnjenja dihalnega centra). Tudi kot zdravnik vem, da je kofein, ki se dobiva iz kave, rešil že marsikateremu bolniku življenje, ko so odpovedala že vsa druga srčna sredstva. In zakaj naj bi bila kava v majhni jakosti strup ? V pravih množinah ni stsup, ampak poživilo, ki človeka duševno osveži, prežene telesno utrujenost in tudi živčno pomiri. Zelo pereče vprašanje so stanovanja. Prvič so draga, poleg tega se težko dobijo. Malo-kateri izmed nas si more privoščiti stanovanje v našem smislu. V tukajšnjih stanovanjskih razmerah je silno važno. Zato vzdržujte čistočo! Tu je zelo veliko miši in podgan. Te živali so znani prenašalci kužnih bolezni, med drugiiri tudi prave kuge. In moramo pomisliti, da je v tem velikem obmorskem mestu, kamor prihajajo ladje iz celega sveta, tako tudi iz Indije in Kitajske, kjer je kuga doma, nevarnost velika. Zato pobijajte to svojat. Zamašite luknje v stenah in vratih, če pa vidite, da je kako hranilo obžrto od miši ali podgan, vrzite ga proč. Poleti je tu mnogo muh. Ker te oblezejo vse in prenašajo na nožicah kali različnih bolezni, boj muham. Dobro pokrivajte in varujte jedila, da muhe ne, pridejo do njih. Velika mesta so bila vedno in bodo leglo spolnih bolezni. Različna zabavišča, kabareti in drugi lokali so posebno za mladega, neizkušenega, velikomestnega življenja nevajenega človeka bila in bodo predmet velikih iz-kušnjav. Žene ga radovednost videti nekaj novega. In tudi vidi res nekaj čisto novega, kar draži njegovo fantazijo in vzbuja slo. Povrhu pije še dražeče, omamljive pijače, pa sam ne ve, kdaj pade. Lepo namazana, v dražeče obleke oblečena, napol naga telesa v večini slučajev niso tako zdrava, kot izgledajo na videz. Potem pa pridejo posledice, ki se vlečejo do popolne, sigurne ozdravitve 4 do 6 let. Zato je bolje izogniti se v velikem loku ta- kih mest, ki človeku izpijajo njegovo moško moč in pošteno osuše njegov žep težko pri-služenih pesov. Tudi pozor pred dražestno oblečenimi, nedolžno gledajočimi, s prijetnim smehljajem in globokim pogledom vabečimi deklicami po parkih in predmestnih ulicah, že marsikdo je klel tisto uro, ko se je pustil premamiti od takega neznanega, navidezno nedolžnega bitja, če pa ga kdo kljub temu polomi, saj človek je samo človek, naj ne čaka m se sam packa, misleč, da se zdravi; naj se takoj, ko opazi, da je nekaj narobe, obrne do zdravnika, kajti ravno v takih slučajih je važno, da se zdravljenje pravilno in ob pravem času začne. Poleti ne bodi preveč na soncu, posebno ne razoglav, zaradi nevarnosti sončarice. Tukajšnje sonce ima večjo moč kot pri nas. Tudi pretirano sončenje ni na mestu in tudi ni zdravstveno utemeljeno, ampak več ali manj moda. Poglejmo naravo: vse kar narava dela, dela nujno nagonsko smotrno in tudi pravilno. In kaj napravijo bitja narave v veliki vročini- rastline povesijo liste, da ne upijajo preveč sončnih žarkov, živali se skrivajo po grmovju, ptice sede v senci dreves in niti ne pojejo; torej vse, kar živi v naravi, beži pred žgočimi sončnimi žarki. Le človek, ki trdi, da je pametno bitje, gre in se pali na soncu, zato da bo lepo črn, si ožge kožo, da dobi mehurje in dostikrat pade celo v nezavest. Celo kap je marsikaterega zadela od prehudega sončenja. Če se sončiš, se sonči previdno, stop-njevaje od dneva do dneva. Prični s 15 minutami, nato dnevno več, ali ne dalj od dveh ur. V poletnih dneh nosi pokrivalo, da zaščitiš glavo. Po teh razmotrivanjih prehajam na praktične nasvete, v kolikor nisem to storil že zgoraj. Povdarjam, da je mogoče tu postaviti le glavna načela, kako naj živimo, da/ bomo čim bolj zdravi: Glede prehrane: Jej in pij zmerno, toliko, da imaš, ko končaš z jedjo, občutek, da bi še nekaj malega pojedel. Hrana naj bo po možnosti kolikor mogoče preprosta, podobna ali enaka, kakor si je bil navajen doma. Ne jej preveč mesa in jajc, uživaj dosti zelenjave in svežega sadja. Tudi močno začinjena, pikantna jedila niso zdrava ne za želodec, ne za živce. Pazi na redno prebavo, navadi se, da se redno dnevno vsaj enkrat iztrebiš. Tudi ni važno, da se hitro in močno zrediš. Debelost ni vedno izraz zdravja. Obratno: ravno prevelika debelost človeka le ovira pri hoji, delu in prisili srce k nepotrebnemu večjemu naporu, ne glede na to, da se srce tudi zamašči, kar zmanjšuje njegovo moč. In srce je središče našega življenja. Tudi sladkorna bolezen, bolezni jeter, žolčni kamni, obolenja ledvic, so neprimerno pogostejši pojav pri izpitanih ljudeh, kakor pri pravilno rejenih, nezamaš-čenih. Kruh uživaj en dan star. Svež, topel kruh ni zdrav za želodec. Glede obleke: Ne zaupaj Vre več tukajšnji vročini. Bolje je, da si več oblečen kot premalo. Dobro in priporočljivo je, da imaš s seboj vedno kak zasilni del obleke, bodisi lahek površnik ali dežni plašč, da se v slučaju nagle spremembe pošteno ne prehladiš ali še kaj hujšega. Varuj se pretesnih in čez pas preveč stisnjenih oblek. Marsikateri lepi modni damici je postalo slabo, ker je bila čez želodec preveč stisnjena. Tudi čevlji naj bodo raje za število večji kot premajhni, da ne boš imel otiščancev in kurjih očes in da se ti ne bodo noge preveč potile. Zelo nezdrava za naše noge so obuvala z gumijastimi podplati, posebno tu na poleti vročem uličnem tlaku. Živi kolikor mogoče na svežem zraku. Posebno tisti, ki delajo v tovarnah kjer se razvijajo plini in se praši, naj porabijo prosti čas, da pljuča dobro prezračijo. Stanovanja dobro zračite, da preženete vlago in plesen. Po-steljino in opravo večkrat prezračite in izpra- šite. Pazite, da se ne zarede bolhe in stenice in prav posebno — uši. Uši prenašajo pegasti tifus. Če ti cigareta diši, kadi. Cigareta je pri kadilcu tako rekoč barometer zdravja. Če mu c.gareta smrdi, je znak, da nekaj z njim ni v redu. Vendar bi opozoril, da je tukajšnji tobak precej močnejši od našega. Posebno priporočam, da ne kadite na tešč, na prazen želodec. Marsikaterim povzroča tukajšnji tobak močno utripanje srca. V tem primeru menjaj vrsto in znižaj število cigaret. Živi mirno, brez nepotrebnega razburjanja in jeze in dosti spi, da se ti živci, ki so dosti trpeli, pomirijo in ozdravijo. Najboljše zdravilo za živce je mir in spanje. Ne razglabljaj preveč in ne žalosti se preveč. Zavedaj se, da ne pomagaš niti sebi niti svojim domačim, če brezupno razglabljaš in sebe duševno trpinčiš, pač pa samo škoduješ svojemu zdravju. Zavedaj se, da nisi samo ti, temveč večina nas vseh v enakem položaju. Razvedri se v pošteni dražbi, beri, piši, ali delaj kaj pametnega, da preženeš otožne misli, če si mlad, izberi si deklico, v ljubezni do nje boš cel svet videl v rožnatih barvah, oženi se in izgradi si družinico, da bo tvoje življenje imelo vsebino in smisel. Pomagaj svojemu bližnjemu. Vsako dobro delo ti bo pustilo zadovoljstvo v srcu in večalo duševni mir. Besede sv. Pavla v pismu Korinčanom: "Zdaj pa ostane vera, upanje in ljubezen; t« troje, največja med njimi pa je ljubezen", naj bodo nam vsem vodnik. Razstava begunskega taboriščnega tiska. Jože Svetlin: POTOPLJENE CITBE Poletna noč je neslišno razprostrla svojo temno tenčico na trudno zemljo. Rahel vetrio je ljubko božal žitna polja, da so valovala kakor bujni dekliški lasje pod mehko ljubimčevo dlanjo in krošnje dreves so si šušteče prišepetavale pravljice junijske noči. Svetla luna je tiho plavala med številno množico utripajočih zvedzic in se kakor čuječa pas-tirica polagoma, neopazno pomikala med svojo prelestno drobnico po širnem nebesnem pašniku. Nekje iz daljave se je otožno razlivala po dolini fantovska pesem. Tonček je stisnil svoje citre pod pazduho in oprezno kakor tat smuknil iz svoje podstrešne sobice na dvorišče in čez temni sadovnjak izginil po stezi med visokim žitom. Prečudno sladko čustvo mu je napolnilo mlado srce. Vselej, ko je šel na ta svoj večerni izprehod, je začutil v srcu tako milobo,. da bi najrajši na ves glas zavriskal in vsej dolini oznanil, da gre k svojemu dekletu v vas. Toda ni si upal zavriskati, zaradi neke pretepaš-ke družbe fantov iz sosednje vasi, ki je — kakor mu je bil povedal sosedov Miha — nekako pogruntala namen njegovih večernih izprehodov in mu je stregla po ljubezni. Zato si je rajši izbral samotno poljsko stezo, da je tako nemoteno naskrivaj prišel do mlina, kjer je živela njegova sreča. Rad bi zapel, kar bi mu dale mlade prsi, da bi odmevala njegova pesem do samih gorskih vršacev in jim povedala, česa je prepolno njegovo fantovsko srce. Toda ti sivi starci, ki tako kame-nito nemo strme v dolino, bi ga ne razumeli in bi mu vrnili le odmev njegove sreče. Morda bi ga razumelo to mlado klasje, tako skrivnostno šušljajoče svojo pesem zorenja ali pa poljske cvetke, ki kakor mlade deklice tiho sanjajo o svoji svatbi, ko bodo že ob prvem svitu povabile brenčeče čmrlje in čebele v svate in jim napijale s sladko medico iz svojih zlatih in pisanih čaš. Edi- no ošabni mak bi morebiti modro prikimal nad zeleno pšenico. Ne, nihče, in nič ga ne more razumeti. Če bi izpel do dna svoje sreče polno srce, bi to polje enakomerno pelo dalje svojo šuštečo in cvrčečo melodijo in mrki očaki bi prav tako hladno strmeli v dolino s svojimi razoranimi čeli. Celo sanjava luna bi mu odgovarjala le s svojim večno skrivnostnim smehljajem. Kdo, kdo naj torej dojame njegovo neizmerno srečo, ki mu tako prekipeva iz ljubečega srca? Če bi jo razodel svojim bratom in sestram, bi se mu poredno smejali, fantje na vasi pa bi se najbrž še norčevali. Miha, njegov mladostni prijatelj, je bil edini, ki se mu je zaupal. A to je vendar vse premalo. Moral bi pač razodeti njej, Francki, ki je ves vir njegove sreče in ki bi ga edina mogla povsem razumeti! Joj, kako neizmerno rad bi to storil — pa mu ne da beseda! Ne da! Kolikrat se je že pripravil, da bi ji povedal. Kakor na rožni venec jagode si je nabral v nekaj stavkov najslajše besede ki si jih je mogel izmisliti. Pisati si jih ni upal, ker bi utegnilo pismo priti koinu nepoklicanemu v roke, in tega se je zbal. Treba je to pač povedati osebno, njej, ki ji velja ,tako od srca do srca, zakaj govorjena beseda vse lepše zveni kot pa nema črka! Ali kadar koli se mu je ponudila prilika za to, vselej mu je upadel pogum, kakor upade žoga, če njeni duši odvežeš vrat... Nekoč se je bil že okorajžil. Srečal jo je samo na poljski poti in se že pripravil, da ji izreče tiste prečudno lepe besede. Toda že pri prvi besedi se mu je stisnilo grlo, kot da hi se bil nabral v njem debel cmok iz same preklicane smole. Francka ga je začudeno pogledala, a on se je s kašljem rešil iz zadrege in takoj zavil na vreme, čudno, besede o vremenu so mu pa tako gladko tekle z jezika! A nekaj le ima, čemur se more brez vsega zadržka in z vso iskrenostjo ra-zodeti. To so njegove ljube citre! Kakor da je svoje srce položil vanje, tako znajo vsa njegova čustva, pa njegova hrepenenja, srečo in bolečino. In odgovarjajo mu s tolikšnim sočutjem, da bi ne mogel na vsem ljubem svetu najti boljšega prijatelja. Puščobni Miha ni nič proti njim. česar mu jezik ne da, česar mu ne more izraziti okorna beseda, to mu izrečejo strune. Noben jezik tako lepo ne govori, noben vrisk ne jok ne pesem ne šepet, kot mu govore te zveneče strune, ki jih prebira z okornimi prsti v tako prečudno ubrane zvoke, da bi se moral človek razjokati ob njihovi pesmi ali pa se izvriskati do blaznosti! Njegovo srce mu govori iz njih, kot da bi ubiral prave srčne strune! Sam si jih je bil napravil v mizarski delavnici ob prostih, urah sam napel nanje strune in jih uglasil. Zrastle so z njim, z njim živele in sočustvovale. In kadar sedi za široko mlinar j evo mizo in igra na svoje citre. se pesem sama od sebe dvigne iz fantovskih in dekliških grl in tedaj seže njihov bla-godoneči zvok tudi do Franckinega srca in ji izvabi solze v prelepe oči. Takrat, da, v tistih trenutkih zaplove Tončkovo srce v neskončne višave blažene sreče in izvablja iz brnečih strun takšno milino, da bi človek kar zasanjal in umrl. In potem se mu prelije igra v poskočen valček in prešerno polko, da mladini kar samo od sebe privzdiguje pete. Nič ga ne moti, če drugi fantje plešejo s Francko — kratek in hvaležen pogled iz njenih žarečih oči mu raz-plamti srce do prekipevajočega navdušenja in še ognjeviteje udarja ob strune, da fantje od razpaljene radosti kar vriskajo in prešerno s petami udarjajo ob pod. Zadnji večer pa mu je nenadoma za-krvavelo srce. Kovačev Martin je ves večer plesal s Francko. Tonček morda še nikoli ni tako vneto in navdušeno igrah kot ta večer. Pa naj je še tako hrepeneče iskal Franckinih oči, ona mu ni vrnila niti enega pogleda. Pač pa se je zagledala v Martinove oči, kakor da se je s svojimi ujela vanje in mu jih ni odmaknila ves večer. Nenadoma so Tončkove citre čudno zaječale, kot da bi nekdo kriknil v bolečni. Plesalci so obstali in iznenadeni zastrmeli v Tončka, ki je zdaj povesil glavo in kot zamaknjen igral, igral prečudno žalostno pesem, kakršne doslej še niso bili slišali. Bila je pesem o ranjenem srcu. ki jo je Tonček igral, da sam ni vedel, odkod se jemlje. Citre so pele, pele kakor same od sebe, tožile in jokale in neizmerna žalost in tožba je lila iz njih. Fantje in dekleta so posedli in noverjetno gledali Tončka, ki je igral, kakor da ni kraja te neznane pesmi. Celo Francka je zamišljeno obsedela in vprašujoče gledala Tončka, kot da ne razume te spremembe. Hipoma pa so Tončkovi prsti obstali,, kot da so otrpnili in zadnji zvok je kakor bolestni vzdih izzvenel po hiši. Tonček je pograbil citre in se na hitro, skoraj tiho poslovil. Težka je bila tisti večer pot proti domu. Zdelo se mu je, da jo ne bo nikoli kraja. Ni slišal šelestja rženega bilja, ne cvrčanja murnov v travi — prisluškoval je le svoji boli, ki mu je to noč prvič zakrvavela iz ranjenega srca. Ko je končno le prispel do domačega sadovnjaka, se je vrgel v travo in tiho, krčevito zajokal. . . Jutranja zarja ga je našla še vedno-tam in brenčanje čebel ga je lahno u-spavalo, ko ga je ljubezniva roka jutranje tišine končno le usmiljeno zazibala v rahel sen. Po rosnih strunah pa so se kakor igrivi otroci sprehajele mravlje in celo zvedavi hrošč se je priplazil nanje in z izbuljenimi očmi strmel v čudne zvoke, ki so mu jih iz strun izvabljale njegove trzajoče okončine. Toda bolečina v Tončkovem srcu ni zaspala in ga je pravočasno zbudila, da je lahko še neopaženo smuknil v svojo sebico in se pripravil za dnevno delo. Citre pa je s trpko odpovedjo položil na dno svoje skrinje in se jih ni več dotaknil. Vse do današnjega dne! Davi pa ga je srečala Franckina sestra Manca. Hotel je le z napol tihim pozdravom mimo nje, toda Manca ga je nagovorila in zadržala. Slutil je, da ga ima Manca precej rada, toda kaj more on za to. Dveh deklet vendar ne more imeti in Francka mu je bila pač vse na svetu. Dokler mu je bila, seveda. Od onega večera dalje si je neprestano zatrjeval, da je ne more več in da je tudi pogledal ne bo več. Včasih je nekoliko podvomil v trdnost svojega sklepa in takrat se je vselej zaklinjal, da bo svoj sklep držal, pa naj ga še tako mika izkušnjava. Tadi zdaj ga je obšla misel, . da bi celo Manco prezrl, saj je vendar njena sestra. Toda v hipu mu je odločnost izplahnela, da prav za prav sam ni vedel ,zakaj. Morda ga je zmotila podobnost Maničinega obraza s Tončki-nim, katerega milina ga je kljub vsemu omečila kakor vosek, če ga približaš ognju. Končno pa — saj pri vsem tem ni prav nič kriva! "Kaj je s teboj, Tonček? Zakaj te ni več k nam? Tako dolgčas je zdaj pri nas, odkar nam več ne igraš. . . Ali smo se ti kaj zamerili?" ga je z vso ljubeznivostjo vpraševala Francka in pri tem rahlo zardela. Tonček ni vedel, kaj bi odgovori. Da bi Manci razkladal svojo bolečino, se mu ni zdelo primerno. "Ah, saj je vseeno...", je skoraj tiho odgovarjal in gledajoč v tla v zadregi z nogo trzal po pesku. "Saj me najbrž ne pogrešate..." "Kako da ne?" mu je prepričevalno ugovarjala Manca. "Vsi te pogrešamo, pa še kako! Tako lepo je bilo, kadar si nam igral. Fantje in dekleta vedno povprašujejo, kdaj boš spet prišel. Kar dolgčas jim je po tvojih citrah. In vsi se vprašujejo, s čim so se ti zamer?'1 i tisti večer. Saj res, s čim smo se ti vendar zamerili?" Tončku je bilo od sile nerodno in ni vedel, kaj bi rekel. "Ah, kaj bi se zamerili. . ., z ničemer. . ." Še vedno je gledal v tla in z nogo brskal po pesku. „Z nečim smo se ti morali! Tudi Francka je rekla..." je počasi in skoraj neodločno nadaljevala, "tudi Francka. pravi, zakaj ne prideš več". "Francka?!" se je zavzel Tonček in dvignil glavo. ..Seveda!. .." Morala je pogledati v tla, da bi Tonček ne opazil laži v njenih očeh in je močno zardela. "Francka, da je rekla?" se je razveselil Tonček in jo jasno pogledal. Začutil je, kako se mu spet nekaj užiga v prsih. "še sinoči je rekla", je nadaljevalo dekle pogumneje; "je dejala, morebiti pa nocoj pride. Pa te ni bilo!" je rekla skoraj očitajoče. "Tako da je rekla?" V očeh mu je zagorel nov ogenj in glas mu je postal spet svetal. "I če ti rečem!" "In sinoči je mislila, da pridem?" Ni si znal prav razložiti, zakaj naj bi ga bila prav sinoči pričakovala. "Saj si vendar večkrat na ta večer prišel, že skoraj v navado ti je prišlo, mar ne?" je hotela opravičiti svoj iz-mislek. "Veš kaj, nocoj pridi! Povedala bom, da prideš in čakali te bono. Ali boš?" Kakor da je znova posijalo sonce izza oblakov, ki so mu doslej zakrivali nebo, se mu je zazdelo. Vse lepše so za-žarele gore v jutranjem soncu, kot da so se ti sivi starci pomladili in škrjan-čkovo žvrgolenje nad poljem se je radostno prelilo v njegovo dušo. Najrajši bi se dvignil z njim v višave in z njim vred zažgolel, tako se mu je vzradosti lo srce! ..Pridem, Manca! Pridem!" —- Komaj je pričakal nocojšnjega večera. Sicer je dan še kar hitro mineval in njegovi sodelavci v delavnici se niso mogli načuditi njegovi nenadni spremembi. Pel in žvižgal je kot kos in delal za tri. Takoj po večerji pa je stekel v svojo sobico in dvignil citre iz skrinje. Nekaj strun je moral naviti. Morda so iz užaljenosti popustile v temnem zaporu. Saj so navsezadnje bile to strune njegovega srca, ki so govorile in pele namesto njega! Ljubko jih je pobožal, kot bi jih hotel prositi odpuščanja, jih očistil prahu. potem pa zaigral, da bi preizkusil spretnost svojih prstov na strunah. Zdelo se mu je, da so mu prsti postali nekam okorni. Toda po kratki vaji so se mu spet razgibali in postali voljni. da so mogli ubirati znane napeve in a-korde s tisto milino kot svoje dni. In kako bi ne? Saj je spet oživela stara sreča in mu pognala nov up v srcu. Nova radost se je prelivala iz srca v prste in iz prstov v strune, da so prečudno pele — zdelo se mu je, da celo mnogo lepše kot prej! Torej ga ima Francka vendarle rada, če je vpraševala po njem, ga pogrešala in ga sinoči celo še pričakovala. Joj, zakaj ni šel! Uboga revica ga je zaman pričakovala in hrepenela po njegovi igri in po njem, seveda! Saj mora vendar vedeti, da jo ima rad, tako neizmerno rad. Kako bi ne vedela, če pa so ji njegove strune to tako jasno razodevale, če so ji to razodevali njegovi goreči pogledi?! In če bi ne vedela in ga tudi ona ne ljubila, bi ga pač ne pričakovala, bi ne povpraševala po njem. Francka gotovo ni lagala! Joj, po krivici jo je obsojal, ubožico, prav po krivici! Zaradi tistega plesa z Martinom? Neumnost! Bogve kaj ji je zanimivega pripovedoval in ženske so radovedne in rade poslušajo, če jim kaj nenavadnega pripoveduješ. In sam sebe je po neumnem trapil in si delal težke urice! Ali jih je bilo treba? Povrhu vsega pa je zamudil še toliko lepih uric v mlinu, da si jih ne bo mogel nikdar več priklicati na zaj. Morebiti se ji je še celo kaj zameril s tistim svojim neumnim ljubosumjem? še tega je bilo treba! Ne, to mora popraviti, do kraja popraviti in ji tako zaigrati nocoj, da bodo vsi strmeli! Da, nocoj bodo videli, kako zna Tonček zaigrati! Da bi imela rada Martina, se mu zdi zdaj nemogoče. Res, da je Martin postaven fant in bi se mu Tonček le stežka primerjal; zato pa zna Tonček nekaj, česar se Martinu še sanjati ne more: svoje citre, svojo igro, ki more vse drugače osvojiti dekliško srce kot pa suha beseda takegale potegona! Res, da bo imel Martin čeden grunt in najlepšo hišo v vasi, a mizarska obrt tudi ni kar tako in pri njem se ji ne bo treba ubijati na polju. Kakor mleko bel obraz in roke bo lahko nosila in kar je poglavitno, Tonček ji bo slednji ve- čer laho zaigral na svoje citre, da bo vedno veselje pri hiši! In končno je nihče na svetu ne bo imel tako rad, kot jo ima on! Ne verjame, da bi še kdo na svetu mogel bolj goreče ljubiti, kot on ljubi Francko! Martin? še zdaleka ne! Vse to so dovolj močni razlogi, da Francka mora njega, edino njega na svetu ljubiti! Sam ni vedel, kdaj je prišel do mlina. Iz globokega razmišljanja ga je zdramila šumeča voda in ga opozorila na nevarnost, da ni štrbunknil v potok. Voda nad rakami je bila globoka in je počasi tekla proti koritu, s katerega je z velikim šumom padala na mlinska kolesa. Ker se je bal ljubosumnih pretepa-čev, ni maral po cesti v mlin, temveč si je izbiral vedno to pot čez potok. Brvi ni bilo, toda Tonček si je znal pomagati. Poiskal si je močan in visok kol, ga zasadil v globoko strugo ter se s spretnim skokom pognal na drugi breg. Kar imenitno se mu je zdelo, da je tako prekanil svoje zasledovalce, ki so gotovo napenjali bedaste možgane, kako je Tonček mimo njih prišel v mlin. Tam je bil varen, zakaj tisti fantje, ki so zahajali tja, so ga imeli radi. Lahko bi se posluževal njihove zaščite tudi takrat, ko je odhajal domov, pa ga jim je bilo sram to omenjati. Vselej se je znal spretno izmotati iz družbe in nihče ni nikoli vedel, kod je Tonček odšel proti domu. Navadno je izbiral temne, nemesečne noči za svoja vasovanja. Toda nocoj mora iti, kljub temu, da je noč svetla kakor dan. Mora, ker ga Francka pričakuje! Nocoj to lahko tvega, ker ga že toliko časa ni bilo in ga tista pretepaš-ka tolpa gotovo nikjer ne pričakuje. Lahko bi šel celo po cesti — a previdnost je vendarle na mestu. Citre si je z vrvico privezal na hrbet in je poiskal kol, ki ga je imel tam skritega med širokim lapuhom in pres-lico. čudno, da ga danes ni na starem mestu! E, vendar, tu je! Verjetno, da ga je bil oni večer v svojem razburjenju položil nekoliko vstran. Dvignil je kol, da bi ga zasadil v strugo in se pognal na drugi breg. Tedaj pa mu je udarilo na uho pritajeno govor j e- nje, ki je prihajalo nekje iz bližine. Skoraj da mu ni zastala kri po žilah. Preklicano, pa ne da bi ga bili vendarle spazili prekvati zalezovalci? Urno je počepnil med lapuh in napeto prisluhnil. Glasovi so se počasi približevali. Zamolklemu, skoraj šepetajočemu moškemu glasu je odgovarjal jasnejši, ženski glas. Zaradi šumeče vode ni mogel razločiti besedi. "Ih, dva zaljubljenca!" se je oddahnil Tonček. In prav zdaj sta morala priti sem! Treba bo vsekakor nekoliko počakati, da se oddaljita. Radoveden se je nekoliko dvignil iz svojega skrivališča, da bi ju videl in morda ujel kake besede, zakaj močno ga je zanimalo, kaj takile zaljubljenci govorijo med seboj. Morebiti se še kaj nauči in mu bo prav prišlo pri Francki. Opazil je dve temni postavi, eno večjo in drugo manjšo, ki sta se počasi pomikali ob drugem bregu navzgor. Spoznati ju še ni-mogel. Ker je prišla zaljubljena dvojica že čisto nasproti njegovemu skrivališču, se je spet potuhnil med razkošno zelenjad. škoda, da zaradi šumeče vode ni mogel ničesar razumeti; ona dva pa sta kot za nalašč govorila skoraj šepeta je! Končno, so njune besede le postale razločnejše. Posebno ženski glas je zdaj jasneje donel čez vodo. Moj Bog, kaj je to? Ali je resnica, ali sanje? čisto odločno je spoznal Franckin glas. Ona je, seveda! In oni drugi-to je vendar Martin!... Tončku je zaledenela kri po žilah. Skoro na glas je kriknil in le šum vode je zadušil krik, da ga onadva na drugem koncu nista slišala- Začutil, je v srcu neznosno bolečino in žila v sencih mu je razbijala, kot bi mu kdo s kladivom tolkel po glavi. ,,Takoj po božiču poprosim za tvojo roko, Francka" je zdaj razločno slišal Martinov glas, "in pred pustom bova že mož in žena!" Tonček ni slišal, kaj je odgovorila Francka. Toda v srce muje zavel takšen hlad, da je menil, da mu bo otrpnilo. Potem je videl, kako se je na oni strani sklonila ena glava k drugi in nekaj časa ni bilo slišati nič drugega, kot šumenje vode nad kolesi. "Pojdiva, pozno je že, "je zazvenel mehki Franckin glas čez vodo". Mogoče pride nocoj Tonček in nam bo zaigral. Manci je zjutraj obljubil, da pride". Kljub ledenemu občutku v Tončkovem srcu je zdaj nekaj zagorelo v njem. Besedo "Tonček'' je izrekla tako nežno in ljubko, da ga je kar omamilo. Mogoče pa vendarle ni bilo tako hudo, mogoče... ? "Saj se nama ne mudi preveč, "je zdaj zamolklo rekel moški. "Ta trenutek je vendar tako lep-ne vem, kaj bi dal zanj! Več kot leto dni sem čakal nanj..., da si mi zdaj dala besedo!..." Tončku je bilo, kot bi ga nevidna sila dvigala v višave, pa potem znova treskala ob zemljo! "Pa vendar bi bilo nerodno, če... Saj veš, kakšen je bil Tonček zadnji večer, če se mu spet zamerimo, ga ne bo nikoli več". „Zmirom ta Tonček! Kaj pa imaš ti & Tončkom?" je očitajoče zazvenelo. "Jaz? Jaz nič, čeprav si neumni tepček morda kaj domišlja. A nerada bi,, če bi... saj veš, zavoljo Mance. Ona. je neumna nanj!'" Glasen smeh se je razlegel v noč. Tončku se zazdelo, da bo umrl. .»No, pa pojdiva! Ali bova kaj zaplesala, Francka?" „Bova''. „Samo malo verjamem, da Tonček res pride". „ Zakaj ?" Odgovora ni slišal. Videl je samo, kako sta se počasi, z roko v roki, oddaljila proti mlinu. Tončku je bilo, kot da se potaplja, potaplja v neskončno boleči bolečini. Dolgo, dolgo je sedel med lapuhovimi listi in nobena določna misel mu ni prišla v glavo. Top in nem je strmel v mesečno noč, z občutkom, kot da ga je nekdo močno s kolom lopnil po glavi. Da bi zdaj hodil v mlin, se mu je zdelo nemogoče. Kaj naj bi bil zdaj tudi iskal tam? Njegova sreča mu je zatoni-la za vedno, to je zdaj jasno spoznal. kljub temu, da ni mogel skoro nič misliti. Mlin mu je postal zdaj tuja hiša-samo še hiša bolečine!. .. če bi zdaj šel tja, bi mu morda še počilo srce. Počilo srce? Ta misel ga je vsega prevzela. Da, to bi bila še najlepša smrt, smrt pred njenimi očmi ali celo v njenih rokah! Kaj bi si mogel zdaj želeti lepšega?! Prav! šel bo in ji poslednjič zaigral. V svojo pesem bo izlil vso bridko bol, po tem pa bo sredi igre nenadoma vstal, dvignil citre in jih pred njenimi očmi treščil ob tla. če mu pri tem poči srce, naj mu! Saj prav to želi. Kaj bolj čudovitega si skoraj ni mogoče misliti! Vstal je in pobral svoj kol. Noge so se mu tresle in klecale od razburjenja. Z vso silo je zasadil kol v strugo in se pognal na drugi breg, z občutkom, kot da skače v prepad. Toda naslednji hip ga pregluši čuden tresk in šum in po vsem telesu začuti nenavaden hlad in vlago. Citre so bridko zaječale. Komaj, da je utegnil krikniti in že mu je udirala voda s polno silo v usta in grlo. Z vsemi štirimi se je otepal in čofotal po globoki vodi, ki ga je nezadržno zanašala proti koritu. Končno se mu je le posrečilo, da se je oprijel deske ob bregu in se trudoma izkobacal iz hladne kopel j i. Curkoma je lila voda z njega in dolgo je trajalo, preden je izdavil in izhrkal preobilo mero slabe pijače iz grla. Nekje iz bližine se je razgledal neutolažljiv krohot. Ta hip se je Tončku nekaj posvetilo v glavi. Kakor zajec, ki ga je splašil puškin strel, jo je ucvrl čez travnik in čez polje proti domu... Drugo jutro je Manca opazila Tončkove citre, ki so visele ob koritovem robu. Curek vode je lil in udarjal ob strune, da so prečudno otožno brnele, kakor da pojejo pesem o ranjenem srcu in nepopravljivi sramoti. Previdno se je ozrla, če jo morda kdo vidi, potem pa urno snela citre in jih vsa zardela od sramu in žalosti vrgla v tolmun. Zdelo se ji je, da je s citrami utonilo tudi njeno srce... Zaključna beseda Tako dajemo v javnost prvo slovensko knjigo v novem svetu, ki so jo napisali slovenski protikomunistični emigranti po letu 1945. Ni bilo brez težav, zbrati gradivo po raznih kon-tinentnih, še več pa postaviti ga v tujih tiskarnah, kjer so ga tiskali slovenščine nevešči stavci. Zato ni brez napak, ki naj jih slovenski bralec blagovoli po Smislu in pravopisu popraviti in nam oprostiti vse, zlasti pa tele: na str. 16 spodaj beri 148; na str. 64 spodaj Kočevski Rog; na isti str. zgoraj Svobodna Jugoslavija. , Ko zaključujemo ta Koledar, se zahvaljujemo predvsem vsem sotrudnikom, ki so se i.am radevolje odzvali in napisali več, kakor pa smo mogli vključiti v ta skromni obseg; ob priliki bomo to gradivo skušali vporabiti kod dmgod. Zahvaljujemo pa se tudi vsem, ki so urednikom stali ob strani s svojim nasvetom in pobudo. Hvala vam. Tako je prvi naš Koledar dobil podobo zaključka naše begunske poti po taboriščih in morjih dolgih štirih let; spomnil se je naših mrtvih, ki žive z nami najtesnejše življenje v spominu in molitvi in z zgledom; pokazal pa nam je tudi prve obrise Argentine, kjer je večina nas dobila novo ognjišče in delo. S tem pregledom begunske usode postavljamo našemu Koledarju tradicijo: v drugem Koledarju za prihodnje leto bomo skušali podati celotno podobo Slovencev — v svetu, ponazorjeno z mnogimi podobami iz življenja nas — ne več beguncev, temveč novonaseljencev. Naj bo Koledar tisto naše duhovno ognjišče, ki naj k svoji vsakoletni toploti in slovenski domačnosti zbere ves naš rod, kjer koli že je, da nas misel na skupnost in zvestobo Narodu vodi skozi vse leto in vsa leta, ki nam so usojena v tujini. Uredniki. KAZALO Slovenska izseljenska kolednica za leto 1949 .......................... str. 2 Koledar .................. .......... »» ,f šenklavški zvon .................... „ 17 Dr. Miha Krek: Slovencem v domovini in izseljenstvu ................ „ 18 Dr. Gregorij Rožman: "Preživite v strahu čas svojega bivanja v tujini „ 19 Argentina ......................... » 21 Propotni vtisi iz cordobske province. . „ 23 Komunizem — dvolični nasilnik ..... „ 27 Bogdan Budnik: Razkleni, razmakni se, meja slovenska ............... „ 28 Podoba argentinske zgodovine ....... „ 29 šušteršič Mirko-Valiant: Pesmi ................37 Pregelj: O ti sladka naša siromaščina „ 37 Vinko Brumen: V Novem svetu — Kvišku srca! ........................38 Stanko Janežič: Svetonočno romanje.. „ 42 "Prisluhni naših mož modrosti"........43 Anton Novačan: V katedrali Božjega groba ............................ „ 44 Rudolf Smersu: Pravice delavcev v Argentini ...............................45 Janko: Mrtvi prijatelj ................49 Bogdan Budnik: Božji vrtiljak.........51 Janko: Pesmice .................... „ 52 Anton Orehar: Katoliška Cerkev v Argentini ........................ „ 53 Prospero: Pesmi .......................56 F. B.: Ustavni položaj Argentine in njenih prebivalcev ................ „ 57 Utrinki ........................................................59 Janez Hladnik: Slovenci v Argentini nekdaj in danes ................. „ 60 Gregor Mali: Žalostinka ............ „ 64 L. G.: Naša kulturna preteklost v svetlobi obletnic ..................... „ 65 Jeremija Kalin: Ob stoletnici smrti pesnika ljubezni in bolečine Franceta Prešerna .................... „ 70 V svetu žive z nami — naši doma pobiti .................................73 Jeremija Kalin: Dies irae .......... „ 76 Jože Marija Stalni: Zasliševanje starega Petra ...................... » 78 Čez Ljubelj v Vetrinje ..............................80 Troje pričevanj in en dokument .... „ 83 Ecce Homo v Teharjih ............... 87 Korošec: Zgodbe iz Teharij ......... „ 88 Špelca: Tvoj vrt ................... „ 94 Dva, ki sta vstala iz groba .......... 95 Jeremija Kalin: Vetrinjski psalm .... „ 98 "Mrtvi bataljoni" ....................100 Igor: Posmrtni spevi ...............■ „ 102 Andrej Kocil: Spominki...............103 Andrej: Moj sin ni izdajalec.......... 104 Fr. Bazilij: Tirolskim goram ........ „ 108 Slovenski begunci v Avstriji ........ „ 109 Gregor Mali: Na vrhu Dobrača.......110 Marjan Jakopič: Kruh ................11& Karel Mauser: Brezov križec .........121 Erik Kovačič: Fata Morgana ....... „ 123 Jeremija Kalin: Begunski očenaš .... „ 124 Slovenski begunci v Italiji .......... „ 125 Albergo Bagni in Barletta .......... „ 139 Slovenski begunci v Modeni ......... „ 144 Reggio Emilia — Begunsko taborišče št. 13 ........................... „145 Slovensko bogoslovje v begunstvu ... „ 146 P. T.: Slovenski vojaki v R. A. F. ... „ 149 Begunsko taborišče v Traniju ....... „ 150 Miklavž Trpotec: Dvoje pisem ...... „ 152 Slovenski begunci v Eboli .......... „ 154 Taborišče v Riccione ................. 154 Slovenski visokošolci v begunstvu ... „ 155 Slovenski begunci izven taborišč .... „ 157 L. Horvat: Jože Klekl, borec za osvoboditev Slovenske krajine — mrtev „ 158 D. R. F.: Slovenski Socialni Odbor je utrl pot naši emigraciji ........... „ 182 Jože Košiček: Kako smo prišli v Argentino ............................1M Janez Hladnik: Brezdomci so našli nov dom v Argentini ................. „ 168 Društvo Slovencev ................... 171 Slovenci v svetu ..................... 173 Dr. Tine Debeljak: Leposlovno ustvarjanje emigracije ................ „ 178 Dr. Ivan Kačar: Nekaj misli in zdravniških nasvetov slovenskim emigrantom v Argentini ................... 182 Jože Svetlin: Potopljene citre......... 186 Zaključna beseda ................... „ 191 SVOBODNA SLOVENIJA' JE LIST VSEH SVOBODNIH SLOVENCEV NAROČAJTE GA, BERITE GA. PODPIRAJTE GA IN ŠIRITE GA! "ČASA ROVU" OLAZABAL 2336 (pol kvadre od ogla Cabildo 2300) Lepa izbira ur, zlatnine, srebrnine in nakita Vsa popravila ur in zlatnine najvestneje in točno izvršena Odprto vsak dan od 9. do 12.30 in od 14.30 do 20. Ob sobotah popoldne se slovenske stranke lahko zglase v našem stanova--nju, ki je v isti hiši OLAZABAL 2338. prvo nadstropje štev. 5 - Telič Vladimir - Novak Pavle RONDEAU 1295 RAMOS MEJIA, F. C. O. SVA ODPRLA KROJAČNICO Blago na izbiro po vzorcih Dohod: S postaje Ramos Mejia, kolektiv št 3. — Priporočava se slovenskim rojakom — H A D I O po Vaši želji in nizki ceni izdelujem FAŠUN FRANC LARREA 113 RAMOS MEJIA V nedeljo po naši na Victor Martinez 50 OBLEKE za ženske in moške izdeluje po amerikanskih in evropskih modelih. Stare obleke popravljam samo stalnim odjemalcem. - Priporočam se čč. duhovščini za izdelovanje talarjev in drugih duhovniških oblačil. JANKO ARNŠEK KROJAČ ARROYO TORO - TIGRE - Buenos Aires Naročila sprejema vsako nedeljo po maši na Victor Martfnes: 50 Cene nizke, postrežba solidna in točna i ! ' - -V; ■ Imprenfa "Dorrego", Dorrego 1102, b, T. A. 54-4644 -