LETO VIII. ŠT. 45 (383) / TRST, GORICA ČETRTEK, 27. NOVEMBRA 2003 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI GLAS J E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 KETTEJEVA BRONASTA PODOBA 1 Osnovna šola Dragotin Kette je bila nekoč edina slovenska šola v strogem mestnem središču Trsta. Sedež je imela v ulici Sv. Frančiška. Ko je podpisani obiskoval tretji razred, prvega že ni bilo več: demografski padec slovenskih otrok v Trstu je bilo namreč začutiti že proti koncu osemdesetih let. Ko so začeli poslopje, ki je gostilo še druge italijanske šole, prenavljati, so učencem šole Kette poskrbeli druge prostore, ki so se nahajali v ulici Gat-teri, v isti stavbi, v kateri ima danes, kot nekoč, sedež italijanska osnovna šola Ferruccio Dardi. Takrat je bilo za slovenske učence potrebn ih le nekaj razredov, saj je leta 1989 šolo obiskoval le peti razred. Sedež na ulici St >. Frančiška je bil dokaj prostoren in zaseda! dobršen del prvega nadstropja. V razrede se je vstopalo iz večje hale, na steni katere je stal bronasti kip pesnika, po katerem je šola nosila ime. Taka organizacija prostorov je nudila učencem in vzgojiteljem občutek suverenosti in samostojnosti. V novi strukturi na ulici Gatteri pa je bilo čisto drugače. Preostalo število slovenskih učencev seje neposredno srečevalo z veliko skupino italijanskih vrstnikov. Kettejev kip pa so postavili kar v en slovenski razred. Danes so na ulici Gatteri št. 3 dvojezični tabli o slovenski osnovni šoli odstran ili, Ket tejev kip pa je od takrat tičal pod stopniščem v stavbi didaktičnega ravnateljstva pri Sv. Jakobu, v upanju na spoštljivejšo prihodnost. Vprašali bi se lahko, koliko drugih tovrstnih kipov, ki so stali v poslopjih slovenskih šol, si v zamejstvu deli s Kettejevim podobno usodo, oziroma koliko manj Slovencev živi danes v mestu, ki ga je nekoč Ivan Cankar imel za pljuča slovenskega naroda. Nekateri intelektualno odprti Tržačani večinske skupnosti bi takoj dobili primerno mesto za Kettejev in za druge preostale tovrstne kipe in reliefe slovenskih rojakov nekje v Ljudskem vrtu, poleg Kosovelovega. Mislim pa, da bi park tako postal le tihi kraj, ki bi bodoče generacije spominjal, da smo si nekoč tudi mi delili zalivsko mesto s pripadniki italijanske narodnosti. Nekoč pomeni tudi danes, danes pa pomeni morda čas za načrtovanje prihodnosti, ki nam hrani take izzive, ki se jih prej nismo lotevali. Širitev Evropske linije nuija prihodnjega leta predstavlja po mnenju marsikoga pravo zagonetko. A to, da bo Evropa razširila število svojih članic - med katerimi bo tudi Slovenija -,je pač dejstvo. Vprašati pa se moramo, ne kako bo to dejstvo na nas vplivalo, ampak obratno, kako bomo mi vplivali na novo prihajajočo danost, kako bomo mi, ki ob meji prebivamo, znali izrabiti novi družbenopolitični ustroj za naše potrebe. Čeprav sem petindvajsetleten mladenič in nimam več svoje osnovne šole, vsekakor menim, da je naša zamejska stvarnost še vedno prepojena z nekim življenjskim zagonom, ki se kaže tudi pri mladinskih dejavnikih. Kljub temu pa da si mladi slovenski Tržačani delimo z italijanskimi vrstniki vsesplošno stvarnost, ki ni najbolj stimulativna, menim, da imamo na splošno manjšinci prednost, ki jo predstavlja zavest o različnosti in ki je mladi večinskega naroda ne morejo imeti. / stran 2 Igor Gregori Cecilijanka/ 45. revija pevskih zborov v Gorici Pevski poklon Anki Černič Peli so zbori izgoriške, tržaške in videmske pokrajine, Slovenije in Koroške Ne moremo si zamišljati novembrskih dni, okrog goda sv. Cecilije, zavetnice cerkvenega petja, brez Cecilijanke, tradicionalne revije goriških pevskih zborov, ki jo prireja Zveza slovenske katoliške prosvete in ki se je globoko zasidrala v zavest naših pevcev in ljubiteljev zborovskega petja. Vsako leto namreč poslušalci napolnijo dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž in uživajo ob poslušanju pesmi iz ljudske in umetne zakladnice domačih in tujih krajev. Tako je bilo tudi letos, v soboto, 22., in nedeljo, 23. t.m., na 45. izvedbi priljubljene revije, ki je bila še bolj občutena, saj je bila posvečena Anki Černič, ki nas je mnogo prerano zapustila in za seboj pustila praznino, ki jo bo zelo težko zapolniti. Anka se je ob svojem učiteljskem poklicu brez predaha vsa predajala kulturi in njenim razvejenim izraznostim - kot je zapisal Jurij Paljk v zgibanki letošnjega sporeda. Najbolj pa ji je bilo pri srcu petje, ki ga je vsrkala vase kot pevka in pevovodkinja. Na Cecilijanko je bila še posebej navezana; zanjo je "dala dušo in srce", kot je v sobotnem pozdravnem nagovoru naglasila podpredsednica ZSKP Franka Pa-dovan, ki je tudi dejala, da množična prisotnost pevcev in poslušalcev na Cecilijanki priča, da je naša pevska kultura živa in zdrava in da se Združeni ženski zbor pod vodstvom Franke Žgavec poje Dekletom Anki v spomin (Foto C. Sclauzero) pevci družijo in s petjem o-hranjajo slovensko besedo, kulturo in identiteto. Pomembnost in priljubljenost naše revije je na nedeljskem pevskem popoldnevu poudaril tudi predsednik Zveze Damjan Paulin, ki je pozdravil prisotne goste (predsednico ZCPZ Lojzko Bratuž, občinskega odbornika Damijana Terpina, predsednika SSOza Goriško Janeza Povšeta, šte-verjanskega župana Hadrijana Corsija in goriškega župana Vittoria Brancatija), in se še sam z veliko hvaležnostjo spomnil Anke Černič. O njej, kot čudoviti osebi, je izrekel pomenljive besede v pozdravnih mislih tudi župan Bran-cati, gost nedeljskega dela revije. Med drugim je rekel, da Slovenci tudi s petjem ohranjamo svoje korenine, in nekako uradno povabil slovenske pevce k sodelovanju na prihodnjih občinskih praznovanjih ob vstopu Slovenije v EU. Na letošnjo revijo seje prijavilo 18 zborov, od teh je bilo deset iz Goriške, trije iz Tržaške, dva sta bila iz obmejnih krajev Slovenije, po eden pa iz Benečije in Koroške. Kot italijanski gost se je predstavila vokalna skupina Euphonia iz vasi S. Pier d'lsonzo. Na so- SLOVENSKA KULTURNO-GOSPODARSKA ZVEZA in SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ vabita na predstavitev zaključnega dokumenta PROGRAMSKE KONFERENCE v sklopu projekta o manjšinskih jezikih v evropski regiji Alpe-Jadran in oh prisotnosti zastopnikov ostalih manjšinskih skupnosti Petek, 28. novembra 2003, ob 17. uri v dvorani NARODNEGA DOMA v Trstu botnem večeru so s tremi pesmimi nastopili: Župnijski mešani zbor Šempeter (vodi Bogdan Brecelj), Vokalna skupina Sraka-Standrež (Bogdan Kralj), Združeni mešani zbor Devin in Rdeča zvezda iz Saleža (Herman Antonič in Rado Milič), ŽPZ Jezero-Do-berdob (Dario Bertinazzi), MePZ Pomlad-Podbonesec (Carla Franzolini), MoPZ Kazimir Nanut-Kanal (Aleš Rupnik), Pevska skupina Akzent-Pečnica, Koroška (Anica Le-sjak-Ressmann), MoPZ Fantje izpod Grmade (Ivo Kralj), MePZ Hrast-Doberdob (Hila-rij Lavrenčič), ki je ob dolgotrajnem ploskanju zapel še dodatek. Nedeljsko popoldne pa so s petjem polepšali: MePZ Rupa-Peč (Zdravko Klanjšček), MePZ Štandrež (David Bandelli), ŽePZ Pro-sek-Kontovel (Marko Štoka), MePZ Lojze Bratuž-Gorica (Bogdan Kralj) MPZ Štmaver (Nadja Kovic), Vokalna skupina Euphonia-S. Pier d' Isonzo (Ivan Portelli), MoPZ Mirko Filej-Gorica (Zdravko Klanjšček), MePZ Podgora (Mirko Spazzapan), MePZ F. B. Se-dej-Števerjan (Vladimir Čadež). / stran 10 Iva Koršič Ponovno Že večkrat smo opozarjali naše sodelavce in bralce, da moramo zaradi nove zakonodaje v tisk že v torek opoldan, ker mora za naročnike s Tržaškega in od drugod naš sveže tiskani tednik v Padovo. Naše cenjene naročnike zato ponovno prosimo za razumevanje, saj smo na Pošti že večkra t protestirali zaradi nedostojno počasne distribucije in se tudi sicer trudimo, da bi bralci pravočasno prejeli tednik. Knjižna zbirka G <š Goriška Mohorjeva družba je predstavila knjižni dar za leto 2004 'ŠM: X., manjšo in polivalentno zgradbo. Nazadnje bo potrebno dopolnili še sedež Enologije in vinogradništva v Krminu in masterje v Gradišču. Konzorcij si prizadeva tudi za usluge: za častne nastanitve docentov in ovrednotenje njihove profesionalnosti s programiranjem raziskav in projektov, za bivanje študentov v študentskem domu in pri privatnikih. Promovira štipendije in predstavitev diplomskih nalog na posebno tematiko, se ukvarja z vprašanji menze in prevozov, spodbuja ponudbo turističnih uslug in kulturnih obiskov ter izmenjav znan-stveno-didaktičnih izkušenj, zagovarja integriran projekt med knjižnicami, sodelovanje z mestnimi kulturnimi ustanovami, kinodvoranami in gledališči, išče sinergijo z vrsto deželnih znanstvenih ustanov in takih za tesnejše povezave z vzhodnimi deželami, z deželnim RAI in lokalnim produkcijskim sistemom, zlasti tržiškim in intermodalnim pri postajališču, predlaga razvoj in sodelovanje na bolniškem področju med obmejnimi sanitarnimi ustanovami in med univerzami Trst-Videm-Ljubljana. Nazadnje si konzorcij prizade-; va za ovrednotenje vseh ma-sterjev in seminarjev. Predavateljeve besede so potrdile, da je univerza izredno pomemben subjekt v Gorici in bo v njeni prihodnosti odigrala še pomembnejšo vlogo. Na tem delu Evrope, kjer je integracija možna v optimalni meri, bo po petih letih, ki so potrebna, da se visoko šolstvo uredi, lahko sledilo plodno čezmejno sodelovanje, ki bo naše mesto samo dvignilo na višji kulturni in gospodarski nivo. Vsaka investicija v kakovost univerze na Goriškem je investicija v pravo smer. Ilarjet Dornik S 1. STRANI Pevski poklon... Letošnjo izvedbo Cecilijanke (podprla sta jo Javni Sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Fundacija Cassa di Risparmio iz Gorice, na njej pa so tekoče napovedovali Sara Miklus, Silvana Vogrič in Jan Leopoli) je sklenil mogočni Združeni ženski pevski zbor, ki je pod vodstvom Franke Žgavec s posebnim razpoloženjskim zanosom zapel Anki v spomin njeno najljubšo pesem, Dekletom Radovana Gob- ca. Z burnim ploskanjem se je tako končala 45. Cecilijanka, za katero so zbori odbrali večinoma slovenske pesmi, in sicer predvsem narodne, tudi v sodobnejših umetnih priredbah, z izpovedno lepimi besedili. Z veseljem smo poslušali tudi nekaj ljudskih pesmi v blagozvočnih beneških narečjih. Vsi zbori so, vsak po svojih vokalnih zmogljivostih, izpovedali, kako navdušeno in z ljubeznijo pojejo in kako je petje še vedno trdno priraščeno na slovensko dušo. V soboto, 22. t.m., je sovo-denjska skupnost na pobudo Odbora proti upepeljevalniku priredila množično protestno manifestacijo, ki je krenila od trga pred Rdečo hišo do sedeža občinske in nato pokrajinske uprave. Zbralo se je okrog 400 ljudi iz vse Goriške, ki so jasno in glasno izrazili svoje zahteve po čistem in zdravem okolju, v katerega ne sodi goriški upepeljevalnik. Odgovorni pri omenjenem Odboru pričakujejo, da bosta goriška občinska in pokrajinska uprava imeli dovolj posluha za potrebe občanov in da bosta našli primerno rešitev vozla". Kot je znano, bi morali - kot to določa deželni načrt - februarja 2004 zapreti napravo, ki je itak skozi tri de- setletja onesnaževala sovo-denjsko zemljo in raztresala po območju več kot dovolj strupenih snovi. Pred občinsko palačo je spregovoril predsednik Odbora julijan Caudek in pozval občinsko upravo, naj vendar pospeši zaprtje objekta, ki ogroža zdravje. Spregovoril je tudi podpredsednik Odbora Drago Tomšič, ki se je neposredno obrnil na župana Bran-catija in ga pozval, naj njemu in drugim omogoči, da bodo svojo ljubljeno zemljo lahko še obdelovali in da bo ta lahko prinašala zdrave pridelke. Pred palačo pokrajinske uprave se je sprevod spet ustavil, kjer je spregovoril sovodenj-ski župan Igor Petejan. Odmevne manifestacije so fil FOTO HIMHACA se poleg članov sovodenjske-ga občinskega sveta udeležili tudi slovenski goriški občinski svetovalci, pokrajinski svetovalec Grinovero, deželni tajnik SSk Damijan Terpin, zastopniki drugih krajevnih uprav in strank. Zraven so bili tudi pokrajinski predsednik SSO-ja Janez Povše, predsednik SKGZ Rudi Pavšič in predstavniki Kmečke zveze. Organizatorji so poskrbeli za številne zgovorne transparente, ki pa so bili žal - z eno samo izjemo - vsi italijanski. Kanonična vizitacija v župniji Doberdob injamlje “Bog se obrača k vsakemu od nas” Kako ste se pripravljali na kanonično vizitacijo? Verjetno tako, kot se pripravljajo vse župnije. Na ŽPS smo sestavili program, nato smo ga uskladili skupaj z g. nadškofom. Seveda nismo pozabili na molitev kot tudi ne na tujega spovednika. Tako je bil v ospredju tisti del, ki je najvažnejši. Nam lahko na kratko opišete sani poteki‘ Seveda: najprej je g. nadškof obiskal šole. Prisrčen sprejem v otroškem vrtcu, o-bisk na osnovni in nižji šoli bo ostal vsem šolarjem kot tudi učnemu osebju v enkratnem spominu. Za g. nadškofa je bil pomemben razgovor z ravnateljem prof. Joškom Prinčičem, ki mu ni predstavil samo potek pouka na večstopenjski šoli, ampak tudi pomen sožitja in kulture naših treh narodov, iz katerih izhajajo naši šolarji, po čem se tukajšnje razmere razlikujejo od Gorice. Srečanje z g. županom in odborniki je bilo izredno prisrčno in se je videlo, da g. nadškof z lahkoto vzpostavi stik s civilno oblastjo. Poko- pališča, naše božje njive, kot jih imenujemo, so svojstveni kraji, ki jih radi obiskujemo. To se je zapazilo tudi tokrat. Nepozaben je bil večer z našimi pevci. Zapeli so vsi trije zbori: Hrast, moški in ženski zbor Jezero. Nadškofove besede, ki so sledile, so bile za nas kot prepotreben dež po veliki suši. Obisk v Jamljah je bil krajši, pa toliko bolj prisrčen in tudi vaško iznajdljiv. Ko ni več stalnega duhovnika, so žu-pljani zavihali rokave in utr- dili okolico ob cerkvi in župnišču. Z lepim otroškim petjem so obogatili mašno slavje skupaj s pevci, za katere vestno skrbi ga. Marička. Nedeljsko slavje v Doberdobu ob zahvalni nedelji in sv. Martinu, našem vaškem prazniku, je bilo doživeto s petjem cerkvenega pevskega zbora, ki ga neutrudno vodi I3ario Bertinazzi. Za poseben poklon našemu nadpastirju je poskrbela godba Kras in dala slavju po maši še dodatno praznično vzdušje. Ni manjkala tradicionalna zakuska, brez katere bi ne bilo našega sv. Martina. Obisk je potrdil, da se naši ljudje radi zbirajo, če imajo med seboj nekoga, ki ga imajo radi, ker jih tudi on ceni in spoštuje. Vaše mnen je ob kanonični vizitaciji? Kot duhovnik sem bil izne-naden, da so tokrat odpadle vse tiste birokratske zadeve, ki so do sedaj redno spremljale kanonično vizitacijo. G. nadškof se je posvetil kraju in ljudem, kar je bistveno in hvala Bogu pohvale vredno! Kaj je po Vašem bistveno sporočilo kanonične viz Uacije? Pri Kristusu ni bilo bistveno, da je oznanjal neko idejo, kar je sicer delal, hotel nam je dopovedati, da vsak od nas, kot oseba, postane kristjan s tem, da veruje v pomemben dogodek: "Bog je vstopil v naš svet in je tudi deloval!" To je tista akcija, resnica, realnost in ne le skupek idej! Enako mora biti v župniji. Cerkev kot institucija se je v zgodovini, kot tudi danes, soočala s premnogimi človeškimi slabostmi -in se ob svojem neuspehu kljub vsemu ohranila, živi in je tu prisotna. Vsakdo od nas, pa naj bo to vernik ali duhovnik, ko živi v tem občestvu, tej župniji (!), lahko z gotovostjo veruje, da je resnično tudi sam v skupnosti z vsemi živimi in mrtvimi. V tej skupno-j sti, ki jo sestavlja župnija z vesoljno Cerkvijo, mora (!) vsakdo od nas z gotovostjo (!) odkriti bistvo za svoje življenje: "Bog se obrača k vsakemu od nas. To je gotovost, na kateri morem in zmorem utemeljiti svoje življenje. Iz te gotovosti kot vernik živim in s to gotovostjo, ob času, ko mi bo dodeljeno, upajoče umrjem!" Hvala, g. župnik, za Vaš pogovor! Jurij Paljk Martinovanje in kulturni večer v Jamljah Delovanje Slovencev v Laškem in Tržiču Ženski pevski zbor iz Ronk, Slovensko kulturno-rekrea-cijsko in športno društvo Tržič ter SKRD Jadro iz Laškega so ob prazniku sv. Martina priredili že tradicionalno martinovanje na kmečkem turizmu v Romjanu. Zbralo se je veliko ljudi, ki delujejo in se zbirajo okrog treh pomembnih slovenskih društev na najbolj zahodni slovenski jezikovni meji. Harmonikarja Milko Vižintin in Vilko Frando-lič sta poskrbela za dobro glasbo, gospa Štefanija Pahor je pripravila pečen kostanj, ostali so poskrbeli še za dobro kapljico in dobro počutje je vse prevzelo. Predsednik društva Jadro inž. Karlo Mučič nam je sporočil, da se bodo Slovenci, ki živijo v Laškem, predstavili v soboto, 29. t.m., v Jamljah. Na Kras jih je povabilo jamelj-sko kulturno društvo Kremenjak. Namen srečanja je, da bi utrdili sicer že obstoječe stike in sodelovanje, ki potekajo že več let. Srečanje bo na sedežu društva Kreme- njak v Jamljah ob 20. uri. Na kulturnem večeru bosta prepevala Ženski pevski zbor iz Ronk in MePZ Starši ensam-ble, ki ga sestavljajo italijanski in slovenski starši otrok, ki obiskujejo slovensko šolo in vrtec v Romjanu. Društvo Jadro bo predstavilo novo knjigo o kraških slovenskih mlekaricah, ki so nosile mleko v Tržič in okolico. Knjigo bo predstavil avtor inž. Kar- lo Mučič, o avtorjevem delu pa bo spregovorila prof. Majda Artač Sturman. Seveda bo večer tudi povod za podrobnejšo predstavitev delovanja društev Tržič (le-to bo predstavilo video o delovanju Slovencev v Tržiču) in Jadro ter tudi klekljarskega odseka, ki deluje v okviru društva. Vabljeni! 22. leto Kulturnega doma v Gorici Koncert Orkestra Slovenske vojske in razstava Kulturni dom v Gorici stopa v 22. leto delovanja, ki bo tudi letos plodno, so povedali na tiskovni konferenci minuli teden. Da bi primerno obeležili dogodek, so pripravili slavnostni koncert Orkestra Slovenske vojske in razstavo tržaškega slikarja Dezi-derija Švare, napovedali pa tudi bogato kulturno in še posebej gledališko sezono. Direktor Kulturnega doma Igor Komel je napovedal koncert Orkestra slovenske vojske, ki bo v petek, 28. t.m.; na njem bodo polejg Orkestra, ki ga vodi Milivoj Šurbek, nastopili tenoristi Alexander Brovvn, Metod Žunec in Žiga Kasagic, operna pevka Milena Morača in klarinetist Aljoša Deferri. Na koncertu bodo izvajali dela Kozine, Simonitija, Clarka, Privška, Straussa ml., Verdija in drugih skladateljev. V ponedeljek, 24. novembra, pa so že odprli likovno razstavo tržaškega slikarja Deziderija Švare, ki je eden najbolj izrazitih slovenskih likovnih umetnikov v zamejskem prostoru. Umetnika in njegovo delo je predstavil kritik Joško Vetrih. Švara razstavlja likovna dela zadnjih sedmih let, v katerih se naslanja na izročilo tržaške slikarske šole Riccarda Tostija in seve- da samosvojega geometrič-no-abstraktnega slikarstva, za katerega je Vetrih dejal, da spada v t.i. "sodobno abstraktno slikarstvo, ki skuša izražati na sodoben način stanja duha. Tudi zato so slikarjevi pejsaži Krasa in Jadranskega morja bolj odraz njegovega duha kot odraz stvarnosti." "Tudi v prihodnje bomo o-stali goriški kulturni hram, ki je odprt vsem narodom, ki živijo na Goriškem, seveda še posebej slovenski narodni skupnosti. Želimo biti kraj kulturnega srečevanja in soočanja, zgledno sodelujemo s Kulturnim centrom Lojze Bratuž, v prihodnji sezoni pa bomo še posebej okrepili sodelovanje s Kulturnim domom iz Nove Gorice in drugimi ustanovami iz Slovenije. Sodelovali bomo tudi z italijanskimi in furlanskimi kulturnimi društvi. Rad bi še posebej izpostavil izjemno gledališko dejavnost, saj bomo ime- li letos poleg slovenskega a-bonmaja tudi veliko gostovanj italijanskih gledališč in tudi prvič kakovosten in izčrpen pregled dela furlanskega teatra in seveda nastope furlanskih gledaliških skupin," je za Novi glas povedal direktor Kulturnega doma Igor Komel. JU P Prva seja slovenske konzulte na goriški občini Goriški odbornik za odnose z manjšinami in multikulturnost odv. Damijan Terpin je sklical prvo sejo konzulte za probleme etnične mestne manjšine, ki bo potekala v torek, 2. decembra 2003, v goriški občinski palači. Komisija ima na dnevnem redu izvolitev predsednika in podpredsednika ter načrtovanje dejavnosti. Zahvala za poklon Anki Černič Letošnja 45. revija pevskih zborov Cecilijanka je bila posvečena moji prerano umrli hčerki Anki Černič. Hvaležna sem članom ZSKP iz Gorice, ki so letošnjo Cecilijanko posvetili prav njej. Na koncu nedeljske prireditve 23. t.m. so združeni zbori zapeli pesem Dekletom, ki je bila Anki zelo všeč. Hvala vam, pevci združenih pevskih zborov za ta nedeljski poklon. Hvala vam, prof. Franka Žgavec, ki vas je na našo Anko vezalo prijateljstvo in skupno veselje do lepega zborovskega petja. Hvala vam, Franka, ki ste Anki stali oh strani v času njene hude bolezenske preizkušnje, ko je ni mogla rešiti nobena še tako napredna zdravniška veda. Z vašo korajžno prisotnostjo ste nam bili ob strani v najtežjih dneh, ko je Anka 28. junija zjutraj odšla v Večnost. Se posebno sem vam hvaležna, draga Franka, ker kljub mnogim kulturnim obveznostim, ki jih imate na Goriškem, dobite še čas, da večkrat obiščete Ankin grob na števerjanski božji njivi in obiščete še mene - Ankino mamo. Bog vam stotero poplačaj! Hvaležna Ankina mama ■ ... v* SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VGOJO EMIL KOMEL v sodelovanju s KULTURNIM CENTROM LOJZE BRATUŽ in z ZDRUŽENJEM CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV Srečanje z glasbo 2003/2004 SLOVENSKE IN FRANCOSKE SKLADBE ZA VIOLINO, KLAVIR IN HARFO Tomaž Lorenz, violina Alenka Šček, klavir, Nicoletta Sanzin, harfa Lebič, Ramovš, Franck, Saint-Saens, Tornier Torek, 2. decembra 2003, ob 20.30 Velika dvorana KC Lojze Bratuž Abonma gledaliških skupin Štandrež 2003 Namesto boljunskih gostov domači komedijanti Sivino deževnega jesenskega popoldneva sta 16. t.m. z radoživim nastopom pregnala žlahtna člana Dramskega odseka PD Štandrež Majda Zavadlav in Božidar Tabaj. Zadnji trenutek sta vskočila v program abonmaja Štandrež 2003, ki ga tretje leto prireja Prosvetno društvo Štandrež, oblikujejo pa ljubiteljske gledališke skupine iz zamejstva in Slovenije. Napovedana Markolfa Daria Foja v izvedbi Dramskega odseka KD F. Prešeren iz Boljunca v režiji Sergeja Verča je žal odpadla, zato sta njeno mesto zasedla pristna štandreška komedijanta, Majda in Božo, z dvema enodejankama, ki sta ju izbrala iz svoje zimzelene igralske skrinjice. Komediji v narečju, Tata vse ve o bahavem in "vsevednem" očetu, in Čudna bolezen o nenavadni gripi - pri slednji se jima je pridružil tre- tji, zelo dobri igralec Marko Brajnik -, v režiji Janeza Starine, markantnega člana PDG Nova Gorica, sta kot zmeraj odigrala z nenarejeno naravnostjo, sproščeno privlačnostjo in kančkom žgečkljive improvizacije ter seveda sprožila val nevzdržljivega smeha, ki je nenehno pljuskal ob stene lepo zasedene župnijske dvorane Anton Gregorčič v Štandrežu. Ta neprisiljeni smeh in topli aplavz sta bila ponoven dokaz priljubljenosti štandreških igralcev, ki zna(jo)ta nasmejati domače gledalce tudi z že večkrat odigranimi humornimi deli. Duhovitima, a z realističnimi življenjskimi podobami pretkanima uprizoritvama, je sledila martinova poslastica: pečeni kostanj in novo vino ob prijetnem klepetu s štan-dreškimi ustvarjalci. IK « »»»!-:■ /im žeaji CERA'TEA/H PEVSKIH ZBOROV GORKA REVIJA OTROŠKIH l\ HLAPI A SRHI ZBOROt : GORICA, 7. IN K DECE MBR A 2003- OR IS00 KiLTtRSl CESTF.R um mn ? SKRD JADRO vabi na MIKLAVŽEVANJE sreda, 3. decembra, ob 18. uri v župnijski dvorani sv. Nikolaja v Tržiču. Prisoten bo otroški zbor iz Romjana, ki ga vodi Tatjana Legiša. POD POKROVimiSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE .'S Vi m SV. MIKLAVŽ bo obiskal Kulturni center Lojze Bratuž v petek, 5. decembra 2003, ob 16.30 Vabljeni vsi njegovi prijatelji! Pošto sprejema na sedežu KC Lojze Bratuž, tel. 0481 5.31445 OBVESTILA ACM GORICA vabi k maši za cerkveno edinost v ponedeljek, 1. decembra, ob 16.30 v Zavodu sv. Družine. SLOVENSKA MEDŠKOFIJSKA mladinska pastorala vabi mlade na Taizejsko srečanje v Hamburg od 28.12. do 3. januarja. Cena 21.000 tolarjev. Vpisovanje do 5. decembra. Informacije tel. 340 5470879 (p. Mirko). DRUŽINSKA PASTORALA go-riške nadškofije vabi na prvo adventno srečanje z nadškofom, ki bo v soboto, 29. t.m., ob 16. uri v avditoriju Fogar. DRUŠTVO SLOVENSKIH upokojencev za Goriško obvešča člane in prijatelje, da bo letošnje silvestrovanje v nedeljo, 28. decembra, v Gaglianu blizu Čedada Prijave na sedežu ob sredah od 10. do 11. ure ali pri poverjenikih ali na tel. 0481 882024. Vloga encima elastaze pri diagnozi in prognozi moške neplodnosti. Mentorja: prof. dr. Helena Meden Vrtovec in prof. dr. j Pierre jouannet iz Pariza. Za zelo pomemben dosežek na poklicni poti mu iskreno čestitajo vsi domači in goriški prijatelji. V ponedeljek, 17. novembra 2003, je na tržaški fakulteti za ekonomijo na smeri statistika in informatika diplomiral z dobro oceno FabioTommasi. Novemu doktorju ponosno iz srca čestitajo in mu želijo mnogo uspehov v bodoče mama Sonia, oče Branko in brat Mauro z Vanio. Goriška pisateljica Klavdija Vončina je 76. novembra prejela prvo nagrado za neobjavljeno pe-sniško zbirko na meddržavnem literarnem natečaju "G. Gronchi 21X13". Tudi za ta dosežek ji iskreno čestitamo člani našega uredništva, ki zelo cenimo sadove njenega literarnega snovanja. SOŽALJE Oh smrti Nika Pavletiča se sekcija SSk Sovodnje klanja njegovemu spominu in izraža sožalje svojcem. DAROVI ZAMEPZ Rupa-Peč: v spomin na pok. Nika Pavletiča druž. Koršič iz Trsta 100,00 ter N.N. 50,00 €. ZA ŠKOFIJSKO gimnazijo v Vipavi: ob 1. obl. smrti sestre Pavle daruje Štefka 100,00 €. ZAHVALA Ob zahvalni nedelji se Šolske sestre Zavoda sv. Družine zahvaljujejo za prejete darove zemlje župnijam Stmaver, Gabrje-Peč-Rupa, Štandrež, Sovodnje in Podgora. Vsem Bog povrni! ČESTITKE Ginekolog in androlog dr. Branko Zorn je 27. oktobra na Medicinski fakulteti v Ljubljani dosegel doktorat znanosti iz medicinskih ved z disertacijo Tržič: varstvo otrok nekoliko drugače... Prizadevnim članom društva Tržič pri delovanju v prid slovenskega življa v Laškem res ne manjka izvirnosti in iznajdljivosti. Društvo namreč nudi od sobote, 15. t.m., novo uslugo mladim staršem oz. njihovim otrokom. S tem dnem je namreč na sedežu društva v Tržiču (ul. Valenti-nis 84, nasproti veleblagovnice Cityper) začelo delovati "prijetno bivanje otrok od 2. do 8. leta starosti", seveda pod strokovnim nadzorom oseb, ki so ponudile svojo razpoložljivost predvsem z narodnostnega vidika. Želja odbora društva je, da bi ob tedenskih nakupih starši zaupali otroke varnemu okolju, varnim osebam, med katerimi bi se otroci sproščeno in na zabaven način igrali ter obenem tudi jezikovno bogatili. Društvo seveda nudi to uslugo brezplačno vsem (slovenskim) otrokom od 2. do 8. leta starosti, in sicer vsako soboto od 14. do 18. ure. Kdor želi izkoristiti to priložnost, naj pride na društvo po navedenem urniku. ŠTUDIJSKO RAZISKOVALNI FORUM ZA KULTURO Gorica, l. maj 2004 - Evropska obzorja in naš prostor Prof. Branko Marušič GORIŠKA MEDNARODNA STIČIŠČA (v slovenščini) Ponedeljek, 1. decembra 2003, ob 20.30 Kulturni center Lojze Bratuž, komorna dvorana Drevored 20. septembra 85 - Gorica DRUŠTVO TRŽIČ prireja božični koncert POMAGAJMO KANALSKI DOLINI sodeloval bo Mešani pevski zbor F.B. Sedej iz Števerjana pod vodstvom Vladimirja Čadeža četrtek, 4. decembra, ob 20.30 v Občinskem gledališču v Tržiču PROSTOVOLJNI PRISPEVKI BODO ŠLI POPLAVLIENCEM ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE GORICA v sodelovanju z ZDRUŽENJEM SKULTURA 2001 vabi rut odprtje razstave slik in skulptur koroškega umetnika PETRA GOTTHARDTA v sredo, 3. decembra 2003, ob 18. uri v razstavnih prostora Katoliške knjigarne na Travniku v Gorici. Glasbeni okvir Martina Gereon, kitara Ustvarjalca bo predstavil Jurij Paljk 1 1 ČETRTEK, 1 27. NOVEN 2003 12 ČETRTEK, NOVEMBRA 2003 KOROŠKA . m?- Slovenski svetovni kongres je nastal v času, ko se je ideja slovenske države udejanjala. Ideja o skupnem slovenskem kulturnem prostoru oziroma forumu pa ni zamrla niti desetletje po osamosvojitvi Slovenje. Novi procesi evropske integracije, v katere je kot subjekt vključena slovenska država, pa predstavljajo izziv in izhodišče za razmišljanje tudi za celotni slovenski narod, še zlasti v tako imenovanem zamejstvu, ki bo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo postal še tesneje povezan z delom naroda v matici. Ko ne bo več meja, je bilo izhodišče za celodnevni po- svet, ki je potekal 8.11.2003 v prostorih Višje šole za gospodarske poklice v St. Petru pri St. Jakobu v Rožu. Nad 30 referentov je nakazalo z različnih zornih kotov, kako naj bi še v bodoče potekalo medslovensko sodelovanje. Vsak je seveda izhajal iz lastnih izkušenj in situacije, zato je bilo mogoče razbrati pestro paleto gledanj na vsa vprašanja simpozija. Vprašanje šolstva, s katerim se je pravzaprav začel posvet, je prikazalo nekaj povsem različnih situacij in gledanj. Na avstrijskem Koroškem sta se v zadnjem stoletju večkrat radikalno spre- Svetovni slovenski kongres Ko ne bo več meja menil model in poslanstvo slovenskih šol. Prve izobraževalne ustanove na Koroškem so v sozvočju s šolskimi ustanovami drugod po slovenskih pokrajinah habsburške monarhije razvijale t.i. narodno-izobraževalno šolstvo, sedaj pa je slovenščina na stopnji (obvezne) ljudske šole le izbirni predmet, Te možnosti se, vsaj statistično gledano, poslužujejo zlasti nemško-govoreči. Povsem različna slika je na področju šolstva v Italiji. Pi- sni referat prof. Tomaža Sim-j čiča je izpostavil model slovenskega šolstva v Italiji, prof. Rudica Požar pa je poudarila potrebo po utrjevanju narodne zavesti znotraj šolskega pouka. V zvezi s tem je poudarila tudi potrebo po skupnem programu slovenščine. Pouk slovenščine v Kanalski dolini je predstavila mag. Nataša Komac, ki že nekaj let vodi tamkajšnje tečaje slovenskega jezika. Na ravni jezikovnih tečajev poteka tudi izobraževanje slovenščine na avstrijskem Štajerskem. Sklop o šolstvu in izobraževanju se je dotaknil tudi vprašanja gimnazijskega izobraževanja na Koroškem, ki poteka vse bolj večjezično ter na nezanemarljivi vlogi športa in glasbe pri krepitvi narodne identitete na Koroškem. Posvet se je nato dotaknil vprašanj cerkve, kulture in medijev. Na simpoziju sta svoje gledanje na medije predstavila tako bivši urednik Novic Peter VVieser kot njegov naslednik Florijan Sablat-schan. Oba sta poudarila posebnost slovenske koroške medijske ponudbe, še zlasti po združitvi obeh tednikov, kar je pravzaprav posebnost na medijskem področju, ki teži k pluralnosti ponudbe. V razdelku, posvečenem gospodarstvu in raziskovanju, je poseg Erika Švaba, vodje evropskega urada pri SDGZ, vzbudil veliko zanimanja med prisotnimi, saj je zelo nazorno nakazal, kako se lahko s pomočjo evropskih sredstev finansirajo številni čezmejni projekti, ki krepijo sodelovanje med slovenskimi organizacijami na obeh straneh meje. Posvet se je zaključil z razpravo o političnih perspektivah Slovencev na Koroškem. Peter Kustja AKTUALNO Spominska slovesnost Škrbina - kraj spomina na “Primorske padalce” Tudi letos je bila v Škrbini na Krasu občutena slovesnost v spomin na padle in pobite “primorske padalce”. Dne 11. novembra dopoidne je bila najprej maša v cerkvi sv. Antona, ki sta jo za padalce in za domovino darovala vojaški vikar v Slovenski vojski polkovnik msgr. dr. Jože Plut in vojaški kaplan Matej Jakopič. Dr. Plut je v pridigi občute- Na rojstni hiši pogrešane-no govoril o ljubezni do domo- ga padalca Miloša Adamiča je vine, spoštovanju človekovega dostojanstva in delu za mir. Med mašo sta bili prebrani tako Vojakova molitev kot Molitev za domovino. Na koru je pel domači cerkveni zbor. Sledili sta slovesnost pred spomenikom in družabno srečanje v stari vaški šoli. Zakaj 11. novembra? od leta 1994 spominska plošča, ki so jo postavili preživeli soborci in svojci padlih ter pobitih padalcev. Leta 1998 je v imenu veteranske organizacije britanskih specialcev Spe-cial Forces Club iz Londona nekdanji kapetan Uprave za posebne operacije (SOE), poznejši ugledni angleški ča- m snikar John Earle, ki živi v Trstu, dal pobudo za javno spominsko srečanje pred ploščo ob dnevu, ko se Britanci spominjajo svojih padlih (11. novembra - na obletnico konca I. svetovne morije). Od vsega začetka se je za vsebinsko bogato in organizacijsko brezhibno iz- vedbo zavzela Vaška skupost Škrbina, ki ji predseduje Boris Pipan, pred leti pa je skrb za vsakoletno proslavo okoli 11. novembra tudi uradno prevzela Občina Komen z županom Urošem Slamičem na čelu. Na proslavi, ki jo je vodila Anka Godnik, so nastopili mla- GLOSA JURIJ PALJK Pod geslom šparon bo radovedni bralec v Slovarju slovenskega knjižnega jezika našel razlago, ki mu bo povedala, da je to "po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže ali pusti prost". Vsi tisti pa, ki ne vedo, za kakšno mladiko gre, bodo to zvedeli v primeru, ki ga geslo šparon navaja, in sicer: "šparoni so se šibili od grozdov, vezati špa-rone, obrezati trto na šparon". Dovolj lepo in zgovorno tudi, da lahko tudi otrok današnje družbe in današnjega, od kmetij daljnega mesta razume, na kaj z besedo šparon mislimo. Včasih so kmetje, vinogradniki odhajali obrezovat trte šele na zgodnjo pomlad, danes to počno v pozni jeseni in na zimo in se zato ne čudite, ko se peljete mimo velikih vinogradov v bližnji furlanski nižini in vidite veliko moških v vinogradu, kako obrezujejo. Sam dolgo časa nisem razumel, kaj ti možje v velikanskem vinogradu ob reki pri Ločniku pod Gorico počno, ko sem se minula leta v zgo-dnjih jutranjih urah v mrzlem vremenu vozil mimo. Ko sem včasih vozil in še vozim mimo njih, je bila in je v vinogradu slana, včasih pa je bilo in je še prav strupeno mrzlo, a možje so se, vsaj ponavadi je tako, s številnimi avti že pripeljali obrezovat trte. Takrat, ko ponavadi peljem 0 šparonih hčerki v šolo in sebe na delo, so možje že vsak v svoji"plan-ti", vsak v svoji vrsti trt. Že pred sedmo uro zjutraj so ponavadi v vinogradu, kjer začno obrezovati. Tudi v dežju to počno; ko je hudo mraz, pa obrezujejo trte z rokavicami, včasih med njimi vidim tudi kako žensko, kar mi ni čisto nič všeč. Naj mi sedaj eman-cipirane ter sploh uveljavljene ženske na vseh področjih ne zamerijo, a odraščal sem na majhni kmetiji, kjer so naše matere garale, kot danes gara malokatera emancipiranka, a določena dela so jim bila ponavadi prihranjena: od kidanja gnoja do obrezovanja in okopavanja trt. In nobena od tistih žena in naših mater, reva, zgarana, kakršna je bila, ni bila zato na kmetiji čisto nič manjemancipirana... Zato se še danes čudim, ko vidim ženske na traktorjih, v škornjih, preširokih delovnih hlačah in nasploh enako oblečene kot moške v mrzlih zimskih jutrih obrezovati trte. Tako velikih vinogradov, kakršen je tisti ob cesti pri Ločniku, skorajda ne morem imenovati več vinograd, ker gre za tako velik nasad trt, ki presega besedo vinograd, vsaj takega, kakršnega sam pojmujem kot vinograd. K temu dodajmo še porazno nepovedno in suhoparno, a za obdelavo zemlje tako prikladno, ravnino, poleti še naravnost nesramno in očem odkrito umetno namakanje trt in slika sodobnega nasada trt, ki mu ne morem reči več vinograd, je popolna. Če sem lahko nesramen, bom dodal še to, da sem trdno prepričan, da nekateri, ki v tistem nasadu trt-gromozansko velikem vinogradu, obrezujejo trte, sploh ne vedo več, kaj je šparon. Pa saj tudi veliko mla-j dih ne tega ve več, za mladiko pa se jim itak zdi, da "je to nekaj mladega", kot mi je pred časom zafrkljivo dejal mladenič, ki namerava postati agronom. Agronom česa, ne vem. In se bodo nekateri bralci spet hudovali, češ da se ponavljam, kot se ponavljajo kmetje, ki vsako leto znova obrezujejo trte, a vseeno bom še enkrat zapisal, da se je veliko težav današnjega človeka začelo takrat, ko je leta izgubil pristen stik z zemljo in z vso naravo, tudi s šparoni. Sprehodi v naravo namreč niso stik z zemljo in naravo, prevečkrat so le objestna oblika nadutosti in arogance presitega meščana, ki zase in za svoje obvezne sprehode zahteva tudi tisto naravo in zemljo, ki mu sicer ne pripada; v mislih imam predvsem zasebne, kmečke obdelane površine, na katerih bi meščani tudi radi počeli, kar bi se jim zljubilo, najraje na pomlad, ko trava poganja. Vprašajte Kraševce, tiste redke kmete, ki na Krasu še vedo, kaj je zemlja, kaj si mislijo o vseh mogočih zelenih in njim sorodno obarvanih mestnih pritepencih, ki hi radi na njihovi gmajni in zemlji imeli svoj Kraški park! Ti za šparone nikdar niso slišali, če pa so že, so šparoni zanje "eksotika Krasa" in kmečka idila. Šparoni niso idila, so samo šparoni. Vsaj bili so nekoč. Takrat, ko sem iz otroka od-\ raščal v fanta, so še bili šparoni, kot je bilo tudi še vino. Najbrž ne tako vrhunsko in \ kaj jaz vem kakšno še, kot je danes, a bilo je pristno vino. Pri nas doma je bilo vedno pristno vino. Vedno. Kako leto je bila letina slaba in smo imeli zato bolj "šibko" vino, vince smo mu rekli, naslednje leto malce boljše vreme in seveda zato vino, ki je imelo več stopinj alkohola. Danes ni več tako. Vprašajte slovite in nadvse uspešne briške vinogradnike, kako je možno, da imajo njihova vrhunska vina vedno in vsako leto znova trinajst stopinj in pol alkohola, tudi po strahovito deževnem poletju! Šparoni imajo s tem opraviti zelo malo, to je gotovo! [)ciljk@noviglcis. it di člani Glasbene šole Sežana in pevski zbor osnovne šole Antona Šibelje - Stjenke iz Komna pod vodstvom Andreje Ru-stje. Ob spomeniku so bili številni prapori bivših borcev, veteranov vojne za Slovenijo in društva TIGR, letos pa ni bilo častne vojaške straže. Veleposlaništvo Velike Britanije v Ljubljani je zastopal konzul David Blogg, veleposlaništvo Združenih držav pa vojaški ataše pod-polk. Rick Runner. Navzoče, med katerimi so bili trije preživeli padalci, svojci umrlih, prekomorci in drugi, je pozdravil komenski župan Uroš Slamič. Bivši padalec Stanko Simčič se je spomnil začetkov zbiranja Slovencev v britanskem u-jetništvu v Afriki, iz česar so nastali kraljevi gardni bataljon in nato skupine padalcev, dalje vloge padalcev pri vzpostavljanju stikov med zahodnimi zavezniki in partizani ter tragične usode tolikih idealistov-soborcev. Sledil je nagovor ameriškega atašeja Runnerja. Nato je spregovoril član republiškega sveta Zveze združenj borcev bivši veleposlanik Marko Kosin (ki ga je spremljal Jože Gačnik), ki je obžaloval te "žrtve ideološke ! ozkosti nekaterih v vrstah NOB" in izrekel polno priznanje primorskim padalcem. Pobudnik Škrbinskih komemoracij John Earle je poudaril, da so vrednote hrabrih padalcev večne: "poštenost, odpor do zatiranja, patriotizem in pripravljenost dati življenje za to, kar je pravično". /stran IS U IM MEMORIAM Prijatelju Vinku Levstiku v spomin (3) Ker je slišal samo o partiza- svojega slovenskega izvora. nih, je stopil v njih vrste misleč, da se borijo za svobodo in domovino. Ko pa je spoznal, da je njihov cilj komunistična revolucija in nasilen prevzem oblasti, je zapustil njih vrste. Okusil je italijansko okupacijo: bil je prijet in poslan v koncentracijsko taborišče. Ko se je iz njega srečno vrnil, je po 8. septembru stopil med domobrance, bil vojak na terenu in v borbi ranjen. Skupaj z ostalimi domobranci se je maja 1945 umaknil na Koroško v "varstvo" angleške vojske. Angleži pa so ga kot vse domobrance zvijačno in pod- lo izročili Titovim partizanom. Posrečilo pa se mu je s še nekaterimi soborci uiti z vlaka, ki ga je peljal v gotovo smrt. Po srečni reštvi se je Vinko umaknil v Italijo. Kot podjeten in sposoben človek si je v nekaj letih znal ustvarili položaj. Postal je lastnik treh hotelov-penzionov v Rimu - (Bled, Daniela, Emona). Pozneje je I. 1984 v Gorici v samem mestnem središču dokupil znani hotel (Palače Hotel) in ga upravljal do smrti. V Rimu si je v poslovnem svetu pridobil u-gled in celo postal predsednik združenja hotelirjev. Ker se je uveljavil na gostinsko-turistič-nem področju je bil odlikovan s priznanjem "viteza dela". Pokojni Vinko ni nikdar skrival Ne pred javnostjo ne pred oblastmi. Ni se bal, da bi mu to kot osebi in poslovnežu škodilo. Obratno: tujci so ga čislali, tega pa je bil manj deležen med sorojaki v zamejstvu. Komunistični režim v matični domovini (udba), njegovi simpatizerji v zamejstvu in mnogi mediji so z blatenjem - in izsiljevanjem - izrabljajoč Vinkovo medvojno protikomunistično in protirevolucionarno udejstvovanje, dosegli, da so bili mnogi hladni do njega in nekateri so se ga očitno izogibali. Korektnih prijateljev je imel malo. Če je le mogel, zamejski dnevnik ni lepo pisal o njem. To se je videlo tudi pri procesu, ki ga je režim insce-niral proti njemu. Vinka je to bolelo in večkrat se mi je potožil. Pokojni Vinko se ni nikdar sramoval svojega (so)delova-nja v domobranstvu in ga je povsod in vedno priznaval. Odločno pa je zanikal kakršnokoli povezavo z gesta-pom. Med vojno domobransko geslo: mati, domovina, Bog, mu je bilo vodilo vse do smrti. Aktivno je sodeloval v domobranskih izseljenskih organizacijah in jim gmotno pomagal. /dalje Martin Kranner NOVI GLAS / iT. 45 2003 SLOVENIJA Veliko vrednot pri Slovencih, ki pa jih politika ne upošteva Strokovni posvet zgodovinarjev v Novi Gorici i ''i/i i S spremembo ustave tudi do hitrejšega ustanavljanja pokrajin Najvažnejša dogodka v slovenski politiki in državi sta bila v prejšnjih dneh: izredno zasedanje parlamenta, v katerem so obravnavali predloge za spremembo ustave, ki jih domnevno zahteva zlasti vključevanje Slovenije v Evropsko zvezo; drugi pogovor v seriji razprav o prihodnosti Slovenije, ki jih vodi predsednik države dr. Janez Drnovšek. Državni zbor je podprl šest od skupaj trinajstih predlogov za spremembo ustave. Nanašajo se na razna področja, ki bi jih po predhodnem postopku v ustavni komisiji in parlamentu na novo uredili. A to bi lahko trajalo dalj časa, nemara celo nekaj let. Sprejet je bil predlog vlade za spremembe treh členov ustave, s čimer bi zagotovili ustrezno pravno podlago za zakonsko oblikovanje pokrajin. Poslanci iz opozicijskih strank so ob tem opozorili, da za ustanavljanje regij oz. pokrajin tudi doslej ni bilo nepremostljivih ovir, toda vlada in parlamentarna večina sta nasprotova- li oblikovanju druge ravni lokalne samouprave, ker hočeta ohraniti centralizirano oblast in državo. Pokrajine v Sloveniji so čedalje bolj potrebne tudi zaradi vstopa Slovenije v evropsko povezavo, kjer bodo delovale kot partner evropskih strukturnih skladov in v čezmejnem regionalnem sodelovanju, denimo, tudi z Italijo. Strokovnjaki iz projektne skupine za regionalizem, ki jo je imenovalo Ministrstvo za notranje zadeve, so z večino glasov sprejeli stališče, da bi bilo Slovenijo najbolje razdeliti na osem pokrajin. Zavrnili so torej členitev države na tri pokrajine, ker bi slednja upoštevala zgolj eno razvojno os v Sloveniji, in sicer tisto, ki vključuje Ljubljano, Maribor in Koper. Omenjeni predlog torej zavrača predlog skupine poslancev, pretežno iz LDS, naj bi celotna Primorska bila samo ena pokrajina s sedežem v Kopru. Predlagana je ustanovitev osrednjeslovenske (ljubljanske) pokrajine, primorske (koprske), gorenjske, goriške, savinjske, dolenjske, pomurske in podravske pokrajine. Skladno z omenjenimi stališči o regionalizaciji Slovenije je predsednik državnega zbora oz. poslanec iz Šempetra pri Gorici Borut Pahor že poslal v parlamentarni postopek predlog zakona o severnoprimorski oz. Goriški pokrajini. Ob ponovnem razpravljanju o regionalizaciji Slovenije utemeljujejo tudi razloge za oblikovanje t.i. čezmejnih regij. Krajevne oblasti, razne organizacije, društva in gospodarska podjetja z območja Goriške, ki so vključeni v t.i. Protokol o sodelovanju, predlagajo oblikovanje Goriške evroregije. Temeljitejše razprave o tem predlogu še ni bilo, o njem se tudi slovenska vlada še ni opredelila. Pojasniti gre, da Goriška evroregija ni v nasprotju s pobudo predsednika dežele Furlanije-Ju-lijske krajine Riccarda II-lyja, ki razmišlja o skupni čezmejni regiji, ki bi segala od Koroške, prek Slovenije in Furlanije-Ju-lijske krajine do Benetk oz. dežele Vene-to, pa do Istre in Reke. Najbrž je tako zasnovana čezmejna regija povezana tudi z zahtevo, skoraj ultimatom, ki ga je Riccardo llly postavil na sestanku s koprskim županom Borisom Popovičem in predstavniki slovenske vlade, 20. t.m. v Kopru, da se mora Slovenija najkasneje do 15. decembra odločiti, ali soglaša z gradnjo skoraj šest kilometrov dolge železniške povezave med Koprom in Trstom. CERKEV ZA PODOBEN POLOŽAJ KOT PRI SOSEDIH Predsednik države dr. Janez Drnovšek je 19. t.m. pripravil drugi posvet širšega projekta o prihodnosti Slovenije. Skoraj 35 razpravljalcev iz vseh intelektualnih poklicev in krogov je šest ur govorilo o vrednotah v naši družbi. Filozof dr. Tine Hribar je ponovil mnenje, "da smo Slovenci nesrečen narod, ker do povojnih pobojev še vedno nismo zavzeli jasnega stališča in da mrtvih še vedno nismo pokopali". Opozoril je, "da sprave ni mogoče vsiliti in da tisti, ki so naredili zločin, ne morejo zahtevati sprave, ampak le prosijo za odpuščanje". Za Janeza Janšo so pomembni zgledi, "toda glede tega je položaj v Sloveniji katastrofalen, saj je slabo delo celo nagrajeno". Dr. Janez Juhant (na sliki) s teološke fakultete je menil, "da bo imela pravičnost učinek, če se bo vsak na visokem položaju zavedal svoje minljivosti". Dr. Anton Stres iz mariborske škofije je zanikal, "da Cerkev želi stare čase in stare privilegije, želi si le, da bi bil njen položaj v Sloveniji podoben kot v sosednjih državah". Dr. Jože Krašovec je poudaril, "da nobena druga civilizacija nima globlje utemeljitve vrednot kot judovsko-krščanska, ki vse postavlja na načelo vrednosti človeka kot osebnega bitja. Slovenija naj zato prizna edinstveno vlogo Svetega pisma in mu podeli ustrezno mesto v družbi". Žal pa vrednot, obravnavanih pri državnem poglavarju v parlamentu, vladi in nasploh v politiki ne upoštevajo ali pa jih uporabljajo zgolj za potrebe in koristi strank in posameznih politikov. Marjan Drobež Goriška mora tudi zaradi svoje preteklosti postati samostojna pokrajina V Novi Gorici je bil 14. t.m. strokovni posvet zgodovinarjev z naslovom Mednarodne zveze na Goriškem v 20. stoletju, eden od temeljev za sodobne povezave na slovenski zahodni meji. Na njem je sodelovalo enajst predavateljev in je bil posvečen zgodovinskim dogodkom na naših tleh pred šestdesetimi leti, kakršna sta bila tudi razpad (kaoitulacija) Italije 8. septembra leta 1943 in množična vstaja primorskega ljudstva, ki je dosegla vrh na goriški fronti. Posvet je vodila magistra Slavica Plahuta iz Goriškega muzeja, ki je v sporočilu za javnost zapisala, "da se z njim zgodovinarji vključujejo tudi v priprave na bližnjo vključitev Slovenije v Evropsko zvezo. Ta povezava pomeni novo pomembno etapo v razvoju Goriške in njenih mednarodnih odnosov ter povezav. Predavatelji so osvetlili 125-letne mednarodne odnose in povezave na slovenski zahodni meji in še posebej na Goriškem, ki se je v tem obdobju znašla kar v štirih različnih državah. Bila je sredstvo za plačevanje zavezništva med prvo svetovno vojno in vojaški upravi po njej, vmesni prva in druga svetovna vojna pa sta jo postavili na samo stičišče različnih vojskujočih sil in političnih ter ozemeljskih interesov, zato tudi na prizorišče ostrih spopadov. Danes je Goriška razdeljena na dve državi. Mejnost z različnimi narodi in kulturami, prehodna lega in križanje mednarodnih interesov ter barantanja za Briški časnik / Spomin na Anko Černič Tema trimesečja: jesen življenja Mnogi Brici kljub poznim letom ter zdravstvenim in drugim težavam še naprej marljivo delajo, čeprav dobro živijo in jim ne grozi pomanjkanje Nova številka Briškega časnika, glasila občine Brda, obravnava predvsem problematiko starejših ljudi, ki so si po dolgem obdobju trdega dela zaslužili pokoj in počitek, a ju odklanjajo. Znano je namreč, da so Brici nemara najbolj delavni v Sloveniji, t.i. deloholiki, ki komaj kdaj pomislijo na predah in počitek. O tem je napisala uvodnik Alenka Pegan Colja. V svojem zapisu poudarja, "da je v Brdih veliko ljudi v tako imenovanem tretjem življenjskem obdobju, ki imajo srečo, da jim zdravje kar dobro služi. Kljub temu da bi lahko upočasnili življenjski ritem in uživali v pokoju, še vedno kot mravlje pridno gojijo vinsko trto in pridelujejo odlične sorte belih in rdečih vin, obirajo sadje, skrbno obdelujejo vrtove. V starejših Bricih živijo tradicija, ljubezen in trdna navezanost na rodno grudo, ki je nekoč pomenila glavni vir preživetja. Mestni človek ne more razumeti, zakaj ti ljudje tako skrbno bedijo nad vsem, ko so vendar v zasluženem pokoju. Tako se ustvarja mit o delovnih ljudeh v Brdih, o katerih kroži šala, da ne umrejo, pač pa se "zgulijo" od dela. Glede na vse to lahko sklepamo, da v Brdih tretje življenjsko obdobje ne pomeni obilice neizrabljenega časa. Mogoče bi morali imeti v Brdih še četrto življenjsko obdobje, ki bi bilo namenjeno zgolj počitku in veselju ob spominih na goro opravljenega dela. Toda, saj veste, Brici ostajajo Brici, tudi četrto življenjsko obdobje bi izkoristili skoraj v celoti za delo". Svoja razmišljanja o starejših ljudeh v Brdih so objavili tudi drugi avtorji prispevkov. Tako je Center za socialno delo v Novi Gorici, ki svojo dejavnost izvaja tudi v Brdih, sporočil, da je v tej občini 21,5% prebivalcev starejših od 65 let. Pomoč na domu nudita dve oskrbovalki omenjenega centra, prejema pa jo vsak dan od trinajst do petnajst družin. Poleg pomoči na domu Center za socialno delo izvaja tudi neprekinjeno telefonsko varovanje. Stroške v veliki meri financira občina Brda. V novi številki Briškega časnika so objavljena tudi poročila o delovanju društev upokojencev, prispevki iz domov upokojencev v Novi Gorici in v Prvači-ni, kjer prebiva precejšnje število starostnikov iz Brd, in zapis župana občine Brda Franca Mužiča. Odgovarja tistim, ki so se zavzemali za odprtje doma upokojencev oz. starejših ljudi, v zgradbi nekdanje osnovne šole v Kozani. Navaja, "da občina finančno podpira sedanje oblike pomoči starejšim ljudem in da torej ustanovitev doma upokojencev vsaj za sedaj ni potrebna". Župan je tudi zapisal, "da je sedanji način oskrbe za starejše občane tudi po mnenju in ocenah strokovnjakov humanejši in bolj življenjski, saj omogoča človeku, da jesen življenja prebije v svojem domačem okolju". V novi številki Briškega časnika so v okviru običajnih rubrik objavljena tudi poročila o dogodkih in zanimivostih v Brdih. Poseben zapis je namenjen Anki Černič, učiteljici v pokoju in vsestranski kulturni delavki iz sosednjega Števerjana, ki je umrla konec preteklega junija. Poudarjeno je, "da je svoje znanje in sposobnosti v kulturnih društvih, krščanskih ustanovah in zvezah razdajala do zadnjejga hipa. Zaradi tega se Anki Černič nikoli ne bomo mogli dovolj oddolžiti". M. Blagoslovil jih je koprski škof M. Pirih Obnovljene freske v Podnanosu V nedeljo, 23. novembra 2003, ob 15.00 je bila predstavitev in slovesno odprtje obnovljenih gotskih fresk v stranski kapeli župnijske cerkve v Podnanosu. Restavratorsko delo je predstavil dipl. restavrator Andrej Jazbec, blagoslovil pa jih je koprski škof Metod Pirih. Gre za freske, ki so nastale okrog leta 1481 in spadajo med najlepše v Sloveniji. So delo delavnice, ki jo umetnostni zgodovinarji povezujejo z imenom v Furlaniji delujočega kiparja Leonarda Than-nerja in slikarjem Antonijem de Firenze, vendar tako ime mojstra, kot tudi sodelavcev, ki so ustvarili to poslikavo, za zdaj še ni znano. Restavratorska dela so se pričela leta 1998, ko so bile znane le freske za oltarjem v stranski kapeli. Podroben pregled oboka pa je pokazal, da se pod beležem na oboku kapele skrivajo freske, ki so bile v celoti ohranjene. V šestih letih so bile tako restavrirane freske na stenah za oltarjem, na oboku in ostanki fresk na stenah, ki pa so bile zaradi zidarskih posegov poškodovane. Delo je bilo zak- ljučeno v letošnjem poletju. Freske za oltarjem prikazujejo: apostola sv. Jerneja, sv. Filipa, sv. Jakoba starejšega, svetega Vida (zavetnika cerkve), sv. Ahaca in sv. Mode-sta. Na oboku je v središču Kristus z odprto knjigo in napisom: Ego sum lux. Kristusa obkrožajo štirje starozavezni preroki: Danijel, Izaija, Eze-kiel in kralj David, v zaključku prezbiterija še šest svetnic. Na polju za oltarjem je upodobljen motiv sonca in lune. Na špaletah dveh gotskih oken so v zgornjem nivoju upodobljeni svetniki: sv. Lovrenc, sv. Štefan in neznan svetnik (kralj), v spodnjem pa tri svetnice: sv. Helena, sv. Marija Magdalena in neznana mučenka. Restavratorska dela je izvajal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica, Delpinova 16, sama dela pa je vodil dipl. restavrator Andrej Jazbec. Finančno breme sta si porazdelila Ministrstvo za kulturo RS in občina Vipava. Anton Štrancar, župnik njeno pripadnost so jo silili v posebne mednarodne odnose in povezave." Magistra Slavica Plahuta je tudi spomnila, "da danes Goriška, kljub bogati raziskovalni tradiciji in mejni legi, nima organiziranih raziskovalnih središč ali ustanov, ki bi sistematično preučevala različna zgodovinska obdobja in druge družboslovne teme in s tem prispevala k širšemu poznavanju lastne zgodovine in drugih družboslovnih področij. S tem posvetom, s pritegnitvijo vodilnih slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, kot z drugimi podobnimi prireditvami... želimo vzpodbujati zanimanje za lastno preteklost, za lastno kulturo in za druge družboslovne teme ter tako prispevati k njihovemu raziskovanju in spoznavanju." Na Posvetu so s svojimi prispevki stopetindvajsetletne mednarodne odnose in povezave na slovenski zahodni meji in še posebej na Goriškem osvetlili naslednji zgodovinarji: dr. Branko Marušič, dr. Milica Kacin VVohinz, dr. Slavica Plahuta, dr. Nevenka Troha, Nataša Nemec, prof. dr. Jože Pirjevec in prof. dr. Liliana Ferrari. Predavatelji so na strokovnem posvetu v Novi Gorici v okviru svojih tem ocenili tudi nekatere vidike sedanjega zgodovinopisja o Goriški, pa tudi tekoče politike. Pri tem je bil stvaren tudi dr. Branko Marušič, morda najboljši poznavalec goriške preteklosti. Opozoril je, denimo, "da je načrtovanje le ene upravno-administra-tivne enote na Primorskem (najbrž je mislil na koprsko območje) premalo premišljeno dejanje, graditev samo enega vseobsegajočega središča (gospodarstvo, kultura, šolstvo, Univerza) na tem območju pa pomeni nepoznavanje preteklosti in tudi zahtev in sposobnosti naših ljudi. V soočanju današnjih dni severni del Primorske pogosto daje vtis utrujenosti in kot da je brez zamisli, zazrt v preteklost, a ga zagotovo ne obvladuje ljubosumje. Južni del pa je agilnejši v iskanju neke nove istovetnosti, pri čemer iskanje pogostokrat presega, tudi ob pomoči slovenskega središča, meje lepega obnašanja. Opozorilo na 130-letni jubilej učiteljišča v Kopru, z očitnim namenom dokazovanja važnosti tega kraja za slovensko šolstvo, pri tem pa molčati, da se je moralo učiteljišče leta 1909, ker so bile v Kopru težave tudi spričo tamkajšnje-| ga italijanstva, preseliti v Gorico, ne more biti drugega kot zavajanje. Pa še. V obrazložitvi k povabilu na koprski simpozij prihodnje leto ob 50. obletnici londonskega memoranduma je naglašena, kot posledica tega dogodka, rešitev tržaškega vprašanja in začetek gradnje koprskega pristanišča. Ni pa omenjeno, da je memorandum odprl tudi pot videmskemu sporazumu in s tem novemu življenju v obmejnem prostoru, kamor sodi tudi Goriška." M. 13 ČETRTEK, 1 27. NOVEMBR/. 2003 14 ČETRTEK, 7. NOVEMBRA 2003 ZAVAROVALNIŠKI KOTIČEK . , Stoian Pahor Nezgodno zavarovanje (i) 7^ kul Za sladosnede, a ne samo Mednarodni sejem sladoledarstva V tem tednu je v kraju Longarone v Benečiji potekal mednarodni sejem slodoledarstva, kjer predstavljajo vse novosti na področju obrtnega izdelovanja sladoledov. Ker je izdelek zelo sezonski, morajo operaterji že sedaj naročiti morebitne nove stroje in naprave, ki jih bodo lahko sladoledarji uporabili že v naslednji poletni sezoni. Namen nezgodnega zavarovanja je zagotovitev finančne varnosti v primeru nepričakovanih dogodkov. Ta oblika zavarovanja je koristna predvsem za osebe, ki opravljajo svobodne poklice (obrtniki, razni posredniki, itd.). Do slednjih namreč javni socialno zdravstveni sistem ni izredno radodaren. Resne premoženjske posledice zaradi nezgode lahko občutijo tudi osebe, ki "uradno" ne delajo, npr. hšna gospodinja. Trajna invalidnost lahko študentu prepreči šolanje in bodoče v-ključevanje v delovni svet. Samo med hišnimi zidovi pride v Italiji do preko 10.000 nezgod s smrtnim izidom in do več tisoč primerov hujše nepokret-nosti. Za nezgodo imamo nenaden in od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje od zunaj in naglo na zavarovančevo telo, pri čemer se zavarovana oseba izven hotenega delovanja in svoje volje poškoduje. Posledica je lahko smrt, popolna ali delna invalidnost, začasna delovna nezmožnost ali okvara zdravja, ki zahteva zdravljenje v zdravstveni ustanovi. V dopolnitev te definicije, ki jo navadno vsebujejo police, uvrščamo med nezgode tudi naslednje nevarnosti: u-topitev, zadušitev, zastrupitev, sončarica, poškodbe kot posledica slabega počutja in lastne neprevidnosti. Navadno nezgodna zavarovanja izključujejo naslednje primere, ki za večino prebivalstva ne pridejo v poštev: opravljanje nevarnega športa (boks, težka atletika, rugby, itd.), avtomobilsko tekmova- nje, poškodba kot posledico infarkta. Zavarujejo se lahko osebe stare največ 75 let, ki ne bolehajo zaradi posebno težkih bolezni in ne kažejo znakov zasvojenosti (alkohol, mamila). Obstaja veliko različnih vrst nezgodnih zavarovanj, najbolj pogosta pa so naslednja: 1) Popolno nezgodno zavarovanje I (kritje pri opravljanju poklica in izven njega); 2) nezgodno zavarovanje pri opravljanju posebnih dejavnosti (npr. športniki) in poklicev; 3) nezgodno zavarovanje članov gospodinjstva; 4) nezgodno zavarovanje voznikov; 5) skupinska zavarovanja turistov, članov raznih združenj, itd. V prvem primeru zavarovalniško kritje je časovno in geografsko neomejeno. Višina zavarovalne premije je odvisna od: 1) Stopnje zavarovalne vsote (it.: massimale as-sicurato); 2) časa trajanja zavarovanja; 3) vrste poklica, ki ga opravlja zavarovanec; 4) od ostalih nevarnosti, ki vplivajo na višino zavarovalne premije. Mizar in električar sta poklica z visokim tveganjem, zato je premija v primerjavi z drugimi poklicnimi figurami nekoliko višja. Zavarovalnice do dogovorjene zavarovalne vsote zagotovijo izplačilo za naslednje primere: 1) Smrt in trajna invalidnost zavarovanca; 2) dnevna odškodnina; 3) nadomestilo za bolnišnični dan; 4) stroški zdravljenja. Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor(«>tin.it. Ta ekonomska panoga, ki postaja vse bolj zanimiva in donosna, ima predvsem v Benečiji bogato tradicijo. Že v 19. stoletju so prebivalci mesta Belluno in okolice emigrirali v druge pokrajine avstro-ogrske-ga cesartva in tam prodajali svoje odlične izdelke. Potem je ta o-brt, ljubitelji bi temu rekli kar umetnost, prehajala iz roda v rod in sedaj se z izdelovanjem sladoleda ukvarja že 3. ali 4. generacija sladoledarjev iste družine. Na trgovinskih zbornicah v Benečiji imajo trenutno registriranih več kot 700 sladole-darn, ki se ubadajo z obrtnim izdelovanjem sladoleda. V naši deže- li se z izdelovanjem sladoleda ukvarja več kot 170 podjetij, na Južnem Tirolskem pa samo nekaj več kot 100. Že danes je, predvsem v Benečiji, še vedno zelo veliko sladoledarjev, ki se malo pred Veliko nočjo odselijo na sever: v Avstrijo, Nemčijo ali še dlje na sever, kjer so odprli svoje sla-doledarne. Tam ostajajo do novembra, ko povpraševanje postopno upade in ko se spet vrnejo domov. Delovanje sladoledarn je bilo v zadnjih letih zelo uspešno, kar pa seveda ne pomeni, da se sektor ne ubada z raznimi težavami. V letu 2003 so tako zabeležili izredno veliko povpraševanje po končnem izdelku, pa tudi po strojih, o-premi in pohištvu za sladole-darne. Kot so se v letih spremenili okusi potrošnikov in so se morali sladoledarji počasi prilagoditi tem novim željam, tako morajo postopno spremeniti tudi opremo sladoledarn. V zadnjih letih so sladokusci zelo pozorni na opremo, na barve pohištva, na toplino, ki jo obrat nudi. Vse to morajo sladoledarji upoštevati, ko se odločajo za prenovitev svojih obratov, ravno tako pa upoštevajo tudi tovarne, ki to opremo izdelujejo. V zadnjih letih so zabeležili izredno veliko pozornost na kvaliteto proizvoda, na spoštovanje higienskih norm in na uporabo svežih sestavin. Potrošniki postajajo zelo pozorni na sestavine, ki jih sladoledar uporabja. V zadnjih letih se je namreč povečalo povpraševanje po probiotičnih sladoledih, pa tudi po sladoledih, ki vsebujejo biološko pridelane surovine. Največji problem predstavlja dejstvo, da potrošniki še vedno menijo, da je sladoled le poletna sladica in da se porabe v zimskih mesecih močno zmanjšajo. Tega pojava pa ne beležijo v severni Evropi, kjer je povpraševanje po sladoledu skozi vse leto precej podobno. Obrtni sladoledarji pa se v zadnjih letih srečujejo z novo težavo: na tržišču so se pojavile najrazličnejše zmesi polproizvodov, ki omogočajo vsakomur, da pripravi sladoled sam in to tako, da vsebino določene vrečke zmeša z vodo ali mlekom. To seveda ni več tipični sladoled iz obrtne delavnice, ki naj bi vseboval jajca, mleko, smetano, sveže sadje, pač pa malo vode in veliko kemije. Številni obrati pa prodajajo to zmes za tipični italijanski sladoled. Združenje sladoledarjev severovzhodne Italije se že dalj časa bori za večji nadzor, saj bi na tak način zaščitili svoje visoko kvalitetne izdelke. Kot v drugih ekonomskih dejavnostih pa se tudi sladoledarji srečujejo z velikimi težavami pri iskanju naslednika. Mladi imajo danes različne interese, ki se zelo poredkoma skladajo z željami staršev, ki bi radi svoje obrate, doma ali v tujini, prepustili svojim otrokom. Vse več mladih ima višjo izobrazbo in ti se raje zaposlijo kje drugje, starši pa so zaradi utrujenosti in starosti prisiljeni obrat zapreti ali, v najboljšem primeru, prodati. Če je povpraševanje v Italiji zelo vezano na poletni čas, se obrtniki ozirajo tudi na ze- lo oddaljena tržišča, kot sta npr. Južna Amerika in Južna Afrika, kamor vsako leto odpotuje zelo veliko turistov. V te dežele izvažajo tako tehnologijo kot znanje. Zelo veliko povpraševanje prihaja iz raznih evropskih držav, predvsem iz Nemčije in Španije, zelo po-mebni pa postajajo tudi izvozi na Kitajsko, na Japonsko in v Savdsko Arabijo. V Južni A-meriki pa postaja vedno bolj zanimivo argentinsko tržišče. Ravno tako že nekaj let organizirajo v Italiji tečaje, kjer se bodoči sladoledarji učijo te u-metnosti. Obiskujejo pa jih tako tečajniki, ki prihajajo iz evropskih držav, kot tudi tečajniki iz bolj oddaljenih krajev. Mara Petaros SLOVENIJA Izjava Goriškega društva za kakovost bivanja Odločno zoper odlagališče za radioaktivne odpadke na območjih Mirna in Kostanjevice na Krasu Naselja na Goriškem ia v Vipavski dolini so že zdaj obremenjena z odpadki in celo strupi, reka Vipava pa je na nekaterih odsekih postala kanalizacija Goriško društvo za kakovost bivanja, ki deluje v Novi Gorici, je svetnikom občine Miren-Kostanjevica na Krasu, tamkajšnjim prebivalcem, občanom na drugih območjih ter sredstvom javnega obveščanja poslalo pismo s pozivom, naj skrbijo za zavarovanje okolja, narave in življenjskih danosti. Poziv in opozorila je Goriško društvo za kakovost bivanja poslalo predvsem zaradi tega, ker so se pojavile domneve o tem, da bi v občini Miren-Kosta-njevica uredili prostor za skladiščenje radioaktivnih odpadkov, ki nastajajo v Sloveniji. Društvo seveda omenjenemu predlogu in nameram odločno nasprotuje in opozarja, "da bi takšno onesnaženje imelo strahovite posledice na Krasu, v Vipavski dolini in sploh na Goriškem. Občina Miren-Kostanjevica obsega tako nižinski del z obsežnimi kmetijskimi po- vršinami, kot tudi del Krasa, ki je spričo naravne lepote in izboljšanih pogojev za življenje zelo privlačen za poselitev. Sicer je osiromašenje prostora in bivanjskih vrednot na območju Mirna in Vrtojbe že doslej zavzelo velik obseg. Neodgovorno in neo-sveščeno so izkoriščali gramoznice, v njih je polno smeti, nasploh pa še niso sanirane. Veliki nasadi hrušk in drugega sadja so zaradi velike in pogoste uporabe škropil hudo obremenili okolje bližnjih naselij in posledice še zmerom niso odpravljene. Nihče noče raziskati, kakšne posledice je uporaba strupov povzročila v vodi podtalnici, in tudi tega, kako so strupi vplivali na zdravje ljudi." Goriško društvo za kakovost bivanja v omenjenem dokumentu nadalje zatrjuje, "da je reka Vipava postala podobna velikemu kanalizacijskemu kanalu. Brez odloč- nih posegov in skrbi za povrnitev nekdanjega stanja te reke mladi rodovi ne bodo nikoli spoznali v njeni nekdanji lepoti, vonju in svežini. Naj reka Vipava ne ostaja le nemi opomin brezbrižnosti vseh, ki živijo ob njej." Zaradi omenjenih in drugih razlogov Goriško društvo za kakovost bivanja opozarja, "da nobena odškodnina ne bi mogla utemeljiti in opravičiti ureditve skladišča za radioaktivne odpadke na Goriškem. Vsaka drobnjakarska miselnost ali egoistična zazrtost v krajevne koristi bi celotno območje vodila v obrobnost in propad." Sicer pa moramo poudariti, da zamisel Agencije za radioaktivne odpadke, da bi odlagališče zanje morda uredili v občini Miren-Kostanjevica, prebivalci in njihovi predstavniki v Vipavski dolini in drugod na Goriškem odločno zavračajo. V omenjenem pismu Goriškega društva za kakovost bivanja, ki so ga poslali tudi Novemu glasu, prebivalce Mirna vabijo, naj se povežejo s prebivalci sosednjih naselij v Italiji za zaščito okolja in skupnih interesov. To bi bilo potrebno zaradi vpliva čezmejne sežigalnice odpadkov, katere vonje oz. vplive občutijo tudi v Mirnu. M. Deset let prenovljene igralnice Perla v Novi Gorici V znani novogoriški igralnici Perla gospodarske družbe HIT je bila 13. t.m. zvečer slovesnost ob deseti obletnici obratovanja prenovljene igralnice. Na družabnost, ki je vsebovala domači in mednarodni program, je vodstvo Perle oz. družbe HIT povabilo kar okoli 2.500 gostov, med katerimi je bilo veliko rednih obiskovalcev igralnice in tudi znanih imen iz političnega in javnega življenja. Perla je največja igralnica družbe HIT. V desetih letih jo je obiskalo okoli 8 milijonov 250 tisoč gostov. Med njimi jih je bilo daleč največ, kar okoli 98% iz Italije. Smrtno nevarnemu azbestu izpostavljenih okoli 1.500 delavcev Agencija za okolje, prostor in energijo pri ministrstvu za okolje in prostor je podjetju Robnik International v Ljubljani kot prvemu v Sloveniji izdalo koncesijo za odstranjevanje azbesta iz stanovanjskih, poslovnih in drugih zgradb in objektov. Pri tem bo sodelovalo z Zavodom za varstvo pri delu, ki bo pri odstranjevalnih delih meril prisotnost in koncentracijo azbesta, in z javnim podjetjem Snaga v Ljubljani, ki bo poskrbelo za pravilno in varno shranjevanje azbestnih odpadkov. Po podatkih Nacionalnih smernic za azbest je v Sloveniji kar 33% vseh poslopij še zmerom pokritih z azbest-cementno kritino, t.i. salonitkami. V vodovodnem omrežju je okoli 800 km cevi iz salonita, vendar izvedenci zatrjujejo, da uživanje vode, ki teče v teh ceveh, ni zdravju nevarno. Kljub kampanji in tudi zakonu, ki prepoveduje delo in promet z azbestom, menijo, da je v Sloveniji še vedno okoli 1.500 delavcev, ki so izpostavljeni omenjeni življenjsko nevarni oz. rakotvorni surovini. Slovenska vojska največji delodajalec v državi V službi za stike z javnostjo v slovenskem obrambnem ministrstvu so za naš časnik posredovali podatke o sedanjem številčnem stanju slovenske vojske, potem ko so v državi pred kratkim odpravili obvezni nabor. V enotah, poveljstvih in službah slovenske vojske imajo zdaj skupaj 1.721 poklicnih vojakov, in kar 2.039 podčastnikov in 1.509 častnikov. Če dodamo še civilne uslužbence, število zaposlenih v slovenski vojski znaša skupaj 6.049. Očitno je, da je podčastnikov in častnikov za sedanje in tudi prihodnje potrebe vojske veliko preveč. Gre po večini za kadre, ki so sodelova- li v nekdanjih četah teritorialne obrambe in tudi v akcijah in bojih za slovensko neodvisnost, sedaj pa čakajo na upokojitev ali pa na prerazporeditev na druga delovna mesta, v t.i. civilni sferi. V slovenski vojski medtem intenzivno novačijo nove poklicne vojake. Obrambno ministrstvo je zaradi tega postalo največji delodajalec v državi. Odziv je na posameznih območjih različen, na splošno pa je pridobivanje novih vojakov in tudi vojakinj uspešno. Vojska naj bi bila po merilih, ki ustrezajo tudi zvezi NATO, katere član naj bi maja leta 2004 postala tudi Slovenija, oblikovana do leta 2010. Sestavljalo jo bo osem tisoč poklicnih vojakov in štiri tisoč pripadnikov t.i. prostovoljne pogodbene rezerve. NOVI GLAS / ŠT. 45 2003 Pogovor / Ivo Špacapan “Projekt Rast združuje zamejska športna društva” Odbojkarska prvenstva so že v polnem teku, velika novost letošnjih moških prvenstev pa je projekt Rast, ki združuje vsa zamejska društva, ki se ukvarjajo z moško odbojko. 0 celotnem projektu, predvsem pa o vlogi, ki jo v njem igra Olvmpia, smo se pogovorili z njenim predsednikom Ivom Špacapanom (na sliki čepe zadnji na desni). Ivo, pri Olympii je letos veliko novosti. Nam lahko opišeš ekipo? Letos smo skupaj z ostalimi zamejskimi društvi, ki delujejo na področju moške odbojke, ustvarili projekt Rast. Znotraj tega projekta je vsaka ekipa prispevala svoje najboljše igralce prvi ekipi-Rast Imsa, o-stala društva pa so korenito spremenila svoje postave. Pri O-lympii (kot pri Slogi na Tržaškem) smo znotraj tega projekta prevzeli odgovornost za delo z mladimi. Zato sestavljajo letošnjo ekipo sami mladi igralci, stari od 13 do 20 let. Ekipa nastopa v D ligi in jo vodi Diego Poletto. Sponzorje Zadružna kreditna banka Dober-dob-Sovodnje. Kaj vas je privedlo do odločitve, da se odpoveste C ligi in začnete od D line ' Do odločitve je prišlo, ker smo na Goriškem razpolagali s številnimi mladimi in perspektivnimi igralci in smo se zavedeli, da jim je čimprej treba dati priložnost, da se izkažejo in da si pridobijo izkušnje. Odločili smo se za ekipo samih mladih, ker prisotnost starejših igralcev lahko mlade odbojkarje spravi pod nepotreben pritisk, ki jim ne dopušča, da bi odbojkarsko rasli v sproščenem in mirnem oko- njih igralcev lahko prestopili v prvo ekipo projekta Rast. Sezona se je vsekakor začela dobro... Ja, prve štiri tekme smo zmagali in morala je v ekipi ze- I lju. D ligo smo izbrali, ker si jo je lani zaslužila naša ekipa prve divizije in je liga najprimernejša za tako mlado ekipo, kot je naša. Lansko leto je tudi Sloga igrala v I) ligi z mladimi in je skoraj dosegla napredovanje v C ligo. Katere cilje imate pa vi? Naš cilj je preprosto obstanek v ligi. Ne smemo pa pozabiti, da je naš prvi in najpomembnejši cilj rast mladih, tako da bi lahko v enem ali dveh letih nekateri izmed naših seda- lo visoka. Upam, da bomo znali obdržati tako vzdušje skozi celo prvenstvo, tudi če rezultati ne bodo vedno tako rožnati! Sle v odboru z ekipo zadovoljni? Ne samo zadovoljni, smo navdušeni! Ivo, kako odgovoriš vsem tistim, ki so vam očitali, da je ()lympia v projektu Rast izgubila svojo dolgoletno identiteto? Znotraj projekta Rast sem se osebno predvsem potrudil, da bi se čimbolj uveljavila in da bi čim več važnosti dobila prav matična društva, ki so prvi pogoj za skupno doseganje višjih rezultatov. Mladi, ki danes nastopajo v vrstah Olympie, bodo prav od našega okolja morali črpati energije in moči. Pri Olympii smo navdušeni nad to pomembno, vzgojno nalogo, ki jo imamo z mladimi. Kako potekajo odnosi med odborniki zamejskih društev? Odnosi so zelo dobri. Redno se srečujemo in so vse seje in pogovori med nami izredno plodni. Katere so tvoje želje za nadaljnji razvoj projekta Rast? Moja želja je ena sama in enostavna: da bi šlo tako naprej, da bi med društvi in znotraj posameznih društev vedno znali ohraniti tako navdušenje kot sedaj. Bo ()lynipia znotraj projekta Rast vedno imela nalogo, da skrbi za mlade? Olympia si je znotraj projekta Rast prevzela odgovornost za delo z mladimi in računamo, da bomo to nalogo obdržali še naprej. Delo z mladimi je izredno naporno, saj od nas odbornikov zahteva stalno prisotnost in pozornost. Mladi pa nam dajejo tudi polno velikih zadoščenj. Mladi iz ekipe I) lige redno hodijo tudi na treninge z Bastianijem, kije trener tržaškega prvoligaša Adriavolley in nekdanji trener mladinske reprezentance! Kako potekajo ti treningi? Za te treninge je odgovoren trener Sloge Ivan Peterlin. Mladi iz Gorice in Trsta so razdeljeni po starosti v dve skupini. Vsaka gre enkrat na dva tedna na trening v Trst. Tam trenirajo pod vodstvom Bastianija, ki je za mlade res odličen trener, saj zna prisluhniti vsem njihovim potrebam. Kako je s publiko na tekmah Olympie? Publike je kar precej in naša telovadnica je skoraj ved- no polna. Upam pa, da bo gledalcev vedno več, ker mladi potrebujejo okoli sebe veliko publike in navdušenja. Zato vabim vse, ki jim je pri srcu odbojka in predvsem rast naših mladih, da jih pridejo vedno številnejši bodrit in spodbujat! Peter Špacapan OBVESTILO ŠPORTNO ZDRUŽENJE O-lympia prireja v petek, 12. decembra, ob 20. uri športno božičnico v družbeni telovadnici na Drevoredu 20. septembra 85 v Gorici. Vabljeni! 1 5 Tanja Romano svetovna prvakinja najbolj prestižni kategoriji, to je v prostem programu, drugo pa v kombinaciji. Poletova športnica je v prostem programu prekosila vse druge kotalkarice, saj so sodniki ocenili njeno umetniško plat izvedbe kar s petimi deseticami, obenem pa so visoko ocenili tudi tehnično stran programa. V nastopu je Romanova vrhunsko izpeljala kar pet troj-nih skokov in en spektakularni dvojni axel. Tanja Romano se je tako pri dvajse-Tržaška kotalkarica Tanja tih letih povzpela na vrh umet- Romano je na svetovnem pr- nostnega koltalkanja; pred njo venstvu v Buenos Airesu os- pa se sedaj odpira obdobje vojila dve zlati medalji. Eno v slastnejših zmag. S 3. STRANI Više ko greš... Ta človek je imel hudiča v sebi, vsakič ko se ga je hotel znebiti, ga je sublimiral v literarnem biseru. Nadaljeval bom z Levom Tolstojem, zaradi njegovih miselnih širjav in opisov karakterjev, ne morem pa mimo Heinricha Bol-la, Virginie VVoolf, Jamesa Joycea, Ernesta Sabata, pa še Ernesta Hemingwaya, Johna Steinbecka, VVilliama Faulknerja, Jorgeja Amada, Gabriela Garcie Marqueza, pa tudi našega Vladimirja Bartola. Kaj pa klasiki Thomas Mann, Marcel Proust, Hermann Hesse, ki jih obožujem, ker so mi darova- li resnično potovanje v svojo in tako posredno tudi v mojo lastno notranjost? In še Louis-Ferdinande Celine, Jean Paul Sartre, Albert Camus, pa Jor-ge Borges, |ack London, Mi-guel de Cervantes, Gustave Flaubert, Nikolaj Vasiljevič Gogolj, Franz Kafka, Edgar Allan Poe, Oscar VVilde in tisti strahoviti genij, ki je videl do dna človekove duše in dlje, VVilliam Shakespeare? In kako naj pozabim na take avtorje, kot so Joseph Roth, Cesare Pavese, Vasco Pratolini, Luis Sepulveda ... Vedno sem v zadregi, ko me vprašajo po mojih najljubših knjigah in avtorjih, ker jih je enostavno preveč. S filmskimi režiserji je ne- koliko drugače. Tu imam neke točne preference, na svoj vrh pa bi dal Stanleya Kubricka, ki je izročil nesmrtnosti šestnajst filmov-biserov. Fascirni-ra me nadalje Fassbinderjeva izzivalnost, Antonionijeva nekomunikativnost, VVellesova samota, Rossellinijeva trpka neposrednost, Fordovi opisi ameriških prerij in Chaplinova grenka ironija. Glede na to pa, da sta moja najljubša filma Un mercoledi' da leoni, torej Velika sreda, in Pat Gar-ret and Billy the Kid, seveda ne moreta izostati John Mi-lius in Sam Peckinpach. Pisanje knjige je potovanje v najglobljo notranjost človekove duše. Vzpon na osemtisočak pa je potovanje na vrh sveta. Kaj Vas povezuje na ti dve izkušnji? Mislim, da sta si izkušnji v vsej svoji navidezni zunanji oddaljenosti po svoje zelo podobni. Ko greš na osemtisočak, se poglabljaš vase. Više ko greš, bolj si sam, saj bolj drezaš vase. Kar naenkrat obmolkneš in misel, ki je prej bila odprta navzven, se obrne navznoter. Notranji faktor postane premočen in pregazi zunanjega. Zato si v tistih krajih v bistvu vedno sam, ker ti ne more nihče resnično pomagati. Če pa si sam, pome- ni, da so tvoji edini spremljevalci tvoja notranjost, tvoje misli, tvoja duša. Mislim, da ste se med svojim i popoto i >a nji večkrat znašli sami, ko ni bilo drugih sopotnikov in sočloveka zraven Vas: ali ste se v takih slučajih včasih bali molka in tišine? Človek, ki ne zna biti sam, ne zna biti niti z drugimi. To sem izkusil na lastni koži, zato sem večkrat rad sam. Navsezadnje je pisateljevanje izrazito samotarsko opravilo, tako samotarsko, da se večkrat spremeni v shizofreno. Saj poznamo primere pisateljev, ki so sanjali in govorili samo s protagonisti svojih romanov, se z njimi pričkali in delali načrte. Nekakšno obliko sublimi-nalne samote pa smo hoteli na odpravi preveriti sami u-deleženci, ko smo šli na goro brez višinskih nosačev, brez kisika, brez zdravnika in z minimalno opremo. Hoteli smo se preizkusiti in bili pri tem nekoliko bolj sami od drugih. Sicer pa si ti hotel vedeti nekaj o tisti zunanji samoti, ki še pomeni alarmni zvonec pred nevarnostjo. Naj ne zveni domišljavo, toda ne bojim se ne nevarnosti ne samote. Občasno si ju tudi želim, da preverim svoje sposobnosti. Kot takrat, ko hočeš biti nekaj dni sam s seboj, da se vprašaš, kako naprej s svojim življenjem. Jaz to preverjanje, imenujmo ga tako, rad opravim v ekstremnih pogojih, ker mi to po značaju najbolj ustreza. Spet gre za nekakšen izziv. Pač hočem vedeti, če sem ali nisem sposoben, da izvedem zadani načrt. Tu moram dodati oklepaj. Mislim, da bi morali vsi ljudje stalno sanjati, ker nam to edino pomaga živeti. Vendar pa ne smemo nikoli sanj postaviti tako visoko, da jih ne bi mogli uresničiti. Ker tedaj nastopi frustracija, ki izhaja iz utvare in ne iz sanje same. Če pa nisi sposoben uresničiti načrtovanih sanj, torej svojih globljih ciljev, potem pa raje svoje načrte zmanjšaj na mi-numum, da vsaj ne bo razočaranj in bliskovitih padcev na trda tla, od katerih se zlepa ne pobereš. Škrbina... Izrekel pa se je tudi proti nekaterim poskusom revizije zgodovine in razmišljal o današnjem težkem položaju zaradi terorizma in vojnega nasilja. Veteran ameriške posebne službe OSS Bob Plan iz Trsta se je padalcev spomnil kot velikih slovenskih patriotov. Bivši padalec Ivo Božič pa je ob koncu ponovno poudaril njihove zasluge za osvoboditev Primorske in zahteval odgovor oblasti na vprašanje, kje ležijo pobiti tovariši. Vence so položili preživeli padalci, Društvo TIGR Primorske, Zveza združenj borcev, John Earle za Special Forces Club in Bob Plan. OKROGLA MIZA Ker je marca letos minilo 60 let od spusta prvih šestih padalcev, sta vaška skupnost Škrbina in občina Komen pred proslavo v soboto, 8. novembra, priredili v bivši šoli v Škrbini javni pogovor na temo Spomenik za padalce. Po pozdravu predsednika vaške skupnosti Borisa Pipana in komenskega župana Uroša Slamiča je pred dvorano, ki je bila polna zelo pozornega občinstva, spregovoril tržaški časnikar Ivo Jev-nikar, ki že dolgo raziskuje, kot je sam dejal, "junaško in tragično zgodbo" primorski^ padalcev in o njej objavlja pričevanja ter dokumente v tržaški Mladiki. Orisal je nastanek in usodo slovenskih padalskih skupin v Egiptu in Palestini ter ju umestil v takratno dogajanje. Na podlagi doslej preve- rjenih podatkov, ki se ne skladajo povsem s tistimi, ki so bili prejšnja leta že objavljeni oz. so vklesani na spomeniku v Škrbini ali pa zapisani v utemeljitvi častnega znaka svobode Republike Slovenije za padalce, je povedal, da je britanska služba SOE dejansko poslala z Bližnjega vzhoda na teren 6, služba ISLD pa 21 Slovencev. Izmed 27 fantov in mož jih je 10 preživelo vojno (vsaj o enem izmed njih pa svojci dvomijo, da je res umrl naravne smrti), 2 sta padla v boju, 1 zaradi nesreče med vojno (mina), 1 so u-bili srbski, 1 pa slovenski četniki, kar 12 pa jih je neznano kako, kje in točno kdaj proti koncu vojne ali v prvi zimi po njej pokončala OZNA. Na večeru se je ponudila redka priložnost, da so svoje zanimive spomine pripovedovali trije izmed štirih še živečih padalcev: Ivo Božič z Mosta na Soči, Stanko Simčič iz Bilj in Ciril Kobal iz Kopra (četrti, Vencelj Ferjančič iz Idrije, živi v Argentini). Obudili so tudi spomin na padle in pobite tovariše ter podali svoje ocene dogodkov. Pri okrogli mizi pa sta se kratko oglasila tudi že omenjena zavezniška veterana in medvojna padalca, bivši pripadnik SOE John Earle in bivši pripadnik OSS Bob Plan. KOLEDAR 2004 ZVESTI ZAPISOVALEC POMEMBNIH DOGODKOV MED NAŠIMI LJUDMI, DELOVANJA NAŠIH DRUŠTEV IN DRUŽBENEGA DOGAJANJA 2004 LIDA TURK LE ŠEPET JE, KI GA SLISIMO O NJEM ZBIRKA ČRTIC, V KATERIH AVTORICA PODOŽIVLJA SPOMINE NA DRAGE OSEBE IN OKOLIŠČINE ADRIJAN RUSTJA RODIL SEM SE V SOBOTO 14. KNJIGA NAŠIH KORENIN VSEBUJE AVTOBIOGRAFSKE ZAPISKE IZ GLEDALIŠKEGA ŽIVLJENJA ZORKO SIMČIČ TRIJE MUZIKANTJE ALI POVRATEK LEPE VIDE ALEGORIJA O USODI SLOVENSTVA V ZDOMSTVU IN NEPOSREDNO V NAŠEM ZAMEJSTVU le šepet je, ki ga slišimo o njem Zorko Simčič POVRATEK LEPE VIDE td.mi SSffl 7T: a wnr, PTAm vnrom M170 GOriCA - (fpA '5. r.-mntl m ol i o r\r.v?. fcp. rfrip.mrn.ti